45
Če ni kruha
   Mati je snela sito z žeblja, ga postavila na mizo in    stresla vanj lepe cekinaste moke iz mešička, ki ga je popoldne pripeljal Tonček iz mlina.
Okrog mize so se zbrali otroci: Tonček, Francka, Matijček. Naslonili so svoje glavice v dlani in gledali zdaj lepo rumeno mokico, ki je sipala iz luknjic sita; zdaj mamico, ki je resno zrla v sito. Vsi so bili tiho; slišala se je le stara ura za vratmi in tisto značilno tiktakanje sita.
»Mamica, — mokica lepa,« se je oglasil drobni Matijček in je stegnil prstke proti cekinastemu kupcu.
»Mamica, kako lepo diši; kakor žgančki diši, mamica!« In oslinila je Francka svoj kazalček in ga potaknila v mokico, tisto lepo rumeno, ki diši kakor žgančki. Obliznila je prstek in se pogladila: »Oj, kako je dobra, prav kakor žgančki!«
In za Francko so storili vsi tako.-------
Tesno je bilo mamici, da bi zajokala.
»Pustite, otročički, pustite, Ijubi moji norčki, da vas ne bodo boleli želodčki. Jutri vam bom skuhala žgančkov polno skledo, in lepo zabeljeni bodo; jutri bodo lepo dišali.«
Zaiskrile so se otrokom oči in se uprle hvaležno v mamico, ki je tako dobra, in že so videli vse: pri peči sedijo, polna skleda rumenih žgančkov, oj kako se kadijo in zabeljeni so!
A mamica ni bila vesela. Saj je vedela, da nc bo mogla skuhati polne sklede, ker dolgo mora biti ta mokica. Saj je vedela, da ne bodo žgančki lepo za-beljeni, ker je zmanjkalo zabele v mali kozici, dasi jo je jernala tako po malem. Žalostna je bila mamica, saj je  vedela,  da  oče  sedi, kakor vsak večer,  tudi
danes in zapravlja-------. A družina mora stradati in
prezebati v nezakurjeni bajti. Vse to je videla in vedela mati, in hudo ji je bilo. A deca, brezskrbna in lahkoveraa deca je gledala revščino z jasnimi očmi. Saj deca ne ve, kaj je revščina, ko še ni videla bo-gastva.                                     Bogumil  Gorenjko