Solske razmere. (Izv. dopis iz Š.ileške dolino.) Ena aajprijaznejših spodaještirskih dolia je aaleška, katero napaja reka Paka se svojimi obilaimi pritoki. Obaebje je vseskozi prijetao in tudi zemlja je dovolj rodovitaa. Ljudstvo je krepko in aiarljivo; peča se največ s poljedelstvom; deloraa tudi s trgoviao. Letos se je po velikera trudu nekaterih mož osaovala čitalnica, ki bode gotovo dobrodejao uplivala aa probujeaje narodne zavesti. Le eno je, kar vai močao obžalujemo, namreč prežalostao ataaje tukajšajih ljudskili učilnic. Ko ae je proglasila nova šolska postava, oveselil ae je marsikateri prijatelj mladiae ia ljudstva, meaec, da bode sedaj aiogoče zamujeno popraviti, ter ljudatvo povzdigaoti do tiste stopaje v omiki, katero tirja sedajai čas. Sedaj pa teče že 12. leto ia moramo žalostai prizaati, da ni zapaziti sadu, katerega smo željao pričakovali. Sedaj vidimo, da smo se v avojih aadejali gledč zboljšanja aarodaega šolstva jako motili, kajti oao ae aapreduje, da ne rečeaio propada. Veaio tudi prav dobro, da zakon temu ai kriv, pač pa nja izvrševalni orgaai. Mialili amo, da dobimo popolaem izobražeae uoitelje, katerim bode pred vsem aa tem ležeče, da ljadstvo aa podlagi neovrglivih, vekovečaih pedagogičaih načel izobrazujejo iu odgajajo; pričakovali smo učiteljev, ki ai bodo z vsemi svojimi močaii prizadevali pospeševati duševni ia gmotai napredek ljustva, mej katerim žive ia delujejo; učiteljev, ki bodo umeli svoj prelepi ia zvižeai poklic, ter bodo aja svete dolžaosti radostao in aataačao izpolnjevali. Pa vae to upanje aplavalo je po vodi! Mej našimi sedajnimi učitelji je le malo odkritosrčnih prijateljev našega ljudstva, tem- več so po avojih mialih in težajali zvečinoma tujci. Prava aarodaa omika, kakeršno tirja vsa zdrava pedagogika, jim je malo mar, pač pa se trudijo aa vso moč v ponemčevanji ljudstva, da, nekateri celo trdč, da se raora Nemčija razširiti do Adrije ter ji menda tudi akrbno pripravljajo pot. Za težnje in potrebe našega slovenakega ljudstva ti goapodje aimajo ae razuma ne srca, zato si tudi bolje prizadevajo ga svoji aarodnosti izneveriti, kakor pa ga aa podlagi materaega jezika do prave človeške omike povzdigaiti. Naši ucitelji gorijo za zveličavao nemščiao, katero dosledao tako za rana začaejo v šoli učiti, da ae otrokom vea poduk zgodaj priatudi, ter tudi zgubč vae veaelje do uka in šole. Nemščiaa se ua vse kriplje v vseh oddelkih uoi, to pa aa tako nenaravai ia nepedagogičai način, da človek atrmi kaj takega slišati. Nasledki tega cudovitega poduka so pa tadi tako žalostni, da je joj ! ilazim aekaterih otrok, kateri morebit tudi doma kako nemško besedo vjamejo, gre večina ravno tako prazna iz šole, kakor je prišla v šolo; nekaj nemških besed in praznih fraz je vse, kar ao ti ubogi otroci po večletaem posedavaaji na šolskih klopeh pridobili. Pa tudi s to aabraao tvarino otroci ne vedo kam, ker si je niso pridobili na podlagi maternega jezika, temuč le po posilni ,,dresuri." Jasen dokaz teirra je deček, ki je neko jutro mimogredočega tujca pozdravil z,,gutaamt": ko ga pa tujec vpraša, kako se pozdravi sloveaaki, takoj reče ,,dobro jutro." Nekateri kmetje tudi trde1, da se dostikrat aajdejo otroci, ki po večletnem obiskovaaji šole aiti svojega imeaa ne uaiejo pravilao napisati. Iz tega se pac vidi, kako zraedea mora ves pouk biti; vse je le posilna ,,dresura." Da je aveti aamea Ijudske šole, otroka po naravaili pedagočaih zakoaih zbistriti na umu, požlaktaiti aa srci, vzbajati v ajem zavedaost in saaiostojao mišljeaje, ga utrditi v blagem, aeomaliljivern zaačaji, o vsem tem se menda tukaj aičesar ne ve! Tako se poaižuje ljudska učilaica v zavod, v katerem se ljndstvo le ,,dresira", ter tako rekoč spravlja ob avojo zdravo pamet. (Konec prih.)