Iz zapuščine Vekoslava Strmška. Oospod Pavel Strmšek, visokošolec v Oradcu in sin nepozabnega nam tovafiša Vekoslava Strmška, nam je podal iz zapuščine svojega očeta dva spisa, da ju porabimo v svojem listu. Daljši spis prijavl}amo danes, drugega, ki nosi naslov »Ugled učitelja«, porabimo pozneje. — Kar priobčujemo danes, to je rajni Strmšek govoril — kdaj in kje, tega ne vemo — na nekem javnem tjudskem shodu. To je razvidno iz oblike Sn vsebine. Njegova izvajanja, ki so odmev Strmškove globoke stanovske zavednosti in slika njegovega ljubeznjivega moškega značaja, so kakor nalašč prikroJena ravno za današnji čas, ko tako radi Baš stan in naše delo napačno in krivo sodijo. Kakor bi gledali in poslušali plemenitega Strmška pred seboj, tako zveni njegova jasna beseda, ki dviga naš ugled, odkrtva javnosti naše naloge in brani našo čast. Poshišajmo, kaj in kako govori naš Vekoslav, ki s svojo literarno zapuščino poživlja in utrja v naših srcih spomin Baset Slavni zbor! Stanove človeške družbe delimo lahfco v dve skupini: v one, ki si morejo s svojo pridnostjo in sposobnostjo sami svoje dohodke pomnožiti in v orie, ki jim odmerjajo drugi činitelji, recimo službodajalci, vsakdanske kose kruha. Zadnjim je prištevati tudi nas učitelje. Pri teh velja povsod načelo, da odmerja službodajalec plačo posameznih služabnikov po tem, kako jih ceni in koliko mu koristijo; kadar pa uslužbenci mislijo, da se jim v tem oziru krivica godi, jo izkušajo odpraviti bodisi potom mirne ga razgovora, bodisi potom pritiska. V takem stanu smo danes mi učitelji. Prepričani smo, da se nam z ozirom na druge državne in deželne uslužbence godi krivica, da se nam ne da plača, kakršna bi nam po naši naobrazbi in po našem deJovanju pristojala. A ker mislimo, da se nam ta krivica godi le, ker nas še mnogi ljudje, med njimi tudi odločilni činitelji, — n. pr. poslanci — prav ne poznajo in ne vedo prav ceniti našega na videz tako neznatnega poslovanja v človeški družbi, jeli smo prirejati shode, kako je dandanašnji, da se svetu predstavimo in ga takorekoč prisilimo, ozreti se tudi na nas. In mene je zadela častna naloga, da Vam, slavna gospoda, kratko orišem naše delovanje, naše življenje in naše potrebe. Da je naš stan zadnjih 30 Iet jako napredoval, vidi pač vsakdo. Ko se je s šolskim zakonom z dne 14. majnika 1869. 1 odredila splošna šolska dolžnost, in se je splošni ljudski šoli odkazala naloga vzgojevati vse državljane ter jim obenem bistriti um in jim podajati znanosti in vednosti, ki so jim v nadaljno samostalno izobrazbo potrebne, se je moralo skrbeti za mnogo šol, pa tudi za učitelje, ki niorejo to vzvišeno naIogo tudi izvrševati. Ustanovila so se učiteljišča, kjer si prisvajajo bodoči učitelji precej obširno splošno naobrazbo in si prilastijo izkušena učna načela nekdanjih slavnih šolnikov. — Obojesplošna, kakor tudi strokovna na-  obrazba — je pa učitelju tudi jako po-  trebna. Kako naj kdo koga vzgaja, ako sam ni vzgojen, kako naj vodimo koga po poti, ki ga ne poznamo, kako naj si izbiramo in praktično obravnavamo tvarino, ako je sami ne bi zmogli več, kakor je naj podamo? In če mora danes že vsak vrtnar biti precei naobražen, ako hoče pravilno vzgajati rastline, ki sovendar razdeljenevstrogo ločene vrste, koliko bolj še tedaj po- trebuje izobrazbe oni, ki naj vzgaja živa, zavedajoča se in misleča bitja, ki naj kaže pot in razvija moči mladini, največjemu zakladu staršev, narodov in cele države, to je otrokom, katerih je vsak zase posebna individualnost?! Vzvišena naloga šole je tedaj provzročiia, da se je naš stan v primeroma kratkem času nenaravno naglo povzdignil tako po številu, kakor po kakovosti svojih članov. Naše delovanje v šoli ceniti more le oni, ki se je sam z njim pečal, le oni ve, koliko potrpežljivosti, koliko samozatajevanja se tirja od nas, le oni ve, koliko premišljevanja, koliko napornega umetnega vplivanja je treba, preden se otroci za uk le usposobijo. Le kdor je natančno opazova| razvoj otrok, ve, koliko izkušnje je treba, da vidi otrokom v dušo in se jih prime tam, kjer je največ uspeha pričakovati. Kdor tega ne zna, ne more imeti povoljnih uspehov v šoli. Ko se privedejo otroci v šolo, imajo večinoma le malo razvite duševne sile, ne znajo rabiti svojih čutil, njihove predstave so nejasne, duševno življenje je minimalno, niso navajeni reda, manjka jim besed itd. O njih se lahko reče, da imajo očesa, a ne vidijo, imajo ušesa, a ne slišija A y šoli mora to drugače postati. Učitelj mora otroke z ljubezni polno potrpežljivostjo navaditi šolskega reda, naučiti jHi mora, da opazujejo, slišijo in vidijo to, kar on želi. Množiti jim mora predstave in besedni zaklad ter jih navajati da začnejo pravilno misliti in svoje misli točno izražati. Vse to se mora vršiti dušeslovnim in logiškim zakonom primerno in po didaktičnih načelih, zaradi česar se mora gradivo skrbno izbrati in pripraviti. Učitelj mora tore] v šoli vedno natančno vedeti, kaj in kako bo učil, storiti mora pouk zanimiv, zraven pa še vzdrževati red in posebno pozornost obračati odgovorom učencev, ki so mu najboljše priče, kako so le-ti podano tvarino prebavili. Vrhu tega mora še pa v spominu imeti tudi posebnosti vsakega učenca, da se pri vsaki priliki po njih ravna, ker ravno pri njih velja najbolj: Vse ni za vsakega. A pouk ni in ne sme biti sam sebi smoter. »Dobra šola razjasni glavo in ogreje srce za vse dobro; in to je šole prvi, sveti namen,« pravi Slomšek. Otroke je treba torej tudi vzgojevati, s poukom jih je treba ogrevati za vse dobro, dajati se mora mislim pravo smer, da se jim hotenje okrepi in se otroci polagoma razvijejo v krepostne, značajne ljudi. Težavno je človeka v čem poučiti, a še težavneje je ga prav vzgojiti posebno pri današnjem hitrem življenju, polnem egoizma. Kamor se otroci obrnejo, povsod srečajo pohujšanje. Zoper vse to se mora postavljati učitelj. Z bistrim očesom mora opazovati domače življenje in okolico učencev, da se reši, kar je mogoče. Oospoda moja, mislim, da sem Vam že s to kratko in površno sliko dokazal, da učitelj v šoli nima časa počivati, ampak mora neprenehoma napenjati vse duševne sile, da vsestranski zadosti svoji mnogostranski nalogi. A s tem duševnim naporom je združen še telesni. ko je treba skoraj neprenehoma govoriti, posebno tam, kjer se poučuje obenem več oddelkov, kar je pri nas navada. Kaj se pravi govoriti po pet in več ur na dan, z velikim duševnim naporora v prašnem vzduhu, ve le tisti, ki je to dalje časa poizkušal, in ni se čuditi, če imenu}ejo zdravniki tuberkulozo učiteljsko bolezen ali če ljudje, ki niti polovice naše naloge ne poznajo, pravijo: »Učitelj W pa& ne bil.« Rade se nam predbacivajo počitnice* ki jih drugi stanovi nitnajo v toliki meri; a dasi ni nihče odredil počitnic zaradi nas, lahko izjavljamo, da so nam neobhodno potrebne, in če bi teh ne bilo, ne vzdržala bi večina učiteljstva niti dvajset let, nikar pa 40, kakor to zakon zahteva. Četudi pa je delovanje v šoli že samo ob sebi sila težavno, še vendar ni edino. Noben učitelj bi samo z njim tudi krai najboljše volje ne mogel zadostiti svoji nalogi. Z vzdrževanjem reda, s podavanjem in z nadzorovanjem nalog je v šoli že tako obložen, da nima časa razmišljati, kaj in kako bo učil. Vse to mora urediti pred šolo. Pred poukom si mora razvrstiti tvarino v primerne kosce, določiti smoter vsaki učni uri, oziroma pol uri, orientirati se mora o učni poti in sestaviti je treba vsaj pri imenitnejših odlomkih tvarine, celo katehezo z vprašanji in odgovori. To pa ni nikakor lahko delo, ih večkrat se mora pripravi žrtvovati po več ur. Pa tudi po končanem pouku se učitelj še ne more otresti šole. Caka ga še ne- broj zvezkov in nalog, ki jih je treba pre- giedati, popraviti in kvalifikovati, uradne knjige in šolski spisi se sestavljajo izven šolskega časa, in šolski vodja ima §e vrhu tega reševati razne dopise. Vidimo torej, da učitelj ne izvršuje svojega poklica samo vpričo učencev, ampak vprežen je od jutra do mraka in časih še pozno v noč v težavni šolski posel. S svojim skrajno napornim delovanjem pa učitelji človeštvu neizraerno koristijo. Človek, samemu sebi in slučajnim vplivom prepuščen, se ne more popolnem in vsestranski razvijati, on bi zaznal samo ono, kar se godi pred njim. Predmeti pa, ki so oddaljeni po času in kraju, bi mu ostali neznani, in onemogočen bi bil vsestranski napredek človeštva. Prav izobražen človek more šele misiiti o sebi in svoji okolici, še le tak se more osamosvojiti, le on more svoja opravila razumno opravljati, le on more vse slučajnosti sebi v prid obračati. Šele prav izobražen človek je človek po božji volji. Izkušnja nas uči, da je blaginja kakega naroda, kake države tem večja, čim bolj se skrbi za naobrazbo posameznikov. Vselej so imeli najbolj izobraženi narodi tudi največji vpliv na svetu. In četudi nisem zato, da se meri vpliv kake države po številu in kakovosti nje vojske, omeniti hočem vendar, da se je 1866. 1. vobče reklo, da je dobil zmago pruski učitelj in da se o zadnji španskoameriški vojni govori istotako. A tudi v manjšem krogu je prava naobraženost neprecenljive vrednosti. Naobražen, kreposten človek je dober, pameten gospodar, miren, dobrohoten sosed, skrben oče; z njimi nimajo oblastnije mnogo opravkov, ker se zaveda svojih pravic in tudi svojih dolžnosti ter da rad cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. Učiteljevo delovanje v šoli vpliva torej jako blagodejno na človeško družbo, ono omogočuje vesoljni napredek, pospešuje blaginjo narodov in držav, krepi njih ugled in vpliv. Učiteljevo delovanje zbuja vsestransko novo življenje, ono je tor^j produktivno, kakor menda nobeno drugo. Da pa učitelji svoje težke dolžnosti tudi po možnosti izpolnjujejo, kažejo razna poročila, posebno tudi poročila v našem deželnem zboru, kjer se nas vsako leto pohvalno omenja, svedoči nam nagli vsestranski napredek človeštva, in govori nam štatistika, da se razmerno število hudodelcev leto za letom manjša. A najbolišo pričo imamo mi slovenski učitelji v »Družbi sv. Mohora.« Kje se v tako majhnem narodu dobi toliko odjemalcev in čitateljev, tarn pouk in vzgoja naroda nista v slabih rokah. Važnosti našega delovanja morebiti ne morem lepše označiti, kakor če na nas obrnem Schillerjeve besede: »Der Menschheit Wiirde ist in Eure Hand gegeben, bewahre sie! Sie sinkt mit Euch, mit Euch wird sie sich heben.« Kdor pa hoče tako važen in s toliko odgovornostjo spojen posel z uspehom opravljati, ne sme nikdar duševno zarjaveti, nikdar dvomiti o zvišenosti svojega poklica. Vedno in vedno se mora z vedo pečati, neprestano nadalje izobraževati ter se pogosto zatekati k slavnim in požrtvovalnim prednikom svojim, da iz njih življenja in delovanja dobiva vedno novega navdušenja, vedno nove moči za izvrševanje svojih dolžnosti. Kdor bi se za vse življenje zadovoljil samo z naobrazho, pridobljeno na učiteljišču, in se pozneje nič ne popolnjeval, ne mogel bi nikdar biti dober učitelj. - - • - To so uvidele tudi šolske oblasti, ki od nas nadaljno naobrazbo naravnost tirjajo in so v ta namen tudi odredile vsakoletne uradne konference, za katere mor'a vsakdo izdelati obsežno razpravo. Zraven obilnega posla s šolo mora torej učitelj še tudi redno skrbeti za svojo naobrazbo. In če sedaj kratko ponovimo, kaj vse rnora učitelj v dosego svojega smotra storiti, vidimo, 1. da se mora nalašč za svoj poklic dalje časa izobraževati ter v to svrho investirati precejšen kapital; 2. da se mora z dušo in telesom žrtvovati svojemu poklicu in to ne samo v šolski sobi, ampak mnogokrat še več časa zunaj nje in 3. da mora vedno skrbeti za svojo nadaljno izobrazbo, kar tirja zopet mnogo časa in gmotnih stroškov. Kakor vidimo, tirja torej šola »celega« mpža. t. j. zdrav organizem, ki more vse svoje moči izvrševanju svojega poklica posvetiti. Navzlic temu deluje pa učiteljstvo tudi še na drugih toriščih. Menda ga ni učitelja, ki ne bi tudi zunaj šole Ijudstvu koristil, ne glede na postranska opravila, ki jih pri sedanji nezadostni plači moramo opravljati, da preživljamo sebe in svojce. Večinoma sinovi ubožnejših slojev naroda poznajo njegove stiske in nadloge, z njimi živijo in čutijo ter mu izkušajo pomagati, naj jih lastno breme še tako tlačL Da so si učitelji s posebnim poukorn pridobili obilnih zaslug za lep napredek v vseh strokah kmetijstva, osobito pa v sadjereji in vinoreji, je gotovo vsem znano. Ravno tako ve vsakdo, da so pri bralnih, kmetijskih, gasilnih društvih, pri posojilnicah in sličnih podjetjih jako delavni člani, največkrat tajniki, pevska društva so pa itak največ njih delo. Koliko pa storijo učitelji na tihem, ko tolmačijo in pišejo manj izobraženim ljudem pisma in jim dajejo razne svete! Kratko, kjerkoli gre za blagor in napredek naroda, povsod učitelji radi in uspešno pomagajo, in gotovo jim ne gre najmanjša zasluga, da sta se narodna zavest in narodni ponos pri nas tako lepo razvila, saj so vselej z besedo in z dejanjem izpodbujali narod, zagovarjali njega pravice ter se udeleževali volitev, četudi jim je to časih osebno škodovalo. Ko je prišel n. pr. okrajni zastop Slovenske Bistrice prvokrat v narodne roke, se je obče priznavalo: »To so dosegli učitelji.« Na izvenšolsko delovanje učiteljev apelirajo pa tudi šolske in druge oblasti, ko prvi poverjajo sestavo vremeskih, potresnih, kmetijskih i. dr. poročil, jih priporočajo za tajnike pri Raifeisnovih blagajnah itd. Vsakdo mora torej priznati, da so učU telji tudi zunaj šole jako koristni členi človeške družbe, da storijo i tam vse, kar je mogoče v povzdigo omike in blaginje naroda. O njih se lahko reče, da točno izpolnjujejo pesnikove besede: »Ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.« In nihče nam ne inore ugovarjati, če sedaj z ozirom na vse delovanje učiteljskega stanu rečerno: Učitelji so prevažni pospeševalci prave kulture, so neprecenljivi kulturni činitelji tako vse države, kakor tudi posameznih dežel in narodov!