Pisava rodbinskih imen. (Interpelacija poslanca Višnikarja in tovarišev.) (Konec.) Navedeni podatki in dvorni dekreti pa ničesa ne določajo, kako in v katerem jeziku naj se pišejo posamezna imena, in gotova istina je, da se je pisava raznih imen tekom časa po razvoju posameznih jezikov preminjala in morala preminjati. Dušni pastirji so se izprva posluževali latinskega jezika, kateri ne pozna črk ek, sch, tsch, č, š, ž itd. Za slovanski z in ž nemški jezik nima pismenih znakov, in sploh ne za mnogo slovanskih glasov, in zato nemški pisatelji v znanstvenih knjigah za točno izražanje glasov v nemškem narečju in tujih jezikih v obče rabijo latinsko-slovanske črke. Po navedenih naredbah bi Hrvatje in Čehi po sedaj veljavnem in navadnem pravopisju niti ne mogli pisati svojih imen. Hrvatje imajo štiri ali pet raznih pravopisij in Čehi so si Se le to stolelje (1820 in 1840) uredili svoje pravopisje. Slovenci so se od 16. stoletja do pred 50. leti posluževali takozvane »Bohoričice« po Bohoričevi slovnici iz leta 1594. Prejšnje črke S, Sh, zh, s in sh so se zamenile s »s«, »š«, »č«, »z« in »ž«. Starih črk sedanji rod več ne pozna, če ludi so v starih maticah. Rusi in Srbi bi se morali pri nas posluževati cirilice. V minolem stoletju je bila v Nemeih navada, da so ženska imena označevali s končnico »in«, n. pr. »Majerin«. To bi bila velika zmes, ko bi se povsod morali ravnati po ukazu okrajnega glavarja celovškega. Visoka vlada bi morala namestiti celo armado uradnikov, da bi pregledali vse krslne bukve in določili, kako so se prvotno pisala razna družinska imena. Toda vladni organi imajo nujnejša in koristnejša opravila, kakor pa misliti na to, kako bi izražali nasprotje do posameznih narodnostij. Neumevno je skoraj, kaj je komu na tem, kako se piše njegov sosed. Zablačanu je gotovo vse eno, ali se njegov rojak piše Tschernigg ali Černič. Dvorni dekret z dne 5. junija 1826 dopušča v Avstriji premembo imena le v mali meri in v posebnih slučajih, to pa le z dovoljenjem političnega dež. oblastva. (Najvišji odlok z dne 18. marcija 1866.) Rodovinsko ime je osebna pravica vsakega samostojnega državljana, toda v Avstriji je ta pravica jako omenjena, dasi je veekrat potreba in želja, da se premeni priimek. Prememba imen je dovoljena v določenih slučajih, n. pr. pri pristopu h krščanslvu ali pri ustopu v cerkven red. In vendar so krstna imena v raznih jozikih pišejo različno, n. pr.: Joannes, Johannes, Johann, Hans, Jan, .fanez, Hanuš, Janos, Ivan, Ive, Ivo, Giovanfli, Jean, James itd. Z ozirom na te razloge vprašajo podpisani ekscelenco g. ministerskega predsednika kot voditelja notranjega ministerstva: 1. Ali je njegovi ekseelenci znan odlok e. k. okr. glavarstva v Celovcu z dne 13. jan. 1896? 2. Kaj misli nj. ekscelehca ukreniti, da se obvaruje prebivalstvo takih odlokov, ki niso utemeljeni v poslavi in dejanskih razmerah ter le po nepotrebnem vznemirjajo ljudi in izpodkopujejo ngled oblastev ? Na Dunaju, dne 12. marcija 1896. Povše, dr. Gregorčič, Seichert, Robič, dr. Gregorec, Alfred Coronini, Ffeifer, Kušar, Višnikar, Koblar, Klun, Vošnjak, dr. Ferjančič, Borčič, Radimsky, Nabergoj.