Rezka Osredkar

UVOD V SUGESTIJO

	Elektronska izdaja:

Izdelano v Sloveniji



Izdelano v samozaložbi

Ljubljana 2022



	CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



	COBISS.SI-ID 117149699

ISBN 978-961-07-1220-6 (ePUB)



	https://www.biblos.si

	Cena: 21,99 EUR





Predgovor


	Sugestija med vzgibom in izbiro označuje prostor in čas, ki me je popeljal v svet sugestivnih notranjih spodbud ter zunanjih namigov in lastnih idej do pisanja knjige. Pogled v teoretska besedila in nekoliko prakse na področju hipnoterapije sta omogočila, da je sugestija postala predmet raziskovanja, sočasno pa tudi orodje, uporabljeno za reprogramiranje nekaterih že sprejetih sugestij. Zavedna odločitev za sprejemanje sugestij in zavestna odločitev za reprogramiranje sugestij, ki so domovale v nezavednem, v desugestije ter zamenjava za novejše, žlahtnejše je vodilo, ki spremlja dejanja. Za hipnoterapijo se posameznik odloči; uspešna je tam, kjer ni dvoma, kjer ni strahu pred izgubo starega in pred neznanim, novim. Nahajališča sugestije najdemo na vsakem koraku, v vsakdanjem življenju: v izobraževanju, zdravstvu, cerkvi, vojski, družini, v poslovnem svetu, na televizijskem ekranu, v oglaševalskem poslovnem svetu, v kazenskih postopkih, kjer se lahko zelo jasno opazijo zlorabe sugestije. Pri tem gre lahko za vpliv sugestije na preiskavo oziroma na prepoznavanje oseb v kazenskih postopkih, kar lahko privede do napačne prepoznave oseb, ki so osumljene kaznivega dejanja. V pričujočem delu se osredotočamo na koncepte sugestij, in to pretežno na področjih zdravja in izobraževanja. Številni družbeni neharmonični pojavi, ki nastajajo, v zadnjem času tudi pojav koronavirusa, ki povzroča bolezen covid-19, pozivajo k spreminjanju in spremembam sistemov v družbi, ki so preveč nehigienični, da bi vzdržali; k vrnitvi že davno obstoječega, a pozabljenega, k reformaciji nekaterih oblik sistemov s starimi orodji in modernimi pristopi. Hipnoza je ena takšnih metod, ki deluje na osnovi sugestije. Uporaba sugestologije in sugestopedije je smiselna za izboljšanje kakovosti življenja ter na polju vzgoje in izobraževanja. Sugestopedija s svojimi načeli in nosilci pove, da se dá in da je možno. Psevdopasivnost posameznika, ki je le navidezna pasivnost, je eden izmed osnovnih nosilcev načina dela, s pomočjo katerega dosegamo cilje. Cilj sugestopedije ni omejevanje, pač pa odstranjevanje meja in ovir pri posamezniku. Gre za bistveno razliko v paradigmatskem smislu razumevanja načina dela v sistemih, kot so na primer izobraževalni, zdravstveni in socialni. Kljub visokotehnološkemu razvoju, tudi na področju medicine, in visoki podprtosti farmakologije sistemi komajda vzdržijo, čemur smo bili nedavno priča v pojavu pandemije. Sugestija je stara toliko kot človek. Nikoli ni bila dovolj opazna, saj je videti preveč enostavna, da bi ji pripisali ustrezen pomen. Hipnoza, ki deluje na osnovi sugestije, je bila v zgodovini različno razumljena, zaradi izuma in uporabe etra v medicini tudi odmaknjena na stranski tir ter malodane pozabljena. Danes ponovno dobiva svoje razsežnosti. Vedno deluje. V pričujočem delu se obračamo k staremu, a nikoli dovolj izpolnjenemu in izpopolnjenemu. Napisano je z namenom, da pripomore k večji vsesplošni dobrobiti.

	Za spodbude in sodelovanje se zahvaljujem Matjažu Hočevarju, Ivanki Hribar ter Marku Ogrizku za posredovanje pismenk.





Uvod


	Knjiga je sestavljena iz dveh delov. V prvem delu poglavja zajemajo kratek spoznavnoteoretski pregled. Od lingvističnih izvorov, zgodovinsko-filozofskih teorij o zavednem v odnosu do družbe in posameznika. Vsebina se interdisciplinarno prepleta. V drugem delu se dotaknemo problemov sugestije in hipnoze v različnih kontekstih.

	Prvo poglavje v pričujočem delu zaznamujejo termin, pomen in sopomeni samostalnika ženskega spola sugestija ter definicije le-tega. Čeprav definicije ponujajo pomanjkljiv opis problema, pa sta pregled pojmovanja z različnih aspektov in predstavitev sopomenk pomembna za nadaljnje razmišljanje. Da bi vedeli, o čem govorimo, moramo najprej vsaj deloma opisati, za kaj gre. In to so opisi s pomočjo sopomenk, definicij. Zanimiv je pogled od vzhoda – japonskih pismenk – do razlag pomenov in sinonimov besede sugestija v zahodnem svetu. Sprehodimo se od Japonske do Bolgarije, zahodne Evrope in Severne Amerike.

	Zgodovina sugestije se v vzhodni Evropi, Rusiji, na Japonskem, v zahodni Evropi in Severni Ameriki nekoliko razlikuje. Prepletena je bila z verovanjem in magijo. Po zdravniku Franzu Antonu Mesmerju je v začetku 19. stoletja postala zanimiva za psihologe. Za preučevanje sugestije so bili pomembni konteksti. Na zahodu so bila prizorišča za izvajanje in preučevanje sugestije psihološki laboratoriji in zdravstvene svetovalne sobe. Prizorišče za izvajanje sugestije je bilo tudi odrsko razvedrilo. Nadvse pomemben kontekst preučevanja sugestije, še zlasti na Japonskem, je bil kontekst izobraževanja. Fukurai Tomikichi je na Japonskem izvedel številne eksperimente s hipnozo, ki je delovala na osnovi sugestije. Na Japonskem so sugestijo razumeli in jo sprejeli bolje kot na zahodu. V Bolgariji se je Georgi Lozanov, bolgarski psiholog in znanstvenik na Inštitutu za sugestologijo, zelo posvetil raziskovalnemu delu sugestije in sugestopedije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po mnenju Tominaga, ki je bil vojaški kirurg na Japonskem, je bil cilj sugestivnih izobraževalnih metod, ki so bile v tistem času prevladujoče, proizvajanje »mehaničnih lutk«. Te metode so od študentov zahtevale pomnjenje velikih količin gradiva. Opozoril je na moč sugestije, sočasno pa tudi na nevarnosti, ki jih lahko povzroči uporaba/zloraba sugestije, kar je opisoval tudi v knjigi Nevarnosti hipnoze. V nekem delu je trdil, da povečana sugestibilnost pri posamezniku kompromitira ter ogrozi osebno voljo, kar ima lahko resne posledice. Sugestija naj bi bila zelo uporabna pri oblikovanju močne kolektivne identitete. V zahodni Evropi in Združenih državah Amerike naj bi bila sugestija uporabljena kot zadnja možnost, češ da nasprotuje idealom izobraževanja. A. J. Barnier in D. A. Oakley sta znanstvenika, ki sta sugestijo znanstveno preučevala v okviru hipnoze. Hipnozo sta razčlenila na hipnozo kot proceduro in hipnozo kot produkt. Šele indukcija ustvari spremenjeno stanje zavesti in pomembno vpliva na to, kako se odzovemo na sugestijo med hipnozo.

	Med pomembnimi znanstvenimi deli in raziskovalci ima v pričujočem delu mesto tudi Dave Elman, ki ni bil znanstvenik niti ni bil zdravstveno izobražen, bil pa je izjemno uspešen praktik in raziskovalec na področju hipnoze. Poučeval je tudi zdravnike. Elman trdi, da sta v hipnozi telo in um enako sugestibilna in delujeta kot skladna celota. Hipnoza vpliva na nezavedni del enako kot na zavedni um in prav tako na avtonomni živčni sistem. V kontekst Elmanove zgodovine prakse in raziskovanja je umeščenih tudi nekaj primerov, ki dajejo pričujočemu delu dodano prepričljivost glede učenja v praksi ter »sočnost« besedila. Kljub temu da Elman ni bil znanstvenik in teoretično podkovan na tem področju, je njegova dediščina zelo uporabna in pripomore k delu v praksi izven tistih okvirov, ki jih v strokovnih knjigah ne najdemo.

	Sugestija je stara toliko kot sam svet. Prisotna je vse od pojava človeka na zemlji, pravi Coué, ki je bil francoski farmacevt. Nekega dne je prišel k njemu v lekarno bolnik brez recepta in prosil za zdravilo, ki ga je lahko dobil le na zdravniški recept. Coué ni želel zavrniti bolnika in mu je dal namesto zdravila destilirano vodo. Ko je dal bolniku 'zdravilo', mu je dal enaka napotila, kot da bi mu dal predpisano zdravilo. Po osmih dneh se je bolnik prišel zahvaliti Couéju, ker mu je dal pravo zdravilo, saj je ozdravel. Coué je le še potrdil spoznanje, da na ozdravitev ne vpliva zdravilo, saj ga bolniku sploh ni dal, ampak ozdravitev povzroči le bolnikova vera, da ga bo predpisano zdravilo ozdravilo. V tem primeru bolnika ni pozdravilo zdravilo, ampak misel, da bo tako ozdravel. Pri placebu gre pravzaprav za učinek pričakovanja; enako je v nasprotnem primeru noceba, ko posameznik zaradi svojega prepričanja že vnaprej zavrača pomoč oziroma samozdravljenje.

	S placebom in nocebom so se v zadnjih desetletjih ukvarjali mnogi ugledni znanstveniki na področju medicinskih vej znanosti. »Če ne pričakujete olajšanja bolečine, ne morete doživeti učinka placeba,« pravi Howard Fields, zaslužni profesor na Univerzi Kalifornija v San Franciscu in eden od avtorjev raziskave. Nekaj izsledkov preučevanja in raziskovanja bomo na kratko predstavili v enem izmed naslednjih poglavij.

	Analogno z učinki placeba gre tudi pri hipnozi, posledično avtohipnozi, za učinke samozdravljenja, ki ga sproži misel v umu in posledično v telesu posameznika. Kot zagovarja Coué: »Ne premika nas volja, ampak mišljenje.«

	Ivan Petrovič Pavlov, ruski psiholog in zdravnik, opisuje odziv na sugestijo »kot najbolj enostaven in najbolj tipičen pogojni refleks pri človeku«. Sugestijo so na različne načine definirali mnogi znanstveniki. Različne definicije so osnovane na različnih fizioloških, psiholoških in filozofskih konceptih. To dejstvo dokazuje, kako širok je razpon in pomembnost problema, istočasno pa ovira orientacijo raziskovanja na notranjo naravo pojava.

	Sugestija nas zanima kot predmet raziskovanja in razmišljanja bolj kot orodje za dosego cilja, kar pa je na nek način povezano. Sugestija sama po sebi ni zadostna v interpretaciji pomena termina in sinonimov. Šele v interakciji z zavednim in nezavednim stanjem se lahko lotevamo raziskovanja, uporabe in posledic delovanja moči sugestije. V pričujočem delu povezujemo sugestijo s hipnozo ter stanji zavednega in nezavednega; s teorijami in raziskovanji, multidisciplinarnostjo ter tudi uporabo in zaznavo sugestije na več področjih; z razlaganjem pojma sugestija na vzhodu, izkušnjami tako na Japonskem (zlasti v 19. stoletju) kot tudi na zahodu. Začenjamo z lingvistično in semantično razlago pojma sugestija, s krajšim zgodovinskim pregledom, filozofskim pojmovanjem, psihološkimi teorijami, njeno uporabo v medicini in sociološkimi pogledi. Termin sugestija moramo brati in uporabljati kontekstualno, z določenim namenom – zavedno – ali pa si ga razlagati, na podlagi izkušenj, tudi kot nezavedno.

	Ker je sugestija, kot smo omenili, povezana, odvisna in prepletena s pluralnostjo pojmov, med drugim tudi s pojmi, kot so zavedno in nezavedno, smo umestili v delo kratek pregled zgodovine filozofskih teorij o zavednem in nezavednem. Skozi kratko zgodovino filozofskih teorij o zavednem nas popelje poglavje, ki govori o problematiki uma in telesa. Dihotomija je temeljna in je proizvedla dve teoriji narave zavednega: emergenco in panpsihizem. Od predsokratikov, skozi znanstveno revolucijo, ki jo Aristotelova filozofija žene v preoblikovanje cerkvene omejene filozofije, do Galilea, ki je postavil razlikovanje med materijo in manifestacijo zavesti, ki ureja primarne kvalitete. Tedaj se znanost osredotoča na objektivne značilnosti materialnega sveta s pomočjo matematičnih teorij. V poznem 19. stoletju dotakratna oblika emergence spremeni utečeni način dojemanja le-te in pojavi se nova, radikalna oblika emergence. V zgodnjem 20. stoletju se začne vzpon psihologije kot znanstvene discipline, vstop behaviorizma. Pojavijo se filozofske in psihološke teorije o zavednem in nezavednem, vendar jih (predvsem filozofske teorije) zaznamuje dejstvo, da vse trpijo za pomanjkljivostmi. Dhority Lynn, znanstvenik, profesor jezika in literature, pravi: »Če želimo do popolnosti izkoristiti svoje zmogljivosti, moramo vključiti tudi tiste, ki izvirajo iz naših podzavestnih virov.«

	Zavedno je nepogrešljiv pojem, kadar govorimo o sugestiji. Znanstveni pristopi k zavednemu so se pojavljali v različnih fazah. Kot smo že omenili, je preučevanje pojma sugestija treba brati in razumeti v odnosu do zavednega in /ali do nezavednega, izkušenj, ki smo jih potisnili v nezavedno. Z nezavednim in kolektivno nezavednim se je ukvarjal in ga raziskoval tudi Carl Gustav Jung. V pričujočem delu uvrščamo v kontekst poglede in razlage Junga, ki pravi: »Mar ni sleherno izkustvo celo v najidealnejših okoliščinah v veliki meri subjektivna interpretacija?« Jungu je samokritika in filozofska kritičnost pomagala spoznati, da ima vsaka psihologija, vključujoč njegovo, značaj subjektivne izpovedi.

	Pričujoče delo izhaja iz pozitivne naravnanosti. Sledi esencam, ki temeljijo na smernicah možnega in ne nemogočega in nemožnega. Jung v delu Sodobni človek išče dušo uvodoma primerja svoj način dela in spoznanja s Sigmundom Freudom, ki je bil nevrolog. Zapiše: »Nikakršen Freudov nasprotnik nisem; takega me v svoji kratkovidnosti prikazujejo samo on in njegovi učenci. Noben izkušen psihoterapevt ne more zanikati, da se je srečal z najmanj desetinami pacientov, ki v vseh bistvenih nadrobnostih ustrezajo Freudovemu opisu. Z razkritjem tistega, kar je odkril v sebi, je Freud pripomogel k rojstvu velike resnice o človeku. Svoje življenje in svoje moči je posvetil psihološki stavbi, ki je izraz njegovega lastnega bitja. Naš pogled na stvari je odvisen od tega, kar smo. Ker so drugi ljudje sestavljeni drugače, vidijo stvari drugače in se tudi izražajo drugače. Adler, eden Freudovih prvih učencev, je dober primer. Obravnavi istega empiričnega gradiva se je približal s povsem drugačnega stališča kakor Freud. A njegovo gledanje je vsaj tako prepričljivo kakor Freudovo, saj tudi on predstavlja dobro znan tip. Vem, da bodo privrženci obeh šol moje trditve gladko zavrnili, a upam,« pravi Jung, »da me bodo zgodovina in vsi nepristranski ljudje potrdili. Po mojem obe šoli zaslužita grajo zaradi tega, ker pretirano poudarjata patološki vidik življenja in ker človeka preveč izključno tolmačita z vidika njegovih hib. Prepričljiv primer pri Freudu je njegova nesposobnost, razumeti religiozno izkustvo, kar lahko vidimo iz njegove knjige Prihodnost iluzije. Sam raje obravnavam človeka z vidika tistega, kaj je v njem zdravo in dobro; pacienta skušam rešiti vsega tistega, s čimer je obarvana sleherna stran Freudovih spisov. Freudov nauk je izrazito enostranski v tem, da posplošuje na osnovi dejstev, ki ustrezajo samo nevrotičnim duševnim stanjem; njegova veljavnost je resnično omejena samo na taka stanja. V okviru teh omejitev je Freudov nauk sicer pravilen in veljaven celo, kadar se moti, kajti tudi zmota sodi k celoviti podobi, zlasti ker vsebuje kakovost odkritosti. Vsekakor pa drži, da Freudova psihologija ni psihologija zdrave duševnosti. Morbidni simptom Freudove psihologije je naslednji: zasnovana je na nekritičnem, celo nezavednem pogledu na svet, to pa območje človekovega izkustva in razumevanja precej zoži. Velika Freudova napaka je bila, da je obrnil hrbet filozofiji.«

	Sugestija vodi in ustvarja odnose med ljudmi in je pomembna sestavina vsakega doživetja. Srečamo jo povsod in njen vpliv občutimo vsak dan, na vsakem koraku. Njene oblike so tako različne in pogoste, da smo se nanje navadili, da so nam ti pojavi postali nekaj vsakdanjega in niti ne pomislimo, da imajo svoj izvor v sugestiji, pravi Ivan Jančar, ki v svoji prvi knjigi Hipnotizem uvodoma pove: »Kdor pozna skritega sovražnika, je uspešnejši od tistega, ki se neveden izpostavlja njegovemu škodljivemu vplivu.«

	Običajno si sugestijo razlagamo kot nekaj, kar želimo, kar je hoteno, za kar prosimo, na primer nasvet. Težje si prisotnost sugestije predstavljamo, ko smo na primer doma zaprti pred vdorom zunanjega sveta in v svojem intimnem prostoru gledamo televizijo ali smo na svetovnem spletu. Tedaj se ne zavedamo najbolj, da v nas prodirajo sugestije preko različnih programov, oddaj, reklam. Še manj si predstavljamo, da nam naši bližnji z izjavami na nek način sugerirajo, pa čeprav jih nič ne vprašamo ali prosimo.

	Sugestija se v literaturi nemalokrat povezuje s hipnozo. Uporaba sugestije kot orodja za dosego hipnotičnega stanja je le majhen del, ki predstavlja pojem sugestije. Sugestija je vseobsegajoč pojem, ki ga lahko najdemo na številnih področjih in v različnih življenjskih obdobjih. Če pogledamo sugestijo kot termin, ki ga razlagajo slovarji in definicije, lahko vidimo, da je to obsežen termin in ima mesto v večini kultur. Sugestije so prisotne v kontekstih, kot so izobraževanje, zdravstvo, poslovni svet, vsakdanje življenje. Ko preučujemo problem sugestije, naletimo na vprašanje, kako definirati njen koncept. Vsaka definicija je hkrati tudi izraz teorije. Sugestija, tako kot mnogi drugi pojavi, je bila najprej opazovana v praksi, v vsakdanjem življenju in šele kasneje raziskovana in zavestno uporabljena. Praktična uporaba sugestije je še vedno zelo neurejena s pičlim znanjem o njenih objektivnih notranjih zakonih. Upoštevajoč kompleksnost pojava, je bilo do sedaj izvedenega malo eksperimentalnega raziskovanja. Pomanjkanje dosegljivega eksperimentalnega gradiva, ki bi bilo primerno za razumljive teoretične zaključke, in vpliv različnih filozofskih tokov sta razlog za enostranske in pristranske definicije sugestije, pravi Lozanov, ki je v šestdesetih letih začel intenzivno preučevati vplive sugestije in sugestologije ter možnosti njene uporabe v izobraževanju – sugestopediji. Kljub temu da so njegova spoznanja in ugotovitve starejšega datuma, pa v današnjem sistemu še vedno vlada tradicionalno šolsko učenje, ki je enostransko usmerjeno na besedno, simbolično ter spoznavno raven. Zanemarjajo pa se okolje, okoliščine, celovitost čutnih izkušenj, pomen medosebnih odnosov pri učencih, kjer se pojavlja vpliv sugestije. Lozanov meni, da naj bi se učitelj zavedal moči sugestije in se je naučil bolj zavestno uporabljati. Za Lozanova so nosilci sugestije v okviru celostnega poučevanja in učenja: avtoriteta, infantilizacija, psevdopasivnost, mnogoplastnost komunikacije in periferni dražljaji. Našteta pojmovanja pojasnimo in vpeljujemo v poglavjih, ki se konkretneje dotaknejo sugestopedije.

	Korak naprej od sugestopedije in posledic uporabe njenih načel nas misel popelje do porajajočega se vprašanja, kdo so geniji in ali je genialnost dedna. Ali in na kakšen način ima raziskava, objavljena v reviji National Geographic, kjer so bili predmet preučevanja geniji, kakršnokoli korelacijo s sugestopedičnimi načeli?

	V zadnje poglavje prvega dela uvrščamo Ronalda D. Lainga. Bil je škotski psihiater, ki je poudarjal dvosmeren interakcijski proces med osebama in ga dojemal kot ključnega za socialno fenomenologijo. Poleg kognitivnosti, behaviorizma in drugih psiholoških teorij, ki se ukvarjajo s klienti in njihovimi problemi, gre v njegovem konceptu za izziv, ki odpira ne le vprašanja klientovega vedenja v odnosu s strokovnjakom, ampak predvsem dvosmernega interakcijskega odnosa, tj. doživljanja drug drugega. V tem okviru vidi odnos, ki je del socialnega, torej družbenega in ne psihološkega okolja. Laingov pristop je mogoče vzporejati z vzhodnjaškimi teorijami, ki vključujejo v delovni odnos tistega, ki pomaga, in tistega, ki pomoč prejema. Tu lahko najdemo skupni imenovalec v medosebnem odnosu.

	V celotnem besedilu lahko opazimo neenotno uporabo pojmov zavedno in zavestno. Strokovna mnenja glede uporabe niso enotna. Po nekaterih pomislekih naj bi pojem zavestno bolj ustrezal tistim konceptom, ki se nanašajo na fizično, somatsko, medicinsko, pojem zavedno pa bi sodil v tiste okvire, ki se nanašajo na psihološko, socialnointerakcijsko, vendar temu ni povsem tako. Pojma uporabljamo tako, kot slovnično najbolje ustrezata v posameznem okviru, kot samostalnik ali kot prislov – kot načinovno prislovno določilo.

	Terminologija, ki opisuje deležnike v odnosih, običajno v odnosu Jaz – Ti, Ti – Jaz, je različna v danih okvirih in okoliščinah. Ponekod se opredeljuje subjekt kot posameznik, drugje klient, sugestor in tako dalje, kakor je v danem kontekstu najbolj ustrezno.

	V pričujočem delu nismo omenili simbolike kot sugestije, nismo se posvetili sugestiji v literarni teoriji, čeprav so informacije osrednje sredstvo teorije simbolističnega pesništva, ki je sugestija. Sugestija je po svojem izvoru jezikovno stilno sredstvo, njena raba v simbolizmu pa se močno navezuje na teorijo simbola oziroma teorijo simbolov. V okvir uvoda v sugestijo bi bilo treba umestiti še sugestijo v umetniških kontekstih, ki je prav tako prepoznavna, ostaja pa tudi še zanimiva tematika, ki obravnava zlorabo sugestij v kazenskoprocesnih postopkih, na pravnem področju, vendar teh tem in področij v to delo ne uvrščamo.





PRVI DEL





Pomen in sopomeni termina sugestija


	Slovenski spletni slovar Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti razlaga termin sugestija in mu pripiše tri pomene.

	Sugestija:

	1. posredno, prikrito vplivanje na čustva, mišljenje, ravnanje koga: upirati se sugestiji; lajšati bolečine s sugestijo; sugestija samemu sebi; uporaba sugestije v medicini / premagovati sugestije besed, vtisov

	♦ psih. aktivna sugestija pri kateri oseba vpliva na drugo osebo; pasivna sugestija pri kateri oseba sprejema vpliv druge osebe; hipnotična sugestija ukaz, ki ga hipnotizirana oseba izpolni v hipnozi; množična sugestija pri kateri množica vpliva na posameznika ali nasprotno

	// vsebina takega vplivanja: sprejeti zdravnikovo sugestijo; okleniti se sugestije

	2. posreden, prikrit nasvet, predlog: dati, dobiti sugestijo za nadaljnje delo; pripombe in sugestije

	3. sugestivnost: občutiti sugestijo glasbe; velika sugestija umetnosti

	Ávtosugestija sugestija samemu sebi: uspeh je dosegel z veliko mero avtosugestije

	Pridevnik sugestíven -pa ima v slovarju dva pomena:

	1. nanašajoč se na sugestija 1: sugestiven glas; sugestivna moč / imeti sugestiven vpliv na otroke / sugestivno vprašanje vprašanje, ki nakazuje odgovor, kakršnega želi, pričakuje izpraševalec

	2. ki zelo prevzame, vzbudi močen (čutni) vtis: sugestiven opis; sugestivna glasba, uprizoritev / sugestivno pripovedovanje: prepričljivo

	Sugestivno: besede so delovale sugestivno

	Sugerírati:

	1. posredno svetovati, prikrito (poskušati) vplivati na čustva, mišljenje, ravnanje koga: sugerirati komu načrt, odgovor, odločitev; v pismu mu je sugeriral, naj vztraja; sugeriral si je, da ga ne boli več / sugerirati kaj hipnotizirani osebi

	2. posredno, prikrito svetovati, predlagati: na sestanku je sugeriral nekaj sprememb; sugerirati gospodarske ukrepe

	3. biti tak, da se lahko misli, sme misliti na to, kar izraža dopolnilo: dogodki sugerirajo tak sklep / slika sugerira gledalcu lirično razpoloženje

	Sugeriran: njegove izjave so verjetno sugerirane; sugerirano ravnanje

	(Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2020)

	Če sledimo uporabi besede sugestija – suggestion v angleškem etimološkem spletnem slovarju, vidimo, da je beseda v sredini 14. stoletja pomenila »nagovarjanje k zlu«, ki izvira iz angleško-francoskega in starofrancoskega izraza suggestioun – »namig, skušnjava«, kar izvira iz latinske besede suggestionem (nom. suggestio) – »dodatek, znak, sugestija«; samostalnik dejanja, ki izvira iz suggestus in je pretekli deležnik od suggerere: »prinesti gor (bring up), postaviti pod (bring under), položiti pod (lay beneath), opremiti (furnish), nuditi (afford), dobaviti (supply); nagovarjanje (prompt)«, ki izhaja iz sub – spodaj (under), od spodaj navzgor (up from below); gl. sub- + gerere »prinesti, nositi« (gl. gest). Smiselni razvoj v latinščini je prešel od »nakopičiti, graditi« do »opozoriti na idejo«. Pomen »predlog (proposal), trditev (statement) in izjava (declaration)« se je pojavil v poznem 14. stoletju, vendar angleško dojemanje »nagovarjanje k zlu« ostane v besedi suggestive. Pomen hipnotizma pa sega v leto 1887.

	Sugerirati (suggest)

	Leta 1520 je beseda pomenila sugerirati, »drugemu umu predstaviti; predlagati predpostavko«, iz latinskega suggestus, pretekli deležnik od suggerere: »prinesti gor (bring up), postaviti pod (bring under), položiti pod (lay beneath); opremiti (furnish), nuditi (afford), dobaviti (supply); nagovarjanje (prompt)« (glej suggestion). Leta 1709 pa je izraz sugerirati pomenil »ravnati tako, da prikličemo idejo nečesa drugega«. Povezava: suggested; suggesting.

	Sugestibilen (suggestible)

	Leta 1851 se je pojavil pomen »zmožnost biti vplivan« iz suggest + -ible. Leta 1836 pa najdemo povezavo s pomenom »da bi lahko bilo sugerirano«.

	Sugestiven (suggestive)

	Leta 1630 »sporočati, namig« iz suggest + -ive. Od leta 1888 naprej pa je bil pomen povsem specifičen: kot rahlo olepševalno nakazovanje možnosti namigov.

	V Velikem slovenskem slovarju tujk je beseda sugestija opredeljena na sledeč način:

	Sugestija (novolatinsko suggestio iz latinske besede suggerere: položiti, postaviti pod kaj):

	1. vplivanje na tujo voljo, mišljenje, ravnanje

	2. kar kdo komu sugerira; predlog; nasvet; namig; pobuda

	3. tako nastala predstava, vtis; prevzete tuje misli predstave, občutja

	Sugerirati (novolatinsko suggerere: postaviti pod; prigovarjati):

	1. vplivati na tujo voljo, mišljenje, čustva; (neopazno) vsiliti komu svojo voljo ali misli

	2. prišepetavati kaj, navajati na kaj

	3. predlagati; svetovati

	Sugestibilen novolatinsko suggestibilis iz latinske besede suggerere, položiti, postaviti pod kaj): dovzeten, sprejemljiv za sugestijo

	Sugestiven novolatinsko suggestivus iz latinske besede suggerere, položiti, postaviti pod kaj):

	1. ki se nanaša na sugestijo, vplivajoč na koga ali kaj (sugestivna moč, sugestiven glas)

	2. prepričevalen, ki zelo prevzame, vzbudi močen vtis (sugestivna glasba, sugestivna uprizoritev, sugestiven opis)

	Sugestopedija: holistična metoda poučevanja

	Sugestor angleško suggestor; novolatinsko suggestor iz latinske besede suggestio, kar pomeni navdih, inspiracija, prišepetavanje): kdor komu kaj sugerira, zlasti pri hipnozi, zdravljenju

	Angleško-slovenski spletni slovar opredeljuje besedo suggestion v štirih pomenih:

	1. suggestion (idea) – predlog

	2. suggestion (hint) – namig

	3. suggestion (indication) – nakazovanje

	4. suggestion (trace) – sled

	Tujka, prevzeta iz nemškega jezika: suggerieren – suggestion; iz latinščine pa suggerere, kar opredeljujemo kot »prigovarjati, svetovati, prvotno pristaviti, prinesti, podložiti, položiti«. Termin suggerere je sestavljen iz sub-, kar pomeni »pod« in gerere, kar pomeni »nesti, nositi« (Kl.714).

	Hrvaški veliki spletni slovar manj poznanih besed in izrazov pa razlaga besedo sugestija takole:

	»Etimologija nas uči, da termin sugestija izhaja iz novolatinske besede suggestion, ki označuje vplivanje na nekoga oziroma nagovarjanje, napeljevanje na kaj. Po definiciji sugestija predstavlja postopek odprtega ali prikritega napeljevanja drugega človeka ali skupine ljudi k nekritičnemu sprejemanju idej, prepričanj, stališč ali odrejenih obrazcev obnašanja. Pomembno je poudariti, da se sugestija izvaja brez prisile oziroma da oseb ne moremo po nasilni poti napeljevati, da sprejmejo tuja stališča ali ideje.«

	Z drugimi besedami, gre za postopek prepričevanja, ki je izražen kot predlog, nagovor ali ukaz. Zanimivo je, da se sugestija zelo pogosto uporablja v politiki, ekonomiji, menedžmentu ter v psihologiji in drugih znanstvenih disciplinah.

	Sugestija predstavlja verovanje, misel ali željo, ki sicer izvira iz zavesti nekoga drugega, vendar oseba tega ne prepozna kot vpliv, ki mu je podložna.

	V psihologiji sugestija predstavlja moč vplivanja ene osebe na drugo ali celo na samega sebe.

	Zanimivo je, da vsi na nek način uporabljamo sugestijo oziroma da smo vsi kdaj komu nekaj sugerirali, pa naj smo se tega zavedali ali ne.

	Definicija sugestije psihologa McDougalla iz leta 1908 je še vedno široko sprejeta. Trdil je, da je sugestija »proces komunikacije, katerega rezultat je prepričljivo sprejetje sporočenega predloga v odsotnosti logično zadostnega temelja za njegovo sprejetje«. Hippolyte Bernheim je bil francoski nevrolog, ki je v 19. stoletju sugestijo definiral takole: »Dejanje, s katerim je neka ideja uvedena v možgane in so jo možgani tudi sprejeli.« Sugestijo je povezoval s prepričevanjem in razumom. Nekateri raziskovalci pa so predlagali, da naj sugestija ne bi bila nasprotje razumu in da lahko vpliv sugestije povečamo z argumentiranjem. Sugestija izhaja iz latinske besede subgero ali subgere in pomeni »nadaljevati ali usmerjati spodaj«. Pojem namiguje na povezavo z manipulacijo. Standardna definicija sugestije, ki so jo odobravali zahodni znanstveniki, nakazuje podtikanje prepričanja ali impulza v um; uvajanje ali sprejetje ideje brez kritičnega argumenta ali racionalnega prepričevanja. Čeprav je odnos sprejemnika pomemben, če naj sugestija deluje, so šarm komunikatorja, njegov/njena drža in pričakovanja, glas in govorica telesa tisto, kar ima odločilni učinek na poslušalca, tako da sta predlagana ideja ali sporočilo sprejeta. Raziskovalci sugestije so poudarili izjemen pomen kvalitete glasu pri percepciji prenesenega sporočila in pri pripravljenosti za delovanje (Bancroft, 2013).

	V britanski spletni enciklopediji je sugestija definirana takole:

	»Gre za proces vodenja osebe k nekritičnemu odzivanju tako v verovanju kot v dejanjih. Način sugestije, ki je običajno besedni, je lahko tudi vizualni ali pa vključuje katerokoli čutilo. Sugestija je lahko tudi simbolična. Na primer: oseba, ki je alergična na vrtnice, dobi astmatični napad, ko prelistava semenski katalog. Sugestija ali sugestibilnost ima pomembno vlogo v družbenem obnašanju, posebej v družbenih neredih. Predstavlja osrednji pojav hipnoze.«

	V hrvaški strokovni enciklopediji strok, kot so zgodovina, sociologija, psihologija, se definicija sugestije opredeljuje takole: »Sugestija (lat. suggestio: nasvet, nagovarjati), proces verbalne in/ali neverbalne komunikacije, v katerem ena oseba na posreden način vpliva na drugo osebo ali večje število drugih ljudi, da spremenijo stališča, sodbe ali obnašanje. Sugestija ne uporablja sile, ukazov ali argumentov, ampak uporablja svojevrstno prepričevanje druge osebe, da nekritično sprejme sugerirane vsebine. Sugestija se često uporablja v psihoterapiji, ekonomski propagandi, v vseh sredstvih masovnega obveščanja ter v vzgoji in izobraževanju.«

	V hrvaškem jezikovnem spletnem portalu je sugestija definirana na sledeč način:

	Starolatinsko suggestio = latinsko suggerere: izraziti, priskrbeti, ukazati

	1. moč vpliva ene osebe na drugo ali na samo sebe: sugestivna moč

	2. tisto, kar je sugerirano; predlog, spodbuda: dati koristno sugestijo

	3. namig, spomniti na kaj, sled, prizvok, slutnja

	Koncept sugestije so najprej uporabili britanski asociacionisti pri razlagi psihološkega procesa, s katerim ena ideja pritegne drugo v umu. Prilastili so si jo učenjaki hipnoze sredi 19. stoletja in se nanaša na posebno obliko hipnotične sugestije (Moll, 1890). Ob koncu 19. stoletja je bila sugestija znana predvsem v povezavi s hipnozo in njenimi skrivnostnimi učinki. Izjemna narava sugestije se je odrazila v japonskem prevodu, saj ni bilo nobene besede, ki bi lahko ustrezno posredovala njen pomen. Še več, različnost teorij o hipnozi je povzročila veliko razprav glede prevoda. V poznih 80. in zgodnjih 90. letih 19. stoletja, ko je bil hipnotizem vpeljan na Japonsko, je morala sugestija najprej postati zanimiva za japonske raziskovalce. Ko je na zahodu tekla razprava med Charcotevo šolo v Salpêtriéru v Franciji in šolo Hippolyta Bernheima v Nancyju v Franciji, so bile ideje slednjega občasno uvedene na Japonsko, beseda sugestija pa neformalno prevajana. V kratkem članku, ki je opisal šolo v Nancyju, je bila v reviji Tetsugakukai zasshi uporabljena beseda anzashi, ki je bila sestavljena iz an, kar pomeni »vsebovan, neveden« in zashi, kar pomeni »usmerjajoč in vodeč« (Yu-chuan, 2018).

	V isti reviji se je pojavil skrajšan prevod članka medicinskega novinarja Ernesta Abrahama Harta, ki je uporabil termin teiki, kar pomeni »povzdigovanje« (Hart, 1892). Pomemben psiholog Kenji Ōsawa (1887) je besedo prevedel kot meirei – »ukaz« in yūdō – »vodenje«. Yoshizō Kondō, ki je bil znanstvenik biolog, pa je besedi kantsū – »telepatija« in kanka – »prisvojitvena preobrazba« uporabil v svoji knjigi, s katero naj bi dokazal realnost tradicionalne magije s hipnozo (Kondō, 1894). Nihče od zgornjih avtorjev ni čutil potrebe po razlagi svojega prevoda. Kakorkoli, hipnotizem je vstopil v zlato razvojno dobo na Japonskem v letu 1903. Sugestija je za teoretike in praktike postala osrednja tema. S tem pa se je zastavilo tudi vprašanje prevajanja. V svojem izbirnem prevodu dela Hypnotism psihiatra Alberta Molla, ki je nastal zaradi večjega zanimanja za hipnozo na Japonskem, je Nanzō Takeuchi prevedel sugestijo kot anji – »voditi na impliciten in prikrit način«. Opomnil je, da to ni najbolj primeren prevod. Uporabil je obstoječi prevod splošnega angleško-japonskega slovarja, pri tem pa ni identificiral vira (Takeuchi,1903). Če vzamemo na primer angleško-japonski slovar, ki ga je izdal Sanseidō leta 1902, so bili njegovi prevodi sugestije, poleg že omenjenega prevoda anji, tudi tenshutsu – »kazati«; hūkoku – »satirični nasvet«; chūkoku – »nasvet«; teisei – »spominjati« in teiki – »povzdigovanje« (Kanda, 1902). Takeuchijeva izbira besede anji je bila morda namenjena poudarku narave besede an, ki je nehotena in nezavedna narava hipnotske sugestije. Medtem so se za priznanje borile tudi druge besede. Sannosuke Yamaguchi je zapisal, da je večina psihologov prevajala sugestijo kot anji (»voditi na impliciten in prikrit način«), medtem ko so zdravniki imeli raje besedi kyōyu – »navodila« ali kannō – »navdih«, pravniki pa kyōsa – »napeljevanje, ščuvanje«. Yamaguchi je uporabljal izraz anji (1903) in vztrajal, da nobena od teh besed v popolnosti ne prenese pomena besede sugestija. Zdravniki so vseeno uporabljali druge termine, kot sta kyōyu in kannō. V zborniku o hipnozi, ki ga je izdalo nacionalno medicinsko združenje, so se uredniki odločili uporabiti transliteracijo besede sugestija, in sicer Zuggesuchion za naslov knjige, ker so si avtorji prisvojili več različnih prevodov (Kokkaigakukai, 1904). Omenjeni psiholog Ōsawa (1904) se je odločil za bolj negativno besedo – kyōsa. Den Tsukahara, splošni zdravnik z izkušnjami v hipnoterapiji, je prevedel sugestijo kot anji in pripomnil, da v resnici pomeni kokuchi – »opaziti« ali kihuku – »podreditev« (Tsukahara, 1904). Shūzō Kure, profesor psihiatrije na tokijski imperialni univerzi, in njegovi študenti so trdili, da beseda anji ne more izraziti bistva sugestije, zato so predlagali prevod suihuku, suikan ali suishin. To so bile starodavne besede, ki opisujejo dejanje predajanja iskrenega uma drugemu umu. Strinjali so se, da te besede bolje zajamejo pomen sugestije, saj gre za proces, v katerem tisti, ki sugerira, vpliva s svojim umom (shin) na um tistega, ki sugestijo prejema, in s tem doseže njegovo podreditev (huku) ali preobrazbo in vključitev (kan) (Kure, 1904).

	Zmeda okrog prevoda je bila v prihodnjih letih postopoma rešena. Beseda anji je bila sprejeta kot standardni prevod, torej »voditi na impliciten in prikrit način«. Kljub temu je bil prevod za nekatere hipnotizerje zavajajoč. Fukuhei Ono se je leta 1909 še enkrat dotaknil te tematike, ko je trdil, da izvirni grški izraz sugestija pomeni kihuku ali kie (»konverzija ali sprememba«) in da je njen pomen v kontekstu hipnoze z vidika tistega, ki hipnozo prejema, bližji podreditvi, s hipnotizerjevega gledišča pa je bliže navodilu. Fukuhei Ono (1911), za njim pa tudi Tatsugorō Murakami, najvplivnejši hipnotizer v obdobju taisho (1912–1926), je imel raje izraz andou kot anji, ker je dou (»vodenje«) iz besede andou po njegovem mnenju bolj izrazila bistvo sugestije kot vodeče in spreminjajoče moči. Še več, beseda an se mu je zdela neprimerna (Murakami, 1912). Pri tem je mislil tudi na Kokya Nakamuro, ki je opozoril, da sugestija ni nujno implicitno navodilo, ampak eksplicitni ukaz (Nakamura, 1921). Podoben pogled je imel tudi aktivni popularni ljudski psihoterapevt Hōshū Shimizu, ki se mu je zdel pomen anji, posebej an, preslaboten. Zavzemal se je za bolj odločen in potrdilen pomen sugestije. Predlagal je uporabo zenbudističnega pojma koan ali teian (»predlog«), kyōuan (»učenje«) in kyōji (»navodilo«) ali pa preprosto transliteracijo (Shimizu, 1920). Da je bil anji med vsemi pojmi končno izbran, lahko pripišemo dejstvu, da je bil uporabljen v slovarjih in sprejet v nekaj vplivnih delih, vključno s Takeuchijevimi originalnimi in prevedenimi deli, delom Seishin reidō Toshira Kuwabare (1912) in delom Saimin Shinrigaku Tomokichija Fukuraia (Fukurai, 1910/1992), ter dejstvu, da je bilo laže posvojiti anji zaradi njegovega primarno slabotnejšega pomena. Beseda an je do neke mere res sporočala ali govorila o nenamenski in obvezujoči naravi hipnotične sugestije. Prav do tega slabotnejšega pomena besede an, v nasprotju z mei, ki pomeni »neposredno – eksplicitno«, so bili nasprotniki najbolj kritični. Po njihovem mnenju je bila beseda an najbolj oddaljena od resničnega pomena sugestije, ki naj ne bi bila izvajana na posreden, prikrit ali nezaznaven način. Njihovi koncepti in prakse sugestije so se izkazali za drugačne od tistih, ki so prevladovali na zahodu. Sannosuke Yamaguchi, ki je študiral in doktoriral na področju filozofije v ZDA, je v svojem glavnem delu trdil, da hipnotična sugestija uteleša duha izobraževanja (Yamaguchi, 1903). Sugestibilnost je definiral kot sprejemljivost za kanka. Trdil je, da ni nobene druge poti za vplivanje na osebnost in moralo ljudi kot uporaba sugestije. Sugestija lahko prodre v drugače neprepusten um, je razlagal. Lahko vstopi v obstoječe tokove zavesti in deluje kot samosugestija, ki vzbuja nove tokove idej in doprinese k spremembi od znotraj. Izobraževanje mora biti sugestivno, da bi bilo učinkovito, pri tem mora biti tudi sugestija izobraževalne narave. Kljub očitnim razlikam je trdil, da ni nobene stvarne razlike med običajnim in sugestivnim izobraževanjem. Čeprav se je napajal z idejami vodečih zahodnih učenjakov, kot so Boris Sidis, John Duncan Quakenbos in Rufus Osgood Mason, ki so bili zdravniki, je bil Yamaguchijev koncept sugestije v veliki meri navdihnjen in oblikovan z idejo kanka izobraževanja. Srednješolski učitelj Fushū Hanazawa je odklanjal idejo, da sugestija ljudi spremeni v avtomate in zatre njihovo moralno svobodo. Trdil je, da kanka ni nič drugega kot sugestija v širšem smislu in da naj bi imela središčno vlogo v izobraževanju. Brez moči sugestije učitelji ne bi bili sposobni izobraziti in preobraziti svojih študentov (Hanazawa, 1902) (Yu-chuan, 2018).

	Japonska pismenka ANJI: 暗示



	Francoski farmacevt Émile Coué je razložil besedo sugestija takole: »To je dejanje, s pomočjo katerega napeljemo neko misel v zavest neke osebe. Ali sugestija resnično obstaja? Sugestija sama zase ne more obstajati, lahko pa obstaja pod pogojem, da se spremeni v avtosugestijo pri osebi, ki ji je namenjena. Avtosugestijo bi razložili takole: to je dejanje, s pomočjo katerega sami sebe prepričamo ali sami sebi damo neko misel. Vi lahko nekomu drugemu daste neko misel, toda če nezavedno bitje te osebe ne sprejme te misli, da bi jo spremenilo v avtosugestijo, podana misel ne more imeti nikakršnega učinka. Včasih se mi je dogajalo, da sem poskušal drugim plahim osebam podati neko miselno sugestijo in pri tem nisem uspel. Razlog je bil v tem, da je nezavedno bitje teh oseb zavrnilo podano misel oziroma je ni spremenilo v avtosugestijo« (Coué, 2009).

	William Walker Atkinson, pravnik in avtor številnih knjig, med njimi tudi dela z naslovom Sugestija in avtosugestija, pravi: »Beseda sugestija izhaja iz latinske besede suggestus, ki ima svoj izvor v besedi suggero in pomeni – nositi pod. Njena originalna raba je bila v smislu – namestiti pod ali ob pazljivem, budnem in skrbnem prizadevanju spretno podtikati misli, ideje ali vtise v 'notranje zavedanje' posameznika. Beseda v svoji običajni rabi nakazuje uporabo namigovanja ali drugačne indirektne oblike pritegovanja pozornosti druge osebe. Vendar se je onkraj te rabe pojavil drug in bolj subtilen način rabe besede, to je v smislu prikritega, pazljivega vrivanja ideje na tak način, da bi poslušalec ne opazil, da je sprejel namig, pač pa bi si domišljal, da se je ideja porodila v njegovem lastnem umu, iz delovanja njegove mentalitete. Izraz 'prikrito vrivanje' podaja najbližji pomen te oblike sugestije. Izraz 'neopazno vriniti' pomeni 'nekaj si blago predstavljati ali počasi, postopno, pretkano vcepiti; pazljivo ali indirektno namigniti, sporočiti'. Bistveni pomen izraza je 'priplaziti se noter'. Mnoge sugestije so (v znanstvenem pomenu izraza) tako neopazno vrinjene v um. Vendar je med psihologi izraz pridobil nov pomen, to je 'posredovanje česarkoli v um druge osebe na indirekten in neargumentiran način'. Eden izmed slovarjev definira pomen tega izraza, kot sledi: 'Uvajati indirektno v um ali misli.' Nato so psihologi pričeli uporabljati izraz v še širšem pomenu, to je 'vplivati na um s posredovanjem drugih objektov, kot so kretnje, znaki, besede, govor, fizikalne senzacije, okolje'. Ta uporaba se je razširila kasneje, ob upoštevanju zahtev privržencev, povezanih s telepatijo, ki so jo uporabljali v smislu 'neopazno vriniti ideje v telepatskem pomenu'. Izraz 'mentalna sugestija' pa se splošno uporablja za razlikovanje te določene oblike sugestije. Precejšnje zanimanje in odkritja, ki se nanašajo na velika podzavestna področja uma, sprožajo nove interese v zvezi z rabo sugestije, kajti po mnenju večine piscev so ta podzavestna področja uma posebej dovzetna za sugestijo in prav k temu delu uma so v resnici namenjene in usmerjene vse sugestije. Mnoge teorije so razlagale fenomen podzavesti in v njej stopnjo sugestibilnega uma. Toda ne glede na to, katera teorija bi na koncu prevladala, je dejstvo o obstoju področja podzavesti neizpodbitno. Medtem ko se teoretiki prepirajo o imenih in splošnih zadevah, velika množica raziskovalcev odkriva nove principe uporabe in nova dejstva o fenomenu, ki se nanaša na ta čudovita področja razuma. Medtem ko teoretiki razpravljajo, zakaj, raziskovalci odkrivajo, kako. Zadeva je dosegla raven, ko se lahko opusti misticizem ali nadnaravnost in se preučuje s povsem znanstvenega vidika. Podzavest bi bila brez sugestije kot Hamlet brez princa. Dva subjekta sta tesno povezana in težko se upošteva enega drugače kot v povezavi z drugim. Zaradi lažjega razumevanja sodobne psihološke rabe izraza sugestija moramo obsežno razlikovati med idejami, ki jih je po eni strani sprejel um ob uporabi logike, sklepanja, demonstracije, dokazovanja in vtisov ali idej, induciranih v um na osnovi drugih metod. Izraza vtis in inducirati podata najboljšo zamisel o učinku sugestije. Ko je ideja plasirana v razum osebe s sugestijo, je tja nameščena z eno od sledečih treh osnovnih metod:

	1. sugestija v smislu vtisa dejstva v razum s strani avtoritativnih trditev, ponovitev in podobno, preko katerih sugestija deluje kot pečat na staljen vosek;

	2. sugestija v smislu indukcije ideje v um s posrednim dobrikanjem, namigovanjem, priložnostnim omenjanjem in podobno, ob čemer se um sprosti samonadzora in se porazgubi instinktivni odpor;

	3. sugestija, kjer po linijah asociacij zunanji pojavi, objekti, okolja in podobno delujejo na oba načina z indukcijo in vtisom ideje v um« (Atkinson, 2010).

	Definicija Grahama F. Wagstaffa (1981) pravi, da je hipnotična sugestija tisto, kar je posredovano med hipnotičnim indukcijskim postopkom ali po njegovem prvem delu in vključuje navodila subjektu, na katera naj bi se subjekt odzval na določen način. Wagstaff, avtor številnih knjig o hipnozi, ki deluje na področju socialne psihologije, dodaja, da se navodila vedno pojavijo, ko je oseba pod vplivom indukcije in preden ji rečemo, naj se zbudi. Nehipnotične (ali budne) sugestije, na drugi strani, pa so podane brez formalnega hipnotičnega indukcijskega postopka. Tako nastane razlikovanje med običajno sugestijo, ki se zgodi, ko je subjekt buden, in neobičajno sugestijo pod hipnotičnimi pogoji (Bancroft, 2013).

	Sugestijo (lat. suggerere) lahko razumemo tudi kot načrt, kot podlago, program, s katerim reprogramiramo ustaljene sugestije. Sugestijo lahko razumemo oziroma razložimo tudi kot nekaj, kar 'visi zraven', kar se prilepi esenci, kar parazitira. Sugestija je nekaj dodanega, nekaj, kar reka nosi zraven. Tedaj se spremeni nosilna ideja, ki govori in razlaga, kaj je sugestija. Odpre se nov zorni kot: sugestija, ki se prilepi bistvu in ga modificira do te mere, da paralizira esenco. Če gledamo sugestijo kot samostalnik, jo prepoznamo po ženskem spolu. Ko se osredotočimo na psihološki vidik razlage termina sugestija, lahko razberemo, da pomen sugestije težko označimo enoznačno. Je pasivna, aktivna, neposredna in prikrita. Angleška etimološka razlaga sugestije je zanimiva. Seže v 14. stoletje in razlaga starofrancoski izraz suggestioun – »nagovarjati k zlu«. V analogiji s sedanjostjo bi to lahko pomenilo nekritično in neargumentirano podajanje idej in prepričanj v obliki sugestije, ki jo lahko razumemo tudi kot 'nagovarjanje k zlu'. Zdi se, da je bil termin v takratnem času tako nepoznan, da je ljudi prestrašil, zato so ga tako opredelili, ga takega tudi predstavili in podali naprej. Pomenljivo je, da sugestija ni neposredno nasilna, je pa »podstaviti pod«, »nagovarjanje k …« znak, da je lahko nasilna na prikrit, sofisticiran način. Nekatere razlage sugestije omenjajo tudi »ukaz«. In še en zanimiv vidik: »prinesti gor« in »postaviti pod«. Sopomenke, ki izhajajo iz sub – »spodaj« in under – »od spodaj navgor«; sub + gerere, kar pomeni »prinesti – nositi«.

	Lingvistična pestrost in raznolikost opredeljuje pojem, ki ga lahko razložimo kot raznorodnega, vseobsegajočega in ki ga moramo brati ter razlagati zgolj kontekstualno. Navedene definicije predstavljajo v pričujočem delu le manjši izbor poskusa predstavitve in označitve pomena besede sugestija. Vsaka definicija je na svoj način pomanjkljiva in omejena na določeno področje. Obsega nasvet, namig, ukaz, namero, nanaša se na verovanje, dejanja, besede, misli, tudi slike. Sugestija se povezuje in navezuje tako na hipnozo kot na sugestijo izven hipnotičnega stanja subjekta. Večini definicij je skupno, da gre pri sprejemanju sugestije tako v hipnotičnem stanju kot izven njega za nekritično sprejemanje sugerirane vsebine. Sugerirana vsebina je brez argumenta. Coué pa govori pravzaprav o kritičnem sprejemanju sugestije na način avtosugestije. Ko subjekt zazna sugestijo, jo pretvori v avtosugestijo, s tem kritičnim pogledom pa sprejme v svoj psihični aparat. Kaj pa nezavedno sprejemanje – vsiljevanje vsebin? Religija, vzgoja? Sugerirane, vsiljene izjave? Atkinson razlaga in prevaja sugestijo iz latinske besede suggestus z izvorom suggero, kar pomeni »nositi pod«, »namestiti pod« ali ob pazljivem prizadevanju spretno podtakniti misel, idejo v 'notranje zavedanje' subjekta na način, da subjekt ne bi opazil, da je sprejel namig od drugega, ampak da bi si domišljal, da se je ideja porodila v lastnem umu. Vidimo, da ta razlaga nekoliko nasprotuje Couéjevi, ali drugače rečeno, je nekoliko širša. Značilnost sugestije je, da je lahko posredovana na neargumentiran način. V to razlago sodijo ne le besede kot sugestije, marveč tudi fizikalne senzacije. Veliko definicij in teorij različno opredeljuje fenomen zavednega, nezavednega, podzavesti in sugestibilnega uma v njenih stopnjah. Obstoj nezavednega sprejemanja vsiljenih sugestij nedvomno obstaja, kar dokazujejo rezultati raziskovanj in preučevanj z različnimi metodologijami na različnih področjih. Od vzgoje in izobraževanja do marketinga; nahaja se tudi v političnem diskurzu ter v zdravljenju s sugestijo. Japonski znanstveniki so se strinjali, da besede bolje zajamejo pomen sugestije, kjer gre za proces, v katerem tisti, ki sugerira, vpliva na um sugeriranca in s tem doseže njegovo podreditev. Tudi pri Japoncih gre razprava ob prevodih pojma sugestija v smeri 'teže besede', kontekstualnosti; od misticizma do preučevanja s povsem znanstvenega vidika. Japonski zdravnik Isamu Tominaga je sugestijo razlagal in uporabljal predvsem v izobraževalnem procesu. Trdil je, da je edina pot za vplivanje na osebnost in moralo ljudi uporaba sugestije. Čeprav je sprejemal zamisli od zahodnih učenjakov, je bila razlika na Japonskem v tem, da je poudarjal Yamaguchijev koncept sugestije, ki je poudarjal predvsem kanka idejo, kar je pomenilo in dajalo prednost avtoriteti pred sugestijo. Opravka imamo torej z avtoriteto, sugestijo in zgledom. Ueno Ryūmin je poudarjal sugestivni odnos, ki uteleša bistvo odnosa med učiteljem in študentom. Menil je, da teorija sugestije poskrbi za teoretični temelj vseh izobraževalnih metod. To je eden glavnih argumentov za uporabo sugestije. Japonsko in kitajsko pismenko si lahko razlagamo, predstavljamo ali ilustriramo kot holistični prikaz pomena in sopomenov termina sugestija. V slovarjih zahodnega sveta pa je prisotna razčlenjenost in razdrobljenost mnoštva pomenov in sinonimov termina sugestije. V vsakem primeru pa je treba sugestijo brati in misliti kontekstualno.





Kratek zgodovinski pregled razumevanja sugestije


	Herodot, starogrški zgodovinar, politik in pisatelj, ki je bil rojen pribl. leta 484 pr. n. št., pripoveduje, da Babilonci, Kaldejci in nekateri antični narodi niso imeli zdravnikov in niso uporabljali zdravil. Torej ni šlo za to, da zdravijo zdravniki in zdravila, ampak da je zdravljenje v celoti mentalnega značaja, poteka torej s pomočjo moči narave. Dejstva o ozdravitvah v tem primitivnem obdobju niso bila prepoznana, mnogokrat so ozdravitve pripisovali vplivu zvezd, prerokovanju, vplivu talismanov, urokov, et id omne genus. Ko se je praksa zdravljenja premaknila z vzhoda v Egipt in od tam v Grčijo, je bila ekskluzivno omejena na templje. V tem obdobju je veljalo univerzalno prepričanje, da so vse bolezni posledica jeze bogov, zato so jih zdravili s ceremonijami slovesnih sprevodov in misticizmom, da bi pomirili nebesa in pomagali bolnim. Na ta način so vsi intenzivno delovali na osnovi imaginacije in čustev. V kasnejšem obdobju, v prvih stoletjih našega štetja, ko se je medicina širila iz Grčije po svetu, je bila ozdravitev v celoti pripisana uroku, zaklinjanju, amuletu ali talismanu. Tempelj je deloval kot prostor zdravljenja. V teh dogodkih lahko opazimo učinek lahkovernosti, vraževerja, čustev in imaginacije na telesne bolezni. V kasnejšem obdobju v zgodovini medicine sta bili magija in medicina skoraj sinonima. Medicinska praksa je domala v celoti izhajala iz magičnega ustroja. Primer: besede, pisane na pergament, ki se je uporabljal že pred našim štetjem pa vse do 15. stoletja, naj bi ozdravile vročico. Heksameter iz Homerjeve Iliade je zdravil protin, medtem ko je revmatizem podlegel verzu iz Jeremijevih žalostink. S ponavljanjem ogledov in poslušanjem umetniških stvaritev je bilo zdravljenje vseh bolezni enako močno in učinkovito. Za vse bolezni je bil uporabljen enak način. Predstavniki tistega časa, ki so bili pogosto in povsem svobodno v stiku z bolnimi, so zdravili le s pomočjo mentalnega pritiska, posredovanega telesu. Nekdo je lahko zaužil čarobni napoj iz lobanje morilca, tinkturo, narejeno iz običajnih uši, zdravilo iz posušenih netopirjevih jeter ali puder iz glav in nog pajkov povsem brez globljih čustev. Zanimivo je dejstvo, da so bila nova, nenavadna in nepreizkušena zdravila pogosto bolj učinkovita kot stara, ki so bila preizkušena. Sugestija se pod raznimi pretvezami ni izvajala le v antičnih časih, ko naj bi izzvala um ljudi na način, ki je zagotavljal terapevtski izid, temveč tudi v razmeroma novejši zgodovini, do današnjega časa, ko se uporabljajo enake osnovne metode z enakimi rezultati. Zgodovina se vztrajno ponavlja. Atkinson trdi, da tako v sugestivni terapiji kot pri vsem ostalem v človeški zgodovini v zadnjih tisoč letih najdemo številne primere uporabe 'sugestije pod pretvezo'. To je sugestija v preobleki zunanje forme ali prepričanja, z namenom ozdravljenja bolezni. Starejši viri navajajo številne primere svetih studencev, posvečenih jam, svetih relikvij, skrinj in drugih krajev, povezanih z različnimi religijami, ki jim pripisujejo čudežne ozdravitve telesnih bolezni. Mnogi predvidoma neozdravljivi ljudje so bili ozdravljeni na teh krajih ali s temi predmeti. Skrinje, vrelci in kapele so polni bergel ozdravljenih pohabljencev. Zabeleženi so brezštevilni zapriseženi primeri presenetljivih ozdravitev, ki naj bi se pripetile. Podobne ozdravitve so bile zabeležene skozi celotno zgodovino, v povezavi z vsemi oblikami religij; tako so znanstveni raziskovalci kmalu prišli do zaključka, da je edina sposobnost ozdravitve na religiozni osnovi 'sestavljena' iz vere in asociacije v pacientovem umu v smeri sugestije. Enaki rezultati so doseženi s tako številnimi metodami in na tako različnih stopnjah religioznih prepričanj obojih, krščanskih in 'poganskih', da je treba priznati, da resnični vzrok leži daleč nazaj, v veroizpovedi ali neki obliki ceremonije. Glede na opažanja je pravi vzrok za ozdravitev sugestija. Tak primer so 'svete kosti', ki so imele v srednjem veku velik sloves zaradi svoje čudežne moči zdravljenja bolezni. Omenjene kosti sta iz Svete dežele prinesla dva križarska vojaka in verjeli so, da je to del skeleta neke velike osebnosti iz Novega testamenta. Nekaj let po smrti enega od teh vojakov je prišla resnica na dan. Na svoji smrtni postelji je vojak izpovedal, da sta se s tovarišem na potovanju napila in izgubila pravo relikvijo, ki sta jo prenašala iz Svete dežele. V strahu, da bi se vrnila domov brez nje, sta jo nadomestila s kostmi ovce, ki sta jo našla na polju. Na njuno presenečenje so postale te ovčje kosti sredstvo za čudežna ozdravljenja, zato sta se strinjala, da bosta resnico obdržala v tajnosti. Pri tem in pri mnogih drugih podobnih primerih so vera in prepričanja ljudi delovali v smeri sugestije kot dinamične moči za izvajanje psiholoških sprememb in operacij, katerih rezultat je bil obnovljeno zdravje mnogih trpečih smrtnikov. Po razkritju narave relikvij so ozdravljenja naenkrat postala lažna, mnogi od njih, ki so bili ozdravljeni, so ponovno zboleli (Atkinson, 2010).

	V Angliji in Franciji so kralji verjeli, da imajo velike zdravilne moči ob polaganju rok. To so poznali kot 'kraljevi dotik' in verjeli so, da je bil posebej učinkovit v primerih škrofuloze. Vladalo je globoko zakoreninjeno prepričanje, da se škrofuloza zdravi z dotikom kraljeve roke. Tisoči so bili ozdravljeni te in podobnih bolezni in o tem daru se ni nikdar dvomilo. Kirurg Richard Wiseman (1622–1676) je o kraljevem dotiku zapisal: »Jaz sem bil na svoje oči priča več tisočerim ozdravitvam, ki jih je izvajal sam 'kraljevi dotik', brez pomoči medicine ali kirurgije. In mnogi izmed njih so bili izčrpani od kirurških posegov, preden so prišli sem. Potreboval sem vero, da bi moje pisanje predstavljalo nekaj več kot zgolj prikaz naših šibkih zmožnosti, kadar se primerjajo z onimi njegovega veličanstva, ki je v enem letu ozdravilo več kot vsi kirurgi iz Londona v daljšem obdobju.« Sposobnost kraljevega dotika je bila nedvoumna, dokler se ni v 17. stoletju pojavil oponašalec po imenu Greatreakes, ki je trdil, da poseduje 'kraljevi dotik' in da je s polaganjem rok ozdravil na tisoče ljudi. Njegov vpliv je bil tako opazen, da je prestol postal zaskrbljen, kajti ljudje so mrmrali, da mora biti Greatrakes potomec prejšnjega kralja in upravičeni dedič krone. Kraljevo kirurško združenje v Londonu je preučevalo Greatrakesa in njegove ozdravitve. Izdalo je poročilo, da njegove ozdravitve izhajajo iz »nekih misterioznih zdravilnih učinkov in škodljivih vplivov njegovega telesa« (Atkinson, 2010).

	Sodobni preučevalci sugestije podajajo bolj znanstveno razlago in vzporedno s tem ustanavljajo šole za zdravljenje bolnih ljudi.



	Gibanja in primeri

	Perkinizem

	V sredini 18. stoletja je Elisha Perkins (1741–1799), zdravnik iz Connecticuta v ZDA, iznašel set 'kovinskih aparatov'. To so bile s kleščami oblikovane naprave, sestavljene iz več vrst kovin. Te naprave so se polagale na prizadete dele telesa in posledično so poročali o presenetljivih primerih ozdravitev. Ozdravljenja, ki jih je dosegel Perkins, so sprožila veliko navdušenje in ustanovil je šolo za zdravljenje, ki se je imenovala perkinizem. Ta metoda se je prenesla tudi v Evropo. Ustanovil je šole in bolnišnice, v katerih je prakticiral in poučeval perkinizem. Takratni viri navajajo, da je bilo preko milijon ozdravljenj izvedenih samo v Evropi, ne glede na status človeka. John Haygarth (1740–1827), zdravnik iz Londona, pa je trdil, da so ozdravitve prej posledica imaginacije kot pa katerekoli dobre lastnosti kovinskih naprav. Dokumenti tistega časa so poročali, da je Haygarth pričel dokazovati omenjeno teorijo, tako da je kose lesa predelal v obliko 'kovinskih aparatov' in jih nato ob zahtevanem 'pompu' in ceremonijah preizkusil na mnogih bolnikih, ki so bili predhodno pripravljeni, da lahko pričakujejo nekaj nenavadnega. Učinek je bil osupljiv. Trdovratne bolečine v križu so bile nenadoma ozdravljene. Sklepi, ki so bili že dolgo negibljivi, so ponovno omogočali gibanje. Razen obnovitve izgubljenih delov ali sprememb v mehanski strukturi se nič ni zdelo nemogoče. Ti rezultati so prebodli balon perkinizma. V tem primeru, enako kot pri drugih, je bila 'imaginacija' preprosto oblika sugestije (Atkinson, 2010).

	Mesmerizem

	Nekaj let pred rojstvom slovenskega zdravilca Jurija Humarja je v Nemčiji umrl zdravnik in teolog Franz Anton Mesmer (1734–1815), začetnik teorije o zdravljenju z naravnim magnetizmom, ki se po njem imenuje mesmerizem. Zdravil je z magneti, vendar se je kasneje izkazalo, da ne zdravijo magneti, temveč sugestija, ki jo je podal bolniku. Šele zdravnik Mesmer je pričel sistematično uporabljati sugestijo za zdravljenje bolnikov. Bil je predhodnik vseh idej o magnetizmu in hipnozi; ustvaril in opredelil je pomen in smisel sugestije v budnem stanju. (Magnetizem je veda o magnetnih poljih po metodi Mesmerja. Z drgnjenjem ali pravilnim gibanjem roke prebudi v človekovem telesu skrite sile in tako zdravi bolezni.) Vse do Couéjevega delovanja je bilo to znanje skoraj nepoznano (Coué, 2009).

	Pomembna osebnost, ki je zaznamovala obdobje mesmerizma, je tudi James Esdaile (1808–1859). Bil je kirurg škotskega rodu. Dvajset let je služboval in živel v Indiji. S pomočjo hipnoze je opravil številne operativne posege na ljudeh. Bil je pionir pri uporabi hipnoze.

	Kueizem

	Največji prispevek francoskega farmacevta Émila Couéja je popolna ločitev sugestije v budnem stanju od sugestije v hipnozi. Zahvaljujoč temu, je uporaba sugestije kot samostojnega načina zdravljenja postala dostopna širšemu krogu ljudi. Ko je sugestijo začel uporabljati Coué, jo je uporabljalo le neznatno število zdravnikov in zdravilcev, ki so jo poznali. Uspehi, doseženi s sugestijo, so bili pripisani izključno tistim, ki so jo uporabljali, in ne sami sugestiji. Coué je bil skromen. Uspehov, ki jih je dosegel pri zdravljenju, ni nikoli pripisoval svoji osebnosti niti neki svoji posebni moči, ampak je vse te zasluge pripisal moči duha obolelih. Ljudi je učil, naj sami uporabijo sugestijo, se zdravijo in svoje življenjske aktivnosti zavestno usmerjajo v povsem budnem stanju. Tako predstavlja življenje in delo začetnika teorije o sugestiji v budnem stanju zavesti Charles Badouin, ki je bil francosko-švicarski psihoanalitik in je pisal o Couéju, ter svoj zapis končuje z besedami Couéja: »Jaz nisem zdravnik in ne delam čudežev, nisem čarodej in nimam nobenega posebnega daru, ki mi ga vi pripisujete. Jaz sem človek kot vsi ostali ljudje. Moja vloga ni v tem, da zdravim ljudi, ampak le, da jih naučim, da bodo znali pomagati sami sebi, da se sami zdravijo takrat, ko je zdravljenje mogoče« (Charles Badouin) (Coué, 2009).

	Leta 1885 je Coué spoznal Ambroisa-Augusta Liébeaulta, ki se je ukvarjal s hipnozo in preučeval možnost podajanja ideje o ozdravitvi med hipnozo. Coué je bil mnogokrat prisoten pri njegovih eksperimentih. Začel je preučevati hipnozo. Mnoge osebe je bilo zelo težko hipnotizirati, nekaterih pa sploh ni mogel. Vse to je negativno delovalo tako na bolnika kot na hipnotizerja ali zdravilca. Hipnoza je pri bolniku izzvala upravičeno nezaupanje, saj so bili v času hipnoze bolniki povsem podvrženi volji hipnotizerja. Bolnik ni imel nobene možnosti, da bi se zoperstavil tej volji, če bi bila hipnoza uporabljena za nekaj drugega in ne za to, zaradi česar je dovolil hipnotični spanec. Da bi hipnotizer dosegel želeni cilj, je moral biti nenehno poleg bolnika. Tako je Coué razumel in videl hipnozo v začetku 19. stoletja. Aktivnost je vedno potekala na strani hipnotizerja, medtem ko je bolnik ostal povsem nedejaven in neudeležen. To Couéja ni zadovoljilo, saj je instinktivno začutil, da takšen način dela ni popoln. V iskanju teh pomanjkljivosti mu je pomagalo neko naključje. Hipnozo je pričel praktično uporabljati šele leta 1901, saj je ob tem odkril različne pomanjkljivosti hipnotičnega transa in sčasoma izpopolnil svojo metodo. Leta 1910 je pričel uporabljati nov način dela. Rezultati, ki jih je dosegal, so presegali običajno dojemanje naravnega in dogajale so se ozdravitve, ki so prehajale v sfero čudežev. Uporabljal je skupinska zdravljenja, na katerih je zdravil v skupini, zato so bili vtisi o teh zdravljenjih še mnogo globlji. Leta 1913 je Coué v Nancyju ustanovil Lorensko društvo za uporabo psihoze in kasneje v Parizu Couéjev inštitut za psihično vzgojo. Predaval je in izvajal skupinske terapije v Franciji in po celemu svetu. Prva svetovna vojna je pretrgala njegovo dejavnost, vendar je pred koncem življenja, med letoma 1923 in 1926 obiskal velika evropska mesta in bil celo v Ameriki. Vsa njegova zdravljenja so bila brezplačna, ves zaslužek od predavanj pa je bil uporabljen za financiranje Couéjevih inštitutov v Parizu in Nancyju. Uporaba sugestije ni bila zavestno dejanje. Nekateri so jo zavestno uporabljali, toda število takih oseb je bilo majhno. V preteklosti so jo uporabljali duhovniki med religioznimi obredi. Spremembe pri posamezniku, ki so nastale na osnovi uporabe sugestije, so pripisovali čudežu in nadnaravnim pojavom, ki so bili nedoumljivi. Sugestijo so iz stoletja v stoletje uporabljali različni zdravniki, ki so bili zelo redki in hitro pozabljeni (Coué, 2009).

	V 19. stoletju, med letoma 1819 in 1890, je v Sloveniji živel Jurij Humar, ki je bil župnik na Primskovem pri Litiji. Slovel je po skrivnostnem zdravljenju z osebnim magnetizmom. V delu z naslovom Čudodelnik s Primskovega so zbrana njegova pisma, ki jih je pošiljal svojim sorodnikom. Zanimivo je, da je vsako pismo, ki ga je naslovil na svojega sorodnika, zlasti na sorodnico Filomeno, pričel z besedami: »Ljuba Filomena, da si mi zdrava …« ali: »Ljubi Lovrec, da si mi zdrav…« To je ponavljal vedno znova. Kot nekakšen predgovor ali uvod v pisanje pisma je podal smernico ali (z drugimi besedami) sugestijo, kako naj bo oziroma kako naj živi tisti, ki mu je pisanje namenil. V času, v katerem je živel Humar, je bilo zdraviteljstvo v krizi, zato so se pojavljali ljudje iz ljudstva, ki so iskali nove, učinkovitejše načine zdravljenja. Humarjev magnetizem je pomenil, da s svojo osebnostjo, svojo osebno privlačnostjo zdravi in ozdravi ljudi. Ljudje so ga imeli za svetnika, ne le za avtoriteto. Pri zdravljenju je šlo za magnetiziranje, kot ga je pojmoval Humar. Danes bi temu lahko rekli, da je informiral osebo, stvar ali predmet ter s sugestijo rešil problem.

	V istem času kot Humar je živel in zdravil župnik nemškega rodu Sebastian Kneipp (1821–1897). Zdravil je z vodo in njegova metoda je znana še danes, imenuje se knajpanje – prestavljanje nog iz vroče v mrzlo vodo za boljšo prekrvavitev telesa.

	Douizem

	John Alexander Dowie (1847–1907) je bil škotskega rodu, minister za izobraževanje, evangelist, restavrator in zaklinjalec. Kljub svojim klavrnim metodam in prepričanjem ter absurdni naravi trditev je ozdravil tisoče ljudi. Njegov uspeh je podoben religioznim ali semireligioznim kultom, ki dokazujejo obstoj nekega osnovnega načela, ki je podlaga vsem nasprotnim trditvam. Na ta način deluje kult osebnosti – v različnih časovnih obdobjih enako. Ozdravijo približno isti odstotek bolezni, ker delujejo na osnovi istega načela sugestije pod pretvezo raznih veroizpovedi in prepričanj.

	Gibanje Emmanuel

	Ta dosežek Emmanuelove cerkve v Bostonu je bil kot psihološko osnovan pristop k religioznemu zdravljenju predstavljen leta 1906. V tistem času je pritegnil veliko pozornosti. Uporabljal je isto načelo toda drugače kot njegovi predhodniki. Gibanje je iskreno priznalo naravo tega principa in potrdilo, da gre za sugestijo. Religiozna atmosfera in vpliv, ki obkrožata 'cerkvena ozdravljenja', sta prilagojena temu, da pri bolniku prebudita občutke vere, prepričanja in religiozna čustva. Ti občutki spadajo med najmočnejše čustvene faktorje pri mentalnih ozdravitvah, saj so namenjeni temu, da sprožijo pacientove dinamične umske sile, ki težijo k vnovični vzpostavitvi običajnega delovanja. Povedali so, da mnoga od ozdravljenj ne bi bila uspešna z metodami običajnega praktika sugestije, ker slednji ne bi bil zmožen prebuditi zadostne količine čustvene moči pri bolniku. Večja kot je količina čustvene moči in pričakovana pozornost, ki jo je zdravilec sposoben prebuditi v bolniku, boljše so možnosti za ozdravitev (Atkinson, 2010). Emmanuelovo gibanje je služilo za posredovanje zavedanja velikemu številu konservativnih ljudi o tem, da je mnogo ozdravitev lahko doseči s terapevtsko sugestijo, jasno in preprosto, pod varstvom cerkvenih organizacij, toda brez dodatnih umišljenih metafizičnih prepričanj ali teorij. Dejstvo, da so Emmanuelovi zdravitelji dosegali enake rezultate, brez zahtev metafizičnih šol na eni strani ali zahtev po monopolu moči zdravljenja na drugi, je odprlo oči mnogim ljudem, ki so včasih mislili, da je zdravilna moč kultov posledica nekih posebnih moči, ki niso povezane z običajnimi naravnimi načeli, ki so priznani s strani znanosti. Poudarjali so, da je Emmanuelovo gibanje še v povojih in da je prostora za občutno izboljšanje nekaterih metod še dovolj, da pa o poštenosti njegovih učiteljev in zdraviteljev ne more biti dvoma. Izrazili so, da so se neomajno odločili, da se bodo izogibali sklicevanju na čudežne moči ali monopolu nad resnico. Vzpon in popularnost tega gibanja sta bila obetajoče znamenje, ki je opogumljalo ljudi izven gibanja, ki so se že dlje časa zanimali za 'sugestivno terapevtiko'. Imeti moč nad posameznikovim umom in telesom ter imeti monopol nad resnico – to so odlični pogoji za zlorabo sugestije. Tako si je poskušalo pot utirati Emmanuelovo gibanje. Po eni strani vidimo, da je za sprejem sugestije potrebno ozadje – verovanje, vendar delovanje – zdravljenje vedno znova temelji na osnovnih načelih delovanja sugestije. V teh okvirih pride tudi do zlorabe sugestije v namene, ki prinašajo sugestorju korist, bodisi pripadnost ali kaj drugega. Primer uporabe moči in manipuliranja s sugeriranim in nad sugerirancem v korist močnejšega je pridobivanja vernikov oziroma pripadnikov določenega prepričanja, čeprav je za posameznika škodljivo, ker mu je vsiljeno ter vrinjeno brez privolitve in z namenom, da določene skupine pridobijo (verske, politične) večje število članov in pripadnikov. Primeri takega ravnanja so na primer krst novorojenca v katoliški cerkvi, obrezovanje v muslimanskem svetu ali v katerih drugih skupinah, ki izvajajo ceremonije pripadnosti v svojo korist, brez privolitve sugeriranca. Takšna manipulacija pomeni zlorabo sugestije, zaradi katere ima posameznik negativne izkušnje. Posledice zazna šele kasneje, a jih pogosto ne razume dobro, da bi jih vzročno prepoznal. Čez mnogo let spozna, da mu ne služijo kot dobra popotnica v življenju, ker ne izhajajo iz njega samega, vendar samo iz prepričanja avtoritet (starši, učitelji, verske avtoritete) in zgolj v prid njihovim ambicijam. Sugestivna terapevtika kot znanost izhaja iz megle in oblakov praznoverja, fanatičnih trditev in prepričanj ter si prizadeva za pravico, da bi jo upoštevali enako kot katerokoli drugo znanost – na osnovi njenih prednosti, z jasnim in odprtim umom. Navedenega se zavedajo mnogi vodilni misleci znotraj in izven medicinske stroke, čeprav se številni ultrakonservativci še vedno obotavljajo v ozadju in protestirajo proti inovacijam (Atkinson, 2010).

	Max Eastman: um – telo

	Max Eastman je živel konec 19. in v 20. stoletju (1883–1969) v ZDA. Bil je pisatelj in novinar. V revijalnem članku je zapisal: »Pri vprašanju 'uma nad materijo' so reformatorji opravili svoje delo. Svetu so podelili sto petdeset majhnih religij in zmedeno idejo, da mora biti nekaj resnice na tej stvari. Tudi ignoranti so opravili svoje delo. Preganjali so verujoče, jih zasmehovali in jih preklinjali s puhlim nasmehom. Temu svetu balasta ne bo nikdar primanjkovalo. Misija razprave je ponuditi smernice v zadevi, o kateri je večji del javnosti zelo v dvomih. Le znanstveniki niso uspeli pri opravljanju svojega dela. Predavali so, napisali nekaj nerazumljivih knjig in zadržali znanost psihologije daleč od sestradanega sveta, zapečateno v svojih ponosnih prsih. Pri vsem tem direndaju zdravljenja z molitvijo, čudeži in kričečimi preroki smo slišali nekaj poučnih besed z univerz. Posledica je, da brez vodstva in reforme pihajo zdaj v eno in nato v drugo smer.« Max Eastman je pojasnjeval splošno mnenje medicinskih strokovnjakov 'sugestivne terapevtike'. V članku je dodal, da je zakon sugestije, ki predstavlja eno izmed velikih odkritij moderne znanosti, najprej formuliral francoski zdravnik Ambroise-Auguste Liébeault (1823–1904) v knjigi, ki je bila objavljena leta 1866. Od takrat je število zdravnikov, ki so prakticirali 'sugestivno terapevtiko', naraščalo. Praksa ne vključuje nobenih metafizičnih teorij niti posredovanja skritih sil iz enega uma v drugega, nobenih 'eksistenčnih načrtov' niti religioznih prevratov, nobene poetične psihologije niti požiranja nikakršnih okultnih doktrin. Je ena izmed najbolj preprostih in svežih znanstvenih teorij. Gre za vprašanje o odnosu med umom in telesnimi organi. Zdi se, da ni bilo še nikdar jasneje predstavljeno, da zdravljenje bolezni s sugestijo ni niti v najmanjši meri odvisno od kakšne teorije o odnosu med umom in materijo. Poskus fiksiranja ideje v um brez utemeljitve je sugestija. V zdravstveni praksi se običajno izvrši, ko se prosi bolnika, naj se uleže in sprosti svoje telo in um, nato pa se mu prodorno predstavi želeno zamisel. To se lahko doseže na več načinov. Bolniku se lahko pove, da je operater človek, ki izvaja presenetljive stvari in bo posredoval zamisel iz svojega v pacientov um. Če mu bolnik verjame, bo zamisel najverjetneje sprejel. Izvrši se lahko preko kretenj ali zaklinjanja, kar pacient upošteva z vraževernim spoštovanjem, še prej pa se mu pojasni, čemu so te kretnje namenjene. Zaključi se lahko s prigovarjanjem bolniku, s kratkotrajnim sedenjem poleg njega v spiritualni tišini, kar mu zagotavlja, da ve, kaj lahko pričakuje. Vse te metode so dobre, če nekdo verjame vanje; na osnovi doseženega uspeha dokazujejo zakon sugestije. Metoda, ki je osnovana na gotovi resnici, je znanstvena metoda. S svojim pacientom diskutira, ga razvnema za kakršnokoli moralno in religiozno navdušenje, kolikor le lahko, in temu taktno dodaja subtilne sugestivne moči z lastno prisotnostjo in poplavo besed. Ta moč je skupaj z močjo, ki se je razkrila v človeku, ki popravlja svoje lastne mentalne navade, največje praktično odkritje moderne psihologije 'sugestivne terapevtike', je raba sugestije z namenom, da bi v um fiksirala ideje zdravja ali zdravih mentalnih navad. Max Eastman je ustrezno pojasnil znanstveni pogled na 'sugestivno terapevtiko'. Opozoril je na dejstvo, da so znanstveni sugestorji ugotovili, kako pri mnogih osebah nenavadni pozivi k vraževerju, lahkovernosti in fantastičnim teorijam sprožajo dobrodejne rezultate, a še vedno obstajata težnja in želja po izobraževanju bolnika v smeri inteligentnega razumevanja načela narave zdravljenja in posledično ustreznega delovanja. Seveda naj bi bila namera vseh, ki zdravijo s pomočjo sugestije, da bi pacientom skušali pojasniti znanstvena načela sugestije, čeprav lahko osebno razumemo položaj nekaterih zdravnikov, katerih bolniki izhajajo predvsem iz nepoučenih skupin in ki bi svoje bolnike najraje preprosto varali in zbegali. Ti zdravniki se lahko izgovarjajo s trditvami, da 'cilj opravičuje sredstvo' in da je v primeru zelo nevednega bolnika najboljši način, da ga 'najprej ozdravijo' in mu nato, kolikor je le mogoče, naknadno pojasnijo. V istem času je bilo zaznano hitro povečevanje prepričanih delavcev iz vrst medicinske stroke, ki so v svoji praksi uporabljali sugestijo in dosegali odlične rezultate. Ti ljudje so odkrili, da mnoge tegobe, za katere so prej mislili, da imajo povsem telesne vzroke, v resnici izvirajo iz mentalnih stanj in pogojev. Posledično so z odličnimi rezultati zdravili vzrok motnje namesto simptomov. Prav tako so odkrili, da se lahko celo pri povsem telesnih težavah s sugestijo usmeri um h krepitvi in stimulaciji različnih organov, da normalno delujejo. Tu se prepričanim iskalcem resnice odpira veliko polje za prihodnje raziskave. Dnevi antagonizma med ljudmi, ki izvajajo 'zdravljenje misli' izven medicinske stroke, in izvajalci 'sugestivne terapevtike' znotraj stroke so bili takrat preteklost. Nastopila je doba vzajemnega razumevanja in sodelovanja. Tedaj se je začelo govoriti o ljudeh z obeh strani, katerih primarni cilj so resnica in rezultati. A kjer je dovoljeno vmešavanje osebnih koristi, obstajata vedno ljubosumje in nesloga (Atkinson, 2010).

	Kljub temu da se je moči sugestije najprej hotela polastiti in jo monopolizirati cerkev, kar ji je nekoliko tudi uspelo, je Eastman izpostavljal znanstveni pogled na 'sugestivno terapevtiko'. S tem je prišlo v ospredje medicinsko nadzorovanje posameznikovega uma in telesa. Kasneje si je tudi medicinska stroka prilaščala 'sugestivno terapevtiko', pri kateri gre za vprašanje odnosa med umom in telesnimi organi. Še danes si medicina prilašča področje hipnoze, ki je strukturirana in deluje s pomočjo sugestij.

	Dave Elman - praktik

	Dave Elman (1900–1967), rojen kot David Kopelman v Severni Dakoti, je bil komedijant, odrski hipnotizer, pisec pesmi in zelo pomembna figura na področju hipnoze, kljub temu da ni bil medicinsko izobražen. V enem izmed svojih redkih del je poudaril, da sposobnosti vodenja ne smemo mešati z močjo: »Če je klient pripravljen, pomeni, da je soglasje imperativ. Ne moremo predlagati sugestije, če je klient ni voljan sprejeti. V vsakem trenutku in na vseh stopnjah hipnoze ima klient popolno oblast nad seboj. Zaradi tega se klient odzove samo na predloge, ki so razumni in ugodni zanj. Morda ste videli demonstracije hipnoze, v katerih klient izvaja neobičajne neumnosti. Za tem stoji edino dejstvo, da je takšen klient sam izbral izvajanje teh neumnosti. Neštetokrat ste v življenju doživeli neobičajne sanje. Morda ste priča neobičajnemu obnašanju hipnotizirane osebe, ki je bilo pravzaprav samo podobno sanjam, izzvanim s strani vodnika hipnoze. Čudno ali ne, klientu se zdi ugodno in razumno, drugače bi dano sugestijo zavrnil« (Elman, 1977).

	Elman ni bil zdravnik, kljub temu je dosegel izjemne rezultate na področju hipnoze s svojo etično držo, zdravnike pa je celo izobraževal na osnovi svojih bogatih izkušenj. V njegovem razumevanju odnosa s klientom je bistveno soglasje in to je pogoj za uspeh.

	Najpomembnejše avtoritete na področju medicine so v preteklih stoletjih razmišljale in zagovarjale stališče, da je primarni vzrok bolezni nezmožnost celic, da bi opravljale svoje delo ali da bi popravile škodo. Izpostavljali so fizične organe, dopuščali pa so možnost, da so v ozadju te pojavnosti mentalni vzroki, ki delujejo v smeri oviranja aktivnosti ali rasti celic. Vztrajali so pri tem, da se nepravilno delovanje celic najprej odraža na telesnem stanju, torej kot bolezen. Ta težava bi lahko izhajala iz nezmožnosti ali upora posamezne celice, ki nato širi svojo okužbo naokrog, z drugimi besedami, 'povzroči upor' skupine celic in/ali nezmožnost za koordinacijo ali sodelovanje različnih skupin celic. Na isti način so zdravili različni voditelji, učitelji in praktiki različnih kultov. Vsak posebej je zagotavljal, da je njegova pot 'resnična' in da so vsi ostali le manjvredne imitacije. Trdili so, da edini poznajo pravo stvar. Toda javnost se je postopno zavedala resnice, da prave moči zdravljenja obstajajo v samem bolniku; da vsaka metoda, ki je namenjena obujanju teh prirojenih moči, teži k ozdravitvi. Metoda, ki je sposobna to moč prebuditi v največjem obsegu, je najboljša metoda za prav tistega določenega bolnika. Ko bodo prepoznali to dejstvo, se bo videlo, da ima prav vsaka šola in kult svoje določeno mesto (Atkinson, 2010).

	Kjer bolezen nastane, tam se jo lahko ozdravi. Če sprejmemo izziv in spoznanja, ki pričajo o tem, da je bolezen družbena in/ali skupnostna, ker je nastala znotraj teh oblik in esenc, se jo tam lahko ozdravi. Med ljudmi. Bolezen ali ozdravitev se namreč 'zgodita' v socialni interakciji, v medosebnih odnosih. Za mnoge ljudi, ki se zdravijo v psihiatričnih bolnišnicah, je bolnišnica le azil, kjer se dogaja 'zdravljenje' s prisilnimi terapijami za ljudi, ki se niso obnašali tako, kakor so narekovale določene norme v določenih sociokulturnih okoljih. Posledica je, da človek, ki ima izkušnjo psihiatrične bolnišnice, dobi stigmo, ki jo nosi celo življenje in zaradi katere je njegovo uživanje človekovih pravic in svoboščin manjše. Človek v ustanovi ne ozdravi. Človek ozdravi med ljudmi, v okolju in v skupnosti, ki ga sprejme. Nemalokrat bi lahko analogno obravnavali somatske, še posebej pa psihosomatske bolezni, pri čemer mislimo na um – telo, prenose bolezni in zdravja. Atkinsonova razlaga konfliktov med potencialnimi monopolističnimi nosilci resnice v kontekstu sugestije daje jasno sliko, da gre za boj za moč oziroma prevlado in ne za usmeritev v korist uporabnika, posameznika, ki potrebuje pomoč, upoštevajoč, da je zdravilna moč vrojena v človeka in da sugestija le sproži to moč, ki jo poseduje. V prejšnjih stoletjih se je pisalo in govorilo o kultih resnice, zdravilnih afirmacijah, talismanih, misticizmu, magiji in podobno. Danes pa bi o tem govorili v sklopu programov za osebnostno rast, različnih programih, na primer nevrolingvističnem programiranju, zdravljenju s kristali, skratka o alternativnih terapijah – energijah, zdraviteljstvu oziroma komplementarnem zdravljenju.

	Pri afirmacijah je zelo pomembno ponavljanje, počasno in spoštljivo izgovarjanje v določenem okolju. To prinaša mentalno in telesno sprostitev. Tudi v kontekstu teorije sugestologije in sugestopedije Georgija Lozanova je za uspešno absorbiranje in učenje določenega gradiva zelo pomembna sproščenost. Imenuje jo psevdopasivnost.

	Georgi Lozanov (1926–2012) je bil bolgarski znanstvenik, psiholog, nevrolog ter kreator sugestologije in sugestopedije. Poudarjal je pomen vseobsegajoče sugestije na različnih poljih, predvsem v izobraževalne namene.



	Primeri uporabe sugestije – metafizični kulti

	Kako nekateri metafizični kulti pri svojem delu uporabljajo sugestijo pod pretvezo? Za lažjo predstavo o tem bomo navedli nekaj njihovih primerov zdravljenj. Ta zdravljenja so kot pilule ali sladkorne kroglice, v katerih je prikrito zdravilo. Vsakokrat, ko ljudje potrebujejo pilulo in sladkorno kroglico, bodo zavrnili neposredno, neprikrito in nerazredčeno sugestijo, če bi jim jo ponudili (Atkinson, 2010).

	Na rednih srečanjih nekega kulta so uporabljali 'zdravilno afirmacijo'. Skupina je za voditeljem ponavljala besede: »S spoštljivim zavedanjem svoje rojstne pravice zahtevam svoje sinovstvo pri Neskončnem. Osvobojen sem bolezni in motenj. Sem v harmoniji s svojim Virom. Neskončno Zdravje se je manifestiralo v meni. Neskončna Materija je moj stalni vir preskrbe. Neskončno Življenje me izpolnjuje in krepi. Neskončna inteligenca me razsvetljuje in usmerja. Neskončna Ljubezen me obkroža in ščiti. Neskončna moč me dviga in varuje. Sem zunaj odvisnosti. Imam svobodo sina Božjega. Z vsem, kar je v meni, se veselim in zahvaljujem. Bog in ljudje so vse v vsem, sedaj in za vedno.« Opazimo lahko, da je zgornja 'afirmacija', ki se počasi in spoštljivo izgovarja v religioznem okolju, zasnovana tako, da prinaša mentalno in telesno sprostitev. Toda še vedno je sugestija. 'Zdravljenje z afirmacijo' so v enem izmed kultov uporabljali proti zaprtju in zamudi menstruacije. Afirmacija se je glasila: »Vse naravne poti v mojem telesu so odprte in svobodne. Materija mojega telesa je dobra.« Preučevalci sugestije prepoznavajo in potrjujejo učinek podobnih sugestij na tiste, ki se značajsko nagibajo k takšnim oblikam zdravljenja. Dejstvo je, da je zdravljenje razumljivo in dovoljeno, kot je razumljiva tudi teorija. Primer zdravljenja nervoze v nekem kultu: »Jaz sem poživljen in hranjen, oblečen in ozdravljen z Božansko Ljubeznijo.« Bolniku je bilo predpisano, naj to cel dan mnogokrat ponovi, vedno znova in znova. Zasnovano je bilo tako, da bo pri posamezniku z močno religioznim značajem ustvarjalo sproščujoče in pomirjujoče občutke. 'Zdravljenje' za boleče noge, ki ga je uporabljal isti kult, je sledeče: »Moje noge ne morejo biti nikoli težke niti boleče. Bog je naredil moje noge popolne. Hodim po poteh življenja s popolno lahkoto in v udobju. Vse ovire na moji poti so izginile in moje noge so okopane v morju čiste ljubezni.« Bolniku z bolečimi nogami so predpisane določene 'afirmacije': »Mentalno se prestaviš v stanje zavedanja moči besed, ki jih izgovoriš, kajti popolnost miru in harmonije v tvojih nogah pride z uresničitvijo. Pogosteje ko se uporablja ta spiritualna medicina, prej se bo manifestiralo popolno zdravje.« Gre za mehko, pomirjujočo sugestijo, pri kateri je treba upoštevati tudi ponavljanje. Emmanuelovo gibanje uporablja podobna 'zdravljenja', vendar za razliko od kultov in metafizičnih šol (vsaj večine izmed njih) neprisiljeno dopušča naravo uporabljene moči. Priznava sugestijo in pravi: »Zdravilna moč je vrojena v bolniku; sugestija je metoda uporabe te moči in naša zdravljenja spadajo med boljše načine obujanja te moči.« Nekateri kulti in šole sledijo radikalnim metodam, ki bolniku predpisujejo popolno zanikanje prisotnosti bolezni, bolečine ali motenj. Teorija navaja, da je bog dobro in da vse stvari prihajajo od njega; vse, kar ni dobro, mora biti napačno prepričanje ali iluzija. 'Zdravljenje' je sestavljeno iz zanikanja ali odklanjanja 'napačnega prepričanja', 'errorja' ali 'zahteve' umrljivega uma. Preučevalci sugestije brez vsake diskusije o omenjenih metafizičnih ali teoloških točkah ugotovijo, da morajo ta 'zanikanja' skrbi in 'afirmacije' o zdravju in popolnosti uveljavljati mogočen sugestivni učinek na bolnika, ki verjame. Strah je odstranjen, njegovo mesto prevzame Upanje. Ta zdravljenja imajo dobro prepoznano vrednost v kategoriji sugestije, navkljub teorijam in dogmatičnim predstavam kultov in šol, ki jih uporabljajo. Ob branju navedenega 'tipičnega zdravljenja' naletimo na dejstvo, da so sugestije usmerjene k želenim okoliščinam, ne pa proti zatiranju neželenih. Tudi hipnoza in hipnoterapija, ki temeljita na delovanju sugestije v podzavesti, stremita k želenemu stanju in okoliščinam in ne k neželenim (Atkinson, 2010).

	Nikalnih povedi v praksi hipnoze ne uporabljamo, saj jih podzavest ne razume kot nikalne, temveč sprejema samo trdilno obliko povedi.

	To je v skladu z osnovnimi načeli nove psihologije, ki zagovarja stališče, da je negativne okoliščine najbolje zatreti z vzdrževanjem pozitivnih okoliščin. Zdravje je pozitivno, bolezen je negativna – v izgrajevanju pozitivnega izgine negativno. Bolezen ni predmet, je kvečjemu negacija zdravja. Bolezen je kot tema, medtem ko je zdravje kot luč. Prižgite luč in tema se bo razpršila. To je velika razločevalna značilnost 'sugestivne terapevtike', ki raje stremi proti stanju zdravja kot k bolezenskim stanjem. Z vzdrževanjem fiksirane usmerjenosti oči in mišljenja na pozitivna stanja se stremi k izginjanju negativnosti. Praktik sugestivne terapevtike raje preuči zdravega človeka kot bolnega. Njegov um je vedno poln misli o zdravju in v mislih bolnikov si prizadeva ustvariti skladne slike. Neomajno odklanja celo govorjenje o bolezni, njegovo govorjenje je vedno usmerjeno v zdravje. To je velik korak naprej v praksi katerekoli metode zdravljenja in nedvomno bo to predstavljalo 'mentalno naravnanost' praktikov vseh šol v prihodnosti. Najvažnejša točka, ki si jo je treba zapomniti, je, da zaupanje ustvarja moč in da naj bodo naše sugestije vedno usmerjene v natančno smer fizičnih sprememb, ki jih želimo ustvariti (Atkinson, 2010).

	Če v današnjem času posameznikov svetovni nazor ne obsega verskih in dogmatičnih prepričanj, je učinek sugestije znotraj tega konteksta vprašljiv. Če notranji imperativ posameznika ni usklajen z zunanjim svetom, bodisi s sistemsko ureditvijo ali/in avtoriteto sugestorja, ta trditev oziroma postavitev ne vzdrži. Uporaba sugestije za zdravljenje, na primer v metafizičnih kultih, je primer zdravljenja, je lahko na eni strani pojem ozdravljenja, istočasno pa je lahko za drugo stran pojem za bolezen, zlasti če v določen kult ne verjamemo (torej zaradi kulta lahko ozdravimo ali pa zbolimo). Kult je lahko prikrito zdravilo ali prikrit strup, ki povzroča bolezen. Erving Goffman, ameriški sociolog 20. Stoletja, je poudaril sočasnost doživetja zmage in poraza s ponazoritvijo tekme na športnem igrišču. Ena igra, dve tribuni. En dogodek, eden zmaguje, drugi je poražen.

	Atkinson ugotavlja, da preučevalec sugestije hitro zaznava, da ima vse, kar teži k ustvarjanju upanja polne, optimistične mentalne naravnanosti namesto mentalnega strahu, pesimizma in obupa, odločilno terapevtsko vrednost na področju sugestije. Strah je negativno mentalno stanje in je prepoznano kot močan zatiralec telesnih aktivnosti. Upanje je najbolj pozitivno in je mogočno poživilo telesnih aktivnosti. Samozavestno pričakovanje je mentalno stanje, ki najbolj pospešuje manifestacijo želenih, v zaupanju pričakovanih fizičnih okoliščin. Vsak sistem materia medica, metafizike ali religije, ki je zmožen dopustiti svetlobo upanja, optimizma in samozavestnega pričakovanja dobrega in ki izpelje iz teme strahu, pesimizma in samozavestnega pričakovanja slabega, ima pomembno mesto na področju 'sugestivne terapevtike', ne glede na to, pod katerim imenom bi bila lahko prikrita ali na osnovi katerih teorij, prepričanj, dogem ali idej bi bila prisotna. Njena pragmatična vrednost je določena s 'kar naredi, kako naredi, kako z dejanji ustvari dobro počutje' (Atkinson, 2010).

	Dasiravno Atkinson trdi, da je pri preučevanju sugestije zelo pomembno spoznanje, da je posameznikova težnja usmerjena k optimistični mentalni naravnanosti in da je le-ta zelo pomembna za uspešno terapijo s sugestijo ter da sta pomembna tudi odsotnost strahu in dejstvo, da je moč volje pri posamezniku premalo za dosego sprememb, ki so cilj vsake terapije, se vprašujemo, ali področje sugestivne terapevtike, ki temelji na dogmi, dovoljuje posamezniku, da se osvobodi temačnih notranjih spon, ki so posledica travmatičnih izkušenj. Gre morda bolj za odvisnost posameznika od kulta osebnosti, od 'poznavalca resnice', duhovnika ali terapevta, za moč in nadvlado nad posameznikom, da postane čim bolj odvisen, ter na drugi strani za nemoč posameznika, da bi si pomagal sam?



	Nekateri primeri sugestije na Slovenskem v 20. stoletju

	Športni pedagog Ivan Jančar je živel in deloval v 50. letih 20. stoletja. Leta 1953 je razlagal sugestijo in opisoval njene pojavne oblike kot glavno sestavino vseh doživetij, ki vodi in ustvarja odnose med ljudmi. Pojavnost sugestije je nekaj vsakdanjega, tako da niti ne pomislimo, da ima doživetje izvor v sugestiji. Kot eno glavnih oblik sugestije Jančar izpostavi skupinsko obliko sugestije. Navede primer zabavne prireditve s šaljivimi točkami, ob katerih se dvorana trese od smeha … Čim bolj se program odvija, tem bolj pozabljamo na vsakodnevne tegobe, ovire, skrbi, se sprostimo in se pustimo voditi spretnemu napovedovalcu. Opravka imamo s skupinsko sugestijo. Ko smo prisotni v dvorani, na predavanjih ali kakšni drugi prireditvi, lahko vidimo vpliv drug na drugega. Ko na primer nekdo zakašlja ali zazeha, se to hitro razširi na več deset navzočih.

	Jančar sugestijo glede na pojavnost razdeli na pozitivno, nevtralno in negativno. Kot primer negativne sugestije navede: »Neki monter, ki je popravljal transformatorje, je živel v stalnem strahu pred električnim tokom visoke napetosti. Tovariši, ki so bili zaposleni pri istem delu, so predhodno, da izključijo vsako nesrečo, izklopili električni tok. Omenjeni monter se je pri delu po nesreči dotaknil prazne žice ter se v trenutku zgrudil na tla. Seveda je prisotne ta primer do skrajnosti presenetil, še posebno iz dveh razlogov. Da je njihov tovariš umrl zaradi dotika žice, ki je bila brez toka, in da so se na njegovem telesu pojavili znaki smrti, podobni pri nesreči s tokom visoke napetosti.« Drugi primer: »Uslužbenca nekega prevoznega podjetja so po nesreči zaprli v železniški vagon, ki je bil prenarejen v hladilnico. Ko je nesrečnež opazil, da je zaprt v hladilnici, je začela delovati sugestija. Predstavljal si je posledice zamrzovanja tako popolno, da so ga po dvajsetih kilometrih vožnje, ko so odprli vagon, našli mrtvega. Zanimivo je, da v danem primeru hladilne naprave sploh niso delovale in je bila v hladilniku temperatura nad ničlo!« Zaradi negativne sugestije je nastopil pričakovani fiziološki učinek. Poglejmo lažji primer nevtralne sugestije – nezanesljive priče. V številnih primerih ne moremo nuditi resnične in pravilne slike razvoja nekega dogodka. Pomislimo le na nesrečo in gorje, ki ga lahko povzroči posamezniku ali skupini izjava kakšne 'neoporečne' priče, s katero obdolži nedolžnega človeka. Takih primerov je mnogo. Posameznik lahko s pravilnim opazovanjem in poslušanjem shrani posamezne vtise in se varuje pred naknadnimi sugestijami. Z vajami lahko izurimo oko do take popolnosti, da opazi in loči pojave neprimerno bolje kot človek, ki se s tem izpopolnjevanjem ne ukvarja (Jančar, 1953).

	Eksperimentalna psihologija je dokazala, da med dvajsetimi osebami, ki so jim pokazali kakšen značilen predmet in ga nato položili med druge njemu podobne, le polovica ta predmet z zanesljivostjo zopet prepozna. Zdaj pa predpostavimo, da bi bila ena izmed desetih oseb, ki so v tem primeru nepravilno odgovorile, odločilna priča pri kakšnem pomembnem procesu. Pomislimo na morebitne usodne posledice v tem primeru. Enako netočne odgovore dobimo od skupine znancev, ki smo jih vprašali, kakšne stene, stoli in lestenci so bili v dvorani, kjer smo prisostvovali neki predstavi. Le z dolgim opazovanjem in koncentracijo lahko prepričljivo izrečemo svoje mnenje o neki zadevi, in to šele takrat, ko smo si njene značilnosti trdno shranili v spomin. Vselej si moramo zapomniti značilnosti česarkoli, da le-to lahko pozneje z zanesljivostjo prepoznamo med tisoč podobnimi. O resničnosti te trditve se lahko takoj prepričamo: »Opazujte nekaj minut budilko in jo skušajte nato narisati po spominu. Ob primerjavi z izvirnikom boste opazili na risbi razne pomanjkljivosti. Manjkale bodo značilne podrobnosti. Kako bi lahko potem z gotovostjo trdili, da ste videli na primer prav to uro na kraju x, ko bi vam nekdo rekel, da je bila na kraju y.« Čeprav se vozite na primer z vlakom, tramvajem, avtobusom ali kolesom že leta in leta, ne morete takoj na najpreprostejši način (brez znanja risanja) narisati vseh značilnosti prevoznega sredstva. Vselej bodo manjkale kakšne značilnosti. Te ugotovitve opažamo pri slehernem povprečnem človeku, ki svojih čutov ne razvija načrtno. Primer: na prometnem križišču se je pripetila nesreča. Priče te prometne nesreče so bile dva dni po dogodku pozvane k podrobni obravnavi nesrečnega primera. Pri zasliševanju ponesrečenec trdi svoje, krivec svoje, priče svoje. Kako naj preiskovalni organ iz vseh nasprotujočih si izjav izlušči resnico? Je to težavna zadeva v mnogih primerih, ki se da rešiti le s skrbno kombinacijo izjav, znanjem in praktičnimi izkušnjami? Ponesrečenec, krivec in priče so pod vplivom sugestije ob nesrečnem dogodku, po verižnih asociacijah in pričevanju na tem sestanku. Priče so s samodejnimi izjavami prikazovale potek nesreče iskreno, po spominu na takrat dobljene vtise. Zaradi nesoglasnih izjav je preiskovalnemu organu težko pravilno razsoditi o zadevi. S poznejšimi sugestijami pa bi priče podale pozitivne ali negativne izjave, na katere ob času nesreče niso mislile. Spretno postavljena vprašanja privedejo človeka, podvrženega vplivom – sugestijam – do zmotnih izjav o dogodkih, katerih potek je bil popolnoma drugačen. Ne izključujemo, da so na ta sugestivni način pridobljene izjave večkrat posledica vzbujene pozornosti na stvari, ki se jih priča niti ne zaveda ali se jih ni spomnila, ko je sama opisovala dogodek. Če bi bila vprašanja poudarjena z močnim naglasom, s kretnjami in v določenem zaporedju, bi lahko učinkovala na zaslišano osebo sugestivno. Tokrat lahko govorimo o sugestivnem namigovanju. Jančar pravi, da bi naš planet izgledal klavrno, če bi na njem gospodarila le negativna sugestija. Pozitivno sugestijo so uporabljali v 50. letih prejšnjega stoletja v zdravstvene in vzgojne namene. Z njo so zdravili duševne in telesne bolezni. Pri nekaterih so zadoščale sugestije v budnem stanju, pri drugih pa je bila potrebna globlja stopnja hipnoze ali celo posthipnoza. Jančar je navedel nekaj primerov pozitivne sugestije. Eden izmed njih je sledeč: »Na neki kliniki za pljučne bolezni sta bila pregledana dva pacienta. Prvi je imel lahko zasenčenje pljuč, drugi pa odprto kaverno. O pregledu je zdravnik napisal poročilo. Službujoča sestra pa je po nesreči zamenjala poročili o zdravstvenem stanju obeh bolnikov. Kaj je bila posledica te zamenjave? Pri prvem so se pojavili znaki močnega poslabšanja, pri drugem pa na podlagi pismenega poročila – pozitivne sugestije in vidno izboljšanje. Dostikrat nas sugestija poživi. Leta 1951 je na državnem kolesarskem prvenstvu v Italiji zahteval dirkač Moresco od svojega trenerja simpamin. Trener se je zahtevi uprl. Ko pa je Moresco znova in znova zahteval poživilo, mu je trener slednjič izročil tri bele kroglice. Moresco jih je zaužil, prepričan, da je dobil simpamin. Občutil je v sebi izredne sposobnosti in je na dirki prepričljivo zmagal. Lahko pa si mislite, kako je bil presenečen, ko mu je trener na cilju povedal, da so bile kroglice zgnetene iz kruha« (Jančar, 1953).

	Navedli bi lahko še nešteto primerov, ki nam dokazujejo negativno, nevtralno, pozitivno avto- ali heterosugestijo, ki se jim medicina 50. let prejšnjega stoletja ni odrekala in jih je dopolnjevala s hipnozo in posthipnozo. Na pravilno delovanje našega telesa lahko vplivamo z močnimi pozitivnimi sugestijami. Z njimi lahko zdravimo bolezni, vzgajamo, odpravljamo škodljive razvade oziroma usmerjamo človeka k pozitivni naravnanosti. Možgani so z živci povezani s slehernim telesnim organom. Sugestivno lahko na organske funkcije vplivamo pospešujoče ali ovirajoče, z večjo ali manjšo močjo, kratkotrajno ali dolgotrajno. S pozitivnimi sugestijami lahko vplivamo na bolnika – ne le na njegovo fiziološko, temveč tudi na njegovo psihično stanje. Podkrepimo mu željo in voljo do ozdravljenja, krepimo moralno moč, samozaupanje, blažimo bolečine, spodbujamo živčne centre, omogočamo zdravilno spanje, povzročamo neobčutljivost pri operacijah in porodih, odpravljamo astmo, ustavljamo razne krvavitve, zdravimo vnetja in epilepsijo (Jančar, 1953).



	Sugestija v začetku 20. stoletja na Japonskem

	Sugestijo so na Japonskem razumeli in jo sprejeli bolj pozitivno kot na zahodu. Na Japonskem so obdobje Meiji v letih 1867–1912 poimenovali začetek moderne japonske politike. V času Meiji se je leta 1868 Japonska z geslom »Obogatimo nacijo, okrepimo vojsko« podala na pot hitre modernizacije in prilagajanja zahodu. Začela je uvajati najnovejšo znanost in tehnologijo ter zahodno miselnost. V tem kontekstu je bil hipnotizem prvič uveden na Japonsko v osemdesetih letih 19. stoletja. V obdobju Meiji je, zahvaljujoč razcvetu založništva, izšlo mnogo knjig, ki so se zelo dobro prodajale. Te knjige so obravnavale širok razpon pogledov na hipnozo, ki so bili aktualni na zahodu. Hipnoza je bila opisana v različnih okvirih: od mesmerizma, duhovnosti do psihičnega, nevrološkega in psihološkega okvira. Kljub temu so japonski avtorji večkrat razvili svoje lastno razumevanje zahodnih idej. Nekaj japonskih hipnotizerjev je predlagalo tudi svoje lastne teorije. Sledenje razvoju hipnoze na zahodu je bilo ključno za koncept sugestije v sodobnem razumevanju hipnoze na Japonskem. Po letu 1910 je večina akademskih psihiatrov in psihologov, ki so sledili kolegom z zahoda, začela z razvrednotenjem sugestije. Sugestivna terapija je cvetela v rokah velikega števila laičnih terapevtov, kar je imelo trajen vpliv na razvoj psihoterapije na Japonskem. Japonski koncepti in prakse sugestije kažejo zanimivo primerjavo z zahodnimi. S tem nam pomagajo razumeti zgodovinsko in kulturno določenost zahodne dinamike psihoterapije in psihiatrije, posebej glede predpostavk o medosebnem vplivanju. Razumljena je bila širše kot na zahodu. Na začetku so jo imeli za izjemno obliko medosebnega vplivanja, kar je značilno za hipnozo. Njena nenavadna narava se je odražala že v tem, kako težko je bilo najti ustrezen prevod v japonščino. Čeprav je beseda anji prevladala kot standardni prevod, so nekateri japonski hipnotizerji še vedno dvomili v primernost tega izraza. Ti poskusi prevoda nam omogočajo, da dobimo vpogled v različnost in razvoj ideje sugestije na Japonskem (Yu-chuan, 2018).

	Na Japonskem so že v zgodnjih letih 20. stoletja sugestijo preučevali in jo zaznali bolj holistično, vključno z odnosom med sugestorjem in tistim, ki sprejema sugestijo, kar je zahod deloma sprejel šele nekaj desetletij kasneje. Na Japonskem so teoretiki več pozornosti namenili sugestivni moči in tehnikam tistega, ki sugerira; niso se usmerili le na tistega, ki prejema sugestijo. Od tistega, ki sugerira, je odvisno, ali bo klient sprejel sugestijo oziroma ali bo seansa imela pozitivne učinke. Osredotočili so se na odnos v celoti: na tistega, ki sugerira, na njegove značajske, osebnostne, etične atribute, na okoliščine in norme, ki vladajo v kulturi, ne pa samo na klienta. (Slednjega so na zahodu označili za problematičnega; osredotočili so se le na klienta, češ da je v celoti odvisno od njega samega, ali bo ozdravel.)

	Gre torej za izjemno obliko medsebojnega vplivanja v odnosu med sugestorjem in tistim, ki prejema sugestijo. Z lingvističnega zornega kota se nam v poskusih prevoda ponuja vpogled v različnost ideje sugestije na Japonskem. Danes na zahodu še vedno velja, da če strokovnjak opravlja terapijo, je malodane vseeno, kakšne človeške in osebnostne lastnosti ima. Pomembno je le, da delo opravlja strokovno. Zato na zahodu še danes marsikateri strokovnjak krši etična pravila in merila stroke, zaradi česar so pogosteje kršene pravice klientov. Doktrine namreč izhajajo prvenstveno iz moči, ki jo posedujejo strokovnjaki v delovnem odnosu, in ne toliko iz etičnih meril in pravil, ki so drugotnega pomena ali pa sploh ne obstajajo. To pa seveda ne pomeni, da med laiki – pomočniki vedno vladata etičnost in korektnost. Gre za osebnostno zrelost, ki jo zahtevajo nekatera poslanstva, veliko vlogo pa imajo pri tem okoliščine, v katerih eksistira delovanje in znotraj tega medosebni odnos ter sociokulturne norme v danem času in prostoru.

	Mirjana Ule, profesorica socialne psihologije v Ljubljani, pravi, da pri ocenah vedenja drugih oseb raje pripišemo vzroke za njihovo vedenje njihovim osebnostnim značilnostim kot okoliščinam, čemur pravimo 'osnovna napaka pripisovanja'. To težnjo srečamo povsod tam, kjer se pričakuje realna ali celo le imaginarna 'osebna odgovornost' akterjev za določena dejanja. Ta napaka postane nevarna tedaj, ko s pripisovanjem odgovornosti zunanji ocenjevalec oškoduje žrtev travmatičnih dogodkov, ko se na primer odgovornost za neko bolezen pripisuje bolnikom, za prometno nesrečo njenim žrtvam, odgovornost za nezaposlenost nezaposlenim samim, za posilstvo posiljenim ženskam (Ule, 2003).

	Za nemalo profesionalnih pomočnikov je značilno, da v celoti pripišejo vzrok za bolezen, travmo ali kakršnokoli 'napako' klientu. Označevanje, moraliziranje, zbujanje krivde in očitki za nastali položaj v katerem se nahaja klient, so v odnosu do klientov dnevna tema nekaterih ljudi v pomagajočih poklicih. Na nek način gre za zlorabo klienta, ki se mu vsiljujejo načini razmišljanja, ki so in ki delujejo kot sugestije, ne koristijo in ne pomagajo, prej obratno.

	Zgodovina sugestije nam pripoveduje, da so bile še pred našim štetjem prisotne razlage, da bolezni nastanejo zaradi jeze bogov, zato so jih zdravili s ceremonijami. Vzroke za bolezen so pripisovali nekomu višjemu, višji volji. Danes bi lahko temu rekli neodgovornost. Vemo namreč, da je od nas, okoliščin, v katerih živimo, in ozadij, ki smo jih deležni, odvisen nastanek oziroma zdravljenje bolezni in anomalij. Umetnost ima kot nekdaj velik pomen, ki služi kot medij za sprostitev ljudi, posledično boljše psihofizično počutje in morebitno ozdravitev. Gre za sugestijo, avtoriteto in zaupanje. Vedno je posredi prisotna sugestija. Če je sugestija pozitivna, prepričljiva, deluje pozitivno. Spomnimo se navedenega primera, ko sta vojaka povedala, da nista prinesla iz Svete dežele dela skeleta velike osebnosti, ampak kosti ovce. Včasih gre za neresnico, vendar ali je resnica sploh pomembna za ozdravitev? Kaj je resnica, je pravzaprav filozofsko vprašanje, ki nima konkretnih in enoznačnih odgovorov. Pravzaprav odgovor, kaj je resnica, ni potreben v kontekstu ozdravitve. Potrebujemo konkretno usmeritev, pozitivno sugestijo, ki vodi k ozdravitvi. Na podobni filozofiji temelji delovanje placeba.





Sugestija je tesno povezana s hipnozo, raziskovana je tako na naravoslovnih kot družboslovno-humanističnih področjih. Je multidisciplinarna. Povezana in soodvisna je tudi z zavednim in nezavednim stanjem v človeški psihi. Posebna pozornost je v naslednjem poglavju posvečena zgodovini, teorijam in diskusijam o zavednem, ki v 21. stoletju še vedno ostaja nepojasnjen fenomen. Stroka in raziskovalci niso enotni v pojmovanju in definiranju fenomena zavednega. V nadaljevanju se bomo v kratkem zgodovinskem pregledu dotaknili filozofskih teorij o zavednem.





Zgodovina filozofskih teorij o zavednem


	Seager (2009), profesor filozofije v Torontu, je dejal, da se je nemogoče približati problemu zavednega, ne da bi odgovorili na vprašanje, kaj je zavedno. Težko najdemo lahek odgovor. Louis Armstrong je nekoč dejal, ko so ga vprašali, kaj je džez. Odgovoril je: »Če moraš vprašati, ne boš nikoli vedel.« Pojem zavednega zajema velik razpon mentalnih fenomenov. Včasih se nanaša na kompleksno razumevanje naših lastnih mentalnih stanj, tako kot jih doživljamo. To je zelo sofisticiran mentalni akt. Na drugi strani lestvice zavedno včasih enačimo z budnostjo ali čutnim zaznavanjem (to je definicija, ki jo uporabljajo anesteziologi). Domnevno naj bi živali, vsaj nekatere, doživljale to vrsto zavedanja. Kot kaže, lahko samo človeška bitja reflektirajo lastna mentalna stanja. Najbolj živi primeri zavednih stanj so v resnici čutna stanja. Briljantna rdeča barva zrelega paradižnika, predirljiv zvok trobente, okus mrzlega piva v vročem dnevu – vse to doživljamo skozi čutne modalitete. Katalog zavednega vsebuje tudi zavedne misli. Sem vključujemo vsebine naših misli in nejasne kognitivne vidike, na primer občutek, ko nenadoma vemo, da smo nekaj razumeli. Takrat karakteristično stanje zavednega presega vsebino dojetega. Neodgovorjeno ostaja filozofsko vprašanje o vsebini naših zavednih misli. Ali vse misli pridejo do zavednega v senzorični opravi (kot so mentalne slike, bodisi zvočne ali vizualne) ali pa so to čista intelektualna razumevanja? Katalog mora nadalje vsebovati tudi osnovna afektivna stanja zavednega, kot sta na primer bolečina in užitek (bolj primitivno je bolj zavedno od vseh zavednih stanj). Za ta stanja je značilna njihova motivacijska moč. Njihova temeljna pomembnost za preživetje sugerira, da so na nek način bolj prvotna od vseh zavednih stanj. Afekt presega preprosto črno-belo sliko oziroma delovanje bolečine in užitka. Afekta bolečine in užitka se vključujeta v širok spekter zavednega. Čustva, kot so jeza, ljubezen ali strah, so naše najbolj intenzivne zavedne izkušnje, medtem ko ta stanja vključujejo in presegajo osnovne afektivne, čutne ali intelektualne oblike (Seager, 2009).

	Lista mentalnih stanj je zelo raznolika. Nekoliko izmuzljivo bistvo je subjektiviteta. Thomas Nagel, ameriški profesor filozofije, je nekoč rekel: »Obstaja nekaj takšnega kot subjekt zavednega stanja.« Skala ali pepelnik nimata subjektivnega aspekta, nobenega notranjega življenja. Če zanemarimo podrobnosti vseh različnih mentalnih stanj, ki naseljujejo zavedno, leži osnovni problem zavednega v razumevanju narave in izvora subjektivnosti kot take. Vzeti moramo tudi v obzir, da se problem zavednega pojavlja v zgodovini zahodne filozofije kot del širše teme, ki jo ponavadi označimo kot problem uma in telesa (mind-body). Zavedanje je značilnost mentalnega. Razlikuje se od ostale žive narave. V tem smislu ni problem um, saj je ločen od problema zavedanja. Večji problem nastane, ker je zavedanje značilnost nečesa, in to je značilnost nečesa, kar smo poimenovali um. Zadeva je globoko povezana z resnično starodavnim vprašanjem. Ali lahko karkoli preživi razpad telesa? Vsako človeško bitje namreč spozna, da je to neizogibni konec njegove zemeljske eksistence. Od najzgodnejših časov so ljudje verjeli (ali upali), da nekako preživimo smrt. Da bi ta preživeli bili mi, bi morali ohraniti zavedanje. To zavedanje bi moralo imeti bistveno drugačno obliko, kot je telo. Zavedanje je tisto, kar nas razlikuje od materialne narave. To spoznanje sega daleč v zgodovino. Pogledati moramo v zgodovino problema uma in telesa (mind-body) (Seager, 2009).



	Čas pred našim štetjem

	Iz pogledov predsokratikov starega mediteranskega 'bazena' so se pogosto norčevali in jih poniževali, češ da so patetično smešni: »Vse je narejeno iz vode, nič se ne more gibati.« Vendar jim veliko dolgujemo, ker so nam prinesli idejo, da svet lahko in mora biti razložen s pojmi naravnih sil in razumskega raziskovanja. Pogled predsokratskih domnevnih naravoslovcev je vodil k postavljanju temeljnih vprašanj o strukturi in organizaciji sveta, ki so še danes predmet razprav. Gre za nasprotje med emergenco in tem, kar zaradi pomanjkanja boljšega pojma lahko imenujemo inherenca. Svet vsebuje veliko število različnih pojavov, ki kažejo osupljivo zapletenost značilnosti in medsebojnih interakcij. Jasno je, da lahko nekaj te zapletenosti razložimo s pojmi medsebojnega sodelovanja vključenih entitet. Najbolj je to razvidno pri izdelkih, ki jih konstruiramo. Včasih pri tem pozabimo, kako zelo vešči so bili stari narodi pri razvijanju orodij in preprostih strojev. To kaže, da je morda možno vse na svetu razložiti s pojmi majhnega števila temeljnih enostavnih značilnosti. Taka smer razmišljanja naravno privede do nasprotnega izziva: da obstajajo nekateri pojavi, ki jih ne moremo tako reduktivno razložiti. Nekdo, ki razmišlja, da obstaja nekaj enostavnih osnovnih značilnosti sveta, ki s svojimi temeljnimi lastnostmi in interakcijami ustvarijo vse ostalo, odobrava obliko emergentizma. Kadarkoli ima predmet lastnost, ki je njegovi deli nimajo, je to emergenca. Ta nastaja iz sestavnih delov, ki so enostavni in iz katerih vse zraste. Primer: sončni sistem predstavlja zapleteno dinamično strukturo, ki je nima nobeden od njegovih sestavnih delov. Organizacija sončnega sistema je izključno produkt zakona, ki ga vodijo interakcije med njegovimi sestavnimi deli, te pa izhajajo iz njihovih lastnosti, na primer mase, položaja in hitrosti. Dinamična struktura je torej emergentna značilnost. Najbolj slaven emergentist predsokratskega obdobja je bil znani atomist Demokrit (pribl. 460–370 pr. n. št.), ki je trdil, da lahko vse reduciramo na enostavne lastnosti in gibanje atomov. Čeprav včasih zlahka vidimo, da se nekatere značilnosti izkažejo za emergentne, iz tega ne sledi, da je vse emergentno. Vzemimo na primer barvo. Predpostavimo, da atomi niso obarvani. Kako se lahko barva pojavi iz atomskih interakcij? V nasprotju z Demokritovim emergentnim atomizmom je Anaksagora, ki je živel okoli leta 500–425 pr. n. št., preprosto zanikal možnost emergence. Raje je zagovarjal teorijo, da so vse kvalitete vsebovane v vsem in različnost sveta lahko razložimo z različnimi mešalnimi razmerji, ki so značilna za posamezno stvar. Sodobni atomisti – vsi mi – nismo navdušeni nad primerom z barvo. Barva je preprosto učinek naših vizualnih sistemov in temeljno nebarvnih sestavnih delcev materije. Morda je Demokrit to že napovedal, ko je skrivnostno izrekel: »Po dogovoru je barva … v resničnosti pa praznina in atomi.« Znotraj problematike uma in telesa (mind-body) je ta temeljna dihotomija proizvedla dve teoriji narave zavednega: emergenco in panpsihizem. Emergentisti verjamejo, da um in zavedno izhajata iz nezavednih delcev, ki izvirajo iz nezavednih predhodnikov. Panpsihisti pa menijo, da je um temeljna značilnost sveta in da ima vse na nek način in do neke mere obliko zavednega. Seveda lahko vsakega od teh dveh pogledov zagovarjamo na mnogo načinov. Panpsihistični pogled lahko poudarja idejo, da zavedno ne more izhajati iz nezavednih komponent, ne trdi pa, da ima vse absolutno mentalni vidik. Ta dvojnost oblikovala ozadje problematike uma in telesa (mind-body) skozi vso njeno zgodovino.

	V luči te dvojnosti si oglejmo velikana starodavne filozofije Platona in Aristotela. Platonu popolnoma umanjka duh redukcionizma, predsokratičnega redukcionizma. Pravzaprav ga v Phaidonu dobesedno napade. Namesto tega Platon predlaga, da je um ločen od telesa in ga nekako 'animira'. Seveda ima Platon argumente za to, da je um ločen od telesa. Eden takih argumentov je zelo abstrakten in izvira iz njegove znane doktrine o idejah. Ideje so popolne entitete, ki se jim materialna resničnost samo približuje. Primer: v geometriji imamo dokaze o krogih, ampak v materialnem svetu ne obstajajo. Vsi okrogli predmeti – nedvomno tudi zelo grobi diagrami, ki so jih uporabili geometri – ne dosežejo popolne okroglosti in zaradi tega sploh niso krogi, če smo zelo natančni. Platon se sprašuje, kako je možno, da naš um dobi intelektualni stik s temi radikalno nefizičnimi entitetami. Naše konceptualno seznanjanje z njimi sugerira, da je um tudi nefizičen. Platon je razvil manj abstraktno verzijo tega argumenta v svoji doktrini spominjanja. Ideje poznamo, ampak nikoli nismo nobene srečali v realnosti. Naše poznavanje mora biti utemeljeno na neki drugi vrsti zavedanja. Platon je verjel, da se dá to razložiti samo s pojmovanjem netelesne faze naše eksistence, ki se je megleno spominjamo v svoji telesni eksistenci. Platon je šel tako daleč, da je podprl doktrino reinkarnacije. Čeprav argumenti niso čisto prepričljivi, kažejo zelo zanimivo značilnost misli. Njene sposobnosti so, da je glede objektov misel neodvisna od njihovega obstoja. Kasneje so to imenovali intencionalnost misli (Seager, 2009).

	Na prvi pogled Aristotel predstavlja prirodoslovno antitezo Platonu. Zanikal je doktrino idej in jo nadomestil z idejo, da morajo biti objekti razumljeni v pogojih razlikovanja med obliko in materijo. Oblika Aristotelu predstavlja nekaj, kar je podobno organizaciji ali strukturi. Materija pa je nestrukturirana snov, ki vzpostavlja določen objekt. (Materija vode je vodik in kisik, materija kolonije mravelj je mravlja.) Aristotel definira dušo ali um kot obliko naravnega telesa, ki ima v sebi potencialno življenje. To nakazuje, da je um bolj značilnost nas kot materialnih bitij kot pa nekakšna eterična snov iz drugih svetov. Pravzaprav Aristotel ni bil v celoti naravoslovec. Tako kot Platon je mislil, da pri umu obstaja nekaj tako posebnega, da lahko presega fizično materijo. Odnos med umom in telesom je primerjal z odnosom kapitana do ladje. Določno in eksplicitno je trdil, da lahko najmanj en vidik uma – tisti del, ki je sposoben racionalno misliti in ga je imenoval aktivni intelekt – biva ločeno od telesa. Aristotel je predstavil svoj koncept oblike z argumentom za dualizem. Um lahko misli o čemerkoli; ta oblika misli objekta informira um (kadar na primer mislimo na leva, ideja leva informira snov našega uma). To pomeni, da lahko um privzame katerokoli idejo ali obliko. Noben materialni organ ne more privzeti vsake oblike. Aristotel navede primer, da oko lahko prevzame samo oblike vizualnega, uho pa lahko prevzame samo oblike avditivnega. Um ne more biti snoven. Aristotelovo argumentiranje se v primerjavi s Platonovo argumentacijo spominjanja osredotoči na skrivnostno sposobnost uma, da pride v stik s katerimkoli potencialnim bitjem ali celo nebitjem, če se spomnimo, da ni nobenega problema razmišljati o nemogočem. Aristotel je uvedel še danes vplivno idejo, da vsa mentalna stanja do neke mere govorijo o samih sebi ali so samoreprezentativna. To je utemeljeval s tem, da če so mentalna stanja prišla do zavesti po poti različnih mentalnih stanj (kar je prvo stanje), potem naj bi obstajalo tudi tretje stanje. To bi prineslo v zavest naslednje stanje in tako se generirata začarani krog in regresija do neskončnosti. Aristotel implicitno predvideva, da so vsa mentalna stanja taka, da se jih zavestno zavedamo, ker bi se sicer regresija lahko ustavila pri prvem mentalnem stanju, ki pa ni zavedno stanje. Seveda to ni Aristotelova napaka. Zelo dolgo je trajalo, preden smo lahko nezavedna mentalna stanja razumeli kot skladna, kaj šele da smo jih upoštevali kot resne hipoteze (Seager, 2009).



	Znanstvena revolucija

	Aristotelova filozofija je z nekaterimi pomembnimi preoblikovanji služila omejeni cerkveni filozofiji, ki je prevladovala v srednjem veku. Veliko so razpravljali o naravi uma in njegovi vsebini. Srednjeveški sholastiki dolgujemo ključno predstavo o intencionalnosti oziroma usmerjenosti mentalnih stanj k objektom, o katerih govorimo. Ideja, da v umu obstajajo problemi v odnosu do naravnega sveta, je bila daleč od prevladujočega mišljenja. Potreba po razlagi uma v naravoslovnih pojmih se ni pojavila. Ta samozadovoljni pogled na stvari se je radikalno spremenil, ko je v Evropi izbruhnila znanstvena revolucija. Galileo Galilei (1564–1642) je izpostavil razlikovanje med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami. Prve so matematično sledljive značilnosti materije, kot so oblika, masa, gibanje. Druge so manifestacije v zavesti, ki urejajo primarne kvalitete. Sekundarne kvalitete so zgolj značilnosti zavednega uma. V knjigi Il saggiatore (Preizkuševalec, 1623) je Galileo napisal: »Mislim, da so okusi, vonjave, barve in tako dalje, dokler se ukvarjamo s predmetom, kjer so locirane, zgolj imena in prebivajo v zavednem. Ko izgine živa stvaritev, so tudi vse te kvalitete izbrisane in izničene.« To razlikovanje je naredilo svet 'varen' za znanost. Znanost se je tedaj lahko osredotočila na objektivne značilnosti materialnega sveta, razložene v čistih matematičnih teorijah. S tem so se vprašanju narave sekundarnih kvalitet samih začasno izognili. Hitrorastoča znanstvena slika sveta, ki je takrat, enako kakor danes, stremela k popolnosti, ni mogla več ignorirati slona v sobi. Najbolj znamenit odziv – odziv Renéja Descartesa (1596–1650) – je neposredno uveljavil popolno razlikovanje med umom in materialnim univerzumom v svoji teoriji, ki so jo kmalu poimenovali kartezijanski dualizem. Če se strinjamo s predpostavko, da je um ločen od telesa, potem je Descartesov pogled popolnoma v skladu z zdravim razumom. To omogoča umu in telesu, da delujeta medsebojno vzročno, tako da udarec v golenico povzroči (po znatnih fizičnih mahinacijah, o katerih je imel Descartes povedati mnogo zanimivih, celo predvidevajočih stvari) zavedanje o bolečini. Obratno pa čustvo jeze povzroči, da nekogaršnja roka izvede povračilni udarec. Kartezijanski dualizem je odprl vrata standardni katoliški doktrini duše in vstajenja telesa. To je pomemben dejavnik v kulturi, ki je včasih zažigala heretike in neslavno prisilila Galilea, da se je odrekel obrambi kopernikanizma, ter ga poslala v hišni zapor do konca življenja.

	Kartezijanski dualizem se sooča s številnimi izjemno težkimi filozofskimi problemi. Vzročno delovanje med umom in telesom ogroža celovitost znanstvene slike sveta. Mnogokrat se um vmeša in spremeni fizični svet, in to na način, ki je fizično nerazložljiv in ki krši celo temeljne zakone, kot je na primer zakon o ohranitvi energije. Ali pa še bolj metafizično vprašanje. Kako je možno, da dve področji, kot sta um (neprostorski, brez lokacije) in telo, ki se tako temeljito razlikujeta, delujeta vzročno eden na drugega? To so opazili kmalu potem, ko je Descartes objavil svojo teorijo. Ena od njegovih kraljevskih dopisnic, princesa Elizabeta, ga je leta 1643 naravnost vprašala: »Kako lahko duša človeka določi duh telesa, da bi prišlo do prostovoljnega dejanja?« Descartesov uradni odgovor je bil, da je enotnost uma in telesa (mind-body) kruto dejstvo, dano od boga, kar je za človeka nedoumljivo. Kot odgovor na te težave se je razvila cela vrsta alternativnih dualističnih teorij. Spinoza (1632–1677) je ponudil predlog dveh vidikov, pri katerem sta um in materija dve področji neskončnosti atributov. Obe slonita na eni globlje ležeči substanci, ki jo je imenoval bog (za mnoge bogokletna teorija, ker je predpostavljala, da ima bog materialne lastnosti). Med različnimi atributi ni nobenega medsebojnega delovanja. Sta neke vrste popolni zrcalni sliki in tako predstavljata videz vzročnega trgovanja (Seager, 2009).

	Leibnizeva (1646–1716) teorija se je izognila spornemu Spinozovemu panteizmu s postavitvijo neskončne množice individualnih umov (imenovanih monade). Percepcijo teh umov uravnava bog (vrhovna monada), tako da so v popolni, vnaprej določeni harmoniji z dogodki fizičnega sveta. Leibniz je bil prvi, ki se je poigraval z idejo, da so nekatera mentalna stanja, ki jih je imenoval male percepcije, nezavedna. Drugi, nekoliko nenavaden pogled na odnos med umom in telesom je Malebranchev (1638–1715) okazionalizem. Ta postavlja boga kot posrednika med umom in materijo, tako da je vsaka načrtna akcija ali senzacija dobesedno čudež. Takšna teorija močno razkriva opazno neukrotljivost problema umske vzročnosti. Takšne dualistične antiemergentistične teorije so v tistem času prevladovale. Nekaj izstopajočih mislecev pa so imeli za materialiste; takšna sta bila na primer Hobbes (1588–1679) in Gassendi (1592–1655). Vendar se zdi, da je jedro njihovih materialističnih pogledov predstavljalo zanikanje ločene mentalne substance, ki biva ločeno od telesa. Niso šli tako daleč, da bi trdili, da so mentalne značilnosti identične fizičnim lastnostim. Hobbes pravi, da so človeška bitja materialni objekti, ki jih lahko v celoti razložimo s pojmi gibanja delcev, ki sestavljajo možgane in telo. Pri tem pa doda: »Videz ali občutek gibanja je tisto, kar mi imenujemo veselje ali težava uma.« Takšni pojavi so področje zavednega in pri zgodnjih materialistih včasih to imenujemo lastnostni dualizem v nasprotju z Descartesovim dualizmom substance. Zgodnji materialisti niso tvegali in prekoračili že tako radikalne ideje, da so človeška bitja in duše v celoti materialni objekti (Seager, 2009).



	Vzpon znanstvene filozofije

	V tistem času materializem ni oblikoval jedra nobenega pomembnega filozofskega razvoja. Namesto tega je filozofija sledila antimaterialističnim in antiemergentističnim teorijam idealizma. Te so trdile, da je celota bivanja temeljno mentalna po naravi. Širile so se različne oblike idealizma, začenši z Berkeleyjem (1685–1753) in Kantom (1724–1804). Idealizem je ostal vodilna smer do začetka 20. stoletja. Ta zgodovina, kakorkoli je že pomembna, se ni soočila s problemom zavednega na relevanten način. Pomembno pa je omeniti zametke idealističnega razvoja, znanega kot fenomenologija, ki je izhajala iz dela Franza Brentana (1858–1927) in Edmunda Husserla (1859–1938). Poskušala je ponuditi natančno strukturo in notranjo zgradbo zavedne izkušnje kot take, in sicer po poti introspektivnega preiskovanja. Bolj pomembna kot razvoj problema zavednega je bila osupljiva rast obsega in zmožnosti znanstvenega razlaganja v znanosti od časa Descartesa do konca 19. stoletja. K dodatni širini znanosti sta posebej prispevala dva pomembna dosežka: rojstvo evolucijske biologije z Darwinovim (1809–1882) delom O nastanku vrst (1859) in preobrazba psihologije iz veje filozofije v avtonomno znanstveno disciplino. Evolucijska teorija je obljubljala odgovor na to, kako zapletenost lahko izhaja iz enostavnejših oblik, posebej na področju organskega. To pa je v prihodnosti impliciralo tudi idejo o nastanku življenja samega iz neorganskih predhodnikov. Vprašanje emergence je postalo osrednje vprašanje. Nekateri so zanikali možnost, da bi lahko bilo zavedno oblikovano iz nezavednega. V razpravi o nepovezanem skoku iz nezavednega v zavedno stanje je William Clifford (1845–1879) zapisal: »Ne moremo domnevati, da bi se bil tako velik skok od enega bitja k drugemu pojavil na katerikoli točki evolucijskega procesa.«

	Ta 'genetska argumentacija' proti emergenci je ohranila svoje zagovornike do današnjih dni. Osnovni problem izvira iz opazovanja, da običajni način emergence, ki ga ima evolucijska teorija za svetega, pomeni, da so sprožene nove zmožnosti zaradi večje organizacijske kompleksnosti (takšen primer bi lahko bila razlika med ročnim kalkulatorjem in superračunalnikom).Ta argumentacija je pripeljala do trditve, da običajni način ne more razložiti pojavnosti takih enkratnih lastnosti, kot je zavedno. Čeprav ima ta argumentacija svojo intuitivno moč, je alternativa temu, da sprejmemo, da je mentalnost temeljna značilnost univerzuma. Ta pa je bila vgrajena ob začetku stvarjenja. Takšen panpsihistični pogled je daleč od intuitivne sprejemljivosti. Namesto tega naša izkušnja močno sugerira, da na neki točki zavedno izide iz rastoče kompleksnosti živčnega sistema pri živalih.

	Mnogi misleci poznega 19. stoletja so torej sprejeli panpsihistično različico v eni izmed njenih oblik. Izstopajoč primer je William James (1842–1910). Pristaši emergence, vključujoč J. S. Milla (1806–1873) in C. Lloyda Morgana (1852–1936), znanega po Morganovem kanonu, so razvili močno teorijo, po kateri je narava urejena v hierarhičnem redu plasti emergentnih značilnosti. Te pa izvirajo iz temeljnih nepovratnih naravnih zakonov, ki vladajo rojstvu novih emergentov pri rastoči zapletenosti.

	Ta oblika emergence radikalno prelomi prej omenjeni običajni način dojemanja emergence. Pogosto je bila imenovana radikalna emergenca, da bi jo razlikovali od prejšnje oblike. V skladu z radikalno emergenco bi bilo nemogoče, celo načelno, izvesti emergentne značilnosti iz subemergentnih struktur, razen če upoštevamo nepovratne in nepredvidljive 'zakone emergence'. Običajno kemijo so videli kot jasen in neprotisloven primer radikalne emergence v domeni fizičnega. Razširili so jo tako, da lahko vključuje tudi življenje in zavedanje. Thomas Huxley (1825–1895) je to izrazil takole: »Kako bi bilo lahko nekaj tako izjemnega, kot je stanje zavednega, rezultat vzdraženega živčnega tkiva? To je tako nerazložljivo, kot pojav duha, ko Aladin podrgne svojo svetilko.« Doktrina radikalne emergence je bila implicitno vezana na klasično fiziko. Razvoj kvantne mehanike je spodrezal jedrni primer kemije, ko je bila leta 1925 načelno razložena osnova kemične kompozicije. Od takrat ni bilo nobenega znamenja, da kemične lastnosti substanc niso v polnosti odvisne od fizičnih lastnosti in razporeditve njihovih sestavin, brez magije radikalne emergence. Razvoj biologije, ki je dosegel vrhunec z odkritjem kemične osnove dedovanja, je uničil verjetnost teorije, da je življenje radikalno emergenten pojav. Tako je zavedanje ostalo edini kandidat za emergenco, a brez možnih dokazov v svojo podporo. Tudi vzpon psihologije kot znanstvene discipline je deloval proti ideji radikalne emergence. Ko je v začetku sprejela zavest kot pravi predmet študija, se je psihologija v zgodnjem 20. stoletju odvrnila od notranjih vidikov uma. Skupaj z behaviorizmom je vstopila v čudno in dolgo zaverovanost v idejo, da so edini pravi predmet psiholoških študij objektivna telesna vedenja, ki jih lahko opazujemo.

	Z behavioristične perspektive je problem zavednega resničen, ampak enostavno rešljiv: ali zavedno ne obstaja ali pa ga je možno definirati s pojmi gibanja določenih fizičnih teles; ali pa je to naravnanost fizičnih teles, da se gibljejo na določen način in pod določenimi pogoji. Behaviorizem se je filozofsko podprl z določenimi metafizičnimi in metodološkimi doktrinami logičnih pozitivistov, posebej z njihovo verifikacijsko teorijo. Verifikacionizem pravi, da je vsaka izjava, ki je ni mogoče verificirati z objektivnim opazovanjem ali merjenjem, brez pomena ali nesmiselna. Eden Wittgensteinovih (1889–1951) primerov je nesmiselno vprašanje, kdaj je na Soncu (nebesno telo) ura pet. Pričakovano pa so bili verifikacionisti nejevoljni, ko so jim predočili, da ni nobene metode, ki bi lahko verificirala njihovo lastno teorijo pomena. Behaviorizem je močno vplival na znanstveno raziskovanje uma in zavrnil vse reference o notranjih mentalnih stanjih, razen tistih, ki jih lahko eksplicitno definiramo s termini in obnašanju, ki ga lahko opazujemo. Raziskovanje zavednega je bilo videti neznanstveno in nesmotrno. Vpliv behaviorizma na filozofijo je bil znaten. Behavioristični duh časa (čeprav ni bil uradna doktrina) je močno vplival na filozofe, kot sta Wittgenstein in Gilbert Ryle (1900–1976). Oba sta razvila teorijo uma, ki je bolj ali manj temeljila na ideji, da se besede, ki izražajo mentalna stanja (bistrost, bolečina ali predstava), nanašajo bolj na vzorce obnašanja kot na interna stanja subjektov. Behaviorizem pa je imel še večji vpliv pri zagonu filozofskega projekta naturalizacije. V 19. stoletju je bila na primer odmevna znanstvena teorija o življenju. Vitalisti, kot je na primer Hans Driesch (1867–1941), so izvedli pionirsko delo na polju embriologije. Kljub zagotavljanju vitalistov, da je življenje odvisno od skrivnostnega in nefizičnega elana – vitala, se to ni moglo pomiriti z materialističnim pogledom, ki so ga zagovarjali misleci fizičnega (naturalizacija pomeni, da svet ni metafizičen, ampak fizičen in kemičen).

	Višek biologije v 20. stoletju je bilo odkritje kemičnih osnov genskega koda, mnoga odkritja o kemični sestavi organskih spojin ter odkrivanje fizične narave organskih procesov, kar je služilo naturalizaciji življenja. Naturalizacija ni obremenila pogleda na svet. Danes gledamo na življenje kot na vrsto kemičnega procesa, ki je zelo zapleten, kar pa ne krši naravnih zakonov ali uvaja kakršnekoli nematerialne entitete v naravo (Seager, 2009).

	Behaviorizem je ponudil podobno pot k naturalizaciji uma. Če so mentalna stanja v resnici samo zapleteni vzorci obnašanja živih bitij in je delovanje živih bitij samo po sebi lahko reducirano na kemične procese ter s tem tudi čisto na medsebojno delovanje skupaj z njihovim okoljem, potem um ni več nobena grožnja znanstveni sliki sveta. Medtem ko behaviorizem ni preživel, je bila potreba po naturalizaciji osrednja značilnost filozofskih teorij zavesti do sredine 20. stoletja. Ena od zelo močnih sil v ozadju programa naturalizacije je bilo široko sprejetje znanstvenega realizma, doktrine, ki je trdila, da so hipotetične entitete, ki jih znanost predpostavlja, resnične, čeprav jih človek s svojimi čutili ne more zaznati. Nasprotovanje tej ideji je bilo pristno. Zgodnje delo s kemičnimi strukturami v 19. stoletju je bilo enostavno. To je bil tudi koristen način organiziranja informacij o merljivih kemičnih značilnostih. Na atomsko teorijo so gledali kot koristen, vendar neresničen model. Temu sta nasprotovala ugledna znanstvenika Wilhelm Ostwald (1853–1932) in Ernst Mach (1838–1916) na začetku 20. stoletja. Delo Alberta Einsteina (1879–1955) in Jeana Perrina (1870–1942) v zvezi z Brownovim gibanjem se tradicionalno navaja kot milostni udarec antiatomizmu. Pravica in sposobnost znanosti, da izrazi nevidno globljo strukturo sveta, je kmalu zatem postala široko priznana. Očitna zmožnost znanosti, da izreka značilnosti sveta, ki ležijo za pojavi in niso neposredno opazne, je povzročila, da so se omejitve behaviorizma zazdele po nepotrebnem omejujoče ali celo smešne. Doktrina je zamrla. Nadomestila jo je kognitivna psihologija, ki je bila 'srečna', da je lahko posnemala druge znanosti. Predpostavljala je notranje procese, stanja in dogodke, ki so samo posredno in uglašeno povzročali določeno vedenje. Dodatno je pomembnost notranjih stanj odkril argument automaton. Če za opis uma velja samo vedenje, potem ima lahko predprogramirana robotska kreatura, ki deluje, kot da bi posedovala um, v resnici um. Zdi se, da to posili močno intuicijo, ki nam pravi, da je vzrok obnašanja pomemben. Obstajajo razlike med zombijem in človeškim bitjem (Seager, 2009).



	Zgodnejši pristopi k zavednemu

	Na rastoče sprejemanje znanstvenega realizma in zaton behaviorizma so filozofi, predvsem J. J. C. Smart in U. T. Place, v 50. letih odgovorili z radikalno obliko materializma. Ta trdi ne samo to, da je človeško telo popolnoma materialen predmet, ampak da so tudi mentalne lastnosti identične fizičnim, še posebej lastnostim ali (stanjem) možganov. Osrednja trditev identitetne teorije je, da so stanja zavednega, kot je občutek bolečine ali izkušnja barve, nič drugega kot stanja oziroma procesi, ki se dogajajo v možganih. V tem pogledu ne gre samo za to, da so možganska stanja tesno povezana ali da so povzročitelji mentalnih stanj, ampak gre za radikalen pogled, da je lastnost bolečine samo nevrološka lastnost. Tak pogled je očitno ustrezal znanstveni sliki sveta. Izogne se behaviorističnemu absurdnemu zanikanju, da obstajajo mentalna stanja; jasno se izogne tudi problemu interakcionističnega dualizma. Opazno je, da je ta teorija oblika emergentizma, a ne tako radikalne vrste, kot smo omenili zgoraj, ampak dobrohotne vrste, ki sledi običajnemu načinu emergence. Pri tej so emergenti razložljive novosti. Znanstvena slika sveta je polna teh vrst emergence (tornadi, termodinamične lastnosti in tako dalje). To omogoča identitetnim teoretikom dodajanje njihove teorije znanstvenim vrednotam. Seveda so se kmalu pokazali resni problemi identitetne teorije. Osrednja predstava identifikacije mentalnih in fizičnih lastnosti se zdi metafizično vprašljiva, vendar zagovorniki pokažejo veliko število znanstvenih identifikacijskih lastnosti v znanosti. Največkrat omenjajo identiteto med temperaturo plinov s kinetično energijo njegovih sestavnih molekul. Poudarjanje nakazovanja teh empirično odkritih identitet je vodilo k številnim pomembnim filozofskim korakom. Ampak ločeno od metafizičnih pomislekov so se pojavili tudi bolj premočrtni ugovori. Eden od teh problemov je živčni šovinizem, pojem, ki ga je uvedel Ned Block, eden zgodnjih zagovornikov tega ugovora. Predpostavimo, da srečamo nekoga, ki je tuje rase ali nezemljan, ki z vsem svojim videzom kaže, da gre za inteligentno in zavedno bitje. Kasneje odkrijemo, da je njegovo notranje delovanje popolnoma drugačno od našega – nima takih možganov, kot jih poznamo. Ali bi mu to onemogočilo, da bi ga imeli za mentalno bitje? Intuitivno se nam zdi razumljivo, da lahko različni notranji sistemi generirajo zavedno, ampak to je v neposrednem nasprotju z identitetno teorijo. Naslednja slabost teorije je, da ko določa mentalno in fizično identiteto, je njena velika težava, kako razložiti naravo subjektivitete. Vsa fizična stanja so v celoti objektivna in načelno v celoti prepoznavna, vendar se zdi, da subjektivna kvaliteta zavednih stanj ne more biti razkrita po poti poznavanja fizične strukture in operacij možganov. Tako razmišljanje je imelo močne argumente. Njegov začetnik je Thomas Nagel, delo pa je nadaljeval Frank Jackson. Zdi se, da so (ni znano, zakaj) določene fizične lastnosti subjektivne. Zato ne moremo enostavno reči, da imajo fizične lastnosti subjektivno kvaliteto ali značilnosti, če že identitetna teorija trdi, da so vse takšne značilnosti identične fizičnim lastnostim. Različica identitetne teorije, imenovana funkcionalizem, je ugotovila, da je osrednji problem identitetne teorije napačna identifikacija lastne ravni analize. Funkcionalizem mentalnih stanj ne išče neposredno v živčnem omrežju. Namesto tega jih poskuša določiti s funkcionalno arhitekturo možganov. Pogosta analogija je delovanje digitalnega računalnika, ki vodi k izreku funkcionalistov. Kar je softver za hardver, je um za možgane. Isti program se lahko izvaja na različnih vrstah računalnikov. Načeloma pa računalnik lahko zgradimo iz marsičesa. Mentalna stanja so tako lahko vpeljana ali uresničena na velikem številu različnih fizičnih substratov. Potrebno je le, da sistem notranjih stanj deluje vzajemno, na primeren organizacijski način, kar vodi k notranjim spremembam in zunanjemu vedenju, ki je v skladu z umom. Funkcionalizem je privlačen. Z uporabo sedanje tehnološke analogije pri razlaganju skrivnosti uma ne zanika raziskav o možganih, obenem pa spodbuja abstraktno območje mentalne ali kognitivne arhitekture, kar vodi do precej jasno sprejete smeri - naturalizacije uma. Ugovor živčnega šovinizma, ki ga funkcionalizem poda identitetni teoriji, postane odveč. Hkrati pa se izogne metafizično motečim karakteristikam identifikacijskih lastnosti identitetne teorije. S tem ustreže veljavni znanstveni teoriji, posebej še mlademu rastočemu interdisciplinarnemu polju kognitivne znanosti, ki implicitno sprejme funkcionalistični pogled za svojo osrednjo vizijo. Treba je priznati, da je funkcionalizem v takšni ali drugačni obliki ostal najbolj sprejet pogled na naravo uma, kar ustreza tudi paradigmi naravnega sveta. Kakorkoli že, funkcionalizem se sooča s svojimi lastnimi problemi. Krepost, da človek ni vezan na katerikoli fizični substrat, lahko postane pregreha, ki vodi k preveč svobodni razporeditvi mentalnega. Če lahko katerikoli sistem s primerno organizacijo uresniči zavedna mentalna stanja, lahko predvidevamo nekatere zelo čudne uresničitve. Vzemimo primer Neda Blocka, ki ga je prvi razvil. Organiziramo lahko zelo veliko skupino ljudi, ki si pošiljajo med seboj besedna sporočila. Oponašajo funkcionalno arhitekturo uma, ki trpi hudo bolečino. Težko je verjeti, da tak sistem lahko generira kakršnokoli trpljenje, razen mučnega dolgočasja udeležencev. Če na drugi strani take čudaške uresničitve odpišemo, se postavi vprašanje, ki se postavi tudi v identitetni teoriji. Kaj natančno določa bivanje subjektivnih stanj zavednega? V identitetni teoriji obstaja globok problem. Zakaj bi določene organizacijske strukture materije posedovale ali uresničevale subjektivne značilnosti zavednega? V resnici je problem bolj pereč za funkcionalizem kot pa za identitetno teorijo (Seager, 2009).

	Funkcionalizem osvetli drugo komaj zaznavno skrb, ki poseže nazaj v čas Descartesa. Če je mentaliteta organizacijska značilnost, potem ni identična materialnemu substratu. Kadarkoli in kakorkoli se uresniči, je odvisna in določena s substratom. V tem primeru gre za problem mentalne vzročnosti. Zdi se, da organizacija sama po sebi ne more povzročiti ničesar. Lahko si samo sposodi vzročne učinke od kateregakoli materiala, ki je organiziran. Poglejmo enostaven primer, kako hurikani povzročajo smrt in uničenje. Hurikani so emergenti običajnega načina. Ustreza nam, da nanje gledamo kot na organizacijsko značilnost atmosfere, ki je povsem odvisna in določena s temeljnimi atmosferskimi lastnostmi: temperaturo, tlakom in tako dalje. Hurikani naj ne bi bili identificirani s temeljnimi značilnostmi zemeljske atmosfere – cela vrsta plinskih konfiguracij jih lahko proizvede. Podobne vrtinčaste motnje so prisotne na Jupitru, čeprav ima popolnoma drugačno atmosfero, kot je zemeljska. Če se vprašamo, kje je vzrok za hurikan, ta ni v hurikanu kot takem, ampak v temeljnih značilnostih, na primer v hitrosti vetra. Če pa se ozremo na zavedno, je skrb ta, da na primer bolečina ne povzroči ničesar bolečega. Bolečine kažejo samo na moč temeljnega substrata. Intuitivno to težko sprejmemo. Težko je zanikati, da ima bolečina sama po sebi vzročni učinek. Problem se zdi celo bolj pereč, če se vprašamo, kako imajo bolj abstraktna mentalna stanja, kot je zavedno, resnično vzročnost (Seager, 2009).

	Prehajanje vzročnosti z višje na nižjo raven lastnosti je splošna značilnost poskusov naturalizacije in je videti neškodljiva na področjih, ki so oddaljena od zavednega. Zelo dobro razumemo, kako hurikan z močjo svojih sestavnih elementov povzroči škodo. Težje pa je priznati, da naša zavedna stanja lahko opravijo svoje delo z izključno nezavednimi sestavnimi deli njihovih realiziranih stanj. Še slabše je v primeru zavedne misli v nasprotju s čutnim zavedanjem. Sedanja najbolj priljubljena filozofska teorija o tem, kako mentalna stanja pridobijo pomen, vključujejo odnose do entitet zunaj uma. Zato so te poglede imenovali eksternalizem. Hilary Putnam je vpeljal znamenit filozofski miselni eksperiment. Predlagal je oddaljeni planet, ki se od Zemlje razlikuje samo v eni posamični stvari. Naša voda (H2O) je na 'Zemlji dvojčici' zamenjana z drugo substanco (XYZ), ki je prav tako pitna, tekoča itd. V skladu s teorijo pomena, pri kateri so zunanje povezave bistveni del mehanizma in pripišejo vsebino pomembnim stanjem, je naša relacija do H2O tista, ki določi pomen 'vode'. Na 'Zemlji dvojčici' pa je relacija do XYZ tista, ki določi pomen 'vode', kot se uporablja na 'Zemlji dvojčici'. Ko moj 'dvojček' na 'Zemlji dvojčici' misli: »Rad bi popil kozarec vode,« je njegova misel vsebinsko različna od moje, ne glede na to, kako sva si fizično podobna. Za eksternalizem obstajajo še dodatni zapeljivi argumenti. Njihov pionir je bil Tyler Burge, ki poudarja socialno dimenzijo pomena. Trdi, da je vsebina naših misli zavezana našemu lingvističnemu okolju (Seager, 2009).

	Eksternalistični poduk o vsebini misli je: dva fizično identična človeka imata lahko misli z različno vsebino v različnih okoljih. Predpostavimo, da razlike med okolji nimajo učinka na fizično stanje obeh posameznikov. Poenostavljeno, po analogiji, se lahko dva identična papirja razlikujeta v svojem statusu (t. i. 'pravi ameriški dolarji'). Moč vzročnosti torej prebiva v fizičnih strukturah, ki pripomorejo k mentalnemu stanju. Ta mentalna stanja pa niso občutljiva na take razlike v okoljih. Mentalno stanje, ki nosi vsebino, v resnici ni odvisno od svoje vsebine nič bolj, kot ima lastnost biti 'pravi ameriški dolar' svoj notranji vzročni učinek. To je globoko protiintuitivno. Introspektivni dostop do vsebine naših misli zahteva pravo vzročno moč. Problem mentalne vzročnosti se pojavi v vplivni teoriji Donalda Davidsona (1917–2003). Imenuje se anomalni monizem. Teorija, ki je posodobljena oblika spinozizma, trdi, da mentalna in fizična območja niso in ne morejo biti povezana s katerimikoli znanstvenimi psihofizičnimi zakoni, čeprav dogodkom lahko damo mentalni in fizični opis. To spominja na Spinozov pogled dveh aspektov. Davidson dopušča možnost, da so mentalni in fizični dogodki vzročno povezani, da vplivajo eden na drugega bolj zaradi svojih fizičnih kot mentalnih lastnosti. Ko govorimo o tem, da je nekaj vzrok nečemu, je to naše običajno dojemanje vzročnosti, o čemer pa Davidson dvomi. Primer: če nam pade opeka na nogo, čutimo bolečino. Popolnoma smiselno je reči, da jo čutimo zaradi teže opeke in ne zaradi njene barve, ki je mentalna lastnost. Od tod skrb, da so v anomalnem monizmu mentalne lastnosti dogodka vzročno inertne, vsaj znotraj fizičnega sveta (Seager, 2009).



	Problemi zavednega

	Problemi zavednega, vsebine in naturalizacije so bili pred kratkim povezani v nekaterih vznemirljivih teorijah, ki so sprejele reprezentacijsko moč uma za konstitutivni element zavednega. Tako so zmanjšale problem naturalizacije zavednega na domnevno lažjo nalogo naturalizacije reprezentacije. Dva od teh pristopov sta vredna omembe. Eden na nek način prisluškuje Aristotelu in definira zavedno mentalno stanje kot tarčo drugega mentalnega stanja, ki je višjega reda. Zavedno stanje je zavedno le v primeru, če nekdo ve, da je zavedno. Misel ni nujno zavedna in ni zavedna, dokler se ne pojavi misel višjega reda v odnosu do prve misli. Teorijo so označili kot HOT-teorijo zavednega (high order thought). Obstaja več različic, vse pa imajo skupno idejo, da mentalno stanje postane zavedno, ko postane tarča drugega mentalnega stanja. Gre za presenetljivo dejstvo, da so tako lahko naša zavedna stanja v trenutku dostopna introspekciji. Ta pristop ima to za odločilno značilnost zavednega samega. Narava dostopnosti mentalnih stanj v tej introspekciji je sporna. Razteza se od enačenja dostopnosti z aktivno introspekcijo (v prvotni HOT-teoriji Davida M. Rosenthala), enačenja s potencialno introspekcijo (v dopolnjeni HOT-teoriji Petra Carruthersa) do kontrole mentalnega stanja z opisovanjem govornih produkcijskih sistemov v teoriji Daniela Dennetta. Nekateri HOT-teoriji nasprotujejo in jo zanikajo. Zanikajo tudi kakršnokoli zahtevo te teorije, da stanje lahko postane zavedno. Namesto tega predpostavljajo, da lahko zavedno razložimo s pojmi reprezentacije prvega reda. Zagovornika sta Fred Dretske in Michael Tye. Česar se zavedamo, je samo tisto, kar predstavijo naša mentalna stanja. Slavni argument v čast temu pristopu izvira iz tako imenovane transparentnosti mentalnih stanj. Transparentnost je pomembna značilnost fenomenologije zavednega. Nič ni med objektom zavednega in našo izkušnjo. Preizkusimo tole: pazljivo poglejmo bližnjo kavno skodelico. Zdaj poskusimo osredotočiti svojo introspektivno pozornost na lastnosti vizualne izkušnje gledanja te skodelice. Odkrili bomo, da se nič ne pojavi v zavesti, razen značilnosti skodelice same. Izkušnja je tako transparentna. To je opogumilo zagovornike reprezentacijske teorije o zavednem prvega reda. Menijo, da če lahko ugotovimo, kako možgani reprezentirajo stvari v percepciji ali misli, smo na pravi poti do rešitve problema zavednega. Obstaja upanje, da če lahko zavedno reduciramo na reprezentacijo, je bodočnost naturalizacije videti svetlejša, ker je reprezentacija videti bolj neposredna tarča od subjektivnega zavedanja. Na tej točki se pristop prvega reda in teorije HOT ujemata. Dejstvo je, da so se pojavile številne teorije naturalizirane reprezentacije, čeprav je tipično za vse filozofske teorije, da imajo hude pomanjkljivosti. Problem tega pristopa je, da se zdi reprezentacija prelahko najdena, prepoceni, da bi bila resnično zlato zavednega. Če zavedati se preprosto pomeni reprezentirati, ali se ne bo zavedno pojavilo kar vsepovsod? Knjige, filme in podobno lahko zavrnemo kot lažne reprezentacije, ki se naslanjajo na konvencije zavednega bitja. Celo izvirna reprezentacija je lahko preveč široka, tako da lahko vrsta panpsihizma zagrozi, da bo zavzela naš z informacijami napolnjen svet. Standardni odgovor na to je, da označimo nekatera določena polja reprezentacije znotraj kognitivnih sistemov kot prebivališče zavednega. Vendar se nam pri razlaganju tega problema ponovi vprašanje, zakaj samo te reprezentacije uživajo oznako subjektivnega. Prvaki teorij prvega reda ne zmanjšujejo pomena introspektivnega dostopa do naših lastnih stanj zavednega niti ne mislijo, da tak dostop ni zaščitni znak zavednega. Introspekcija nadgradi izbirni dostop, ki je dosegljiv samo bitjem z zelo visoko razvitim konceptualnim aparatom. Zavedanje samo po sebi je enostavnejša, bolj prvinska značilnost uma. Ta dva pristopa (teorija prvega reda in HOT-pristop) imata različen odnos do živalskega zavednega. Teorije prvega reda ne vidijo nič izrednega v živalskem zavednem. Živali posedujejo kognitivne sisteme, ki reprezentirajo različne značilnosti njihovih teles in njihovega okolja (še posebej, ko je relativna biološka vrednost teh značilnosti vkodirana v najbolj osnovno raven informacijskih virov, kot sta bolečina in užitek). Pričakujemo lahko, da si mi in živali delimo vrsto osnovnega zavedanja. Pristop HOT pa ne zmore tako zlahka razložiti živalskega zavedanja. Gre za njihovo zahtevo, da je mentalno stanje zavedno le, če obstaja misel o njem. Živali bi bile v zavednem stanju samo takrat, kadar bi posedovale koncept, ki je potreben za misel o njihovem mentalnem stanju. Da bi bile sposobne čutiti bolečino, bi morale živali preprosto imeti koncepte mentalnih stanj, vsaj koncept bolečine kot mentalnega stanja. Da živali imajo take koncepte, se zdi intuitivno malo verjetno. Na ta problem so se pojavili različni odzivi, od tistega blagega, ki trdi, da ti potrebni koncepti v končni analizi niso resnično zahtevni, do radikalnega, ki trdi, da to samo kaže, da živali niso bitja z zavednim. Tu naletimo na zanimiv odmev kartezijanske doktrine, razvpite ideje, da so živali le avtomati (Seager, 2009).

	Pri hipnozi so poskusi pokazali, da lahko sugestivno vplivamo tudi na živali. Poskusnemu psu so sedem dni dajali injekcijo mamila dnevno. Mesto vboda so redno očistili z vato. Enako kot človek je tudi pes po injekciji zaspal. Po sedmih dneh so psa drgnili na običajnem mestu samo s koščkom vate, brez kakršnegakoli vbrizga, in pes je na splošno začudenje že po nekaj minutah zaspal. Zelo zanimiv primer 'živalske hipnoze' predstavlja srepenje tropskih strupenih kač, ki že s samim pogledom ohromijo živali, tako da postanejo lahek plen – kot žrtve lastnega strahu (Jančar, 1953).

	Skrajno zanimiv problem teh pristopov izvira iz zadnjega poziva eksternalističnih naukov reprezentacije oziroma pomena, v katerem reprezentacijska vsebina pripada stanju le takrat, ko je to stanje primerno povezano s svojim referentom. Neposredni problem je naključno ustvarjen kos papirja, ki je po naključju identičen dolarskemu bankovcu. To pa še ni prava valuta. Tako tudi naključno ustvarjena entiteta, ki bi bila podobna človeškemu bitju, ne bi imela nikakršnih reprezentacijskih stanj. Če je zavedno na nek način identično ali celo samo odvisno od reprezentacije, potem sledi, da bi bil naključni človek popolnoma nezaveden, njegovo obnašanje sicer identično našemu, živčni procesi identični našim, zmožnost pogovarjati se dozdevno inteligentno in tako dalje. Ta zaključek je zelo dvomljiv. Reprezentacijske teorije so sredi zavzetega razvoja, čeprav se morda ne izkažejo z odgovorom na problem zavednega. Precej pa razsvetljujejo tematiko zavednega. Pri soočanju s poskusi naturaliziranja zavednega se dozdeva, da jim že zmanjkuje poguma. Nekateri filozofi so se v zadnjem času vrnili v stare metafizične vode in branijo moderno obliko dualizma (David Chalmers) ali celo radikalnega panpsihizma (Gallen Strawson). Zavedanje tako ostaja neobvladljivo in glavni problem ohranja zgodovinsko domačnost. Kako lahko mentalna stanja povzročajo pojave v svetu? Kako lahko fizični procesi porajajo ali so osnova zavednega? Zakaj zavedno sploh obstaja? Ali bi lahko zavedno razumeli kot emergentno značilnost sveta, torej da izvira zavedno iz zunanjega sveta? Če že, za katere vrste emergenco gre? Ali zavedno nekako obstaja kot temeljni in nereduktibilni vidik sveta, ki ga ne moremo izčrpati samo s fizičnim? (Seager, 2009)

	Descartesov dualizem, ki trdi, da je um ločen od telesa, sproži dileme o ločenosti, kajti um in telo se povezujeta v sovplivanju drug na drugega. Udarec v golenico povzroči zavedanje o bolečini in obratno, čustvo jeze povzroči, da človekova roka izvede povračilni udarec. Raven emocij in raven telesa se povezujeta.





Zgodovina znanosti o zavednem


	Znanstveni pristopi v raziskovanju zavednega so se pojavili v več različnih fazah. Najprej je tu zelo bogata intelektualna zgodovina pred sistematičnim znanstvenim raziskovanjem, ki se je začela z zapisanimi mislimi v zgodnjih stoletjih v Aziji in na zahodu. Sled mnogih vprašanj o zavednem v današnji znanosti lahko najdemo v tej znameniti intelektualni tradiciji.

	Zgodnja znanstvena odkritja segajo v renesanso, ko so bile skrbne študije anatomije možganov, očesne optike, zaznavanja barv, vizualne perspektive in podobnega postavljene na zdrave temelje. Vizualna perspektiva in zaznavanje barv sta bila obravnavana v pojmih zavedne izkušnje opazovalca. Obdobje od leta 1780 do 1910 je bilo zlata doba raziskovanja – tako so poimenovali obdobje sistematičnih znanstvenih študij hipnoze, sprememb motenj v zavednem, študij lingvistike, spomina, psihofizike čutov, fiziologije čutnega, anatomije živcev, Brocajeve in Wernickejeve afazije in še mnogo drugega. To obdobje dobro povzema William James v knjigi The Principles of Psychology (1890). Večinoma ustreza Jamesovemu vodilu »Psihologija je znanost o mentalnem življenju«, kar pomeni zavedno mentalno življenje (Baars, 2009).

	Zaradi znanstvenih in strokovnih razlogov so behavioristi desetletja zavračali 'zlato dobo' predvsem zaradi teme zavednega. Začetki tega sežejo v leta okoli 1913 in 'behaviorističnega manifesta' Johna B. Watsona. Watson in kasneje B. F. Skinner sta trdila, da je skoraj vsa psihologija pred 20. stoletjem neznanstvena, ker se je ukvarjala s človekovo subjektivnostjo. »Zavedanje ni nič drugega kot duša teologije,« je napisal Watson leta 1913. V bistvu naj bi bila takšna psihologija napačna in zato jo moramo odstraniti iz resnično znanstvenega pristopa. Podobna gibanja so se pojavila v fiziologiji in biologiji z I. P. Pavlovom, T. H. Huxleyjem in Jacquesom Loebom. Neznanstvenost študij 19. stoletja je postala standardni kliše, kar je pripomoglo k novi logiki razumevanja akademskih strok psihologije, filozofije in biologije možganov. Predhodno delo na vseh teh poljih so izvedli amaterski geniji, kot so bili Charles Darwin, William James in Hermann Helmholtz. Nove akademske stroke so zahtevale nove utemeljitve, ki jih je prispeval behaviorizem. Zgodovinarji so večkrat dvomili v zanikanje behavioristov pred letom 1900. Kognitivne znanosti so se začele pojavljati v petdesetih letih in so dosegle prevlado v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ohranile so eksperimentalno strogost behaviorizma, spodbudili pa so jih tudi teoretični vplivi tem, kot so: delovni spomin, sintaktična pravila in resnično zavedanje. Čeprav so kognitivni pristopi počasi nadomestili behaviorizem, so si znanstvene študije šele proti koncu 20. stoletja vidno opomogle od desetletij behaviorističnega zavračanja. Kognitivne znanosti so postopno načenjale teme zavednega s pomočjo evfemizmov, kot so jasno spoznanje, epizodični spomin, strateški procesi, supraliminalno dojemanje in podobno. Zasebni subjektivni vidik teh procesov pa je bil še vedno zanemarjen. Cela vrsta pomembnih odkritij tehničnih izboljšav in novih vpogledov je sprožila obdobje ponovnega odkrivanja od 80. let prejšnjega stoletja naprej. Tehnike slikanja možganov so omogočile integracijo psihologije in fiziologije delujočih možganov. Veliko število izstopajočih znanstvenikov se je združilo v iskanju razumevanja funkcij zavedanja. B. J. Baars je zapisal, da ko so v PubMed vtipkali iskalna pojma conscious in consciuosness, so našli več kot 50.000 publikacij iz leta 2009. Leta 2005 je revija Science opredelila biološke osnove zavedanja kot eno najbolj temeljnih vprašanj sodobne znanosti (Baars, 2009).



	Začetki

	Zgodovina človeške misli prekipeva od idej in opazovanj človekove zavesti, ki se začnejo v 4. stoletju pred našim štetjem, in sicer na zahodu z Aristotelom in Platonom, v Aziji pa v istem času z vedanto, budizmom in podobnimi pogledi. Globoko raziskovanje človekove zavesti se je torej začelo z množenjem spisov o človekovem umu. Ali obstaja predhodna nezapisana zgodovina idej o tej temi, ni znano. Je pa zelo možno. Obstaja velika verjetnost, da so bile ideje o človeškem umu razširjene že pred pisnimi pričevanji. Mnoge teme modernega raziskovanja so bile že imenovane v najzgodnejših jezikih, ki jih poznamo. Te kažejo na antične izvore konceptov, kot so mišljenje, spomin, vizualizacija, pomen, čutno opazovanje, meditativne prakse, cilji, načrti, imaginacija, emocija in motivacija. Celo beseda cognition (knowledge) – védenje, (spo)znanje izhaja iz istega indoevropskega korena, kot je v starodavnem sanskritu jñana. Vsi moderni indoevropski jeziki imajo analogne izraze tem besedam. Več kot polovica semantičnih kategorij v Thesaurusu P. M. Rogeta je po naravi psiholoških in zajemajo 'zavedno', voljo, intelekt in afekte. Vsi ti pojmi kažejo na zavedne dogodke, o katerih lahko poročamo. Termini niso bili le nekakšne nedoločene ljudske ideje. Filozofi od Aristotela do sholastikov, Kanta, Locka in Jamesa so jih sistematično analizirali in izpopolnili. Po mnenju Chomskega je prvo transformacijsko slovnico razdelal že indijski lingvist v 9. stoletju, imenovan Bhartrhari. Kaže, da je bilo v mnogo stoletjih najdenih veliko zanimivih idej o človeškem umu (Baars, 2009).

	Čeprav pomembna odkritja s Hipokratom segajo že v 4. stoletje pred našim štetjem, se sistematične znanstvene študije začno v renesansi. Čutno zavedanje je bilo raziskano v prvi natančni anatomiji možganov Andreasa Vesaliusa. Talamus (žleza v možganih), del možganov, je bil imenovan kot prostor, ki je povezoval čutne vnose in neokorteks (sprednji del možganov), kar velja še danes. Newtonove študije sončne svetlobe, ki pada na stekleno prizmo, so razkrile barvne kategorije. Te naši možgani uveljavijo glede na kontinuum svetlobnih valov. To odkritje je navdihnilo prve teorije o barvah, katerih namen je bil kategorizirati spektralne barve. Descartesovi poskusi na ovčjih očeh so razkrili optiko očesa sesalcev. To je vključevalo presenetljivo dejstvo, da je optična projekcija na ozadju očesa obrnjena in odklonjena. 19. stoletje je čas odličnih odkritij. Osupljivi pojavi hipnoze ali kirurške anestezije, pojavi mentalnih predstav, različnih človekovih seksualnih občutkov, nezavednih emocij … 19. stoletje je zlata doba znanosti o zavednem s prispevki raziskovalcev, kot so: Fechner, Helmholtz, Charcot, Janet, Broca, Wernicke, Darwin, Galton, Mueller, Freud, Jung, Donders, Wundt, Cajal in mnogi drugi. Toda po smrti Williama Jamesa leta 1910 je bila osrednja vloga misli o zavednem izločena iz znanosti. Postala je akademski tabu. Stoletje kasneje pa se je ponovno vrnila. William James je predstavljal vrhunec znanosti o zavednem. Prvo stoletje teh odkritij je povzel v svoji mojstrovini The principles of psychology (1890), ki jo često navajajo kot največje psihološko delo v angleškem jeziku. 1400 strani te knjige vsebuje ogromno pomembnih dejstev in idej o pozornosti in spominu, tvorjenju konceptov, percepciji v možganih, 'obrobni zavesti' (skoraj že nezavedno), o motnjah volje, odzivnem času, čutilih in toku zavesti. Skoraj vsi opisani pojavi v tej knjigi so bili takrat sprejeti. To je kompendij dejstev o človeški zavesti. Jamesova skrajšana verzija Briefer psychology, napisana leta 1893, je postala najbolj popularno uvodno besedilo za prvo generacijo akademskih psihologov. Njen vpliv vidimo v naslednjem stoletju. S kognitivno revolucijo v psihologiji je bila ponovno odkrita večina pojavov, o katerih je James že govoril (Baars, 2009).



	Nezavedni procesi

	V 19. stoletju so se srečali z nekaterimi težjimi konceptualnimi problemi, kar bi lahko pričakovali v mladi znanosti. Šlo je na primer za nezavedne mentalne procese, ki so bili velikokrat videti paradoksalni. Z današnje perspektive eksperimentalne študije zavednih dogodkov zahtevajo primerljive pogoje, kot so primerjave med zavednimi in nezavednimi dražljaji, v dihotomičnem poslušanju in tekmovanju med očesoma. Da bi študirali zavedno kot tako, se mora izkazati njegova lastna upravičenost kot variabla. Zaradi tega gredo znanosti o zavednem z roko v roki s študijami z nezavednimi primerjalnimi pogoji. V 19. stoletju si je bilo težko predstavljati nezavedno procesiranje informacij. Znana je bila vrsta nezavednih možganskih dogodkov, kot je na primer oblikovanje navade po izvajanju predvidljivih miselnih nalog. Za nezavedne dogodke je na splošno veljalo, da so mehanični oziroma 'neinteligentni' fizični pojavi, ne pa zapleteni simbolični procesi, ki vključujejo jezik oziroma razmišljanje. Inteligentno, simbolično nezavedno je predvsem ideja poznega 20. stoletja, ki se je lahko razširila samo z digitalnimi računalniki. Če govorimo na splošno, je bilo 19. stoletje globoko predano Aristotelovi predstavi o zavednem umu kot razmišljujoči funkciji, ki je služila nadzorovanju nižjih, nezavednih instinktivnih, živalskih mehanizmov. William James je na primer 'priskrbel' deset odličnih izkustvenih argumentov za nezavedne miselne procese, potem pa zatrdil, da vseh deset pojavov v resnici ni nezavednih. Dozdevno nezavedni miselni dogodki so bili ali bežno zavedni, prehitri, da bi bili priklicani, ali pa so postali 'fizični', da so preskočili ločnico med zavednim umom in fiziološkimi možgani. James je, čeprav je imel odličen uvid, še vedno mislil, da mora biti um v popolnosti zaveden ter da nezavedni dogodki nedvomno ustrezajo fizičnim možganom. S tem je svoje ideje odprl za metafizični dualizem, ki je postal kot dinamit za kasnejše generacije. Na obdobje behaviorizma lahko gledamo kot na odločno stališče za konsistentno fizikalistični temelj psihologije in znanosti o možganih. To je bil odziv behavioristov na Williama Jamesa. Proti koncu 19. stoletja so znanstveni misleci, predvsem Pierre Janet in Sigmund Freud, bolj svobodno začeli kazati na nezavedne procese. Opazili so jih pri dogodkih, kot so posthipnotična sugestija, histerija, pomnožene osebnosti (znotraj ene osebnosti, kar naj bi predstavljalo nezavedno), jezikovni zdrsi, motivirano pozabljanje in podobno. Freudovi vpogledi so imeli izjemen kulturni vpliv. Ko je Freud po letu 1900 populariziral nezavedno, je bilo nezavedno razumljeno kot kotel prekipevajočih vznemirjenj. Vir primitivnih magičnih, sanjskih podob in impulzov. Znanstveni dogovor glede nezavednega procesiranja informacij je bil dosežen zelo pozno v 20. stoletju. Takrat je bilo težko preučevati zavedne izkušnje kot take, saj ni bilo nobenih primerljivih pogojev za zavedne vizualne zaznave. To je bilo premagano šele v zadnjih desetletjih raziskav. 19. stoletje so obravnavali kot introspekcionistično. Na močno kritiko je naletelo v preteklih letih. Nekateri učenjaki verjamejo, da je prav pojem introspekcionizem vseboval 'mit izvora', ki je bil populariziran v prvi polovici 20. stoletja z behavioristi, kot je bil John B. Watson. Čeprav je introspekcionizem oznaka za 19. stoletje, ki je še vedno razširjena, je ta globoko zavajajoč vtis v znanstvenih študijah zavednega tudi danes resen problem. Introspekcionizem so psihologi 20. stoletja 'nalepili' na znanost o zavednem v 19. stoletju. Postal je pojem za sramotenje in poniževanje. Raba škodoželjne oznake introspekcionizma je zelo izmaličila izjemno produktivno obdobje psihološke znanosti. Mit neznanstvenega 19. stoletja se še naprej poudarja. Študenti se še vedno učijo, da sta bila Watson in Pavlov utemeljitelja psihološke znanosti, ker sta jo očistila vitalno pomembnih tem človekove subjektivnosti. Mit izvora še naprej oblikuje držo do študij o zavedni izkušnji (Baars, 2009).



	Filozofske ovire

	Filozofi so 26 stoletij razpravljali o odnosu med zavedno izkušnjo in javnim ali intersubjektivnim svetom fizične znanosti. Platon in Aristotel sta poglobljeno analizirala vprašanje uma in telesa. Podobni pogledi so bili v istem času zelo napredni tudi v Aziji. Ti pogledi v današnji filozofiji še vedno prevladujejo. Razprava o umu in telesu se običajno začne z očitnimi paradoksi, ki nastanejo med prvoosebno perspektivo osebne izkušnje (zavedne – subjektivne ) in tretjeosebno perspektivo fizične znanosti (javno, intersubjektivno in fizikalistično). V vsakodnevnem mišljenju naravno preklapljamo med temi vidiki. Lahko se na primer strinjamo z izjavo »Če vzamem aspirin, mi prežene glavobol«. Glavobol je subjektivna izkušnja, medtem ko je aspirin fizični predmet. Ko nekdo poskuša strogo povezati prvoosebne dogodke s tretjeosebnimi, nastane vrsta paradoksov, ki so včasih imenovani 'težki problemi'. Pomembno je, da vemo, da paradoksi uma in telesa niso empirični, ampak konceptualni. Zavedna izkušnja percepcije barv je bila uspešno preučevana od Newtona dalje in doslej se še ni pojavil noben empirični paradoks (dualnost valovanje - delec ali kvantna prepletenost). Eksperimentalne študije niso obremenjene s filozofskimi ugankami. Tradicionalni znanstveni pristop je, da se umaknemo filozofskim razpravam, če niso videti izkustveno relevantne. Običajno vprašanja, ki se lahko testirajo, privedejo do napredka. William James in njegovi sodobniki so bili kljub vsemu vedno vpleteni v vprašanje uma in telesa. Na različnih točkah je James v svojih načelih poskušal reducirati vse: um in možganske pojave na zavedne izkušnje (mentalizem), druge pa na možganske procese (fizikalizem). Ta dvojna redukcija ga je celo proti njegovi volji pripeljala v klasično pozicijo uma in telesa, v dualizem. Predanost konfliktni redukcionistiki je ustvarila neskončna protislovja. V nekaterih svojih zadnjih spisih (1904) je celo predlagal, da se znebimo zavednega v celoti. Ohraniti pa moramo trenutne zavedne izkušnje. Te različne trditve so tako nezdružljive, da so izvrgle jasne in enostavne reduktivne temelje same psihološke znanosti. Tako je za veliko psihologov James postal velik vir zmede, ne glede na svojo nedvoumno veličino. Tudi James se je počutil zmedenega. Leta 1893 je v obupu napisal: »Za realno v psihičnem (zavedna izkušnja) se zdi, da ustreza nerealnemu v fizičnem, in obratno. In smo boleče zbegani« (Baars, 2009).

	Pragmatični pristop k znanosti o zavednem se mirno izogne razpravam o umu in telesu, prav tako kot se je Isaac Newton izognil filozofskim vprašanjem o gravitaciji ali pa zgodnji biologi vitalističnim izzivom filozofov. Produktivna znanost lahko napreduje, ne da bi reševala čista filozofska vprašanja.



	Behaviorizem in zanikanje izkušnje zavednega

	John B. Watson je leta 1925 zapisal: »Je prišel čas za psihologijo, da opusti vsa sklicevanja na zavedno, ki ga ni moč definirati niti uporabiti kot koristen koncept in ki je samo druga beseda za 'dušo' iz antičnih časov … Zavest je tako nedokazljiva in nedosegljiva kot stari koncepti duše … Behaviorist mora izločiti iz svojega znanstvenega slovarja vse subjektivne pojme, kot je senzacija, percepcija, podoba, želja, namen in celo mišljenje in čustvovanje …« Ta program je bil v 20. stoletju izveden presenetljivo uspešno, z odločno podporo filozofov, kot so Bertrand Russel, Gilbert Ryle, Ludwig Wittgenstein in drugi. Korenine programa bi lahko našli že v delu Davida Huma Enquiry Concerning Human Understanding (1748). Dobesedno je pozival k požigu knjig o metafiziki, ki niso bile rezultat dokazljivih hipotez ali niso vsebovale matematičnih izjav. Ta strast zažiganja knjig je navdihnila tudi radikalne behavioriste. Čeprav so bili maloštevilni, so radikalni behavioristi postali izredno vplivni. Pavlov, Watson in Skinner so bili popularni desetletja, medtem ko moderni behavioristi širši javnosti niso bili znani. Radikalci so druge prisilili v obrambno držo. Psihologijo so tradicionalno obsodili, da je neznanstvena. Več kot stoletni znanstveni napredek je bil poimenovan kot introspekcionizem ali mentalizem, v nasprotju s spoštovanim behaviorizmom. Radikalci so uspešno 'čistili' psihologijo; brisali so pojme senzacija, percepcija, podoba, želja, namen ter celo čustvovanje in mišljenje. Večinoma so prevladovali v 20. stoletju in s tem zavirali bolj umirjene psihologe, ki so menili, da je to čiščenje zašlo v skrajnost. Sočasno pa so s tem onemogočali izkustveni napredek v psihologiji znanosti. Tudi v biologiji je odpor do zavednega našel svoje prvake. T. H. Huxley, I. P. Pavlov in Jacques Loeb so bili med pionirji, medtem ko so nekateri, kot je na primer Charles Sherrington, to zanikali kot skrajnost in nekaj neverjetnega. Ker sta filozofija in psihološka znanost napredovali kot akademski disciplini, hkrati z napredovanjem behaviorizma, je bil pri obeh njegov vpliv največji. Behaviorizem se je med akademskimi psihologi začel hitro širiti, začenši leta 1913 z Watsonovim behaviorističnim manifestom, tri leta po smrti Williama Jamesa. Naslednja desetletja je leksikon psihološkega zdravega razuma postal 'očiščen' znanosti. Rogetov Thesaurus nam pomaga razumeti, kolikšno število besed in konceptov so takrat izvrgli. Zadnje tri skupine od šestih slovarskih razredov so bile psihološke, po Watsonovih besedah mentalistične in zato za behavioriste neznanstvene. Obsegale so 63 % tezavra. Watson je predlagal, da se opusti skoraj dve tretjini besed, s katerimi se opisuje človekove izkušnje in dejanja. Najprej je odšlo zavedno. Kmalu pa so sledile še: volja, pozornost, sebstvo, predstavnost, načrtovanje, mišljenje, znanje, notranji govor, nameni, pričakovanje, spomin in zaznava. Vse, kar ni bilo mogoče neposredno opazovati, je bilo izločeno. Leta 1933 je Edna Frances Heidbreder dejala: »Znotraj ameriške psihologije je bil vzpon behaviorizma oboje: opazen in pomemben. Celo tisti, ki so nasprotovali temeljnim doktrinam behaviorizma, so mu zaradi njegove energičnosti podlegli.« Behaviorizem je obstajal še v 80. letih prejšnjega stoletja in zapustil za sabo dvom v zavedno izkustvo, ki je v znanosti še vedno prisoten. George A. Miller je leta 1950 dejal: »Behaviorizem je bil začetna točka znanstvene psihologije v ZDA. Vsi predstojniki pomembnih oddelkov na univerzah bi vam rekli, da so bili behavioristi. Članstvo v elitnem Društvu za eksperimentalno psihologijo je bilo omejeno le na pripadnike behaviorističnega prepričanja. Volitve v nacionalno akademijo znanosti so bile omejene le na behavioriste ali fiziološke psihologe, ki so bili spoštovani na osnovi drugih temeljev. Moč, čast, avtoriteta, učbeniki, denar, vse je bilo v lasti behavioristične šole … Tisti med nami, ki smo želeli biti znanstveni psihologi, jim nismo mogli oporekati. Enostavno niste dobili službe« (Baars, 1986).



	Kritike behaviorizma

	Obstajali pa so tudi kritiki behaviorističnega zanikanja izkušnje zavednega. A. A. Roback je zapisal: »Za osebo, ki je izgubila zavedno za zmeraj, lahko rečemo, da je ostala oseba. Zato tudi psihologija lahko brez zavednega obstane kot taka.« Leta 1960 je Cyril Burt napisal: »Skoraj pol stoletja je minilo od Watsonovega behaviorističnega manifesta. Še vedno mu sledi velika večina psihologov tako v Veliki Britaniji kot v ZDA. Rezultat je psihologija, ki je najprej razprodala svojo dušo in potem pozabila na um; zdaj ko je soočena s prezgodnjim koncem, se zdi, da je izgubila vso zavest« (Baars, 2009).

	Ko je Watson ponovno redefiniral preteklost v 20. letih, je bil William James še vedno prisoten v Veliki Britaniji in ZDA. V literaturi je roman toka zavesti cvetel. James Joyce in Virginia Woolf sta se navdihovala ob Jamesovih načelih. Jamesovi psihološki učbeniki so bili še vedno razširjeni. Williamov brat Henry je bil znan in slaven kot pionir psihološkega romana. V Evropi pa so bili fenomenologi, kot na primer Husserl, navdihnjeni z načeli dela Principles of psychology. V znanosti pa so še vedno neusmiljeno preganjali človekovo subjektiviteto. Dediščina zlate dobe je bila tako zradirana. B. F. Skinner je postal slaven kot najbolj radikalen behaviorist, potem ko je John B. Watson zapustil akademski svet sredi 20. let prejšnjega stoletja. Skinnerjeva 50-letna kariera je predstavljala vrh radikalnega behaviorizma. Kot je zapisal leta 1955, je bil prepričan, da so »um in ideje neobstoječe entitete, izumljene samo z namenom oskrbeti neprave definicije«. Skinner ni bil fizični redukcionist dražljaja – odziva. Dražljaj in odziv je definiral funkcionalno, s pojmi njunega učinka na subjektovo (nagrajeno) vedenje. Vedno je izključil vsak poskus sklepanja iz obnašanja. Sodobna kognitivna nevroznanost pa vedno uporablja razlagalno sklepanje, ki gre mimo neposredno opaznih dražljajev in odzivov. Zavest je le sklep, ki ga zlahka naredimo iz samoporočanja. Radikalni behavioristi so bili močna manjšina med psihologi. Zmerni psihologi pa so redko oporekali pojmu zavednega (Baars, 2009).



	Kognitivna revolucija

	Ta se je pojavila z bogastvom empiričnih pojavov, ki so jih odkrili v psihologiji in znanosti o možganih. Nova in ponovna odkritja so pomagala pri tem preskoku v kognitivno revolucijo. Gre za odkritja glede kratkoročnega spomina, trenutnih čutnih spominov, elementov govora in jezika, različic dolgoročnega spomina in tako dalje. Kognitivne teorije, ki so nastale v zadnjih desetletjih kognitivne znanosti, govorijo o procesiranju informacij, reprezentaciji, adaptaciji, transformaciji, shranjevanju, priklicu, aktivaciji in podobno, ne da bi to nujno označili za zavedne dogodke. Danes na primer vsi govorimo o procesiranju informacij in konceptu reprezentacije. Človeško znanje lahko čisto naravno označimo kot način reprezentacije sveta in nas samih. Lahko razmišljamo o zaznavah, podobah in načrtih, namenih ter spominih kot reprezentacijah. Nekateri znanstveniki raje govorijo o adaptacijah kot reprezentacijah. Oba konstrukta sta teoretično uporabna. To se zdi v dobi računalnikov očitno, a je v resnici s trudom dosežen zgodovinski vpogled. William James je menil, da se lahko vsi psihološki dogodki omejijo na zavedne izkušnje. Behavioristi pa so zanikali kakršnokoli relevantnost zavednega ali nezavednega. Obe poziciji sta onemogočili vprašanja, kakšna je pravzaprav razlika med njima. Ker je jezik, ki govori o procesiranju informacij, nevtralen glede na zavedne izkušnje, nam to daje svobodo, da lahko sklepamo o mentalnih procesih kot zavednih ali nezavednih. To je bil pomemben korak k jasnosti. Kognitivna znanost ni naslovila zavednega kot takega, kar bi bil padec v 19. stoletje. Tema zavednega ni bila jasna, ker ni bilo mogoče raziskovati človeških subjektov, ne da bi se ukvarjali z realnostjo njihovega subjektivnega doživljanja. Subjekti so sledili navodilom pri standardnih eksperimentih. Rezultat so bile vedno specifične subjektivne izkušnje, o katerih so subjekti radi pripovedovali. Očitna dejstva so bila redko eksplicitno priznana, saj so znanstveniki še vedno trdili, da je tema človekove subjektivnosti še vedno nosila pečat behavioristične kritike. Ulric Neisser, utemeljitelj kognitivne psihologije, še naprej trdi: »Mislim, da psihologija še ni pripravljena na zavedno« (Baars, 2009).



	Vrnitev znanosti o zavednem in nezavednem

	Raziskovalni programi so se vrnili k zavednemu, vendar so uporabljali olepševalne izraze, da so se izognili pojmu, ki je bil preveč strokovno zaznamovan. Raziskovanje oblikovanja navad je zopet postalo zanimivo, še posebej s primerjanjem strateškega in avtomatičnega mišljenjskega procesa. Nekateri so prišli do zelo izdelane metodologije prikritih (subliminalnih) zaznav. Drugi so se osredotočili na reševanje problemov v primerjavi z implicitnimi ali intuitivnimi procesi. Mnogi znanstveniki še vedno raje uporabljajo evfemizme za razumevanje zavednih izkušenj. Študenti težko razumejo razpon zavednih dogodkov, ki jih preučujemo in imenujemo: percepcija, epizodični priklic, eksplicitno reševanje problemov, zavedanje ali pa samo kognicija. V praksi so bili ti pojmi opredeljeni s prostovoljnim poročanjem. To pa pripelje do zmede. Znanost o možganih potrjuje subjektivno poročanje. S prihodom novih metod za opazovanje delujočih možganov so znanstveniki lahko vzpostavili odločno povezavo med psihološkimi funkcijami in natančno lokaliziranimi dogodki v možganih. Odkrili so tudi, da imajo zavedni procesi, kot so na primer supraliminalne zaznave, različne učinke v možganih, če jih primerjamo z natančno ustreznimi subliminalnimi zaznavami. Avtomatične naloge in naloge, ki jih opravimo z naporom, izgledajo presenetljivo različne na posnetkih možganov, čeprav so naloge vedenjsko identične. Študij zavednega se je v tem smislu vrnil v okvire običajne znanosti. Leta 2004 je Francis Crick, ki je soodkril DNA, pred smrtjo izrazil zadovoljstvo: »Pred nekaj leti nihče ni mogel uporabiti besede zavedno v znanstvenem prispevku za revijo Nature ali Science. Na srečo se časi spreminjajo in je tema postala zrela za intenzivno raziskovanje … Zavedno je eden večjih nerešenih problemov v biologiji … Reševanje problema zavednega bo zahtevalo trud mnogih znanstvenikov, mnogih zvrsti …« Mnoge študente še vedno učijo, da dvomijo v zavedne izkušnje, vključno s svojimi lastnimi. Čeprav je val za valom mladih pripravnikov sprejel zavajajoči mit izvorov, se akademski psihologi še vedno sklicujejo na imaginarni zgodovinski trenutek kmalu po letu 1900, ko so bili vraževerje in napačne metode potisnjeni v temo. Tako behaviorizem še naprej vpliva na mnoge znanstvenike. To še naprej trajajoče nerazumevanje je pomembno. Zdravniki anesteziologi na primer trdijo, da zavedanje ni pomembno v kirurški anesteziji, ker se bolniki kasneje ne spomnijo ničesar. Trditev ponuja etična vprašanja o bolnikih, ki so doživeli močno zavestno bolečino, ampak se tega kasneje ne spomnijo zaradi zdravil, ki poškodujejo spomin. Takšen je na primer benzodiazepin, ki ga rutinsko uporabljajo v kirurgiji. Še vedno razburjajo vprašanja, ali novorojeni otroci ali fetusi v zadnjem stadiju trpijo bolečino. Razvojni psiholog Jerome Kagan trdi, da novorojenčki nimajo senzorne zavesti in tako ne morejo čutiti bolečine (1998). Študija v Journal of the American Medical Association pa prikazuje, da novorojenčki zaradi bolečine jokajo med postnatalnim obrezovanjem, dokler jim ne dajo lokalnega anestetika. To pomeni, da čutijo bolečino. Zavedanje prispeva k pomembnosti glavnih etičnih vprašanj, ki jih lahko razjasnimo z uporabo znanstvenih metod. Realnost osebnih zavednih izkušenj v človekovem in živalskem umu še vedno postavlja nekatera najbolj globoka znanstvena in etična vprašanja sveta. Na znanstveni strani opažamo stabilen napredek, ki nam prav tako pomaga nasloviti etična vprašanja. To pa je tisto, zaradi česar mnogi znanstveniki vztrajajo v tem temeljnem podvigu (Baars, 2009).





Zavedno in o zavednem


	Koncept zavednega (I)

	Pri vsenavzočnosti zavednega v človekovem življenju in mentalnem delovanju zlahka spregledamo, da je pojem zavedno uporabljen v treh različnih pojavih. Čeprav so med seboj povezani na različne načine, so ti fenomeni različni in je razlikovanje med njimi pomembno tako konceptualno kot teoretično. Pojem zavedno se najpogosteje nanaša na stanje ljudi in drugih bitij, ko so ta budna in odzivna na čutne dražljaje. Bitje nima zavednega v tem prvem pomenu besede, kadar spi, je anestezirano ali v komi in tako dalje. Glavna skrb pri tej vrsti zavesti je, kako z biološkimi pojmi razložiti razliko med zavednim ali nezavednim stanjem bitja. Pomemben napredek na tem področju so naredili Giulio Tononi s kolegi in Steven Laureys. Ker je zavedanje te vrste lastnost živih bitij, je pripravno o njej govoriti kot o zavesti bitij.

	Drugi pomemben pojav je, ko zavedanje bitja pomeni, da se nečesa zaveda. Bitja se zavedajo stvari na dva načina. Oseba ali žival se zaveda objekta, ko ga vidi, sliši, se ga dotakne ali čuti na kakšen drug način. Vendar se nekdo lahko zaveda nečesa, ne da bi to stvar občutil – ko na primer premišljujemo o nečem, kot da je prisotno. To je misel, ki predstavlja to stvar, kot da obstaja v neposrednem okolju. Ker opisujemo ta pojav z odnosom do slovničnega objekta, ga lahko imenujemo tranzitivno zavedanje. Razlaganje tranzitivnega zavedanja je sestavljeno iz razlage, kaj pomeni za misel, da je misel o nečem, in kaj pomeni za percepcijo ali senzacijo, da je percepcija ali senzacija o nečem.

	Tretji pojav je po naravi bolj sporen in je predmet najnovejše znanstvene in filozofske literature. Različnih stvari se zavedamo zaradi svojih percepcij ali misli o njih. Vendar so te percepcije ali misli lahko same po sebi zavedne ali nezavedne. Subliminalna percepcija je primer nezavednega zaznavanja. Široko je sprejeto, da se mnogo misli pojavi tudi nezavedno, to je izven toka zavednega. Ker je ta pojav prej lastnost mentalnega stanja, kot da bi bilo stanje, v katerem se bitje nahaja, so to priročno poimenovali zavest stanja. Mentalna stanja, kot so misli, percepcije in čustva, so do druge polovice 19. stoletja redko opisovali kot zavedna ali nezavedna. Teoretiki pred tem časom so se nagibali k razumevanju mentalnih stanj kot vedno zavednih, zato je bilo neutemeljeno delati razliko med mentalnimi stanji, ki so zavedna ali nezavedna (Rosenthal, 2009).

	Descartes je trdil: »Ne moremo imeti nobene misli, ki se je ne zavedamo v trenutku, ko je v nas.« To je odmev Aristotelove trditve: »Če opažamo, opažamo, da opažamo, in če mislimo, mislimo.« Brentano, katerega predavanja na dunajski univerzi je poslušal tudi Freud, je še leta 1874 trdil, da so vsa mentalna stanja zavedna. Vseeno pa je prekinil s predhodno tradicijo v svojem delu Psychology from an Empirical Standpoint z zanikanjem, da ni nobenega nasprotja v stališču do mentalnih stanjih, ki niso zavedna, in tako odprl vrata možnosti, da bi bila lahko stanja včasih (končno) tudi nezavedna. Dokler so o zavednem na splošno razmišljali, da je bistveno za mentalnost, so malo pozornosti namenili razlagi, zakaj je to tako, ali celo razlagi, kaj za stanje pomeni, da je zavedno. Brentanov preboj je bil v tem, da je usmeril pozornost na ta vprašanja, kar je zagotovo opazil Freud. Brentano je sam ponudil razlago, kaj pomeni za stanje, da je zavedno, in zakaj, kot je sam trdil, so vsa mentalna stanja zavedna. Teoretične razprave o zavednem često ne zmorejo biti jasne, za katerega od teh treh pojavov gre. Včasih to ni škodljivo, vendar pa razpravljanje o teh pojavih skupaj povzroča težave v teoriji. Združevanje zavednega bitja z zavednim mentalnim stanjem lahko nekoga vodi do trditve, da so vsa mentalna stanja, v katerih se bitje nahaja, ko se zaveda samega sebe, zavedna stanja. Ker pa se mentalna stanja pojavljajo tudi brez zavednega, nimamo nobenega razloga, da bi mislili, da so vsa mentalna stanja, v katerih se nahaja bitje, zavedna stanja. Morda mentalna stanja nekaterih bitij, kot so plazilci ali žabe, res niso nikoli zavedna, celo če se jih ta bitja zavedajo. Druga bitja pa se lahko zavedajo samo včasih, ne da bi bilo katero njihovo mentalno stanje zavedno. Bitje, ki se zaveda samo po sebi, ne kaže, da so njegova mentalna stanja zavedna (Rosenthal, 2009).



	Koncepti o zavednem (II)

	Mentalna stanja imajo dva značilna tipa mentalnih lastnosti. Pri enih gre za namensko vsebino, ki predstavlja stvari tako, da jih lahko izrazimo s polno povedjo. Stanja z namensko vsebino imajo tudi mentalno naravnanost, s katero gledamo to vsebino, kot so na primer mentalne afirmacije, dvomi, čudenje in tako dalje. V nasprotju s temi namenskimi lastnostmi obstajajo mentalne kvalitete, ki so značilne za telesne in čutne zaznave. Vsaka mentalna kvaliteta ima določeno mesto v prostoru kvalitete, ki je značilna za ustrezno čutno modaliteto, učinek v prostoru kvalitete mentalnih barv, zvokov in podobnega. To trditev sta razvila Clark in Rosenthal. Nekatera stanja, kot so percepcije in čustva, imajo tako namenske kot kvalitativne lastnosti. Mentalne lastnosti drugih stanj, kot so misli in senzacije, so lahko samo ene izmed obeh tipov.

	Kadar je stanje s kvalitativnim značajem zavedno, je to, kot je trdil Thomas Nagel, podobno nekomu, da je v tem stanju. Nasprotno, običajno ne rečemo, da je to podobno nekomu, ki zavestno razmišlja o določeni stvari ali o njej dvomi, čemur nekateri tudi nasprotujejo. Zavest čisto intencionalnih stanj se v vsakem primeru intuitivno razlikuje od stanj, ki imajo nekatere kvalitativne značilnosti (Rosenthal, 2009).

	Zavedanje čisto namenskih stanj se v vsakem primeru intuitivno razlikuje od stanj, ki imajo kvalitativni značaj. Pri delnem vsiljevanju intuitivnega razlikovanja je Block razlikoval dva načina, kako so lahko stanja zavedna. Stanje dojemamo kot zavedno, če je njegova vsebina že v »položaju biti uporabljena za razmišljanje … [in] za racionalen nadzor delovanja in … govora«. Nasprotno pa stanje izraža fenomenalno zavedno, če je to nekaj, kar naj bi bilo v tem stanju. Delno je to zato, ker se kvalitativno zavedno navidezno razlikuje od zavednega v nekvalitativnih stanjih. Blockovo razlikovanje je bilo vplivno v filozofski in znanstveni literaturi. Block ta dva tipa stanja zavednega razume kot konceptualno samostojna. Procesnoinformacijsko zavedno (access consciousness) in fenomenalno zavedno odražata dva različna koncepta stanja zavednega. Block je dodatno zatrjeval, da se obe pojavljata samostojno in imata tudi različne živčne realizacije. To pa zahteva različni teoretični obravnavi vsakega posebej. Predstava o procesnoinformacijskem zavednem (access consciousness) ima glavno vlogo v tako imenovanih teorijah globalnega delovnega prostora (global-workspace), ki so jih razvili Baars, Dehaene, Naccache in Tononi. O stanju zavednega govorijo, če ima potencial globalnega učinka na spomin, obnašanje in drugo psihološko delovanje. Dennett je slikovito izrekel: »Zavest je možganska znamenitost.« Takšni globalni učinki so po mnenju nekaterih funkcije zavednega, ki so v resnici uporabne za to, da so mentalna stanja organizma zavedna. Koncept procesnoinformacijsko zavednega (access consciousness) v bistvu izolira vrsto zavednega, ki naj bi se nanašala na svojo mentalno funkcijo. Zmožnost globalnih učinkov na mentalno delovanje in obnašanje včasih spremlja zavedno o mentalnih stanjih, vendar to ni vedno dokazljivo. Zavedne obstranske percepcije imajo slab ali pa sploh nikakršen globalni učinek, prav tako kot mnoge zavedne bežne misli in želje. Obratno, večina mišljenja se pojavi, ne da bi bilo zavedno (na primer nezavedne misli, ki so koraki pri večini reševanja problemov). Vsekakor pa imajo te nezavedne misli včasih odločilen učinek na mentalno delovanje. Zato je nejasno sovpadanje, da imajo stanja zmožnost globalnega učinka, s tem da so zavedna. Če ni tako, takšna zmožnost potem ne bi mogla biti razločevalna funkcija, ki ji služijo stanja zavednega v nasprotju z mentalnimi stanji, ki niso zavedna. Pojavljajo se tudi vprašanja o Blockovi predstavitvi fenomenalne zavesti (phenomenal consciousness). Block razloži fenomenalno, ko govori, da obstaja zmeraj nekaj takega, kar je v fenomenalnem zavednem stanju. Trdi tudi, da se fenomenalno zavedno pojavlja v povezavi s subliminalnimi vizijami, ugasnitvami in drugimi kliničnimi okoliščinami, pri katerih ustrezna stanja niso zavedna na noben intuitivni način. Zapeljivo je sklepati, da je Blockovo fenomenalno zavedno poenostavljeno, tako da so stanja mentalne kvalitete neodvisna od tega, ali je to stanje zavedno (Rosenthal, 2009).

	Kvalitativne značilnosti zavedanja so intuitivno tak odločilni mentalni pojav, da so nekateri mislili, da ni dovzeten za nobeno poučno razlago. Tako Levine trdi, da celo če možganske funkcije služijo kvalitativnim stanjem, obstaja razlagalna vrzel, ki onemogoča razlago, zakaj nekateri določeni možganski dogodki pripeljejo do določenih kvalitativnih stanj ali pa celo do ničesar. Chalmers trdi podobno, obenem pa pravi, da je to trd oreh za preučevanje zavednega. Levine meni, da naše razumevanje nevrološke osnove kvalitativne zavesti nikoli ne more biti trdno in celovito na tak način, kot je na primer naše sedanje razumevanje kemične narave vode. Lahko pa se zgodi, da bo zaradi celovite in teoretične izboljšave sodobne kemije intuitivni kontrast primerne razlage izginil. Drugo dejstvo, za katerega se zdi, da blokira poučno razlago kvalitativne zavesti, je, da nekateri teoretiki govorijo, da lahko za kvalitativne lastnosti vemo samo tako, da se jih zavedamo. Ta pogled odraža tradicionalno idejo, navdihnjeno z Descartesom: da nam namreč zavedno daje nezmotljiv ali v vsakem primeru nepopravljiv dostop do naših mentalnih stanj in da v resnici ta dostop izčrpno razkrije svojo mentalno naravo.

	Misel, da za mentalne kvalitete lahko vemo samo na način zavednega, le podkrepi znani pogled, ki ga je predlagal Locke v eseju An Essay Concerning Human Understanding, kjer je zapisal, da je razumljivo, da se mentalni kvaliteti dveh posameznikov, ki gledata isti predmet, razlikujeta na načine, ki jih ni mogoče zaznati. Včasih se zdi tudi pojmljivo, da posamezniku, ki nam je fizično in funkcionalno identičen, lahko nezaznavno manjkajo mentalne kvalitete v celoti. Takšni pojavi bi bili nezaznavni samo takrat, kadar je zavedanje lastnih mentalnih kvalitet edini način za pridobitev védenja o njih, kar bi zavrlo vsako drugo razlago mentalnih kvalitet, ki niso v pojmih zavednega. Prav posebej bi preprečilo razlago mentalnih kvalitet v pojmih njihove nevrološke osnove. Razpravljamo lahko o tem, da so mentalne kvalitete individualizirane zaradi svojega mesta v prostoru kvalitete, ki ustreza prostoru kvalitete zaznavnih lastnosti z ustrezno čutno modaliteto. Tako je na primer mentalno rdeča individualizirana s svojo povezavo do drugih mentalnih barvnih kvalitet, ujemajoč se z fizičnimi povezavami, ki jih ima rdeče z zaznavnimi fizičnimi barvami. Če je tako, mentalne kvalitete navsezadnje niso individualizirane s posameznikovim dostopom do kvalitet. Zaradi konceptualnih povezav med družinama mentalnih kvalitet in zaznanih fizičnih lastnosti bi nezaznavna inverzija in odsotnost mentalnih kvalitet postala konceptualno neskladna. Ostalo bi malo razlogov, da bi to razlagalno razpoko videli kot nujno. Intencionalna in kvalitativna stanja se pojavljajo zavestno. Nekateri teoretiki trdijo, da čeprav se intencionalna stanja pojavljajo v primeru, ko bitje ni zavedno, to ne velja tudi za kvalitativna stanja. Ta pogled nekatere vodi k uporabi pojma 'zavedno' enostavno samo za zavedni kvalitativni značaj. Čeprav bi bila vsa kvalitativna stanja zavedna, bi bila lastnost 'biti zaveden' samo en vidik njihove mentalne narave. Kot je opazil G. E. Moore, se zavedna kvalitativna stanja med seboj razlikujejo z ozirom na mentalno kvaliteto, čeprav imajo skupno lastnost, da so zavedna. Zavest je torej razločevalna lastnost z ozirom na mentalno kvaliteto. Če se osredotočimo na to, zakaj nekaj postane kvalitativno stanje, je to povezano z obema vidikoma mentalne narave, zaradi česar se zdi, da se ne moreta pojaviti neodvisno. Vendar se kljub temu pojavljata neodvisno, kajti nekvalitativna, namenska stanja so včasih zavedna in kvalitativna stanja se včasih pojavijo, ne da bi bila zavedna (Rosenthal, 2009).



	Koncepti in teorije o zavednem

	Združevanje različnih konceptov zavednega povzroča zmedo v teoriji. Block je poudaril, da se to zgodi, ko teoretiki ne zmorejo razlikovati med procesnoinformacijsko zavestjo (access consciousness) in fenomenalno zavestjo (phenomenal consciousness). Nezadostno razlikovanje zavesti bitij, tranzitivne zavesti in zavesti stanj ima pomembne posledice v teoriji zavesti. Kot smo že omenili, nezadostno razlikovanje zavesti bitij (creature consciousness) od zavesti stanj (state consciousness) spodbuja pogled, da se mentalna stanja nikoli ne pojavijo, ne da bi bila zavedna. Lahko bi bili v skušnjavi, da bi enačili 'biti zaveden' z 'biti mentalen' in s tem trdili, da je vsako stanje 'biti zaveden' tudi stanje 'biti mentalen'. Ker so mnoga mentalna stanja stanja, v katerih se zavedamo stvari, bi izenačevanje zavednega z mentalnostjo pomenilo, da stanje 'biti zaveden' enostavno pomeni biti v stanju, v katerem se nekdo nečesa zaveda. Ta teorija je postala znana kot teorija zavednega prvega reda, ki jo najbolje predstavlja Fred Dretske.

	Trditev, da so vsa mentalna stanja zavedna, spodbuja teorije zavednega prvega reda. Vendar uveljavljeni misleci od Aristotela do Descartesa, Locka in Brentana tega pogleda ne podpirajo. Kot smo že omenili, je bila ta trditev redka vse do Brentanovega časa, ko so opisali mentalna stanja kot zavedna. Celo če sta Descartes in Locke pisala o lastnostih, ki jih opišemo kot stanje 'biti zaveden', nista trdila, da so vsa naša mentalna stanja zavedna, ampak sta raje zapisala, da se zavedamo vseh naših mentalnih stanj (Rosenthal, 2009).

	Razlika je pomembna. Na področju teorije prvega reda stanje 'biti zaveden' pomeni biti v stanju tranzitivnega zavedanja (transitive consciousness), v stanju, kjer 'biti v stanju' pomeni 'zavedati se nečesa'. Kar opisujemo kot stanje 'zavedati se', je bilo tradicionalno opisano s pojmi, da se nekdo zaveda tega stanja. Ker se sklicuje na tranzitivno zavedanje (transitive consciousness), se lahko naslonimo na pogled, da stanje 'zavedati se' pomeni 'zavedati se tega stanja' kot tranzitivnega načela (Transitivity Principle (TP)). Ker 'zavedati se stanja' vključuje nekatera zavedanja višjega reda, so teorije, ki so prevzele TP, znane kot teorije višjega reda. Nasprotje med pristopi višjega in prvega reda nakazujejo glavno teoretično ločnico pri razlaganju zavesti. V teoriji visokega reda je stanje zavednega enostavno to, da se nekdo tranzitivno zaveda stanja. V pogledu prvega reda je stanje zavedno, če je samo po sebi stanje tranzitivnega zavedanja. Vsak pristop se sooča s težavami, ki se jim drugi izogiba. Ker teorije prvega reda klasificirajo za zavedno vsako stanje, v katerem se nekdo nečesa zaveda, so take teorije nezmožne razložiti pojav nezavednih, subliminalnih percepcij in mišljenja, ki intuitivno ne more biti zavedno. Obstaja mnogo pričevanj, da opazovanje včasih ne more biti zavedno. G. Marcel, Bruno G. Breitmeyer, Haluk Ogmen, Zoltan Dienes, Josef Perner so posameznikom intervalno prikazali vizualne dražljaje v eksperimentih prikritega vtisnjenja (masked-priming experiment). Brez drugega dražljaja bi posamezniki zavedno zaznali prvi stimulus. Ko se pojavi drugi dražljaj in zakrije prvega, to navede posameznike, da zavedno vidijo samo drugega. Evidentno je bilo, da so posamezniki kljub temu videli tudi prvi dražljaj, ker je bil vtisnjen za povečanje izvedbe v različnih nalogah, kar je vključevalo veliko pravilnih ugibanj o tem dražljaju. Posamezniki so videli prvi vtisnjeni dražljaj, vendar ne zavedno (Rosenthal, 2009).

	Pri slepovidnosti (blindsight) je začetne študije opravil Lawrence Weiskrantz. Posamezniki z motnjo na območju primarne vidne skorje so poročali, da ne vidijo dražljajev, predstavljenih v območju vidnega polja, ustreznega njihovi motnji skorje, vendar so njihova ugibanja o teh dražljajih visoko presegala naključnost. Posamezniki so očitno videli dražljaje, čeprav videnje ni bilo zavedno. Stališče, da so vsa mentalna stanja zavedna je lahko problematično še na drug način. Pri razlagi, kdaj je stanje zavedno, se moramo preprosto sklicevati na mentalne značilnosti tega stanja. Če pa mentalno stanje sovpada z zavednim vsaka razlaga zavednega v pojmih mentalnega tvega krožno argumentacijo.

	Teorije prvega reda bi odgovorile, da dokler zavedno res sovpada z mentalnim, pojasnjujemo, zakaj je neko stanje zavedno, z razlago, zakaj je neko stanje mentalno. Takšni teoretiki bi opozorili tudi na težave, s katerimi se srečajo teorije višjega reda. Najbolj vztrajno nas prepričujejo, da je to možnost netočnega zavedanja višjega reda. Način, s katerim se zavedamo stvari, ni vedno natančen. Če stanje zavedanja vsebuje to, da se tega stanja zavedamo, morda zavedanje višjega reda ne zmore biti natančno. Vendar je neintuitivno domnevati, da bi zavedno lahko bilo netočno; z zavednim, trdijo mnogi, videz in realnost sovpadata. Drugi izziv za teorije višjega reda je razlaga, zakaj se tako zavedanje višjega reda sploh pojavi. Morda zavedanje služi nekemu delovanju, tako da zavedanje prinaša prilagoditveno prednost. Nejasno ostaja, kakšno prednost takšno zavedanje višjega reda lahko prinaša. Teorije prvega reda se temu izzivu izogibajo, ker menijo, da stanje zavednega v sebi vsebuje stanje 'zavedati se nečesa'. Jasno je, da je zavedanje stvari ključno za uspešno delovanje bitij (Rosenthal, 2009).

	Koncept zavednega je D. M. Rosenthal strnil in v kratkem pregledu tudi nakazal problematiko pojmovanja in definiranja zavednega. Lockova iznajdba zavesti pa spregovori o konceptih zavednega, o katerih ugotavlja, da so v resnici koncepti meje in koncepti neke meje. Na nek način gre za podobnosti v primerjavi s kognitivnim.





Lockova razprava o zavesti

	Izraz, ki so ga ženevski pastorji prevedli s conscience, izhaja iz grške besede synéidesis. Connaissance pomeni 'spoznanje' – v prevodu gnósis. M. Coste od druge izdaje svojega prevoda knjige dalje (izšla je leta 1729 pri Pierru Mortieru v Amsterdamu) opušča biblijsko referenco, ki hkrati zastavlja semantične probleme in probleme teološke avtoritete. Sklicuje se na Malebrancha, hkrati pa zastavi druge probleme. Znotraj tega smo na meji med 'spoznavnimi' in 'moralnimi' rabami zavesti oziroma vesti. V francoščini je oboje conscience. Je zavest potemtakem refleksija v 'notranjem čutu'? Locke se usmerja h kompleksnejšemu konceptu: »Zavest je navzoča že ob prvi refleksiji, saj je zaznava tega, kar se dogaja v našem duhu,« torej občutkov, ki vanj prinašajo ideje, in operacij, ki jih sprožajo. Lahko bi rekli, da koncept zavesti 'podvaja' koncept refleksije ter z enim samim imenom zajema to, kar jo omogoča (začetno razliko med občutkom in intelektualno operacijo, med pasivnostjo in aktivnostjo duha) in kar bo omogočila ona sama – porajanje ali razvoj razuma, skozi katerega bo neprenehoma prihajalo do vzajemnosti med vidikom idej in vidikom operacij. Zato je treba tudi reči, da je »zavest vselej navzoča pri napredovanju razuma. Kakor se izkustvo razvija, tako zavest reflektira o njegovih zaporednih dejanjih ali formah.« Zavest je torej instanca totalizacije vednosti v obliki samospoznanja duha, ki je enako obsežno kot izkustvo samo. Tako se vrnemo k načelu identitete. Zavest je samoidentiteta, ki se ohranja, ali bolje, ki se obnavlja sredi razlik. Sredi razlike ali neenakosti prve refleksije, postopne diferenciacije izkustva in duha, ki ga ta oblikuje. Takšno identiteto, ki je hkrati diferenciacijska in totalizatorska, moramo vselej razumeti kot notranjost (Balibar, 2006).

	Vsi koncepti, o katerih in s katerimi operira Locke, bi si zaslužili daljšo razpravo sami zase. V resnici so koncepti meje in koncepti neke meje: meje med tem, čemur bi danes rekli kognitivno (kar Locke imenuje zaznavanje v splošnem pomenu) in afektivno (pa naj izvira iz vznemirjenosti ali nelagodja), predvsem pa med pasivnostjo in aktivnostjo, kjer dvojica nelagodje in želja predstavlja prav načelo njunega preobračanja. Uneasiness je opredeljen kot neposredno izražanje želje ali kot razlika med ugodjem in neugodjem, kolikor ta sproža, 'požene' voljo. Potemtakem nobeno dejanje ni brez nelagodja, saj je sleherno dejanje tudi čustvo posameznika in vsebuje neko neodpravljivo afektivno razsežnost. Vendar je uneasiness (splošnejše) gonilo mentalne dejavnosti ali sosledja operacij mind. Zato je duh zdaj pasiven (občutek), zdaj aktiven (refleksija), vendar nikoli ne počiva, motreč neko idejo ali nihajoč od ene do druge zaznave glede na predmete, na katere pač naleti. Nazadnje se sleherna značilnost notranjosti, ki pri Locku tvori bistvo zavesti (ali duha kot sistema zavestnih operacij), kaže kot druga plat neke posebne zunanjosti, ki jo je enako problematično umestiti na določen kraj, kot je problematična enotnost, ki naj bi jo tvorila z drugimi; pa naj gre za povezavo med občutkom in refleksijo, med besedo in idejo ali med afektom in zaznavo. Tako lahko pojasnimo, zakaj je Locke z izgradnjo te topike vnaprej predpisal teoretična mesta, kjer so se pozneje pojavili vsi značilni problemi te discipline, ki se osredotoča na fenomen zavesti, pa naj samo sebe razume kot introspekcijo, kot kritično in transcendentalno analizo ali kot eksperimentalno znanost, vezano na fiziologijo. Fenomenologija se bo morala vedno znova rekonstituirati ali osvajati z določanjem in konceptualizacijo svojih meja. Vendar Locke vnaprej predpiše tudi modalnosti, po katerih se bo proti »primatu zavesti« (in globlje, proti organizaciji polja subjektivnosti na podlagi pojma zavesti) lahko oblikovala hipoteza »nezavednega« mišljenja ali »nezavednega« psihizma. V številnih sodobnih izvajanjih, ki bi jih lahko omenili, tako še zmeraj deluje lockovska konceptualizacija, tudi če gre za poskuse njene sprevrnitve. Tudi tako se izkaže, da iznajdba zavesti nima konca. Samo zavest tvori sebstvo. Zgolj in samo zavest lahko poenoti oddaljene obstoje v isto osebo, identiteta substance tega ne bo naredila. Kakršnakoli že substanca je, kakorkoli je že uobličena, brez zavesti ni osebe. Sicer bi bilo tudi truplo lahko oseba, enako kot katerakoli vrsta substance brez zavesti.

	Po prevodu J.-M. Beyssada

	»[Vpr.] Kako pa je mogoče, da se zavedamo? Zavedati se v resnici pomeni misliti, z mislijo, s katero se zavedamo, pa že preidemo na drugo misel, zatorej ne mislimo več na stvar, na katero smo mislili najprej, in zagotovo se zavedamo tega, da smo mislili, ne da mislimo.

	[Odg.] Zavedati se sicer pomeni misliti in reflektirati o svoji misli, vendar ni res, da ta refleksija ni možna, dokler obstaja prva misel, saj – kakor smo že videli – lahko duša misli na več stvari hkrati in vztraja pri mišljenju in potemtakem lahko vselej, kadar želi, reflektira o svojih mislih in se tako zaveda svojega mišljenja« (Balibar, 2006).





Damasio: občutki – zavest – spomin

	Zavestni ljudje poznajo nagone in čustva kot občutke, ti pa poglabljajo njihovo védenje o krhkosti življenja in ga spreminjajo v skrb, meni Damasio. Zaradi razlogov, očrtanih nekoliko prej, pa ta skrb prestopa meje našega jaza in se pretaka k drugim jazom. Človeška bitja so takšna, kot pač so. Živijo in so opremljena z nagoni, čustvi in ostalimi samoohranitvenimi sredstvi, vključno s sposobnostjo védenja in razumevanja. Zavest kljub svojim omejitvam odpre vrata védenju in razumevanju, ki posameznikom omogočita odkriti, kaj je dobro in kaj zlo. Tudi tu velja, da dobro in zlo nista razodeta, temveč ju odkrijemo, bodisi individualno ali s pomočjo dogovora med družbenimi bitji. Kaj k procesoma reševanja problemov in odločanja sploh doda raven občutkov? Zakaj ne zadošča že sama raven živčnih zemljevidov, kot jo opisuje sodobna nevroznanost? Po mnenju Damasia je odgovor na to vprašanje dvoplasten. Prva plast se nanaša na status občutkov kot duševnih dogodkov v zavestnem duhu, druga pa na to, kaj občutki pomenijo. Da so občutki duševni dogodki, je pomembno iz naslednjega razloga. Občutki nam pomagajo reševati nestandardne probleme, pri katerih sodelujejo ustvarjalnost, presoja in odločanje. Vsi ti procesi zahtevajo ogromno količino znanja in sposobnost upravljanja z njim. Pravočasno povezovanje velike množice informacij, ki je potrebno pri procesih reševanja problemov, omogoča samo »duševna raven« bioloških operacij. Ker občutki zasedajo ustrezno duševno raven, se lahko vključijo v duševni prepir in vplivajo na delovanje. Zavestni občutki so pomembni duševni dogodki, ki našo pozornost usmerjajo na čustva, ki so jih 'zaplodila', in predmete, ki so ta čustva sprožili. Pri posameznikih z avtobiografskim jazom (čutom za osebno preteklost in pričakovano prihodnost), znanim tudi kot razširjena zavest, stanje občutenja povzroči, da možgani obdelujejo s čustvi povezane predmete in situacije na poudarjen način. Proces ocenitve, ki je privedel do osamitve predmeta in pojava čustva, lahko po potrebi ponovno obdelamo in analiziramo. Zavestni občutki našo pozornost usmerjajo tudi na posledice situacije. Kaj bo storil predmet, ki je čustvo sprožil? Kako je povzročitveni predmet vplival na čutečo osebo? Kakšne misli goji ta oseba zdaj? Če občutki nastopijo v avtobiografskem okolju, ustvarijo skrb za posameznika, ki jih izkuša. Preteklost, sedanjost in pričakovana prihodnost postanejo ustrezno poudarjene in dobijo boljše možnosti za vpliv na proces razmišljanja in odločanja. Proces učenja in zapomnjenja čustveno ustreznih dogodkov je z zavestnimi občutki drugačen, kot bi bil brez njih. Nekateri občutki učenje in pomnjenje optimizirajo. Drugi, zlasti izjemno boleči občutki pa učenje motijo in pomnjenje zaščitniško zavrejo. Na splošno velja, da spomin na občutene situacije na zaveden ali nezaveden način spodbuja izogibanje dogodkom, ki so povezani z negativnimi občutki, in iskanje situacij, ki lahko povzročijo pozitivne občutke. Spinoza je svoj najbolj znan predlog za doseganje dobrega življenja zapisal v obliki sistema etičnega vedênja in zahteve po demokratični državi. Situacija je predvsem posledica tega, da imamo občutke, ne le čustva. Natančneje, občutke empatije, s katerimi se v celoti zavemo svoje naravne, čustvene naklonjenosti do drugih. Empatija v pravih okoliščinah namreč odpre vrata žalosti. Neka situacija je tudi posledica tega, da smo obdarjeni z dvema biološkima darovoma, z zavestjo in spominom, ki ju resda delimo z drugimi vrstami, vendar sta najobsežnejša in najrazvitejša prav pri ljudeh. V strogem pomenu besede označuje zavest prisotnost duha z jazom, v praktični človeški govorici pa označuje veliko več. S pomočjo avtobiografskega spomina nam zavest priskrbi jaz, obogaten z zapisi o naših preteklih osebnih izkustvih. Ko se kot zavestna bitja soočamo z nekim novim trenutkom v svojem življenju, ga motrimo v luči okoliščin, ki obkrožajo naša pretekla izkustva veselja in žalosti, skupaj z namišljenimi okoliščinami pričakovane prihodnosti ter okoliščinami, za katere predvidevamo, da nam bodo prinesle več sreče ali žalosti. Če človeška zavest ne bi bila tako visoko razvita, ne bi bilo ob rojstvu človeštva ali v sodobnem času nobene omembe vredne tesnobe. Česar ne vemo, nam ne more škodovati. Če bi imeli le dar zavesti in bi bili v veliki meri prikrajšani za spomin, prav tako ne bi bilo omembe vredne tesnobe. Kar vemo v sedanjosti, a nismo zmožni postaviti v kontekst svoje osebne preteklosti, nam lahko škoduje le v sedanjosti. Samo kadar sta ta dva darova – zavest in spomin – povezana in izrazita, kakor sta, privedeta do človeške drame in ji dodelita tragični status. K sreči pa sta omenjena darova tudi izvor neomejenega užitka, prave človekove veličine. Razmišljujoče življenje namreč ni le prekletstvo, temveč tudi privilegij. S tega vidika mora vsak projekt človeške odrešitve – vsak projekt, ki je zmožen razmišljujoče življenje pretvoriti v zadovoljno življenje – vsebovati napotke, kako naj se upremo tesnobi, ki jo vzbudita trpljenje in smrt, jo izničimo in nadomestimo z veseljem. Razum nam torej narekuje iskati srečo, najsi se nam iskanje zdi še tako trapasto in nerealno. Če v življenju nismo zatirani ali lačni, a se ga kljub temu ne moremo veseliti, bi se morda veljalo bolj potruditi. Soočenje s smrtjo in trpljenjem lahko silovito poruši homeostatsko stanje. Prvi ljudje so porušenje ravnovesja morda prvikrat izkusili, ko so razvili družbena čustva in občutke empatije, čustva in občutke veselja in žalosti, razširjeno zavest z avtobiografskim jazom in zmožnosti predstavljati si entitete in dejanja, ki lahko spremenijo afektivno stanje in znova vzpostavijo homeostatsko ravnovesje. Prva dva pogoja, čustva in občutki (družbeni ali ne), sta brstela že v nečloveških vrstah, medtem ko sta zadnja dva, razširjena zavest in domišljija, v glavnem specifično človeška. Možno je, da se je hrepenenje po homeostatskih popravkih pojavilo kot odziv na tesnobo. Posamezniki, katerih možgani so bili zmožni izmisliti si takšne popravke in učinkovito vzpostaviti homeostatsko ravnovesje, so za nagrado dobili daljše življenje in večje potomstvo. Njihov genomski vzorec je imel boljše možnosti za širjenje, kar pomeni, da se je širila tudi nagnjenost k tovrstnim odzivom. Hrepenenje in njegove ugodne posledice so bili zato v prihodnjih generacijah vedno znova prisotni. Takšna bi bila torej lahko razlaga za to, da je precejšen del človeštva v svojo biološko strukturo vgradil pogoje, ki so privedli do osebne žalosti oziroma iskanja nadomestne utehe. Spinozova rešitev je, da se človeku vrne sorazmerna neodvisnost, ki jo je izgubil s pridobitvijo razširjene zavesti in avtobiografskega spomina. Njegova pot temelji na rabi razuma in občutkov. Razum nam kaže, kam moramo iti, občutki pa uveljavljajo našo odločenost, da to, kar nam kaže razum, tudi upoštevamo (Damasio, 2008).

	Spinoza povezuje zavest s spominom. To sta darova, ki privedeta do človeškega užitka in tudi drame. Dennett, kot bomo videli v naslednjem poglavju, pojasnjuje zavest preko podobnosti – primerjav, preko naših predstav o nečem ter se sooča z zamislimi o zavestnem jazu z robotskim telesom.





Naše predstave in zavestni robot

	Daniel Clement Dennett, ameriški filozof in kognitivni znanstvenik, v knjigi Pojasnjena zavest skuša razviti razumevanje zavesti, po katerem je zavest –podobno kot ljubezen in denar – pojav, ki je v presenetljivo veliki meri odvisen od naših predstav o njem. Čeprav ima – podobno kot ljubezen – kompleksno biološko osnovo, pa so nekatere njene lastnosti – podobno kot pri denarju – odvisne od kulture in niso inherentno prisotne v fizični strukturi njenih primerkov. Dennett zapiše, da če mu bo uspelo nekaj teh predstav ovreči, bo s tem ogrozil obstoj vseh zavestnih pojavov, ki so odvisni od teh predstav. Smo tik na tem, da vstopimo v podzavestno obdobje razumevanja človeka? Je kaj takega sploh pojmljivo? Če pojem zavesti »podleže znanosti«, kaj se bo zgodilo z našim čutom za moralno delovanje in svobodno voljo? Ali bomo še zmožni ceniti ljubezen, bolečino, sanje in radost, če nam zavestna izkustva uspe nekako »zvesti« na golo snov v gibanju? Če so zavestna človeška bitja »le« oživljeni snovni predmeti, kako je lahko karkoli, kar počnemo z njimi, prav ali narobe? To je le nekaj pomislekov, ki podžigajo upor in motijo zbranost tistih, ki skušajo pojasniti zavest (Dennett, 2012).

	Radi bi imeli teorijo zavesti, vendar se strokovnjaki ne strinjajo niti o tem, kdo ali kaj naj bi zavest sploh imelo. Jo imajo novorojenčki? Jo imajo žabe? Kaj pa ostrige, mravlje, rastline, roboti, zombiji … Glede vsega tega moramo zaenkrat ostati nevtralni. Obstaja skupina bitij, za katera so si skorajda vsi enotni, da izkazujejo zavest. To so odrasli ljudje. Seveda je mogoče, da so nekateri odrasli ljudje zombiji – v »tehničnem« filozofskem pomenu. Vse kaže, da izraz zombi izhaja iz haitskega vudujskega izročila in v izvirnem kontekstu predstavlja »živega mrtveca«, ki je bil kaznovan za neko hudodelstvo in je obsojen na to, da podrsavajoč, momljajoč in srepeč s svojimi polmrtvimi očmi mehanično izpolnjuje ukaze zavesti, torej je nekakšen stroj. Glavna stvar pri filozofskem pojmu zombija je to, da zombija in običajne osebe ne moreš razlikovati samo na podlagi opazovanja zunanjega vedênja. Ker pa je to vse, kar lahko zaznamo pri naših prijateljih in sosedih, je mogoče, da so zombiji tudi nekateri naši najboljši prijatelji. Do te točke avtor, kot pravi sam, ostaja nevtralen. Čeprav metoda, ki jo opiše Dennett, nima nobenih predpostavk o dejanski zavesti dozdevno normalnih odraslih ljudi, pa se osredotoča ravno na to skupino, kajti če je zavest kjerkoli prisotna, je prisotna pri njih. Ko se seznanimo z osnutki teorije o človeški zavesti, bomo lahko svojo pozornost usmerili tudi na vprašanje o zavesti (če ta sploh obstaja) pri drugih vrstah, vključno s šimpanzi, delfini, rastlinami, zombiji, marsovci in opekači (filozofi se v svojih miselnih poskusih pogosto zatečejo v fantazijske svetove) (Dennett, 2012).

	Odrasli ljudje (poslej: ljudje) so predmet preučevanja številnih znanosti. Po njihovih telesih brkljajo biologi in zdravniki, nutricionisti in inženirji, ki postavljajo vprašanja, kakršni sta: Kako hitro lahko ljudje tipkajo? Kakšna je napetostna moč človeškega lasu? Prav tako so predmet preučevanja psihologov in nevroznanstvenikov, ki posameznike, imenovane poskusne osebe ali testiranci, postavljajo v različne eksperimentalne situacije. Za večino eksperimentov je treba poskusne osebe predhodno kategorizirati in pripraviti. Določiti morajo njihovo starost, spol, stopnjo izobrazbe, s katero roko pišejo in tako dalje, ter jim povedati, kaj naj počnejo. Prav v tem je največja razlika med človeškimi testiranci in biologovimi virusnimi kulturami, inženirjevimi primerki eksotičnih materialov, kemikovimi raztopinami ter podganami, mačkami in golobi živalskega psihologa. Ljudje so edini predmet znanstvenih raziskav, katerega priprava običajno, čeprav ne vedno, vključuje tudi verbalno komunikacijo. To je deloma povezano z znanstveno etiko. Ljudi ne smemo vključevati v eksperimente brez njihovega soglasja, tega pa preprosto ni mogoče dobiti brez verbalne interakcije. Z našega stališča je še pomembnejše to, da nam verbalna komunikacija pomaga pri izvedbi in omejevanju eksperimentov. Poskusne osebe morajo izvajati različne intelektualne naloge, reševati probleme, iskati specifične predmete na zaslonu, pritiskati tipke, dajati izjave in tako dalje. Veljavnost večine eksperimentov je odvisna od uniforme in učinkovite priprave. Če se denimo izkaže, da so bila poskusnim osebam, ki govorijo samo angleško, dana navodila v turščini, obstajajo dobri razlogi za prepričanje, da bo eksperiment propadel. Pravzaprav lahko eksperimente ogrozi že manjše nerazumevanje navodil, zato je toliko bolj pomembno, da v praksi pripravam človeških testirancev z verbalnim sporazumevanjem namenimo veliko pozornosti (Dennett, 2012).

	Dennett v svojem delu ugotavlja in skuša pokazati, da različni vidiki v človeški zavesti niso nič drugega kot dejavnosti »virtualnega stroja«, nekakšnega razvitega in razvijajočega se računalniškega programa, ki oblikuje delovanje možganov. Če je jaz »zgolj« pripovedno težišče in če lahko vse vidike človeške zavesti pojasnimo »zgolj« z dejavnostmi virtualnega stroja, udejanjenega v izjemno prilagodljivih povezavah človeških možganov, potem bi bil ustrezno »programiran« robot s silicijevimi računalniškimi možgani načeloma lahko zavesten in imel svoj jaz. Natančneje, lahko bi obstajal zavestni jaz z robotskim telesom in računalniškimi možgani. Nekaterim se bo ta posledica Dennettove teorije, kot pravi sam, zdela očitna in neproblematična. »Seveda smo le stroji! Smo le zelo zelo zapleteni, razviti stroji, sestavljeni iz organskih molekul in ne iz kovine ali silicija. Ker smo povrhu še zavestni, lahko zaključimo, da zavestni stroji s(m)o mogoči. Odreči se moramo zdravorazumski kartezijanski podobi, da dobimo boljši vpogled v dejansko delovanje možganov.« Drugim se zaključek, da so zavestni roboti načeloma mogoči, zdi tako neverjeten, da v njem vidijo reductio ad absurdum, nekakšno zmoto Dennettove teorije. Eden od Dennettovih prijateljev se je takole odzval: »Ampak, Dan, preprosto si ne morem zamisliti zavestnega robota!« Čeprav bi mu nekateri med nami želeli pritrditi, bi bilo to narobe, saj se je prijatelju zareklo. Napaka je res preprosta, a se v njej zrcali temeljna nejasnost, ki ovira napredek v razumevanju zavesti. Dennett je odgovoril: »Veš, to ni res. Velikokrat si si zamišljal zavestne robote. Problem ni v tem, da si ne moreš zamisliti zavestnega robota, temveč v tem, da si ne znaš zamišljati, kako bi robot lahko bil zavesten!« Ker si je Dennettov prijatelj, kot pravi Dennett, težko predstavljal, kako bi bil robot lahko zavesten, si ni želel predstavljati, da robot je zavesten – čeprav s tem ne bi imel nobenih težav. Opisana domišljijska podviga sta neizmerno različna, vendar ju ljudje radi zamenjujejo. Res si je neizmerno težko predstavljati, da bi lahko računalniški možgani robota podpirali zavest. Kako bi bilo lahko mnoštvo zapletenih mehanizmov procesiranja podatkov v nekaj silicijevih čipih istovetno zavestnim izkustvom? Ampak nič manj težko si ni predstavljati, kako bi lahko zavest podpirali organski človekovi možgani. Kako bi bilo lahko mnoštvo zapletenih elektrokemičnih interakcij med milijardami nevronov istovetno zavestnim izkustvom? In vendar si brez težav predstavljamo, da so ljudje zavestna bitja, čeprav si še vedno ne znamo predstavljati, kako je to mogoče. Kako bi možgani lahko bili sedež zavesti? Večina filozofov je v tem videla retorično vprašanje, katerega rešitev krepko presega človeške razumske zmožnosti. Eden od glavnih namenov Dennettove knjige, kot sam pove, je bil ravno spodkopati to predpostavko. Skušal je pokazati, da si je mogoče predstavljati, kako bi to zapleteno mnoštvo možganskih procesov lahko bilo istovetno zavestnemu izkustvu. Dennettov argument je neposreden. Pokazal nam je, kako se tega lotimo. Izkaže se, da je ključ do uspeha v tem, da si možgane predstavljamo kot nekakšen računalnik. Pojmi s področja računalniške znanosti so priročne domišljijske bergle, ki nam omogočajo prebiti se skozi neraziskano področje – terro incognito, ki se razprostira med fenomenologijo, kakor se nam kaže v 'introspekciji', in našimi možgani, kakor nam jih slika znanost. Če si svoje možgane predstavljamo kot sistem za obdelovanje informacij, lahko postopoma razkadimo meglo, poiščemo pot čez véliko prelomnico in ugotovimo, kako našim možganom uspeva proizvesti vse te pojave. Ogniti se bomo morali številnim zahrbtnim pastem – mikavnim slepim ulicam, kot so centralni pomenodajalec, »zapolnjevanje« in »kvalije«. In čeprav Dennettov očrt gotovo ni brez nejasnosti in zmot, si lahko sedaj vsaj predstavljamo, kakšna bi lahko bila ta pot. Nekaj filozofov je prepričanih, da je prečkanje vélike prelomnice popolnoma neizvedljivo. Thomas Nagel (1974, 1986) meni, da s subjektivne ravni fenomenologije ne moremo preiti na objektivno raven fiziologije, Colin McGinn pa je izjavil, da ima zavest »skrito strukturo«, ki leži onstran fenomenologije; in čeprav bi lahko ta skrita struktura premostila vrzel med njima, nam je najbrž za vse večne čase nedostopna (Dennett, 2012).

	Dennettov pogled na zavest pravi, da je zavest odvisna od naših predstav, da so ljudje edini predmet raziskav, ki vključujejo tudi verbalno komunikacijo.

	William James je preučeval navade in nezavedne procese ter pripomnil: »Navade zmanjšajo zavedno pozornost pri izvajanju naših dejanj.« Ta opazka zajame bistvo raziskovanja, ki preiskuje odnos med navadami in nezavednimi procesi. To so procesi, ki ne zahtevajo zavedne pozornosti in namena, da bi se zgodili. Vlogo zavednih in nezavednih procesov pri navadah so raziskovali z več metodami. Nekateri raziskovalci so temeljito preiskovali zmožnost učinkovitega izvajanja navad brez pozornega nadzora v paradigmi dvojnih nalog. Merili so zmanjšanje ali pomanjkanje medsebojnega odnosa med navadami in veščinami pri izvajanju naloge, ki je zahtevala zavedno pozornost. Druge študije so raziskovale način, kako oblikovanje navad in praksa prilagajata aktivacijo kortikalnih območij, ki so vključena v kontrolirane (zavedne) in avtomatične (nezavedne) procese. Ločeno od nakazanih nezavednih procesov navad, od medsebojno delujočih nalog in podatkov nevroloških slik obstajajo tudi raziskave, ki jemljejo v obzir omejeno vlogo eksplicitno izraženih namenov in drugih subjektivnih notranjih vpogledov v obnašanje pri napovedovanju in kontroli vedenjskih navad. Vsaka od teh metod ima svoje odlike in pomanjkljivosti, skupaj pa lahko ponudijo dobro sliko tega, kako naše mentalno življenje prehaja iz zavednega v nezavedno stanje, ko oblikujemo, združujemo in izvajamo vedenjske navade (Aarts in Custers, 2009).

	Namesto da bi se vprašali, kako se je razvilo zavedno, se lahko vprašamo, kakšni so vzročni učinki zavednega z ozirom na sodobne možgane, telesa in obnašanje. Pristop poskuša poudariti izstopajoče vzročne učinke med mnogimi učinki, ki jih ima lahko dana biološka značilnost. Pri tem razmišljanju je koristno upoštevati vlogo, ki jo ima funkcionalno označena zadeva v nekem večjem sistemu, katerega del je, in je sposobna izpričati zapletenejše zmogljivosti ali vedenje. Primer: srce ima nalogo črpati kri. Ta učinek pomaga razložiti zmožnost telesa, da doseže cirkulacijo kisika. Omenjeni koncept funkcije lahko imenujemo Cumminsova funkcija (Cummins-function) po začetniku Robertu Cumminsu (drugo enakovredno ime je causal role function – vloga vzročne funkcije). Seveda v mnogih primerih, vključujoč danega, lahko teleološko razlago pripišemo večji zmožnosti (primer oskrbe s kisikom je bil zelo selektivno izbran), vendar ta interpretacija ne prehaja k funkcionalno zaznamovani zadevi sami. Z drugimi besedami, z označevanjem izstopajočega učinka kot Cumminsove funkcije se lahko izognemo mereološkim (odnos med delom in celoto) težavam, ki so včasih pripisane teleofunkcionalnosti. Cumminsove funkcije in teleofunkcionalnosti izbirajo med fizičnimi učinki funkcije z vrednostjo razlagalnega poudarka. Utripanje srca ni niti teleofunkcionalno niti ne gre za Cumminsovo funkcionalnost, ker mu manjka izstopajoča razlaga. Predlagati Cumminsovo funkcijo za zavedanje ne izključuje teleološke vloge, ampak enostavno dovoljuje možnost, da za zlahka ugotovljivo teleološko vlogo ni nujno, da obstaja. Torej na osnovi pogleda Cumminsove funkcije lahko razvijemo razlagalno pomembnost zavedanja z ozirom na obnašanje organizma kot celote, ne da bi nujno trdili, da je bilo zavedno izbrano z naravno selekcijo, natančno v smislu razlage izstopajočih učinkov (Seth, 2009).

	V naslednjem poglavju se sprašujemo: Kaj pomeni soočiti se s problemom zavesti? Chalmers problem razčleni na dve stopnji, na lahek in težek problem. Pojasnjuje ga kot dvoumen izraz, ki se nanaša na različne pojave, ki so povezani s pojmom zavesti. Gre za problem izkustva in za probleme, ki se nanašajo na razlago kognitivnih zmogljivosti in funkcij.





Dejanje – izjava – izkustvo

	David Chalmers, avstralski filozof in kognitivni znanstvenik, trdi, da ne obstaja en sam problem zavesti, ko razpravlja o tem, kaj pomeni soočiti se s problemom zavesti. Zavest je dvoumen izraz, ki se nanaša na različne pojave. Čeprav je treba pojasniti vsakega od njih, storimo to pri nekaterih lažje kakor pri drugih. Praktično je, če z zavestjo povezane probleme razdelimo na težke in lahke. Za lahke probleme je značilno, da so neposredno dovzetni za standardne metode kognitivne znanosti, zato jih je mogoče pojasniti s komputacijskimi ali nevrološkimi mehanizmi. Težki problemi se tem metodam upirajo.

	Med lahke probleme zavesti uvrščamo tiste, ki se ukvarjajo z vprašanji, kot so: sposobnost prepoznavanja in razvrščanja okoljskih dražljajev ter odzivanja nanje, integriranje informacij v kognitivnem sistemu, sporočljivost duševnih stanj, sposobnost sistema, da dostopa do lastnih notranjih stanj, usmerjanje pozornosti, hoteni nadzor nad vedênjem ter razlika med budnostjo in snom. Vsi ti pojavi so povezani s pojmom zavesti. Tako denimo duševno stanje včasih označimo kot zavestno, če je verbalno sporočljivo ali notranje dosegljivo. Za sistem včasih pravimo, da se informacije zaveda, če jo je zmožen uporabiti v svojih odzivih, ali natančneje, če je nanjo pozoren oziroma jo je zmožen integrirati in jo uporabiti v kompleksnem procesu nadzora vedênja. Dejanje včasih velja za zavestno, če je hoteno, izjava, da je nek organizem zavesten, pa pogosto ne pomeni nič drugega kakor to, da je buden. Nobene resne dileme ni, ali je mogoče znanstveno pojasniti te pojave. Vsi so namreč neposredno dovzetni za komputacijske ali nevrofiziološke razlage. Če želimo na primer pojasniti dostop in sporočljivost, moramo le specificirati mehanizem, ki poskrbi za dostop do informacij o notranjih stanjih in jih naredi razpoložljive za verbalna poročila. Če želimo pojasniti integracijo informacij, moramo zgolj prikazati mehanizme, ki informacije združijo in jih pripravijo za uporabo v nadaljnjih procesih. Če potrebujemo razlago spanja in budnosti, je dovolj, da navedemo nevrofiziološko razlago procesov, ki so odgovorni za vedenjske razlike v teh dveh nasprotujočih si stanjih. Očitno je, da lahko razlagalno vlogo v vseh teh primerih opravi ustrezen kognitivni ali nevrofiziološki model. Če bi zavest označevala samo navedene pojave, ne bi bila preveč problematična. Čeprav se trenutno nismo niti približali njihovi popolni razlagi, imamo vsaj dobro predstavo, v katero smer naj bi potekala. Izraz 'lahek' je seveda relativen. Razlaga vseh podrobnosti bo najbrž terjala stoletje ali dve zahtevnega empiričnega dela. Toda kljub temu obstajajo dobri razlogi za prepričanje, da bodo metode kognitivne znanosti in nevroznanosti pri tem uspešne.

	Zares težek problem zavesti je problem izkustva. Kadar mislimo in zaznavamo, ni prisoten le trušč procesiranja informacij, ampak tudi subjektivni vidik. Kot je izpostavil Thomas Nagel (1990), obstaja nekaj takega, kot je biti zavestni organizem – bitje. Ta subjektivni vidik je izkustvo. Kadar na primer nekaj gledamo, izkušamo vidne zaznave: občuteno takšnost rdečosti, izkustvo temè in svetlobe, kakovost globine v vidnem polju. Podobno velja za izkustva, ki se manifestirajo v drugih modalitetah (zvok klarineta, vonj naftalina), telesna občutja (od bolečine do orgazma), v notranjosti nastale duševne podobe, občuteno takšnost čustev in doživljanje toka zavestnih misli. Vsa navedena stanja združujejo to, da obstaja nekaj takega, kot je biti v njih – vsa so torej izkustvena. Nobenega dvoma ni, da so nekateri organizmi deležni izkustev. To, kar nas bega, je, kako je to mogoče. Zakaj imamo, kadar v naših kognitivnih sistemih poteka vidno in slušno procesiranje informacij, ustrezno vidno ali slušno izkustvo: takšnost temno modre, občutje srednjega C-ja? Kako naj pojasnimo, da obstaja nekaj takega, kot je imeti duševno podobo ali izkušati čustvo? Čeprav obstaja splošni konsenz, da se izkustva porajajo iz fizične osnove, nimamo nobene razlage, zakaj in kako do tega pride. Zakaj naj bi fizično procesiranje informacij vzbudilo bogato notranje življenje? Z objektivnega vidika se zdi to nerazumno, in vendar vidimo, da je tako. Če je kateri problem upravičen do naziva najtežji problem zavesti, je to problem izkustva. Po tem osrednjem pomenu zavesti je nek organizem zavesten, če obstaja nekaj takega, kot je biti ta organizem, neko duševno stanje pa je zavestno, če obstaja nekaj takega, kot je biti v tem stanju. Včasih naletimo tudi na izraze, kot sta fenomenalna zavest ali kvalije. Naravneje je govoriti o zavestnem izkustvu ali preprosto o izkustvu. Drugi učinkovit način, da se ognemo zmedi (uporabljen na primer v Newell, 1990; Chalmers, 1996), je, da izraz zavest omejimo na pojave, povezane z izkustvom, za bolj neposredne pojave, opisane zgoraj, pa uporabimo manj obtežen izraz zavedanje. Če bi se tega dogovora držali vsi, bi bila komunikacija veliko lažja. Udeleženci v trenutnih razpravah o zavesti namreč pogosto govorijo drug mimo drugega. Z dvoumnostjo izraza zavest se pogosto okoriščajo tako filozofi kakor znanstveniki, ki o njej pišejo. Tipična razprava o zavesti se nemalokrat začne z zaklinjanjem na njeno skrivnostnost: s čudenjem nad neotipljivostjo in neizrekljivostjo subjektivnosti ter izražanjem zaskrbljenosti nad pomanjkanjem vsakršne teorije o njej. Na tej točki imamo opravka s težkim problemom – problemom izkustva. V drugi polovici razprave postane razpoloženje bolj optimistično in avtor oriše svojo lastno teorijo zavesti. Natančnejša analiza pokaže, da gre za teorijo o enem obvladljivih pojavov – o sporočljivosti, introspektivnem dostopu ali čem drugem. Avtor zaključi, da zavest vendarle ni neotipljiva, a bralec ima občutek, da so ga potegnili za nos. Težek problem ostaja nedotaknjen (Chalmers, 2013).



	Funkcionalna razlaga

	Zakaj so lahki problemi lahki in zakaj je težek problem težek? Lahki problemi so lahki natanko zato, ker se nanašajo na razlago kognitivnih zmožnosti in funkcij. Če želimo pojasniti kognitivno funkcijo, moramo le specificirati mehanizem, ki jo izvaja. Ker so metode kognitivne znanosti takšnim razlagam pisane na kožo, so pisane na kožo tudi lahkim problemom zavesti. Nasprotno pa je težek problem težek natanko zato, ker se ne nanaša na izvedbo vseh relevantnih funkcij. (Izraz funkcija se tu ne uporablja v ozkem teleološkem pomenu namere, ki naj bi jo tak sistem uresničeval, temveč v širšem pomenu kakršnekoli vzročne vloge, ki jo tak sistem opravlja pri sprožanju vedênja.) Če želimo na primer pojasniti sporočljivost, moramo zgolj pojasniti, kako sistem izvaja funkcijo izdelovanja poročil o notranjih stanjih. Če želimo pojasniti notranji dostop, moramo pojasniti, kako na sistem učinkujejo njegova notranja stanja in kako z informacijami o teh stanjih usmerja nadaljnje procese. Če želimo pojasniti integracijo in nadzor, moramo pojasniti, kako osrednjim sistemskim procesom uspe združiti informacijske vsebine in jih uporabiti pri izvedbi različnih dejanj. Vse to so problemi, ki se nanašajo na razlago funkcij. Kako pojasnimo izvedbo neke funkcije? Tako, da specificiramo mehanizem, ki to funkcijo izvaja. Nevrofiziološko in kognitivno modeliranje je v teh primerih odlična izbira. Če nas zanima natančna razlaga z nižje ravni, bomo specificirali ustrezni živčni mehanizem. Če nas zanima abstraktnejša razlaga, bomo mehanizem specificirali v komputacijskem kontekstu. Najsi izberemo prvo ali drugo možnost, pridemo na koncu do popolne in zadovoljive razlage. Ko enkrat specificiramo živčni ali komputacijski mehanizem, ki na primer opravlja funkcijo verbalnega poročila, je glavni del iskanja razlage sporočljivosti opravljen. V nekem smislu je vse to trivialno. Ker so omenjeni pojavi funkcionalno opredeljivi, je namreč to, da je njihova razlaga odvisna od razlage različnih funkcij, pojmovno dejstvo. Trditev, da je sporočljivost vključena v nek sistem, ne pomeni nič drugega kakor to, da je sistem zmožen izdelovati verbalna poročila o notranjih informacijah. In trditev, da je sistem buden, pomeni, da je na ustrezen način dovzeten za informacije iz okolja in jih je zmožen na ustrezen način uporabiti za usmerjanje svojega vedênja. Da so tovrstne trditve pojmovna dejstva, je razvidno iz tega, da gre pri izjavi »Pojasnili ste izvedbo funkcije za izdelavo verbalnih poročil, niste pa pojasnili sporočljivosti« za trivialno pojmovno napako glede sporočljivosti. Pojasniti sporočljivost ne more pomeniti nič drugega kakor pojasniti, kako je relevantna funkcija izvedena; enako velja tudi za druge pojave, ki jih obravnavamo (Chalmers, 2013).

	Na ta način delujejo reduktivne razlage v vseh znanostih višjega reda. Če želimo na primer pojasniti gen, moramo specificirati mehanizem, ki shranjuje in prenaša dedne informacije z ene generacije na drugo. Izkaže se, da to funkcijo izvaja DNK. Ko smo enkrat pojasnili izvedbo funkcije, smo pojasnili tudi gen. Če želimo pojasniti življenje, moramo v zadnji instanci pojasniti, kako se nek sistem razmnožuje in prilagaja na okolje, kakšno presnovo ima in tako dalje. Ker se vsa ta vprašanja nanašajo na izvedbo funkcij, so dovzetna za reduktivno razlago. Podobno velja za večino problemov s področja kognitivne znanosti. Če želimo pojasniti učenje, moramo pojasniti način, kako se vedenjske zmožnosti sistema spreminjajo v luči okoljskih informacij in kako nove informacije vplivajo na prilagajanje delovanja sistema glede na njegovo okolje. Podobne razlage lahko najdemo tudi za druge kognitivne pojave, denimo zaznavo, spomin in jezik. Čeprav zahteva opredeljevanje relevantnih funkcij včasih precejšnjo mero subtilnosti, je jasno, da so razlage kognitivne znanosti uspešne ravno toliko, kolikor temeljijo na razlagi izvedbe funkcij. Ko v igro vstopijo zavestna izkustva, pa tovrstnim razlagam spodleti. Kar dela težek problem težek in domala edinstven, je to, da presega probleme, povezane z izvedbo funkcij. To postane lepo razvidno, če pomislimo, da kljub razlagi izvedbe vseh kognitivnih in vedenjskih funkcij, ki spremljajo neko izkustvo – zaznavno prepoznavanje, razvrščanje, notranji dostop, verbalno poročanje – ostaja dodatno vprašanje »Zakaj izvedbo teh funkcij sploh spremlja izkustvo?« brez odgovora. Preprosta razlaga funkcij pušča to vprašanje odprto. Pri razlagi genov, življenja ali učenja analognega dodatnega vprašanja ni. Izjava »Vidim, da si pojasnil, kako DNK shranjuje in prenaša dedne informacije z ene generacije na drugo, toda brez pojasnil, v kakšnem smislu naj bi bila istovetna genu« je pojmovno napačna. Biti gen namreč ne pomeni nič drugega kakor biti neka entiteta, ki opravlja relevantno funkcijo shranjevanja in prenašanja informacij. Izjava »Vidim, da si pojasnil, kako je informacija prepoznana, integrirana in poročana, toda brez pojasnil, v kakšnem smislu naj bi bila izkušena« pa ni pojmovno napačna. Tukaj gre za netrivialno dodatno vprašanje. To dodatno vprašanje je pri problemu zavesti ključnega pomena. Zakaj vse to procesiranje informacij ne poteka »v temi«, prosto vsakršnega notranjega občutka? Zakaj sta, ko elektromagnetna valovanja trčijo ob mrežnico ter jih vidni sistem prepozna in razvrsti, funkciji prepoznavanja in razvrščanja doživeti kot izkustvo živo rdeče barve? Čeprav vemo, da se izkustvo poraja ob izvedbi funkcij, je največja skrivnost, zakaj se poraja. Med funkcijami in izkustvom zeva razlagalna vrzel (termin je leta 1983 uvedel Levine), ki jo je mogoče prečkati samo po razlagalnem mostu. Ker ostaja razlaga funkcij na eni strani vrzeli, bo treba material za izdelavo mostu poiskati drugod. To pa ne pomeni, da izkustvo nima nobenih funkcij. Morda se izkaže, da igra pomembno kognitivno vlogo. Toda ne glede na vlogo, ki bi jo lahko imelo, bo razlaga izkustva presegala preprosto razlago njegovih funkcij. Morda se celo izkaže, da bomo med pojasnjevanjem funkcij deležni ključnega uvida, s katerim bomo nato uspeli pojasniti izkustvo samo. Toda v tem primeru bo takšno odkritje le dodatna razlagalna nagrada. Za nobeno kognitivno funkcijo namreč ne moremo vnaprej zatrditi, da bo njena razlaga avtomatično razložila tudi izkustvo samo. Za razlago izkustva potrebujemo nov pristop. Običajne razlagalne metode kognitivne znanosti in nevroznanosti niso dovolj. Te metode so se razvile z namenom, da pojasnijo izvedbo kognitivnih funkcij, in pri tem so zelo uspešne. Toda v svoji trenutni postavitvi so primerne zgolj in samo za razlago izvedbe funkcij. Ko imamo opravka s težkim problemom, nam standardni pristop ne pove ničesar (Chalmers, 2013).



	Težek problem zavesti

	Ljudje, ki se ukvarjajo z zavestjo, običajno razlikujejo med lahkim problemom (easy problem) razlaganja, kako lahko diskriminiramo, integriramo informacije, poročamo o mentalnih stanjih, o osredotočanju pozornosti in tako dalje, ter težkim problemom (hard problem) razlaganja fenomenalne izkušnje. Čeprav je reševanje lahkega problema daleč od lahkega, imamo vsaj neko idejo, kako bi lahko to storili. Lahko se prerekamo, da nimamo nobene realne ideje, kako rešiti težek problem. Če ne razumemo, kako se tvori človekova zavest, potem ni smiselno poskušati izdelati fenomenalno zavednih robotov (Holland in Gamez, 2009).

	Pomisleki o strojni zavesti (machine consciousness), temelječi na težkem problemu, so lahko samo opozorilo vsem sedanjim trditvam, ki bi jih radi izdelali, ker bi v prihodnosti morda rešili težek problem in odkrili, da so stroji zmožni zavesti. Nadalje je lahko sporno, ali spraševanje o fenomenalnih stanjih strojev in 'gradniških' modelih (building models) zavesti lahko izboljša naše razumevanje človekove zavesti in nas pripelje bliže rešitvi težkega problema. Mogoče bi bilo ustvariti pogoje, ki bi dovolili pojav zavesti v sistemu, in to brez razumevanja vzrokov fenomenalnih stanj – sugerirano je na primer bilo, da se lahko zavest pojavi v podrobni simulaciji otroka, ki se razvija v medsebojnem delovanju s svojim okoljem. Težek problem zavesti postane problematičen samo pri ukvarjanju s strojno zavestjo. Četudi nikoli ne more biti rešen, bi otežilo tvorbo močnih zahtev po zavednem v umetnih sistemih. To je stališče A. Colina McGinna, ki trdi, da je zavest odvisna od naravne lastnosti P (property), ki je človeška bitja ne morejo doumeti. Če ima McGinn prav, ne bomo nikoli vedeli, ali imajo stroji lahko lastnost (L) (property) (P), in bomo nezmožni izmeriti P v sistemih, ki smo jih zgradili (Holland in Gamez, 2009).



	Zavedno kot stanje in kot lastnost

	Zavedno kot pojem še vedno vzbuja pomisleke in strokovnjaki na omenjenem področju niso enotni ne glede definicije ne glede enotnega pojmovanja. B. G. Breitmeyer razpravlja o nezavednem informacijskem procesiranju. Zavedno skuša definirati s pomočjo definicije nezavednega informacijskega procesiranja v izrazih fenomenalnega zavedanja. Vsaka razprava o nezavednih vplivih na razlago dojemanja predpostavlja razumevanje nezavednega informacijskega procesiranja (unconscious information processing). Vzpostavitev takšne konceptualne opore zahteva delovno in sprejemljivo definicijo zavednega. Iz svoje osebne izkušnje vemo, kaj je zavedno, vendar imamo mnogi meglene ali konceptualno zmedene ideje, kako ga definirati. Jasna konceptualna razlikovanja in definicije so zato predhodna, a nujna naloga. Za začetek je najbolj koristna razlika med zavednim kot stanjem in zavednim kot lastnostjo. Zavedanje je stanje, ki označuje v glavnem naše budne ure, ko smo bolj ali manj čuječi; odvisno je predvsem od splošne ravni vzburjenosti ali aktivacije centralnega živčnega sistema. Popolnoma odsotno pa je v globokem spanju brez sanj, globoki anesteziji ali komi. Ko smo budni, obstajajo različne stopnje splošnega stanja zavednega, ki so odvisne od učinkov vsakodnevnih aktivacijskih ciklusov, utrujenosti, bolezni ali zdravil. Možno je, da se nezavedno informacijsko procesiranje pojavi v globokem spanju brez sanj ali anesteziji. Vendar je takšnemu procesiranju težko slediti. Definicija zavednega kot stanja je lahko sporna, ker je morda povezana z merljivimi pokazatelji aktivacije centralnega živčnega sistema. Zavedno kot stanje lahko vzajemno deluje s kognitivnimi vsebinami. Primer: ko voznik zasliši sireno, takoj postane bolj vzburjen in pozoren na odvijajoče se vzorce prometa (Breitmeyer, 2009).

	Za kognitivne vsebine so značilne številne lastnosti. Nekatere kognitivne vsebine se razlikujejo glede na svoje posebne modalitete, kot so sluh, dotik ali vonj. Podobno lahko na zavedno gledamo kot na lastnost ali značilnost kognitivne vsebine. Zaradi tega je njegova definicija bolj zapletena. Ko so kognitivne vsebine zavedne, so obsojene na to, da posedujejo kvalije (qualia), ki jim podelijo čutni vidik, kar je nekaj, kar poznamo ali imamo zaradi prvoosebnega subjektivnega vidika. Nekdo je lahko v visokočuječem stanju zavednega, ampak zaradi nevrološke motnje ali eksperimentalne manipulacije lahko polju izkušnje manjkajo nekatere kvalije, ki so značilne za določen kognitivni predmet, na primer oblika ali barva predmeta in tako dalje. Tako lahko z zmanjšanjem ali potlačenjem nekaterih kvalij iz izkušnje raziskujemo ostale vrste in ravni informacijskega procesiranja. Ko so kvalije potlačene, lahko govorimo o različnih vrstah in ravneh nezavednega informacijskega procesiranja (Breitmeyer, 2009).

	Jungovo kolektivno zavedno, osebno nezavedno, ki ga imenuje negativ kolektivnega nezavednega, nas popelje v svet in obstoj instinktov. Gre za subjektivno pogojne izjave. Povzema Wundtovo šolo, katere predstavnik trdi, da psihično stanje ne more biti psihično, če se ni prebilo do praga zavesti. Kaj je potem psihično, zavedno in kaj nezavedno? Jung se razgleduje in poimenuje zavest ter jo razčleni na dvojno zavest: nad in podzavest. Wundt zavrača nezavedno. Predstava je odveč. Namesto nje raje recimo občutki in vsebine. Toda v kakšnem stanju so potem psihične vsebine, ko niso navezane na zavestni jaz?





	Kvalija – qualia: subjektivno izkušen vidik vizualne kognicije, na primer barva, oblika ali gibanje dražljaja.





Jungova razlaga vprašanja o zavesti in nezavednem


	Carl G. Jung pravi, da ob psihologiji komajda najdemo kakšno področje znanosti, ki bi bolj jasno demonstriralo duhovno premeno od antike do sedanjega časa. Njena zgodovina do 17. stoletja je bila v glavnem sestavljena iz orisov naukov o duši, ne da bi se slednja znašla na mestu objekta raziskovanja. Kot nekaj neposredno danega se je vsakemu mislecu zdela znana do te mere, da je bil lahko prepričan o nepotrebnosti neke dodatne ali celo objektivne izkušnje. Takšno stališče je modernemu vidiku izredno tuje, kajti danes prevladuje prepričanje o tem, da je nad vso subjektivno gotovostjo potrebno še objektivno izkustvo, če hočemo utemeljiti neko misel, ki naj ugodi zahtevi po znanstvenosti. Navkljub vsemu je še danes težko dosledno izpeljati čisto empirično oziroma fenomenološko stališče, saj je v našem prepričanju še vedno globoko zakoreninjeno prvotno, naivno mnenje o duši kot o nečem neposredno prisotnem, kar je na splošno zelo znano. Ne samo da si vsak priložnostno lasti svojo sodbo, to počne tudi vsak psiholog, in to ne le v primeru subjekta, ampak tudi v težjem primeru objekta. Ve se ali se celo verjame, da se ve, kaj se pri drugem dogaja in kaj mu koristi. Slednje je manj odvisno od suverenega izogibanja drugačnosti, bolj pa od zamolčane predpostavke o podobnosti. V skladu s to predpostavko prihaja do vere v občo veljavnost subjektivnega mnenja. To stanje Jung omenja samo zato, da bi s tem potrdil, kako navkljub tristoletnemu rastočemu empirizmu izvorna ideja še nikakor ni pozabljena. Njena prisotnost kaže na težavnost prehoda s starega, filozofskega na moderno, empirično umevanje. Nauki prejšnjega stališča, so bili v resnici zgolj psihični fenomeni. Lastna jim je bila naivna domneva o tem, da se lahko človek s pomočjo razuma oziroma uma v določeni meri osvobodi svoje psihične pogojenosti in preide v nadpsihično, racionalno stanje. Še vedno gre za bojazen, da bi nase resnično vzel dvom o tem, kako izjave duha niso navsezadnje nič drugega kot simptomi določenih psihičnih pogojev. (Ta trditev velja le za staro psihologijo. V novejšem času se je stališče opazno spremenilo.) To vprašanje se ponuja samo od sebe, toda zaradi tako širokih, revolucionarnih posledic se kaj rado spregleda ne samo v prejšnjih, ampak tudi v novejšem času (Jung, 1995).

	Danes smo še precej oddaljeni od tega, da bi z Nietzschejem filozofijo ali celo teologijo razumeli kot ancilla psychologiae, saj niti psiholog ni brez omahovanja pripravljen priznati, da svoje izjave razume vsaj deloma kot subjektivno pogojene. O enakosti subjektov lahko govorimo samo v primeru, ko so slednji v veliki meri nezavedni, ne zavedajoči se svoje resnične različnosti. Bolj je človek nezaveden, prej bo sledil splošnemu kanonu psihičnega dogajanja. Toda čim bolj se zaveda svoje individualnosti, bolj se bo prebijala v ospredje njegova drugačnost od ostalih subjektov in manj bo ustrezal splošnim pričakovanjem. Prav tako bodo mnogo manj predvidljivi njegovi odzivi. Zadnje je povezano z večjo diferenciranostjo ter širino individualne zavesti; čim bolj namreč napreduje, bolj se kaže različnost in bolj je osvobojena kolektivnih zakonitosti, kajti sorazmerno s širjenjem zavesti raste tudi stopnja empirične svobode volje (Jung, 1995).

	Kot se torej veča individualna diferenciacija zavesti, se manjša objektivna veljavnost; povečuje se subjektivnost osebnega pogleda, kar se sicer ne dogaja nujno de facto, vendar pa vedno v očeh okolice. Kajti ko hoče neko mnenje postati veljavno, mora doseči pritrjevanje čim večjega števila ljudi, in to brez prizadevanja za argumente, ki se navajajo njemu v prid. Resnično in veljavno je tisto, v kar mnogi verjamejo, kajti to dokazuje enakost vseh. Toda za diferencirano zavest ni več tako samoumevno, da se lastna predpostavka ujema s hipotezami drugih in obratno. Ta logični razvoj je s sabo prinesel v za znanstveni razvoj tako pomembnem 17. stoletju to, da se je psihologija začela močno razvijati ob filozofiji. Christian August (1679–1754) pa je prvi govoril o »empirični« in »eksperimentalni« psihologiji (psychologia empirica) in s tem naznanil nujnost postavitve psihologije na nove temelje. Morala se je ločiti od racionalne določitve resnice v filozofiji, kajti postopoma je postajalo očitno, da nobena filozofija ni posedovala tiste obče veljavnosti, ki bi bila enako pravična do različnosti individuumov. Tako kot je bilo že v temeljnih vprašanjih mogoče nedoločeno veliko število subjektivno različnih trditev, katerih veljavnost se je dalo spet samo subjektivno zavreči, se je po naravni poti pokazala nujnost zavrnitve filozofskega argumenta in pojava izkustva na njegovem mestu. S tem se je psihologija uvrstila med naravoslovne znanosti (Naturwissenschaft). Filozofiji je bilo na začetku zagotovo prepuščeno široko področje tako imenovane racionalne in spekulativne psihologije in teologije, toda resno se je lahko postopoma razvila do naravne znanosti šele v naslednjih stoletjih. Ta proces preobrazbe se še danes ni končal. Psihologija je kot učni program še zmeraj priključena mnogim univerzam s filozofskimi fakultetami. Praviloma je v rokah filozofske stroke. Še vedno obstaja »medicinska« psihologija, ki išče zatočišče na medicinski fakulteti. Položaj je uradno torej v veliki meri srednjeveški, ob čemer so včasih tudi naravne znanosti kot »Phil. II« priključene s kvaziimenom oziroma pod pretvezo »naravne filozofije«. (V anglosaških državah res obstaja naziv »doctor scientiae« in psihologija uživa večjo samostojnost.) Četudi je vsaj dve stoletji jasno, da je filozofija v prvi vrsti odvisna od psiholoških predpostavk, je bilo narejeno vse mogoče, da bi se avtonomija izkustvenih znanosti vsaj zameglila, potem ko se ni več dalo skriti odkritja rotacije Zemlje okoli Sonca in Jupitrovih lun. Med vsemi naravnimi znanostmi je doslej psihologiji najmanj uspelo pridobiti svojo samostojnost. Ta zaostanek se zdi Jungu pomemben. Položaj psihologije se lahko primerja s psihično funkcijo, ki je pridržana v zavesti. Tisto, kar temu ne ustreza, je eksistencialno zanikano navkljub in v nasprotju z dejstvom, da gre za prisotnost mnogih fenomenov ali simptomov, ki dokazujejo nasprotno. Vsak poznavalec takih psihičnih fenomenov ve, s kakšnim izmikanjem in manevri samoprevare se zavrača tisto, kar ne ugaja. Do istega prihaja v empirični psihologiji. Kot disciplina obče filozofske psihologije je eksperimentalna psihologija dovoljena v naravoznanstveni empiriji le pod bogato prepredenostjo s filozofskim strokovnim jezikom. Psihopatologija pa je prepuščena medicinski fakulteti kot 'rariteten' dodatek psihiatrije (Jung, 1995).

	Carl G. Jung pravi, da nalašč govori bolj drastično, da bi karseda slikovito prikazal stanje psihologije konec 19. in v začetku 20. stoletja. Za tedanjo situacijo je reprezentativno predvsem Wundtovo stališče, ki ga opiše tudi zaradi tega, ker je iz njegove šole prišla vrsta znanih psihologov, ki so dali pečat začetku 20. stoletja. V svojem delu Grundriss der Psychologie Wundt pravi: »Nek psihični element, ki se je izgubil iz zavesti, bomo imenovali nezaveden samo takrat, ko bomo pri njem predpostavili možnost njegove obnovitve, to je njegovega ponovnega vstopa v aktualno povezavo s psihičnimi procesi. Naše poznavanje v nezavedno postavljenih elementov se nanaša zgolj na to možnost obnovitve. Zaradi tega tvorijo … zmožnost ali dispozicijo za nastanek bodočih sestavin psihičnega dogajanja … domneve o stanju 'nezavednega' ali o kakršnihkoli 'nezavednih dogajanjih' … so zato za psihologijo popolnoma brezplodne; obstajajo pa psihična vzporedna dogajanja tistih psihičnih dispozicij, ki se lahko deloma neposredno dokažejo, deloma pa se lahko na njih sklepa s pomočjo izkustva« (Wilhelm Wundt, Grundriss der Psychologie, Leibzig, 1902) (Jung, 1995).

	Nek predstavnik Wundtove šole meni, »da se psihično stanje ne more imenovati za psihično, če se ni prebilo vsaj do praga zavesti«. Ta argument predpostavlja oziroma razsoja o tem, da je samo zavest psihična. S tem je vse, kar je psihično, tudi zavestno. Ob tem se je avtorju zgodilo, da je uporabil izraz »psihično stanje«, namesto da bi po lastni logiki rekel »neko stanje«, saj oporeka ravno temu, da bi takšno stanje bilo psihično. Drugi argument se glasi, da je najbolj enostavno duševno dejstvo občutek. Ne da se ga razstaviti na še enostavnejša dejstva. Zaradi tega tisto, kar je pred občutkom, in tisto, kar je v njegovem temelju, nikoli ni psihično, temveč fiziološko, torej nezavednega ni. Herbart je zapisal: »Ko neka predstava pade pod prag zavesti, poskuša nadaljevati življenje v latentni obliki, v stalnem prizadevanju, da bi se povzpela nazaj čez prag in potlačila preostale predstave« (Guido Villa, Einleitung in die Psychologie der Gegenwart, Leipzig, 1902). V tej obliki je stavek nedvomno netočen, kajti na žalost tisto pristno pozabljeno nima nobene težnje, da bi se ponovno vrnilo. Če pa bi Herbart namesto »predstava« dejal »kompleks« v modernem smislu, bi bil njegov stavek neznansko točen. Komajda bomo zgrešili, če bomo domnevali, da je tudi dejansko mislil nekaj takšnega. K temu stavku je imel nek filozofski nasprotnik nezavednega zelo prepričljivo opazko: »Če se to sprejme, je človek prepuščen vsem mogočim hipotezam o tem nezavednem življenju, ki jih ne more kontrolirati nobeno opazovanje.« Pri tem vidimo, da ne gre toliko za sprejetje določenega dejstva, ampak je za avtorja odločilen strah, da ne bi naleteli na razne težave. Toda od kod ve, da te hipoteze ne bi moglo kontrolirati nobeno opazovanje? Zanj je to že samo po sebi, a priori očitno, medtem ko se v Herbartova opazovanja sploh ne spušča. Ta vmesni primer je značilen za zastarelo filozofsko stališče v nasprotju z izkustveno psihologijo. Wundt sam je menil, da pri tako imenovanih »nezavednih procesih« ne gre za nezavedne, temveč vedno samo za temno zavestne psihične elemente in da hipotetični nezavedni procesi dejansko lahko nadomeščajo dokazljive ali vsaj hipotetične nezavedne procese. To razmišljanje pomeni jasno zavračanje nezavednega kot psihološke hipoteze. Primere double conscience razlaga kot »spremembe individualne zavesti … ki se ne dogajajo redko, ampak celo kontinuirano in si sledijo v stalnih prehodih in ki se jih tukaj zamenjuje z nevarno in z dejstvi sprto drugačno razlago večine individualne zavesti«. Te druge bi se, kot argumentira Wundt, »morale vendar … dogajati istočasno ter v enem in istem individuumu«. Zato pravi, da dejansko »sploh ne gre za primer«. Brez dvoma ni mogoče, da bi se istočasno in na dovolj očiten način v enem individuumu javljali dve zavesti. Zato so ta stanja praviloma alternirajoča. Toda Janet je dokazal, da medtem ko ena zavest tako rekoč vlada glavi, lahko druga istočasno s pomočjo kode, izražene s premiki prstov, vzpostavi odnos z opazovalcem (L'automatisme psychologique, Pariz, 1889). Dvojna zavest je torej lahko tudi istočasna (Jung, 1995).

	Wundt meni, da je ideja o dvojni zavesti, o nad- in podzavesti v Fechnerjevem smislu, še en »preostanek psihološkega misticizma« iz Schellingove šole. Ta ideja je očitno v nasprotju z dejstvom, da je nezavedna predstava takšne vrste, da je nihče »nima«. V tem primeru postane tudi beseda »predstava« odvečna, saj nakazuje določen subjekt, ki se mu nekaj predstavlja. V tem tiči bistveni razlog, zaradi katerega Wundt zavrača nezavedno. Te težave pa bi se lahko zlahka obšle, če bi se namesto o »predstavah« in »občutkih« govorilo o vsebinah, kar praviloma počne Carl G. Jung. Jung izpostavi dejstvo, da se nezavednih vsebin drži nekakšna predstavljivost oziroma zavest, s katero prihaja resno v poštev možnost razmišljanja o nezavednem subjektu. Slednje pa ni identično z Jazom. Da so to za Wundta dejansko »predstave«, lahko vidimo tudi v njegovem emfatičnem zavračanju ideje o »vrojenih predstavah«. Kako dobesedno je jemal to idejo, se kaže v njegovem načinu izražanja: »Ko bi novorojena žival dejansko vnaprej imela predstavo o vseh svojih dejanjih, kakšno bogastvo anticipiranega življenjskega izkustva bi se tedaj nahajalo v živalskem in človeškem instinktu, toda kako nerazumljivo je videti, da bi si ne samo človek, temveč tudi živali prisvojile večino tega samo prek izkušnje in vaje!« Navzlic temu obstaja vrojeni vedenjski vzorec in prav takšen zaklad ne anticipiranega, ampak nakopičenega življenjskega izkustva. A tu ne gre več za »predstave«, ampak za risbe, načrte ali slike, ki so, četudi nepredstavljivi Jazu, tako realni kot Kantovih sto tolarjev, všitih v plašč, na katere je lastnik pozabil. Na tem mestu bi se Wundt lahko spomnil na Wolffa, ki ga tudi sam omenja, in na njegovo razlikovanje »nezavednih« stanj, o katerih lahko sklepamo samo na podlagi tistega, kar najdemo v svoji zavesti. K »vrojenim predstavam« spadajo tudi »elementarne ideje« Adolfa Bastiana, ki se lahko razumejo kot povsod prisotne analogne temeljne oblike nazora, torej kot nekaj takšnega, kar danes opisujemo z »arhetipi«. Wundt je, razumljivo, zavrnil takšen nazor, in sicer vedno s sugestijo o tem, da gre za »predstave« in ne dispozicije. Trdil je, da »izvor enega in istega pojava na različnih mestih« ni »sicer absolutno nemogoč, toda glede na empirično psihološko stališče ostaja kar v največji meri nemogoč« (Völkerpsychologie V, 2. del, Leipzig, 10 zv., 1910–1923) (Jung, 1995). V tem smislu zavrača »duševno skupno posest človeštva«, prav tako pa tudi idejo smiselnega mitskega simbolizma z značilno utemeljitvijo, da je domneva o »pojmovnem sistemu«, ki se skriva za mitom, nemogoča. Malenkostna domneva, da je nezavedno skoraj toliko kot pojmovni sistem, ni obstajala niti v Wundtovem času, kaj šele v času pred tem ali po tem. Netočno bi bilo domnevati, da je bilo zavračanje ideje o nezavednem v akademskih psiholoških krogih na prehodu v 20. stoletje nekaj brezizjemnega. To se sploh ni zgodilo, tako da sta nezavednemu pripisala odločilni pomen najprej Theodor Fechner, nato pa tudi Theodor Lipps. Čeprav je zanj psihologija »znanost o zavesti«, govori tudi o »nezavednih občutkih in predstavah, ki pa jih ima za procese«. »Psihični proces je,« trdi, »po svoji naravi ali točneje po svojem pojmu ne vsebina zavesti ali zavestni doživljaj, ampak je v življenju tisto osnovno … nujno umišljeno psihično realno … (prim. Der Begriff des Unbewussten, v: III Internat. Kongress für Psychologie in München, 1897146ff. in Grundtatsachen des Seelenlebens, Neudruck, Bonn, 1912). Opazovanje življenja zavesti pelje k prepričanju, da nezavedni občutki in predstave niso v nas samo občasno, ampak je psihična povezanost z življenjem vedno odigrana v njih, sicer priložnostno, samo v tistih izpostavljenih točkah, ko tisto, kar v nas učinkuje, neposredno sporoča svoj obstoj v ustreznih podobah (Leitfaden der Psychologie, Leipzig, 1906). Tako psihično življenje vedno prehaja daleč stran od tistega, kar je ali bi lahko bilo navzoče v nas v podobi vsebin zavesti.« Lippsove izpeljave niso v nobenem nasprotju z današnjim razumevanjem – ravno obratno, kajti predstavljajo teoretično osnovo za psihologijo nezavednega nasploh. Navkljub temu se je še dolgo ohranjal odpor proti hipotezi o nezavednem, tako da je na primer značilno, kako Max Dessoir v svojem Geschichte der Neueren Deutschen Psychologie niti enkrat ne omenja Carla Gustava Carusa in Eduarda Hartmanna (Jung, 1995).



	Zavest in nezavedno

	Z vprašanjem o naravi nezavednega se začenjajo ogromne težave, ki nam jih pripravlja psihologija nezavednih procesov. Ovire nastopijo vedno takrat, ko razum pogumno poskuša prodreti v svet neznanega in nevidnega. Filozof je resnično ravnal premeteno, ko se je z enostavnim zanikanjem nezavednega na lahek način umaknil vsem zapletom. Podobno se je zgodilo fiziku stare šole, ki je verjel izključno v valovno naravo svetlobe ter je moral odkriti, da obstajajo fenomeni, ki se ne morejo razložiti na drugačen način kot s svetlobnimi delci. Na srečo je fizika razkrila psihologom, kako se da izogniti tudi stvarem, ki so videti contradictio in adiecto. Opogumljeni s tem primerom, so psihologi pristopili k reševanju problema, ne da bi ob tem imeli občutek, da bodo s svojo pustolovščino zapustili svet naravoslovnega duha. Kajti ne gre za postavljanje neke trditve, ampak prej za oris modela, ki obljublja bolj ali manj uporabno postavitev vprašanja. Model ne govori o nekem stanju, ampak zgolj ponazarja določen način opazovanja. Preden se pobliže soočimo z dilemo, je treba v določenem oziru razložiti pojem nezavednega. Nezavedno ni kar enostavno tisto neznano, ampak po eni strani neznano psihično, torej tisto, za kar lahko domnevamo, da se takrat, ko pride do zavesti, v ničemer ne razlikuje od nam znanih psihičnih vsebin. Po drugi strani moramo upoštevati tudi psihoidni sistem, o katerega stanju ne moremo povedati ničesar neposrednega. Tako definirano nezavedno opisuje izjemno ohlapno dejansko stanje: vse tisto, kar vem, toda o čemer trenutno ne mislim; vse, česar sem se zavedal in je zdaj pozabljeno; vse, kar so zaznali moji čuti, toda ni opazila moja zavest; vse, kar nenamerno in brez pozornosti (nezavedno) čutim, mislim, se spominjam, hočem in počnem; vse tisto prihodnje, kar se v meni pripravlja in kar bo kasneje stopilo v zavest. Vse to je vsebina nezavednega. Te vsebine so tako rekoč vse bolj ali manj sposobne ozaveščanja ali so vsaj nekoč bile zavestne in se lahko že v naslednjem trenutku tja spet povrnejo. Nezavedno je tako a fringe of consciousness (občutiti védenje), kot ga je nekoč označil William James. K temu mejnemu fenomenu, ki nastaja ob izmenjajočem osvetljevanju in zatemnjevanju, spada tudi že omenjeno Freudovo odkritje. Toda k nezavednemu moramo prišteti še zavesti nedostopne psihoidne funkcije, o katerih eksistenci lahko sklepamo samo posredno. Zdaj prihajamo do vprašanja, v kakšnem stanju se nahajajo psihične vsebine, ko niso navezane na zavestni Jaz. Ta odnos je namreč tisto, kar lahko označimo kot zavest. Po načelu Wilhelma von Ockhama Entia praeter necessitatem non sunt multiplicanda bi bil najbolj previden sklep ta, da se zunaj odnosa do zavestnega Jaza sploh nič ne spremeni, če je postala vsebina nezavedna. Iz tega razloga Jung zavrača razumevanje o tem, da so trenutno nezavedne vsebine samo fiziološke, kajti za to manjkajo dokazi. Nevropsihologija ponuja prepričljive nasprotne argumente. Spomnimo se samo primerov, kot so double personnalité, automatisme ambulatoire in tako dalje. Janeteva in Freudova teorija kažeta, da v nezavednem stanju na videz vse deluje na isti način, kot če bi bilo zavestno. Zaznavanje, mišljenje, čutenje, hotenje in namera se dogajajo, kot če bi bil prisoten subjekt. In tudi ne obstaja prav malo primerov, kot recimo v zgoraj omenjenem double personnalité, kjer se dejansko pojavi drugi Jaz in tekmuje s prvim Jazom. Zdi se, da takšne ugotovitve dokazujejo, kako je nezavedno v resnici 'podzavest'. Določena izkustva, ki jih je deloma odkril že Freud, pa dokazujejo, da stanje nezavednih vsebin sploh ni enako kot pri zavestnih. Tako se denimo čutno poudarjeni kompleksi v nezavednem spreminjajo na isti način kot v zavesti. Res so lahko obogateni z asociacijami, toda s tem ne bodo popravljeni, ampak ohranjeni v izvorni obliki, kar se da zlahka ugotoviti ob njihovem stalnem in enakomernem delovanju na zavest. Poleg tega prevzamejo nase prisilni karakter avtomatizma, na katerega se ne da vplivati in ki se ga lahko odpravi šele takrat, ko pride v zavest. Ta postopek zato upravičeno sodi med najpomembnejše terapevtske faktorje. Takšni kompleksi končno preko samoimplikacije, bržkone sorazmerno svoji distanci do zavesti, prevzamejo arhaično-mitološki značaj in s tem numinoznost, česar ni težko odkriti pri shizofreni razcepljenosti. Numinoznost je povsem zunaj zavestne volje, ker prestavlja subjekt v stanje odmaknjenosti, to je brezvoljne vdanosti (Jung, 1995).

	Te lastnosti nezavednega stanja so v nasprotju z obnašanjem kompleksov v zavesti. Ti so tukaj podvrženi korekciji, izgubijo svoj avtomatični značaj in so lahko popolnoma predrugačeni. Z njim je odgrnjen mitološki plašč, vse bolj se zaostrujejo v personalističnem smislu in se racionalizirajo, potem ko so vstopili v procese prilagajanja, ki se nahajajo v zavesti. To nam omogoči dialektična razlaga. Pri shizofreni disociaciji ta sprememba manjka v zavestnem stanju, ker se kompleksi ne sprejemajo v popolni, temveč v fragmentarni zavesti. Kompleksi se prav zato pogosto pojavljajo v svojem izvornem, to je arhaičnem stanju. Nezavedno stanje je zato pač drugačno kot zavestno. Četudi se v nezavednem proces odvija dalje na način, kot da bi bil zavesten, se dozdeva, da se ta z naraščajočo disociacijo nekako spušča na primitivno, arhaično-mitološko raven in da se v svojem značaju približuje bazični instinktivni obliki ter nagonu podobnim lastnostim, namreč avtomatizmu, nezmožnosti vplivanja, all-or-non reaction in tako dalje. Če uporabimo analogijo s spektrumom, lahko sesedanje nezavednih vsebin primerjamo s premeščanjem k rdečemu kraku, ob čemer je prispodoba še posebej sugestivna, saj je rdeča kot barva krvi že od nekdaj značilna za emocionalno in nagonsko sfero. Nezavedno torej predstavlja drugačen medij od zavesti. Na področjih, ki so blizu zavesti, se ne spreminja veliko, saj se tam svetloba in tema menjata dovolj pogosto. Toda ravno ta mejna plast je najvažnejša pri odgovoru na naš véliki problem enačaja med psiho in zavestjo. Dokazuje nam, kako relativno je nezavedno stanje, in sicer je tako zelo relativno, da se za pravilen opis temne strani duše zdi mamljivo uporabiti pojem 'podzavest'. Ravno tako relativno je tudi z zavestjo, saj znotraj njenih meja ne obstaja kar preprosto zavest, ampak cela skala intenzivnosti zavesti. Med 'počnem' in 'zavedam se, kaj počnem' ne obstaja samo neskončna razlika, temveč je včasih izraženo tudi nasprotje. Imamo torej zavest, v kateri dominira nezavedno, pa tudi zavest, v kateri prevladuje zavedanje. Ta paradoks je razumljiv takoj, ko pojasnimo, da ne obstaja nobena zavedna vsebina, o kateri bi lahko z gotovostjo rekli, da se je nekdo popolnoma zaveda, saj bi bila za kaj takega potrebna nepredstavljiva totalnost zavesti, ta pa bi predpostavljala nemisljivo celoto in popolnost človeškega duha. S tem pridemo do paradoksalnega sklepa, da ni nikakršne vsebine zavesti, ki ne bi bila v drugem oziru nezavedna. Verjetno tudi ni nobenega nezavednega psihičnega, ki ne bi bilo istočasno zavedno. Dokazati drugo ugotovitev je vsekakor težje kot dokazati prvo, kajti naš Jaz, ki bi lahko izrekel takšno trditev, obstaja kot navezna točka zavesti in ni tako povezan z nezavednimi vsebinami, da bi lahko spregovoril o njihovi naravi. Te so mu praktično nezavedne. To ne pomeni, da se mu v drugačnem pogledu ne morejo kazati kot zavestne; te vsebine v kakšnem primeru pod določenim vidikom lahko spozna, ob tem pa ne ve, da ravno te pod drugim vidikom povzročajo motnje v zavesti. Poleg tega obstajajo tudi procesi, pri katerih se ne more dokazati njihova povezava z zavestnim Jazom, a se navkljub temu pojavljajo kot 'predstavljivi' oziroma podobni zavesti. Končno pa imamo tudi primere, kjer sta prisotna tako nezavedni Jaz in s tem drugo zavedanje, kar smo že videli. Toda slednji so le izjeme. V zvezi s tem je treba omeniti, da je C. A. Meier takšne opazke povezal s podobnimi fizikalnimi nazori. Takole pravi: »Razmerje komplementarnosti med zavestjo in nezavednim je blizu še eni fizikalni paraleli in zahteva strogo izpeljavo 'principa korespondence'. Lahko bi nam dala ključ za to, kar v analitični psihologiji tako često doživljamo kot 'strogo logiko' nezavednega in kar v resnici spominja na 'razširjeno stanje zavesti' (Moderne Physik – moderne Psychologie, Berlin, 1935) (Jung, 1995).

	Na psihični ravni se vedenjski vzorec (pattern of behaviour) s svojo prisilnostjo prekine na ljubo vsem variantam obnašanja, ki so pogojene z izkustvom in voljnimi dejanji, torej s pomočjo zavestnih procesov. Glede na psihoidna, reflektivna in instinktivna stanja pomeni psiha rahljanje povezanosti naraščajočega potiskanja nesvobodnih procesov v korist 'izbranih' modifikacij. Dejavnost izbire se po eni strani dogaja znotraj zavesti, po drugi pa zunaj le-te, brez navezave na zavestni Jaz in s tem nezavedno. Slednje je proces, ki je samo podoben zavestnemu, kot da bi šlo za 'predstavljanje' oziroma zavestnost. Ker nikakor nimamo dovolj razlogov za domnevo o obstoju drugega Jaza v vsakem individuumu in o tem, da vsakdo poseduje disociacijo osebnosti, moramo odmisliti idejo o drugi zavesti Jaza, ki bi izhajala iz voljnih odločitev. Ker pa je obstoj zelo kompleksnih, zavesti podobnih procesov v nezavednem preko izkustva psihopatologije in tudi psihologije sanj postal vsaj zelo verjeten, smo hočeš nočeš prisiljeni sklepati, da je stanje nezavednih vsebin resda drugačno od zavestnih, vendar jim je nekako podobno. V teh okoliščinah nam ne preostane drugega kot predpostavka o sredini med pojmom nezavednega in zavestnega stanja, torej o aproksimativni zavesti. Ker je v našem neposrednem izkustvu dana zgolj reflektivno, kot zavestno in spoznavno stanje, kot odnos predstav ali vsebin s kompleksom Jaza, ki opisuje empirično osebnost, se bo drugačna zavest, bodisi z Jazom ali brez vsebine, težko zamislila. Že na nekoliko primitivni človeški stopnji izgubi kompleks Jaza velik del pomena in zaradi tega se zavest spremeni na značilen način. Preneha biti refleksivna. Če ob tem opazujemo še psihične procese pri višjih vretenčarjih in še posebej pri udomačenih živalih, bomo naleteli na pojave, ki so podobni zavesti, toda komajda dopuščajo možnost obstoja Jaza. Luč zavesti ima, kot vemo iz neposrednega izkustva, veliko svetlobnih stopenj, kompleks Jaza pa mnoge ravni svojega izraza. Na animalni in primitivni stopnji vlada zgolj luminositas, ki jo komaj lahko ločujemo od svetlobe disociiranih fragmentov Jaza, enako kot tudi na infantilni in primitivni stopnji zavest še ne predstavlja enosti, ker ta še ni centrirana s strani urejenega kompleksa Jaza, ampak vzplamteva le tu in tam, in sicer tedaj, ko jo prebudijo zunanji ali notranji dogodki, instinkti in afekti. Na tej stopnji zavest še nima otoškega ali arhipelaškega značaja in tudi na višji ali najvišji ne obstaja kot popolnoma integrirana celota, ker je sposobna za nedoločene širitve. Moderni zavesti se še vedno lahko dodajo svitajoči se otočki, če ne kar kontinenti. Pojav, ki je postal že vsakodnevno izkustvo psihoterapevtov. Zato je dobro, če si zavest Jaza zamišljamo kot obkroženo s številnimi majhnimi luminozitetami (Jung, 1995).

	Kolektivno – osebno nezavedno kot empirična danost

	Sugestija je tesno povezana z nezavednim. Carl G. Jung se je ukvarjal s kolektivnim zavednim in ga definiral kot del psihe, ki ga lahko ločimo od osebnega nezavednega kot njegov negativ, ker ne obstaja, zahvaljujoč osebnemu izkustvu, in zato nima značaja osebne pridobitve. Osebno nezavedno je pretežno sestavljeno iz vsebin, ki so bile nekoč zavedne, vendar so nato iz zavednega izginile, ker so bile bodisi pozabljene ali potlačene. Vsebine kolektivnega nezavednega nikoli niso bile v zavednem in zato nikoli niso postale individualne, tako da se morajo za svoj obstoj zahvaliti izključno dedovanju. Pojem arhetipa, ki je neizogibni korelat ideje o kolektivnem nezavednem, pomeni navzočnost določenih oblik v psihi, ki so povsod prisotne in razširjene. Mitološka raziskava jih imenuje »motivi«, v psihologiji primitivnih ljudstev ustrezajo pojmu Lévyja Bruhla représentations collectives. Na področju primerjalne religiologije pa sta jih nemški sociolog Hubert Knoblauch in francoski sociolog in antropolog Mauss Marcel definirala kot kategorije imaginacije. Adolf Bastian jih je že pred časom označil za elementarne misli ali pramisli. Jung meni, da bi po teh navedbah lahko z dovolj razlogi sklepali, da predstava o arhetipu – dobesedno o predeksistentnih oblikah – sploh ni samo njegov pojem, ampak je priznana in znana tudi na ostalih področjih znanosti (Jung, 1995).

	Jungova teza se glasi takole: »Instinkti za razliko od osebne narave zavedne psihe obstaja še nek drug psihični sistem kolektivnega neosebnega značaja ob našem zavednem, ki je po eni strani popolnoma osebne narave in ki ga, ko osebno nezavedno dodamo kot privesek, razumemo kot edini način izkušanja psihe. Kolektivno nezavedno pa se ne razvija individualno, temveč se podeduje. Sestavljeno je iz predeksistentnih oblik, arhetipov, ki lahko šele drugotno postanejo zavedne ter vsebinam zavednega podelijo jasno očrtano obliko.«



	Psihološki pomen kolektivnega nezavednega

	Carl G. Jung pravi, da naša medicinska psihologija, ki je nastala iz poklicne prakse, poudarja osebno naravo psihe. Pri tem ima v mislih predvsem stališča Freuda in Adlerja. Gre za psihologije osebe (Psychologie der Person), v kateri so bili njeni etiološki in vzročni faktorji skoraj v celoti razumljeni kot njena narava z osebnostnega vidika. Vendar se ta psihologija opira tudi na določene splošne biološke dejavnike, denimo na seksualni instinkt ali nagon po samopotrjevanju, in ne samo na osebnostne lastnosti. V to je primorana, če hoče zadostiti zahtevi po tem, da je razlagalna znanost. Nobeden od teh nazorov ne zanika instinktov, ki so skupni živalim in človeku, niti ne njihovega vpliva na osebnostno psihologijo. Instinkti so neosebni, splošno razširjeni in podedovani faktorji motivirajočega značaja, ki so pogosto tako zelo oddaljeni od roba zavednega, da si je moderna psihoterapija zadala nalogo, da pacientom pomaga pri njihovem ozaveščanju. Poleg tega instinkti za živo bitje niso povsem nejasni in nedoločljivi, ker so specifično oblikovane nagonske sile, ki so že dolgo pred vsako zavestjo in ne glede na stopnjo zavedanja sledile svojim inherentnim ciljem. Z arhetipi zato ustvarjajo popolno analogijo, tako točno, da se nam postavlja razlog za domnevo, da so arhetipi nezavedne odslikave instinktov samih; povedano z drugimi besedami, predstavljajo osnovni vzorec instinktivnega vedenja. Hipoteza o kolektivnem nezavednem je drzna v prav takšni meri kot domneva o obstoju instinktov. Brez omahovanja lahko zatrdimo, da je človekova aktivnost v veliki meri spodbujena z instinkti, če pri tem odmislimo racionalno motivacijo zavednega razuma. Ko bi zdaj trdili, da so naše fantazije, zaznavanje in mišljenje na enak način pod vplivom prirojenega in splošno prisotnega oblikovnega načela, bi se zdelo, razmišlja Jung, da lahko normalno razmišljujoč razum ob tej ideji odkrije misticizem v ravno tako veliki ali majhni meri kot v teoriji o instinktih. Četudi je bil očitek misticizma pogosto usmerjen prav na Jungove trditve, je ta ponovno poudaril, da ni pojem kolektivnega nezavednega niti spekulativna in niti filozofska, temveč empirična danost. Vprašanje se glasi: »Ali obstajajo take univerzalne forme ali ne?« Če obstajajo, dobimo področje psihe, ki ga lahko imenujemo kolektivno nezavedno. Toda diagnoza kolektivnega nezavednega ni prav enostavna naloga. Ni dovolj zgolj poudarjati nezavedne produkte, ki so pogosto jasno arhetipske narave, kajti ti so lahko pridobljeni tudi s pomočjo jezika in pripovedovanja. Kriptomnezijo je treba izključiti, ker je v marsikaterem primeru skorajda nemogoča. Navzlic vsem tem težavam ostaja zadostno število posameznih primerov, ki onstran vsakega razumskega dvoma dokazujejo avtohtono ponovljive mitološke motive. Če takšno nezavedno dejansko obstaja, bi morala psihološka razlaga to sprejeti in določene navidezno osebne etiologije podvreči ostrejši kritiki (Jung, 1995).

	Jungova razprava poteka od objektivnega k subjektivnemu, pri čemer opozori na odnos klient – terapevt, na subjektiviteto terapevta in njegov vpliv na odnos oziroma posledično na uspešnost terapevtskega učinka. O tem smo že govorili, ko smo se dotaknili japonske zgodovine vpliva sugestije in njenega učinka v terapevtskem odnosu. Japonski znanstveniki so medsebojno vplivanje priznavali že mnogo let pred zahodnim svetom. To je bila ena glavnih razlik v dojemanju sugestije in njene uporabe. Jung postavlja pod vprašaj diferencirano zavest, za katero ni več nujno, da se ujema s hipotezami drugih. S tem pa paralelno razpravlja tudi o razvoju psihologije kot znanosti in njenem položaju. To primerja s psihično funkcijo, ki je pridržana zavesti. Za opis situacije v 20. stoletju citira Wundtovo stališče: »Nek psihični element, ki se je izgubil v zavesti, bomo imenovali nezaveden samo takrat, ko bomo pri njem predpostavili možnost njegove obnovitve, to je njegovega ponovnega vstopa v aktualno povezavo s psihičnimi procesi …« Nezavedno torej predstavlja drugačen medij od zavesti.

	Serge Moscovici, romunsko-francoski socialni psiholog, skozi imperativ množice in posameznika polemizira, kako sugestija množice vpliva na posameznikovo zavest in ga popolnoma podredi, povleče v skupino, v kvantiteto, kjer se preoblikuje v brezoblično maso. Med posameznikom in skupino (med dvema antagonističnima težnjama) pa obstajajo napetosti.





Posameznik in množica


	Carl Gustav Jung je raziskoval in se posvečal kolektivnemu nezavednemu. Moscovici je obravnaval delovanje kolektivnega – mase na posameznika, spremljajoče anomalije in odklone, ki nastajajo znotraj interaktivnih procesov. Goffman je vpeljal interakcijo med družbeno stvarnostjo in posameznikom, znotraj katere si posameznik pridobi izkušnjo, jo organizira z določenim predznakom in uskladišči iz zavednega v nezavedno. Gre za strukturo socialne realnosti, ki jo sestavljajo posameznik in deležniki, ki se naseli kot kolektivno nezavedno. Lahko bi označili, da se kolektivno nezavedno do neke mere podeduje, kot zapiše Jung, oziroma nastane na osnovi socialne interakcije, kot meni Goffman.

	Moscovici trdi, da je najpomembnejši izum modernega časa posameznik. Od nastanka naše vrste pa do renesanse je človekov horizont vedno predstavljal nas, to je skupino ali družino, s katero je bil posameznik povezan z močnimi vezmi dolžnosti. Zaradi dolgih potovanj, trgovine in znanosti se je ta atom človeštva osvobodil skupine. Človek je obdarjen z lastnim mišljenjem in občutki. Ima svoje pravice in svoboščine, izbojeval je mesto v sebi, v perspektivi, ki jo označuje Jaz. Njegov položaj ni lahek. Obnašati se mora primerno svojemu razumu, soditi brez strasti o bitjih in stvareh ter delovati na podlagi popolnega poznavanja stvari. Mišljenje drugega mora razumeti samo po zdravi presoji. Odločitve za ali proti sprejema z nepristranskostjo in nepodrejenostjo. Od vsakogar pričakujemo, da deluje premišljeno, da ga vodijo lasten um in interesi, ne glede na to, ali je sam ali v družbi sebi podobnih. Vpogled v dejansko stanje kaže, da iz vsega tega ni nič. Vsak posameznik se pasivno podreja odločitvam svojih nadrejenih. Brez premisleka sprejema mišljenje svojih prijateljev, sosedov ali svoje stranke. Ponotranja govor in okus svoje okolice. Ko se neka oseba pridruži neki skupini in jo množica – masa zajame, postane sposobna skrajnega nasilja ali panike, navdušenja ali krvoločnosti. Počenja stvari, ki jih zavest obsoja ali ki so proti njenemu interesu. V takšnih okoliščinah se vse dogaja, kakor da se je človek popolnoma spremenil in postal nekdo drug. Razlogov za ta dejanja ne moremo iskati v tem, da posamezniki ne delujejo zavedno v neki družbeni situaciji, temveč v tem, da se 'dodajajo eden drugemu', se zmanjšujejo, popačijo in izpridijo. Schiller je trdil, da je vsak inteligenten in razumljiv, dokler ga razumevamo posamično. Kot del neke skupine pa ljudje postanejo neracionalni. Pisatelj Henri René Albert Guy de Maupassant je natančno opisal situacijo, v kateri občuti grozo v množici: »Nisem sposoben, da grem v neko gledališče ali da sem navzoč na javni svečanosti. Tu vedno občutim neko čudno neznosno slabost, strašno razdraženost, kakor da se s svojo močjo bojujem proti nekim nepremagljivim in skrivnostnim vplivom. Kolikokrat sem rekel, da naš razum raste in se krepi, če živimo sami, in da se zožuje in upada, ko se ponovno vmešamo med druge ljudi. Stiki, vse, kar se govori in kar smo prisiljeni poslušati, da slišimo in da na to odgovorimo, vse deluje na misel.« Če pogledamo analogijo kolektivnega s posameznikom, vidimo, da sugestija ali vpliv pri kolektivnem pomenita isto kakor nevroza pri posamezniku. Obe predvidevata popačenje logičnega razmišljanja, pa tudi njegovo bežanje in dajanje prednosti nelogičnemu razmišljanju, posameznikovo razpetost med njegovim racionalnim in iracionalnim delom, med njegovim notranjim in zunanjim življenjem. V obeh primerih opazimo izgubo stika s stvarnostjo in zaupanja v samega sebe. Posledično se posameznik ravnodušno podreja avtoriteti skupine ali vodji in postaja dovzeten za odločitve dajalca sugestij. Znajde se v vojni s samim seboj, v vojni, v kateri se njegov individualni jaz obrača proti njegovemu družbenemu jazu. Kar naredi, je v lasti kolektivizma in v popolnem protislovju s tistim, kar ve, ko je postavljen pred samega sebe, in kar ustreza njegovemu prepričanju o razumnem in moralnem. Vpliv oziroma sugestija lahko tako osvojita in uničita posameznika, da je povsem povlečen v nejasno, neartikulirano, brezoblično maso, kjer ni nič drugega kot oponašajoča lutka vplivnih osebnosti, državnikov, verskih dostojanstvenikov, oseb, ki predstavljajo avtoriteto. Na enak način nevroza razjeda zavedni del posameznika, in to tako zelo, da so njegove besede in postopki le še ponavljanje travmatičnih spominov iz otroštva. Toda delovanje kolektivnega vpliva ali sugestije sta v primerjavi s posameznikovo nevrozo v nasprotju. Vpliv mase naredi posameznika sposobnega, da ostane v skupini, a sčasoma ga pripelje do tega, da je nesposoben živeti sam. Nevroza ga zadržuje, mu brani živeti z drugim, potiska ga iz množice, kakor da se je zaprl vase. Vpliv mase na posameznika naredi človeka družbenega, nevroza pa nedružbenega. Med tema dvema antagonističnima težnjama obstajajo številne napetosti. Ena izmed teh je, da dozdevni kolektivni 'norci' nimajo iste narave kakor dozdevni individualni 'norci'. Tega razmišljanja ne moremo zaključiti s tem, da eni nastajajo na osnovi drugih. Prvi nastanejo iz pretirane družbenosti, ko se njihova edinstvenost zlije z družbenim telesom, drugi postajajo takšni zaradi nesposobnosti, da bi bili z drugimi in da bi našli kompromise za skupno življenje (Moskovici, 1997).

	V družbeni stvarnosti je nosilec pojavov in njihove dinamike socialna interakcija, v kateri posameznik pridobi izkušnjo. Erving Goffman, sociolog in socialni psiholog, poudarja, da je to subjektivna organizacija izkušnje. To pomeni, da nastane problem v interakciji tedaj, ko nekdo, ki ima avtoriteto, interpretira interese ali izkušnjo šibkejšega posameznika (na primer otroka ali klienta in podobno …). Interpretira jih z določenim predznakom, kot grozno izkušnjo, nerealno, tragično, kar pa je pravzaprav subjektivna izkušnja tistega, ki je superioren v medosebni interakciji. To povzroči problem, ko je organizacija izkušnje negativna in sugerirana v tistega, ki je v dani situaciji podrejen v medosebni interakciji. Kar je za nekoga 'opremljeno' z določenim predznakom, je le njegova interpretacija in organizacija izkušnje, znotraj katere se ne sprašujemo več, ali je 'pravilna' ali 'nepravilna'. Organizacija izkušnje in interpretacija dogodka sta torej ključna za nastanek travmatičnih izkušenj v otroštvu in kasneje. Ko na primer otrok med tekom pade, izkusi bolečino in šok. Od njegovega skrbnika oziroma tistega, ki je v dani situaciji prisoten, je odvisno, kako mu bo predstavil to izkušnjo, kaj bo povedal, kako bo komentiral, kako jo bo interpretiral. Na osnovi tega, kako bo nadrejeni, vplivnež ali pomemben drugi interpretiral dogodek ter mu sugeriral to sporočilo, je odvisno, kako bo otrok organiziral določeno izkušnjo, si jo zapomnil in jo uskladiščil v svoje nezavedno. Tako postajajo travmatični dogodki 'večji ' ali 'manjši', z manj ali več teže. Na podlagi organiziranih izkušenj in interpretacij dogodkov se oblikuje posameznikova 'realnost'. Goffman nadomesti pojem realnost z besedno zvezo organizacija izkušnje, kar pove veliko več o stvarnosti pri posameznikih in družbeni stvarnosti. S tem razgradi konstrukcijo vzorcev, pravil in norm, ki sicer določajo 'realnost', ki nastane na osnovi kolektivnosti oziroma večine. Z 'organizacijo izkušnje' razgradi tudi pomembnost različnosti kultur, vendar ne v smislu različnosti, ampak razlikovanja. Vsaka organizacija izkušnje pri posamezniku je torej individualna; med seboj so enakovredne, ne glede na to, v kateri kulturi živi posameznik (Goffman, 1974).

	V procesu hipnoze gre posameznik lahko v določen čas in prostor, vrne se k dogodku, ki ga je doživel, in to z namenom, da bi ga ozavestil in transformiral v novo doživetje z nevtralnim predznakom. S pomočjo sugestije reinterpretiramo organizirane in interpretirane izkušnje iz preteklosti in prav tako s pomočjo sugestije nadomestimo novo oznako, ki nosi nevtralen ali pozitiven predznak. S tem odstranimo ovire, ki so usidrane v posameznikovem nezavednem.

	Socialna realnost ni eksotična zbirka različnih človekovih, od kulture odvisnih neracionalnih posebnosti, ni njena pisana zunanjost, ampak njena funkcija. Glavni predmet socialnopsihološkega raziskovanja bi morala biti predvsem dinamika pojavov in ne toliko njihova vsebina. Torej ni tako pomembno, kako neka socialna skupina strukturira svoje okolje; to mora narediti. Veliko pomembnejši so procesi, s katerimi taki pojavi nastajajo, se vzdržujejo in se spreminjajo. Prav ti procesi so tisti, ki so v socialni psihologiji ahistorični in transkulturni, saj neposredno izhajajo iz bivanjsko pomembne motivacijske osnove, ki mora biti enaka za vse ljudi. To pomeni, da je za eksperimentalno usmerjeno socialno psihologijo nujen premik s preučevanja posameznika na preučevanje socialne interakcije. To je nosilec procesa, ki nas bo zanimal v nadaljevanju (Bečaj, 1993).

	Pojem 'socialna realnost' je v nekoliko drugačnem pomenu uporabila prva Lewinova sodelavka Mahlerjeva. Gollwitzer in Wicklund (1985), Asch (1953), Watzlawick (1976), Montmollinova (1977), Moscovici, Faucheux (1972) in Turner (1991) trdijo, da sta fizična in socialna stvarnost prepleteni in ju tako rekoč ni mogoče razločiti. Britanski socialni psiholog Turner opozarja, da je bistveni del socialne realnosti socialna norma, ki jo definira kot splošno, s konsenzom sprejeto stališče skupine do nečesa (Turner, 1991).

	Moscovici, ki velja za enega od začetnikov sodobnega raziskovanja na tem področju, meni, da so socialne predstave »kognitivni sistemi s svojo lastno logiko in jezikom« (Farr, 1977), in poudarja, da ne gre za 'mnenja o' ali 'predstave o' ali 'stališča do', temveč za 'teorije' ali 'svežnje znanja', ki so organizirani po svojih pravilih, za odkrivanje in organizacijo realnosti, vrednostnih sistemov, idej in ravnanj. »Definicija je nejasna, saj ne vemo, kaj naj bi ti 'svežnji znanja', ki so nekaj več kakor 'predstava o' ali 'stališče do', vse zajemali.« Potter in Litton (1985a) trdita, da so socialne predstave koncept, ki šele išče svojo teorijo. Moscovici socialne predstave ostro ločuje od tradicionalnega socialnopsihološkega koncepta stališča. Potter in Litton (1985) pravita drugače: »Socialne predstave naj ne bi določale le odnosa do nekega objekta, ampak tudi objekt sam, tako da je ta s psihološke perspektive konstruiran s socialnimi predstavami.« Farr in Moscovici (1984) poudarjata, da posamezniki in skupine ustvarjajo predstave s komunikacijo in kooperacijo. Očitno jih ne oblikujejo posamezniki izolirano. Ko nastanejo, začnejo živeti svoje lastno življenje. Krožijo, se spajajo, se odbijajo in privlačijo. Omogočajo nastajanje novih predstav, medtem ko stare odmirajo. Socialne predstave so splošno sprejete, okrepljene s tradicijo in so v tem smislu socialna realnost sui generis. Wells (1987) zapiše, da bolj ko je izvor pozabljen in konvencionalnost spregledana, bolj postajajo fosilni. Ideja se postopoma materializira. Socialne predstave so torej v bistvu socialna realnost. Fizična realnost s tem (po mnenju Moscovicija) ni zanikana, je pa v ozadju. Človek je bolj kakor s fizično določen s socialno realnostjo (Bečaj, 1995).

	Farr in Moscovici (1984) trdita, da ne želita narediti vtisa, da predstave niso skladne z nečim, čemur pravimo zunanji svet. Ugotavljata, da imamo v pogledu na realnost na razpolago zgolj predstave, ki sta jim prilagojena zaznavni in spoznavni aparat. To pomeni, da ni nobene informacije o kateremkoli objektu ali osebi, ki ne bi bila popačena s predstavami. Njihova podoba je zato nujno nejasna in delno nedostopna.





	Socialna zgradba posameznikov

	Gergen kot najpomembnejši predstavnik socialnega konstrukcionizma in Davis (1985) trdita, da je svet, v katerem živi človek, artefakt, ki nastane z medsebojno izmenjavo. Različni koncepti, ki jih uporablja človek, niso odsev zunanjega, 'objektivno' obstoječega sveta v človekovi zavesti, temveč nastanejo v njegovih lastnih, s socialno interakcijo oblikovanih konstruktih, ki jih človek doživlja kot pravo, objektivno obstoječo realnost. To seveda pomeni, da je človekovo vedenje o zunanjem svetu v bistvu historično, kulturno oblikovano (ne le vplivano) in ima lahko različne oblike, ki pa so funkcionalno enakovredne. Socialni konstrukcionizem je zato v svojem bistvu radikalen dvom o tem, da je svet resnično tak, kakršen se zdi. Gergen dokazuje pravilnost svojega modela z navajanjem rezultatov različnih raziskav, iz katerih je razvidno, da so imeli v socialni psihologiji obravnavani koncepti, kot na primer 'otrok', 'materinska ljubezen', 'agresivnost', 'moralnost', 'shizofrenija', v različnih socialnih prostorih in časovnih obdobjih zelo različne pomene. Poleg tega so taki koncepti običajno povezani s socialnimi, moralnimi, političnimi in ekonomskimi institucijami, s katerimi se medsebojno podpirajo. Trdoživost tovrstnih pojavov očitno ni odvisna od njihove lastne empirične vrednosti, temveč od živosti socialnih procesov, s katerimi se oblikujejo, prenašajo in utrjujejo. To so komunikacija, pogajanja, konflikti in retorika. Imajo pa zelo pomemben vpliv na ravnanje v konkretnih okoliščinah, saj tako ali drugačno razumevanje nečesa pomeni tudi temu ustrezno ravnanje. Gergen ugotavlja, da je osrednja točka socialnega konstruktivizma v tem, da nekatere oblike vedenja, dogodki ali pojavi, ki jih preučuje družboslovje, sami po sebi ne obstajajo, temveč so le konstrukti, ki nastajajo znotraj nekaterih kultur in različnih socialnih kontekstov. Socialni konstrukcionizem domneva, da so našteti in podobni pojavi lahko z raziskovanjem sploh šele oblikovani (Bečaj, 1995).

	Lewin, Festinger, Schachter in Pepitone so avtorji, ki imajo po Gergenovem mnenju skupno epistemološko orientacijo in trdijo, da vedenje o zunanjem svetu ni preprost odsev le-tega v posamezniku. Bistveni so procesi, s katerimi človek predeluje informacije. Ti so tisti, ki s svojimi značilnostmi (so)oblikujejo tako vedenje. Delo omenjenih avtorjev izhaja iz Lewinove premise, da je »človekova akcija izredno odvisna od spoznavne predelave informacij; vendar ne o svetu, kakršen je, temveč o svetu, kakršnega si predstavljamo«. Gre za supraindividualni pojav. Osnovna raziskovalna kategorija je socialna interakcija, ki posameznike povezuje in omogoča strukturiranje okolja – z oblikovanjem socialne realnosti, socialnih predstav ali različnih socialnih artefaktov. Z drugimi besedami: nosilec pojava ni posameznik, ampak socialna interakcija – torej nek socialni prostor. Vsi pojavi temeljijo na konsenzu. Gre za socialnopsihološke pojave, ki sami po sebi objektivno ne obstajajo. Resnični so samo toliko, kolikor vanje verjame večina. Leon Festinger, ameriški psiholog, vidi socialno primerjanje kot osnovni mehanizem socialne realnosti v preverjanju konsenza. Moscovici (1984) trdi, da ne gre za posameznikovo subjektivno popačenje informacije, ampak da se v socialnem prostoru določijo merila, po katerih se to lahko ali celo mora zgoditi (Moscovici, 1997).

	Socialne predstave naj bi med drugim spreminjale neznano v znano, kar je ugotovitev, ki temelji na Moscovicijevi intuiciji. Sicer pa se socialnim predstavam v nekaterih definicijah največkrat pripisuje strukturiranje socialnega okolja, kar omogoča orientacijo v fizičnem in socialnem svetu. O dinamičnih procesih se nekoliko govori le pri socialnih predstavah, ki naj bi temeljile predvsem na 'usidranju' in 'objektivizaciji'. Oba procesa naj bi imela funkcijo spreminjanja neznanega v znano, pri čemer je razlika v tem, tako trdita Moscovici in Farr (1984), da gre pri usidranju za krčenje tujih, novih, neznanih idej na običajne, že obstoječe kategorije in predstave, medtem ko se z objektivizacijo poišče v konkretnem svetu ustrezen ekvivalent za abstraktni material. Kar je v mislih, se prepozna kot obstoječe v fizičnem svetu. Kljub težavam z definiranjem in nejasnostim glede motivacijske osnove lahko ugotovimo, da gre v vseh primerih za supraindividualne, kulturno oblikovane pojave, ki temeljijo na konsenzu in so razmeroma stabilni. Njihov nosilec je določen socialni prostor, oblikujejo pa se s socialno interakcijo. Pomembna razlika med njimi je v stopnji njihove socialne konstruiranosti, čeprav ne dajejo videza pomembnosti, saj nobena smer nima jasnega odgovora, v kakšnem razmerju sta socialno vzpostavljen svet in 'objektivna' realnost. Socialna realnost, socialne predstave in socialni konstrukcionizem imajo enako motivacijsko osnovo, ki je v človekovi nepopolni biološki opremi. Predstavljajo eksistenčno nepogrešljiv del vedenjske opreme, ki nadomešča instinktivnost. Funkcija obravnavanih pojavov je zato strukturiranje okolja. Človeka sicer lahko označimo kot bazično anksiozno bitje, toda to je posledica značilnega strukturnega modela okolja, ki človeka naredi odvisnega od socialnega okolja. Gre za en sam pojav, katerega glavna funkcija je strukturiranje okolja. Pojavi se utegnejo razlikovati glede na vsebino oziroma raven, na kateri se pojavljajo. Gergen (1985) ugotavlja, da so osrednje točke socialnega konstrukcionizma konstrukti, ki nastanejo znotraj določenih kultur in različnih socialnih kontekstov. Konstrukti prepogosto postanejo stereotipne šablone oziroma vzorci, v katere smo vpeti v 'realnosti' (Bečaj, 1995).

	Turner trdi, da je del 'socialne realnosti' socialna norma, toda to ne drži. 'Socialna realnost' je konsenz, ki se vzdržuje s socialno interakcijo. Moscovici ugotavlja, da ne gre za mnenja, predstave in stališča, ampak za svežnje znanja, ki so organizirani po pravilih za odkrivanje in organizacijo ravnanja in dogajanja. Trdi, da si posamezniki in skupine ustvarjajo predstave s pogovori. Svežnji znanja torej nastanejo tudi z organizacijo izkušnje socialnih dogodkov na splošno in v konkretnih okoliščinah oziroma v interakciji med akterjema. Gre bolj za družbeno stvarnost, ki jo tvorijo medsebojne izmenjave, torej tisto, kar se dogaja v interakciji med akterji v vsakdanjem življenju. V množici na posameznika vpliva sugestija množice izven hipnotičnega stanja, v budnem stanju. Moscovici trdi, da je psihologija množice skupaj s politično ekonomijo ena od dveh znanosti o človeku, katerih ideje so ustvarile zgodovino in konkretno zaznamovale dogajanje naše dobe. Sociologija, antropologija in lingvistika ostajajo v tem pogledu na stranskem tiru. V nasprotju s psihologijo ekonomski ali tehnični dejavniki nedvomno vnašajo moč vodje. Obstaja neka magična beseda, ki sama po sebi označuje 'resničen' izvor te moči. To je množica – beseda, ki se vse od francoske revolucije pojavlja v vsakdanjem govoru. Množica je začasna skupnost enakopravnih, anonimnih in podobnih si posameznikov, skupnost, ki pritiska na vsakega od njih, da spontano izraža svoje ideje in čustva. Množica je družbena žival, ki je pretrgala svoj povodec. Izbrisane so moralne prepovedi, pa tudi tisto, kar zahteva razum. Pritisk družbene hierarhije popušča. Razlike med tipi ljudi so odpravljene. Ljudje v akciji, ki je pogosto nasilna, povnanjajo svoje sanje in strasti, od najbolj surovih do najbolj herojskih, pa tudi svoje blodnje in svoje muke. Množica je ljudska skupnost v vrenju, v trajni razgibanosti. Je neukrotljiva in slepa sila, kakor da obvlada vse prepreke, prestavlja planine ali uničuje delo neke dobe. Ta fenomen se dogaja v doslej neznanih razmerah in predstavlja absolutno zgodovinsko novost. Zato posameznik v civilizaciji in skupnosti, ki ji pripada, igra glavno vlogo. Izgublja ne samo smisel svojega obstoja, ampak tudi občutek, da obstaja – biva. Odkriva, da je tujec, vprežen v napravo z drugimi posamezniki, s katerimi je samo v mehanskem in brezosebnem stiku. Iz tega spoznanja izhajata negotovost in tesnoba, ki zajameta posameznika, da se počuti kakor igrača sovražnih in neznanih sil, zato išče ideale in vero. Čuti potrebo po vzoru, ki bi mu omogočil obnoviti njegovo neokrnjenost. Ta 'psihološka beda množice' doseže vsesplošne razmere. Vzpostavlja dekor, v katerem močni in karizmatični vodje zbirajo ljudi in ponovno ustvarjajo močne skupne vezi. Ponujajo ideal, nekakšen odgovor na vprašanje, kaj je tisto, zaradi česar je življenje vredno živeti. Ker ni družbenih vzorov in ker najmočnejše religije niso mogle ponuditi in z enostavnimi besedami razložiti pravih razlogov našega obstajanja, je politika doživela svoj vzpon. Nastanek neke nove oblike kolektivnega življenja se je vedno časovno ujemal z zametki razvoja novega tipa ljudi in obratno. Zaton starih oblik je vedno spremljalo izginotje starega tipa ljudi. Zdaj smo v času množične družbe in človeka – mase. Vtis, ki ga nekdo daje v nekem osebnem odnosu in na posameznika, ga 'spremeni' v soudeleženca v isti ideji in v isti viziji sveta. Politični voditelj stranke mu ponuja nadomestek skupnosti, privid neposredne vezi s človekom. Zadostuje na primer že vznemirljiva slika, ena ali dve formuli, ki dobro zvenita in pozivata k nekemu močnemu skupnemu verovanju. To je cement, pravi Moscovici, ki združuje posameznike in vzdržuje poslopje, ki ga sestavljajo mase. Grandiozne ceremonije, pogosto zbiranje, manifestiranje moči ali vere, projekti o prihodnosti, ves ta aparat za zbiranje energije in podrejanje kolektivni volji ustvarja ozračje drame in egsaltacije. V očeh razstavljenih atomov množice, osamelih posameznikov, izgubljenih v masi, je posameznik masa, ki je postala posameznik. On ji daje svoje ime, svoj obraz in svojo ustvarjalno voljo (Moscovici, 1997).

	Psiholog Henri Tajfel, ki je deloval v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je ukvarjal s skupinsko dinamiko – fenomenologijo skupin. Šlo je za ponazoritev družbeno-kulturno zakoreninjenih predsodkov. Neki fenomen je poimenoval »paradigma minimalne skupine«. Vzemimo na primer skupino ljudi, ki se med seboj ne poznajo. Z metom kovanca jih naključno razdelimo v dve skupini. Udeleženci poskusa vedo, da delitev nima nobenega pomena. A že po nekaj minutah postanejo velikodušnejši in zaupljivejši do pripadnikov svoje skupine. Cifre si ne želijo biti v družbi mož in obratno. Če je razmišljanje 'mi proti vam' tako privlačno celo takrat, kadar je arbitrarnost družbenih meja povsem transparentna, je še toliko privlačnejše, kadar je vtkano v zapleteno zgodbo o zvestobi domovini. Ljudem ni mogoče z logičnim razmišljanjem izbiti iz glave nekega mnenja, če jim ga niso prej z logičnim razmišljanjem vbili vanjo (Sapolsky, 2019).





Doživljanje drugega: Jaz – Ti, Ti – Jaz


	V delu se ukvarjamo pretežno s sugestijo, sugestologijo in njeno učinkovitostjo ter posledično z vedenjem posameznika. Kot izziv pa s socialno fenomenologijo v zadnjem poglavju poglejmo Laingovo zaznavanje problema, ki nastaja v odnosu in med odnosom Jaz – Ti. V Laingovih okvirih ne gre za kognitivnost niti ne za behaviorizem, ampak bolj za doživljanje izkušnje v dinamiki in interakciji Jaz – Ti in Ti – Jaz. Gre za soodvisnost doživete izkušnje, bolj za doživljanje kot pa manifestacijo. Bolj za introspekcijo kot ekstraspekcijo. Bolj za vsebino kot formo, bolj za vsebino kot pa reklamni spot ali manifestacijo. Prvenstveno gre za doživljanje, manj za verbalizacijo, bolj za proces kot pa za cilj.

	Laing zapiše, da dejstva postajajo izmišljotine brez zanesljivih načinov, da bi ta 'dejstva' videli. Teorija ni tako potrebna kot izkušnja, ki je izvor teorije. Ne zadovoljimo se z vero v smislu neverjetne predpostavke, ki jo sprejmemo iracionalno; doživeti želimo 'očitnost'. Vidimo lahko obnašanje drugih ljudi, ne pa tega, kar doživljajo. Nekateri so zato trdili, da se psihologiji ni treba ukvarjati z doživljanjem drugega, ampak da je dovolj, da se ukvarja samo z njegovim vedenjem. Vedenje drugega je moja izkušnja. Moje vedenje je izkušnja drugega. Naloga socialne fenomenologije je, da se moja izkušnja vedenja drugega poveže s tem, kako drugi doživlja moje vedenje. Njen predmet je odnos med izkušnjo in izkušnjo. Pravo polje njenega preučevanja je medsebojna izkušnja. Jaz vidim tebe, ti vidiš mene. Jaz doživljam tebe in ti doživljaš mene. Vidim tvoje vedenje, ti vidiš moje vedenje. Vendar ne vidim, nikdar nisem videl niti kadarkoli ne bom videl tvojega doživljanja mene. Tako kakor ti ne moreš 'videti' mojega doživljanja tebe, moje doživljanje tebe ni 'v' meni. Ti si preprosto ti, tako kot te doživljam. A ne doživljam te, kot da si v meni. Ravno tako predpostavljam, da ti ne doživljaš mene, kot da sem v tebi. 'Moj doživljaj tebe' je samo na drug način povedano 'ti-tako-kot-te-jaz-doživljam', 'tvoj doživljaj mene' isto kot 'jaz-tako-kakor-me-ti-doživljaš'. Tvoj doživljaj mene ni v tebi in moj doživljaj tebe ni v meni, vendar je tvoj doživljaj mene za mene neviden in za tebe je neviden moj doživljaj tebe. Jaz ne morem doživeti tvojega doživljaja. Ti ne moreš doživeti mojega doživljaja. Oba sva nevidna. Vsi ljudje smo nevidni drug za drugega. Včasih so doživljanje imenovali duša. Doživljanje kot nevidnost človeka za človeka je sočasno bolj očitno od česarkoli drugega. Edino doživljaj je očiten. Doživljaj je edina očitnost. Psihologija je zakonitost doživljanja. Psihologija je struktura očitnosti, zato je psihologija znanost znanosti. Če je torej doživljaj očitnost, kako lahko sploh preučujemo doživljaj drugega? Ker doživljaj drugega za mene ni očiten. Kakor tudi ni in nikoli ne more biti moj doživljaj. Preučevanje doživljanja drugih je zasnovano na sklepih, ki jih dobim iz svojega doživljanja tebe, kako doživljaš mene, iz tega, kako doživljaš mene, kako doživljam tebe, kako doživljaš mene. Socialna fenomenologija je znanost o mojem lastnem in tujem doživljanju. Ukvarja se z odnosom med mojim doživljanjem tebe in tvojim doživljanjem mene. Ukvarja se torej z 'med doživljanjem'. Ukvarja se s tvojim vedenjem in mojim vedenjem, tako kakor ga jaz doživljam, ter tvojim in mojim vedenjem, kakor ga doživljaš ti. Ker je tvoj in njihov doživljaj za mene neviden, tako kot je moj doživljaj neviden za tebe in druge, težim k temu, da drugim skozi njihov doživljaj mojega vedenja naredim očitno tisto, kar jaz sklepam o tvojem doživljanju skozi moje doživljanje tvojega vedenja. To je ključno vprašanje socialne fenomenologije. Naravoslovne znanosti se ukvarjajo samo z opazovalčevim doživljanjem stvari. Nikoli se ne ukvarjajo z načinom, kako stvari doživljajo nas. S tem Laing ne želi povedati, da se stvari ne odzivajo na nas in druga na drugo. Naravoslovne znanosti ne vedo nič o odnosu med vedenjem in doživljanjem. Narava tega odnosa je skrivnostna v Marselovem smislu. To pomeni, da odnos ni objektivni problem. Ne moremo ga izraziti s tradicionalno logiko. Nima razvitega postopka za razumevanje njegove narave. Če je znanost oblika znanja, ki odgovarja svojemu predmetu, je tak odnos vezivo naše znanosti. Odnos med doživljanjem in vedenjem je kamen, ki ga graditelji ovržejo na lastno škodo. Brez njega se lahko zruši cela struktura naše teorije in prakse (Laing, 1977).

	Doživljaj je neviden za druge. Če torej doživljaj ni bolj 'subjektiven' kot 'objektiven', ni bolj 'notranji' kot 'zunanji', ni bolj proces kot praksa, ni bolj tisto, kar prejemamo, kot tisto, kar dajemo, ni bolj psihično kot telesno, ni kakšen sumljiv podatek, bolj iztisnjen iz introspekcije kot iz ekstraspekcije. Najmanj od vsega pa doživljanje ni 'intrapsihični proces'. Takšne naložbe, pričakovanja, objektni odnosi, interpersonalni odnosi, transfer, kontratransfer, za katere predpostavljamo, da se dogajajo med ljudmi, niso vzajemno dejstvo samo dveh objektov v prostoru, dveh objektov, v katerih se odvijajo posebni intrapsihični procesi. Razlikovanje med zunanjim in notranjim ponavadi kaže na razlikovanje med vedenjem in doživljanjem. Včasih pa kaže tudi na določene doživljaje, za katere mislimo, da so 'notranji' – za razliko od drugih, 'zunanjih'. Natančneje, gre za razlikovanje med različnimi vidiki doživljaja, opazovanja kot zunanjega in imaginacije kot notranjega vidika. Toda opazovanje, imaginacija, fantazija, sanjarjenje, sanje, pomnjenje so preprosto različni vidiki doživljaja, ki ni nič bolj 'notranji' ali 'zunanji' od kateregakoli drugega. Pa vendar ta način izražanja odraža razcep v naši izkušnji. Kot da živimo v dveh svetovih in se mnogi ljudje zavedajo samo 'zunanjega' dela. Tak način izražanja nam lahko koristi, dokler razmišljamo, da 'notranji svet' ni nikakršen prostor 'v' telesu ali duhu. 'Notranji' je torej naš osebni idiom za doživljanje lastnega telesa, telesa drugih ljudi, živega in neživega sveta, imaginacija, sanj, fantazije in zatem še nadaljnjih prostranstev izkustva. Bertrand Russell je nekoč pripomnil, da so zvezde v človekovih možganih. »Zvezde, kakor jih jaz vidim, niso ne bolj ne manj v mojih možganih kot zvezde, kakor si jih zamišljam. Ne mislim, da so v moji glavi, kakor jih tudi ne vidim v svoji glavi,« trdi Laing.

	Laing zapiše, da odnos doživljaja do vedenja ni odnos notranjega proti zunanjemu. Moj doživljaj ni v moji glavi. Moj doživljaj te sobe je tu, izven, v tej sobi. Če rečemo, da je moj doživljaj intrapsihičen, pomeni, da izhajamo iz tega, da obstaja neka psiha, v kateri se nahaja moj doživljaj. Moja psiha je moj doživljaj, moj doživljaj je moja psiha. Mnogi ljudje so verjeli, da angeli premikajo zvezde. Sedaj se je izkazalo, da jih ne. Rezultat tega in drugih odkritij je, da mnogi ne verjamejo v angele. Mnogi so verjeli, da je 'sedež' duše nekje v možganih. Ko so začeli pogosto odpirati možgane, nihče ni videl 'duše'. Rezultat tega in podobnih odkritij je, da mnogi danes ne verjamejo v dušo. Kdo bi lahko pomislil, da angeli premikajo zvezde, oziroma bi bil tako vraževeren, da bi verjel, da duša, ki je ne moremo videti niti pod mikroskopom, ne obstaja? (Laing, 1977)



	Medosebni doživljaj in vedenje

	Naša naloga je, da doživljamo in pojmujemo konkretno, to je vso stvarnost v njeni polnosti in celovitosti. Vendar je to neposredno nemogoče. Doživljaj in pojmovanja so nam dani samo delno. Lahko začnemo s pojmom samo ene osebe, se premaknemo do odnosa med dvema ali več osebami, skupin ali družbe v celoti ali materialnega sveta in dojemanja posameznikov kot nekaj postranskega. O glavnih značilnostih posameznikovega in družbenega vedenja lahko sklepamo iz pritiskov, ki prihajajo od zunaj. Takšna stališča so samo delni pogledi in delne predstave. S stališča teorije potrebujemo spiralni niz shem, ki bi nam s širjenjem in oženjem omogočil, da bi se svobodno in brez prekinitev gibali od različnih stopenj abstrakcije do višjih ali nižjih stopenj konkretnosti. So lahko danes človeška bitja samosvoja? Ali je lahko človek z drugim človekom to, kar je? Preden se optimistično vprašamo, kaj je vez med ljudmi, se moramo vprašati: »Ali je vez med ljudmi možna in/ali so, kakršno je zdaj stanje, ljudje sploh možni?« Zanima nas možnost človeka? To vprašanje lahko postavimo samo v številnih vidikih, v katerih se pojavlja. Je ljubezen možna? Je svoboda možna? Ne glede na to, ali je vsako ali so samo nekatera človeška bitja tisto, kar v resnici je ali sploh ni človeško bitje, je Laing želel opredeliti človeka na dva načina: v smislu doživljaja kot središča orientacije objektivnega sveta in v smislu vedenja kot začetka delovanja. Osebni doživljaj preobraža dano polje v polje namere in delovanja. Samo z delovanjem lahko preobrazimo svoj doživljaj. Privlačno in enostavno je opazovati 'osebe' kot ločene objekte v prostoru, kot objekte, ki jih lahko preučujemo kot vse ostale naravne objekte. Enako kot je Kierkegaard pripomnil, da človek nikoli ne bo odkril zavesti, ko gleda skozi mikroskop v možganske celice ali karkoli drugega, prav tako se nikoli ne bo odkrilo človeka, če ga bomo preučevali samo kot objekt. Človek, to smo jaz ali ti, on ali ona, vsi tisti, preko katerih doživljamo predmet. Ali ta središča doživljajev in začetki delovanj živijo v popolnoma nepovezanih svetovih, ki so jih sami zgradili? Tukaj se mora vsak obrniti k lastnemu doživljaju. Moj lastni doživljaj kot središče doživljaja in začetek delovanja mi pove, da to ni tako. Moj doživljaj in moje delovanje se dogajata v družbenem polju vzajemnega vplivanja in medsebojnega delovanja. Jaz doživljam sebe, ki ga lahko skupaj z drugimi identificiram kot Ronalda Lainga, kot nekoga, ki ga drugi doživljajo in na katerega delujejo. In o tej osebi, ki jo sam imenujem 'jaz', oni govorijo kot o 'tebi' ali 'njem', in kadar ga uvrstijo v neko skupino, kot o 'enem izmed nas' ali 'enem od njih' ali 'enem od vas'. Ta kvaliteta osebnih odnosov se ne pojavlja v vzajemni povezavi vedenja neosebnih predmetov. Mnogi delavci na področju družbenih ved se izognejo nejasnostim, tako da zanikajo njihov obstoj. Svet prirodoslovnih znanosti postaja še bolj zapleten zaradi prisotnosti določenih entitet, ki jih lahko identificiramo in ki jih po mnogih letih spet lahko zanesljivo identificiramo ter katerih vedenje predstavlja bodisi razkrivanje ali prikrivanje pogleda na svet, ki je po ontološkem statusu istoveten z znanstvenikovim. Ljudi lahko opazujemo na relativno predvidljive načine, kako spijo, jedo, hodijo, se pogovarjajo in tako naprej. Ne smemo se zadovoljiti s takim opazovanjem. Opazovanje vedenja moramo s pomočjo dedukcije razširiti tudi na določanje lastnosti doživljaja. Šele ko bomo zmogli začeti s tem, bomo lahko resnično zgradili sistem doživljanja – vedenja, ki predstavlja človeško vrsto. Povsem možno je preučevati vidne, slušne, 'ovohljive' sledi človeških teles; mnoga raziskovanja človekovega vedenja so izvedena v teh okvirih. Lahko je veliko enot vedenja stlačiti skupaj in jih opazovati kot statistično populacijo, ki ni niti malo drugačna od množice, kot je sistem nečloveških predmetov. Vendar tako ne bomo preučevali ljudi. V znanosti o ljudeh Laing postavi aksiom: »Vedenje je funkcija doživljanja in kakor doživljaj je tudi vedenje vedno v povezavi z nekom ali nečim, kar niso oni sami. Kadar obstaja odnos med dvema ali več osebami, je vedenju vsake osebe posredovan doživljaj druge osebe, doživljanju vsake od njih pa so posredovana njihova vedenja.« Med vedenjem ene in druge osebe ni dotika. Večji del človekovega vedenja lahko opazujemo kot enostranski ali dvostranski poskus, kako izključiti doživljaj. Ena oseba lahko postopa z drugo, kot da ni človek, in tudi sama lahko deluje, kot da ni človek. Med doživljanjem ene in druge osebe ni dotika. Moje doživljanje tebe je vedno posredovalo tvoje vedenje. Vedenje, ki je neposredna posledica dotika, tako kot biljardna krogla zadene drugo. Kot doživljaj, ki se neposredno prenese v doživljaj, kot je v možnih primerih izven čutnega zaznavanja, ni osebno vedenje (Laing, 1977).

	Laing s svoje perspektive in razmišljanjem pokaže manko, ki se pojavi ob preučevanju tega, kaj posameznik doživlja in kako se vede. Ne pa tudi z načinom, kako posamezniki doživljajo nas. Laing poudarja, da naj gre za dvosmeren interakcijski proces, ki ga poimenuje kot ključnega za socialno fenomenologijo. Pri Laingu govorimo bolj o socialni fenomenologiji kot o psihologiji. Gre za odnos med vedenjem in doživljanjem posameznika. Gre za subjektivnost, za enakovredne različne vidike doživljanja. Na Japonskem so že v 19. stoletju preučevali odnos med hipnotizerjem in tistim, ki je bil hipnotiziran, njun medosebni odnos in vpliv hipnotizerja na hipnotiziranega. V obzir niso vzeli le klienta s težavo, ampak soustvarjanje odnosa, ki je odvisen tudi od hipnotizerjevega dela, osebnosti in okoliščin. Gre za skupno doživeto izkušnjo. Laing na nek način podobno obravnava odnos, ki je predmet med izkušnjo in izkušnjo samo, kot takšno. Gre za doživljanje doživljanja, bolj kot izražanje doživetega, bolj kot vedenja posameznika. Gre bolj za notranji kot zunanji svet posameznika. Laingov predmet preučevanja je človek.





DRUGI DEL





Razprava o postavitvi teorije sugestije


	Prva resna ovira, s katero se sreča avtor, ki preiskuje problem sugestije, je definicija koncepta sugestije. Vsaka definicija je hkrati tudi izraz teorije. Sugestija je bila tako kot mnogi drugi pojavi najprej opazovana v življenju in šele kasneje raziskovana ter zavestno uporabljena. Praktična uporaba sugestije je zaradi pičlega znanja o njenih objektivnih notranjih zakonih še vedno zelo neurejena. Upoštevajoč kompleksnost pojava, je bilo do sedaj izvedenega zelo malo eksperimentalnega raziskovanja. Pomanjkanje dosegljivega eksperimentalnega gradiva, ki bi bilo primerno za razumljive teoretske zaključke, in vpliv različnih filozofskih tokov sta razlog za enostranske in pristranske definicije sugestije. A. M. Weitzenhoffer (1953) in A. Forel (1925) sta razumela sugestijo kot ideje, ki so povezane z verovanjem ali prepričanjem v nekaj; ideje, ki se pravzaprav uresničijo v trenutku njihovega nastajanja. H. Bernheim (1892) in W. Hilger (1928) sta na sugestijo gledala kot obliko ideomotoričnih dejanj. W. Wundt (1892, 1894), L. Lowenfeld (1922) in L. Lefevre (1903) definirajo sugestijo kot idejo, pri kateri se dogaja omejena asociativna dejavnost. Definicije sugestije z eno ali drugo vrsto koncepta reducirajo mehanizem sugestije na mehanizem avtosugestije. Sugestijo razlagajo kot avtosugestijo. Po njihovem mnenju sugestija prebudi ideje, ki so kasneje uresničene z avtosugestijo znotraj okvira zavednega. Teoretik C. Baudouin (1922) razlikuje dve fazi sugestije. V prvi oseba sugerira in uveljavlja svojo idejo. V drugi fazi pride do transformacije ideje pri sprejemniku in tako se sugestija uresniči s pomočjo mehanizma avtosugestije. Baudouin o prvi fazi meni, da je usmerjanje zunanje ideje k sprejemniku nepomembno za sugestijo. Trdi, da je druga faza, to je transformacija in uresničenje že sprejete ideje, odločilna pri definiranju koncepta sugestije in razumevanju njenega mehanizma. Baudouin prvo fazo imenuje percepcija in drugo ideorefleksni proces. Meni, da ideorefleksni proces vsebuje osnovni mehanizem sugestije ter da sugestija ni percepcija, združena z ideorefleksnim procesom, pač pa je samo del ideorefleksnega procesa. Isti mehanizem poudarja tudi avtosugestija. Pri avtosugestiji se prav tako pojavlja percepcija neke ideje, čeprav izvira iz posameznika, in tej sledi realizacija s pomočjo ideorefleksnega procesa. Tako v avtosugestiji kot sugestiji je za Baudouina odločilni dejavnik sam ideorefleksni proces, pri čemer percepcija ni pomembna za uresničitev sugestije ali avtosugestije.

	Razlaga sugestije kot mehanizma avtosugestije nam ne pomaga pri rešitvi problema. To le prenese težo glavnega problema na eno od povezav v desugestivno-sugestivnem procesu. Ko je sugestivni učinek uresničen pri posamezniku, je popolnoma naravno, da ima to zanj določen pomen, ki sproži zapletene notranje parazavedne procese. Proces se razvije znotraj osebe, to pa še ne ponuja temeljev, da bi sugestijo zvedli na avtosugestijo. Sugestivnega učinka ne moremo razložiti samo na osnovi avtomatičnega uresničenja idej, saj obstajajo številne situacije, v katerih ni nobenega védenja o tem, da se dogajajo psihični procesi, zato tudi ne pričakujemo, da bo oseba naravnana k verovanju pod učinkom sugestije. Primer: pri nekaterih subsenzoričnih odzivih dražljaj opazimo, vendar se pri posamezniku končni učinek pri odzivu pojavi na 'neznan način'. Takšni odzivi so posebej pogost pojav pri desugestivno-sugestivnih medosebnih odnosih. Tako lahko pogojno govorimo o sugestiji in avtosugestiji samo glede na izvor dražljaja, kadar je sugestivni dejavnik znotraj ali zunaj posameznika. Sledeči zapleteni in nezavedni mehanizmi so verjetno identični v obeh primerih izvora. Problem postane bolj zapleten, ko skušamo razumeti, kaj je mišljeno s pojmoma 'znotraj in zunaj sebe'. Številni subliminalni pojavi s področja človekove konstitucije, ki učinkujejo na psiho, razpoloženje in razmišljanje, se kažejo kot zunanji. Če pa se tičejo posameznikovega osrednjega jedra, so pravzaprav bistveni elementi posameznikovega notranjega miljeja. Obratno pa številni dražljaji, za katere mislimo, da so notranji, lahko prihajajo od zunaj in so nezaznavni na sedanji stopnji raziskovanja tega polja (Lozanov, 1971).

	Za B. Stokvisa (1955) je sugestija namerna in nepredvidena oblika čustvene resonance. Po mnenju B. Sidisa (1902), P. Janeta (1909, 1911, 1925, 1925/28) in W. D. Furneauxa (1956) je sugestija široka, čutna kompulzija volje in potlačitev kriticizma. V skladu s psihoanalitičnimi idejami S. Freuda (1921, 1923, 1925b, 1926, 1930a, 1931) je za S. Ferenczija in druge psihoanalitike sugestija oblika transference ali ustvarjanje podrejenosti v vzorcu odnosa otrok – oče. J. Schultz (1930) definira sugestijo kot neposredno vmešavanje oziroma razburjanje mentalnih vsebin ali procesov, ki se uresničijo brez kakršnegakoli kritičnega razumskega ali emocionalnega sodelovanja s strani oseb, vključenih v eksperiment. V. M. Bekhterev (1908, 1923) definira sugestijo kot vcepitev psihičnih stanj pri sprejemniku brez sodelovanja njegove volje (pozornosti) in često brez jasnega zavedanja, da gre za sugestijo. K. I. Platonov (1930a, 1939, 1957) dodaja, da se percepcija psihičnih stanj pojavi brez kritičnosti. V skladu z E. Kretschmerjem (1947) sugestija vstopa brez argumenta, neposredno z dražljaji. I. P. Pavlov je opredelil sugestijo predvsem s fiziološkega zornega kota, in sicer »kot koncentrirano razburjenje določene točke ali območja velike hemisfere; razburjenje, ki doseže prevladujoče nedovoljeno stanje in nepremagljivo pomembnost … Razburjenje v šibkem nizkem tonusu korteksa, ki ga koncentrirano spremlja močna negativna indukcija, ki ga izloči od vseh nujnih stranskih vplivov.« Pavlov opisuje odziv na sugestijo »kot najbolj enostaven in najbolj tipičen pogojni refleks pri človeku«. Sugestija je definirana konceptualno. Različne definicije so osnovane na fizioloških, psiholoških in filozofskih konceptih. To dejstvo dokazuje, kako širok je razpon in pomembnost problema, sočasno pa ovira orientacijo pri raziskovanju notranje narave pojava (Lozanov, 1971).



	Sugestija, prepričanje in logični argumenti

	Sugestija je običajno enakovredna prepričanju. Medtem ko je prepričanje zgrajeno na osnovi logičnega argumenta, ob rekodiranju zavednega in usmerjanju pozornosti, sugestija predstavlja neposredno povezavo med nezavedno mentalno dejavnostjo in okoljem, kjer se ne pojavlja nobeno rekodiranje zavednega, niso potrebni niti logični argumenti in tudi ni zahtevano usmerjanje pozornosti. Analiza teh zapletenih mentalnih pojavov kaže, da je treba vsakega od teh pojmov razjasniti, da bi se izognili pretiranemu poenostavljanju koncepta sugestije. Ko govorimo o rekodiranju zavednega, moramo vedno imeti v mislih, da vsak proces prepričanja nosi tudi številno količino signalov, ki vstopajo neposredno v nezavedno mentalno dejavnost skupaj z zavednim rekodiranjem. Ta parazavedni tok informacij po intuitivnih, čustvenih in subsenzoričnih poteh ustvarja pogoje in odzive na različnih funkcionalnih ravneh. Parazavedna kontrola med zavedno dejavnostjo neopazno učinkuje na motive in odločitve. Ko pa na drugi strani v sugestiji rečemo – kar je natanko v nasprotju s prepričanjem – da gre za neposredno povezavo med nezavedno (parazavedno) mentalno dejavnostjo in okoljem, to ne pomeni, da v zavedni dejavnosti posameznika ne more obstajati informacija. Logični argumenti, motivacija pri oblikovanju določene drže in odločitve ne bi smeli biti razumljeni shematično, kot kriterij za soudeležbo pri sugestivni odzivnosti ali neodzivnosti. Če analiziramo psihologijo motivacije, bomo videli, da učinkuje ne samo v skladu z zakoni logike, ampak tudi po poti sugestivnih kanalov. Uresniči se na način predstavitve motivacije: spremljajoči sugestivni elementi iz 'drugega plana' komunikacije angažirajo nespecifično mentalno odzivnost. Govorimo lahko o avtoriteti kot viru motivacije. Logična predstavitev argumentov ima torej svoj lasten sugestivni učinek. Ideja, ki je dobro predstavljena, je lahko sama po sebi sugestivna: avtoriteta logike, dobro izražene misli imajo veliko dodatno sugestivno moč. Vedeti moramo, da je najbolj učinkovita logična, razumska in zavedna dejavnost, utemeljena na številnih nezavednih in avtomatiziranih podrobnostih, kodih in elementih. Sugestivni medosebni odnosi, ustvarjeni z neizogibnim sodelovanjem emocionalne sfere, s svojim sugestivnim potencialom, nezavednimi avtomatičnimi podrobnostmi, kodami in elementi do neke stopnje ustvarjajo možnosti za dodatne sugestivne medsebojne odnose. Analiza usmerjanja pozornosti pri prepričanju in sugestiji kaže na zapletene povezave. Res je, da je pri prepričanju pozornost zbrana, vendar še ni bilo eksperimentalno ugotovljeno, do kod se pozornost na vedenje ujema z dejansko notranjo zbranostjo. Nasprotno pa je res, da obstaja usmerjenost pozornosti pri sugestiji. Zdi se, da je velik del sugestivnega mehanizma pozornosti pasiven, kar je razlog, da se je v sugestopedičnem okolju to imenovalo 'psevdopasivnost'. Vedenjska pasivnost pozornosti z znatno notranjo dejavnostjo je značilna za sugestivno strukturo. Čeprav so te dejavnosti nezavedne, so ti procesi pogosto bolj učinkoviti kot običajni in sproščajo rezervne možnosti. V vsaki racionalni logični dejavnosti sugestivni dejavniki lahko izrazijo svoj vpliv po sledečih nezavednih kanalih: čustveno ozadje, obrobne zaznave, avtomatizirane podrobnosti, kode in elementi, asociacije, simbolizacija in kodiranje, na katerih je najbolj pogosto zgrajena avtoriteta, predhodna sugestivna struktura, naravnanost, motivacija in pričakovanja. Vidimo, kako zapleteno in praktično nemogoče je izolirati čisto racionalno in čisto sugestivno komunikativnost (Lozanov, 1971).



	Sugestija in sugestibilnost

	Običajno verjamemo, da se pripravljenost na sugestijo razlikuje pri različnih osebah in v različnih trenutkih. Pripravljenost za percepcijo in uresničenje sugestij se imenuje sugestibilnost. Poudariti moramo, da je bilo dosedanje raziskovalno delo glede sugestibilnosti enostransko in da se ni oblikovala nobena popolna ideja o njenih tipičnih značilnostih in možnostih. Zgodnje raziskave so sugestibilnost povezovale z nevrotičnimi boleznimi, posebej s histerijo. To še danes velja za mnoge zdravnike, pri katerih pogrešamo eksperimentalne psihološke izkušnje s sugestibilnostjo pri zdravih osebnostih. Ekperimentalno raziskovalno delo na običajno zdravih ljudeh je pokazalo, da je sugestibilnost splošen človeški pojav. Vsaka oseba ima določeno stopnjo izražene sugestibilnosti, ki je variabilna kvantiteta. V različnih obdobjih lahko pri isti osebi zaznamo različne stopnje sugestibilnosti. Za merjenje stopnje izražene klinične sugestibilnosti je bilo predlaganih veliko različnih testov. Testi, uporabljeni za klinične namene merjenja sugestibilnosti oseb v času psihoterapije, so deloma praktično pomembni. V kliničnih pogojih pa je število dodatnih sugestivnih dejavnikov, ki bi lahko imeli odločilen pomen za odzivnost, spregledanih. Vloga raziskujočega psihoterapevta, njegove avtoritete in zmožnosti, da ustvari sugestivni stik, je včasih spregledana, čeprav je pomembno, kdo izvaja teste in kako so izvedeni. Vsaka od metod za raziskovanje absolutne sugestivne čistosti nam ponuja možnosti za raziskovanje sugestije z veliko različnih psiholoških vidikov. C. L. Hull (1933) je na primer z uporabo nagibnih ali nihajočih telesnih testov raziskoval več tipov sugestivnih odzivov. Ne da bi subjekt vedel, je ekperimentator povezal subjektovo telo z vrtečim bobnom, da bi zabeležil njegove gibe. Kimogram – zapis, ki je nastal, je pokazal sugestivne procese, ki so nastali v povezavi z mehanizmom nezavedne imitacije. Ne da bi vedel, je subjekt, ki je opazoval nagibanje druge osebe naprej ali nazaj, začel nezavedno ponavljati te gibe, ki so bili zabeleženi na kimografu. Subjekt se ni zavedal svojih gibov. V drugi različici eksperimenta pa so bili zabeleženi isti gibi, potem ko si je subjekt zelo jasno predstavljal, da pada naprej ali nazaj, ali si ob tem po tihem šepetal, da pada ali posluša zapis na magnetnem traku, ki ga vabi, da pada naprej ali nazaj. V tretji različici eksperimenta je sugestijo padanja podal sam eksperimentator. F. Aveling, H. Hargreaves (1921–1922) in C. L. Hull (1933) so imenovali sugestije, pri katerih je eksperimentator neposredno sodeloval, prestižne sugestije, da bi jih lahko razlikovali od neprestižnih. Izvirajo iz A. Binetevih testov naraščajočih črt in uteži (1900), ki sta jih kasneje modificirala W. Brown (1916) in G. Williams (1930). Pri testih je subjekt dobil petnajst dražljajev, ki so bili urejeni tako, da je prvih pet postopoma naraščalo po dolžini ali teži in s tem ustvarilo pričakovanje, da se bo naraščanje nadaljevalo pri naslednjih desetih. A naslednjih deset je bilo enakih po dolžini ali po teži. Subjekti so običajno poročali, da so sledeče črte daljše oziroma uteži težje. Merjenje sugestibilnosti je bilo izračunano s številom linij, ki naj bi bile označene kot daljše, oziroma predmetov, ki so bili označeni kot težji, čeprav so bili v resnici enako dolgi in enako težki. Hull (1933) je menil, da se prestižne sugestije razlikujejo od neprestižnih v svojih notranjih mehanizmih. Kot najbolj bistveno razliko je poudaril odnos ene ali druge oblike sugestibilnosti do hipnoze. Prestižna sugestibilnost med hipnozo narašča, neprestižna pa ne (Lozanov, 1971).



	Dimenzije sugestije

	Sugestija je bila uporabljena v psihoterapevtski praksi na organiziran, znanstven način, še preden so bile njene glavne značilnosti razložene z eksperimentiranjem in še preden je bila izgrajena razumljiva teorija. V terapevtski praksi in nekaterih eksperimentalnih študijah so bile karakteristične poteze in možnosti sugestije že orisane. Z njenim organiziranim uvajanjem v učenje v sugestopedičnem sistemu izobraževanja je bilo moč pridobiti več znanja o sami sugestiji kot fenomenu vsakdanjih odnosov med ljudmi. Da bi razumeli kvaliteto sugestije, je treba pregledati značilnosti sugestivnega pojava, ki določajo kontrolo funkcionalnih rezerv v možganih; to so: a) zavedna in nezavedna mentalna aktivnost, b) fazno zaobjemanje, c) nespecifična mentalna odzivnost, d) antisugestivne ovire, f) način sugestivnega povezovanja. Lozanov trdi, da so pri eksperimentalnem raziskovanju sugestije prišli do zaključka, da proces ni samo neposreden prihajajoči tok informacij (z algoritmi in funkcijami, ki se lahko reprogramirajo), ampak sočasno razvijajoč se desugestivno-sugestivni proces, pri katerem lahko razkrijemo in uporabimo funkcionalne rezerve. Sugestija je torej nadzornica dejavnosti in funkcionalne organizacije na bolj specifični ravni (Lozanov, 1971).



	Značilnosti sugestivnega pojava

	Da bi razvili funkcionalne rezerve možganov, mora imeti sugestivni pojav značilnosti, ki se razlikujejo od običajnih nesugestivnih mentalnih pojavov. Analize psihoterapevtske prakse, rezultati eksperimentalne sugestologije in sugestopedije kažejo, da ima sugestivni pojav številne razlikovalne značilnosti. Najbolj pomembne, ki zaslužijo posebno preučevanje, so: neposrednost, avtomatičnost, hitrost, plastičnost, preciznost in ekonomičnost.

	Neposrednost

	Pojem neposrednost pomeni, da sugestivni povezovalni mehanizem uporablja neposrednejše poti od običajnih, ki prodirajo v mentalno sfero. Ne zanašamo se na kritično-logično razprave in rekodiranje, ampak bolj na emocionalne avtomatične in intuitivne mehanizme. Pri sugestiji gre tok informacij neposredno v funkcionalna področja nezavednega ali v nezadostno zavedno (parazavedno) mentalno dejavnost. Zavedno samo zazna končni rezultat ali prehodne ključne trenutke.

	Avtomatičnost

	je naslednja bistvena značilnost sugestivnega pojava, pri čemer ustvarimo pogoje za hitro in pogosto nenadno avtomatizacijo. Avtomatizacija zlahka vključi ne samo motorična dejanja, ampak tudi mentalne dejavnosti, vključno s pomnjenjem velikih količin gradiva. Tako je bilo na primer sprejeto dejstvo, da se študent običajno lahko nauči pomena 30–50 tujih besed v enem dnevu. Eksperimenti s sugestopedičnim sistemom so pokazali, da si lahko študent zapomni v povprečju 95 % od 1200 neznanih tujih besed na dan. Kot je bilo že omenjeno, avtomatizacijo zlahka dosežemo s sugestijami, ki so usmerjene k določenemu številu motoričnih dejanj. Na tej možnosti temelji tudi hitro zdravljenje hiperkineze ali akineze v enem samem srečanju.

	Hitrost in plastičnost

	Hitrost in plastičnost sugestivnega uresničenja so podobno redno opazovali v psihoterapevtski praksi in sugestopedičnih pedagoških procesih. Ko je uporabljen sugestopedični sistem poučevanja in učenja, je za pomnjenje in asimilacijo študijskega gradiva značilna večkratna hitrost kot običajno in možnost za plastično uporabo naučenega gradiva.

	Natančnost

	Natančnost sugestivnih rezultatov je odvisna predvsem od splošnega mehanizma. Ta se ne dotika samo motoričnih odzivov, ampak tudi mentalne dejavnosti. Hitrost in natančnost odzivanja so zaznali pri sugestivnih poskusih z vegetativnimi in biokemičnimi funkcijami organizma. Večja natančnost mentalnih operacij ima poseben pomen za sugestopedično pedagoško prakso.

	Ekonomičnost

	Ekonomičnost sugestivnega pojava je pretežno rezultat neposrednosti avtomatizacije, hitrosti in natančnosti. Ekonomičnost naj bi bila razumljena predvsem kot ekonomičnost energije. Znano je, da sugestivne dejavnosti spremlja najmanjša izguba energije. Eden temeljnih paradoksalnih pojavov pri sugestopediji je hiperspominjanje brez utrujanja ali celo z učinkom počivanja. Pri sugestivnih dejavnostih so ugotovili odsotnost utrujenosti, in to ne samo s subjektivnim pričanjem o stanju udeleženih študentov, ampak tudi z objektivnimi indikatorji (Lozanov, 1971).



	Zavedne in parazavedne mentalne aktivnosti

	Mnoge definicije sugestije pripisujejo svoje mehanizme bolj ali manj nezavednemu. Pojem parazavedno so uvedli z namenom, da bi združili bolj ali manj nezavedne vsebine ali procese v umu. Parazavedno vključuje nezavedne postavitve D. N. Uznadzeja, ki so blizu negibnim dejanjem in sekundarnim avtomatiziranim dejanjem. Pokriva globoke instinktivne tendence, ki jih S. Freud in I. P. Pavlov interpretirata na dva različna načina. Pojem parazavednega obsega: vse avtomatične ali sekundarno avtomatične dejavnosti; nezavedne avtomatične elemente v polju zavedne mentalne dejavnosti; subsenzorične (subliminalne) dražljaje; obstransko (marginalno) percepcijo; večino emocionalnih dražljajev; intuitivno ustvarjalnost; drugo raven komunikativnega procesa; velik del procesiranih informacij v procesu pogojevanja asociiranja, kodiranja in simboliziranja; število nezavednih medsebojnih odnosov, ki imajo informacijski algoritmični in reprogramabilni učinek na osebnost. Parazavedno je razumljeno kot nevidna vez z nezavednim, ves čas na meji in z možnostjo vpliva na zavedno. Definicije so večinoma psihološke in poudarjajo odsotnost kritičnosti ali pomanjkanje pozornosti in celo megleno zavedno kot osnovno zahtevo za uresničitev sugestije in kot njeno osnovno značilnost.



	Parazavedna mentalna dejavnost med spanjem

	Indikatorje parazavednih mentalnih dejavnosti med naravnim spanjem so poznali že v antičnih religijah. Empirične izkušnje človeštva tistega časa so prinesle razlage, ki so v soglasju z ravnjo znanja in verovanja dane kulture v tistem času. Ideja, da se določene intelektualne dejavnosti pojavljajo med spanjem, je živa tudi danes. Podprta je z velikim številom osebnih izkušenj ter z mnogimi zanimivimi poročili o znatnih kreativnih dosežkih v znanosti in umetnosti. D. Mendelejev je na primer dokončal svoj periodični sistem kemijskih elementov v snu. A. Kekule von Stradonitz je rešil problem strukture jedra benzena v spanju. S. T. Coleridge je v duhu videl Kubla Kana, ko je bil omamljen z medicinskim zvarkom, in potem napisal svojo pesem. Kreativne parazavedne mentalne procese med spanjem lahko kontroliramo. To znanje je bilo uporabljeno že v starih časov, in to tako za zdravljenje kot za učenje. Terapevtski učinek je bil opažen naslednji dan, pogosto se pacient ni mogel spomniti procedure. V nekaterih primerih opaženega negativizma je bila ta metoda lahko rešilna. Kontrola nekaterih parazavednih mentalnih procesov med spanjem je bila oživljena v procedurah modernih hipnopedičnih metod. Postavi pa se vprašanje, do katere mere je spanje navadno spanje in kdaj je transformirano v hipnozo. Nekateri so sugestijo razumeli kot povezavo z verovanjem v nekaj, drugi kot obliko ideomotoričnih dejanj, tretji kot idejo, kjer se dogaja omejena asociativna dejavnost, četrti pa so reducirali mehanizme sugestije na avtosugestijo. Slednji razlikujejo dve fazi sugestije: prva je ideja, ki jo uveljavi oseba in jo sugerira prejemniku sugestije (Bavdovin to na primer imenuje percepcija), druga faza pa je transformacija in uresničenje že sprejete ideje. To imenuje ideorefleksni proces. Sugestija je del ideorefleksnega procesa. Ta proces je najpomembnejši, pri čemer percepcija ni pomembna za uresničitev. Sugestija je široka, čutna kompulzija volje in potlačitev kriticizma. Pojmi, ki so pomembni pri splošni teoriji sugestije, so: prepričanje, sugestibilnost, psihologija in fiziologija sugestije. Pomembno je, da proces ni samo neposredno prihajajoč tok informacij, ampak je sočasno razvijajoč se desugestivno-sugestivni proces, pri katerem lahko razvijemo in uporabimo funkcionalne rezerve. Nekatere procese lahko sprožimo le s pomočjo hipnoze (Lozanov, 1971).

	Ostajamo pri razpravi o postavitvi teorije o sugestiji, pri čemer opazimo enega izmed zelo pomembnih poudarkov, to je proces. Ideorefleksni proces, kot ga imenuje Bavdovin, ki vsebuje dve fazi in dve osebi, pri čemer ena oseba sugerira drugi osebi, in transformacijo. Po drugi strani gre za proces, ki ni samo neposredno prihajajoč tok informacij, ampak sočasno razvijajoč se desugestivno-sugestivni proces, pri katerem lahko razkrijemo funkcionalne rezerve pri posamezniku. S pomočjo desugestije v procesu ustvarimo prostor za sugestijo, ki je orodje za odkrivanje potencialnih virov pri posamezniku (talentov, sposobnosti, genialnosti). Pomembno odkritje je, da lahko pridemo pri posamezniku do funkcionalnih rezerv, ki jih nosi v sebi, ne da bi vedel. Gre za nezavedne procese. Ena izmed ugotovitev se spoprijema s stanjem v spanju. Ne glede na to, do kam seže navadno spanje in spanje, ki je transformirano v hipnozo, gre za dejstvo, da ni pomemben le cilj, ampak predvsem proces. Proces, za katerega Lozanov s sodelavci ugotavlja, da znotraj njega ni potrebna percepcija ter da nekatere procese lahko sprožimo le s sugestijo, ki je orodje za hipnozo.





Konteksti sugestije


	Zahodna Evropa in Japonska

	V zgodovini hipnoze na zahodu, se je negativna vloga, ki jo je imela sugestija, odrazila v kritičnih pogledih na sprejemljivost medosebnega vplivanja v širših znanstvenih in družbenih krogih. Sugestijo bi lahko preučevali, razumeli in na različne načine uporabljali v različnih družbenih in kulturnih kontekstih, kjer je bilo medosebno vplivanje sprejeto v ugodnejši luči. Tam, kjer sugestija kot medosebno vplivanje ni bila vprašljiva, so lahko njeni teoretiki več pozornosti namenili sugestivni moči in tehnikam sugestorja in se niso usmerjali zgolj na sugestibilnost tistega, ki prejema sugestijo. Zato so bili pripravljeni sprejeti, da so učinki sugestije bolj dolgoročni, globoki, ne pa samo trenutni in površni. Psihoterapija je namesto tega, da bi se poskušala odreči sugestivnim elementom, lahko bolj odprto uporabila terapevtsko moč individualne in skupinske sugestije. Zgodovina sugestije na Japonskem potrjuje, da bi lahko raziskali te možnosti. Za preučevanje in izvajanje sugestije je zelo pomembno, da sugestijo beremo in preučujemo kontekstualno. Na Japonskem je Tomokichi Fukurai, ki je bil okrog leta 1910 profesor psihologije na tokijski imperialni univerzi, izvedel številne poskuse s hipnozo v novoustanovljenem laboratoriju za psihologijo. Na medicinskem oddelku iste univerze pa so se izvajali poskusi s sugestivno psihoterapijo (Kure, 1904). Po letu 1905 so objavili dela, ki so se naslanjala na ideje psihologije množic Gustava Le Bona, in sicer po seriji socialnih nemirov (Yu-chuan, 2018).

	Za japonski hipnotizem je bil značilen izobraževalni kontekst sugestije. Nekateri hipnotizerji na Japonskem so strastno zagovarjali uporabo sugestije v izobraževanju. Izobraževalne revije so bile tedaj najbolj izpostavljen medij za publiciranje o hipnozi. Zdravniki so poskušali monopolizirati prakso hipnoze. Tomokichi Fukurai, ki je bil prvi doktor psihologije na Japonskem in največja avtoriteta na področju hipnoze v tedanjem času, je temu močno nasprotoval (Ichiyanagi, 1994/2006; Takasuna, 2012). Fukurai se je potegoval za to, da bi se zdravniki omejili na zdravilni vidik hipnoze in prepustili študij fundamentalnih načel psihologom. Poudaril je pomemben vidik hipnoze pri uporabi v izobraževanju in očrtal nekaj možnih uporab sugestije, na primer kultiviranje volje in pozornosti, učenje obrti. Učitelje je spodbujal k učenju in uporabi hipnoze v izobraževalne namene (Fukurai, 1907; Koizumi, 2008/2012). V začetku 20. stoletja so bila prizorišča za izvajanje in študij sugestije v Evropi in ZDA psihološki laboratoriji in zdravstvene svetovalne sobe. V teh dveh kontekstih naj bi bile sugestije izvedene na neoseben način, zato da bi se čim bolj približale objektivnosti dražljaja. Naslednji kontekst sugestije, ki je bil preučevan, je bila množica (Van Ginneken, 1992). V tem kontekstu so bile sugestije prav tako neosebne, saj so bili ljudje v množici anonimni. V nekem smislu sugestivni medosebni odnosi pravzaprav niso bili medosebni, saj so bili sestavljeni iz posameznikov in objektivnih dražljajev. Na zahodu so torej obstajali trije konteksti sugestij: sugestija v kontekstu odrskega razvedrila, psihološki laboratoriji in zdravstvene svetovalne sobe ter sugestija množice. V dveh kontekstih so bile sugestije brezosebne, medtem ko je bilo odrsko razvedrilo izvajano na bolj oseben način (Yu-chuan, 2018).

	Ryūmin Ueno je zagovarjal relacijsko teorijo hipnoze. Trdil je, da sugestivni odnos uteleša bistvo odnosa med učiteljem in študentom ter da teorija sugestije poskrbi za teoretični temelj vseh izobraževalnih metod (Ueno, 1907). Nekateri psihiatri so imeli podobne argumente. Teikichi Ishikawa in Noboru Ishida, diplomanta prestižne tokijske imperialne univerze in specializirana psihoterapevta, sta zagovarjala tezo, da se sugestivna terapija, v nasprotju s splošnim mnenjem, ne zanaša na nekritično in naivno verovanje tistega, ki prejema sugestijo. Kot mnogi sočasni zahodni učenjaki sta bila mnenja, da ni nobene občutne razlike med Duboisevo reedukativno in sugestivno terapijo. Ne glede na to, da so izpostavili, da je prepričevanje Paula Duboisa pravzaprav prikrita oblika sugestije, sta Ishikawa in Ishida poudarila, da mora biti sugestija tako prepričevalna kot izobraževalna. Utemeljena mora biti na natančnem znanju ter oblikovno in vsebinsko popolna (Ishikawa, 1910; Ishida, 1917). Masatake Morita, začetnik terapije morita, ki je bil tudi psihiater, je imel podoben pogled. Izpostavil je, da je sugestija podlaga ne samo za izobraževalni metodi kanka in kuntō, ampak tudi za sloge učenja, s katerimi so zenmojstri vodili učence k razsvetljenju. Njegov izobraževalni ideal ni bil tradicionalni stil kanka, ampak metoda montessori, ki je poudarjala aktivno študentovo učenje z izkušnjami (Morita, 1921/1974). Na Japonskem je bil pravzaprav med vsemi ljudmi, ki so se v zgodnjem 20. stoletju dejavno zanimali za hipnozo, delež učiteljev v osnovnih in srednjih šolah največji. V revijah so redno objavljali članke o hipnozi. Številni učitelji so ekperimentirali s hipnozo pri svojih učencih, zato je morala vlada prepovedati to prakso v osnovnih šolah (Murakami, 1915; Sato, 1926). Nekateri strokovnjaki so pripisali navdušenje učiteljev nad hipnozo dejstvu, da so bili tako kot 'mali intelektualci' del znanosti, saj je bilo izven šole težko najti primerne subjekte za eksperimentiranje s hipnozo (Ichiyanagi, 2001 Ichiyanagi, 2006 Takeuchi, 2014). To lahko tudi odraža in utrjuje tendenco, ki je govorila o hipnozi in sugestiji na izobraževalnem področju. Niso pa se ukvarjali s preučevanjem, kaj je hipnoza. Tatsugorō Murakami je bil eden od vodilnih strokovnjakov na področju hipnotizma v obdobju Taisho, ki se je ukvarjal prav z izobraževanjem. Postavil je psihološke temelje za dva učna predmeta. Trdil je, da med sugestijo in izobraževanjem ni nobene razlike glede na psihološke mehanizme. Tako imenovana kanka ni bila po njegovem mnenju nič drugega kot sugestivni učinek učiteljeve prepričljive osebnosti in študentovega prepričanja. Sugestija je bila postavljena v središče oblikovanja osebnosti in moralnosti (Murakami, 1912) (Yu-chuan, 2018).

	Diskusija o uporabi sugestije na področju izobraževanja je sprožila tudi nasprotovanje, katerega najbolj jasen izraz lahko najdemo v Takeuchijevi knjigi The dangers of hypnosis (1910). Takeuchijeva dela, posebej njegov prevod Mollove knjige Hypnotism, so pripomogla k razširitvi hipnoze na Japonskem. V svojem kasnejšem delu je Takeuchi, ki je bil ravnatelj v srednji šoli, ostro nasprotoval kakršnemukoli prakticiranju hipnoze. Izpostavil je, da hipnoza kot stanje povečane sugestibilnosti neizogibno povzroča dolgotrajno povečanje sugestibilnosti, ki ima lahko resne posledice. Na osebni ravni povečana sugestibilnost kompromitira, ogrozi osebno voljo in avtonomijo, s tem pa oseba postane 'sprejemljiva' za škodo, ki jo povzročijo povsod navzoče škodljive sugestije. Takeuchi je trdil, da je na nacionalni ravni visoka stopnja skupinske sugestibilnosti, ki jo je povzročila popularizacija hipnoze, pripeljala do vzpona socializma, nihilizma in individualizma, kar je povzročilo socialne nemire na Japonskem. Priporočal je, da naj bi se hipnoza obravnavala izjemno previdno ali pa naj bi jo v celoti prepovedali. Posebej je bil kritičen do predlogov o rabi sugestije v izobraževanju; to se mu je zdelo popolnoma absurdno in nevarno. Takeuchi je poudaril, da je glavni cilj izobraževanja pomagati študentom doseči »namensko poenotenje mentalnih funkcij in razvoj zavednega kritičnega mišljenja«, medtem ko so bili dosežki hipnoze odvisni od »nezavedne delitve mentalnih funkcij in odsotnosti nasprotujočih si idej ter kritičnega mišljenja«. Obe funkciji sta bili absolutno nezdružljivi. Nekateri hipnotizerji, ki so zagovarjali uporabo hipnoze v izobraževanju, so skušali ovreči Takeuchijeve ideje, kljub temu da so imeli kar nekaj skupnih točk (Murakami, 1912a, 1912b). Vsi so se strinjali glede tega, da je razvoj osebnosti in morale prva in glavna naloga izobraževanja. Razšli pa so se pri vprašanju, kaj je idealni izobraževalni model. Medtem ko je Takeuchi utemeljil svoj pogled na novih modelih, ki so poudarjali avtonomijo in neodvisnost, so Murakami in somišljeniki imeli raje tradicionalni model, ki je povzdigoval učiteljevo preobrazbeno in asimilacijsko moč. Oba modela sta razumela in cenila študentovo sugestibilnost, kar je pomenilo, da so študenti nagnjeni k temu, da se vpliva nanje, toda na različne načine. Diskusija o tej dilemi prikazuje, da je bilo na Japonskem izobraževanje pomemben, če ne celo najbolj pomemben kontekst, znotraj katerega so razumeli in prakticirali sugestijo. Z analogijo kanka so japonski hipnotizerji razvili teorije in prakse, ki so bile v mnogih ozirih drugačne od zahodnih. Takeuchi, Murakami in sodelavci so se strinjali, da je razvoj osebnosti in morale prva in glavna naloga izobraževanja. Formiranje osebnosti so postavili pred znanstvene dosežke. Ena izmed največjih razlik med zahodnim in vzhodnim pojmovanjem sugestije je, da so japonski strokovnjaki, ki so teoretizirali in prakticirali sugestijo predvsem v kontekstu izobraževanja, poudarjali predvsem pomen kanke (Yu-chuan, 2018).

	Bolgarija: Georgi Lozanov

	Bolgarski zdravnik in znanstvenik Georgi Lozanov je predstavil definicijo sugestije takole: »Sugestija je stalni sporočilni faktor, ki večinoma skozi izvenzavedne (paraconscious) umske dejavnosti lahko ustvari pogoje odpiranja funkcionalnih rezervnih zmožnosti osebnosti.« Fenomen sugestije najdemo v raznolikih disciplinah in na številnih področjih. Sugestija se uporablja na primer v poslovnem svetu, še posebej v oglaševanju. Ta deluje pod ravnjo zavednega in spodbuja potrošnike h kupovanju dobrin, ne da bi se popolnoma zavedali razlogov, zaradi katerih so kupili določen predmet. Sugestivna moč religije ali religijskih institucij in voditeljev se je demonstrirala v zgodovini in je bila predmet mnogih knjig. Sugestija ima v skladu z definicijo Lozanova kot subsenzorični dražljaj, usmerjen k nezavednemu, svoje mesto v umetnosti. Pisatelji morajo imeti pozornost svojih bralcev. Igralci morajo pridobiti svoje občinstvo s privlačnostjo emocij. Sugestija se uporablja v hipnotičnem ali budnem stanju. Lozanov je uporabljal hipnozo pri kirurških operacijah namesto anestetika. Sugestija in hipnoza sta se uporabljali v Bolgariji in Sovjetski zvezi za zdravljenje nevroz in psihosomatskih bolezni, z namenom vplivati na fiziološke in biokemične procese (Bancroft, 2013).

	Kot navajajo viri, je za Japonsko najbolj značilna uporaba sugestije v izobraževalnem kontekstu. Na zahodu so obstajali trije različni konteksti: prvi je bil odrsko razvedrilo, drugi značilen kontekst pa so bili psihološki laboratoriji in zdravstvene sobe. Na vzhodu Evrope, predvsem v Bolgariji in Sovjetski zvezi, je prevladovala uporaba sugestije na področju izobraževanja in zdravljenja. Čeprav je v vzhodni Evropi in na Japonskem prevladoval kontekst izobraževanja, ni umanjkala uporaba sugestije v zdravstvenih kontekstih. Morda je edino, kar je nekoliko izstopalo na zahodu, uporaba sugestije na področju zabave, v odrskih razvedrilnih predstavah, čeprav si lahko tudi ta kontekst razlagamo kot del zdravstvenega, saj imajo posledice razvedrilnih programov zelo sproščujoč učinek na posameznika, kar posledično vpliva tudi na njegovo dobro psihofizično počutje, če že ne na dobro zdravje. V primerjavi kontekstov med vzhodom in zahodom ni bistvenih razhajanj, nekoliko drugače bi lahko rekli za odnos do sugestije, percepcijo in načine uporabe le-te. Poudarek na odnosu med tistim, ki sugerira, in tistim, ki prejema sugestijo, je bil na Japonskem močnejši kot na zahodu. Pomen subsenzoričnih dražljajev v kontekstu izobraževanja na vzhodu, začenši v Bolgariji, načela ter doseg psevdopasivnosti pri učencih v šolah, kar je pogoj za dobro absorbiranje gradiva pri učencih, govorijo o odnosu do sugestije in potrebi po multipliciranju dejavnikov, ki so potrebni in pomembni za dosego končnega cilja in uspeha na področju pedagoškega dela. Vse našteto je le nekaj drobnih razlik med vzhodom in zahodom v razumevanju sugestije, sugestopedije in sugestologije.





Sugestija in sugestibilnost v kontekstu hipnoze


	Začetki hipnoze segajo v 70. in 80. leta osemnajstega stoletja, začenši z delom dunajskega zdravnika Franza Antona Mesmerja, ki je deloval v Franciji. Razvil je terapevtsko tehniko, imenovano živalski magnetizem ali mesmerizem, za katero je trdil, da lahko zdravi ljudi. Po njegovem prepričanju magnetna sila napolnjuje univerzum znotraj in zunaj človeških teles, kar je skladno z znanstvenim pogledom fizike v tistem času. Motnje harmoničnega toka sile v telesu povzročajo bolezen. Mesmer je trdil, da lahko zdravi motnje s svojimi magnetnimi tehnikami, ki so vključevale gibanje rok blizu bolnikovega telesa. Rezultat je bila kriza (vrsta krčevitega sunka) in očitna ozdravitev. Med krizo ali transom so bolniki kazali mnogo vrst vedenja, ki jih danes prepoznamo kot hipnozo. Francoska uradna medicina se je na Mesmerjeve trditve in tehnike odzvala sovražno. Leta 1784 je francoski kralj Ludvik XVI. ustanovil komisijo za raziskovanje živalskega magnetizma, ki je znana kot komisija Benjamina Franklina. Slednji je predsedoval komisiji kot ameriški odposlanec v Franciji, bil je založnik, novinar in publicist. S sistematičnimi in prefinjenimi metodami javnega opazovanja, samoraziskovanjem, študijem primerov in hipotetičnim testiranjem (prva eksperimentalna študija hipnoze) je komisija poskušala določiti resnične vzroke učinkov živalskega magnetizma. Čeprav komisija ni oporekala temu, da ima lahko Mesmerjeva terapija terapevtsko vrednost, je nasprotovala vzroku. Odkrili niso nobenega dokaza za univerzalen magnetni fluid. Namesto tega so trdili, da gre učinke mesmerizma pripisati psihološkim dejavnikom, dotiku, posnemanju in domišljiji ter da transi, ki jih je Mesmer ustvaril v ljudeh, niso posledično niti vzročno povezani z magneti, ampak so posledica sugestije, ki jo je podal posameznikom, ta pa je ustvarjala pričakovanja. Leta 1843 je škotski zdravnik James Braid živalskemu magnetizmu dal novo ime in novo razlago. Braid je prvi skoval izraz hypnosis in ga razložil s pojmi fiziološkega procesa: po njegovem mnenju osredotočanje pozornosti na svetel premikajoč predmet utrudi določene dele možganov in povzroči trans, ki ga je imenoval 'živčno spanje'. Na začetku je mislil, da je to povezano s spanjem, kasneje pa je priznal, da spanje ni del hipnoze. Sredi 19. stoletja se je nabralo precej dokazov o medicinski vrednosti hipnoze. James Esdaile je na primer v Indiji poročal o hipnozi kot edinem anestetiku pri 345 večjih operacijah. Klinična vloga hipnoze – obvladovanje akutne ali kronične bolečine – je priznana še danes. Hipnoza je postala manj priljubljena zaradi odkritja kemičnih anestetikov in njihove široke uporabe (Barnier in Oakley, 2009).

	Naslednji val zanimanja za hipnozo se je pojavil v 80. in 90. letih 19. stoletja predvsem v Franciji, kjer je potekala razprava med Jeanom-Martinom Charcotem, nevrologom v bolnišnici La Sal Petriere v Parizu, in Hippolytom Bernheimom, francoskim nevrologom in profesorjem medicine na univerzi v Nancyju. Charcot je verjel, da je hipnoza oblika latentne psihopatologije. Verjel je, da so hipnotibilni ljudje dovzetni za mentalne bolezni, še posebej za histerijo. Charcot je vplival na znana imena na področju psihologije, kot sta Sigmund Freud, avstrijski nevrolog in psiholog, ter Pierre Janet, francoski psihoterapevt, filozof in zdravnik. Janet je razvil svojo teorijo disociacije, potem ko je nekaj časa preživel s Charcotem. Trdil je, da se v hipnozi v nekaterih patoloških pogojih um lahko razdeli na različne tokove, delno pa ostane skrit od zavednega. Bernheim iz šole v Nancyju je imel drugačen pogled. Trdil je, da je hipnoza povezana s sugestibilnostjo, zaradi katere se oseba odziva in deluje po navodilih sugestije. Verjel je, da hipnoza ni nič patološkega. Vprašanje, ali je hipnotično vedenje zgolj družbeni odziv na sugestijo hipnotizerja, je aktualno še danes. V skrajnih verzijah pa hipnoza ni nič več kot pretvarjanje (Barnier in Oakley, 2009).

	Metode oziroma komunikacijski kanali, preko katerih so sugestije posredovane, so različni: heterosugestija (od enega posameznika k drugemu); kolektivna (skupinska ali masovna) sugestija; avtosugestija (pri kateri subjekt deluje sam nase). Konec koncev je vsaka sugestija lahko avtosugestija v smislu, da misel deluje na telo in da krepimo idejo, ki jo nekdo želi uresničiti. Sugestija je lahko spontana (pojavi se sama po sebi) ali zahtevana (izvedena s pomočjo prepričevanja ali ukazov, ki so usmerjeni od ene osebe k drugi). Sugestija je lahko sproščena (izvedena z mehkim, pomirjujočim tonom glasu) in ima lahko učinek na sprejemnika. Sugestije, ki so predstavljene nežno, zaznavamo različno od tistih, ki so sporočene emocionalno ali s pomočjo šoka. Odzivi so pričakovano različni, in sicer glede na moč zahteve ali ukaza sugestije. Ukazane sugestije, ki prihajajo s strani avtoritativne figure, kot je vojaški poveljnik ali ujetniški paznik, ne omogočajo nobene alternative ali neposlušnosti. Na drugi strani pa se sproščene ali prepričevalne sugestije na splošno uporabljajo v religijah in medicini. Moč sugestije je povezana z njenim trajanjem. Na isti način lahko stopnja moči vpliva na sprejemnika. Topla, simpatična osebnost na splošno olajša pošiljanje in poveča vpliv sugestije. Tudi dober odnos vpliva na pošiljateljev odnos s sprejemnikom. Najsi bo posredno ali neposredno, avtoritativno ali prepričevalno, implicitno ali eksplicitno, prikrito ali neprikrito, namenoma ali nenamenoma, bo sugestor subjektovo obnašanje ali izkušnjo vedno vodil v določeno smer.

	Sugestija je lahko dejanje, proces ali rezultat (nezavedna realizacija neke ideje). Beseda sugestija se lahko nanaša na točno določeno vplivno sporočilo ali komunikacijo (»V tej sobi postaja vedno bolj vroče.«). Ista beseda se lahko nanaša na dele večjega procesa ali na celoten proces, s katerim je sugestija predana in sprejeta. Na primer: nekdo lahko govori o sugestivni situaciji, sugestivni proceduri ali o sugestivnem procesu. Oseba lahko trdi, da je bilo neko dejanje ali verjetje rezultat sugestije, kar implicira tako metodo kot sporočilo. Sugestija je lahko posredna ali neposredna. Besedna ali nebesedna. Pri neposredni sugestiji je želeni ali pričakovani rezultat odziva na sugestijo jasno izražen (na primer pri ukazu). Posredna sugestija pa pričakovanega odgovora ne izrazi eksplicitno, ampak rezultat sugestije prepusti subjektu. Namesto jasnega ukaza ali diktata eksperimentator pokaže predmet ali naredi gib, gesto, ki na tih način pove subjektu, kaj naj naredi. Posredna sugestija je permisivni način vplivanja ali metoda posredne všečnosti, ki naj bi vplivala na osebo. Neposredna sugestija pa je avtoritativna. Besedna sugestija se prenaša z jezikovno vsebino. Nebesedne sugestije vključujejo zven glasu, govorico telesa, obleko in dražljaje iz okolja. Iztočnice so lahko vizualne, slušne, kinestetične, gustatorne ali olfaktorne. Sugestije so lahko pozitivne, negativne ali nevtralne, osebne ali neosebne. Sugestija najbolje deluje, če je usmerjena k posameznikovim ali družbenim vrednotam ali kulturi in če so sprejemnikovi interesi v harmoniji s pošiljateljivimi.

	Sugestibilnost se nanaša na učinek določenih vrst sugestije pod točno določenimi pogoji za posameznika, trdi ameriški psiholog in profesor Ernest Hilgard (Bancroft, 2013). Sugestibilnost je v osnovi definirana kot stopnja odprtosti za sugestijo, ki jo premore posamezna oseba. Pojem sugestibilnost naj bi nakazoval nagnjenost osebe k odzivu na sugerirano komunikacijo. Čeprav sta raziskovalca Alfred Binet, francoski sociolog, pedagog in psiholog, ter Boris Sidis, ukrajinsko-ameriški filozof, psiholog in zdravnik, hotela dokazati, da nekaj takega, kot je normalna sugestija, obstaja in jo lahko empirično opazujemo, so na sugestibilnost na splošno gledali kot na manj plemenito človeško značilnost. Pogosto so jo povezovali ne le s hipnotibilnostjo in pogojevanjem, ampak tudi s konformizmom ali ustrezanjem skupinskemu pritisku, pa tudi s pomanjkanjem individualnosti in nagnjenjem k podrejenosti, dovzetnostjo za vnaprejšnje ideje in manipulacijo, popačenjem spomina, slabostjo in nezrelostjo, neuravnoteženostjo in neodločnostjo, lahkovernostjo, naivnostjo ali celo s počasno pametjo. Biti sugestibilen je pomenilo, da na osebo zlahka vplivajo ideje drugih in da se hitro podredi avtoritativni figuri ali skupini. Za nekatere dejavnike je rečeno, da imajo vpliv na sugestibilnost. Avtoriteta in vedenje tistega, ki podaja sugestijo, sta pomembna dejavnika, ki vplivata na sprejemnikovo sugestibilnost. Sprejemanju sugestij od oseb, ki imajo nižji status in manjšo moč, nismo naklonjeni. Drugi dejavnik je sprejemnikovo nagnjenje k poslušnosti do avtoritete in njegovo zaupanje ali vera v sugerirano idejo (pričakovanje in naravnanost sprejemnika). Pomembni vidiki pri raziskovanju sugestije so osebne značilnosti komunikatorja in posameznikova pripravljenost na odzivanje na sugestije. Čeprav je v zahodnem svetu veliko spornih točk glede sugestije in sugestibilnosti, je splošno sprejeto, da obstajajo razlike v obsegu sugestibilnosti ter da se stopnja in hitrost izvajanja sugestij lahko merita. Večina raziskav je poskušala določiti ali razmejiti specifične variable, ki so povezane s sugestibilnostjo: starost, spol, intelektualne sposobnosti, osebne karakteristike, mentalno zdravje itd. Čeprav je bila večina testov pravzaprav usmerjena v merjenje hipnotibilnosti, so bile te variable raziskovane v kontekstu hipnotičnega odzivanja. Pionirski poskusi Bineta so v poznem 19. stoletju poskušali določiti sugestibilnost brez hipnoze. Določene osebne variable so povezovali s povečano ubogljivostjo med sugestivno komunikacijo Študenti so pogojno sprejemljivejši za sugestije avtoritativnih figur, brez prepričevanja ali argumentov. Otroci so na splošno bolj sugestibilni kot odrasli. Odzivnost na sugestijo pada s starostjo. Čeprav so odkritja na tem polju raziskav različna, kažejo, da so ženske bolj sugestibilne od moških. Manj izobraženim in tistim, ki nimajo razvitega kritičnega mišljenja (pomanjkanje zavedanja sugestivnega procesa), pomagajo do večje sugestibilnosti okoljski pogoji, na primer zatemnjen prostor in nežna in/ali ritmična glasba. Naravnanost k zaupanju (ali ljubezni) naredi osebe bolj sugestibilne, enako velja tudi za stanje dremavosti ali utrujenosti, sproščenosti in hipnoze. Čas pred spanjem omogoča maksimalno sugestibilnost. Hipnoza sama po sebi je bila definirana kot namestitev posameznika v visokosugestibilno stanje ali povečano sugestibilnost (Bancroft, 2013).

	Sugestibilnost lahko razdelimo na primarno, sekundarno in terciarno Primarna je bila najbolj raziskana. Je rezultat neposrednih sugestij (ponavadi besednih in z monotonim glasom), ki so povzročile avtomatičen neprostovoljni ideomotorni odziv. Eksperimentatorji so s konkretnim dražljajem sugerirali idejo ali dejavnost (na primer nihanje telesa ali dviganje roke). Opazovani in ovrednoteni so bili sprejemnikovi gibi ali mišična dejavnost, ki se je pojavila neprostovoljno, zaradi misli ali podobe gibanja. Primarna sugestibilnost je povezana s hipnotibilnostjo. Sekundarna sugestibilnost je povezana s čutnimi procesi in posrednostjo. Vključuje posredno sugestijo, pri kateri komunikator ne izrazi jasno želenega vedenja in kjer ni nobene korelacije s hipnotizabilnostjo. Da bi priklical tovrstno sugestibilnost, eksperimentator sugerira idejo ali dejavnost, temelječo na domišljijski podobi, pričakovanjih, zvočnih ali vizualnih dražljajih. Primera merjenja tega tipa sugestibilnosti sta test progresivnih črt (Progressive Lines) in test madežev črnila (Ink Blot). Po mnenju nekaterih psihologov obstaja tudi terciarna sugestibilnost, ki temelji na prestižnosti sugestije, ki izhaja iz družbe ali posameznikov z visokim statusom in vključuje spremembo drže, ki ustreza prestižni prepričevalni komunikaciji. Nekatere od teh sugestij so povezane s socialnimi normami, nekatere pa so informacijskega značaja. Mnoge druge oblike komunikacije lahko interpretiramo kot sugestije, vključno z 'vodilnimi vprašanji', ki jih danes razumemo kot spraševalno sugestibilnost. V skladu z raziskovalci, kot je Vladimir Gheorghiu, sugestija ne predstavlja obrobnega vidika kognitivne dejavnosti. »Fenomene sugestije so vključevali v različne psihološke kategorije in so del mnogih kognitivnih in socialnih procesov.« Sugestija se uporablja bodisi s pozitivnimi ali negativnimi posledicami. Ne samo v religiji in magiji, ampak tudi v medicini, terapiji, politiki, oglaševanju in vzgoji. Primitivna medicina je bila in je večinoma utemeljena na sugestiji. Magični rituali so bili in so še tehnike sugestivne terapije, uporabljene tako za pozitivne kot za negativne učinke. Sugestivna moč vere in verskih voditeljev je bila opazna v vsej zgodovini. Zdravljenje z vero deluje s pomočjo moči sugestije (sugestija se uporablja za doseganje globokih organskih ali fizioloških sprememb) in je odvisno od moči sugestije ali sugestij ter sugestibilnosti bolnika. Sugestija se je posebej v vzhodnoevropski kirurgiji uporabljala za zmanjševanje bolečine (Bancroft, 2013).



	Hipnoza v budnem stanju in sugestije

	Elman (1977) je v svojem delu Hypnotherapy opisoval primere budne hipnoze. Trdil je, da je veliko njegovih učencev – zdravnikov učinkovito uporabljalo budno hipnozo.

	Poglejmo enega izmed primerov:

	»Najboljši primer uporabe budne hipnoze predstavlja moj študent iz Midwesta. Nekaj tednov po predavanju mi je povedal: 'Sprašujem se, koliko študentov lahko reče, da so izvedli operacijo abdomna pod budno hipnozo? Uporabil sem vašo tehniko, ki ste nam jo predstavili, in dosegel sem odlično stanje anestezije, da sem lahko nadaljeval in operiral srce, pri čemer tudi sicer ne bi uporabil veliko anestezije, na ta način pa sem se izognil kakršnikoli anesteziji.' Opisal mi je tehniko, ki jo je uporabil v primeru globoke operacije abdomna. 'Pacienta sem vprašal: Ste kdaj prej prejeli anestezijo? Ko je pacient rekel, da jo je, sem nadaljeval: Všeč mi je, kar slišim, zato imam tukaj kapsule, ki delujejo po vzorcu predhodne anestezije. Ko jih pojeste, boste pod popolnoma enako anestezijo, kot ste bili zadnjič. Po približno 30 sekundah boste občutili anestezijo povsod tam, kjer ste jo občutili že prej.' Bolnik je pogoltnil kapsulo. Zdravnik je sekundo kasneje že lahko vzel ščipalko in jo postavil na katerikoli del njegovega telesa, ne da bi jo bolnik čutil. Nadaljeval je in začel operacijo. Ko je videl, da bolnik ni občutil ščipalke, je vedel, da ne bo zaznal reza, zato je nadaljeval z operacijo: 'S ščipalkami sem opravljal teste na občutljivih delih njegovega telesa. Ker ni občutil ščipalk, sem nadaljeval z delom in operiral.' Kasneje je ta zdravnik poročal o podobnih uspehih še v štirih primerih« (Elman, 1977).

	James Esdaile (1808–1859), je bil škotski zdravnik. Po njem se imenuje eno izmed globokih stanj hipnoze. Študiral je medicino v Edinburgu. Živel in dolga leta delal, kot glavni kirurg, pa je v zaporu v Indiji. Za anestezijo pri operacijah, je uporabljal hipnozo. Ko je želel svoje delo potrditi pri angleški zdravniški zbornici, so ga zavrnili. Še isto leto, so začeli v kirurgiji uporabljati za anestezijo eter.

	Akupunktura deluje vsaj delno s pomočjo sugestije. Predvidevalo se je, da če ne bi odkrili anestetikov, bi hipnoza in sugestija nedvomno postali bolj popularni v modernih medicinskih krogih. Za zdravila (posebej nova) naj bi veljalo, da delujejo zaradi učinka placeba – ta učinek pa omogoča zaupanje, ki ga ima zdravnik v učinkovitost zdravil. Mnogo knjig in člankov je bilo napisanih tudi o uporabi sugestije v oglaševanju (bila naj bi nepogrešljiv vidik medijskega oglaševanja) in o podajanju političnih sporočil. Pri vzgoji predpostavljamo, da vsak deluje na razumski osnovi in v nasprotju s čustvi. Kljub temu pa so raziskovalci, kot so ameriški filozof David M. Rosenthal in sodelavci, ugotovili, da vzgoja ni izključno intelektualni in razumski proces. Dijaki ali učenci ostanejo nespremenjeni pri intelektualnih argumentih, lahko pa se spremenijo s sugestijo ali sugestijami, ki jih usmerimo k nezavednemu. Samopodoba in samozavest ter učenje se lahko izboljšajo s strateško uporabljenimi sugestijami v razredu. Pri vseh učencih pa lahko s človeškim pristopom spodbudimo uspešno učno izkušnjo z upoštevanjem njihovih različnih sposobnosti (Bancroft, 2013).

	Bolgarski znanstvenik Georgi Lozanov (1926–2012) je v nasprotju z mnogimi ali večino zahodnih raziskovalcev menil, da je sugestija običajen pojav, ki je naraven in univerzalen del človekove izkušnje. Sugestija je del vsakdanje človeške komunikacije na besedni in nebesedni ravni. Naslavlja tako logiko kot čustva. Sledil je Bernheimu (1980) in verjel, da je sugestija v vsem. Po mnenju Lozanova je »medosebna komunikacija vedno globalna, hkrati zavedna in nezavedna«. Vsaka senzacija ali percepcija, ki prihaja iz zunanjega sveta, je sugestija, bodisi nezavedna ali namenska – zavedna. Čeprav ga v svoji bibliografiji ne omenja, bi se Lozanov strinjal s Titchenerjem (1928), ki je trdil, da je sugestija »vsak dražljaj, zunanji ali notranji, ki ga spremlja ali ne spremlja zavedno, ki se dotakne določenega nagiba«. Georgi Lozanov sugestijo definira takole (1978): »Sugestija je neprestano komunikacijsko dejstvo, ki predvsem s parazavedno mentalno dejavnostjo lahko ustvari pogoje za nagovarjanje funkcionalnih rezervnih sposobnosti osebnosti.«



	Georgi Lozanov in njegovo videnje sugestije, sugestopedije in sugestologije

	Sugestologija, ki je znanost o sugestiji, in sugestopedija, ki govori o uporabi sugestije v poučevanju, sta izvirni stvaritvi, ki se opirata na preteklo delo na področju sugestije v deželah sovjetskega bloka, še posebej v Bolgariji in Rusiji. Na delo Lozanova je vplivalo preučevanje sugestije v ZDA in zahodni Evropi, posebej v Franciji. Obdobja so zaznamovali Bernheim, Binet, Baudouin, Janet, Charcot in Liebault. V nasprotju z Rusijo in vzhodno Evropo, kjer se je sugestija pogosto uporabljala v medicini in psihoterapiji, ima na zahodu sugestija zelo sporno zgodovino. V resnici je sugestija še vedno precej problematična. V preteklosti je bila prepletena z magijo in religijo. Čeprav je bila sugestija po Mesmerju in v poznem 18. stoletju priljubljena pri skoraj vseh pomembnih psihologih, kot so Binet, Bernheim, Freud, James, Janet, McDougall, Pavlov, Sidis, Wundt, so jo skupaj s hipnozo v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju povezovali s stimulacijo iracionalnega obnašanja, pogojevanjem in psihopatologijo. S hipnotično indukcijo ali brez nje ima sugestija močan učinek. Hipnoza pa je lahko inducirana tudi brez sugestije. Sugestologijo in sugestopedijo posebej zanimata raziskovanje in uporaba subsenzornih signalov ali subliminalnih dražljajev, ki prihajajo s strani učitelja ali terapevta ter s strani fizičnega in socialnega okolja, ki jih nezavedni um posrka, preden to sprejme kot zavedno. Lozanov je preučeval individualno (hetero)sugestijo, še posebej pa ga je zanimala skupinska sugestija. Potenciale skupinske sugestije je uporabljal predvsem v psihoterapiji in pedagogiki. Sledil je vzhodnoevropski in ruski tradiciji ter vztrajal pri tem, da vsaka psihoterapevtska metoda in vsako resnično medicinsko zdravljenje temeljita na sugestiji. Govoril je tudi o šepetajoči metodi za zdravljenje težav oziroma zmanjševanje in odpravljanje bolečine ter o sugestiji v neboleči kirurgiji. Njegov najpomembnejši prispevek na področju sugestije je, da je povezal sugestijo z vzgojo in integriral vse tipe sugestije (neposredno, posredno, besedno, nebesedno, medosebno, okoljsko) v vzgojni proces. Sugestijo je usmeril k osvobajanju nezavednih virov ali spečih potencialov človekovega uma (Bancroft, 2013).

	Tako kot Binet in Sidis je imel Lozanov raje posredno sugestijo, ki je dolgotrajnejša. Verjel je, da sugestija lahko obide kritično logično oviro, kar raziskovalci imenujejo zavedna nadzorna avtoriteta. To velja predvsem takrat, ko gre za človeške sposobnosti. Izvajal je poskuse, pri katerih je uporabljal sugestijo v spanju in hipnozo (posebej hipnotično časovno regresijo), pri čemer je sledil Binetu in Bernheimu. Lozanov je sugestijo v budnem stanju raje uporabljal za skupinsko terapijo z namenom bolj učinkovitega učenja. Trdil je, da je sugestija sama po sebi dovolj za izboljšanje spomina in da ni potrebe po hipnozi. Naše raziskave in prakse sugestije so potrdile, da je prišlo do hipermnezije sugestije, ne samo v stanju hipnoze, ampak tudi v sugestivni budni atmosferi. Sugestije, ki jih uporabljata terapevt ali učitelj, morajo biti pozitivne, spodbudijo naj pacientovo ali študentovo pozitivno spremembo obnašanja. Negativne sugestije, posebej tiste, ki omejujejo zmožnosti zdravja ali učenja, moramo odstraniti v procesu desugestije. Lozanov trdi, da je vsak sugestivni proces sam po sebi kombinacija sugestije in desugestije. Desugestija osvobaja osebo prejšnjih omejujočih in neopogumljajočih (avto)sugestij, medtem ko sugestija omogoči ustvarjalno spodbudo k novim normam, ki se tičejo sposobnosti posameznika. Preučeval je besedno in nebesedno sugestijo, ki je v pacientu oziroma študentu priklicala pozitivno psihološko in fiziološko spremembo. Študent se v budnem stanju zaveda, kaj se dogaja, in sodeluje v procesu na zavedni in nezavedni ravni. Za Lozanova ima v nasprotju z mnogimi zahodnimi raziskovalci logična predstavitev tudi lasten sugestivni učinek. Razume jo kot pozitiven koncept. Prav tako velja tudi za koncept sugestibilnosti ali odprtosti do sugestije. Meni, da sta »Bernheim (1887) in nancyjska šola na splošno zagovarjala, da je vsak sugestibilen v danih pogojih in da sugestibilnost ni znak morbidnosti«. To je normalen pojav, ki ga lahko empirično opazujemo. Lozanov obravnava sugestibilnost kot univerzalno sposobnost. Binet (1900) jo povezuje s čustvi, intuicijo in afekti (ali občutljivostjo) ter s pozitivnimi pričakovanji, domišljijsko vpletenostjo in sposobnostjo nadzorovanja točke pozornosti. Za Lozanova ima lahko odziv na sugestivno komunikacijo, ki zahteva, da posameznik premaga ali onemogoči mentalne zmožnosti, ki so vključene v logično in kritično analizo, pozitivne rezultate, če logična in kritična analiza omejita proces spominjanja in učnih zmožnosti.

	Ideja Lozanova o sugestibilnosti ustreza definiciji Annette Shuck (1991), zapisane v članku Suggestion in Education; sugestibilnost je po njenem mnenju podobna motivaciji ali pričakovanju spremembe. Sugestibilnost je tako 'redefinirana' kot:

	a) pripravljenost, da naredimo, kar zahteva sugestor;

	b) vera v lastno sposobnost, da to lahko naredimo;

	c) zmožnost to narediti.

	Visoka sugestibilnost je lahko uporabljena kot kazalnik, ki napoveduje učno izvedbo. Lozanov se je ukvarjal tudi z glasbo in relaksacijo v kontekstu sugestije. Sugestibilnost je poskušal ovrednotiti tudi znanstveno, z merjenjem pulza in možganskih valov. Če je bil posameznik bolj sproščen, je bil tudi bolj odprt za pozitivno sugestijo, posebej če je bilo splošno vzdušje sproščeno in prijetno. Lozanov je trdil, da mora biti sugestija uporabljena, ko je sprejemnik v budnem stanju. Sledil je vzhodnoevropski in ruski tradiciji, ki verjame, da mora biti sugestija, najsi bo uporabljena v medicini ali v izobraževanju, terapevtska. Biti mora tudi umetniška. Terapevt ali učitelj morata imeti sposobnosti izurjenega igralca. V razredu morajo biti uporabljeni elementi različnih umetnosti (glasbe, gledališča, slikarstva), ki izboljšujejo učni proces. Učitelj mora biti vnaprej izurjen za uporabo sugestije na pozitiven način in v vseh njenih vidikih. Po mnenju Lozanova v vsakem dobro organiziranem sugestivnokomunikacijskem procesu prevladuje procedura z ritualnim ali placebo pomenom. V središču sugestopedije sta ritualizacija in povezanost s placebom. Sugestija je bila v zahodni pedagogiki večinoma zapostavljena. Uporabljali so jo občasno – pri učenju ali v okrnjeni obliki pri nekaterih posamičnih eksperimentih. Lozanov je skupaj s svojim timom raziskovalcev in učiteljev na Inštitutu za sugestologijo v 60. in 70. letih razvil izvirno in globalno učno metodo, ki je temeljila na znanstvenem raziskovanju sugestije. Sugestopedija je pokazala, da lahko uporaba sugestivnih tehnik koristi študentom tako na akademski kot na osebni ravni. Sugestija bi morala biti v izobraževanju predmet večjega zanimanja in raziskovanja pri zahodnih in severnoameriških pedagogih. Najpomembnejši prispevek Lozanova na področju sugestije je, da je povezal sugestijo z vzgojo in v vzgojni proces integriral vse tipe sugestije (neposredno, okoljsko, neverbalno, posredno, verbalno). Namen je bil osvoboditi nezavedne vire – potenciale v posameznikovem umu. Raje je imel sugestijo v budnem stanju, to je v pedagoškem procesu in vzgoji. Lozanov, Binet in Sidis so verjeli, da sugestija obide kritično logično oviro (tj. zavedno nadzorno avtoriteto), oziroma če se izrazimo s terminologijo v okviru hipnoze, preide kritični faktor, ko preidemo/obidemo zavedno v hipnotičnem procesu. Vendar se je Lozanov raje osredotočal na sugestijo v budnem stanju na področju izobraževanja, da bi izboljšal proces učenja. Trdil je, da je vsak sugestivni proces sam po sebi kombinacija sugestije in desugestije. Slednja osvobaja negativne sugestije, medtem ko sugestija omogoča ustvarjalno spodbudo. Pri neposredni sugestiji lahko na ravni zavednega in neposrednega le dodajamo, ne pa tudi odstranimo negativne usedline v nezavednem. V redefiniciji sugestibilnosti Lozanova je izpuščeno polje nezavednega, kamor prihajajo sugestije, tudi tiste, ki niso zaželene. Če predpostavljamo, da imamo v nezavednem shranjeno prav vse, kar smo v preteklosti videli, doživeli, občutili, potem so tu tudi vsebine, ki niso bile zaželene: od travmatičnih izkušenj, ki smo jih morda doživeli ob nasilnem ravnanju deležnikov z nami, v okolici pa do reklamnih televizijskih spotov. Kontekst sugestije Lozanova je usmerjen in ovrednoten v smislu boljšega pomnjenja na področju izobraževanja. Sugestija je terapevtska, najsi bo uporabljena v medicini ali izobraževanju. V središče sugestopedije je postavil ritual, ki mu daje največji pomen, povezan pa je s placebom. Razvil je izvirno in globalno učno metodo, ki je temeljila na znanstvenem raziskovanju sugestije. Sugestopedija je pokazala, da uporaba sugestivnih tehnik koristi študentom na akademski in osebni ravni. V zahodni pedagogiki je bila sugestopedija zapostavljena (Bancroft, 2013).

	Od 'kraljevega dotika' – polaganja rok na posameznika v 17. stoletju, ko je imel kralj kot avtoriteta táko moč, da so mu ljudje verjeli, da bo posameznik ob njegovem dotiku ozdravel – do besede in drugih naravnih oblik zdravljenja brez kemičnih pripravkov in izumov … vse to je sugestija. Mesmerizem je v 18. stoletju predstavljal začetke teorije o zdravljenju z naravnim magnetizmom, kasneje sta bili osnovani t. i. nancyjska in Charcoteva šola, sugestijo in sugestibilnost so raziskovali v okviru hipnoze in izven nje. Lozanov je raziskoval uporabo sugestije, sugestopedije in sugestologije v skupinski terapiji hipnoze na področju izobraževanja, v budnem stanju. Podobno, v namene izobraževanja, so uporabljali in raziskovali sugestijo in hipnozo tudi na Japonskem. Lozanov je trdil, da za izboljšanje spomina hipnoza ni potrebna, pač pa se lahko uporabi sugestija. V zdravljenju, kjer so travme usidrane, je hipnoza potrebna za reprogramiranje, medtem ko je za urjenje spomina dovolj sugestija brez hipnoze. To je najpomembnejša razlika. Vendar je sugestijo treba brati, misliti, uporabljati, prakticirati individualno, prilagojeno posamezniku, gledano s perspektive uporabnika, v odnosu do namena in cilja in le kontekstualno.





Sugestivni medosebni odnos na Japonskem in v zahodni Evropi


	V teorijah držav zahodne Evrope in ZDA opažamo pomanjkanje razprav o hipnotizerjih v sugestivnem odnosu. Če izvzamemo mesmerizem, so se teorije hipnoze osredotočile predvsem na hipnotizirance. Obstaja le nekaj kratkih opazk o nekaterih splošnih zahtevah za hipnotizerje. To so: samozaupanje, resna drža, primerne tehnike in znanje, strast ter višji status. Te zahteve naj bi pripomogle k indukciji hipnoze in sprejetju sugestije. Vendar so to samo zunanje ali površne notranje lastnosti, ki jih niso razumeli kot bistvene za psihologijo hipnoze in sugestije. Čeprav gre za medosebni odnos, se zahodni teoretiki na splošno niso zanimali za tistega, ki posreduje sugestije v sugestivnem odnosu – kot da bi bil tisti, ki sugerira, oseba brez duše. To ne preseneča, saj je bila znanost o sugestiji usmerjena v študij uma tistega, ki prejema sugestijo, in ne tistega, ki posreduje sugestijo. Idealno bi bilo, da bi sugestorji služili samo temu, da bi ustvarili objektivne dražljaje. Njihov pravi jaz naj bi bil čim bolj neviden in bi se vzdržal uveljavljanja osebnega vpliva. Izvajalci naj bi tako (raje kot s svojimi osebnimi značilnostmi) razlagali terapevtske učinke sugestije s psihologijo klientov. Nasprotno pa so japonski teoretiki in praktiki pri svojem razumevanju sugestije kot kanke več pozornosti namenili sugestivni moči tistega, ki daje sugestijo, kot sugestibilnosti klienta. Sugestijo so izvorno razumeli kot dogovor med dvema osebnostma ali voljama. Vojaški zdravnik Kyoshi Kitagawa je zapisal: »Indukcija hipnoze je proces, ko ena oseba hipnotizira drugo. Rezultat je odvisen od bitke med dvema voljama« (Kitagawa, 1913). V svoji relacijski teoriji je Ueno (1907) izpostavil, da oblikovanje sugestivnega odnosa, ki obsega aktivni in pasivni jaz, temelji na relativni moči volje dveh jazov. Pri svojem poudarjanju relacijske narave hipnoze in sugestije je trdil, da ni nobene razlike med hipnotičnim in budnim odnosom. Če budni jaz lahko najde in napade šibke točke drugega, se med njima vzpostavi pravi sugestivni odnos (Yu-chuan, 2018).

	Razumevanje sugestije kot tekmovanja je zahtevalo bolj uravnotežen pristop k obema udeleženima stranema. Ob zunanjih in izvajalskih dejstvih, ki so jih izpostavili zahodni učenjaki, so japonski teoretiki poskušali bolj raznoliko razlagati sugestivno moč, ki jo ima sugestor. Najbolj popularna teorija je bila kiai (konvergenca – izmenjava ki; kitajsko qi). Opisuje in razlaga zahtevano mentalno stanje sugestorja in njegovo medsebojno delovanje s sugerirancem. Kiai vključuje izmenjavo sugestorjevega ki in sugerirančevega ki. Tomokichi Fukurai je jasno izrazil to teorijo. Vzporejal je tehniko sugestije z umetnostjo kiai. Umetnost kiai je po njegovem mnenju sestavljena iz veščine, da vidimo nasprotnikovo dinamično mentalno stanje in zaznamo ter napademo šibke točke, ki se sčasoma pokažejo. To pa lahko uporabimo v mentalnih dvobojih med sugestorjem in sugerirancem. Opozoril je na dve metodi premagovanja sugerirančevega odpora. Ena je neposredna tehnika zastraševanja, ki graja sugerirančev odpor in ga premaga. Uspeh tega je odvisen od sugestorjevega dominantnega položaja nad sugerirancem. Druga metoda je spretna umetnost kiai, katere bistvo je ustvariti in izkoristiti šibke točke sugerirančevega uma. Fukurai je naštel pet metod: metoda, s katero sugeriranca zmedemo, s katero ga frustriramo in s katero mu ugodimo, izkoriščevalska metoda in metoda razpuščenosti. Vse je ilustriral s primeri, večinoma z legendami o starodavnih bojevnikih in mečevalcih, ki so v bitkah ali vojnah zmagovali z manipuliranjem nasprotnikovega uma (Fukurai, 1910, 1992). Spodbujeni z njegovimi idejami so mnogi hipnotizerji sprejeli in še naprej razvijali to analogijo. Večina pa je posvetila malo pozornosti tehničnim vidikom, to je dejanski veščini kiai ali sugestije. Namesto tega je bilo jedro njihovih teorij sugestivni odnos, ki je vseboval interakcijo in součinkovanje kiai. Ki je koncept, ki izvira iz tradicionalne kitajske filozofije in medicine ter se nanaša na obliko energije, ki je prisotna povsod, v univerzumu in v človeškem telesu. Viški, pomanjkanje, naraščanje in upadanje ter pretok te energije določajo zdravje osebe ter stanje vseh bitij in stvari (Yamada, 2002). Na prvi pogled je teorija kiai, ki razume sugestijo kot vpliv sugestorjevega kiai na sugerirančevega, podobna mesmerizmu, ki razlaga hipnozo z magnetizmom in elektriciteto ter drugimi oblikami energije. Koncept ki se je postopoma oddaljil od izvirnih filozofskih in medicinskih teorij na Japonskem do sredine obdobja Edo. Vedno bolj so ga uporabljali za opis osebnega mentalnega stanja in kvalitete ali opis kolektivnega moralnega stanja družbe. Z drugimi besedami, ki je postal metafora za psiho (Kitanaka, 2012).V tem smislu je Fukurai opisoval mentalne dvoboje med sugestorjem in sugerirancem kot kiai, bitko med njunima ki (Yu-chuan, 2018).

	Ker je šlo za tekmo med dvema ki, je bilo nujno govoriti tudi o sugestorjevem ki. Po analogiji mora imeti sugestor odličen nadzor nad ki. Sposoben mora biti skoncentrirati svoj ki, da lahko napade zaznane sugerirančeve slabe točke. Pri treningu hipnotizerjev so obnovili tradicionalne metode za kultivacijo ki. V svojem govoru na srečanju nacionalnega zdravstvenega združenja je Den Tsukahara poudaril, da morajo biti hipnotizerji popolnoma skoncentrirani in samozavestni. To lahko dosežejo s prakticiranjem tradicionalnih tehnik samokultivacije, kot so kikaitanten renkihō (kultivacija oceana ki v spodnjem trebuhu), seishū (kultivacija območja okrog popka) iz medicine han, budistično zensedenje in šintoistično shinagahō (počasno in globoko dihanje) (Tsukahara, 1904). Podobno je učenjak Ekiken Shibue, avtor del in prevodov o hipnozi in psiholoških raziskavah, ki vključujejo tudi prevod Théodora Flournoyja From India to the planet Mars (1920), poudaril, da dosežki hipnoze niso odvisni od katerekoli tehnike, ampak od abstraktne mentalne moči človekovega magnetizma. Bodočim hipnotizerjem je svetoval, naj kultivirajo moč svoje volje in moralnosti s prakticiranjem dihalnih tehnik, z učenjem umirjenosti, negovanjem poguma in odpravljanjem slabih navad. Najbolj pomembno pa je, kar je učil že Mencius: »iskanje lastnega izgubljenega uma« (moralne narave) in kultiviranje »prostranega qi«. Namen tega je razviti vrline, s katerimi lahko vplivamo, prepričamo, nadvladamo in spremenimo druge ljudi. Zaradi tega je bila hipnotizerjeva veščina jutsu veliko manj pomembna od njegove osebnosti in moralnosti. Ta pogled je med hipnotizerji prevladoval predvsem v desetih in dvajsetih letih dvajsetega stoletja (Yu-chuan, 2018).

	V poznem obdobju Meiji se je razvila kultura osebne kultivacije. Posvečena je bila raziskovanju in izboljševanju notranjega jaza, izvirala pa je iz rastočega nezadovoljstva z zahodnim materializmom ter občutkov negotovosti in razočaranja, ki jih je povzročala vedno hujša družbena tekmovalnost (Cornyetz in Vincent, 2010; Harootunian, 2000; Rimer, 1990; Suzuki, 1995). To se je nadaljevalo tudi v obdobju Taisho in je bilo pomembno ozadje moralističnega pogleda na sugestijo. Ker so dvomi o hipnozi naraščali (Ichiyanagi, 2006; Yoshinaga, 2006), so hipnotizerji strateško poudarili moralno naravo sugestije, da bi zmanjšali te dvome. Murakami, vodeči hipnotizer tega obdobja, je v srce svoje teorije postavil hipnotizerjevo moralo. Navedel je pet različnih oblik sugestije: besedno, vedenjsko, besedno-vedenjsko, snovno in osebnostno sugestijo, ki naj bi bila najbolj pomembna in najmočnejša (Murakami, 1912a). V primerjavi z zgovornimi, a nepoštenimi govorci so molčeči ljudje z visoko moralo bolj prepričljivi in imajo več sugestivne moči. Poudaril je, da osebnost in morala nista presojani po zunanjih besedah in dejanjih, ampak glede na notranji um. Kot primer je navedel učitelja, ki je učencem govoril o škodljivosti kajenja, sam pa je na skrivaj kadil. Četudi študenti niso odkrili te skrivnosti, je učiteljeva nepoštenost vseeno vplivala nanje kot slaba sugestija. Ni le izničila napora učitelja, ampak bi lahko razvila tudi navado laganja pri njih. Do tega pride zato, ker je sugestija interakcija med umi. Um pa dejstev ne more prikriti z nikakršnimi sredstvi. Izrazil se bo s subtilnimi podrobnostmi (Murakami, 1912a, 1912b). Murakami je tudi zanikal idejo, da so starejši, bolj izobraženi in bolj občutljivi ljudje manj sprejemljivi za hipnozo. Gre za nesporazum, ker hipnotizerji niso uspeli hipnotizirati ljudi, ki so bili osebnostno in moralno superiornejši. Vztrajal je, da je vsak lahko sugestibilen in hipnotiziran, če ima hipnotizer sugestivno osebnostno in moralno moč (Murakami, 1912). Moralni koncept sugestije in sugestivne moči je odražal samopodobo hipnotizerja in njegove domneve o vrhovnem viru medosebnega vplivanja in avtoritete, sočasno pa odražal vpliv tradicionalne konfucijanske izobraževalne kulture. V skladu s to teorijo je bila sugestija moralni odnos, ki je temeljil na bolj relativni kakor absolutni razliki med hipnotizerjevim in hipnotizirančevim moralnim statusom. V zahodnih modelih pa je bilo nasprotno. Hipnotizer je zavzemal poseben položaj ekperimentatorja ali terapevta, ki je enostavno izrabljal hipnotizirančeve mentalne pogoje, ne da bi vključil svoje. Zaradi tega so japonski hipnotizerji, ki so se hvalili glede svoje morale, na nek način videli svoje hipnotizirance na bolj enakovreden način in s tem dovolili resnično tekmovanje med obema v tem procesu. To se je odražalo tudi v njihovem razumevanju sugerirančeve sugestibilnosti, ki je sugerirancu dovolila več delovanja, samozavedanja in nadzora (Yu-chuan, 2018).

	Yu-chuan v članku poudari odnos med sugestorjem in tistim, ki prejema sugestijo. Na Japonskem niso poudarjali superiornosti v odnosu; tisti, ki sugerira, ni niti 'vseved' niti 'vsemogočen'. V zahodni Evropi in ZDA pa so zdravniki, psihologi, uradniki, hipnotizerji in tisti, ki so bili v vlogi pomočnika, zavzemali dominantno vlogo. Na zahodu moralno-etični status ni bil pomemben. Veljalo je in ponekod še danes velja, da je tisti, ki potrebuje pomoč, neveden in ne zna ravnati, zato mora poslušati in ubogati tistega, ki mu pomaga. V primerjavi z japonskim pojmovanjem delovnega odnosa z namenom pomagati nekomu gre na zahodu za razliko v hierarhični postavitvi, za neenakost razmerij moči v odnosu. To se odraža tudi v razumevanju sugerirančeve sugestibilnosti. Na nek način se lahko primerja tudi z drugimi poklici, kjer imajo razmerja moči pomembno vlogo.

	Mirjana Ule, redna profesorica za socialno psihologijo, v svoji knjigi piše o odnosu zdravnikov do prevladujočega razmerja moči. Sprašuje se, zakaj posvečamo toliko pozornosti fenomenu moči v medicinski praksi in komuniciranju. Moč se lahko v odnosu med zdravnikom in bolnikom (pa tudi v vseh medosebnih odnosih v zdravstvu) hitro upraviči. Moderna medicina temelji na znanju, preiskovanju, védenju, ki je javnosti skoraj nedostopno. Odnos med zdravnikom in bolnikom mora torej nujno temeljiti na strokovni avtoriteti in moči zdravnika, na skoraj brezprizivnem zaupanju v legitimnost zdravnikove avtoritete, v njegovo strokovno znanje. Problem nastane zato, ker je moč zelo protisloven fenomen, saj nakazuje izrazito enosmerni odnos in komuniciranje, vodi v komplementarni odnos in na poseben način deluje na nosilce moči in na tiste, ki so ji podrejeni. Funkcionalistični in foucaultovski pristop se na svojevrsten način ujemata. Za obe teoriji je medicinska moč nujna, zato da zdravniki prevzamejo nadzor nad odnosom z bolniki in da izpolnijo pričakovanja obeh strani. Moč in dominantnost zdravnikov ni stvar pritiska, ampak je norma v prevladujoči znanstveni medicini. Zdravnik mora zavzeti avtoritarni odnos in distanco, biti mora zadržan do bolnika, da lahko prevzame odgovornost za njegovo dobrobit. Spodbujanje bolnikov k temu, da postanejo 'močnejši', ima malo smisla v razmerjih med zdravniki in bolniki. To bi po mnenju obeh teorij v temelju pretreslo prevladujočo medicinsko paradigmo. Če pa ugotovimo, da je to paradigmo nujno pretresti, je treba storiti prav to (Ule, 2003).

	V pomagajočih poklicih je še posebej pomembno razmerje moči v interakciji med pomočnikom in uporabnikom storitev. Gre za okoliščine, v katerih se znajde posameznik, ki potrebuje pomoč in pomočnike za življenje, za preživetje ali izhod iz stiske. Potek procesa, rešitev problema in cilj so odvisni od razmerja moči, od tega, kako je moč razporejena in porazdeljena med dvema akterjema, ki sta skupaj odgovorna za rešitev problema. Na področju izobraževanja in vzgoje pa se postavlja vprašanje avtoritete: Zakaj in v katerih vidikih je potrebna, predvsem pa, na kakšen način naj bo izražena?





Sugestija – popotnica za življenje


	Stephan von Stepski-Doliwa je nemški psiholog in filozof. Ukvarja se z vzgojo in pedagogiko. V svojem delu izpostavlja, da je slaba vzgoja, vzgoja brez ljubezni, sočutja, razumevanja, vrednot in spoštovanja naravnost grozljiva. V otroku uniči nekaj izredno pomembnega. To je vrednotenje samega sebe. »Ti ne veš, da si bog, ker sebe ne znaš pravilno vrednotiti.« Za tistega, ki se zna pravilno vrednotiti, je vse mogoče. Človekove meje niso v njegovih pomanjkljivih sposobnostih ali možnostih, temveč edino v njegovem napačnem vrednotenju samega sebe. Pravilno samovrednotenje, ki ga otroku privzgojijo starši, odloča, ali bo otrok v življenju postal kralj ali berač. Zato drži, kar pravijo Vede: »Tvoji starši so bog, kajti s tem, ko v tebi izgradijo (ali ne izgradijo) samovrednotenje, odločajo o tem, kaj bo s teboj v prihodnosti.« Večji del te vplivnosti poteka preko sugestije, ki jo podajamo otroku. Starši pogosto podajajo otroku destruktivne sugestije in misli, kot so: »Tega ne zmoreš … Tega tako ali tako ne znaš … Zakaj se tako bahaš?« Še hujše pa so te sugestije in misli, kadar so izrečene v prisotnosti drugih. Njihov učinek je namreč tedaj še bolj destruktiven! Zmerjanja in žalitve izven jasno postavljenih okvirov so ne le nesmiselni, ampak tudi skrajno nevarni, saj dajejo iluzijo, da si sam sicer v redu, dober, drugi pa niso. Takšen odnos je napačen v več pogledih. Zmerjanje ne reši ničesar in je nevarno, kajti daje ti iluzijo, da si boljši, ker si žrtev. Če hočemo v sebi in izven sebe ustvariti 'zlato dobo', se moramo na vsak način osvoboditi napačnih predstav, da je svet slab, da smo mi slabi, da nas nihče ne ljubi, nihče ne vidi« in da smo ubogi. Stepski zapiše: »In veš, kaj je resnično grozljivo? Če razmišljaš na tak način, imaš dejansko prav. Ti si ubog človek in tvoje življenje bo postalo dolina solz, kajti vselej postaneš to, kar misliš!« (Stepski, 2006)



	Odnos z otrokom

	Vzgoja otroka oziroma odnos staršev do otroka se ne prične z nosečnostjo, ampak pred njo. Le tisti, ki imajo jasne predstave in trdne ideale, le tisti, ki so se pripravljeni zavzemati, lahko zgradijo uspešen partnerski odnos. Zavedajo se, v kaj se spuščajo, zato zavestno iščejo partnerja, s katerim bodo lahko zgradili trajno zvezo. Le tisti, ki sami usmerjajo svoje življenje, ščitijo sebe in druge pred razočaranji, izdajstvom, bojem, strahom in uničenjem lastnih vrednot. Le tisti, ki jasno in spretno zgradijo temelje, lahko potem na njih postavijo veliko hišo. Kdor tega ne naredi, se ne bi smel čuditi, če hiša ni takšna, kot si jo je predstavljal. Zelo pomembna je pozitivna usmerjenost med nosečnostjo. Jasna odločitev za otroka vodi do tega, da starši že med nosečnostjo govorijo z otrokom, mu prepevajo pesmi in mu prebirajo besedila iz knjig. To je za otroka pred rojstvom in po njem tako pomembno kot materino mleko, kar danes priznava tudi znanost. Veliko žensk že med nosečnostjo v sanjah vidi svojega otroka, na primer katerega spola je in katero ime mu ustreza. Govorijo z otrokom, saj je veliko bolj dovzeten, kot si lahko mislimo! Ime in spol otroka nista tako pomembna, odločilen je stik. Če otroka pitamo s kašami in mu ne dovolimo od mize, dokler ne poje, kar ima na krožniku, so to oblike nasilja, ki dokazujejo pomanjkljivo ljubezen, ignoranco in starševsko nesposobnost. Zato se to nikoli ne počne, saj je to 'črna pedagogika' (Stepski, 2006).

	Sugestija, glas avtoritete in vzor so zelo pomembni dejavniki v tem procesu. Japonski znanstveniki, ki so preučevali sugestijo v okviru vzgoje in izobraževanja, so pripisovali izredno velik pomen vzoru oziroma zgledu, ki so ga deležni klienti v določenem procesu, predvsem v izobraževanju in na drugih področjih.

	Tudi Coué pravi, da se vzgoja otroka začne že pred njegovim rojstvom. Če si noseča žena nekaj tednov nosečnosti zamišlja telesne in značajske lastnosti otroka ter vso nosečnost vzdržuje to zamisel, bo otrok verjetno imel te lastnosti. Špartanke so rojevale le močne otroke, ki so kasneje postali dobri vojaki, ker je bila njihova največja želja, da svoji domovini dajo ravno takšne ljudi. Nasprotno pa so žene v Atenah rojevale inteligentne otroke, pri katerih so bile duhovne lastnosti daleč nad fizičnimi. Otrok, ki ga je rodila mati, osredotočena na njegove zaželene lastnosti, bo lahko sprejemal dobre sugestije in te se bodo spremenile v avtosugestije, ki bodo kasneje v življenju določile njegovo obnašanje. Treba se je zavedati, da so vse naše besede in vsa naša delovanja samo rezultati avtosugestije. V večini primerov so oblikovani s sugestijo neposrednih primerjav ali pogovorov (Coué, 2009).

	Kaj morajo storiti starši, da bi se izognili ustvarjanju slabih sugestij, da bi imeli dober odnos z otroki, poln dobrih sugestij? Najpomembnejše je, da je vedenje staršev vedno uravnoteženo, da so v pogovoru blagi, ampak odločni. Na ta način bodo uspeli vplivati na obnašanje svojih otrok. Grobemu obnašanju do otrok se je treba izogniti, ker obstaja nevarnost, da pri njih izzovemo avtosugestijo, spremljano s sovraštvom. Pred otroki ne smemo o nikomer nikoli govoriti slabo, ker to pusti zelo neprijeten vtis na otroka. Pri otrocih je treba razvijati željo, da spoznajo naravo in okolico. Voditi jih moramo k temu, da se vedno bolj zanimajo za naravo, in jim v dobrem razpoloženju dajati pojasnila z jasnimi, vendar enostavnimi besedami. Treba je mirno in potrpežljivo odgovarjati na njihova vprašanja, namesto da jih zavračamo z besedami: »Kako si dolgočasen, pusti me na miru, izvedel boš kasneje …« Otroku ne smemo nikoli govoriti »Ti si prava lenoba, ti si neumen«, ker bodo ravno te besede pri njem povzročile napake, ki jih ne želimo. Če je otrok len, če dela s težave in se velikokrat moti, mu nekega dne recimo (čeprav to ni resnica): »Danes si svoje delo malo bolje opravil, dragi moj, drugič bo še bolje.« Otroku bo pohvala, ki je ni navajen, dobro dela in naslednjič bo delo res bolje opravil. Tako bo sčasoma, zahvaljujoč razumni pohvali, začel napredovati. Pred otroki ne govorimo o boleznih, ker bo to pri njih izzvalo bolezen. Učiti jih je treba, da je zdravje normalno stanje, bolezen pa nekaj nezaželenega, nekaj, čemur se lahko izognemo, če živimo umirjeno in urejeno življenje. Pri otrocih ne ustvarjamo slabosti, kot so strah pred temo, toploto, dežjem, vetrom itd. V sami naravi človeka je, da vse to prenaša brez kakršnihkoli posledic. Otrokom ne pripovedujemo o duhovih, čarovnicah ali vampirjih, ker strah, povzročen v otroštvu, lahko ostane prisoten še v poznih letih. Starši, ki ne vzgajajo sami svojih otrok, naj pazijo, komu jih zaupajo. Pri otrocih je treba ustvariti željo po delu in učenju, a ob tem poskrbeti, da jim to ne bo prelahko. Stvari jim je treba pojasniti jasno in enostavno ter v pojasnilo vnesti tudi kakšno zanimivo zgodbo, ki bo pri otroku spodbudila radovednost in željo po nadaljnjem učenju. V otrocih je treba razviti misel, da je celo nujno, da odkrivajo vedno nova spoznanja in izzivajo občutek zadovoljstva. Treba jim je pojasniti, da lenoba ustvarja dolgčas, občutek praznine v življenju brez pravega cilja. Iz dolgočasja in praznine samega človeka se zaide na stranpoti. Vzgajajmo otroke, da bodo vedno vljudni in ljubeznivi, da spoštujejo starost in da se ne posmehujejo fizičnim in umskim napakam pri ljudeh. Naučimo jih ljubiti, da bodo pripravljeni priskočiti na pomoč tistemu, ki potrebuje pomoč. Pri otrocih je treba razvijati tudi zaupanje vase, jih naučiti, da bodo razumne osebe, da ne bodo prenagli v svojih odločitvah in da bodo sprejemali takšne odločitve, ki jih pozneje ne bo treba spreminjati. Razviti jim moramo smisel za samostojnost in jih usposobiti, da ustvarjajo ideje za svoje življenje, ker le tisti, ki ima jasne ideje o svojem uspehu, lahko ta uspeh tudi ustvari. Pomagajmo jim, da bo zamisel o uspehu pomagala, da izkoristijo vsako možnost, ki se jim pojavi. Brez ideje o uspehu se ne bodo znašli niti v morju vseh možnosti. Starši, učitelji in vzgojitelji naj bi vedeli, da se otroci največ naučijo z dobrim zgledom. Otrok se lahko odvadi slabih navad, če se uporabi sugestija na naslednji način: vsak večer, ko otrok zaspi, naj se eden od staršev tiho približa ležišču s spečim otrokom, da se ne bi morda prebudil, se zaustavi meter od ležišča in ponovi od petnajstkrat do dvajsetkrat s tihim glasom tisto, kar mu želimo sugerirati. Če bomo starši, učitelji in vzgojitelji uporabljali te nasvete, bomo lahko vzgojili otroke z najboljšimi fizičnimi in duhovnimi lastnostmi (Coué, 2009).





	Primarna socializacija

	Nekatere vodilne avtoritete zatrjujejo, da je posameznikova vzgoja skoraj v celoti sestavljena izključno iz vrste sugestije. Z gotovostjo bi lahko trdili, da je človek to, kar je, večinoma zaradi sugestij, ki jih je sprejel. Vsak izkusi mnogo sugestij, ki jih odkloni in zavrne. Zavrnjene sugestije pa na njegov značaj vplivajo na posreden način. Sprejete sugestije postanejo del njegove narave in karakterja. Odstrani se jih lahko s sugestijami popolnoma drugačnega značaja, ki so dovolj močne, da nevtralizirajo prve. Ko to razumemo, odkrijemo, kako pomembno vlogo imajo sugestije pri nas vseh. Če smo kdaj prisostvovali pri kateremkoli poskusu iz psihologije na področju sugestije, smo morda pričeli ceniti latentno moč motiva pri močni sugestiji dovzetnemu umu – in otroci imajo zelo dovzeten um. Težko bi trdili, da vsaka sugestija, ki vsebuje zastraševanje, otroka privede do kriminalnih dejanj. To spada v temno obdobje pri vzgoji otroka. Ko pa človek pomisli na teror nad malimi umi preko sugestij, ki se 'vlivajo' vanje (na primer: »Pošast … Človek senca … Velik medved te bo ujel … Nekaj te bo zgrabilo za nogo, če boš stopil s postelje … Raje pazi, ko se vzpenjaš po temnih stopnicah …«), čuti, da bi jih težko izgovarjal pri običajnih disciplinskih ukrepih. Nekateri se še v srednjih letih spominjajo in se niso zmožni osvoboditi občutkov strahu, ki so jim jih vcepili v otroštvu. »Velik medved« je tako čvrsto zasidran v podzavestnem umu, da ga ne more zatreti vse človekovo znanje in razsodnost. Nek Anglež, pogumen in z najvišjimi umskimi sposobnostmi, je dejal: »Smejem se in čez dan ne verjamem strašnim stvarem; toda v polnočni temi svoje spalnice se zalotim, da verjamem v vse strahote svoje otroške domišljije.« In vse navedeno je posledica teh kriminalnih sugestij. Mnoge otroke so do konca življenja prikazovali kot nervozne in plašne zaradi teh pošasti iz otroštva. Kdor razume učinkovitost zakona sugestije, bo takšne stvari označil za nesprejemljive. Enako kot lahko neugodne sugestije škodijo otroku, je pravilna uporaba le-teh v pomoč. Če uporabljamo sugestije za otroke in o njih, uporabimo take, ob katerih bo otrok napredoval. Če je otrok plašen, mu posredujemo tiho sugestijo asociacij z ignoriranjem njegove plahosti – ne oziramo se na njegov neuspeh in poskrbimo da prav tako ravnajo tudi naši prijatelji. Ko bo otrok uvidel, da se nihče ni zmenil zanj, bo kmalu začel izkazovati naravno otroško željo po vzbujanju pozornosti in začel prihajati iz svojega oklepa. Vedno usmerimo svoje sugestije na tisto, kar naj bi otroci postali, in ne na tisto, česar se bojimo da bodo ali da so. Prav tako kot pri avtosugestiji vzdržujemo mentalno sliko tistega, kar želimo da bi postali, kot vzorec, na osnovi katerega bo naša podzavest izoblikovala naš novi karakter. Tako bi morali pred otrokom vedno vzdrževati mentalno sliko tistega, kar bi želeli, da postane. S tem ni mišljeno pridiganje in moraliziranje otroku, tega otroci ne marajo. S tem mislimo, da vzgojitelj deluje in sugerira, da je otrok to dejansko že postal ali da deluje, kot želimo Bolje bomo razumeli, če preusmerimo linije sugestij, ki so usmerjene v pozitivno, in negativno bo zamrlo. Vzdržujmo želene namere in neželene bodo zamrle zaradi pomanjkanja pozornosti. Upoštevajmo da je um drobnega otroka kot mehka vpojna plošča, zato bodimo pazljivi, kakšne sugestije mu posredujemo V njegov um vnašajmo jasne, močne, pozitivne slike in se izogibajmo tistih, ki imajo nasprotne lastnosti (Atkinson, 2010).





Prenos starševskih prepričanj na otroka

	Vzgoja otrok poteka s sugestijami, ki se prenašajo iz starševskih prepričanj na otroka. Te sugestije programirajo otrokov odnos do sebe in do sveta. Če starši otroku povejo, da je 'svet slab', 'da bo v življenju revež', je to program, ki ga s sugestijo posredujejo svojemu otroku. V zgodnjem obdobju otrok sprejme sugestijo staršev in tako nastanejo programi, ki jih v odrasli dobi lahko uspešno reprogramiramo s pomočjo sugestije, v hipnozi, če si posameznik to dovoli in če se res želi brez strahu in sprenevedanja osvoboditi negativnih izkušenj.

	Temu sledi zgodba. Jeoffry je bil ena tistih zgub, za katere je kozarec vselej napol prazen, ki v vsaki rešitvi vidijo težavo, v vsaki priložnosti neuspeh, v vsaki resnici pa izgovor. Lahko bi rekli, da je bil že od malega naravnan, programiran za neuspeh. Njegov oče je bil eden tistih neumnih ljudi, ki svojim otrokom ne pripisujejo veliko in jim to tudi povedo. »Tega ne zmoreš! O tem se ti še sanja ne! Iz tebe nikoli ne bo nič!« Jeoffry je te besede poslušal pogosto, svojega očeta pa je kljub temu tako zelo ljubil, da je njegovim besedam verjel. Na koncu je bil povsem zmeden. Povsod je videl le težave in ni maral ne sebe ne drugih. Z eno besedo, ubogi Jeoffry si je silno oteževal življenje, to pa se je igralo z njim. Življenje se namreč vselej odvija natanko tako, kot se nanj odzivaš ti. Če si vesel, ti bo življenje prineslo radost. Če si žalosten, boš zmeraj našel veliko razlogov za jok, vse dokler ne boš krenil po novi poti. Jeoffry je bil zelo žalosten, imel je razlog za to. Če ima nekdo tako negativnega očeta in v sebi nosi usodne vzorce, ki so rezultat vzgoje, je to razlog za obup in nesrečo. Vendar je imel Jeoffry le srečo. Spoznal je Mary, ki je bila ravno tako ranjena, vendar mu je bila naklonjena. Čutila je njegovo prijaznost, obenem pa je imela občutek, da je pred njim še pomemben razvoj. Ta občutek se ji je potrjeval z dejstvom, da je bil Jeoffry kljub svoji negativnosti zelo jasen in angažiran (Stepski, 2006).

	S pomočjo sugestije lahko travmatične izkušnje, ki izhajajo iz takšnih in podobnih zgodb, relativno hitro rešujemo s hipnozo. Predpogoj za to je, da posameznika ni strah hipnotičnega transa in sprememb, ki prihajajo s tem. Kajti spremembe, ki prihajajo, so dobre, vendar jih posameznik ne pozna. Zato marsikdo raje vztraja v starem stanju, ki ga pozna, kot pa da gre proti novemu, ki je še neznano, kljub temu da je osvobajajoče. Reprogramiranje programov, ki so nam jih vkodirali starši v rani dobi, ali/in travmatičnih izkušenj ob dogodkih in v okoliščinah v preteklosti lahko s pomočjo sugestije izvedemo s hipnozo v kratkem obdobju. Eno temeljnih pravil vzgoje je tudi sočutenje. Nekoč so govorili: »Kdor noče slišati, mora čutiti!« To se je nanašalo na otroka, ki ne posluša, zato je tepen. Kakšen neumen izrek! Nobenih razlogov ni, da bi lahko pretepali otroke. Le tako imenovana 'črna pedagogika' trdi, da je treba otroke pretepati, tudi če je komu potem žal. Za otroke je to pomembno. To je enako, kot če bi trdili, da bi bil tekač hitrejši, če bi mu polomili noge. Če smo v odnosu do otroka prijazni, sočutni, odločni, se rodi zaupanje in iz zaupanja pravilna poslušnost, kar avtorica Elisabeth Plattner v svoji knjigi Die ersten Lebensjahre natančno razmeji od navidezne, nezdrave poslušnosti. Sai Baba govori o vzgoji. Navidezna poslušnost se kaže tako, da otroci na videz ravnajo v skladu z željami staršev, ker se bojijo kazni. Nesmiselnost avtoritarne vzgoje se izraža prav v takšnem odnosu, kajti na ta način otroci starše doživljajo kot nevarne ali celo kot sovražnike, ne pa kot oporo in resnične prijatelje. Kadar pa otroci v svojih starših vidijo nevarnost ali celo sovražnike, je v tem odnosu nekaj temeljito narobe. Dogaja se, da namesto da bi izkušali radost bližine in zaupanja, se med starši in otroki poglablja prepad. Kakšna škoda! Pri tem obstaja nevarnost, da bodo ti otroci udejanjili prepovedane stvari, ko staršev ne bo ob njih (Stepski, 2006).

	Metode strogo avtoritarnih in patriarhalno tradicionalnih staršev obsegajo tudi ustrahovanje otroka. Sugestija ustrahovanja izhaja iz nemoči, neznanja, nepoznavanja staršev, ki se nato poslužujejo vzgojne metode, temelječe na negativnih sugestijah, ki jih otrok v otroštvu dobi, sprejme in uskladišči v nezavedno. Ponotranji jih in kasneje v obliki vedenjskih vzorcev ponavlja v odnosu do svojih otrok. Zavedno ali nezavedno. Sugestija ima večji in močnejši vpliv, kot se zdi na prvi pogled, v trenutku, ko jo prejmemo zavedno ali nezavedno. Moč sugestije se pogosto manifestira z zamikom, v kasnejših obdobjih življenja. Takrat pogosto ne vemo, zakaj in od kod izvira določeno vedenje, razmišljanje in dogajanje, ki se 'zgodi' posamezniku v odnosu do bližnjih, do sveta. Zasidra se v nezavednem, od koder nas vodi in usmerja naša dejanja. Moč sugestije je torej dolgotrajna, dolgoročna. Šele z zavestno odločnostjo lahko programe v nezavednem z desugestijo reprogramiramo in preprogramiramo, in to s pomočjo različnih orodij in tehnik s hipnozo.



	Sekundarna socializacija

	Isamu Tominaga je bil japonski zdravnik in vojaški kirurg. Je ilustrativni primer, ko govorimo o vrednosti hipnoze v izobraževanju. Ob izidu svoje knjige The secret of telepathy and hypnosis (1903) je Tominaga občudoval razvoj hipnotizma in pričakoval, da bo znanost prinesla več pionirskih idej in tehnologij na to mentalno polje, vključujoč vero, etiko, filozofijo in psihologijo. Potegoval se je za to, da bi se hipnotizem spopadel z nujnimi potrebami sodobne japonske družbe na več področjih. Najbolj pomembno se mu je zdelo izobraževanje – pred medicino, socialnim blagostanjem in javno moralo. Po njegovem mnenju je bil cilj prevladujočih izobraževalnih metod na Japonskem proizvajanje 'mehaničnih lutk'. To je od študentov zahtevalo pomnjenje ogromnih količin znanja in učenje veščin z mehanično ponavljajočo prakso. Izobraževanje volje in morale pa je bilo večinoma spregledano. Zaskrbljen, da tako izobraževanje služi samo gojenju zvijačnih, dlakocepskih, omejenih in strahopetnih ljudi, je Tominaga upal, da bi hipnoza izobraževanju povrnila pravi cilj in smisel. Po njegovem mnenju je bil najboljši izobraževalni model na Japonskem jukushahū, stil nacionalnih internatskih šol. Na teh šolah so učitelji in učenci živeli skupaj in razvili odnose, ki so bili bolj intenzivni in tesni kakor v modernih izobraževalnih institucijah. Oblikovali so močno kolektivno identiteto. Učitelji so uveljavljali močan osebni vpliv na študente, moč kanka (power of kanka), oblikovali njihovo voljo in moralo ter jih kultivirali v velike ljudi (Yu-chuan, 2018).

	Tominaga je poudaril, da je oblikovanje volje osnovni cilj izobraževanja. Ker voljo osebe oblikujejo okolje in življenjske izkušnje, ni drugega načina za neposredno izobraževanje volje kot zanašanje na učiteljevo moč kanka. Ker se je etos tradicionalnega yukushahū v takratni Japonski izgubil, je Tominaga upal, da bi ga lahko oživili z uporabo hipnotične sugestije. Imel jo je za znanost o vplivanju na voljo drugih. Ključna točka Tominagovega argumenta je bilo njegovo razumevanje sugestije kot oblike kanka, kar pomeni 'vplivati' (kan) in 'spreminjati ter usvajati' (ka). Čeprav je kanka lahko dobra ali slaba, je večinoma pozitiven koncept, ki se nanaša na globoko blagodejne vplive. Ti vplivi prihajajo iz vzvišenih naravnih okolij in s strani izredno moralnih ljudi. V pogojih izobraževanja kanka pomeni študentovo identificiranje in posnemanje učiteljev kot vzornikov, ki jih preoblikujejo v vsakem pogledu njihovega bitja. Tominaga je primerjal svoj stil izobraževanja z obstoječim modelom, ki je poudarjal samo pridobivanje znanja in spretnosti. Obsojal je njegovo preveč mehanično, utilitarno in individualistično naravo, hkrati pa je zanikal učiteljev vpliv kanka. Tominagove poglede so sprejeli mnogi takratni hipnotizerji. Nekateri so v svojih delih prikazali široko znanje o aktualnih zahodnih idejah, vendar so vseeno potrjevali izobraževalno naravo hipnotične sugestije in ji dajali prednost pri rabi v izobraževanju (Yu-chuan, 2018).

	Izraz šola je izpeljanka iz grške scholé, kar pomeni 'prosti čas'. Predvsem Aristotel je ta čas izredno cenil kot čas kreativnosti in iskanja samega sebe. To, k čemur dandanes stremijo nekatere šole (da učenci postajajo miselni stroji), je povsem neproduktivno! S tem se namreč podpira agresija, prepir, egoizem in nesmiselna konkurenca (Stepski, 2006).

	Današnji šolski sistem v Sloveniji temelji na učenju za točke. Ob koncu osnovnošolskega šolanja se zahteva preverjanje znanja, ki se oceni s točkami; na ta način otroke usmerijo oziroma omejijo pri nadaljnjem šolanju. Ob zaključku srednjega šolanja so zelo pomembne ocene in testiranja učencev, ki s točkovanjem omogočajo ali onemogočajo prihodnost posameznikovega izobraževanja in že usmerjajo njegovo življenje oziroma življenjsko pot. Na akademski ravni je ocenjevanje tisto, ki posamezniku omogoči nadaljnjo karierno pot. In nenazadnje se med akademiki javne objave točkujejo in s tem se napreduje v akademskih nazivih. Že v osnovnem izobraževanju gre bolj za tekmo kot za ustvarjalnost ali učenje. Ker so pritiski veliki, starši doma delajo naloge namesto otrok in tako je vse več otrok najboljših – odličnih. Če niso tako ocenjeni, marsikdo od staršev pripelje v šolo odvetnika, ki naj bi raziskal, zakaj njegovemu otroku ne pripada najboljša ocena. Tekma za točke in tekma s časom odrineta pomen znanja in ustvarjalnosti. Odrineta znanje kot vrednoto. Vplivnost posameznika v družbi je postala pomembnejša od dejanskega znanja. S spodbudami in načinom, ki ga opisuje Stepski, lahko dosežemo vse, in to se bistveno razlikuje od sistema točkovanja. Stepski poudari, da otroka lahko spodbujamo s pomočjo zaupanja, da ustvarja sam, kolikor zmore in kolikor uživa v tem; da dela samostojno, brez staršev, in da prevzame tudi odgovornost za to. Danes represivna vzgoja tone v pozabo, a permisivna ni takšna, kot si jo razlagajo starši: da se otroku vse dovoli, da starši delajo šolske naloge namesto otrok in da pravzaprav starši tekmujejo med seboj, ko zahtevajo najvišjo oceno za svojega otroka. Gre za nevzdržno tekmo za točke in hkrati pritisk, ki ga sproža globalni kapitalizem.

	Pričujoče delo nastaja v času koronavirusne bolezni covid-19. Virus je resetiral delovanje planeta. Na vseh kontinentih se je tok življenja za nekaj mesecev ustavil. Kaže na potencirane probleme, ki so sicer že obstajali, pa jih nismo želeli videti. Pozornost je treba posvetiti najbolj zdravstvu, šolstvu in socialnim problemom. Gre za proces prestrukturiranja obstoječega. To je odlična priložnost in izziv za spremembe, tudi spremembe šolskega sistema – celotnega in celostnega. Šola naj ne bi bila, kot se je izkazalo v času pandemije, zatočišče za prikrivanje revščine, njeno delo naj ne bi bilo varovanje otrok (brezplačna kosila v šoli za učence revnih staršev, ko je potekal pouk od doma, lačni otroci). Ne želimo poudarjati, da je pomoč neustrezen poseg, vendar je dolgoročno zavajajoč in nesmiseln. Covid-19 sporoča in opozarja na kompleksne in sistemske probleme. Šolski sistem ni tekma v točkovanju, šola kot ustanova pa pribežališče pred lakoto, revščino ali celo prostor za varovanje otrok. V času covida-19 so starši prosili, naj gredo otroci vendarle v šolo, ker nimajo varstva. Zastavlja se vprašanje, katere vloge, naloge ima šola. Kateremu namenu služijo izobraževalna ustanova in učitelji? Je to prostor, ki naj bi nudil možnost za ustvarjalnost in ustvarjanje, kritično mišljenje in spodbujanje k čistemu okolju? Kanka je pozitiven koncept, ki ga omenja Tominaga. Gre za koncept posnemanja – zgleda kot sugestije. Bil je vojaški kirurg, zato je opozarjal, da je nevarno, da koncept kanka zlorabimo za vojne namene in namene kapitala. Pri sugestiji je pomembna koristnost in zdraviteljska pomoč, ki kontekstualno ni v službi kapitala. Tu se pojavlja vprašanje etičnosti uporabe sugestije v hipnozi; etičnosti v odnosu do hipnotizerja ali učitelja, ki je na nek način v vlogi sugestorja. Po drugi strani pa je odnos med A in B zelo pomemben. Pripomore k učinkovitosti, v tem kontekstu je zelo izpostavljen kot tisti, ki je pomemben za uresničitev in dosego cilja.

	Najpomembnejše, kar lahko podajo šole, so trdne vrednote. Življenje brez vrednot, idealov in pozitivnih ciljev je nesmiselno. Šole bi morale podajati znanje o tem, kako naj človek uredi svoje življenje, da bo imelo smisel zanj in za druge. Bile naj bi trdnjave etike, notranjega miru, radosti in miroljubnega sobivanja. Prav tako naj bi podajale tudi religiozno in duhovno znanje. Podajanje se prične s tem, da otroci dejansko doživijo, izkusijo, kako religija in duhovnost bogatita življenje. Stepski pravi, da se mu zdi izredno pomembno, da so šolarji temeljito uvedeni v različne religije s ciljem, da spoznajo, da vse izražajo edino resnico. Budistični nauk pozornosti je prav tako pomemben kot krščanski nauk ljubezni. Zato bi se šolarji morali seznaniti tudi z Vedami, s Koranom in učenjem Zaratustre. Stepski piše: »Sem proti vsaki usmeritvi, ki se postavlja nad druge. Vsak, ki to počne, bi moral vedeti, da greši, kajti arogantnost in vzvišenost vodita do prezira, prezir vodi v zaničevanje, zaničevanje pa v boj in vojno. Vsaka vojna se prične v glavah, napačnem odnosu in zaničevanju drugega« (Stepski, 2006).

	Primer neke učenke nam nazorno pokaže pomen sugestije in avtoritete. Učenka Marie je zelo cenila svojo učiteljico in je zelo rada hodila v šolo. Poleg tega so ji starši razložili, da ima v primerjavi z drugimi otroki izjemno prednost. Ne le da sploh lahko hodi v šolo – milijoni otrok po svetu tega ne morejo! – ampak obiskuje izjemno dobro šolo. Starši ji nikoli niso dejali: »Zjutraj moraš v šolo,« ampak: »Zjutraj pa spet v šolo, kako lepo!« Nato pa so v šoli pri učenju abecede ravno spoznavali črko K in učiteljica je vprašala učence, ali kdo pozna kakšno ime, ki se začenja na to črko. Marie se je pogumno oglasila in glasno rekla: »Kokosov oreh!« Vsi so se ji smejali, učiteljica pa je prezrla dekličino stisko. Ni se odzvala, da bi Marie zaščitila oziroma jo opogumila. Lahko bi na primer rekla: »To sicer ni ime osebe, ampak je sadež. A kdor tvega, kdor se uči, dela tudi napake! Kako dobro, da si se oglasila, Marie!« Ker pa se je učiteljica odzvala drugače, se je deklica počutila prizadeto in osramočeno. Opoldne je prišel oče po njo v šolo in jo vprašal, kako se ji je ta dan godilo. »Grozno! Strašno! Tako neprijetno! Vsi so se mi smejali, ker sem za ime, ki se začne na črko K, rekla kokosov oreh! Nikoli več se ne bom javila in kaj rekla!« Oče je sočutno odvrnil: »Razumem te, to je res moralo biti zelo neprijetno.« Po kratkem premoru pa je dejal: »Se spomniš, kaj ti vedno govorim? Le tisti, ki dela napake, je uspešen. Le tisti, ki je sposoben prenesti poraz, bo na ta način dvignil samozavest in dobil moč. Kdor pa sme delati vse samo popolno, pogosto ne dela nič, kajti napake spadajo k življenju. In to je dobro. Zato delaj napake, delaj veliko napak in boš uspešna, močna in srečna!« Marie je nekaj trenutkov molčala, potem pa rekla: »To, da lahko delam napake, me zelo veseli. To mi resnično daje veliko moči!« Pri vsem tem je prav tako pomembno, da starši vzpostavijo in negujejo stik z vzgojitelji in učitelji svojih otrok. Medsebojni odnos med starši in otroki se lahko zelo poglobi, če otrok čuti, da ga starši slišijo, razumejo in podpirajo. Na ta način je celo bivanje v bolnišnici za otroka lahko pozitivna izkušnja, ki poglobi zaupljive odnose v družini. Primer gospe Clare ilustrativno pokaže, kako je pomembna sugestija starša, še posebej v okoliščinah, ki jih bomo videli v naslednjem primeru. Clara je bila zelo znana oseba v majhnem mestecu, v katerem je živela na čudovitem posestvu. Izvirala je iz zelo slavne družine. Poznanstva z njo se je vsak veselil in bil na to celo ponosen. Gospa Clara je imela hčerko Sidonie, ki so ji morali pri petih letih kirurško odstraniti slepič. Mati in hči sta odšli v bolnišnico, kjer so bili navdušeni, da ju vidijo. Dodelili so jima lepo bolniško sobo, pozdravil pa ju je sam primarij klinike. To je bil spoštovanja vreden moški. Bil je izredno prijazen do Sidonie, ki se je prestrašeno oklepala svoje matere, saj ji je vse dogajanje vlivalo strah. Njena mati pa jo je ves čas imela ob sebi, jo držala za roko in ji razložila potek operacije: da jo bodo zdravniki najprej pregledali, da ji bodo na ramo nalepili obliž, potem bo dobila injekcijo in zaspala. Ko se bo zbudila, bolečega slepiča ne bo več. Sidonie je vse razumela, čutila je tudi materino ljubezen, vendar je bila kljub vsemu prestrašena. Telesni stik z materjo ji je zelo dobro del. Ko sta se namestili v sobo, ju je obiskal primarij z osebjem, torej z zdravniki in medicinskimi sestrami. Vsi so hoteli videti gospo Claro, primarij pa jo je na ta način želel tudi počastiti. Sidonie pa tega nikakor ni občutila kot izkazovanje časti, ampak jo je zagrabila panika. Prepričana je bila, da jo bodo zdravniki operirali 'pri živem telesu', zato je zavračala zdravnika. Pod temi pogoji se ne bi nikoli pustila prostovoljno pregledati. Njena mati je prepoznala problem in je primarija prosila, da z vsem svojim spremstvom zapusti sobo, da bi lahko hčerko pomirila in ji vse razložila. Razumel je njeno prošnjo. V tem času je Clara svojo hčerko pomirila in ji zagotovila, da se ne bo zgodilo nič, kar bi ji lahko škodilo, in da bo lahko pri mnogem soodločala. To zgodbo Stepski opisuje zato, da bi starše spodbudil k podobnemu suverenemu ravnanju. »Imej v mislih, da lahko dosežeš vse. Ne podcenjuj se, saj na ta način svojega otroka ne ščitiš, prav nasprotno. Počutil se bo izpostavljenega, ob tem pa mu boš tudi posredoval zelo slabe življenjske vzorce« (Stepski, 2006).

	Opisani primeri jasno ponazarjajo, kako odločilna sta moč in delovanje sugestije za potek in razplet okoliščin. Primeri opisujejo, na kakšen način jo bo otrok v danih okoliščinah, času in prostoru razumel, ponotranjil in jo uskladiščil v svoj psihični aparat, v svoje nezavedno. S sugestijo v posamezniku oblikujemo vrednote. Starši s sugestijo prenašajo lastna prepričanja na otroke. To vlogo nemalokrat prevzame religija. V krščanskem svetu je tak primer krščevanje otrok, sugestija, ki je podkrepljena z obredom in za katero stojijo starši novorojenca, ki je nebogljen in mu je sugestija z določenimi vrednotami na ta način podtaknjena. V muslimanskem svetu so prisotni rituali obrezovanja spolovila in podobna vsiljevanja sugestij, ki so podkrepljena z obredi in rituali. Prisotna so v različnih družbeno-kulturnih okoljih, izvajajo se nad otroki, ki so nemočni in nebogljeni. V plemenih so znane iniciacije pred odraslostjo in podobno. Zagotovo bi med enimi in drugimi našli razlike, vendar nas to na tem mestu ne zanima.





Moč sugestije


	Zdravilna moč sugestije

	Pred mnogimi stoletji so se dogajale zgodbe, ki so jih pripisovali obsedenosti z demoni ali pa čudežem. V malo drugačni obliki se dogajajo tudi v današnjem času. Eden izmed takih primerov je zgodba gospoda Wrighta, ki se je v ZDA zgodila kmalu po drugi svetovni vojni.

	Gospod Wright je bil hudo bolan. Ko so ga sprejeli v bolnišnico, je komaj še dihal. Imel je raka limfnih vozlov. Po telesu je imel veliko tumorjev, nekateri so bili veliki kot pomaranča. Umetno so ga predihavali in prejemal je pomirjevala. Ko so zdravniki ugotovili, da se rak ne odziva na nobeno od ustaljenih terapij, so izgubili vsako upanje. Bolnik pa se ni vdal. Nekako je izvedel, da v bolnišnici, v kateri so ga zdravili, preizkušajo novo zdravilo krebiozen, ki so ga pridobili iz konjskega seruma. Samega sebe je prepričal, da je krebiozen čudežno zdravilo, ki ga bo pozdravilo. Čeprav ni bil primeren kandidat za sodelovanje v klinični študiji, so se ga po dolgem prepričevanju vseeno usmilili in mu vbrizgali injekcijo zdravila. Njegov zdravnik se je takole spominjal dogodkov, ki so sledili: »Zapustil sem ga šibkega, ko je hlastal za zrakom in bil povsem priklenjen na posteljo. Zdaj pa hodi po oddelku, veselo kramlja s sestrami in vse okrog sebe navdaja z dobro voljo. Pregledal sem tudi druge paciente, ki so hkrati dobili enako injekcijo. Pri drugih nisem opazil nobene spremembe, kvečjemu jim je šlo slabše. Samo gospod Wright si je čudežno opomogel. Tumorji so se mu stalili kot snežne kepe na vroči peči; v zgolj nekaj dneh so se zmanjšali na polovico« (Dolenc, 2019).



	Sugestija – povzročiteljica bolezni

	Wrightova čudežna ozdravitev pa je trajala le toliko časa, dokler v časopisu ni prebral novice, da znanstveniki niso dokazali zdravilne moči krebiozena. Takrat se je Wrightovo zdravstveno stanje takoj spet bistveno poslabšalo. Ko se je vrnil v bolnišnico, pa mu zdravniki, tokrat v njegovo dobro, niso povedali vse resnice o zdravljenju, ki ga načrtujejo. Prepričali so ga, naj ne verjame časopisom. Po njihovi interpretaciji naj bi se mu stanje ne poslabšalo zato, ker zdravilo ne deluje, ampak le zato, ker se je moč prvega odmerka izrabila, zato potrebuje nov odmerek. Napletli so mu zgodbo, da bodo čez nekaj dni dobili povsem novo, izboljšano različico tega zdravila, ki mu ga bodo lahko nemudoma vbrizgali. Wright je željno čakal na prihod zdravila in ga seveda kot prvi v bolnišnici tudi prejel. Vendar tokrat v injekciji ni bilo krebiozena, ampak navadna destilirana voda. Vseeno pa je bil Wrightov odziv na drugi odmerek domnevnega zdravila še bolj spektakularen kot odziv na prvega. Tumorji so ponovno uplahnili in v nekaj dneh so ga razglasili za zdravega ter ga poslali domov. Zelo nenavadno za človeka, ki še pred nekaj tedni ni mogel dihati brez dodatnega kisika. Nekaj časa je bilo z njim vse v redu, dokler ni Ameriška medicinska organizacija razglasila končnih rezultatov analize delovanja krebiozena. Čudežno zdravilo se je ob natančnih testih izkazalo za neučinkovito in to ugotovitev so povzeli tudi mediji. Ko je Wright prebral poročilo, se mu je zdravje znova bistveno poslabšalo. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je dva dni pozneje umrl.

	Zgodbo o gospodu Wrightu so prvič predstavili leta 1957 v eni od strokovnih revij za psihiatrijo. S to zgodbo pa začenja Anne Harrington, profesorica zgodovine znanosti na Univerzi Harvard, svojo zanimivo knjigo z naslovom Zdravilo v nas: zgodovina umsko-telesne medicine (The Cure Within: A History of Mind-Body Medicine, 2008). V poplavi najrazličnejših knjig sumljivega izvora o pomenu 'pozitivnega mišljenja' za naše zdravje in dobro počutje je resna študija o tej temi izpod peresa ugledne harvardske zgodovinarke znanosti vsekakor zelo dobrodošla. Avtorica z zanimivimi zgodbami predstavi zgodovino zdravljenja s pomočjo sugestije in podobnih miselnih tehnik, ko zdravila niso klasična kemijsko-biološka, ampak se zdravi z besedo, dotikom, mislijo in podobnimi nematerialnimi viri. Opiše vse od izganjanja hudiča (primer Marthe Brossier) in psihoanalize do vzhodnjaških tehnik meditacije, joge in podobnih metod sproščanja (Dolenc, 2019).

	Gospod Wright je ozdravel na podlagi spodbudne sugestije in zbolel zaradi nespodbudne sugestije. Moč sugestije se nedvomno potrjuje v zgodbah takšnih primerov. Lahko bi rekli, da so negativne novice negativne sugestije, ki izničijo ozdravitev, do katere je prišlo na podlagi pozitivnih sugestij. Zanimivo bi bilo opraviti meritve, kolikokrat močnejše so negativne sugestije od pozitivnih in/ali obratno. Umsko-telesna povezava na osnovi sugestije sodi in deluje kot pozitivna sugestija, ki zdravi in jo imenujemo placebo.





Meritve posledic hipnotičnih sugestij s FES

	Če gre v primeru gospoda Wrighta za 'čudežno ozdravitev', ki ni čudežna, ampak je to učinek pozitivne sugestije, gre v naslednjem prispevku za naravoslovnoznanstveno raziskovanje s področja elektromedicine. Funkcionalna električna stimulacija (FES) je bila merjena pri delovanju različnih sugestij v hipnotičnem stanju, ko so opazovali nevromuskularne odgovore pri človeku.

	Lojze Vodovnik je bil akademik in v 70. letih prejšnjega stoletja redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Ukvarjal se je z elektromedicino in razvijal naprave, ki so služile terapevtski stimulaciji živcev in mišic. Deloval je v raziskovalni skupini na Fakulteti za elektrotehniko in na Inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani, ki se je leta 1975 formiral in kasneje dopolnjeval s strokovnjaki z različnih področij. Njegovo področje raziskovanja je bilo področje električne stimulacije različnih mišičnih skupin pri bolnikih po možganski kapi. Opazili so, da mišične kontrakcije pri isti jakosti in obliki električnega impulza niso bile vedno enake. Vodovnik je posumil, da morda na to delujejo tudi psihološke komponente. Želel je, da bi merili rezultate stimulacije (FES) pri delovanju različnih sugestij v hipnotičnem stanju. Funkcionalna električna stimulacija (FES) je postala v letih okoli 1975 priznana metoda v rehabilitaciji motorično prizadetih ljudi. Opazili so, da je psihološka komponenta pomemben dejavnik pri mišičnem odgovoru. Pri testiranju te predpostavke so ugotovili, da je motorični odgovor zelo odvisen od tipa sugestije, ki je bila dana subjektu. Tako so kot odgovor na FES izzvali hiper- in hipoekscitabilnost. Ta efekt se je odražal še po hipnozi. Pri funkcionalni električni stimulaciji ekstremitet v rehabilitaciji hemiplegičnih bolnikov se je pojavil velik problem zaradi utrujanja električno stimuliranega nevromuskularnega sistema. S pomočjo povečane hipersugestibilnosti so ob ustreznih sugestijah uspeli zmanjšati utrujenost. Menili so, da se lahko s pomočjo hipersugestije aktivirajo mnoge latentne rezerve in izboljša kakovost nevromuskularnega sistema. S študijo pri zdravih ljudeh so ugotovili, da se s sugestijami v hipnotičnem stanju lahko okrepijo spontana hotena kontrakcija, električno vzburjena kontrakcija in posthipnotična električno vzburjena mišična kontrakcija. Pri rehabilitaciji pacientov s perifernimi lezijami živcev so v hipnotični sugestiji (predvsem s hipermotivacijo) dosegli prvo klinično zaznavno kontrakcijo prizadetih mišic s slabo reinervacijo. V nadaljnjih poskusih so pri teh mišicah ugotovili (tako z opazovanjem elektromiografskih signalov kot z merjenjem velikosti izometričnih navorov v prizadetem sklepu) znatno okrepljeno aktivnost v hipnozi (Pajntar, 2019).

	Ker so bile podane sugestije pri različnih eksperimentih različne, predvsem glede na intonacijo in poudarke hipnotizerja, so izdelali napravo za avtomatično podajanje hipnotičnih sugestij. Vodovnik je izdelal matematični model, ki ponuja konceptualni okvir za eksperimente v hipnozi. Ob objektivizaciji vpliva hipnotičnih sugestij pri rehabilitaciji hemiplegičnih in hemiparetičnih pacientov so evalvirali napredek hoje ter ga ovrednotili z računalniško analizo goniometričnih funkcij in polielektromiografijo. Poglede na uporabo hipersugestije v hipnozi pri različnih nevromuskularnih fenomenih so opisali v knjigi Modern Trend in Hypnosis (1985). Vodovnikova zamisel, da morda tudi psiha vpliva na popolnoma fizikalno delovanje električnega toka in na mišice človeškega telesa, je bila v tistem času zelo pogumna. Za II. evropski kongres o hipnozi, ki so ga Slovenci priredili v Dubrovniku, je napisal prispevek z naslovom Matematični model hipnoze. Globokoumno, vendar za velik del matematično nenadarjenih zdravnikov in psihologov pretežko (Pajntar, 2019).





Placebo in sugestija


	V zadnjih desetletjih medicinska znanost in sorodne veje intenzivno raziskujejo delovanje in učinke placeba kot sugestije. Če ne pričakujemo olajšanja bolečine, ne moremo doživeti učinka placeba, trdi Howard Fields, zaslužni profesor na Univerzi Kalifornija v San Franciscu in eden od avtorjev raziskave, o kateri bomo govorili na naslednjih straneh.

	V znanstveni reviji National Geographic so ugledni profesorji in doktorji znanosti objavili izsledke raziskav, ki poročajo o vplivu človekovega prepričanja na sproščanje spojin, ki jih proizvaja človeško telo. To so serotonin, dopamin in nekateri kanabinoidi, ki delujejo podobno kot psihoaktivna sestavina marihuane. Šele v prvih letih 21. stoletja je bilo mogoče opazovati te učinke na posnetkih možganov. Tor Wager, takratni doktorski študent na Univerzi Michigan, je postavil preiskovance v napravo za slikanje možganov. Vsakemu udeležencu raziskave je na obe zapestji nanesel kremo in pritrdil elektrode, ki so dovajale boleče sunke ali toploto. Čeprav je uporabil eno samo vrsto kreme, brez sestavin z analgetičnim učinkom, je preiskovancem povedal, da jim je na eno zapestje nanesel protibolečinsko kremo. Po več ponovitvah pogojevanja so se udeleženci raziskave naučili čutiti manj bolečine na zapestju z naneseno 'protibolečinsko' kremo. V zadnjem krogu poskusov pa so močne sunke občutili kot blago ščipanje. To je značilen pogojni odziv na placebo. Najzanimivejši del poskusa, kot pripovedujejo, so bile slike možganov. Ob poškodbi so se aktivirali normalni bolečinski občutki, ki so v delčku sekunde odpotovali po hrbtenjači v med seboj povezane možganske predele, ki prepoznajo te občutke kot bolečino. Odziv na placebo potuje v nasprotni smeri, saj se začne v možganih. Pričakovanje olajšanja v prefrontalni možganski skorji sproži prenos dražljajev v drugi del možganov, kjer se sproščajo opioidi, sledi pa prenos po hrbtenjači. Ne gre za utvaro, da nas ne boli. Gre dobesedno za zdravljenje z lastnim zdravilom. To se zgodi zaradi olajšanja, ki smo se ga naučili pričakovati ob pogojevanju. Pravo prepričanje in prava izkušnja delujeta skupaj, trdi Wager, ki je bil tudi profesor na Univerzi Kolorado v Boulderju in direktor tamkajšnjega nevroznanstvenega laboratorija. To je recept za prepričanje in izkušnjo, ki se počasi prebija iz laboratorijev v klinično prakso.

	Christopher Spevak je zdravnik, ki se ukvarja z zdravljenjem bolečine in odvisnosti. Dela v nacionalnem vojaškem medicinskem središču Walter Reed v Bethesdi v zvezni državi Maryland. Posveča se vojakom in veteranom s hudimi poškodbami, ki včasih pridejo k njemu le nekaj dni ali tednov za tem, ko so zapustili bojišče. To je dobra priložnost, da z uporabo pričakovanja in pogojevanja vpokliče endogene opioide ter tako prepreči ali vsaj omili dolgotrajno bolečino. Ko se je Spevak prvič pogovarjal z bolniki, jih ni spraševal o poškodbah ali boleznih, ki so jih imeli. Te je poznal že iz bolnikove kartoteke. Spraševal jih je o njih samih. Morda je izvedel, da je bilo v otroštvu bolnikovo najljubše drevo pred hišo evkalipt ali da je oboževal bombone s poprovo meto. Ko je predpisal opioidne analgetike in dal bolniku tudi navodila, naj ob jemanju povonja evkaliptovo olje ali zaužije bombon s poprovo meto, je bil to dražljaj, za katerega je domneval, da bo deloval. Sčasoma se je podobno kot pri opazovanju kratkih prikazov obrazov ali nanašanju 'protibolečinske' kreme na kožo (tudi pri zvoncu Pavlova) pri bolnikih vzpostavila povezava med čutnim dražljajem in učinkom zdravila. Spevak je postopoma zmanjšal odmerek protibolečinskega zdravila ali ga zamenjal z manj učinkovitim. Bolniki so imeli tedaj na voljo zdravila iz svoje lastne lekarne v možganih, ki učinkujejo na podlagi vonjev ali zvokov. Spevak je pripovedoval o izkušnjah z bolniki veterani iz Iraka in Afganistana. Obravnaval je trikratne in štirikratne amputirance, ki niso jemali opioidov. Obravnaval pa je tudi starejše vietnamske veterane, ki so zaradi bolečin v križu že 30 let jemali velike odmerke morfina. Placebo, ki ima v vsebniku lastniško ime, je učinkovitejši od tistega, ki je označen z generičnim imenom. Dražji placebo deluje bolje od cenejšega. V Franciji so učinkovitejše svečke s placebom. Angleži ga raje pogoltnejo. Lažne injekcije pogosto delujejo bolje od lažnih tablet. Kljub vsemu se zdi, da imajo najmočnejši učinek lažne operacije. Presenetljivo je, da lahko placebo deluje tudi, ko je jasno, da gre zanj. O tem sta pisala Ted Kaptchuk, raziskovalec z Medicinske fakultete Univerze Harvard, in njegova skupina v članku leta 2010. Po 21 dneh jemanja placeba so se bolniki s sindromom razdražljivega črevesja počutili bistveno bolje kot preiskovanci, ki niso prejeli ničesar, četudi so prvim pred raziskavo povedali (in jih po njej opozorili), da prejemajo placebo. Pričakovanja in pogojevanja oblikujejo doživljanje bolečine na podlagi izkušenj. Če trdno verjamemo v učinkovitost zdravljenja, se lahko možgani preskrbijo z zdravili iz svoje lastne 'lekarne' ter sprostijo koristne živčne prenašalce in hormone. To je učinek placeba. Nasprotje placeba se imenuje nocebo, učinki pa se pokažejo, če bolnik pričakuje negativno izkušnjo. Tovrstno pričakovanje lahko okrepi bolečino. Učinek noceba pomeni, da v predelu možganov, ki je odgovoren za spomine in tesnobo, lahko pride do okrepitve bolečine (Vance, 2016).

	Leonie Koban je delala v laboratoriju Tora Wagerja. Leta 2014 je vodila raziskavo o učinku placeba. Znanstveniki se dobro zavedajo vloge, ki jo imajo pri usmerjanju pričakovanj, pogojevanja in teatra, zato so želeli preizkusiti tretji dejavnik, ki vpliva na izkušnjo bolečine. To so drugi verujoči posamezniki. Podobno kot v prejšnjih raziskavah o učinkih placeba so raziskovalci pošiljali pekoče dražljaje v roke preiskovancev in jih nato spraševali, kako močni so se jim zdeli. Tokrat so vpeljali novo spremenljivko. Prostovoljcem so omogočili pogled na zaslon, kjer so bili predstavljeni zapisi o tem, kako so prejšnji udeleženci poskusa ocenjevali bolečino. Iste dražljaje so preiskovanci nato ocenjevali kot bolj ali manj boleče glede nato, kako so bolečino opredelili predhodniki. Izsledki niso bili presenetljivi, saj so znanstveniki že v 50 letih minulega stoletja z nizom poskusov, imenovanih Aschev poskus, dokazali, da preiskovanci pogosto nalašč navedejo napačne odgovore, ker želijo pokazati prilagojenost skupini. Kobanovo in Wagerja je osupnila gromozanska moč družbenega vpliva. Učinek je bil večji, kot bi lahko pričakovali samo zaradi pogojevanja. Meritve prevodnosti kože preiskovancev (nehotene spremembe hitrosti, s katero telo prevaja elektriko, kar se pogosto uporablja pri zaznavanju laži) so pokazale, da ni šlo le za ugajanje raziskovalcem, ampak so se na bolečino v resnici manj odzivali. Iz posnetkov naprave, ki je snemala možgane prostovoljcev z magnetno resonanco, bi bilo mogoče sklepati o obstoju ločene, komplementarne mreže možganske dejavnosti, ki se vključi, kadar je delovanje navadnega placeba okrepljeno z vrstniškim vplivom. Kobanova celo trdi, da naj bi družbene informacije bolj vplivale na izkušnjo bolečine kot pogojevanje in sugestija skupaj. Podatki, ki jih črpamo iz družbenih razmerij, imajo res močan vpliv (ne samo) na čustvene izkušnje, pač pa tudi na zdravstvene entitete, kot sta bolečina in celjenje. Kobanova meni, da šele začenjamo spoznavati te vplive ter možnosti za to, da bi jih koristno uporabili.

	Z učinkom družbene skupine je nemara mogoče razložiti, zakaj bi lahko bila vera v dobesednem pomenu tisto, kar je Karl Marx opisal z besedami »opij ljudstva«. Lahko se namreč vplete v našo sposobnost dostopanja do prepričanj in pričakovanj, še posebej če nas obkrožajo drugi verujoči, ki delajo isto kot mi. Moč skupine nikjer ni tako očitna kot na verskih romanjih. Naj gre za vsakoletno katoliško romanje v francoski Lurd, vsakoletno romanje muslimanov v Meko v Savdski Arabiji ali za največji dogodek, maha kumbh melo, ki poteka le vsakih 12 let. Zadnja maha kumbh mela je februarja 2013 v indijsko mesto Allahabad privabila približno 70 milijonov ljudi. Prvo ozdravitev so v mestu Altötting dokumentirali leta 1489, ko naj bi bil čudežno oživel utopljeni deček. Danes Črna Marija iz Altöttinga vsako leto pritegne okoli milijon obiskovalcev. Skupina, ki se ji je pridružil Erik Vance, avtor članka o tem, je krenila na pot že ob treh zjutraj. Po odmoru z zajtrkom je bilo razpoloženje veselo, ljudje so med klepetom čakali na znak, da se bo romanje kljub dežju nadaljevalo. Prej ga je skrbelo, kako bo hodil, saj so mu tri mesece pred tem operirali gleženj. Vendar je v razposajeni druščini vernikov bolečina zbledela.

	»Skupina vas ponese in tudi vi pripomorete k temu. Vsak je tu zaradi osebnih razlogov, pa vendar so tukaj vsi tudi drug zaradi drugega,« je povedal Marcus Brunner, vedri duhovnik, ki se je romanja udeležil 27-krat. Ko smo prispeli h kapeli božje milosti, je bila ta zunaj in znotraj prekrita z votivnimi podobami. Na slikah so bili upodobljeni čudeži, ki so prikazovali vsako tegobo iz minulih stoletij, ki si jo je mogoče zamisliti. Ob stenah so bile prislonjene bergle in sprehajalne palice, ki so jih v vseh teh letih tam pustili farani in romarji, odrešeni trpljenja po posredovanju Črne Marije. Pričakovanje ozdravitve je še vedno prisotno. Psihoterapevt in diakon Thomas Zauner, ki se je v Altötting preselil v iskanju podporne skupnosti za svojega razvojno prizadetega otroka, pripoveduje, da tam razmišljajo drugače. Zdi se, da molitev v resnici deluje (Vance, 2016).

	Poleg mnogih dejavnikov, ki so potrebni za spremembe v človeškem organizmu na poti k zdravju, ima svojo vlogo tudi sugestija. Sugestija je lahko nasvet, navodilo za ravnanje. Kot smo videli v prvem poglavju, ima termin sugestija veliko pomenov in sopomenk. V članku lahko razberemo, da gre v primeru, ko se bolniku svetuje, naj ob predpisanih opioidnih analgetikih zaužije še bombon s poprovo meto, kakšno drugo jed ali napitek, s katerim je izkustveno pozitivno povezan iz preteklosti, za sugestijo, ki se povezuje s pozitivno izkušnjo iz preteklosti in je vezana na spomin v zavednem, ki ustvarja ob ponovitvi ugodje, ki pretehta moč bolečine. Kaptchuk je življenje posvetil znanstveni obravnavi učinkov placeba. Po njegovem mnenju je raziskovanje pričakovanj zelo težavno. Opraviti imamo z zelo nenatančnim merjenjem zelo neoprijemljivega pojava. Poleg tega velik del poteka nezavedno. Poskusi so pokazali, da je dober odnos med bolnikom in terapevtom ključen za vzpostavitev prepričanja, da bo zdravljenje uspešno. Bolniki so bili poučeni o zdravilni moči placeba in pozitivnega razmišljanja. Raziskovalci so jim povedali, da so se v natančnih kliničnih poskusih tablete placeba izkazale kot sprožilec pomembnih procesov samozdravljenja. Jemati so jih morali redno, ne da bi izpuščali odmerke. Nekdanja Kaptchukova sodelavka Karin Jensen, ki je vodila svoj laboratorij na Karolinskem inštitutu v Stockholmu na Švedskem, si je zamislila poskus, s katerim je želela ugotoviti, ali je mogoče pri doseganju učinka placeba uporabiti sugestijo (Vance, 2016).

	Med pripravljalno fazo poskusa so preiskovanci na zaslonu opazovali različne obraze. Karin Jensen je pri poskusu uporabila obraze prav zato, ker so naši možgani še posebej prilagojeni za hitro prepoznavanje le-teh. Polovica udeležencev poskusa je bila izpostavljena sugestiji: obrazi so se na zaslonu pojavili le za delček sekunde, preiskovanci jih niso gledali dovolj dolgo, da bi jih zavestno razločili. Preostali udeleženci poskusa so obraze opazovali v časovnih presledkih, ki so jim omogočili zavestno prepoznavo. V prvi fazi so preiskovancem na roke dovajali različne toplotne dražljaje. Ob ogledu prvega obraza so prejeli več, ob ogledu drugega pa manj toplote. V ocenjevalni fazi, ki je sledila, so preiskovanci skupaj s tistimi, ki so bili izpostavljeni samo sugestivnim podobam, poročali o močnejši bolečini med opazovanjem prvega obraza, čeprav je šlo v obeh primerih za zmeren in enak toplotni dražljaj. Udeleženci poskusa so torej vzpostavili nezavedno povezavo med močnejšo bolečino in pravim obrazom. Poskus je pokazal, da je mogoče učinek placeba pogojevati s sugestijo. Karin Jensen je opozorila, da lahko na videz nepomembni dražljaji, ki jih izkusimo, ne da bi se jih sploh zavedali, ob obisku bolnišnice na podoben način sprožijo odzive v našem telesu. Del zdravljenja poteka nezavedno – to je nekaj, kar se zgodi nagonsko. Bolnišnice so samo eno od bolj znanih prizorišč 'teatra prepričanja'. Obstaja še več sto alternativnih zdravilskih postopkov, ki ob različnih stopnjah dokazljive učinkovitosti uporabljajo naša pričakovanja: homeopatija, akupunktura, tradicionalna kitajska medicina, zdravljenje z urinom, tablete s kravjimi iztrebki, obrazne maske s človeško krvjo, vitaminske infuzije, terapije z glasbo in še veliko drugih. Verovanje je naravno in deloma je razlog za zgradbo našega mišljenja, trdi antropologinja Tanya Luhrmann z Univerze Stanford, ki je velik del poklicne poti posvetila raziskovanju človekovega odnosa do boga. Prepričana je, da sta za ozdravitev na podlagi vere potrebna ne samo dobra zgodba, ampak tudi dejaven poslušalec, ki je sposoben preoblikovati zamišljene vsebine v občutek, da so resnične. Ko se ujameta zgodba in domišljija, včasih sledijo neverjetni dogodki. Ljudje imamo zmožnost predrugačenja izkušenj. To je veščina in mogoče se je je naučiti (Vance, 2016).

	Erik Vance pripoveduje, da je slišal, da v državi Veracruz na vzhodni obali Mehike delujejo katemaški bruji ali vrači, ki zdravijo z verovanjem. Njihovo početje je še posebej dramatično, saj so prvine šamanskih obredov združene s krščanstvom podobno kot pri kristjanih pred tisoč leti. Slišal je zgodbe o ogromnih kresovih v obliki pentagramov in plešočih moških, ki v zamaknjenosti blagoslavljajo udeležence s pljuvanjem. Vsekakor vredno ogleda. Ko je prispel v Catemaco in našel sodobno brujevo ordinacijo, tam ni bilo nobene sledi o kakem ognju ali vzklikajočih šamanih. Pričakoval je jamo z netopirji. Vstopil je v čakalnico, ki je bila videti kot urejena dnevna soba z vonjem po razkužilu. Na policah so bili zloženi plastični amuleti in stekleni kristali. Na stolih je sedelo kakih deset ljudi, brali so revije ali gledali nogomet. Brujo, ki ga je sprejel, je bil bolj podoben zdravniku kot vraču. Oblečen je bil v belo, imel je negovane brke in veliko gela na kratkih laseh. Pol ordinacije je zasedal oltar, ki se je šibil od razpel, svetniških kipov, rož in množice raznobarvnih utripajočih luči. Odločil se je za priljubljen postopek limpia – očiščenje duha. Brujo je vzel v roke jajce, nekaj vejic bazilike in par plastičnih razpršilk, napolnjenih z nečim, kar naj bi po njegovem onemogočalo zavist, ščitilo pred slabo energijo in prinašalo bogastvo. Vse je bilo urejeno in razkuženo. Po kratkem pogovoru se je lotil Vancovega duha in ga začel velikodušno škropiti z olji močnega vonja. Nato ga je po telesu podrgnil z jajcem, ga ubil v kozarec vode in pregledal njegovo vsebino.

	Erik Vance je poznal postopek. Bruji ga v Mehiki pogosto uporabljajo. Presenetilo pa ga je pomanjkanje pompa in 'hokusa pokusa'. Postopek je bil videti bolj kliničen kot obreden. Brujo je vprašal Vanca o kolenih in križu (teh težav ni imel) in ga obvestil, da je jajce pokazalo možnost neke bolečine v prihodnosti. Kot radiolog, ki pojasnjuje podrobnosti na rentgenskem posnetku, je opozoril na številne mehurčke okoli beljaka v kozarcu. Videl je znak, da je nekdo od Vancovih bližnjih ljubosumen nanj in mu želi slabo. Nato je ponudil storitev za dodatno plačilo, ki bi ga obvarovala pred škodo v prihodnosti. Vance jo je odklonil. Segla sta si v roke. Ob odhodu je čutil rahlo razočaranje, kot da je nekaj zamudil. Kje je bil teater? Šele ko je stopil nazaj na cesto, je počasi doumel. Pred 20 leti je bilo v Catemacu še mogoče najti 'pristne' plešoče in pljuvajoče vrače (ti se še zdaj pokažejo, le da so del turistične ponudbe ali udeleženci festivalov). Res pa je, da se pričakovanja ljudi nenehno spreminjajo. V zadnji generaciji vračev se je v Catemacu uveljavila uradna medicina. Pljuvanje in mahanje s kokošjimi peresi je pred tem imelo svoj namen, a se je večina brujev danes prilagodila času in pričakovanjem sodobnih bolnikov, zato so misticizmu dodali bele zdravniške halje in antiseptično razpršilo. To je bil 'medicinski teater'. Brujo je vzpostavljal očesni stik in se toplo smehljal – kakor vešč, skrben zdravnik. Vance je moral priznati, da se je resnično počutil malo bolje.

	Kako torej poteka zdravljenje s prepričanjem? Delček sestavljanke je povezan s pogojevanjem, kot smo videli v poskusu Karin Jensen. Spomnimo se znamenitega psa, ki se je slinil vsakič, ko je slišal cingljanje zvonca. To se je zgodilo zato, ker je Pavlov žival pripravil, da je hrano povezala z zvoncem. Znanstvenikom je pri podganah uspelo celo pogojevanje imunskega sistema. Sladko pijačo so povezali s ciklosporinom A, zdravilom, ki zavira delovanje imunskih celic in preprečuje zavrnitev presajenih organov. Vsakič, ko je podgana popila sladko pijačo, je hkrati prejela odmerek zdravila. Po zadostnem številu ponovitev ji ni bilo več treba dajati zdravila. Sladka pijača sama je bila dovolj, da je zavrla podganji imunski odziv. Učinek placeba je pri bolečini pogojevan s sproščanjem kemijskih spojin, imenovanih endorfini. Gre za opiju podobne analgetike, ki jih sintetizira telo samo. V 70. letih minulega stoletja sta nevroznanstvenika iz San Francisca v skupini bolnikov s pravkar odstranjenimi modrostnimi zobmi raziskovala učinke teh endogenih opioidov na bolečino in prišla do presenetljivega odkritja. Raziskovalca sta najprej primerjala odziv dveh skupin preiskovancev. V prvi skupini so prejeli placebo, v drugi nalokson – zdravilo, ki izniči protibolečinski učinek opioidov. Noben udeleženec raziskave ni pričakoval, da bo dobil analgetik, in vsi so se počutili obupno. Nato sta znanstvenika preoblikovala poskus in bolnikom sporočila, da bodo nekateri prejeli morfin, drugi placebo in tretji nalokson. Niti preiskovanci niti raziskovalca niso vedeli, kdo bo dobil katero snov. Tokrat so se nekateri udeleženci poskusa počutili bolje, četudi niso prejeli morfina. Njihovo pričakovanje je v telesu sprožilo sproščanje endorfinov, ki so omilili bolečino. V času, ko so prejeli nalokson, pa se je bolečina spet pojavila. Ta učinkovina je izničila učinke endorfinov, ki so se sprostili zaradi učinka placeba. Sugestija je lahko tudi nasvet oziroma navodilo za ravnanje, na primer naj oseba povonja evkalipt, naj popije neko pijačo, vse to z namenom, da se spodbudi tisti del spomina, kjer je zapisana pozitivna izkušnja iz preteklosti, ki ustvari ugodje, ki pretehta bolečino. Zdaj se to lahko meri tudi v laboratorijih (Vance, 2016).



	Pomen pričakovanja

	Osrednji pojem teorij je učinek pričakovanja (Rosenthal in Jacobson, 1992). Gre za teorijo, ki povezuje fenomene, kot so pigmalionski učinek, placebo in nocebo, samoizpolnjujoča se prerokba, samopotrjujoča se hipoteza in drugi (avto)sugestivni učinki. Učinek pričakovanja bi lahko strnili v trditev »we get what we expect«. Kar pričakujemo, se uresničuje, tudi če si za to ne prizadevamo zavestno. S svojim ravnanjem nehote dosegamo, da se stvari razvijajo po naših pričakovanjih. V zelo znanem eksperimentu sta Robert Rosenthal in Lenore Jacobson spremljala uspešnost učencev, ki so bili prerazporejeni v nove razrede, pri čemer so učitelji za polovico učencev dobili informacijo, da so zelo nadarjeni, za drugo pa, da so nenadarjeni (v resnici se po učni uspešnosti niso razlikovali). Po letu dni so 'nadarjeni' učenci bistveno presegali 'nenadarjene' ne samo v učni uspešnosti, temveč tudi v inteligentnosti. Učitelji so na nek način pretvorili svoja pričakovanja v resničnost (Musek, 2018).

	V okviru fenomenov, kot so pričakovanje, placebo in nocebo, ki jih navaja Musek, je televizijski program BBC Earth predstavil eno izmed novejših raziskovalnih del v oddaji Lahko možgani pozdravijo telo?. Michael Mosley je zdravnik in je v ekperimentu, ki je bil izveden v Blackpoolu, poskušal ozdraviti bolečino z 'lažnimi' tabletami v sklopu najobsežnejše preiskave učinka placeba. Tudi sam je preizkusil te tablete. Vsi udeleženci raziskave so trpeli zaradi kroničnih bolečin v križu. Jemali so analgetike. V kapsulah, s katerimi je Mosley delal poskus o učinku placeba, je bil mleti riž. Zanimiv je podatek, da je takrat v Blackpoolu 20 % ljudi trpelo zaradi bolečin v križu. Nacionalni zdravstveni sistem je v tistem obdobju vsako leto porabil 400 milijonov funtov za analgetike, ljudje pa so pojedli pet milijard kapsul brez recepta. V tej oddaji smo izvedeli, da naši možgani lahko tvorijo lastne protibolečinske kemikalije. V poskusu so sodelovali prostovoljci, razdeljeni v dve skupini. Mislili so, da sodelujejo v raziskavi za nov analgetik. Primerjali so začetne in končne vrednosti na večstopenjski lestvici bolečine, in sicer na začetku in na koncu poskusa. Pomembna je bila oblika stekleničke za tablete, barva kapsul, nalepka na steklenički. Pretekle raziskave so pokazale, da je vse to pomembno, da prostovoljci resno vzamejo eksperiment. Napisi so morali vzbujati vtis resnosti, na primer: Hranite stekleničko tablet tako, da ne bo dosegljiva otrokom. Ne presegajte odmerka. Prejemnikom tablet v drugi skupini pa so rekli, da bodo morda dobili placebo, morda pa prave tablete. Prva in druga skupina sta dobili placebo. V prvi skupini so zdravniki posameznemu prejemniku tablet posvetili devet minut časa, kar je povprečen čas, ki je namenjen bolniku v Veliki Britaniji. V drugi skupini pa so posamezniku posvetili trideset minut za posvet. Pomembno je torej bilo, kakšne so bile tablete, kar je izražalo stopnjo resnosti. Šlo je tudi za to, kako močno se je zdravnik vživel v bolnika. Tisti, ki je imel več časa za bolnika, je bil uspešnejši. Imel je več časa za izražanje sočutja, kar je zmanjševalo bolnikovo tesnobo. Več raziskav potrjuje, da bolj ko se zdravnik posveti bolniku, uspešnejši je, ker le-to zmanjšuje bolnikovo bolečino. Zdravnikova komunikacija, pristop in telesna govorica imajo enako močan zdravilni učinek kot zdravila. Zdravnik ob standardnem času, ki je namenjen bolniku za posvet, ne bo tako uspešen, ker bo moral pogovor na neki točki prekiniti. Poskus je trajal tri tedne. Vsak je imel drugačna pričakovanja. Neka bolnica zaradi bolečin na primer ni zmogla več igrati pokra, čeprav je bil njena strast. Upala je, da ji bo novi analgetik pomagal.

	Nevroznanstveniki skušajo ugotoviti, kakšen je vpliv placeba na bolnika z bolečinami. Profesorica Irene Tracey z Univerze Oxford je skušala spremeniti pogled na placebo. Povprečna oseba misli, da je placebo nekaj lažnega in neresničnega, s čimer se želi nekoga pretentati, vendar ni tako, trdi Irene Tracey. Znanstveni dokazi pravijo, da je zelo resnično. Učinke zaznamo v fiziologiji in nevrokemiji. Raziskava Traceyjeve kaže, da placebo sproži mehanizme v možganih, ki vojaku omogočajo blokado bolečine na bojišču. To vemo zaradi orodij, s katerimi lahko preučujemo človeške možgane in hrbtenjačo ter vidimo, kako delujejo, meni Irene Tracey.

	Z EEG-jem so merili možgansko dejavnost prostovoljcev. Laura Arendsen in James Henshaw sta izvedla poskus. Prostovoljcu sta dala dve kremi, kremo A in kremo B. Ena krema ni imela učinka, druga pa je morda vsebovala anestetik. Prostovoljec ni vedel, da nobena krema ne vsebuje anestetika. Nato so mu z laserjem žgali kožo in ga prosili, naj oceni stopnjo bolečine na lestvici od ena do deset. Laser so uporabili zato, ker so želeli izzvati akutni bolečinski odziv z nečim varnim, namesto da bi ga zbadali z ostro palico. Ugotovili so, da mu dolgoročno to ne bo škodovalo. Ožgali so ga po desni roki in preiskovanec je ocenil bolečino: »Tri.« Nato so ga močneje ožgali po levi roki in on je ocenil: »Šest.« To so večkrat ponovili, da bi v njem razvili pričakovanje, da ga desna roka vedno boli manj kot leva. Ne da bi mu povedali, so moč laserja povečali na isto vrednost, na obeh rokah enako močno. Bolečino v levi roki je tedaj ocenil s sedem, v desni pa s štiri, torej veliko manj. Vsakokrat, ko so poskus ponovili, je v desni roki čutil manj bolečine, v levi pa več, in to samo zato, ker je mislil, da je dobil anestetik. Prostovoljec je povedal, da je bilo zanimivo čutiti razliko v bolečini. To ni bila le njegova domišljija. Odčitki EEG-ja so pokazali prave spremembe v njegovih možganih. Ko so ga žgali, se je sprožil njegov čelni reženj, ki proizvaja veliko alfa valov in učinek placeba. Nekatere raziskave kažejo, da procesi zmanjševanja bolečine vključujejo proizvodnjo endorfinov naravnega opioida, ki je podoben morfinu. Sprostitev endogenega opioida ustvari učinek placeba, kar povzroči analgetični učinek. Placebo analgetik je enak, kot bi nekomu vbrizgali opioid, vendar to ni potrebno, saj ga ustvarimo sami v telesu. Raziskava Traceyjeve je tudi potrdila, da če bolnik verjame v koristnost zdravila, to lahko sproži naravne analgetike.

	Spremembe pričakovanj med pogovorom zdravnika in bolnika so zelo močne in spreminjajo izide. Po dveh tednih so pogledali rezultate poskusa, ki so jih izvedli z dvema skupinama prostovoljcev z bolečinami v križu. Tablete so nekaterim pomagale, nekaterim prostovoljcem pa ne. Proti koncu prvega tedna se je mnogim stanje izboljšalo, bolečin ni bilo več. Živeli so bolj kvalitetno. Eden izmed njih je jemal morfin in je bil na invalidskem vozičku. Nato je lahko vstal in celo stopil na svojo barko ter jo krmaril. Prenehal je jemati morfin, ker je močno zaupal novim tabletam. Placebo sproža analgetične kemikalije v možganih. Mosley se je nato sestal s prostovoljci v Blackpoolovem stolpu. Še vedno niso vedeli, da njegovo zdravilo vsebuje samo riževo moko. »Živčen sem, ker jim moram povedati resnico. Glede etike me nič ne moti, a imam vseeno potne roke,« je rekel Mosley. Razdelil jih je v dve skupini. V prvi so bili tisti, ki so mislili, da so jim tablete koristile, v drugi pa tisti, ki so menili, da jim tablete niso koristile. Dva posameznika sta imela še vedno težave, zato sta opazovala dogajanje z balkona. Placebo je zelo močan in zanimiv pojav. Polovica prostovoljcev je povedala, da se počutijo bolje. To se je videlo tudi v testu na začetku in na koncu raziskave. Zdravje se je bistveno izboljšalo 45 % prostovoljcev. Prostovoljci so si pred tem eksperimentom že poskusili lajšati bolečine s tramadolom in morfinom. Tedaj jim je Mosley povedal, da so vsi dobili placebo. Prostovoljci so bili šokirani ob tem. Številne je zanimalo, ali so bolj neumni ali lahkoverni, ker so se odzvali na placebo. Mosley ne ve, zakaj je pri nekaterih placebo deloval, pri drugih pa ne. Znanstveniki ga še vedno skušajo razumeti. Ugotovili so, da ni povezave s starostjo, inteligentnostjo ali posameznikovim ozadjem. Skrbelo pa jih je, ko so prostovoljcem povedali, da so vsi dobili placebo in da bodo tablete izgubile svojo moč. Morda pa ne. Mosley je stavil še na en adut. Prostovoljcem je naročil, naj tablete jemljejo še naprej, čeprav vedo, da je placebo. Tudi če vedo, da je placebo, jim še vedno lahko koristi, kar je želel preveriti in meriti. Čez en teden so se prostovoljci vrnili in povedali, da rezultati kažejo tudi razliko med skupino s krajšimi posveti z zdravnikom in skupino, ki je bila več časa z zdravnikom. V skupini s standardno oskrbo se je 38 % prostovoljcev zdravje bistveno izboljšalo. Pri tistih z daljšimi, bolj empatičnimi posveti z zdravnikom, pa je ta številka narasla na 51 %. Pomembno je, da si zdravnik za bolnika vzame čas, saj lahko opravi več in izboljša kakovost zdravljenja. Ljudem moramo povedati, kaj počnemo. Hočejo iskrenost in odprtost. Ne moremo jim dati placeba, ne da bi to vedeli. Kaj bi rekli, če bi jim dali placebo in rekli, da v njem ni učinkovine? Če bi jim povedali, da dokazano pomaga 45 % ljudi, bi nekateri bolniki verjetno jemali tablete. »Kako bo v mojem poskusu?« se sprašuje Mosley: »Vem, da glasba skuša manipulirati z mojimi čustvi, a se vseeno smehljam.«

	V neki raziskavi so skupini bolnikov s sindromom razdražljivega črevesja povedali, da jim dajejo placebo. Dvajset odstotkov bolnikov je trdilo, da jim lajša bolečino. V portugalski raziskavi o bolečinah v hrbtu je placebo lajšal bolečine 30 % bolnikov, je zapisal Mosley. Spraševal se je, kako delujejo odprti placebi. Če vemo, da jih jemljemo, so naša pričakovanja veliko nižja. Morda se dogaja še kaj, česar se sploh ne zavedamo? Profesor Manfred Schedlowski z univerze v Essnu odgovarja, da razvija edinstven placebo, za katerega upa, da bo pomagal prejemnikom presajenih organov. Če bolnik prejme nov organ, denimo ledvico, mora običajno celo življenje jemati imunosupresive. A ta zdravila imajo strupene stranske učinke, ki škodujejo bolnikom. Zdravniki morajo uravnovesiti zdravila. Če dobi bolnik premalo zdravil, telo zavrne presajeni organ, preveč zdravil pa bolnika zastrupi. Schedlowski je obudil sto let stare teorije ruskega fiziologa Ivana Pavlova. Vsakič, ko je Pavlov psom prinesel hrano, je pozvonil z zvončkom. Sčasoma so psi začeli povezovati zvok zvončka z mislijo na hrano. Ko je pozvonil, so se začeli sliniti. Zvonček je pri psih izzval odziv slinjenja. To je bil prvi dokaz, da možgani lahko nadzorujejo avtonomne odzive. Schedlowski je hotel izuriti bolnike, kot je Pavlov izuril pse. Ko so vzeli zdravilo, jim je dal kozarec s pijačo ogabnega okusa. Odkrili so, da pogojevanje deluje samo v primeru, da je pogojni dražljaj nekaj novega, denimo pijača z novim okusom ali videzom. Bolniki Schedlowskega so po enem tednu začeli piti štiri kozarce te pijače na dan. Ko je v njihovi krvi pregledal imunske celice limfocite T, ki bi jih morala zdravila zatreti, so ga rezultati osupnili. V normalnih pogojih uživanja zdravila se je dejavnost čez dan malce povišala. Pri postopku pogojevanja je opazil ravno nasprotno. Dejavnost limfocitov T se je proti večeru zaradi procesa učenja malo znižala. Ker je bolnikom dajal več pijače, je njihova telesa prepričal, da so jemali več zdravil. Ne da bi povečal odmerek, je učinek povečal za do 60 %. Tehnika Schedlowskega deluje na podzavestni ravni. Prostovoljci, ki so še naprej jemali tablete, za katere so vedeli, da so placebo, so vedeli, da jedo nekaj, kar nima aktivne učinkovine, a so verjeli, da jim bo olajšalo bolečine v hrbtu. Raziskovalca je zanimalo, ali bodo še naprej zaznavali isti učinek. Po enotedenskem uživanju placeba (preiskovanci so vedeli, da ga jedo) se je sestal z njimi. Počutili so se dobro. »Se vam zdi čudno, da jeste placebo?« jih je vprašal. Odgovorili so mu: »Prvi dan sem se vprašal, zakaj to počnem. Rekel sem si, da bom nadaljeval, in sedaj se počutim mnogo bolje.« Sedemdeset odstotkov tistih, ki so se srečali z raziskovalcem in so še naprej jedli tablete, se je počutilo bolje. »Žal mi je, da nisem mogel priti,« je sporočil eden od tistih, ki ni prišel. »Šel sem na Gibraltar, upam, da ne zameriš. Zdaj imam drugačen pristop in drugačno življenje. Všeč mi postaja.« Raziskava je pokazala, da so možgani močnejši, kot smo si predstavljali. Ustvarjajo lahko lastne analgetike. Za nekatere prostovoljce so bili močnejši od analgetikov, ki so jim bili predpisani. Eden izmed prostovoljcev je dejal: »Sprva sem zelo dvomil, ko pa je začelo delovati, sem pomislil, da imam morda prave tablete. Čudno pa je, da zdaj vem, da je to placebo, a bolečine ni več.« Videli smo tudi, da lahko placebo povzroči kemično spremembo v telesu. Bolečino lajša, čeprav vemo, da je placebo. Morda je čas, da začnemo 'lažne' tablete jemati malo resneje. Morda bi jih morali celo začeti predpisovati. A kako lahko povečamo učinek placeba, dokler se to ne zgodi? Pomembno je imeti dober odnos z zdravnikom, saj ima to samo po sebi močan učinek placeba. Če zdravnik preživi več časa z bolnikom, je sočuten do njega in ga prepriča, da bo zdravljenje delovalo, je bolnik manj zaskrbljen. Sprostijo se endorfini in bolnik bo veliko bolj verjetno okreval. Če ne dobimo potrebne pozitivne pozornosti, zahtevajmo drugega zdravnika. Nikoli ne podcenjujmo moči verovanja. Ko vzamemo tablete, bodimo pozitivni. Recimo si, da bodo resnično pomagale. Če to storimo s prepričanjem, bo zelo verjetno, da bo delovalo (TV-oddaja, 2019).

	Placebo je obravnavan interdisciplinarno, z vidika lingvistike, psihologije, sociologije, antropologije, komunikologije, oblikovanja, pedagogike, filozofije, sociokulturologije in medicine. Naši možgani lahko pod določenimi pogoji pozdravijo telo. Za delovanje placeba so potrebni: osebnost tistega, ki daje placebo – sugestijo, ki preide v avtosugestijo, psihofizična pripravljenost, dojemljivost in sproščenost klienta, odsotnost skrbi in strahu, da je avtoriteta primerna njegovemu sprejemanju, in številni drugi pogoji . Pomen tega je vera/verjetje v imaginacije, razumljene kot sugestije. S pomočjo sugestije se prebudijo dinamične latentne sile uma, te mentalne sile pa sprožijo mentalna stanja, kar neposredno učinkuje na telesne funkcije (na primer učinek šoka ali strahu na prebavo). Osredotočili se bomo na sugestijo in oddaljili od pomena prostorske teatralizacije in njenega učinka na proces zdravljenja pri bolniku. Ustavili se bomo pri razpravi o človeški zmožnosti predrugačenja izkušenj, pri čemer lahko s pomočjo orodja – sugestije – reprogramiramo prepričanja, ki izhajajo iz negativnih izkušenj iz otroštva ali kasneje.

	A. J. Barnier in D. A. Oakley sta znanstvenika na področju kognitivne znanosti. Preučevala sta hipnotično in nehipnotično sugestibilnost. Ugotovila sta, da sta bili hipnoza in sugestija dolgo povezani. Gre za hipnotično sugestibilnost, ki je odvisna od posameznikovih osebnih sposobnosti, in na drugi strani za hipnotične sugestije, ki ustvarijo določen odziv. Do katere stopnje različne oblike sugestije pripadajo domeni hipnoze? Hipnotično odzivanje je popolnoma drugačno od odzivanja, ki ga pripisujemo konformizmu, lahkovernosti in prepričevalnosti. Obstajajo tudi trditve, da je hipnotična sugestibilnost enostavno nehipnotična sugestibilnost, ki jo spodbujata pričakovanje in motivacija. V drugem primeru hipnotična indukcija doda malo ali nič, ker se posamezniki z indukcijo ali brez nje odzivajo predvsem zaradi svoje nehipnotične sugestibilnosti. Vendar indukcija kljub vsemu nekaj doda. Hipnotizirani posamezniki prav gotovo lahko izkusijo učinke, podobne hipnozi brez indukcije. Pojav teh učinkov je hitrejši in vpliv je bolj prepričljiv, če sledijo indukciji. Še bolj zgovorno je, da kjer je absorpcija najbolj medsebojno odvisna s težkimi hipnotičnimi zadevami, je nehipnotična sugestibilnost (na primer neposredno in posredno merjenje učinkov placeba) najbolj medsebojno soodvisna z lažjimi hipnotičnimi zadevami. To pomeni, da sugestibilnost znotraj hipnoze in zunaj nje ni enaka. Posebej pri zahtevno zaznavnih kognitivnih pojavih je za odziv potrebna hipnotična sposobnost. Pri sugestiji v širšem smislu naraščajo dokazi, da se različne sugestibilnosti ne razrešijo v samo eno osnovno obliko sugestibilnosti. Raziskovalci razlikujejo osnovno sugestibilnost (vključuje neposredno govorno sugestijo za telesne gibe), sekundarno sugestibilnost (vključuje posredno neverbalno sugestijo za senzornozaznavne izkušnje) in terciarna sugestibilnost (vključuje prilagajanje, prepričevanje in druge oblike socialnega vpliva). Razlikujejo tudi med posebnimi koncepti, kot sta učinek placeba in spraševalna sugestibilnost. Zbrani podatki velike skupine sugestibilnih nalog (HGSHS:A) kažejo, da je hipnotična sugestibilnost samostojen pojav, ki je v odnosu do skupine enkratnih sposobnosti (morda kognitivnih, ki so opisane zgoraj), ni pa v odnosu do drugih meril sugestibilnosti (Barnier in Oakley, 2009).

	W. W. Atkinson se sprašuje, kakšno vlogo ima pri tem sugestija. Zapisal je, da so v 19. stoletju zdravniki poznali vrednost placeba. To je bilo neškodljivo predpisano zdravilo, ki je vsebovalo aromatizirane vode, ali zdravilo, ki ni imelo medicinskega učinka ali česa podobnega. Gre za zamisel o slavni placebo tabletki. Vsak zdravnik pozna mnoge sijajne ozdravitve na osnovi teh neškodljivih 'zdravil'. Učinek je v celoti odvisen od tega, kar so zdravniki nekoč imenovali 'imaginacija', danes pa je to znano kot sugestija. Sir Davy Humphry je nekoč ozdravil težak primer z uporabo kliničnega termometra. Bolnik je izjavil, da se je v trenutku, ko so mu dali termometer v usta, počutil veliko bolje. Mnogo patentnih – medicinskih ozdravljenj je bilo izvedenih na enak način. Različni zvarki, ki so jih pred tem prodajali ulični prodajalci v podeželskih mestih, so na enak način ozdravljali ljudi. Zdravilni učinki tisoč in enega sredstva ter zvijač, tako intenzivno oglaševanih v lokalnih časopisih, temeljijo na sugestiji. Vsi zdravijo; vsi na enak način. Vse navedeno ne pomeni, da so te 'imaginarne' ozdravitve preprosto neresnične ali da zdravijo imaginarne bolezni, kar so domnevali mnogi. Nihče od nas ne potrebuje razlage dejstva, da mentalna stanja neposredno vplivajo na telesne funkcije. Kdo ne pozna učinka strahu, žalosti ali veselja na funkcije prebave, presnove in izločanja? Spremembe mentalnega stanja hipoma učinkujejo na telesni sistem. Tek izgubimo zaradi prejema slabih novic. Dobre nam vzbujajo užitke pri obedu. Gnusen prizor ali spomin bo povzročil slabost v želodcu. Misel na določeno hrano bo povzročila pretakanje sline in izločanje želodčnih sokov. Pri teh stvareh ne gre za neumnosti ali muhasto imaginacijo. To so psihološko-fiziološka dejstva, ki so navedena in preučevana v knjigah s tega področja. Razumna, racionalna, znanstvena sugestivna terapevtika temelji na osnovnem načelu akcije in reakcije med umom in telesom oziroma med umom v možganih in umom v telesnih celicah in organih. Znano je, da obstaja inteligenca v vsaki celici in centru fizičnega telesa. Poznamo primere starih ljudi, ki so jim dopovedovali, da izgledajo zelo bolni; nazadnje so res legli v posteljo s številnimi boleznimi. Podobna je zgodba o moškem, ki je ob poslušanju kapljanja vode mislil, da bo izkrvavel do smrti, hkrati pa mu je kirurg zadal droben rez na roki, kar je povzročilo dejansko smrt zaradi strahu in groze. Vsak profesor na medicinski fakulteti je srečal študente, ki so 'prevzeli' simptome številnih bolezni, ki so jih preučevali. Ocenili so, da je med velikimi epidemijami od groze umrlo prav toliko ljudi kot zaradi bolezni same. Zaupanja vreden zdravnik je povedal, da je bil priča bolnici, ki je verjela, da je po pomoti zaužila strihnin. Ko je prihitel zdravnik, je bolnica kazala vse znake zastrupitve s strihninom (pred kratkim je videla smrt psa zaradi podobnega strupa) in ozdravela je šele po običajnem protistrupu in zdravljenju. Še dolgo zatem je bila oslabela, kljub dejstvu, da so po odhodu zdravnika našli steklenico strupa nedotaknjeno. Ženska je zaužila neko neškodljivo mešanico. Mnogi zdravniki z dolgoletno prakso poročajo o podobnih izkušnjah. Groza je v mnogih primerih smrtonosen strup, enako kot je veselje močno poživilo in krepčilo (Atkinson, 2010).

	Eastman opozarja na dejstvo, da so znanstveni sugestorji ugotovili, da pri mnogih osebah nenavadni pozivi k vraževerju, lahkovernosti in fantastičnim teorijam sprožajo dobrodejne rezultate, a še vedno obstaja težnja in želja po izobraževanju bolnika v smeri inteligentnega razumevanja načel narave zdravljenja in posledično ustreznega delovanja. Namera vseh, ki zdravijo s pomočjo sugestije, naj bi bila, da bi bolnikom skušali pojasniti znanstvena načela sugestije. Po drugi strani pa lahko razumemo položaj nekaterih zdravnikov, katerih bolniki izhajajo predvsem iz v tej smeri neizobraženih skupin in ki bi svoje bolnike najraje preprosto varali in zbegali. Ti zdravniki se lahko zagovarjajo, češ da »cilj opravičuje sredstvo« in da je v primeru zelo nevednega bolnika najboljši način, da ga najprej ozdravijo in mu šele nato, kolikor je to mogoče, vse pojasnijo. V tem duhu deluje veliko zdravnikov, ki pri določenem bolniku prepoznajo primer za sugestivno zdravljenje in ocenijo, da je to najboljši način dela. Uporabijo obarvano, dišečo, osladkano vodo ali drug placebo, hkrati pa močne, pozitivne in ponavljajoče se sugestije v zvezi s tem, kako bo zdravilo učinkovalo na bolnika. Placebo, ki se uporablja na ta način (na primer: pol čajne žličke se mora vzeti vsake pol ure), postane najmočnejša sugestija. V takem primeru je prisotna močna sugestija zdravnikove avtoritete, sugestija ponavljanja ter pogosto uživanje določene količine zdravila. Vsak odmerek postane opomnik izvirne sugestije. Mnogi primeri, na katere se na ta način lahko vpliva, bi z običajno sugestijo ne bili dosegljivi, bolnik ne bi razumel znanstvenega pojasnila. Zdravniki vedo, da kratek izlet ali obisk nekega znanega izvira ali zdraviliškega kraja delujejo na enak način kot močna sugestija. Vse omenjene stvari imajo svoje mesto, svojo uporabnost in argumente. Vendar zdravnik svojega dela ne konča, dokler bolnika nazadnje ne odslovi s številnimi dobrimi sugestijami in s kopico dobrih nasvetov v zvezi z osebnimi navadami in podobnim, kar naj bi preventivno preprečilo ponovna pritoževanja zaradi bolezni (Atkinson, 2010).

	S sugestijo v hipnotičnem stanju, na nezavedni ravni, v transu ne občutimo bolečine. Učinki, ki jih dosežemo s pomočjo sugestije, služijo kot orodje za dosego cilja. V eksperiment v Blackpoolu so bili vključeni prostovoljci, ki so trpeli za kronično bolečino v križu. Kot smo že omenili, so jih razporedili v dve skupini. V eni izmed skupin so bili udeleženci deležni več pozornosti s strani zdravnika. Zdravnik je več časa preživel z bolnikom in je bil sočuten do njega. Takšen odnos ima sam po sebi močan učinek placeba.

	Mirjana Ule, doktorica in profesorica socialne psihologije v Ljubljani, govori prav o tem, da je komuniciranje zdravljenje in da je zdravljenje komuniciranje med zdravnikom in bolnikom. Raziskave kažejo, da je komuniciranje v ospredju, ko bolniki razpravljajo o 'dobrih' in 'slabih' zdravnikih. Večina bolnikov v avstralski raziskavi, o katerih poroča Deborah Lupton (1996), je osebnostne lastnosti zdravnikov označila za najpomembnejše oziroma pomembnejše kot strokovno znanje. Vprašani so izpostavili predvsem sposobnost poslušanja in komuniciranja ter pripravljenost zdravnikov, da si »vzamejo čas za mene in se pogovorijo o mojem problemu«. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi v raziskavi o komuniciranju med zdravniki in bolniki, ki so jo opravili med člani in članicami Društva pljučnih bolnikov Slovenije. Anketiranci in anketiranke, vključeni v raziskavo, se tako rekoč enoglasno strinjajo s trditvijo: »Važno je, da je odnos med bolnikom in zdravnikom topel, prisrčen, ker to zelo vpliva na razbremenitev bolnika.« To je trditev, ki jo najbolj soglasno sprejemajo, zato je postala najpomembnejša trditev o odnosih med zdravniki in bolniki. Na drugem mestu (glede na stopnjo strinjanja) je trditev: »Nerad/-a hodim k zdravniku, ki me obravnava le kot številko, tudi če je priznan strokovnjak.« Tudi stopnja strinjanja s to trditvijo kaže, kako pomembni so odnosi med zdravnikom in bolnikom med zdravljenjem. S tema dvema trditvama so se strinjale vse kategorije vprašanih, ne glede na svoje sociodemografske značilnosti. Kako to pojasniti? In od kod taka potreba po komuniciranju v procesu zdravljenja? Vsak od nas je del kompleksnega, dinamičnega sistema odnosov, v katerem medsebojno zaznavanje spreminja stanje vsakega partnerja, ki sodeluje v tem zaznavanju. V komunikacijskem odnosu, kot trdijo različni avtorji, se skriva nesluten in presenetljiv potencial zdravljenja, lahko pa pridejo na dan tudi prav tako nepričakovane temne strani, ki imajo opravka na primer z odnosom zdravnika do samega sebe, z njegovimi lastnimi notranjimi ranami, ki so pogosto potlačene. Empatično komuniciranje ni niti metoda niti tehnika, ki jo uporablja zdravnik, niti se ga ne moremo zlahka naučiti. Sočutje in empatičen odnos sta odločilna dimenzija zdravnikovega odnosa do bolnika. Ne da se ga zanikati, treba ga je vedno znova aktivirati. Svoj izraz najde v zdravnikovem komuniciranju, ki pri vsakem bolniku poteka na novo in drugače. Sočutje naravnost izključuje rutino. Ne moremo biti rutinirano sočutni. Zdravnik je vedno na novo in na poseben način sočuten ali pa ni sočuten. Aktivno sočutje povezuje zdravnika in bolnika v skupnost usode. Ni sredstvo za cilj, ampak je samo po sebi cilj (Ule, 2003).





Vloga sugestije in avtosugestije v naravnih sistemih zdravljenja

	Medicina se je v zgodovini zelo dobro naučila, kako dokazati, da posamezna metoda zdravljenja ali novo zdravilo nedvoumno deluje. Za registracijo kateregakoli preparata, ki se prodaja kot zdravilo, je treba izvesti natančne klinične študije, ki so praviloma dvojno slepe. To pomeni, da ne bolnik ne zdravnik ne vesta, katere tablete vsebujejo učinkovino in katere ne. Šele če se v skupini, ki je prejemala učinkovino, pokaže statistično dovolj velika razlika v primerjavi s skupino, ki je prejemala placebo, se učinkovina tudi uradno lahko registrira kot zdravilo. Registrirana zdravila so torej le tista, ki delujejo ne glede na pozitivno ali negativno naravnanost bolnika. S takšnimi dvojno slepimi kliničnimi študijami se želijo znanstveniki izogniti predvsem učinku placeba in se prepričati, da je tisto, kar zdravi, res učinkovina v zdravilu in ne miselna naravnanost bolnika. Z napredkom sodobnih medicinskih raziskav pa postaja vse bolj jasno tudi to, da gre pri placebu v resnici za pomemben naravni sistem, ki pomaga vzdrževati zdravje. Gre za naravni mehanizem, s katerim telo samo sproži povečano izločanje kemikalij, ki blažijo bolečino oziroma koristijo telesu pri boju z boleznijo (Dolenc, 2019).

	Ena od koristnih terapij je tudi homeopatsko zdravljenje. Žal pa mnogi homeopati ne poznajo motnje pomanjkanja pozornosti ali pa o njej vedo veliko premalo, zato je tudi ne diagnosticirajo. Tako na otrocih in njihovih družinah preizkušajo različna zdravila, pri tem pa pozabljajo, da ima bolezen posebne značilnosti in mora biti temu ustrezno obravnavana. Friedrich P. Graf, nemški zdravnik in homeopat, ki se je poglobljeno ukvarjal s problematiko te bolezni, je predlagal, da otroka spodbujamo k aktivnosti in gibanju, ki prinašata pozitivne spremembe, s tem pa tudi več spanca, saj otrok potrebuje počitek in ne zdravil. V tem kontekstu je zanimiva zgodba dečka Valentina. Že od rojstva je bil tako nemiren, da je komajda ležal kakšno minuto pri miru. Noči je prejokal in odzival se je zelo razdraženo, če se je kakšna stvar odvijala drugače, kot si je sam predstavljal. Starši so se odločili za homeopatsko zdravljenje, prav tako so ga zelo veliko nosili po rokah, s čimer se je vzpostavilo določeno ravnovesje. Ko pa je vstopil v šolo, se je motnja pomanjkanja pozornosti razkrila v celoti. Valentin je imel velike težave s koncentracijo, ni mogel sedeti pri miru, slabo je računal in pisal, vse bolj se je spreminjal v posebneža. Bil je izredno vznemirjen, ker je iz dneva v dan jasneje opažal, da ne more dohajati drugih. Tedaj mu je odlična homeopatska zdravnica predpisala ustrezna zdravila. Kmalu so se negativni bolezenski simptomi občutno zmanjšali. Valentin je bil lahko daljši čas pozoren in zbran. Bolje si je na primer zapomnil pesmi in računske korake, ob vsem tem pa je tudi vidno vzcvetel (Stepski, 2006).

	Idealno bi bilo, če bi bilo mogoče v tabletah prodajati tudi placebo in bi ga lahko zdravnik predpisal, na primer dve tableti na dan. Prav tu ima pomembno vlogo tudi t. i. komplementarna medicina, kot se imenuje področje zdravljenja, ki dokaj učinkovito izkorišča prav placebo. V večini razvitih držav, kjer je odnos med znanstveno in komplementarno medicino dobro urejen, obe veji delujeta v medsebojnem soglasju. Komplementarno ali dopolnilno zdravljenje, kamor uvrščamo homeopatijo in ajurvedo, ne more nadomestiti klasične metode zdravljenja, ampak je lahko njen dodatek in pomaga lajšati simptome, stranske učinke zdravljenja ter izboljšuje kakovost življenja. Pri alternativnih oblikah zdravljenja, katerih namen je vzbujanje učinka placeba, je treba paziti predvsem na to, da ne škodujejo. Zelo narobe je, če nekdo zaradi pretiranega zaupanja v zdravilca uživa zelo drage, morda celo strupene zvarke in ob tem opusti učinkovito klasično zdravljenje. Po drugi strani se moramo zavedati, da so zelo pomembni in učinkoviti tudi fiziološki mehanizmi, ki so del učinka placeba. V tem primeru ni ključna fizična snov, ki jo vsebuje domnevno zdravilo, ampak je ključno pacientovo pričakovanje, da mu bo zdravilo pomagalo, kar sproži nastanek dejanske učinkovine v njegovem telesu (Dolenc, 2019).

	Nekega dne je prišel v lekarno nek bolnik brez zdravniškega recepta in prosil za zdravilo, ki ga je lahko dobil le na zdravniški recept. Farmacevt Coué ni želel zavrniti bolnika in mu je namesto zdravila, ki ga je želel, dal destilirano vodo. Bolniku je dal 'zdravilo' in navodilo za uporabo, tako kot da bi dobil pravo predpisano zdravilo. Po osmih dneh se je bolnik prišel zahvalit Couéju, ker mu je dal pravo zdravilo, saj je ozdravel. Zahvaljujoč temu naključju, je Coué le še potrdil svoje spoznanje, da na ozdravitev ne vpliva zdravilo, saj ga bolniku sploh ni dal. Ozdravitev povzroči le bolnikova vera, da ga bo predpisano zdravilo ozdravilo. V tem primeru bolnika ni pozdravilo zdravilo, ampak misel, da se bo tako pozdravil. Coué je mnogo let izpopolnjeval pridobljene izkušnje in na koncu je oblikoval nov način zdravljenja, ki ga je imenoval avtosugestija. Osnova te metode je: »Kar si zamisliš, se lahko uresniči.« Torej: kakršne so naše misli, takšna je tudi naša resničnost, naše življenje. Končni cilj avtosugestije je, da sami zavestno vplivamo na tok svojih misli. To novo izkušnjo z bolnikom, ozdravljenim z destilirano vodo, je Coué primerjal z izkušnjami z bolniki v hipnotiziranem stanju sna in odkril pomanjkljivosti hipnoze. Odstranil je hipnotični 'spanec' v času, ko se je hipnotizer trudil, da bi bolniku podal novo, boljšo idejo, in s tem odstranil osebnost aktivnega hipnotizerja, usposabljajoč bolnika za istočasno aktivnost in pasivnost. Iskal je način, da se pri bolniku vzpostavijo pogoji za nove in zaželene pozitivne misli. Coué je ohranil le pasivnost. Ta pasivnost je bila sprva smisel hipnotiziranega 'spanja', ki je omogočilo sprejem nove hipnotizerjeve misli, podane bolniku. Da bi se uresničila potrebna pasivnost brez hipnotiziranega spanja, je treba bolniku priporočiti, da v času uporabe avtosugestije misli le na novo misel. Coué je priporočil bolniku, da hitro polglasno izgovarja želeno zamisel, da bi mu s tem onemogočil, da istočasno misli na nekaj drugega. Na ta način bo podano zamisel sprejel, in ko bo sprejeta, se bo zatem tudi sama uresničila. Zahvaljujoč svoji sposobnosti opazovanja, je Coué iz zapletenega postopka hipnoze ustvaril enostaven, vsakomur dostopen način uporabe zavestne avtosugestije (Coué, 2009).



	Učinki hipnoze

	Obstajata dve široki skupini možnih učinkov hipnoze. Hipnoza lahko vpliva na osebno introspektivno zavedanje 'sistemskega stanja'. To je posameznikovo zavedanje kognitivnih in fizičnih sistemov, kar je označeno kot 'eksplicitni' učinek. Oseba na primer poroča, da ne čuti nobene senzacije ali bolečine, ki sledi sugestiji hipnotične anestezije, celo ko je posameznikova roka potopljena v ledeno mrzlo vodo. Na drugi strani hipnoza lahko vpliva na indikatorje, ki odražajo dejansko stanje posameznikovih kognitivnih ali fizičnih sistemov, kar je označeno kot 'implicitni učinek'. Navedimo primer: osebna fiziološka odzivnost (hitrost srčnega utripa), ki je sledila sugestiji hipnotične anestezije, ko je bila roka potopljena v ledeno mrzlo vodo. Ne glede na podrobnosti posameznikovih razlag mnogi teoretiki trdijo, da hipnoza vpliva na introspektivno zavedanje (eksplicitni učinki) in ne na dejanska sistemska stanja (implicitni učinki). Ugotovitve raziskav večinoma podpirajo ta pogled. Pomislimo na učinek hipnoze na spomin. Pojma eksplicitni in implicitni sta bila sprva uporabljena v besedilih o spominu. Z njima so označili dve ločeni obliki spomina. Eksplicitni spomin se nanaša na zavedni priklic dogodka, medtem ko se implicitni spomin nanaša na spremembe izvedbe pri neki nalogi, sledeč prvotnemu dogodku, ne da bi se ga zavestno spomnili. Raziskave posthipnotične amnezije kažejo različne učinke glede na eksplicitni in implicitni spomin. V neki študiji o posthipnotični amneziji avtobiografskih epizod so bili visoko in nizko odzivni ljudje povprašani, kako se spominjajo svojih prvih dni v srednji šoli in prvih dni na univerzi. Med hipnozo so sprejeli posthipnotično amnezijsko sugestijo, da naj pozabijo dogodek bodisi iz srednje šole ali univerze. Po končani hipnozi so morali izpolniti naloge o določanju kategorij in družbenih sodb; z njimi so želeli izmeriti implicitni spomin pozabljenih epizod, potem pa so se jih poskušali spomniti eksplicitno. Čeprav so visoko hipnotibilni posamezniki imeli težave pri spominjanju dogodkov, na katere je merila amnezija, so izpolnili implicitne naloge z informacijami iz teh pozabljenih epizod. Razkorak med eksplicitnim in implicitnim spominom, o čemer so dosledno poročale študije posthipnotične amnezije, odpira pogled, da hipnoza vpliva predvsem na introspektivno zavedanje kognitivnih in fizičnih sistemov. Razlika ekspliciten – impliciten je bila razširjena tudi na percepcijo, kjer so raziskave hipnotične slepote pokazale, da hipnoza ovira eksplicitne, ne pa implicitnih oblik procesiranja. V neki študiji so med hipnozo visoko hipnotibilni ljudje prejeli sugestijo, da ne bodo videli ničesar znotraj svojega vidnega polja. Potem so jim pokazali serijo homofonov (enakozvočnih besed z različnim črkovanjem, na primer 'stake' namesto 'steak'). Po hipnozi so izpolnili nalogo besednega črkovanja, s katero so merili implicitno percepcijo, potem pa so se morali eksplicitno spomniti besed. Čeprav so imeli visoko hipnotibilni posamezniki težave pri spominjanju 'nevidnih' besed, ki so jim bile predstavljene, ko so bili hipnotično 'slepi', so črkovali homofone skladno s tem, kot so jih videli. Črkovali so 'stake' namesto 'steak'. Ta razkorak je ponovno združljiv s hipnozo, ki vpliva na introspektivno zavedanje. Končno pa razliko ekspliciten – impliciten lahko razširimo tudi na akcije, kjer motorične sugestije ovirajo zavedno usmerjane eksplicitne oblike akcije, ohranijo pa tiste, ki jih poganjajo dražljajske, avtomatične in implicitne oblike akcije (Barnier in Oakley, 2009).

	V omenjenih starodavnih zdravljenjih, kot so ajurveda, homeopatija, učinek placeba in hipnoza, imata pravzaprav sugestija in avtosugestija osrednjo vlogo pri načinih in pomenih zdravljenja posameznikov. Sugestija je esenca, s pomočjo katere opredelimo ozdravitev ali lajšanje bolečin pri posameznikih. Je naboj s strukturo, na katero so pripeti pristavki različnih ved.

	Raziskovalci so v kontekstih znanosti o zavednem in nezavednem raziskovali oblikovanje navad posameznikov v nasprotju z avtomatičnim mišljenjskim procesom. Gre za razpon zavednih dogodkov, kot so na primer percepcija, kognicija, zavedanje. Behaviorizem ter medicinske interpretacije zavednega odpirajo mnoga vprašanja. Znanstvena raven odpira tudi etična vprašanja. V naslednjem poglavju bomo spoznali, kako si je Émile Coué razlagal sugestijo, avtosugestijo, uporabo sugestije, zavedno in nezavedno ter kako je razumel voljo, mišljenje in uporabo hipnoze.





Volja, mišljenje in vpliv sugestije

	Če odpremo slovar in poiščemo pomen besede volja, naletimo na naslednjo razlago: »Volja je sposobnost, da se svobodno odločimo za največjo možno aktivnost in ustvarjalnost našega delovanja.« Definicijo sprejemamo kot povsem točno. Volja, na katero smo tako ponosni, kot da je naša lastnina, vedno beži pred našim mišljenjem. To je absolutno pravilo, ki ne trpi nobene izjeme. Coué zapiše: »Če se želite prepričati, poglejte okoli sebe in se potrudite dojeti to, kar resnično vidite. Ta hip boste dojeli, da vam ne podajam neke imaginarne teorije, ampak odraz obstoječega. Predstavljajte si, da postavimo na zemljo desko, dolgo en meter in široko petindvajset centimetrov. Vsakdo gre lahko po tej deski z enega konca na drugega, ne da bi pri hoji stopil z nje. Sedaj bomo to desko postavili na vrh cerkve. Kdo bi lahko v tem primeru naredil en sam korak? Ali bi lahko to storil kdorkoli izmed vas? Bi lahko storili korak ali dva, ne da bi drhteli? Kljub vsem naporom vaše volje bi zagotovo padli. Zakaj ne padete, ko je deska na tleh, in zakaj bi padli, če bi bila zelo visoko? Enostavno. V prvem primeru si predstavljate, kako lahko je iti do konca deske, v drugem pa, da ne morete. Temu posvetite vso pozornost, toda zaman poskušate iti naprej, če mislite, da tega ne zmorete, ker ste ta hip absolutno nesposobni, da bi to naredili. Če so delavci, ki pokrivajo streho, tega sposobni, je to zato, ker vedo, da to lahko naredijo. Vrtoglavica, ki jo dobimo že ob misli na visoko postavljene deske, je posledica našega dojemanja, da bomo padli, in kljub vsem naporom naše volje postane resničnost. Opazujmo osebo, ki jo muči nespečnost: če se ne bo silila, da zaspi, bo mirno zaspala na svojem ležišču. V primeru, da se zelo trudi, da bi zaspala, pa v to vloži veliko napora in bo le še bolj nervozna. Gotovo ste opazili, da bolj ko se želite spomniti imena osebe, na katero ste pozabili, težje vam bo. V trenutku, ko pomislite: 'Spomnil se bom,' in ne: 'Pozabil sem,' se boste spomnili imena brez kakršnegakoli napora« (Coué, 2009).

	Nič ni bolj destruktivnega od misli, kot so: »Tega ne zmoreš … Tega tako ali tako ne znaš … Zakaj se tako bahaš?« Še hujše pa so te misli, kadar so izrečene v prisotnosti drugih. Njihov učinek je namreč tedaj še bolj destruktiven (Stepski, 2006).

	Tisti, ki vozijo kolo, naj se spomnijo svojega začetka. Bali so se, da bodo padli, zato so se močno držali kolesa. Ko se je na poti pojavila kakšna ovira, celo majhen kamen, so se mu poskušali umakniti. Če je bil napor, da bi se izognili oviri, večji, so zapeljali ravno na to oviro. Kakšno je stanje v tem primeru? »Jaz ne bom padel, ampak tega ne morem preprečiti. Hočem se spomniti imena te osebe, toda ne morem. Hočem se izogniti oviri na poti, a se ne morem.« Mišljenje je tisto, ki premaga našo voljo brez kakršnekoli izjeme. Prepričajmo se, da vojskovodja, ki odločno vodi svojo vojsko, vodi svoje ljudi varno, medtem ko vzklik »Reši se, kdor se more!« povzroči popolno zmedo in beg vojske na vse strani. Zakaj je tako? V prvem primeru so vojaki menili, da je njihova dolžnost, da gredo naprej, v drugem pa, da bodo premagani in se morajo z begom rešiti smrti. Panurgij je dobro vedel, kaj dela, ko se je želel maščevati trgovcu, s katerim je bil na ladji, in je od njega kupil najboljšo ovco ter jo vrgel v morje. Vedel je, da ji bo sledila cela čreda ovac. Tako se je tudi zgodilo. Ljudje smo bolj ali manj podobni takšni čredi ovac, ko celo proti svoji lastni volji nemočno sledimo zgledu drugih, misleč, da nismo sposobni narediti drugače. To je le dejstvo, ki potrjuje ogromno moč mišljenja, ogromno moč nezavednega v borbi proti volji (zavesti). Mnogo alkoholikov je, ki bi radi prenehali piti, vendar jim to ne uspe, čeprav se jim pijača gnusi; v to so prisiljeni proti svoji volji. Podobno tudi nekateri zločinci storijo zločin proti svoji volji. Običajno odgovarjajo: »Nisem se mogel zadržati, nekaj me je vleklo, nekaj, kar je bilo močnejše od mene.« Alkoholiki in zločinci govorijo resnico. Prisiljeni so v svoja dejanja, saj jih prepričanje nadvlada, da se ne morejo vzdržati. Mi, ki smo tako ponosni na svojo voljo, ki verjamemo, da vse, kar delamo, delamo svobodno, nismo nič drugega kot lutke na vrvici, ki jih vodi naše mišljenje. Lutke prenehamo biti šele takrat, ko se naučimo kontrolirati svoje misli ali svoje mišljenje. Émile Coué meni, da nas ne premika volja, ampak mišljenje. Sugestija ima moč miselne terapije in se premalo uporablja, čeprav je stara prav toliko kot samo človeštvo. Močna avtosugestija podžge telo in spodbuja instinktivni um. Moč je orodje, ki nam je dano z rojstvom. Avtosugestija lahko dá najboljše rezultate, lahko pa ima tudi najslabše posledice. To moč bi moral v sebi prepoznati vsakdo, še posebej bi jo potrebovali zdravniki, vzgojitelji in starši. Ko se jo človek nauči uporabljati, ima možnost, da zavestno izzove dobre sugestije pri bolniku, kajti pozitivne misli pomagajo bolnikom tako fizično kot psihično in jim ob tem dajejo trdno moralno podporo (Coué, 2009).



	Zavestno, nezavedno in primeri iz Couéjeve prakse

	Če hočemo spoznati smisel sugestije ali avtosugestije, moramo vedeti, da obstajata v nas dve bitji, povsem ločeni eno od drugega. Obe bitji sta pametni. Eno predstavlja zavest, drugo pa je naše nezavedno bitje. To je tudi razlog za obstoj nezavednega v nas samih, ki najpogosteje ostane neopazno. Nezavednega se bomo lahko zavedali, če pozorno razložimo nekaj naslednjih primerov.

	Mesečnik ponoči vstane, se obleče ali pa neoblečen odide iz svoje sobe, se spusti po stopnicah, gre po vseh hodnikih, in ko konča neko določeno nalogo, se vrne v svojo sobo ter ponovno leže v posteljo. Zjutraj je zelo začuden, ko vidi, da je neko delo, ki je ostalo prejšnji dan nedokončano, sedaj že opravljeno. Kateremu vplivu je podleglo telo te osebe? Ali ni to ravno nezavedno v nas samih? Opazujemo lahko tudi alkoholike, ki so popolnoma vinjeni. Če je človek povsem opit in besen, pograbi kakršnokoli orožje (nož, kladivo ali sekiro) in besno udarja po osebah v svoji bližini. Ko dogodek mine in se človek ozavesti, z grozo opazuje razdejanje okoli sebe in nikakor ne more dojeti, da je to storil on sam. Ali ni tudi tukaj prisotno nezavedno bitje? Če primerjamo zavestno in nezavedno, bomo ugotovili, da ima zavest včasih zelo slab spomin, medtem ko nezavedni spomin beleži (čeprav se tega ne spominjamo) celo najmanjše dogodke in nepomembna dejanja iz našega življenja. Nezavedno bitje lahko sprejema sugestijo, če pa upravlja delovanje naših organov s posredovanjem možganov, je ob tem opažen pojav, ki je videti povsem nemogoč. Če naše nezavedno verjame, da eden od organov deluje dobro ali slabo, imamo dober ali slab občutek o svojem zdravju in tako se tudi počutimo. Nezavedno bitje upravlja z ranimi funkcijami v organizmu, upravlja celo z vsem našim delovanjem, ne glede na to, kakšno je. Naše nezavedno imenujemo mišljenje. Naše nezavedno deluje z vsemi postopki celo proti naši lastni volji, kadar je v nesoglasju z njo. Da bi dojeli vlogo sugestije oziroma avtosugestije, je dovolj vedeti, da je naše nezavedno bitje glavni koordinator vseh funkcij v našem telesu. Če uspemo prepričati svoje nezavedno bitje, da vpliva na nek organ, ki ne deluje pravilno, bo sčasoma prišlo do normalnega delovanja. S sugestijo lahko zaustavimo krvavitev, izničimo različne izrastke in bradavice, preprečimo ohromelost, pozdravimo jetične rane, razširjene žile in drugo (Coué, 2009).

	Coué je predstavil primer krvavitve dlesni. Dekle, ki ji je pomagal pozdraviti astmo, ki jo je mučila osem let, je nekega dne reklo, da si želi izdreti zob. Vedel je, da je deklica zelo plašna in boječa, zato ji je svetoval, da bi ji zob izdrli na povsem neboleč način. Ona je to zadovoljno sprejela. Ob dogovorjenem času sta skupaj odšla k zobozdravniku. Postavil se je prednjo in ji govoril: »Vi ničesar ne čutite … vi ničesar ne čutite.« Nadaljeval je s sugestijo in zobozdravniku dal znak. Takoj zatem je bil zob izdrt. Dekle ni čutilo ničesar. Kakor se pogosto dogaja, je temu sledila krvavitev. Namesto da bi uporabili sredstvo za zaustavitev krvavenja, je zobozdravniku omenil, da bi poskusil s sugestijo. Zaprosil je dekle, da ga gleda v oči, in nadaljeval terapijo, da bi se krvavitev zaustavila v dveh minutah. Dekle je še nekajkrat izpljunilo nekaj krvi in zatem so ugotovili, da je luknjica v dlesni polna strjene krvi. Kako naj to pojasnimo? Povsem enostavno. Pod vplivom misli »Krvavitev naj takoj preneha« je nezavedno bitje vplivalo na majcene žilice in kapilare so se združile (to je povzročilo strjevanje krvi), kar bi se sicer zgodilo s sredstvom za zaustavitev krvavitve. Primer pojasnjuje, kako lahko izgine tudi kakšen drug izrastek na koži. Če naše nezavedno bitje sprejme misel, da mora izrastek izginiti, se krvne žilice, ki hranijo ta izrastek, stisnejo, ga prenehajo hraniti in ta se posuši ter izgine. Pogosta nervoza se zdravi s sugestijo. Coué je pomagal tudi pri zdravljenju velikega števila nervoznih ali živčnih oseb, pri katerih so bili vsi drugi načini zdravljenja neuspešni. Eden takšnih bolnikov je bil mesec dni v specialističnem zavodu v Luksemburgu, toda brez kakršnihkoli rezultatov. Ko so uporabili Couéjevo metodo, je človek ozdravel v šestih tednih. Bolezen se mu ni več ponovila, ker se je naučil pravilne uporabe zavestne avtosugestije. Če je sugestija koristna za zdravljenje duševnih in telesnih obolenj, kakšne so šele možnosti za pomoč vsem tistim otrokom, ki se nahajajo v poboljševalnih domovih ali zavodih. Pri odraslih, ki bi želeli spremeniti nekaj v življenju, bi s sugestijo uspeli. Predstavljajmo si, da so naši možgani deska, na katero so pribite ostre konice, ki predstavljajo naše misli, navade, instinkt ali nagon. Od njih je odvisna vsa naša aktivnost. Če ugotovimo, da pri neki osebi obstaja določena slaba navada, slab nagon, z eno besedo slaba ostra konica, vzamemo drugo ostro konico, ki predstavlja dobro misel, navado, instinkt, jo postavimo naravnost na glavo slabe konice ter od zgoraj udarimo s kladivom. Drugače povedano, uporabili bomo sugestijo. Bolj ko se nova konica pogreza, bolj se stara dviguje. Ob vsakem novem udarcu s kladivom, ob vsaki novi sugestiji se nova konica vse bolj pogreza, stara pa gre ven, tako da po nekaj zaporednih udarcih povsem izpade in jo zamenjamo z novim dobrim. Bistvo je v tem, da je nezaželena lastnost, navada ali ideja zamenjana z novo, ki smo jo sugerirali sami sebi ali pa komu drugemu. Coué navede dva primera.

	Deček M. iz Troyesa, star enajst let, se je podnevi in ponoči samozadovoljeval, kar je vsekakor posledica pubertete. Poleg tega je bil tat in velik lažnivec. Na prošnjo njegove matere je Coué uporabil sugestijo. Že po prvi seansi se podnevi ni več samozadovoljeval, toda zvečer je nadaljeval. Po nekaj mesecih je bil otrok povsem ozdravljen. Istočasno se je celo nagon po kraji zmanjšal in končno čez šest mesecev otrok ni več kradel. Brat tega dečka, star osemnajst let, je zelo sovražil enega od sorojencev. Ko se je napil, je vsakič dobil željo, da bi z nožem ranil svojega brata. Vse je kazalo, da se bo to nekega dne tudi zgodilo, zato je imel zelo velik občutek krivde. Tudi pri njem je Coué uporabil sugestijo. Rezultat, ki je sledil, je bil odličen. Njegova netolerantnost do brata je izginila in brata sta se zbližala. Coué je dolgo spremljal ta primer. Rezultat je bil trajen. Če s pomočjo sugestije dobimo takšne rezultate, bi bilo dobro, celo nujno, da se ta metoda vpelje v ustanove, ki imajo opraviti z mladoletnimi prestopniki. Coué je bil prepričan, da bi petdeset odstotkov problematičnih otrok spravili na pravo pot. Glede zlorabe sugestije pa je Coué menil, da bi morale sugestijo uporabljati le strokovno odgovorne osebe. Četudi bi sugestija predstavljala določeno nevarnost, se je Coué vseeno spraševal, ali obstaja kaj lepega na svetu, ki nas obkroža, kar ne bi v sebi vsebovalo tudi določenih nevarnosti. Ali bi ne bila to lahko tudi elektrika, avtomobil in letalo? Ali so to zdravila, ki jih zdravniki in lekarnarji vsakodnevno predpisujejo? Če se ta zdravila jemljejo proti predpisom, povzročijo tudi smrt ljudi (Coue, 2009).

	Slovenci imamo v Martinu Kojcu, ki je živel v letih 1901–1978, svojega Émila Couéja. Bil je psiholog in publicist. Odkril je nove rešitve, ki jih kueizem ni dosegal in ki jih klasična psihologija avtosugestije ni poznala, zapiše Musek.





Martin Kojc in kueizem na Slovenskem

	V Kojčevih delih nedvomno odseva duh časa. V letih okrog prve svetovne vojne je dosegal svoj strokovni, predvsem pa popularni vrhunec. Psihologija hipnoze, sugestije in avtosugestije, ki je bila izpričana v delih in pod vplivom avtorjev, kot so Jean-Martin Charcot iz pariške šole (2018), Ambroise-Auguste Liébeault, Hippolyte Bernheim (2018) iz nancyjske šole, Charles Baudouin (1926) in predvsem Emile Coué (Coué, 1922, 1923, 1924). Vzporedno s tem so se oblikovale tudi prve razlage sugestivnih učinkov v psihoanalizi; njihovi avtorji so na primer Sigmund Freud – Suggestion and libido (2018), Carl-Gustav Jung – Analytical psychology (2018) in William James, znanstveni psiholog (1890). Ta miselni tok se je hitro usmeril v prakso, v svetovanje ob psihičnih problemih, težavah in motnjah ter je bil kratek čas konkurenčen pozneje prevladujočim smerem psihoterapije, kliničnopsihološki, psihoanalitični svetovalni in psihoterapevtski praksi. K njegovi širši popularnosti so prispevali tudi v tistem času odmevni premiki v praktično življenjsko filozofijo, kar velja zlasti za antropozofijo Rudolfa Steinerja. Po njegovih delih sodeč, je Martin Kojc vse te vire zelo dobro poznal in so ga navdihovali pri njegovi lastni svetovalni praksi. Steinerjevo usmeritev – antropozofijo je Kojc vzel tako rekoč 'za svojo'. Nikakor ni naključje, da je njegovo glavno delo Das Lehrbuch des Lebens (Kojc, 2005, eden zadnjih ponatisov) izšlo pri Založbi Rudolfa Steinerja. Njegova glavna dela pa so v zadnjem času vendarle prevedena tudi v slovenščino, med njimi Prebujajoči se človek (Kojc, 2016a), Moč spomina in pozornosti (Kojc, 2016b) in Pot k sreči (Kojc, 2016c). V Sloveniji je širši javnosti znano Kojčevo delo Učbenik življenja. Kojc je bil izviren mislec, praktik in obenem nadaljevalec vplivne tradicije psihologije življenja iz 19. stoletja (Klages), že omenjenega Couéja in Baudouina ter Steinerjeve antropozofije. V mnogih pogledih pa je presegel to tradicijo. Navedeni miselni tokovi, ki jih je Kojc spoznaval v obdobju po prvi svetovni vojni, imajo seveda tudi svoje starejše korenine in izvore. V Kojčevem delu so razvidne misli, ki ga povezujejo s širšo in globljo filozofsko tradicijo: evropsko antiko (platonizem, novoplatonizem, stoicizem in krščanska duhovnost) ter neevropsko (daoizem in budizem). To filozofsko in versko-filozofsko idejno bogastvo je v nekaterih pogledih vplivalo tudi na sodobni razvoj psihologije, predvsem na tiste psihološke usmeritve, ki so se v bistveno večji meri kot prevladujoči behaviorizem in neobehaviorizem zanimale za filozofske in antropološke razsežnosti psihičnega delovanja. Tu vsekakor lahko pomislimo na kognitivno psihologijo ter na humanistično ter pozitivno psihologijo. Zaradi tega imamo lahko Kojca za predhodnika nekaterih idej, ki so se znanstveno oblikovale v teh psiholoških smereh (Musek, 2018).

	Tedaj popularna metoda zdravljenja psihičnih težav s sugestijo in avtosugestijo je za Kojca jasna manifestacija moči duha. Sam se je v svoji praksi te metode trdno oprijel, predvsem Couéjevega pristopa:

	Zato sem zdravil po načinu duševnega zdravljenja starih mojstrov. In tudi novega Couéja. Vsi ti možje so uvideli izjemne možnosti zdravljenja z močjo duha. S svojo osebnostjo ali s svojo mistično manipulacijo so prebudili v pacientih vero v skrivnostno moč, ki jim bo pomagala. Pacienti so verjeli v svoje zdravljenje – in zato je to tudi prišlo, kajti vera v ozdravitev je naredila, da so njihovi duševni in telesni procesi spet normalno delovali (Kojc, Das Lehrbuch des Lebens, 2005).

	Iz teh besed je razvidno, da je verjetje v uspeh zdravljenja ključni pogoj za njegovo uspešnost. Vsa nemajhna učinkovitost sugestije in avtosugestije, ki je vedno bila in je še podlaga mnogih metod zdravljenja z učinkom placeba in mnogih metod zdravilstva nasploh, temelji na veri, verjetju v učinke zdravljenja. Zdravilci to dobro vedo in vsaj nekateri tudi po resnici povedo ljudem, ki iščejo pomoč, da bo ta pomoč uspešna, le če bodo resnično verjeli v njeno uspešnost. Pri zdravljenju z verjetjem gre torej za enačbo: »Verjetje v uspeh = uspeh zdravljenja z (avto)sugestijo« (Musek, 2018). Kako je pri ljudeh, ki ne verjamejo v uspeh, ki niso pripravljeni verjeti, da lahko (avto)sugestija vse pozdravi? Tu se zdravljenje z verjetjem znajde v slepi ulici. Pri kritičnih, skeptičnih ljudeh ni učinka. Kojc je opisal to zagato takole:

	Ampak vedno ne uspeva ta navidezni čudež zdravljenja, saj vsi ljudje ne morejo slepo verjeti, kar se jim predstavlja kot dejstvo. Nezmožnost verovanja raste s stopnjo višjega razvoja človeškega bitja. Namesto vere nastopa spoznanje. Ko nekdo doseže določeno raven razvoja, lahko sprejme le trditev, če je prepričan o njeni pravilnosti … Pri teh ljudeh je vsaka sugestija popolnoma neučinkovita. Ne morete jim pomagati, tako da samo rečete, da se bodo stvari zdaj izboljšale. Lahko jim pomagate le tedaj, ko jih prepričate, zakaj se mora zdaj izboljšati. Ko je to storjeno, pa uspeva enak čudež zdravljenja tako kot pri slepem verjetju … Takšnim ljudem, vedno več jih je, ne morejo pomagati običajni načini zdravljenja (s sugestijo). Vendar to ne pomeni, da bi bili taki bolniki lahko sumničavi in se upirali sugestijam. Pogosto je nasprotno – skušajo celo čim bolj pomagati. Toda njihov kritični razum preprečuje, da bi sprejemali sugestije brez predsodkov. Toda pojav tako imenovanega zdravljenja z verjetjem ne deluje več od trenutka, ko hočejo stvar kritično utemeljiti (Musek, 2018).

	Kojc je rešitev našel v spoznanju zakonov duha. V opisani zagati se torej klasični pristop zdravljenja z (avto)sugestijo in z verjetjem znajde v slepi ulici. Klasični pristop odpove pri kritično mislečih. In prav v zvezi s tem je Kojc prepričan, da je našel rešitev. Brezhibni, trdni razumski in znanstveni dokazi so tisti, ki omajejo in preprečijo verjetje v zdravljenje z (avto)sugestijo. In če oseba, ki išče pomoč, pridobi trdne, brezhibne, razumske in znanstvene dokaze o zakonitostih duha, na podlagi katerih se premagujejo telesne in psihične težave ter se učinkovito pozdravijo? V tem primeru se tudi pri sodobnem, kritičnem, izobraženem človeku pojavi 'fenomen čudežnega zdravljenja'.

	Zdravilno prepričanje, da bomo ozdraveli, je mogoče pri sodobnem, izobraženem človeku oblikovati le s pomočjo brezhibnih, trdnih (razumskih) dokazov, na podlagi katerih lahko nastane nov pogled na življenje … Če to uspe, se tudi pri današnjem modernem človeku pojavi fenomen čudežnega zdravljenja, tokrat ne na podlagi verjetja, temveč na podlagi moči lastnega razumskega prepričanja, lastne spoznane vednosti … Človek tako spozna delovanje duhovnih zakonov in se tako usposobi, da se razvija v skladu z njimi. (Kojc, Das Lehrbuch des Lebens, 2005)

	Bolezen in slabo zdravje je mogoče obravnavati le vzročno. Vzroki pa nikoli niso v telesu ali kjerkoli v materialnem, ampak le v človekovi duhovni sferi … Enako velja za vse druge življenjske situacije. Nihče ne more kjerkoli uspeti, če so njegove misli naravnane na neuspeh. Bolj kot se borimo proti neuspehu, bolj verjetno se bo zgodil. Zdravi lahko samo ena sila – prava misel v nas (Kojc, Das Lehrbuch des Lebens, 2005) (Musek, 2018).

	Janek Musek piše, da so Kojčeve misli zelo blizu tudi dognanjem pozitivne psihologije, še ene vplivne usmeritve v sodobni psihologiji (Musek, 2005ab, 2010, 2015). Sklicujoč se na Demokrita in Aristotela, pozitivna psihologija poudarja, da so sreča, zadovoljstvo z življenjem in življenjski smisel glavni cilj vsakogar izmed nas. Če se je psihologija v svoji preteklosti ukvarjala pretežno z negativnimi psihičnimi pojavi, negativnimi čustvi, s psihičnimi problemi, težavami in motnjami, mora v sodobnem času vso težo preusmeriti v poučevanje o pozitivnih vidikih obnašanja in doživljanja, optimalnem funkcioniranju posameznika. V poudarkih pozitivne psihologije najdemo veliko vsebine, ki je tudi vodilo Kojčevega dela. V prvi vrsti je tu osredotočanje na pozitivno in zdravo ter s tem povezano osvobajanje od strahu namesto osredinjanja na negativno, kar samo krepi strah in motnje. Moč duha, tako bistvena maksima in vodilo Kojčevega dela, je lahko skupni imenovalec glavnih komponent srečne, optimalno delujoče osebnosti. To so: avtonomnost, občutje kompetentnosti, občutje smiselnosti življenja, občutje osebnostne rasti, sprejemanje samega sebe, dobri odnosi z drugimi. Janek Musek Kojčevo delo opredeli v kontekstu nevroznanosti. Danes smo priče silovitemu napredku nevroznanosti in upravičeno se lahko vprašamo, kaj se med procesi sugestije, avtosugestije in drugih nezavednih izpolnitev naših pričakovanj dogaja v naših možganih. Nevrofiziološke osnove našega hotnega delovanja, na primer hotne motorike, so prav dobro znane, s sodobnimi dognanji nevroznanosti pa lahko pojasnjujemo tudi nevrofiziološko ozadje in nevrofiziološke temelje učinkov pričakovanj, sugestije, hipnoze ali ideomotoričnih aktivnosti (Pfister in sod., 2014). Strukture, kjer so raziskovalci ugotavljali povečano aktivnost med potekom omenjenih nehotnih učinkov, so: spodnja temporalna brazda, hipokampus, repato jedro (nucleus caudatus) in drugi deli bazalnih ganglijev, deli čelnega režnja (prefrontalni korteks), angularna vijuga (angularni girus, girus angularis). Kojčeve ideje in misli, ki zadevajo proces svetovanja in zdravljenja, ne ostajajo le v prostoru čisto psihološkega diskurza, ampak jih lahko povežemo z nevrološkim dogajanjem. Procesi sugestije, avtosugestije, spomina in pozornosti, ki jim Kojc v svojih delih namenja tolikšno pozornost, imajo podlago v možganskem delovanju, ki sodobni nevroznanosti ni več skrito. Musek pravi, da je Kojc iskal in našel izhod iz zagat in slepe ulice, v katero je zašla omenjena uporaba, in zasnoval pristop, ki obeta pozitivne učinke svetovanja in zdravljenja tudi pri kritičnih in skeptičnih osebah. Njegov pristop temelji na duhovni orientaciji, na spoznavanju duhovnih zakonitosti in na ustrezni miselni naravnanosti. Tako se Kojčevi koncepti, kljub temu da so se oblikovali v povsem drugačnem idejnem okolju in kontekstu, v svojih bistvenih izhodiščih približujejo izhodiščem sodobne psihologije, zlasti izhodiščem kognitivne in pozitivne psihologije. Procesi uresničevanja sugestije in avtosugestije, ki so v Kojčevem pristopu tako ključnega pomena, pa danes niso več samo psihološka realnost, ampak imajo tudi razpoznavno nevroznanstveno ozadje. Janek Musek poudarja, da se danes površnemu poznavalcu psihologije lahko zdi Kojčevo delo zgolj zgodovinskega pomena, morda celo brezupno zastarelo. A to velja le za psihologe z zelo ozkim strokovnim obzorjem. Z lahkoto lahko dokažemo, da Kojčevo delo v svojem bistvu nikakor ni zastarelo. Veliko več, Kojčeve najbolj prodorne in dragocene ideje se odlično ujamejo s temeljnimi idejami dveh danes najbolj vplivnih psiholoških usmeritev, kognitivne psihologije in pozitivne psihologije. Martin Kojc nenehno opozarja, kako ključnega pomena sta pravo mišljenje in prava miselna naravnanost. Šele v drugi polovici 20. stoletja je kognitivna psihologija, vse do danes prevladujoča usmeritev v sodobni psihologiji, dosegla velik premik v pogledu na psihične probleme, težave in motnje. Čustva, motivi in želje niso moteči sami po sebi, moteči postanejo zaradi tega, ker stvarnost kognitivno predelujemo na neustrezen način. Kognitivna psihologija upravičeno poudarja pomen naše kognicije, misli, stališč in naravnanosti (Musek, 2005a). Podobna razmišljanja zasledimo že v zahodni in vzhodni antični modrosti. Kognitivno psihoterapijo pa smo že vajeni povezovati s stoiško modrostjo, najbolje izraženo v besedah filozofa Epikteta: »Ljudje niso v težavah zaradi stvari, ampak zaradi načina, kako jih vidijo« (Enhiridion, glej v Epiktet, 2004). Če bomo znali videti stvari v pravi luči, nam ne bodo predstavljale problema. Martin Kojc pa uči: »Zdravi lahko samo ena sila, prava misel v nas.« Težave, problemi in motnje niso nekaj, na kar bi naleteli in postali njihova žrtev, so nekaj, kar sami ustvarjamo z neustreznim razmišljanjem in interpretacijami. Hkrati pa so nekaj, kar lahko z ustreznimi stališči, razmišljanjem in tolmačenjem tudi sami odpravimo. Še eno besedilo iz Epiktetovega Enhiridiona nas opozarja, kako bomo našli srečo in zadovoljstvo s spreminjanjem načina razmišljanja o življenju in stvareh, ki se nam zgodijo: »Ne poskušaj, da bi se stvari dogajale, kot si želiš, ampak si želi, da bi se dogajale, kot se dogajajo, in s teboj bo vse v redu« (Musek, 2018).

	Enako kot poučne povedi iz antike in kasneje tudi Kojc v 19. stoletju poudarja, da gre pravzaprav za interpretacijo izkušnje, za miselno naravnanost posameznika ter za premik iz kaj v kako. Kot pove že Epiktet, stvari niso problematične same po sebi, ampak problem nastane v načinu, na katerega si posameznik razloži svojo izkušnjo v interakciji z akterji v danih okoliščinah. Znotraj tega dogajanja imata veliko vlogo desugestija in sugestija v hipnotičnem in nehipnotičnem stanju. Musek pravi, da je Kojc presegel kueizem, ki se kaže v vsaj dveh dejstvih. Ko moč zdravljenja zaide v slepo ulico, ko se pojavi zagata, ker pri ljudeh, ki ne verjamejo (torej pri kritično mislečih), sugestivno zdravljenje ne more delovati, je Kojc prepričan, da je našel rešitev: kritično misleča ter izobražena oseba, ki išče pomoč, mora pridobiti trdne, brezhibne razumske in znanstvene dokaze o zakonitosti duha, na osnovi katerih se premaguje psihične in fizične težave. Na podlagi razumskih dokazov lahko oblikuje nov pogled na življenje. Torej ne na podlagi verjetja, marveč na osnovi lastne spoznavne vednosti. Drugo dejstvo je, da je Kojc prišel do spoznanj na osnovi širšega in globljega vpogleda v filozofsko tradicijo od evropske antike do daoizma in budizma. Medtem ko je Coué prišel do spoznanja delovanja avtosugestije, Kojc pride do spoznanj in rešitve za delovanje sugestivne terapevtike pri tistih posameznikih, ki ne verjamejo v sugestivno moč.





Hipnoza in sugestija


	Fenomen in fenomenologija hipnoze

	Akademski interes za hipnozo je bil na zahodu oživljen s Charcotevim delom in kasneje s sporom med šolama iz Salpêtrièra in Nancyja. Nekaj japonskih razumnikov, ki so to spremljali, je pritegnila nova zahodna znanost in medicina uma. Videli so jo kot znanost, ki je zmožna razsvetliti japonske ljudi, tako da bi poskrbela za razumsko razlago vseh vrst mističnih fenomenov. Sicer pa je hipnoza pritegnila močno in široko razširjeno zanimanje na Japonskem šele na prelomu 19. stoletja. Po desetletjih hitre modernizacije in približevanja zahodu je Japonska vstopila v 'obdobje tesnobe' (hanmon no jidai). Vedno več ljudi je bilo nezadovoljnih z zahodnim materialističnim pogledom na svet, pri tem pa je bil občutek varnosti in upanja na uspeh resnično ogrožen zaradi vedno hujše vzgojne in družbene tekmovalnosti, zmede vrednot in razkroja tradicionalnih družbenih struktur. Hipnoza je ljudi privlačila iz različnih razlogov. Nekateri so v hipnoterapiji iskali čarobno zdravilo za vse. Drugi so v njej videli učinkovito orodje za vpogled in kontrolo uma drugih. Hipnoza pa je bila uporabljena tudi kot metoda duhovnega iskanja in osebne rasti (Yu-chuan, 2018).

	John F. Kihlstrom, ameriški psiholog in profesor, ki se ukvarja s kognitivno socialno psihologijo, je leta 2008 hipnozo definiral takole: »To je proces, v katerem ena oseba, ki ima vlogo hipnotizerja, ponuja sugestijo drugi osebi, ki ima vlogo subjekta za imaginativne izkušnje, ki vsebujejo spremembo v percepciji, spominu in akciji. V klasičnem primeru so te izkušnje povezane s stopnjo subjektovega prepričanja, ki mejijo na zablodo in izkustveno brezvoljnost, ki meji na kompulzivnost. Takšen fenomen hipnoze odraža spremembe zavesti, ki se dogodijo v kontekstu socialne interakcije.« Ta široko sprejeta definicija zajema dva vidika hipnoze: hipnozo kot proceduro (to, kar naredi hipnotizer) in hipnozo kot produkt (to, kar izkusi subjekt). Procedura hipnoze je jasna. Hipnotizer pove subjektu, da bo (s)prejel sugestijo, s katero bo na drugačen način izkusil sebe in svet. Subjekt naj bi se odzval, kakor (udobno) se počuti v tistem trenutku. Iz tega je razvidno razlikovanje sugestij v hipnotičnem okolju od drugih vsakodnevnih oblik sugestije. Hipnotizer izvede indukcijo. Subjekt vodi tako, da ta zapre oči, se sprosti in omeji svojo pozornost na absorpcijo (vpojnost). Posamezne podrobnosti, kot sta dolžina in slog indukcije, so za uresničitev subjektovega pričakovanja nepomembne. To pomeni, da je subjekt vključen v hipnozo. Uspešna indukcija ga spodbudi, da se osredotoči na hipnotizerjevo komunikacijo. Spodbudi ga na primer tudi zatemnjena soba z neizstopajočimi značilnostmi ali dejstvo, da ima zaprte oči. Motivira tudi subjektovo kognitivno pripravljenost na odziv. V tem visoko motiviranem in osiromašenem kontekstu subjekt obrne svojo pozornost navznoter in se osredotoči zgolj in samo na hipnotizerjev glas. Tekmovalne misli zadrži na minimumu. Sledi indukciji. Hipnotizer poda serijo sugestij za spremembo v percepciji, spominu, akciji, misli ali čustvih. Subjekt testira in zaporedoma izbriše vsako sugestijo. Na koncu hipnotizer izvede deindukcijo s serijo navodil, ki zaključijo izkušnjo hipnoze. Večino sugestij se uporablja, testira ali odpove v času med indukcijo in deindukcijo. Posthipnotične sugestije so podane med hipnozo, vendar so testirane in odpovedane po hipnozi. Učinki hipnoze se lahko pri nekaterih ljudeh v nekaterih situacijah razširijo na obdobje po hipnozi in v različne kontekste. Ko so izpolnjeni štirje elementi: uvod, indukcija, sugestije in deindukcija, je vzpostavljena hipnoza kot procedura.

	Subjektov odziv spremeni hipnozo v produkt procedure in to je izjemnost hipnoze. Za nekatere subjekte z dovoljšno sposobnostjo in s pozitivno naravnanostjo deluje indukcija kot stikalo za vstop ali izkušnjo hipnotičnega stanja. Znotraj tega stanja, ki kombinira spoznavne, družbene in medosebne vplive, hipnotizerjeve sugestije proizvedejo močne spremembe v vsebini zavesti v domeni hipnoze. Ernest Hilgard, ameriški psiholog in profesor na Univerzi Stanford, to opiše kot »obče teme«, ki jih preučujemo, ko se angažiramo v hipnotičnem raziskovanju (Hilgard, 1973). To vsebuje: 1. ideomotorično akcijo in katalepsijo, 2. halucinacije (tako pozitivne kot negativne, vključujoč analgezijo in izkrivljanje percepcije), 3. regresijo po letih in sanje, 4. amnezijo in hiperamnezijo, 5. posthipnotične sugestije. Za ilustracijo klasičnih hipnotičnih fenomenov navaja, da so subjekti, ki so prejeli sugestijo za analgezijo, halucinacijo ali regresijo po letih, na primer poročali, da niso čutili bolečine, ki so ji bili izpostavljeni. Poročali so, da so videli predmete v sobi, čeprav jih v resnici ni bilo tam, da so se obnašali, kot bi bili spet majhni otroci, in da so imeli težave s spominjanjem stvari, ki so se jim pravkar zgodile (Barnier in Oakley, 2009).

	V domeni hipnoze se odzivanje na sugestijo zdi nenavadno. Hipnotizirani subjekti doživljajo hipnotične pojave neprostovoljno, kar meji na kompulzijo, in v prepričanju, ki meji na iluzijo – zablodo. Ne gre samo za to, da se hipnotični odziv dogodi lahkotno ali pa se zdi, da je resničen. Hipnotizirani subjekti čutijo presenetljivo resničnost in lahkotnost, ki je ilustrirana s študijo posthipnotičnih sugestij. Subjekti med hipnozo dobijo sugestijo, da po hipnozi podrgnejo svojo desno ušesno mečico, ko bodo slišali hipnotizerja reči: »Dobro, pa kaj ste si vi mislili o tem?« Takoj ko je ženska slišala to iztočnico, se je njena roka začela pomikati k njenemu ušesu, in ko se je njena roka gibala, jo je začudeno in zmedeno opazovala. Svoj posthipnotični odziv dotikanja ušesa je izkusila kot presenečenje in neprostovoljno. Presenetljivost resničnosti je ilustrirana s študijo hipnotičnih iluzij o spremembi spola. V teh je med hipnozo subjekt prejel sugestijo, da bo postal nasprotnega spola (moški se spremeni v žensko in obratno). Nek moški je spremenil svoje ime v žensko ime in opisal svojo zunanjost kot žensko. Ko so ga prosili, naj odpre oči in pogleda svojo resnično podobo na monitorju, je rekel: »To nisem jaz. Jaz ne izgledam tako.« Izkusil je hipnotično spremembo spola. Odziv na izkušnjo svojega hipnotično spremenjenega spola je bil zanj presenetljiv, neustavljivo zoprn, a resničen. Včasih so te vpadljive spremembe zavesti zaščitni znak hipnoze. Predstavljajo skušnjavo, da bi te temeljne premike v spoznavnih in nevroloških procesih, ki prevladajo nad normalnimi zmožnostmi ali jih transformirajo, na nek način ekstremno imenovali za lažne ali jih jemali kot igranje vlog. Resnica hipnoze je bolj kompleksna in subtilna, ne glede na razvpitost. Temelji kompleksnosti označujejo temeljne elemente hipnoze:

	1. zgodovinski oris hipnoze s posebnim poudarkom na njeni uporabi za okno zavesti;

	2. razpravo o razlikah med posamezniki, glede na njihovo dovzetnost za hipnotične in nehipnotične sugestije;

	3. opis aktualnih razlag hipnoze v pojmih primarnega učinka hipnoze, mesta njenih učinkov in narave hipnotične iluzije.

	Na začetku je koristno, da pojasnimo eno glavnih dejstev. Zgornje definicije hipnoze kot procedure in hipnoze kot produkta samoumevno predpostavljajo in ne naslavljajo neposredno možnosti, da šele hipnotična indukcija, ki ustvari spremenjeno stanje zavesti, pomembno vpliva na način, kako se odzovemo na sugestije med hipnozo. V tem pogledu je element indukcije hipnotične procedure ključni predpogoj za kasnejši element sugestije. Proizvede namreč ozadje, ki omogoča 'resnično' hipnotično odzivanje. Interpretacija hipnoze kot spremenjenega stanja je bila sporna zaradi več razlogov. Teoretikom ni ugajala razlaga hipnoze, ki je bila videti kot poseben proces. Del teoretikov pa je zagovarjal, da to ne more biti resnično spremenjeno stanje, ker hipnoza ni povezana z enotno fiziološko prepoznavno značilnostjo (na primer: sanjanje v spanju je povezano s hitrim premikanjem oči). John Kihlstrom je bil mnenja, da je sklep, da hipnoza odraža spremenjeno stanje, videti neizogiben (Kihlstrom, 2008). Raziskave na področju nevroimaginacije v začetku 21. stoletja nam lahko pomagajo rešiti temo s tem, da začnemo ločevati in odkrivati živčne odzive na indukcijo, na sugestijo in indukcijo skupaj s sugestijo. Vendar Kihlstrom meni, da če bi hoteli popolnoma razumeti naravo hipnotičnega odzivanja, moramo pogledati štiri relevantne spremenljivke. To so: izvedba indukcije, sprememba subjektove izkušnje, spremembe v očitnem obnašanju subjekta in fiziološki odzivi, ki so v korelaciji s hipnozo (Barnier in Oakley, 2009).



	Hipnoza in zavedno

	Po mnenju zgodovinarja Henrija Ellenbergerja je bila hipnoza razumljena kot kraljevska pot k neznanemu umu. Od poznega 18. stoletja do zgodnjega 20. stoletja (še posebej v zadnjih desetletjih 19. stoletja) je bila hipnoza pomemben izvor podatkov za znanstvenike, ki so se trudili razložiti arhitekturo in delovanje kognitivnega sistema ter njegovo povezanost s psihološkimi motnjami. Angleški psiholog Edmund Gurney je v 19. stoletju raziskoval posthipnotične fenomene z uporabo deščice, ki je bila samodejna pisalna naprava. Sestavljena je bila iz majhnega trikotnega dela lesa ali pa je imela obliko srca z navpičnim svinčnikom; stala je na dveh koleščkih. Ob rahlem dotiku naprave s konicami prstov je ta zaznala gibanje mišic, vključujoč sporočila, za katera so mislili, da so nezavedna, podzavestna ali nadnaravnega izvora. Naprava se je imenovala ouija board. V teh eksperimentih je Gurneyjev asistent v hipnozi subjektom predstavil informacije in jim sugeriral, da bodo sposobni zapisati informacije s planchette – deščice, potem ko se 'zbudijo' iz hipnoze. Po hipnozi so subjektom ponudili denar, če bi lahko ponovili hipnotično informacijo. Toda tega se nihče ni spomnil. Ko so svojo roko položili na deščico, ki je bila skrita za pregrado, so bili sposobni napisati to informacijo. Gurney je ta odkritja interpretiral tako, da kažejo na obstoj sekundarnih tokov zavesti ali podzavestne 'osebnosti' pri normalni osebi. Leta 1890 je Frederic Myers, angleški jezikoslovec in poet ter ustanovitelj Društva za psihično raziskovanje, razširil to interpretacijo v model kognitivnega procesiranja in zavedanja, v katerem je konceptualiziral zavedno kot spekter, ki se razteza od zavedanja avtomatičnih nadzornih procesov telesa do prikritega (subliminalnega) zavedanja, kot je bilo prikazano pri hipnotičnih pojavih, in supraliminalnega ali vsakodnevnega zavedanja do zavedanja parapsiholoških pojavov. Najbolj pomembno pa je, da je verjel, da ti skriti tokovi zavednega, ki jih osvetlijo hipnotični in posthipnotični odzivi, obstajajo pri posameznikih, ki niso psihološko moteni. To se je razlikovalo od Janetovega pogleda, ki je deloma temeljil na raziskavah hipnoze s histeričnimi pacienti. Prepričan je bil, da podzavestne procese lahko najdemo samo pri psihološko motenih posameznikih. Francoz Pierre Janet, psiholog, zdravnik, filozof in psihoterapevt, je trdil, da stresne razmere vodijo k razdružitvi ali odmiku idej od glavnega toka zavednega, k razvoju nevrotičnih simptomov ali sekundarne osebnosti. William James, sodobnik Gurneyja in Myersa, je bil močno pod vplivom njunega dela, ko je razvijal svoj pogled na zavedno in posebej na hipnozo. Da bi razložil hipnotične eksperimente, ki so vključevali kognitivne naloge, ki so se izvajale dozdevno, brez zavedanja, je James predlagal kognitivni mehanizem. Ta je skladiščen v zavednem, vendar odcepljen ali ločen od ostanka posameznikovega uma samo zato, da se kognitivni mehanizem ponovno vzpostavi v primernem času. Čeprav so bile večkrat izzvane, so te razlage hipnoze v poznem 19. stoletju močno vplivale na obseg sodobnih preučevanj. Te razlage govorijo o začasnem ustvarjanju zavednega, ki je neenotno oziroma odraža naravno neenotnost zavednega (Barnier in Oakley, 2009).



	Sugestibilnost v hipnozi in izven nje

	Od najzgodnejših dni mesmerizma dalje so raziskovalci vedeli, da so nekateri ljudje bolj dovzetni za sugestije v hipnozi kot drugi. Leta 1892 je bil nemški psihiater Albert von Schrenck-Notzing objavil prvo mednarodno statistiko o dovzetnosti za hipnozo. Poročal je o individualnih razlikah med 8705 ljudmi, ki jih je hipnotiziralo 15 kliničnih hipnotizerjev iz različnih dežel. Malo več kot 100 let kasneje je profesor Kevin McConkey s kolegi objavil poročilo o individualnih razlikah pri 4574 ljudeh, ki so jih hipnotizirali v obdobju 10 let na Univerzi Macquare v Avstraliji. Čeprav so bili podatki zbrani skoraj stoletje narazen, so bili rezultati presenetljivo podobni. Leta 1892 je bila pri 15,1 %, leta 1996 pa pri 14,3 % ljudeh identificirana visoka dovzetnost za hipnozo oziroma za somnabulizem, kot so to imenovali leta 1890 (Barnier in Oakley, 2009).



	Razlike med posamezniki

	V modernem raziskovanju in praksi se hipnotibilnost meri s standardiziranimi lestvicami, ki sta jih leta 1950 na Univerzi Standford razvila Andree Weitzenhoffer, ki je bil eden izmed najustvarjalnejših raziskovalcev na področju hipnoze, in Ernest Hilgard. Razvoj je bil motiviran s tem, da bi bile zanesljive in veljavne meritve bistvene za znanstveno napredovanje na tem področju. V današnji rabi te lestvice običajno vključujejo uvod, indukcijo, vzorec standardnih sugestij ali postavk, ki se jih ocenjuje v skladu z vnaprej definiranimi kriteriji obnašanja, in na koncu deindukcijo. Točke dovzetnosti za hipnozo se enostavno izračunajo s seštevanjem postavk, ki jih je posameznik doživel v skladu s kriteriji obnašanja, čeprav so včasih uporabljeni tudi kriteriji subjekta. Petdeset let so te lestvice predstavljale zlati standard merjenja pri delu s hipnozo in hipnotibilnostjo. Koncept hipnotibilnosti kot posameznikove dimenzije razlikovanja je shranjen v teh lestvicah in podprt z zbirko svetovnih normiranih podatkov (na primer: Harward Group Scale of Hypnotic Susceptibility, Form A (HGSHS:A), skupinska prilagoditev Weitzenhofferjeve in Hilgardove prvotne Stanford Hypnotic Susceptibility Scale, Form A (SHSS:A)). Ti normativi kažejo, da je približno 10–15 % ljudi visoko dovzetnih za hipnozo po vseh ali večini zahtevanih točk na lestvici. Približno 10–15 % je nizko dovzetnih, ti izpolnjujejo samo nekaj točk na lestvici, 70–80 % pa je srednje dovzetnih za hipnozo. Hipnotibilnost se zdi normalno razporejena med populacijo. Podatki so izredno stabilni, s 25-letno zanesljivostjo ponovnega testiranja (> .80) ne glede na meritvene lestvice, geografijo in jezik. Nekateri ljudje hipnotibilnosti ne razumejo kot dimenzije, kjer se vsakdo najde, ampak kot tipologijo subjektov, ki se razlikujejo bodisi glede stopnje svojih sposobnosti ali globlje ležečih procesov. Del raziskovalcev, ki so sodelovali v raziskavah, so na primer trdili, da so za hipnozo visoko dovzetni ljudje – znani kot hipnotični virtuozi – kvalitativno različni od vseh drugih subjektov in so edini resnično odzivni na hipnozo. Drugi del raziskovalcev pa je trdil, da se visoko dovzetni posamezniki v populaciji lahko razlikujejo po svojem pristopu in izkušnjah hipnoze. Nekateri visoko dovzetni ljudje so zelo aktivni ali konstruktivni v svojem odzivu na sugestijo in uporabljajo sposobnost imaginacije za ustvarjanje prepričljivih hipnotičnih odzivov. Drugi visoko odzivni so manj aktivni (bolje se koncentrirajo), čakajo, da začnejo besede hipnotizerja učinkovati, morda po poti disasociativnega procesa. Nekateri visoko odzivni se večinoma odzivajo zaradi tega, ker so visoko motivirani in imajo skupek pozitivno naravnanih značilnosti. Kljub temu da je o hipnotizabilnosti najbolje razmišljati v pojmih dimenzij in tipov, se to razmišljanje prepleta z vsebino hipnotičnih dogodkov – izkušenj subjekta. Standardizirane lestvice hipnotibilnosti (to velja tudi za eksperimentalno in klinično rabo hipnoze) želijo od ljudi, da med hipnozo naredijo tri različne stvari:

	1. Spremenijo ideje v dejanja (na primer pri sugestiji nižanje roke: »Vaša stegnjena roka je težja in težja ter pada navzdol.«). Ti ukazi so znani kot ideomotorični ukazi.

	2. Izzove se dejansko sugerirano stanje, na primer zaklepanje prstov: »Vaši prsti so tesno prepleteni; zdaj jih poskusite raztegniti.« Ti ukazi so izzivalni ukazi.

	3. Izkusijo zaznavno spremembo in/ali kognitivno procesno spremembo, kot je sugestija o namišljeni muhi: »Namišljena muha brenči okoli tvoje glave.« To je znano kot percepcijsko-kognitivna sugestija (Barnier in Oakley, 2009).

	Stopnje rezultatov pokažejo, da so nekateri tipi sugestij lažji kot drugi. Nekateri tipi so obvladljivi samo za najbolj talentirane hipnotizirane subjekte. Ideomotorične sugestije na primer izkusi velik delež hipnotiziranih subjektov, celo tistih z najmanjšo odzivnostjo na hipnozo. Ideomotorične sugestije so na splošno lažje kot izzivalne, čeprav oboje vključujejo motorična dejanja. Primerjajmo le sugestijo, da se roke gibajo narazen, ter sugestijo, da je roka negibna in se ne more premakniti. Omogočanje dejanja s sugestijo je videti lažje kot onemogočanje dejanja s sugestijo. Percepcijsko-kognitivne sugestije so najtežje in so na splošno omejene samo na visoko odzivne ljudi. To še posebej drži za percepcijsko-kognitivne sugestije, kot so negativne vizualne halucinacije (sugestija, da ne vidimo nečesa, kar je v resnici prisotno pred nami). Pri tem se zdi, da je onemogočanje pristne stvarnosti v korist sugerirane stvarnosti še posebej težko (»Ne vidiš slike, ampak vidiš rožo.«). Ko izrišemo povezavo med razlikami v posameznikovi odzivnosti in vsebino hipnotičnih dogodkov, sedanji pogled, ki temelji na zahtevnih statističnih analizah velikega števila podatkov standardiziranih meritev, pojmuje dovzetnost za hipnozo kot kombinacijo: najprej z dimenzijo splošne hipnotibilnosti, pri kateri se vsak izkaže in razlikuje, s čimer se napove odzivnost na splošno; drugič pa z izkazanimi komponentnimi sposobnostmi ali nekaterimi prirojenimi značilnostmi, ki jih nekateri ljudje imajo ali nimajo. To pa napove odzivnost na nekatere vrste hipnotičnih spreminjanj v zavesti (Barnier in Oakley, 2009).

	Da bi razložili razlike v hipnotibilnosti pri posameznikih, so raziskave poskušale izpostaviti genetske dejavnike in posameznikovo razvojno pot. Genski dejavniki kažejo, da identični enojajčni dvojčki dosegajo bolj podobne rezultate kot drugi dvojčki in sorodniki. Pri razvojni poti posameznikov pa so se raziskovalci osredotočili na domišljijsko igro v otroštvu. Če so se otroci igrali domišljijske igre, so bili bolj hipnotibilni kot drugi, celo visoko hipnotibilni. Raziskovalci so večinoma preučevali osebne ali miselne karakteristike. Iskali so korelacije med osebnostnimi variablami, kot so tiste iz vprašalnikov Minnesota Multiphasic Personality psihologa Eysenck, ter med variablami kognitivnega stila variacije spola in inteligence. Toda raziskovalci hipnoze so se pritožili, da so korelacije s hipnotibilnostjo tipično majhne, inkonsistentne ali neobstoječe. Hipnotibilnost kolerira z absorpcijo, ki je osebnostna značilnost. Ta vključuje odprtost, sprejemanje čustvenih in kognitivnih sprememb v različnih okoliščinah. Ugotavljajo, da odnos vključuje hipnotično sposobnost, ki je povezana z bolj splošno tendenco značilnega odzivanja na senzorične, kognitivne in imaginarne izkušnje. Nekateri raziskovalci so podvomili o relevantnosti absorpcije zaradi učinkov konteksta. Koleracija med hipnotibilnostjo in absorpcijo je kazala nižje vrednosti, kadar sta bila dva konstrukta merjena v različnih kontekstih. Če so osebne razlike neločljivo povezane s kontekstom, takšna nihanja v odnosu ne izključujejo vloge absorpcijskih tendenc v hipnozi. Absorpcija je najbolj soodvisna s percepcijsko-kognitivnimi hipnotičnimi točkami in slabotno z ideomotoričnimi in izzivalnimi točkami. To predpostavlja, da subjekti potrebujejo absorpcijo samo za težje hipnotične lestvične zahteve. Z drugimi besedami, absorpcija postane očitna samo v okolju in okoliščinah (hipnotičnih ali podobnih hipnotičnim), ki so konsistentne z izražanjem, obenem pa zahtevajo in spodbujajo izražanje. Druga linija raziskovanja se je osredotočila na subjektovo naravnanost in pričakovanja. Ljudje z negativnimi pričakovanji niso pripravljeni sodelovati pri hipnozi, če pa že sodelujejo, njihova negativna pričakovanja lahko poslabšajo izvedbo, kar vodi k nizkim dosežkom. Ljudje s pozitivnimi prepričanji pa so, nasprotno, lahko nizko, srednje ali visoko hipnotibilni. Pozitivno prepričanje je nujno, vendar ne dovoljšno. Pričakovanja ljudi o naravi in stopnji izkušnje v hipnozi vplivajo na njihove odzive. Vendar pričakovanja niso vedno točna. Včasih so ljudje z nizko hipnotibilnostjo najbolj natančni pri napovedovanju svoje odzivnosti, medtem ko srednje in visoko hipnotibilni svojo odzivnost podcenjujejo. Ob drugih priložnostih pa so srednje in visoko odzivni bolj natančni pri napovedovanju odzivnosti, medtem ko jo nizko odzivni precenjujejo. Kljub tem razlikam so nekateri raziskovalci trdili, da pričakovanja večinoma ali celo izključno določajo stopnjo hipnotibilnosti. Nedavne analize sodb o pričakovanjih, ki so bile zbrane s standardiziranimi lestvicami, potrjujejo, da imajo pričakovanja pomembno vlogo. Kakorkoli – osnovna hipnotična naravnanost je še vedno osrednji dejavnik hipnotične izvedbe. Zadnje raziskave razlik med posamezniki so se osredotočile na kognitivno procesiranje talentiranih hipnotičnih subjektov, posebej glede pozornosti in samodejavnosti. Hipnotibilni ljudje so bili testirani znotraj in zunaj hipnotične postavitve. Razpon je obsegal kognitivne naloge, ki vključujejo razlike v imenovanju barv. To je bil Stroop test, ki meri interference imenovanja barv z avtomatičnim branjem besed. Gre za negativne težiščne naloge (negative priming task), ki merijo zmožnost potisniti irelevantne informacije iz delovnega spomina, in enostavne da/ne (go/no go) časovnoreakcijske naloge, ki merijo čas reševanja konflikta v delovnem spominu. Začetni izidi kažejo, da visoko hipnotibilni ljudje procesirajo informacije bolj avtomatično. Nalog se naučijo hitreje in jih avtomatizirajo; v nekaterih okoliščinah obvladujejo navidezne avtomatične procese in rešujejo konflikte v delovnem spominu drugače od manj hipnotibilnih. Odkritja sugerirajo, da sta hipnoza in hipnotibilnost tesno povezani z bolj splošnimi procesi pozornosti (Barnier in Oakley, 2009).



	Razlage hipnoze

	Teorije hipnoze želijo razložiti obnašanje in izkušnje hipnotiziranega subjekta. Ni dovolj, da samo izmerimo in razložimo, kaj ljudje naredijo, ko spustijo roko, ne morejo razkleniti svojih prstov ali zmečkajo neobstoječo muho. Obstaja mnogo razlogov, zakaj bi nekdo lahko naredil karkoli od tega, a niso vsi hipnotični. Treba je izmeriti in razložiti, kako subjekti čutijo neprostovoljne ali realne odzive. To bi pomagalo pri izgradnji teorije, ker je hipnoza v bistvu osebna izkušnja spremenjenega stanja sebe in sveta, kar je težko neposredno preučevati. Glede na to, da je mnogo teoretikov osvetlilo skoraj 'zavajajoče' stopnje, do katere subjekti začnejo verjeti v hipnotične dogodke, je vprašanje, kako razložimo dejstvo, da lahko zgolj hipnotizerjeve besede generirajo tako prepričljive subjektove spremembe vsebin zavednega. Bralci lahko najdejo odlične razprave o časovnem poteku razvoja teoretskih pogledov v klasičnih in sodobnih besedilih in lahko zlahka najdejo vir popolnih zgodb sedanjih hipnotičnih teorij. Zato je namesto tega koristneje obravnavati aktualne razlage s pojmi treh povezanih konceptualnih problemov (Barnier in Oakley, 2009).



	Nova generacija vprašanj

	Interes za hipnozo obstaja več kot dvesto let, verjetno zaradi njenega edinstvenega statusa kot obvladljive in celo privlačne spremembe v zavedanju. Hipnotizirani ljudje v odzivu na dozdevno nedolžne besede hipnotizerja doživijo pomembne spremembe pri sebi in v svetu, ki jih opisujejo kot realne in neprostovoljne. Generacije raziskovalcev hipnoze so bile neverjetno učinkovite pri raziskovanju in razlaganju tega fenomena. V 21. stoletju hipnoza ostaja zanimiva za psihologe, filozofe, kognitivne znanstvenike in posebej v zadnjih letih za nevroznanstvenike. Hipnoza ostaja instrumentalno uporabna pri razvijanju hipnotičnih analogij, psiholoških, nevropsiholoških, psihiatričnih in nevroloških pogojev. Na področju hipnoze obstajajo jasne in vznemirljive smeri za raziskovalce in praktike. Te smeri ne predstavljajo nujno novih vprašanj o hipnozi, saj mnoga stara vprašanja še vedno vzbujajo temeljno in instrumentalno raziskovanje. Lahko bi rekli, da te smeri predstavljajo nadaljevanje vprašanj, ki jih je najbolje preiskati s svežimi, često interdisciplinarnimi očmi in z na novo razvitimi metodami. Glede individualnih razlik, na primer, bi lahko prihodnje delo imelo koristi od 'gradnikov' konceptualizacije hipnotibilnosti, ki prepoznavajo ključno splošno zmožnost in identificirajo komponente možnosti, ki lahko napovejo določeno vrsto hipnotičnega izkustva. Nadaljujejo z bolj prefinjenim raziskovanjem korelatov hipnotibilnosti, ki vključujejo spoznavne zmožnosti, kot je pozornost. Začrtajo lahko razvojne poti hipnotibilnih ljudi, posebej pri različnih tipih visoko hipnotibilnih subjektov. Pri razlaganju hipnoze naj bi bodoča teorija nadaljevala s povezovanjem teorij o hipnozi znotraj svojega polja, z razlagami in evidencami povezanih fenomenov in procesov izven tega polja (na primer samoopazovanje dejanja, mentalnega nadzora in potiskanja misli). Oboje je porodilo nove prispevke znotraj hipnoze, čeprav v malem obsegu literature. Upoštevati je treba možnost, da bi za razumevanje hipnoze lahko potrebovali različno razlago za različne subjekte v različnih časih in/ali za različne hipnotične teme. Raziskovalci hipnoze in nevroznanstveniki naj bi glede na nevrološko osnovo hipnoze sodelovali pri iskanju dokaza stanja transa, ki je skupen vsem hipnotičnim indukcijam, ne samo relaksaciji in odsotnosti določenih sugestij. Upoštevati velja, kakšen je odnos hipnotičnega transa do drugih stanj transa (kot so meditacija, čuječnost, sanjarjenje); določiti, kaj, če kaj, indukcija doda hipnotičnemu obnašanju in doživetju. Nadalje je smiselno preučevati učinke sugestije znotraj in zunaj hipnoze, posebej 'virtualne resničnosti' sugeriranih učinkov, ki bi jih lahko uporabili v terapiji in drugih aplikacijah. Končno, ob pogojih nadziranih hipnotičnih ustreznikov, naj bi raziskovalci in praktiki skupaj nadaljevali delo pri razvijanju laboratorijskih modelov kliničnih pogojev – mnogo jih je treba še raziskati – z namenom večjega razumevanja in izboljšanja zdravljenja. Do razumevanja lahko pride enostavno s samim poskusom ustvarjanja ustreznikov. Da bi poustvarili določene klinične pogoje v laboratoriju, hipnotizer potrebuje učinkovito napisane hipnotične sugestije. Pravilno sestavljena sugestija zahteva zelo jasno razumevanje tega, kaj klient doživlja. Če hipnotični ustreznik zataji, se s tem pokaže naše pomanjkanje razumevanja modeliranih pogojev. Hipnoza bo fascinantna tema še najmanj naslednjih 200 let, ker je tako vključujoča in presenetljiva za tiste, ki jo opazujejo in preučujejo, kakor tudi za tiste, ki jo doživljajo. Hipnoza veliko ponuja pri preučevanju človekovega vedenja in doživljanja. Priskrbi nam okno za pogled v zavedanje, odkrije nam pomembne vidike osebnosti, osvetli stalnost in prekinjanje v možganih, obnašanje in doživljanje. In morda, kar je najbolj pomembno, je neznansko uporabna (Barnier in Oakley, 2009).





Dave Elman in njegova hipnotična metoda


	Dave Elman je bil rojen leta 1900 v ZDA kot David Kopelman. Bil je odrski hipnotizer, pisec besedil za skladbe in pomembna figura na področju hipnoze. V somnambulistično stanje hipnoze je bil sposoben postaviti veliko število ljudi, kar je bila v tistem času med hipnotizerji redkost. Bil je izredno uspešen praktik hipnoze. Elman je več kot deset let o hipnozi poučeval zdravstvene delavce, zdravnike, zobozdravnike in pediatre. Ni bil medicinsko izobražen in zaradi tega ni predpisoval terapije klientom, čeprav je na zahtevo zdravnika in v njegovi prisotnosti hipnotiziral na tisoče klientov ter pomagal zdravnikom s hipnotičnima orodjema, kot sta hipnoanaliza in globoka anestezija. Predaval je bolniškemu osebju ter nekaj tisoč zdravnikom v zasebni praksi. Sodeloval je pri demonstraciji poroda brez kemične anestezije za potrebe snemanja filma. Med njegovimi uspešnimi učenci so mnogi ugledni zdravniki, vključno z vodji državnih medicinskih društev. Ta dejstva kažejo, da bralec njegove knjige ne dvomi, da je Elman resnična avtoriteta na področju hipnoze. S sugestijo in hipnozo je bil intenzivno povezan že od otroštva, izvor pa je dogodek, ki se mu je zgodil pri šestih letih. Njegov oče, ki je bil učenec hipnoze, je že tedaj dosegal uspehe. Nekega dne ga je vzel s seboj na obisk k družini, ki je živela nekaj četrti stran od njih. Mlado dekle v tej družini je jecljalo, in ko jo je njegov oče hipnotiziral, je jecljanje ponehalo. Ko pa se je stanje transa končalo, se je njeno jecljanje vrnilo. Elmanovo zanimanje za hipnozo je bilo prebujeno, čeprav se je šele kasneje naučil, kako reševati jecljanje z uporabo sugestije. Pomembnejši dogodek se je zgodil leta 1908, ko je imel 8 let, njegov oče pa 42. Spoznal je enega od velikih hipnoterapevtov, uglednega mojstra hipnoterapije, ki je slovel zaradi neverjetnih podvigov. Vedel je, da njegov oče umira zaradi raka in da trpi močne bolečine. Prišel je k njim domov, odšel v bolniško sobo in za nekoliko minut ublažil očetovo bolečino. Šele ko je hipnoterapevt prišel ven, je Elman mlajši lahko vstopil. Pred tem je sedel v bližini vrat in slišal očetovo javkanje. Ko je stopil v sobo, sta se z očetom igrala. To je bilo zadnjič, da se je igral z njim. Po njegovem mnenju je bil oče popolnoma brez bolečin kar nekaj časa po obisku hipnoterapevta. Nekaj tednov kasneje je umrl. Nikoli ni pozabil, da je oče nekaj časa pred svojo smrtjo občutil olajšanje, ki ne bi smelo biti mogoče po trditvah njegovih zdravnikov. Mladi Elman takrat ni razumel, kako drugi zdravniki uporabljajo hipnozo, a je njegovo zanimanje za to temo ostalo in se poglobilo (Elman, 1978).

	S hipnoterapevtom, ki mu je dovolil sodelovati pri njegovih seansah, si je pridobival izkušnje. Klientom na odru je hipnoterapevt sugeriral, da bodo zdrsnili v globoko stanje hipnoze, ko se bo z njimi rokoval, kar je delovalo. Enak učinek je poskušal doseči v svoji družini in pri prijateljih, a ni delovalo. Začel je prebirati knjige, ki jih je našel v knjižnici. Vsi so se strinjali s tem, da je fiksacija zanesljiva pot v trans. Klient mora gledati v svetlobo ali v svetleč predmet od tri minute do dve uri, da bi dosegli trans. Ker pa njegov oče in hipnotizer nista uporabljala svetlobe, ga je ta dogmatična izjava zmedla. Začel je gledati v svetlobo in prišel je do pomembnega odkritja. Eno uro gledanja v svetlobo zna biti precej dolgočasno. Svetloba je utrujala oči. Povprašal je okulista o tem. Pojasnil mu je, da človeško oko gleda v 'skokih' in 'nametano'. Če preprečite očem naravno navado, da skačejo in trepetajo, se mišice hitro utrudijo. Za demonstracijo je šel okulist s svojo roko nad očmi blizu čela in počasi navzdol ter mu rekel, naj ga gleda, kako to dela. V trenutku, ko je bila okulistova roka pod njegovo brado, je dojel, da se počuti zelo zaspanega. Zdaj je vedel, kako hitro utruditi oči pri klientu brez uporabe fiksacije. Verjel je, da je bilo to rojstvo hitrega uvajanja v hipnozo. S prilagoditvijo zdravnikove demonstracije, ki je postala del njegove tehnike, je lahko v nekaj sekundah naredil tisto, za kar bi s fiksacijo potreboval dve ali tri ure. Metoda 'spuščanja roke' vedno pospeši hipnotično indukcijo. Začel je doživljati uspehe pri hipnotiziranju odraslih in otrok. Eksperimentiral je toliko časa, dokler mu ni oče njegovega dekleta prepovedal, da jo videva. Slišal je namreč, da lahko hipnoterapevt zavede klienta. Zaradi te dezinformacije bi lahko postal najmanj popularen fant v svojem kraju. Hipnozo je za nekaj let odložil na stranski tir. Medtem je spoznal nekaj pomembnih dejstev, ki niso obče znana. Hipnoza se lahko uporablja ob vseh močnih bolečinah. Lahko jo proizvedemo skoraj v trenutku. Največja prepreka za doseganje stanja hipnoze je klientov strah, celo tisti v nezavednem delu. Mnogi učbeniki trdijo, da določenega odstotka ljudi ni mogoče hipnotizirati. Resnica je, da odprava strahu katerikoli osebi omogoča, da je hipnotizirana. Tega v spisih strokovnjakov ne najdemo (Elman, 1978).



	Elmanova spoznanja o hipnozi

	Zdravnike je mnogo let poučeval o hipnozi in odkril je, da mnogi mislijo, da lahko postanejo strokovnjaki za hipnozo po nekaj predavanjih in z malo prakse. Glede na to, da ni bilo nikogar, ki bi bil hipnotizer, je bilo to nemogoče. Kot vaditelj, ki uporablja svoje orodje, je vse, kar lahko naredimo da pokažemo klientu, kako poteka proces iz običajnega budnega ali uspavanega stanja v posebno stanje zavesti, ki ga imenujemo hipnoza. Ne bomo ga hipnotizirali mi ampak se bo hipnotiziral sam. To pomeni, da nihče od nas nima moči nad klientom. Ničesar takega ni, česar se ne bi mogli naučiti delati v hipnozi. Natančnejši pojem za hipnotizerja je hipnotični operater. Kot operaterji učimo klienta, kako doseči stanje transa (ali drugo stanje, v katero želi priti v določenem času), in če je klient pripravljen, spodbujamo njegovo domišljijo z delovanjem kot 'vodnik skozi sen'. Dobro je vedeti, da lahko vodimo vsako domišljijo in jo stimuliramo do še bolj intenzivnih misli od tistih, ki jih običajno razumemo kot možne. Navkljub naporom znanstvenikov in raziskovalcev je hipnozo stoletja ovijal plašč misticizma. Pojem hipnoza, ki je izpeljan iz grškega korena besede, ki pomeni spanje, nas pelje v napačno smer. Hipnoza je povezana s spanjem, tako kot je dan povezan z nočjo. Ni podobna spanju, tako kot tudi noč ni podobna dnevu. Če zanemarimo vse vnaprejšnje predstave, ki jih imate o hipnozi, in jo klinično raziskujemo, bomo opazili, da ni videti oziroma ne deluje tako, kot smo pričakovali. Način njenega delovanja omogoča, da je hipnoza izjemno močno medicinsko orodje, čeprav izkrivljene razlage preprečujejo njeno uporabo v celoti. Uresničenje njenega potenciala v zdravljenju in škoda, ki je nastala zaradi nesporazuma in nerazumevanja, sta spodbudila Dava Elmana, da je napisal knjigo. Večina sodobnih knjig o hipnozi poudarja, da je hipnotizirani klient v odnosu s hipnotizerjem. Praviloma se preveč zanemarja, da je klient prav tako v odnosu s samim seboj, ker on sam sebi lahko daje avtosugestije, in z vsem svetom. Zaradi tega klient lahko sprejme razumne in dobre sugestije od oseb, ki niso vodniki hipnoze, razen če vodnik hipnoze ni ustavil negativnega odziva na takšne predloge. Prav tako imejmo v mislih dejstvo, da je klient sicer voljan sprejeti sugestije, a je tudi tisti, ki kljub vsemu ne dovoli, da bi ga kdo kontroliral. Elman ponavlja, da ima klient v vsaki fazi hipnoze kontrolo in lahko izbira sugestije, ki jih bo sprejel. Če nastane kriza zaradi neželene sugestije, se bo klient prebudil iz transa ali pa ostal v tem stanju. Enostavno bo odbil delovanje sugestije. V hipnozi ima oseba več nadzora glede svoje selektivnosti ali moči. Oseba ima nadzor nad vsem svojim delovanjem, razen nad enim. Lahko sliši, vidi, občuti, vonja, okusi in govori. Čeprav klient včasih izgleda nezavesten, se popolnoma zaveda in zaradi tega lahko sodeluje. Edino, kar se izmakne tej kontroli, je tisto, kar imenujemo kritični faktor. Če klientu sugeriramo, kar mu ugaja in kar se mu zdi emocionalno in moralno sprejemljivo, bo sugestijo sprejel kljub dejstvu, da bi jo v običajnih okoliščinah lahko imel za nesprejemljivo.

	Predlagamo lahko na primer anestezijo, zmanjševanje bolečine brez kemičnih opiatov ali pa tudi klientom s slabšim spominom izzovemo popolno spominjanje preteklosti, celo vrnitev v tretje leto življenja. V regresiji pri klientu skozi potek hipnoze vodimo mentalni proces še dlje, da lahko sprožimo abreakcijo. To je pravzaprav podoživljanje prejšnjih izkušenj, ne pa spominjanje. Odstranjevanje kritičnega faktorja ni v nasprotju z izjavo, da ima klient popoln nadzor nad sabo in da je polno selektiven. Klient sprejema takšne sugestije, ker so zanj prijetne in dobre. Njegov kritični faktor, v katerem ne verjame, da je takšen fantastičen podvig mogoč, je zaobšla hipnoza. To lahko povemo tudi drugače. V hipnozi sta telo in um enako sugestibilna in delujeta kot skladna celota. Hipnoza vpliva na nezavedni del enako kot na zavedni um in prav tako na avtonomni živčni sistem. Ko peljemo klienta v sugestibilno stanje in mu dajemo 'prijetne sanje', bodo učinki hipnoze fizični in mentalni. Potem ko so imeli klienti dobro izkušnjo, se počutijo sveži in prerojeni. Navkljub tem splošnim resnicam se vsak posameznik drugače odzove na sugestijo. Za uspešno izvajanje hipnoze moramo znati odgovoriti na različne klientove odzive, vendar mora biti naše znanje o tem fenomenu zelo obširno. Nihče se ne more temeljito naučiti hipnoze, če samo opazuje. Sami moramo pridobiti izkušnje v hipnozi, da bi spoznali, koliko se razlikuje naša izkušnja od tistega, kar je napisano v knjigah. Hipnoza je prijetno stanje. Ko bomo bolje spoznali, kaj je hipnoza, si bomo ne le želeli biti hipnotizirani, marveč bomo dobili možnost, da se sami hipnotiziramo To, da nekdo ni sposoben, da bi bil hipnotiziran, ne obstaja, ni res. V hipnotičnem stanju prevladuje selektivnost. Zakon o samoohranitvi ne dovoli sprejetja slabe sugestije. Številne hipoteze so formulirane v tem smislu, da klient samemu sebi zavestno škoduje, nevede ali pa je lahko voden, da naredi kaznivo dejanje, vendar o takšnih dogodkih ni nobenega poročila. Izvedli so na tisoče testov, v vseh primerih pa se zgodi ena od dveh stvari, ko je dana nepravilna sugestija. Klient zavrne predlog ali pa popolnoma izstopi iz stanja transa. To dejstvo je Elman ponavljal, ker je zelo pomembno za sprejem hipnoze kot koristnega in zanesljivega medicinskega orodja. Obstajajo trije pomembni pogoji za uspešno hipnotično seanso. Prvi je soglasje klienta; drugi je komunikacija med terapevtom in klientom; tretji, da klienta ni strah ali da ni voljan verjeti terapevtu. Ker so ti trije pogoji edini, ki obstajajo, je očitno, da avtorji, ki trdijo, da je katerakoli tehnika, kot na primer fiksacija, edini zanesljiv način za indukcijo transa, nimajo prav, pravi Elman. Pravzaprav,ni nobene omejitve pri številnih tehnikah, ki se uporabljajo za doseganje želenega odgovora. Lahko rečemo, da ni načina, na katerega ne bi mogli hipnotizirati osebe, ko enkrat vemo, kako uporabiti sugestije. Elman trdi, da glede na povedano obstaja veliko dezinformacij pri pisanju o hipnozi.



	Primeri iz prakse in dialogi z zdravniki

	Elman je na enem izmed svojih predavanj poudaril, da s hipnozo nikdar ne moremo prikriti simptomov. Lahko jih ublažimo, nikoli pa prikrijemo. Če gre za patološki vzrok, bo simptom ublažen in lažji, ne bo pa izginil. Eden izmed zdravnikov je dodal: »Z drugimi besedami, pretrgan disk ne bo prikrit.« Elman je odgovoril: »Seveda ne. Ne morete prikriti simptomov.« Bolnik lahko reče: »Moj hrbet je veliko boljši, vendar še vedno čutim bolečine.« In nedolgo zatem ga bo ponovno začel boleti. Torej lahko bolečino ublažimo, ne pa prikrijemo. Zdravnik, ki je uporabil hipnozo pri bolnikih z rakom, je povedal, da raka ni mogoče prikriti. Bolniki so čutili bolečine, zdravnik pa jim jih je samo ublažil. Elman je spraševal: »Zdravnik, ali imam prav?« zdravnik pa je odgovarjal: »Da. Bolniki niti ne vzamejo aspirina.«

	Kljub temu da se budna hipnoza uporablja v vsakem segmentu medicine, je najbolj pomembna pri globokih operativnih posegih, blaženju stresa in bolnikovih skrbi pred njimi. Zelo malo je bolnikov, ki se ne soočajo z anksioznostjo pred operativnimi posegi. Vsi so odprti za budno hipnozo in hipnotične sugestije. Elman je svetoval: »Naredite vse, da bo vaša sugestija čim bolj prepričljiva. Prepričajte se, da je bolnik sproščen in brez sledi anksioznosti. Bodite vztrajni, vse dokler bolnik ne bo popolnoma pripravljen na operacijo. 'Zaklenite' bolnikov um okrog ideje, da bo okrevanje enostavno in hitro, da operativni poseg ni zapleten in da se vsak dan opravlja v različnih bolnišnicah, kjer bolniki hitro okrevajo. Potem uporabite budno hipnozo, da bi se izognili postoperativnemu nelagodju. Pogosto svetujem zdravnikom, naj uvedejo bolnike v hipnotični trans pri predoperacijskih in predanestezijskih obiskih. Kadar nimate veliko časa, lahko to naredite tudi brez stanja transa, z uporabo budne hipnoze.«

	Ko je Elman pred nekaj leti predaval za zdravnike, je neki kirurg povedal: »Mislim, da sem z budno hipnozo rešil življenje bolniku. Poklicali so me, naj pri 76-letnem bolniku izvedem prostatektomijo. Povedali so mi, da je kardiološki bolnik in ne prenese anestezije. Ker imam navado opravljati predoperativne vizite, sem pomislil, da bom lahko ocenil, ali je bolnik v dobrem mentalnem stanju, preden začnem z operativnim posegom z najmanjšo možno anestezijo. Predstavil sem se mu in mu razložil, da bom izvedel operativni poseg. Začel sem z zaklepanjem njegovega uma okrog ideje, da bo okrevanje enostavno, zanesljivo in zelo kratko. Naenkrat me je pogledal in mi rekel: 'Veste kaj, imam 76 let. Sem star človek in dolgo sem živel. Kardiološki bolnik sem. Jutri bom umrl na operacijski mizi.' Rekel sem mu: 'Od tega trenutka je operativni poseg odpovedan.' Prav tako sem mu povedal, da ne bi nikdar operiral nikogar, ki misli, da bo umrl na operacijski mizi. Tega ne bi dovolil in tudi v tem primeru ne bom storil. Bolnik si je oddahnil in je kar naprej ponavljal, da je kardiološki bolnik in da ne bo preživel operacije. Rekel sem mu: 'Stari ste 76 let. Tak operativni poseg sem izvedel že pri bolnikih pri 80 letih in se sedaj v svojih 90. letih dobro počutijo. Imate šele 76 let in že razmišljate o umiranju zaradi take enostavne operacije, kot je prostatektomija. Menite, da ne morete sprejeti anestezije. Prav to je razlog, da sem vas obiskal. Ker niste več na sporedu za jutrišnji operativni poseg, vam bom pokazal, kaj ste zamudili. Pokazal vam bom anestezijo, ki bi jo uporabil. Tedaj sem ga uvedel v stanje transa in anesteziral celo telo. Sugestijo je sprejel kot utopljenec rešilno slamico in dosegel popolno anestezijo. Potem sem mu odprl oči in ga testiral po celem telesu. Nič ni občutil. Zopet sem mu zaprl oči in ga priklical iz stanja. Pogledal me je in rekel: 'Veste, verjamem, da si bom z vami kot mojim kirurgom opomogel.' Po pazljivem zaklepanju njegovega uma okrog ideje o enostavnem okrevanju sem začel z operativnim posegom. Bolnik je odlično okreval in verjamem, da sem mu rešil življenje. Soočil sem se s prepričanjem bolnika, da bo umrl, in verjetno bi umrl na operativni mizi, če ne bi bilo budne hipnoze.«

	Elman pripoveduje, kako mu je zdravnik splošne prakse povedal zgodbo o enostavnem operativnem posegu pri mladem fantu. Pripeljali so ga v operacijsko dvorano, da bi ga pripravili na operacijo. Kar naenkrat je anesteziolog, ki še ni nič opravil, vzkliknil: »O bog, mrtev je.« Sprožili so preiskave, vključno z avtopsijo, a niso našli vzroka smrti. Toda bolnik je bil mrtev. Nameščen je bil v polzasebni sobi, in kot je pokazala preiskava, se je tik pred tem, preden so ga odpeljali na operacijo, obrnil k bolniku, ki je ležal na sosednji postelji, in mu rekel: »Ne bom se živ vrnil iz operacijske dvorane.« Vzrok za njegovo smrt je bila pripravljenost na smrt. Zdravniki bi morali paziti celo na najbolj običajne bolnikove izjave. Take, ki so na prvi pogled videti nedolžne, so lahko usodne. Zdravniki so povedali, da so spremenili bolnikovo pripravljenost na smrt v voljo do življenja, s pomočjo budne hipnoze. Bili so dovolj zbrani, da so doumeli, da je bila sugestija potrebna. Ostali niso uspeli narediti vsega potrebnega, zato so izgubili bolnike.

	Naslednji primer prikazuje obe možnosti. Elmanov učenec v katoliški bolnišnici se je zoperstavil pripravljenosti na smrt, ko so ga pozvali, naj operira redovnico, ki je delala kot sestra v tej instituciji. Pri predoperativni viziti mu je med pogovorom rekla: »Veste, že kot majhna deklica sem mislila, da bom enkrat umrla na operacijski mizi, in verjamem, da je zdaj prišel ta čas.« Zdravnik je takoj začel izvajati program budne hipnoze in zaklepanje njenega uma okrog ideje, da bo okrevanje enostavno ter varno in da dokler je v bolnišnici, nikoli ne bo izvedela za smrtnost, povezano s tovrstnimi operacijami. Končno mu je rekla: »Veste, gospod doktor, preprosto vem, da bom okrevala po operaciji. Lahko začnete z operativnim posegom.« Operativni poseg je bil izveden in zelo hitro je okrevala.

	Šest mesecev kasneje je bilo treba pri bolnici izvesti enostaven poseg. Zdravnik ni vedel, da je operacija že na vrsti. To se je zgodilo v drugi bolnišnici, z drugim zdravnikom in v drugem mestu. Operativni poseg ni bil niti nevaren niti resen, bolnica pa je umrla v operacijski dvorani.

	Rojeni smo z voljo do življenja. Zakon preživetja je naš primarni zakon. To je osnovno. Vendar obstajata dva tipa ljudi, ki nimata preživetvenega instinkta v običajni meri. To so samomorilni, depresivni in manično-depresivni ljudje. Tem ljudem, ki se soočajo s tema vrstama depresije, želja po umiranju popolnoma izkrivi ravno linijo preživetja. Včasih je mogoče to izravnati s psihoterapijo in hipnozo. Vsak zdravnik, ki zna uporabljati hipnozo, je sposoben pri običajnih bolnikih spremeniti željo po umiranju v voljo do življenja. Psihiatri priporočajo, da je koristno poskušati tudi pri psihotičnih depresijah. Pri nepsihotičnih osebah pa je uspeh velik.

	Govorili smo že o praznoverju, ki je manifestacija nenamerne hipnoze, ki je oblika budne hipnoze. Obstajajo tudi druge manifestacije tovrstne budne hipnoze. Na enem od Elmanovih predavanj je zdravnik povedal naslednjo zgodbo. Med drugo svetovno vojno je delal kot anesteziolog v prostoru, kamor so po bitki vozili ranjence. Dan je bil zelo težak in naporen. Za anestezijo so uporabljali dušikov oksid. Opazil je, da je raven dušikovega oksida v posodi vse nižja. Sredi razburjenja sploh ni opazil, da ga je zmanjkalo. Ko je to končno dojel, je kirurgu po tihem dejal: »O bog, posoda z dušikovim oksidom je prazna skoraj že eno uro. Kaj naj naredimo?« Kirurg je odgovoril: »Zdaj ne moremo narediti ničesar. Nadaljevati moramo z delom kot do sedaj.« Ljudje so dobili odlično anestezijo. Prepričani so bili, da so anestezirani, in posledično so bili. To je delovalo. »Nadaljuj z delom in ne spregovori niti besedice.« Na ta način so končali delo. Elam meni, da je bila to kombinacija nenamerne hipnoze, običajne budne hipnoze in stanja somnambulizma, ki je bilo pridobljeno v budnem stanju, brez uporabe stanja transa.

	Majhen odstotek ljudi spontano doseže globoko stanje hipnoze brez vidnih znakov, da so prešli plitko stanje. Takoj postanejo somnambulistični. Kar sledi, koristi samo tistim ljudem, ki v stanje somnambulizma ne vstopajo spontano. Kadar želimo doseči stanje somnambulizma in si za to prizadevamo z Elmanovimi metodami, klient vstopi v plitko stanje hipnoze, ki jo Elman imenuje tehnika relaksacije. O stanju plitke hipnoze govorimo, kadar je telo sproščeno, in tedaj s pomočjo sproščanja bolnikovega uma nadaljujemo s procesom pridobitve globokega stanja hipnoze. Po dolgih raziskovanjih in intenzivnem preučevanju je Elman odkril, kako se doseže stanje umske sproščenosti. Temu najbolj ustreza opis mentalne sproščenosti, ki jo dosežemo tik pred spanjem. Trenutek, preden se potopimo v spanec, um postane popolnoma prazen. Po Elmanovem mnenju je doseženo stanje umske sproščenosti, ko je um popolnoma neaktiven. V trenutku, ko ni nobenih motenj in je um popolnoma prazen, smo dosegli stanje popolne sproščenosti. To se ponavlja iz dneva v dan, tik preden zaspimo. Elman meni, da je razumel, da z indukcijo lahko sugeriramo in dosežemo isto stanje; tako klienta uvedemo v stanje umske sproščenosti. Razlika med plitko in globoko hipnozo je: »Ko je klient fizično sproščen, je to plitka hipnoza. Ko pa je mentalno in telesno sproščen, gre za stanje somnambulizma.« Elman ni bil zdravnik niti ni imel posebne izobrazbe za hipnoterapijo, bil pa je izjemen praktik. Od otroških let dalje, ko je opazoval svojega očeta, ki je zdravil, pa do izkušenj s terapijami in poučevanjem zdravnikov je bil izredno uspešen. Sledil je svojemu poslanstvu. Imel je zelo jasen namen in orodja za dosego cilja. Dejal je: »Sposobnosti vodenja ne mešajte z močjo.« Poudaril je besede: »Če je klient pripravljen, pomeni, da je soglasje imperativ. Ne moremo predlagati sugestije, če je klient ni voljan vzeti« (Elman, 1978).

	Na podlagi njegovega dela in izsledkov trčimo ob eno od pomembnih vprašanj pri hipnozi in hipnoterapevtih. Gre za etično držo terapevta, ki je poleg osebnostnih značilnosti terapevta zelo pomembna, četudi je ta brez formalne izobrazbe. Danes je še posebej pomembno poudariti prav slednje, saj se za kaosom globalizacijske 'pomoči' in 'zdravljenja' posamezniku nemalokrat zgodi ravno nasprotno: zloraba moči nad klientom in škodovanje namesto pomoč; zloraba posameznikov, ki so v stiski in nemočni. V institucijah, ki so ustanovljene z namenom pomagati in skrbeti za posameznike, smo pogosto priča zlorabi moči v odnosih med bolniki in strokovnjaki. V zasebnih sferah prednjači kapital pred osnovnim poslanstvom, pomočjo ljudem. V obeh primerih gre za kršenje etičnih načel in zlorabo posameznikov, ki so v duševni, materialni ali socialni stiski.

	Sugestologija je multidisciplinarna veda, povezana in prepletena z različnimi disciplinami. Temelji na zavednem in nezavednem. V naslednjem poglavju bomo pogledali, kaj je sugestologija in kaj sugestopedija. Gre za aplikacijo sugestije v pedagogiko, kot pravi Lozanov, ki je avtor številnih raziskav v vzhodni Evropi. Izhajal je iz praktičnih okoliščin, neposredne potrebe in uporabe sugestopedije v praksi.





Sugestologija in sugestopedija


	Ozadje sugestologije

	Leta 1970 sta Sheila Ostrander in Lynn Schroeder opozorili zahodni svet na delo bolgarskega zdravnika in psihoterapevta Georgija Lozanova z naslovom Psihične raziskave za železno zaveso. Bil je začetnik dveh med seboj povezanih disciplin: sugestologije in sugestopedije. Prva je znanost o sugestiji, pri drugi pa gre za aplikacijo sugestije v pedagogiki. Sugestopedija ima 'začetno točko' v psiholoških eksperimentih, ki so namenjeni povečanju spominskih zmožnosti človekovih možganov. Izobraževanje je nesmiselno, če si novih veščin ne zapomnimo in jih ne avtomatiziramo, »tako da so uporabne kot osnova za nadaljnji študij«. Po sovjetskih raziskavah povprečni posameznik uporablja zelo majhen odstotek zmogljivosti možganov, celo samo do štiri odstotke. Lozanov trdi, da lahko hipermnezijo ali superspomin dosežemo s sugestivno razporeditvijo, kar pomeni, da so subsenzorični signali ali dražljaji usmerjeni k rezervam spomina v nezavednem. Lozanov je pri študiju hipermnezije pri jogijih v Bolgariji in Indiji odkril, da je povezana z določenimi tehnikami sproščanja in koncentracije. Zasnoval je izobraževalni sistem, v katerega je vključil nekatere jogijske vaje v razredu, da bi povečal superspomin pri študentih, ki so se učili osnovno faktografsko gradivo, na primer slovar tujega jezika. Jogiji so uporabljali hipermnezijo, da bi lahko ohranili tradicijo ustnega izročila za bodoče generacije. Vprašanje Lozanova je bilo, kako so jogiji trenirali svoje nadarjene otroke, da so si zapomnili zelo obsežno besedilo vsega izročila. Če bi bile stare knjige v Indiji uničene, če bi preživel samo en jogi, bi lahko vse to obnovil po spominu. Lozanov je leta 1967 obiskal Indijo in srečal odvetnika z imenom Sha. Sha je demonstriral hipermnestične sposobnosti, ki jih je v treh letih razvil z vadbo joge. Lozanov pa se je vprašal, katere jogijske asane lahko prilagodi za učenje v razredu, da bi se lahko približali temu superspominu, kot ga je prikazal Sha. Lozanov je raziskoval položaje v jogi hatha in raja ter ugotovil, da je njegova sugestopedija zgrajena na osnovi teh jogijskih tehnik. Odkril je, da gradivo lahko hitro absorbiramo, če imamo pravilno kombinacijo sprostitve in koncentracije, ki se pozna tudi v upočasnitvi pulza in sproščeni čuječnosti v alfa stanju. Lozanov in njegova ekipa so ugotovili, da je savasana nujna, ker gre za naraščajoče sproščanje in globoko ritmično dihanje. Bistvo aktivnosti je bilo, da se doseže stanje sprostitve. Savasana, razvita v kateremkoli psihoterapevtskem sistemu, kot je na primer avtogeni trening, je začetna točka odkrivanja možnosti parazavednih umskih dejavnosti. V stanju sprostitve so študenti bolj sugestibilni in bolj pripravljeni sprejemati informacije v obliki sugestij, ki prihajajo iz okolja ali od učitelja (Bancroft, 2013).

	V zdravstvu imajo govorna navodila kombinirano držo (pričakovanje bolnika in avtoriteta zdravnika ter sugestivna narava 'po definiciji'), ki angažirajo – aktivirajo bolnikovo nezavedno mentalno dejavnost. V tako imenovani terapiji s placebom je vrednost sugestije odločilna. Kar odloča, je ton glasu in gibi, ki jih zdravnik uporablja, da bi dosegel terapevtski učinek. Poskusi so pokazali, da je bil v mnogih primerih placebo resnično učinkovit v zdravljenju določenih psihosomatskih bolezni in je bil celo bolj uspešen kot samo zdravljenje. Sugestija je bila uporabljena, da je odpravila umsko napetost ali fizično bolečino, povezano z boleznijo, da je vzpostavila stanje počitka, je dosegla medsebojno zaupanje med zdravnikom in bolnikom ter odstranila negativne učinke določenih dražljajev, ki so povezani s čutili. Vzpostavila je podaljšano obdobje fiziološkega spanja, da je uredila pravilne prehranske navade, izboljšala motivacijo in naravnanost – nagnjenost. Znano je, da obstajajo priljubljeni in spoštovani inštruktorji, s katerimi se zlahka učimo in ki dosegajo disciplino brez napora. V skladu s tezo Lozanova je zelo očitno, da obstajajo določene psihološke ali pedagoške tehnike, ki jih učitelji sami često ne opazijo, ampak jim vseeno pomagajo pritegniti in obdržati pozornost njihovih učencev. Sugestije so torej čutno nezaznavni subsensory signali, tako pozitivni kot negativni. Vedno izvirajo iz fizičnega in socialnega okolja, v katerem živimo, in so često absorbirane v nezavednem umu, še preden so lahko opazne in/ali analizirane s strani zavednega. Zakaj določena okolja in določeni posamezniki ali skupine na nas učinkujejo depresivno, medtem ko drugi ustvarjajo pozitiven vtis? Lozanov trdi, da subsenzorični dražljaji oziroma signali, ki prihajajo od določenega posameznika ali skupine v okolju, na nas lahko učinkujejo bolj neposredno kot pojavi, ki jih opazujemo z zavednim umom. V pedagoškem procesu so takšni elementi na primer: fizična ureditev razreda, učiteljeva obrazna mimika, zven glasu, naravnanost do učencev. Vse to so signali, ki so usmerjeni k nezavednemu in so lahko neposredno bolj odgovorni za rezultate, ki jih dosežejo študenti, kot pa dejavna logična predstavitev učnega gradiva. Kot pove Lozanov, lahko subsenzorični (subsensory) odzivi, če jih sproži specifičen sistem, učinkujejo na boljše pomnjenje ne glede na dejstvo, da se preiskovana oseba ne zaveda obstoja teh odzivov. Cilj sugestologije je, da raziskuje šibke oziroma neopažene sugestije ali sugestivne signale, ki prihajajo iz fizičnega in socialnega okolja in so posrkani v nezavedni um, še preden dobijo zavedni izraz. Karakteristične poteze sugestivnih pojavov so: neposrednost, avtomatičnost, hitrost, plastičnost, natančnost in ekonomičnost.

	Marksizem-leninizem je nasprotoval Freudovemu nezavednemu. Na prvo mesto je postavil praktično dejavnost, iz katere izhaja odsev zavednega. Šele po 'odjugi' v 60. letih (čeprav so še vedno nasprotovali Freudovi ideji nezavednega) so bili raziskovalci vseeno primorani priznati dejstvo, da obstajajo pri ljudeh določene kognitivne dejavnosti, ki vplivajo na obnašanje in se dogajajo pod pragom zavednega. Nezavedne oblike višje živčne dejavnosti so možganski procesi, ki v resnici obstajajo. Kognitivni procesi, ki ne vstopajo v zavedno, lahko regulirajo dejavnost človeštva na način dražljajev Pavlova. O nezavednem se razpravlja s pojmi funkcionalnih pogojev živčnega sistema, o nezavednih fenomenih pa se razpravlja s pojmi spomina možganov. Sugestije so signali, ki izhajajo iz materialnega sveta in vplivajo na živčni sistem. V skladu z Bassinom, sovjetskim psihologom, in Lozanovom je brez koncepta nezavednega nemogoče razumeti avtomatična dejanja, funkcije oziroma strukture določenih dejanj, vedenja, naravo sanj, motivacijo ali upiranje boleznim. Pogledi Lozanova so skladni s sovjetsko psihologijo 60. let, v katerih je bil pogojni refleks Pavlova tako fiziološki kot psihološki pojav, mentalna dejavnost pa višja živčna dejavnost. Edina sprejemljiva razlaga nezavednega v Sovjetski zvezi je bila teorija razvrstitve – okoliščin (Set), ki so jo vzpostavili D. N. Uznadze in raziskovalci na akademiji znanosti v Gruzijski socialistični republiki. Izsledki teh poskusov so privedli do interpretacije nezavednega s pojmi objektivnih sprememb. Skladno s sovjetsko psihologijo 60. let Lozanov poudarja, da pomembne vloge nezavedne mentalne dejavnosti ne moremo zanikati. V življenju in v klinični praksi obstaja namreč veliko dejstev, od človeške hipnoze do fizioloških poskusov, ki kažejo na pomembnost ekstrazavednih mentalnih aktivnosti. Te so pomembne za pravilno razumevanje bolnega ali zdravega posameznika. Lozanov v svoji tezi očrta tri elemente, ki dokazujejo obstoj nezavednega. Prva je nezavedna mentalna dejavnost med spanjem (sanje), druga nezavedna dejavnost se zgodi med hipnozo (časovna regresija) in tretja v 'običajnem' stanju budnosti, v posebni izvensenzorni zaznavi ali absorpciji subliminalnih dražljajev iz okolja, kot so urejenost razreda, prostora, ton učiteljevega glasu. Nezavedne mentalne dejavnosti med spanjem so številne in različne. Znanstveniki in umetniki, med njimi tudi Lozanov, omenjajo Mendelejeva in Coleridgea. Oba sta prejemala ustvarjalne navdihe za svoje delo med spanjem. Moderna psihoterapija in medicina uporabljata tehnike sugestije med spanjem za procese zdravljenja ali izobraževanja. Sugestije, podane subjektu med spanjem, so večinoma podane tako, da se subjekt ne more spomniti samega psihoterapevtskega procesa. Sovjetska hipnopedija (učenje v spanju) nadzorovano uporablja nezavedne mentalne procese med spanjem z namenom podajanja osnovnega faktografskega gradiva. Študenti so skrbno vnaprej pripravljeni, da načrtujejo svoje spanje za sprejemanje primernega gradiva, na primer besed iz tujega jezika. Programi sami so skrbno vnaprej izdelani in posneti na trakove ali digitalno, s primernim tonom glasu inštruktorjev. Lozanov se v razpravah o nezavednih mentalnih dejavnostih med spanjem opira na delo Pavlova glede fizioloških pogojev (na katerih sloni okvir hipnopedije), elektroencefalografske raziskave spanja, razprave o paradoksalnem ali hitrem gibanju oči (rapid eye movement), kar se razlikuje od ortodoksnega 'pravega spanja' (Bancroft, 2013).

	Spanje je postalo predmet raziskave povsem naključno. Pavlov je raziskoval problem spanja in je eksperimentiral z živalmi. Skladno z njegovo teorijo so možgani sestavljeni iz astronomskega števila celic ali živcev. Dve odločilni stanji živih nevronov sta stanji vznemirjenja in stanje potlačenosti – inhibicije. Če vznemirimo ene dele nevronov, to lahko poveča delovanje možganov in z njimi povezanih organov. Inhibicija pa blokira ali zavre velike predele vznemirjenih možganov in celo deaktivira funkcijo določenih organov. Bolj ko inhibicija napreduje, bolj smo zaspani. Vznemirjenje in inhibicija morata biti prisotna. Če inhibicija prevlada nad vznemirjenjem, pride do spanja. Pavlov trdi, da je spanec pomemben za vsako celico, ker ima regenerativno vlogo. Z EEG-jem so izmerili bioelektrične aktivnosti različnih predelov možganov. Do spanja pride postopoma. Skladno s teorijo Pavlova možganske celice prehajajo v fazna – prehodna stanja glede na svojo raven delovanja. Če na primer primerjamo en del možganov z drugim, lahko kaže prvi kanal znake spanja, drugi pa znake budnega spanja. Raziskani so štirje glavni tipi možganskih valov: alfa, beta, delta, theta. Med seboj se razlikujejo po oscilacijskih – nihajnih frekvencah in spremembi voltaže. Spremembe lahko povzročijo številni dejavniki. Raziskovanje Lozanova je potrdilo, da so spremembe, ki se pojavijo pri EEG-ju med spanjem s hitrim gibanjem oči, primerljive z alfa dejavnostjo, ki se pojavi v budnem stanju. Trdil je, da so sanjske karakteristike REM-spanja (s premikanjem oči) manifestacija nezavednega. Te logične ugotovitve podpirajo koncept nezavednih oblik višje živčne dejavnosti, ki igra odločilno vlogo v »materializaciji glavnega notranjega mehanizma sugestije«. Sovjetski znanstveniki so uporabili obdobje REM-spanja za hipnopedijo oziroma učenje v spanju. Lozanov navaja Bassina, ki govori o tem, da bi lahko na osnovi številnih raziskav procesiranja informacij možganov v stanju spanja in fizioloških sprememb, ki spremljajo REM-spanje (hitro gibanje oči), domnevali, da elektrofiziološke manifestacije stanj uma v uspavalnih stanjih odražajo ne samo osnovne in življenjsko pomembne metabolične dejavnosti živčnega sistema, ampak tudi nezavedno procesiranje informacij. V okviru hipnoze so bile raziskave usmerjene v regresijo. Navajajo se primeri: gibanje oči, rokopis hipnotiziranega, risbe, ki jih je subjekt, ki je bil zdravljen zaradi nevrotičnih težav, narisal v hipnozi. Vprašanje je bilo, ali so bile vse spremembe subjektovega obnašanja tudi resnično doživete. Če je bilo subjektu sugerirano, da je star dva dni, je imel oči in koordinacijo resnično takšno, kot bi bil star dva dni. Risbe in rokopis odraslega, ki je bil v regresiji star osem let, so res spominjale na otrokove izdelke pri osmih letih. Elementi kasnejših starostnih period so bili jasno prisotni pri hipnotiziranih osebah, regresirane osebe pa so se večinoma obnašale primerno starostnemu obdobju. Lozanov se je spraševal: »Ali sugerirano otroško obdobje (na primer, star si osem let) morda sestavlja reinkarnacijo otrokove osebnosti? Ali pa obstajata dva tipa regresije?« Prvi, pri katerem se subjekt spominja preteklih dogodkov in jih odigra. Drugi, pri katerem se subjekt v resnici psihično in fiziološko vrne na to preteklo raven, brez vpliva kasnejših življenjskih izkušenj. Nekateri znanstveniki menijo, da obstajajo tri stanja, ki so mešanica obeh tipov regresije. Rezultati Lozanova kažejo, da je bilo za določene osebnostne funkcije mogoče doseči resnično regresijo v smislu dejanske vrnitve na preteklo raven funkcioniranja. Iz procesa hipnotične hipermnezije (spomina) in njene izvedbe v obliki igre lahko razberemo podatke o subjektovih spominih na lastni razvoj; to je neke vrste njegovo opazovanje iz otroških let in z otroškimi očmi. Skupaj s sovjetskimi znanstveniki je Lozanov odkril, da v hipnozi lahko posameznikova osebnost pokaže odločilen napredek, posebej glede ustvarjalnih zmožnosti. Hipnoza razveže inhibicijo ali inhibirane procese in tako se ustvarijo pogoji za ponovno oživitev v globino potisnjenih starih sledi. Otroci so bolj spontani in ustvarjalni kot odrasli in lahko absorbirajo večje količine gradiva v svoj aktivni spomin. »Mehanizem hipermnezije je mogoče bolj povezan z motoričnimi funkcijami in širšimi živčnimi strukturami, medtem ko ustvarjalne manifestacije ne trajajo dolgo v hipnozi. Hipnotično stanje ne more biti podaljševano čez določeno točko.« Lozanov je ugotovil, da ima sugestija v hipnozi trden – trajajoč učinek, zahvaljujoč terapevtu. Osebo postavi v določeno leto v otroštvu (na primer: star si osem let) in to vsebuje dve komponenti: a) vse po osmem letu ne obstaja, b) vse, kar je, je osem let. V teh poskusih se je pokazalo, da risbe, rokopisi in gibanje z očmi sugeriranega leta zares kažejo na objektivno leto, ko sta bili združeni (doseženi) obe omenjeni komponenti. Tedaj je bila regresija uspešna. Zlitje obeh komponent je doseglo globoko in enovito hipnotično stanje, tako da je bilo vse po osmem letu pozabljeno, postavljeno na stranski tir, in da je bilo obče obnašanje v skladu z vedenjem osemletnega otroka. Hipnotična časovna regresija kaže, da nezavedne mentalne dejavnosti obstajajo v obliki spomina v možganih, kar je skupek zavednih in nezavednih vsebin človekove psihe. Ta pa vsebuje pretekla stanja posameznikovega razvoja (Bancroft, 2013).

	Hipnotična časovna regresija kaže, da v možganih obstaja mentalna dejavnost v obliki spomina. Pri poskusih, ki vključujejo kompletno ali delno časovno regresijo, se subjekti ne morejo spomniti procesa, ko je hipnoza končana. Primer: če je hipnotizirani osebi dana sugestija, naj recitira določeno pesem dve uri po končani hipnozi, lahko hipnotizirana oseba recitira pesem. To izvede čisto avtomatično, ne da bi razumela to dejanje. Ko subjekt pride iz hipnotičnega stanja, celotna težavna mentalna dejavnost v povezavi z določenim poskusom ostane zunaj polja zavednega. To je območje nezavednega in višjih živčnih dejavnosti, ki so povezane s tem. Ekmnezija in časovna regresija sta si zelo blizu in sta koristno povezani s hipnotično hipermnezijo in superspominom. Skladno z Lozanovom je pomembno poudariti, da je hipnotična hipermnezija ena od bistvenih manifestacij nezavednih mentalnih dejavnosti v hipnozi. Lozanov trdi, da bi morali hipermnezijo razviti ali raziskati, in to ne samo v hipnotičnem stanju, ampak tudi v sugestivnih atmosferah budnega stanja. Lozanov v svoji tezi opaža odnos med paradoksalnim spanjem (hitro gibanje oči) in alfa dejavnostjo, ki je značilna za budno stanje. Hipnotično spanje obstaja. O hipnozi lahko govorimo kot o vrsti spanja, čeprav obstajajo ugotovljene razlike med spanjem, hipnozo in alfa stanjem v budnosti. Med njimi so tudi povezave. V skladu z Lozanovom lahko nezavedne mentalne dejavnosti iščemo ne samo v spanju in hipnozi, ampak tudi v obliki nekega stanja, ko smo budni. Sledeč vrsti sovjetskih raziskovalcev, Lozanov poveže nezavedne oblike mentalne dejavnosti v budnem stanju z Leninovo teorijo odraza, pri kateri signali materialnega sveta subliminalno vstopijo v centralni živčni sistem. Take fenomene, kot so brezočesno videnje (pri katerem koža zazna luč), ekstrasenzorne percepcije, mentalne sugestije à la Vasiliev in jasnovidnost, so v skladu s Pavlovom obravnavali v pojmih nezavednega odraza subliminalnih dražljajev. Ogromna količina informacij vstopa v centralni živčni sistem v obliki subliminalnih signalov bolj ali manj izven dometa zavednega uma. Slabši kot je stimulus (bolj oddaljen od praga zaznave), slabši je njegov učinek na osebnost. Na Inštitutu za sugestopedijo v Sofiji so raziskovali vez med nezavedno mentalno dejavnostjo in hipermnezijo, v povezavi z razvojem superspomina v budnem stanju. Njegove raziskave subliminalnih dražljajev so povezane s problematiko spomina. Nezavedne mentalne dejavnosti v običajnem stanju budnosti se ne dotikajo samo subsenzoričnih ali ekstrasenzoričnih dražljajev. Nezavedne mentalne dejavnosti niso povezane samo s percepcijo, ampak tudi s čustvi, impulzi, težnjami in motivacijo, ki še naprej obstajajo, celo potem, ko so prenehale biti zavedne. Na tem inštitutu je učenje sugestopedije postalo priložnost za eksperimentalne študije nezavednih mentalnih dejavnosti (Bancroft, 2013).





Teoretični elementi sugestopedije

	Osnovni teoretični elementi sugestopedije so izpeljani iz ideje nezavedne mentalne dejavnosti v tem smislu, da so dražljaji usmerjeni in absorbirani s strani nezavednega. V skladu s tezo Lozanova morajo biti študenti v sugestibilnem stanju (sproščene čuječnosti), medtem ko učitelji podajajo primerne sugestije. Glavne sugestivne tehnike, uporabljene v razredu Lozanova, so: avtoriteta, infantilizacija, dvonivojskost, intonacija, ritem in skupna psevdopasivnost. Teh šest elementov sestavlja glavne dražljaje nezavednih mentalnih odzivov pri študentih.

	Avtoriteta

	Koncept avtoritete je v zahodni demokraciji večinoma negativno obarvan, posebej v Severni Ameriki. Beseda in koncept pa imata očitno tudi pozitiven pomen v kontekstu sugestologije in sugestopedije. Ideja o avtoriteti prihaja iz pedagoške filozofije A. S. Makarenka in iz lastne psihoterapevtske prakse Lozanova. Ne gre za namišljeno avtoriteto, ampak za pristno avtoriteto, ki sloni na poznavanju predmeta, občutku odgovornosti, patriotizmu in predanosti družbi ter simpatičnem razumevanju sočloveka. Po mnenju Makarenka je avtoriteta skupine ali kolektiva zelo pomembna in od posameznika se pričakuje, da svoje želje podredi volji skupine. Prav tako je pomembna avtoriteta institucij in metod dela, praks učiteljev, zdravnikov, študijskega dela in podobno. Lozanov tako kot Makarenko nasprotuje psevdoavtoriteti, ki temelji na represiji, umetni razdalji med inštruktorjem in študentom (zdravnik – bolnik), vzvišenosti in pretirani skrbnosti ter natančnosti. K. I. Platonov (1959) meni, da je neposredna besedna sugestija na zavedni ravni lahko uspešna le v primeru, če jo je izrekel zdravnik, ki uživa avtoriteto pri bolniku. Med zdravljenjem se mora vzpostaviti mirna atmosfera in zdravnik naj bi ustvaril vtis zaupanja tako s pomočjo svojega glasu in gest kot tudi verbalno. Narediti mora vse kar je mogoče, da pomiri bolnika, da bo ozdravljen. Lozanov meni, da psihoterapevt z avtoriteto ali prestižem deluje pomirjujoče na svoje bolnike in je prepričljiv vizualni primer »pravilne filozofske drže do življenja« in tolažilen spovednik (Bancroft, 2013).

	Gre za sugestivno pripravo bolnika, medtem ko čaka v čakalnici, preden se vključi v skupino. Bolnik sreča ljudi, ki so že ozdravili težavo, ki je bila podobna njegovi. Gre za to, da se z vsakim posebej pogovorijo in analizirajo njegove težave, probleme in bolezni. V skupinski obravnavi pa so sugestije posameznemu bolniku posredovane šepetaje v njegovo uho. Če je pri posamezniku potrebno, pride lahko tudi do abreakcije, ki je pod nadzorom terapevta, da ne bi prišlo do dramatičnih dogodkov, ki bi negativno vplivali na skupino. Posameznik, ki je bil ozdravljen, pove pred celo skupino, zakaj je psihofizično zdravje doseglo napredek. To podpre avtoriteto terapevta. Med skupinskim srečanjem je večina bolnikov popolnoma budnih, toda mirnih. Majhno število jih je lahko v hipnotičnem stanju in posamezni bolniki lahko abreagirajo psihotravmatične izkušnje. Končno terapevt predstavi določeno število sugestivnih formul in bolniki ostanejo dobro razpoloženi. Seansa traja 30–50 minut. V bolgarski različici teze Lozanova se vsaka sugestivna metoda nanaša na avtoriteto, najsibo to avtoriteta osebnosti vodje, avtoriteta dogme ali verovanja in/ali avtoriteta logike in izkušnje. Ko govorimo o vzgoji in pedagogiki, sta avtoriteta učitelja in prestiž izobraževalnega aparata zelo pomembna, ker vodita k večjim pričakovanjem in višji motivaciji pri študentih. Avtoriteta je eden od dejavnikov nespecifične mentalne oziroma psihične odzivnosti študentov. To pa pomeni, da sugestivni dražljaji, ki prihajajo od avtoritativne osebe ali vira, vplivajo na nezavedno, vendar ne nujno na zavedni um. Čeprav se posameznik ne zaveda dražljajev, ki vplivajo nanj, se kljub temu odzove. Študenti si zapomnijo več bazičnega gradiva zaradi sugestivne moči avtoritete. Če prihaja gradivo s strani zelo avtoritativnega vira (pomemben pisatelj, umetnik, učitelj), so študenti bolj sugestibilni. Njihova povečana receptivnost je običajno nezavedna. Pogosto gre za emocionalno odzivanje na avtoriteto, ki je v nasprotju z logično oziroma racionalno odzivnostjo na avtoriteto. Tako je na primer v svetu velike umetnosti, kjer se bistvene ideje opažajo nezavedno, med samo estetsko izkušnjo. Vloga avtoritete v komunikacijskem procesu ne sme biti preveč očitna. Bolj ko je tehnika pri avtoriteti subtilna in zadržana, večja je sugestibilnost prejemnika. Antisugestivne ovire (kritično-logične in intuitivno-afektivne) lahko lažje prebrodimo, če se jih študent ali bolnik ne zavedata, kot tehnik, ki se uporabljajo na zavedni ravni. Tretja antisugestivna ovira je etična ovira, ki ne more biti premagana s sugestijo iz zunanjega vira. Ker avtoriteta poveča motivacijo pri študentih, mora učitelj igrati avtoritativno vlogo v razredu. Da lahko omogoči pomnjenje gradiva, mora pokazati samozavest izurjenega igralca. Pozitivna entuziastična drža je del avtoritete, in čeprav mora učitelj ohraniti določeno razdaljo do študentov, mora izžarevati tudi simpatijo in razumevanje. Negativne besede ali geste ne smejo biti uporabljene, medtem ko je treba vzdrževati disciplino in ko se študenti učijo. Napake morajo biti popravljene na način, ki študenta navdihuje, da izboljša svojo sposobnost (Bancroft, 2013).



	Infantilizacija

	Večja avtoriteta povzroči večjo infantilizacijo pri študentih oziroma bolnikih. Infantilizacija Lozanova nima kaj dosti opraviti s Freudovim konceptom podzavesti ali Freudovo idejo o obujanju bolnikovih izkušenj iz otroštva. Infantilizacija je po mnenju Lozanova pravzaprav radovednost pri pomnjenju gradiva. Infantilizacija se lažje doseže v skupini, ker skupina omogoči atmosfero večje spontanosti, kot je na primer vzdušje dobro organiziranega otroškega tima. Kot nekatere oblike časovne regresije, ki jo dosežemo s hipnozo, infantilizacija ne pomeni popolne vrnitve v zgodnje obdobje (otroštvo), ampak gre bolj za izbrano mentalno držo. Življenjske izkušnje in intelektualne sposobnosti odraslega z infantilizacijo niso odpravljene ali zmanjšane. Gre za to, da so določene otrokove značilnosti (spontanost, zaupanje, zmožnost pomnjenja postavljene v ospredje. V opazovanju umetniškega dela proces infantilizacije na primer ustvari infantilizacijo. Znotraj tega je kritično-logična ali fiksna mentalna drža premagana; posledica pa je estetsko doživetje, ki je bolj neposredno, spontano in dalj trajajoče. Po mnenju Lozanova je infantilizacija še posebej pomembna za povečano sposobnost pomnjenja. Na splošno je dobro znano, da si otrok lažje zapomni stvari kot odrasli in da z leti spomin začenja izgubljati svojo kapaciteto v nasprotju z rastjo razumske moči. Nasprotno pa se nenehna uporaba razuma često odraža v zmanjšanju spomina. Poleg te ovire, ki jo povzročata logika oziroma razum, moramo preseči tudi družbene ideje o omejitvah človekovega spomina. V svoji tezi Lozanov trdi, da je odpiranje rezervnih sposobnosti osebnosti povezano z desugestijo. To pomeni, da se oseba osvobodi prejšnjih omejevalnih in nespodbudnih sugestij. V otroštvu so nove besede lažje memorizirane kot pri odraslih, brez truda ali zavednega napora (proces pomnjenja v otroštvu je sam po sebi večinoma nezaveden). Po mnenju Lozanova je nepravilna učna metoda tista, ki povezuje pomnjenja z velikim stresom in naporom. Maksima »Vse se da doseči s trdim delom« je teoretično pravilna, ampak je napačno interpretirana, če mora pri tem študent opraviti ekstremne napore za pomnjenje. Rezultat tega sta hitra utrujenost in zmanjšanje spominskih sposobnosti. Sledita mentalna in fizična obremenitev. Mišična napetost in mentalni stres ovirata proces pomnjenja in negativno vplivata na naravnanost ali motivacijo študenta. V nasprotju s tem bi lahko pričakovali, da za koncentracijo ni potrebno, da jo spremlja krčenje mišic, kar pa je lahko od zunaj videti pasivno. Zunanja pasivnost, ki spremlja povečano pomnjenje v sugestopedičnem razredu, je podobna otrokovi pasivnosti, kadar opazuje in memorizira. Tako kot pravilno izurjeni odrasli v sugestopedičnem razredu ima otrok normalen, miren videz, medtem ko so njegovi mentalni procesi polno dejavni (Bancroft, 2013).

	Pasivnost zavednega uma in sproščeno stanje telesa sta bistvena za infantilizacijo in povečano sposobnost pomnjenja. Um je osvobojen, kar pomeni, da so njegove rezerve aktivirane in utrujenost ublažena. Pri doseganju infantilizacije so bistveni nekateri elementi. Ločeno od avtoritete učitelja, o kateri smo govorili zgoraj, in skupinskega občutka stanja (o katerem bomo govorili v nadaljevanju) je ustvarjanje pozitivnega razrednega vzdušja zelo pomembno (igranje vlog, igre in prepevanje pesmi). Na začetku vsakega sugestopedičnega jezikovnega tečaja na primer vsak učenec v razredu dobi novo ime (iz jezika, ki se ga uči) in novo življenjsko zgodbo. Ta pristop, ki izhaja iz skupinske psihoterapije, ustvari igrive okoliščine, ki osvobodijo študenta od običajnih družbenih vlog v realnem življenju. Dovoli mu spontano in neposredno izražanje individualnih sposobnosti. Napake, ki jih kdorkoli naredi pod drugim imenom (če jih naredi), delujejo manj zaviralno. Dejavnost, kot je na primer prepevanje pesmi, odstrani logične ovire pomnjenja in ustvari situacijo, ki je bližja otrokovemu svetu, kjer se vsega naučimo med igro. Čeprav so cilji namenjeni odraslim, infantilizacija prinese vzdušje spontanosti, lahkotnost učenja in odsotnost občutka pritiska. Infantilizacija pomaga odraslim, da se učijo kot otroci, vendar ne pootročeno. Učijo se v naravnih pogojih in z uporabo nezavednih faktorjev.

	Okolje

	Vloga okolja fizičnega in družbenega je zelo pomembna v sovjetski psihologiji. Izhaja iz marksizma-leninizma in fiziološke tradicije Ivana Mikhailovicha Sechenova, ruskega fiziologa, Vladimirja Bekhtereva, ruskega nevrologa in psihologa, ter Ivana Pavlova, ki je bil fiziolog, psiholog in znanstvenik. V skladu s sovjetsko psihologijo fizično in družbeno okolje učinkuje tako na nezavedno kakor tudi na zavedni um. Sovjetski znanstveniki v povezavi s sugestologijo ne razmišljajo o posamezniku ločeno od okolja, ki mu pripada (Bancroft, 2013).

	Dvonivojskost

	Dvonivojskost se nanaša na neopažene dražljaje (slabotni Pavlovovi dražljaji), ki prihajajo iz okolja. Primer: dekoracija sobe in učiteljeve ali zdravnikove značilnosti osebnosti, kot so zvok glasu in geste, vplivajo na nezavedni um študenta ali bolnika. Ti subliminalni dražljaji imajo velik vpliv na študentovo možnost učenja ali bolnikove možnosti ozdravitve. Platonov v svoji knjigi pravi, da so v psihoterapiji izraz obraza, gestikulacija, drža in pristop, dejavniki celotne situacije. Beseda pa je fiziološki agens Beseda sproži, ostalo so dejavniki. V skladu s konceptom Lozanova o dveh ravneh delovanja prihaja do ogromnega pretoka različnih dražljajev, ki izvirajo iz osebnosti, in sicer nezavedno ali polzavedno. Često ti dražljaji, ki jih sprejemamo nezavedno (bodisi besedni ali nebesedni), nosijo veliko informacij za prejemnika. Nezaznavne spremembe pri zvenu glasu, živahnosti govorjenja ter fizičnega okolja imajo lahko odločilno vlogo pri sugeriranju želenega rezultata. Ponavadi je 'drugi plan' obnašanja vir naših intuitivnih vtisov, ki vplivajo na naš odnos do osebe ali situacije, toda na način, ki je že na začetku nedojemljiv zavednemu umu. Lozanov trdi, da so veliki igralci intuitivno veliki mojstri dvojne ravni in da je nedoločena mentalna (ali psihična odzivnost) velik del umetnosti. Pri igranju so na primer neopaženi signali ali dražljaji tisti, ki vplivajo na nezavedni um in določajo naravo estetskega doživetja. Elementi, kot so harmonija, barva, oblika, glasba in ritem, vplivajo na čustva in na logični um. Način, kako veliki igralci igrajo vlogo, vpliva na nezavedni um gledalca. Igralčev zven glasu in gesta lahko podata več sugestije, kot je v resnici povedano z besedami. Na podoben način imata dekoracija in scenografija sugestivni učinek na gledalca oziroma opazovalca. Lažnost, prevara in zavajanje na področju človeških odnosov so lahko skriti za toplim smehljajem. Toplino in lojalnost lahko najdemo skrito tudi za očitno surovostjo ali nerodnostjo. Jezen ton glasu je lahko uporabljen v besedah, ki izražajo jezo, ali v besedah, katerih dobesedni pomen je ljubezen. Toplina je lahko dodana besedam, ki izražajo prisrčno čustvo, ali besedam, ki v logičnem smislu manifestirajo sovražnost. Isto analizo lahko uporabimo tudi pri gestah, obrazni mimiki in podobno. Nespecifični oziroma nezavedni dejavniki, ki spremljajo govor ali človeške odnose, često ostajajo zavedno neopaženi. Vseeno pa vstopijo v um na nezavedni ravni in imajo pomembno vlogo pri oblikovanju naših vtisov, odločitev in razpoloženj. Um se na opažene skrite pomene odzove na začetku samo nezavedno. Kot pravi Lozanov, dobri terapevti in učitelji obvladajo umetnost dvojne ravni na enak način kot dobri igralci. S tehnikami, ki jih zavedni in kritični um ne opazi, lahko zdravnik ali učitelj navdihneta zaupanje, bodisi v hitro ozdravljenje ali v hitro učenje. Dvojna raven se uporablja za spodbujanje avtoritete, ustvarjanje vzdušja infantilizacije ali relaksacijo. Učitelj ali zdravnik morata postati umetnika svojega poklica. Oba morata biti pozorna na to, kar rečeta in kako rečeta. Sprememba zvena glasu lahko povzroči spremembo pomena fraze ali besedila (Bancroft, 2013).

	Intonacija

	Sugestija je lahko sporočena na nebesedni način, z obrazno mimiko in ideomotoričnimi gibi ali govorico telesa. Pomembni deli teorije Lozanova govorijo o sugestiji z govorom, posebej z zvenom glasu ali intonacijo. Intonacija je tista, ki sporoča resnično ali poudarjeno sporočilo, ki okrepi vsebino govora. Govorna navodila, ki imajo naravo sugestije, spodbudijo nezavedno mentalno dejavnost. Platonov trdi, da beseda postane resničen in pomemben dražljaj v Pavlovovem pomenu pogojnega refleksa. Da bi utrdil pogojni refleks, mora terapevt izreči besedo avtoritativno in odločno, samozavestno in mirno ter večkrat ponoviti sugestivno formulo. Uspeh verbalne sugestije je določen ne samo z vsebino same sugestivne formule, ampak tudi z ekspresivnostjo govora: z jakostjo zvoka, intonacijo glasu, poudarkov, ki se ujemajo s pomenom izrečenih besed, in tako dalje (Platonov, 1959). Zven glasu, s katerim je beseda izgovorjena, lahko izzove fiziološki in/ali čustveni odziv. Osebnost zdravnika, zven njegovega glasu in njegovo čustveno stanje, ki določijo njegovo obnašanje do bolnika, so deli izjemno močnih in pomembnih dražljajev, ki so sposobni izzvati zelo močan, predvsem čustven odziv v bolnikovem živčnem sistemu. V skladu s tezo Lozanova govor učinkuje na prejemnika s svojo čutno vsebino. To je logični način in tudi ritem, obarvanost in niansiranje na čustveni oziroma nezavedni ravni. Besede imajo sugestivni učinek predvsem takrat, ko so izgovorjene v mehkem, svečanem ali ukazovalnem tonu. Samozavesten ton ne dovoljuje nobenih ugovorov. Vpliv umirjene, ritmične in subtilne sugestije je lahko večji od neposrednega ukaza. Lozanov trdi, da je intonacija eden od elementov dvoravninskega vedenja enako kot v jogi, kjer je pravilno pozicioniranje glasu zelo pomembno. Pravi ton glasu v sugestologiji/sugestopediji ustvarja vzdušje avtoritete in prispeva k sugestivnemu učinkovanju govora. V pedagoškem procesu na primer učiteljeva intonacija lahko prispeva k različnosti pomenov v programu. Ker gre tu za avtoriteto, naj bi ton glasu, ki ga uporablja učitelj, navdihnil večje zaupanje in motivacijo študentov. Lozanov se je v svojem delu v razredu zgledoval po jogijski uporabi treh ravni glasu. Strokovnjaki za jogo menijo, da je to izjemno pomembno za izboljšanje pomnjenja. Lozanov je delal poskuse s skupinami dijakov. Naredil je dva posnetka z istim govorcem. V prvem posnetku so bile besede izgovorjene (ali prebrane) v monotonem, nevtralnem zvoku glasu. V drugem posnetku pa je bila uporabljena sugestopedična intonacija vertikalnointonacijskega nihanja. Izsledki eksperimentov so bili naslednji:

	a) Povečanje takojšnjega pomnjenja lahko dosežemo s spominskimi direktivami – usmeritvami, ki jih podpira avtoriteta ali ne.

	b) Spominsko usmerjanje samo po sebi ni dovolj, da bi zagotovilo trajno pomnjenje, in to celo v primerih, kjer je bil program, ki si ga je bilo treba zapomniti, predstavljen z intonacijo. Intonacijska predstavitev programa, ki naj bi si ga zapomnili, sama po sebi ne zagotavlja boljšega ali trajnejšega pomnjenja, niti ne v primerih, ko je obstajala spominska usmeritev.

	c) Boljše in trajnejše pomnjenje pri izvedenih poskusih je bilo doseženo samo v primerih, ko je bila spremenljiva intonacija kombinirana z avtoritativno predstavitvijo programa. Intonacijska predstavitev ima pozitivno vlogo, kadar je del avtoritete. Avtoriteta pozitivno vpliva na pomnjenje, kadar najde sprejemljivo zunanjo obliko (to je intonacija) in s tem zadosti pričakovanju raziskovanih oseb.

	Lozanov je s svojimi sodelavci ugotovil, da je izkušnja pomnjenja bolj prijetna, kadar gre za spreminjajočo se intonacijo. Ponavljanje olajša pomnjenje kar pa vodi v dolgčas. Dolgčas je zmanjšan ali odpravljen prav z intonacijo (ali tonom glasu), ki ne more biti ločena od ritma. Intonacija doseže svoj največji učinek, ko je program, ki si ga je treba zapomniti, predstavljen na ritmični način, z ustreznimi presledki ali frazami (Bancroft, 2013).

	Ritem

	Ritem je pomemben, ker je temeljno biološko načelo in odsev ritmov v naravi. Ritem na eni strani vpliva na fiziološke procese in na drugi na mentalno ali na umetniško življenje. Trajajoča monotona ritmična predstavitev lahko izzove nespecifično (ali nezavedno) mentalno dejavnost in zlahka preseže antisugestivne prepreke. Lozanov trdi, da so sugestivni učinki v medicini, oglaševanju in učenju pogosto predstavljeni ritmično. Intuicija in izkušnje terapevtov kažejo, da ritmično ponavljanje sugestij lahko hitreje pokaže želene rezultate kot en sam ukaz ali osamljena šepetajoča sugestija (Platonov, 1995). Platonov je odkril, da so verbalne sugestije, ki inducirajo spanje, najbolj učinkovite, kadar jih spremlja ritmično udarjanje metronoma – en udarec na dve sekundi. Prvi dražljaj je udarec metronoma, drugi pa je beseda. V nasprotju s tem predstavitev novega gradiva z monotonim ritmom ovira pomnjenje, kajti ponavljanje povzroči dolgčas. Uporaba raznovrstne intonacije skupaj z ritmom prezentaciji doda večjo raznovrstnost in tako vzdržuje pomnjenje na optimalni ravni. Sugestivni učinek ritma je povezan z intervali predstavitve gradiva, ločenega na delce za pomnjenje, in ne gre za ponavljanje teh delcev.

	Skupna psevdopasivnost

	Zadnje načelo sugestopedije je na novo ustvarjen pojem koncertna psevdopasivnost ali zgolj psevdopasivnost. Pojem se nanaša na to, da je sugestija, najsi izvira od učitelja ali terapevta, najbolj realizirana, kadar je prejemnik globoko sproščen (vendar ne nujno hipnotično ali somnolentno). Bolj globoko kot je posameznik sproščen, bolj sugestibilen in odprt je za sugestije različnih vrst, posebej če je splošno ozračje prijetno (sugestija za odstranitev utrujenosti, napetosti in stresa; sugestije za počivanje, obnovo energije, izboljšanje motivacije in zmožnosti za delo). V Lozanovovi metodi integralne psihoterapije je v sugestopedični skupini sugestivno vzdušje kombinirano s stanjem sproščenosti posameznikov. Obnavlja ravni energije in odstranjuje utrujenost. Stanje sproščenosti temelji na savasana jogi (pojem psevdopasivnost resnično prihaja iz joge in se nanaša na stanje, doseženo med savasano ali mrtvaško držo. Globoka mentalna in mišična sprostitev olajšuje pomnjenje. Sugestivna nastavitev psevdopasivnosti, ki jo označuje behavioristična pasivnost pozornosti, spremlja večjo notranjo aktivnost. V izvorni verziji sugestopedije globoko ritmično jogijsko dihanje olajša študentovo koncentracijo. Čeprav je notranja aktivnost v psevdopasivnem stanju nezavedna, je bolj spodbudna za hiperpomnjenje kot zavedna, hotena pozornost. Poleg udobne in sproščene drže (izvorno spremenjena savasana drža, ki jo spremlja mišična sprostitev) je stanje mentalne sproščenosti v prijetnem in umirjenem vzdušju skrajno pomembno za odpravljanje utrujenosti, napetosti in stresa ter za izboljšanje pomnjenja hitrosti ter točnosti pri delu. Lozanov je trdil, da je mentalna sproščenost pomembnejša za uspešen izid poučevalnega procesa kot mišična sproščenost. Študenti morajo biti ne samo fizično sproščeni, ampak morajo biti osvobojeni dvomov in omahovanj, kar se tiče njihovih sposobnosti; enako velja tudi za dnevne skrbi in nevroze. Mentalna (psihološka sproščenost) torej predpostavlja osvobojenost skrbi in zaskrbljenosti glede vsakodnevnih opravkov. Uspeh pedagoškega procesa je neposredno odvisen od študentovega čustvenega stanja, ki mora biti pozitivno. Primer: koncertna seansa, ki vključuje strastno baročno glasbo, zadostuje pri doseganju koncentracijske psihološke relaksacije, ne da bi se pri tem opirali na vaje za mišično sproščanje in ritmično dihanje. Identifikacija z glasbo študente motivira za pomnjenje primernega gradiva. EEG-zapisi v raziskavah skupinskega koncertnega načina in s tem tudi stanja psevdopasivnosti pri študentih, ki so jih opravili na Inštitutu za sugestologijo, so pokazali, da se je povečalo alfa in zmanjšalo beta valovanje. Znižala sta se tudi pulz in krvni tlak (kratka obdobja napetega mentalnega dela ponavadi označuje povišano beta valovanje ter višji pulz in krvni tlak). Študenti niso kazali znakov utrujenosti tudi po intenzivnih štirih urah učenja. Osupljivo: hipermnezijo spremlja stanje umirjenosti in mirnosti. Rezultat sugestopedične seanse na splošno in še posebej koncertne seanse je bil boljše študentovo spanje. Izginile so tudi manjše nevroze (Bancroft, 2013).

	Vzhodnoevropskemu občinstvu je sugestopedija dajala vtis, da deluje na temelju učiteljeve avtoritete in odličnosti izobraževalne institucije, ki ji učitelj pripada. V angleškem prevodu pa gre za to, da je bil poudarek na vlogi slovnice v sugestopedičnem jezikovnem razredu, medtem ko so bile igre in skeči zanemarjeni. Lozanov zagovarja, da mora učitelj posedovati velik del prestiža. Da bi se prikupil Američanom in zahodu, je v nasprotju z avtoriteto poudaril sproščenost, osvobajajočo in ustvarjalno plat sugestologije. Lozanov zapiše: »Glavni cilj učenja ni pomnjenje, ampak razumevanje in ustvarjalno reševanje problemov. Glavna ovira, s katero smo se srečali pri učenju, je pomnjenje, avtomatizacija in usvajanje predstavljenega gradiva. Učne metode so bile do sedaj skladne s sprejetimi omejenimi zmožnostmi človekove osebnosti. V teh okoliščinah je bila najbolj pomembna naloga sugestopedije osvoboditi, desugerirati in razložiti študentom, da so človekove zmožnosti večje od običajno pričakovanih; priskrbeti osvobajajoče in spodbudne metode, ki bi aktivirale človekove vire. Sugestopedija ne spodbuja samo spominjanja, ampak celotno osebnost – zanimanje, percepcije, ustvarjalnost, moralni razvoj in tako dalje.« Da bi spodbudili pomnjenje v prijetnem okolju in pomagali študentom premagati psihološke in sociološke ovire učenja, je Lozanov vključil tudi načela in pomene sugestopedije. Načela so tri:

	a) veselje in odsotnost napetosti ter koncentrativna psihična relaksacija;

	b) enotnost zavednega in parazavednega ter integralna možganska aktivnost;

	c) sugestivne povezave na ravni rezervnih danosti (potencialov).

	Načela so uresničljiva z nedeljivo enotnostjo treh skupin sugestopedičnih načinov: psihološkega, didaktičnega in umetniškega.

	Veselje in odsotnost napetosti je sestavljeno iz dveh elementov, to sta odstranitev psihološkega in/ali fizičnega stresa, ki blokira (ali zavira) študentovo učenje, in stanje sproščene bistrosti pri študentih, ki vodi k radostni svobodi v učnem procesu. Študent mora biti osvobojen stresa in napetosti ter zaupati v svoje sposobnosti lahkega učenja.

	Načelo enotnosti zavednega in parazavednega (ali nezavednega) pomeni, da mora biti v učni proces vključen 'celoten' študent: njegov zavedni in nezavedni um (ali podzavestni). Celostna dejavnost možganov se nanaša na dejstvo, da bi bili v vzgojni proces vključeni obe polovici možganov (v nasprotju z na primer vključitvijo samo leve ali racionalne logične polovice v tradicionalnih razredih). Študentova ustvarjalna stran (desna polovica možganov) naj bi bila vključena v učenje, prav tako kakor njegov razum, logika in kritični um (Bancroft, 2013).

	Načelo sugestivne povezave z rezervami (skritimi potenciali) pomeni, da se s pomočjo pozitivnih sugestij za prijetno učenje v učni proces vključijo študentovi skriti potenciali (viri moči). Kot v skupinski terapiji se študent morda ne zaveda svojih polnih potencialov, dokler ne dobi sugestije, da se lahko v resnici nauči več, kot verjame, da je možno. V prijetnem okolju s prakso in pozitivnimi spodbudami študent spozna, da lahko gradivo zlahka vsrka.

	Ta načela se nanašajo primarno na študente, načini pa na učitelje, ki uporabijo določen način dela. Psihološki načini zahtevajo od učiteljev teoretično in praktično usposobljenost, ki jim omogoča, da vključijo celotno študentovo osebnost in vzdržujejo primerno sugestivno vzdušje v razredu. Učitelji morajo biti dobro seznanjeni z nezavednimi perceptualnimi in miselnimi procesi, tako da so jih zmožni v učnem procesu tudi uporabiti.

	Didaktični načini kličejo k posplošitvi smisla pravil ter povečanju učnih enot. Nanašajo se na strukturno oblikovanje in vključitev elementov tečaja. Idealno bi bilo, da bi bili vsi predmeti, ki se predavajo v šoli, poučevani z enako sugestopedično metodo. Lekcije (in tečaji) morajo biti skrbno vnaprej pripravljeni, da imajo študenti (ali učenci) možnost doseči geštaltistični pristop k učenju in da dobijo celostni (holistični) pogled na študijsko gradivo ali predmet. Novo gradivo mora biti uvedeno postopno in smiselno. Na jezikovnih tečajih se poudarjajo pogovorne situacije. Izgovarjava, slovar in slovnica so drugotnega pomena. V poučevalno-učni proces sugestopedija uvede tudi umetnost (glasbo, likovno umetnost, igranje). Umetniški načini so namenjeni temu, da povečajo sugestivnost, naravnanost in motivacijo. Učenje se izboljša zaradi posredne predstavitve učnega gradiva (na primer matematike, besed tujega jezika) z umetniškimi oblikami, kot so glasba ali slikanje. Lozanov vztraja, da bi bili sugestopedični načini in sugestopedična načela uporabljeni kot enota ali celota, ne pa posamič. Pravilen pristop k sugestologiji in sugestopediji je treba iskati v nosilnih idejah, slediti njihovemu razvoju in jih razložiti, kjer je to potrebno, ter preučiti, kateri elementi so uporabni v razredu, in rekonstruirati statistične evidence v skladu z bolj rigoroznimi metodami, ki jih uporablja zahodna znanost. Izvirna sugestopedična jezikovna ura je temeljila med drugim tudi na jogi, baročni glasbi in Maugerjevi neposredni metodi. To so poimenovali sugestopedični ciklus – tri oblike učenja jezika: aktivnost, zavedna analiza in nezavedna asimilacija. Čustva prevladajo nad strukturo in slovnico (Bancroft, 2013).

	Teoretični elementi sugestopedije nam konkretno povedo, da je odstranitev vseh dejavnikov ključna za uspeh pri pridobivanju snovi oziroma posledično znanja. Pomembna je odsotnost napetosti v posamezniku, psihološkega in fizičnega stresa, ki zavira učenje. Praksa uporabe in ocenjevanja posameznika, ki je temeljila na IQ- testih, je s tega vidika zelo sporna. Testi posameznikovega inteligenčnega kvocienta so nezanesljivi, večinoma le zaznamujejo posameznika. Niso točni, ker se rezultati testa časovno in krajevno zelo razlikujejo, torej niso univerzalni. Testiranega močno zaznamujejo – lahko za celo življenje in njegovo karierno pot. Pri testu gre bolj za trenutno razvrščanje zaradi lažje klasifikacije, ki je v osnovi stigmatizirajoča. Bolje je, da pogledamo druge dejavnike, ki učencu onemogočajo učenje oziroma napredovanje. Ti dejavniki so: fizična in/ali psihična napetost, stres, skrbi, pa tudi okoljsko-družbeni problemi, kot je revščina in podobno. Pri učencih, ki imajo slabe ocene, torej ne gre za 'nerazvitost' in/ali neinteligentnost, nenadarjenost za določene umske dejavnosti, temveč gre bolj za ovire, ki so za nekatere bolj, za nekatere manj odpravljive. Namesto zaznamovanja potrebujemo pomoč pri odpravi ovir. Klasično klasificiranje nadomestimo z medsebojno solidarnostjo.

	Čeprav se v pričujočem delu ukvarjamo s pojmovanjem, razumevanjem in definiranjem sugestije, pridemo do pomembnih uporabnih poudarkov ter skupnih imenovalcev sugestologije in sugestije. Načelo sugestivne povezave z rezervami (skritimi potenciali) učenca je pomemben poudarek za njegov uspeh. Sprašujemo se, kaj je možno, in ne, kaj ni možno. To je pomemben obrat oziroma razlika v percepciji posameznika, okolja in sveta. Gre bolj za emocije kot pa strukturo. Premikamo se od zatiranja k osvobajanju učenca. Analogno lahko rečemo za področje uporabe sugestije v zdraviteljske namene. Za Lozanova ima infantilizacija pozitivno konotacijo, medtem ko je Freudova infantilizacija razumljena negativno. Pri Freudu gre za travmo, izkušnjo iz preteklosti, ki se odraža v sedanjosti kot pomanjkljivost oziroma patologija. Lozanov pojmuje infantilizacijo kot izziv, prednost, gre za izjemno dobrodošlo stanje, nenazadnje pogoj, v katerem lahko in najbolje kreiramo v sedanjosti.





Pomen osvobajajočih sistemov

	Desugestivno-sugestivni pedagoški sistem – sugestopedagogika ali sugestopedija – se je razvil na osnovi splošne teorije sugestije. Glavni cilj učenja ni pomnjenje, ampak razumevanje in ustvarjalno reševanje problemov. Glavna ovira, ki smo jo srečali pri učenju, je pomnjenje, avtomatizacija in asimilacija predstavljenega gradiva. Dosedanje učne metode so delovale v skladu s sprejetimi 'omejenimi' sposobnostmi človekove osebnosti. Obstoječe socialne in zgodovinske norme za stopnjo človekovega pomnjenja in hitrost avtomatizacije ter metode pomnjenja in avtomatizacije so vzpostavile sugestivno strukturo, ki je pravzaprav zavirala razširitev mentalnih zmožnosti. V takšnih okoliščinah je bila najbolj pomembna naloga sugestopedije, da osvobodi/desugerira in razloži vsem študentom, da so človekove zmožnosti veliko večje od pričakovanih ter da poskrbi za osvobajajoče stimulativne metode in za sprostitev človekovih notranjih virov. Sedanji sugestopedični sistem je dokazal, da je to možno. Poudariti je treba, da sugestopedija ne spodbudi samo spomina, ampak celotno osebnost – njene interese, opažanja, ustvarjalnost, moralni razvoj in tako dalje. Sugestivni pedagoški sistem je bolj človeški in študenta ne obremenjuje. Človeško načelo sugestopedije je poživljeno s študentovimi znatno povečanimi zmožnostmi pomnjenja in avtomatizacije poučevanega gradiva ter z večjo ustvarjalno plastičnostjo pri uporabi tega gradiva v praksi. Vse to ga opogumlja in navdihuje. Organizacija tega procesa ima velike prednosti. Je dogovor s psihoterapevtskimi zahtevami sugestologije za osvoboditev od ločenih mikropsiholoških travm, za desugestijo neprimernih idej o mejah človekovih sposobnosti in za pozitivno, razumljivo stimulacijo osebnosti (Lozanov, 1971).



	Vloga sugestopedije v splošni praksi poučevanja

	V zgodovinskem razvoju znanosti o poučevanju so bila mnoga očitna psihotravmatična dejstva razumljena, obsojena in celo odstranjena iz prakse. Ni težko diagnosticirati prevelike didaktogenije, ko so študenti šikanirani in zatirani s strani učitelja do take stopnje, da je intervencija zdravnika nujna. Potrebni so psihoterapevtski in psihopedagoški ukrepi. Obstaja pa tudi prikrita didaktogenija, ki je zelo razširjena. Razlog zanjo je dejstvo, da tako učitelji kot organizatorji javnega izobraževalnega sistema pogosto nimajo nikakršnega znanja o sugestologiji. Prikrita didaktogenija se kaže v priklanjanju socialni sugestivni normi v odnosu do omejenih sposobnosti študentov in maksimi, da je do znanja težko priti. Tu je izvor pomanjkanja samozavesti, nujnega neskončnega, nesmiselnega ponavljanja, nepotrebnega analiziranja, ki pogosto služi samo sebi, in predvsem slabih rezultatov učnega dela. Prikrito didaktogenijo so ustvarile zahteve učiteljev, kurikuluma ter strahovi staršev glede bodočnosti njihovih otrok. Znebiti se prikrite didaktogenije pomeni osvoboditi se socialnosugestivne norme, ki je bila sprejeta z ozirom na omejene zmožnosti otrok, ki vstopajo v šolo. Vse to kaže na socialno pomembnost sugestopedije pri ustvarjanju vzdušja globokega psihološkega razumevanja, v katerem je osebnost osvobojena in spodbujena že od ranega otroštva. Vsi, ki delajo na tem področju, imajo zelo dobro razvit čut za odgovornost. S tega stališča bi lahko sugestopedija postala univerzalen izobraževalni sistem, primeren za vse stopnje šolskega in univerzitetnega življenja. Hiter porast eksperimentalnega raziskovanja je razumljiv, če pogledamo na sedanje stanje vzgojne znanosti. Danes je bolj kot kdajkoli jasna potreba po pospeševanju in izboljšanju metod poučevanja in izobraževanja brez dodatnega obremenjevanja živčnega sistema in brez kakršnihkoli škodljivih učinkov. Uradni podatki kažejo, da so preutrujenost, nevrotična pogojenost in odkrita ali prikrita didaktogenija (bolezen ali zatrtje, potlačitev otrokovega razvoja, ki ga povzroča učiteljev netaktni pristop) v šolah zelo razširjeni, kar velja za cel svet. Sodobne izboljšave različnih vrst pedagoških metod niso rešile učenja, vzgojnega in psihohigieničnega kompleksa na ta način, da bi odgovorile oziroma se uprle situaciji, ki jo je ustvaril viharen tehnološki napredek. Zelo pogosto se celo pozabi, da je inštrukcija rezultat vzajemnega učinkovanja med posameznikom in okoljem. To je rezultat komunikacije in obenem ena od njenih zahtev. Mi smo poučevani in izobraževani v okolju in za okolje, v katerem živimo ali bomo živeti. Boljše znanje o posamezniku in komunikativni psihologiji je temeljni pogoj za pravilno organizacijo učenja in izobraževalni proces. Oseba, ki jo inštruiramo, ni kibernetični robot. Številni nezavedni, emocionalni in intuitivni dejavniki vplivajo na to, kako oseba usvoji znanje, navade, veščine in praktične izkušnje. Psihoterapevtske študije so pokazale, da je sugestija osnovni mehanizem, ki nam zagotavlja odkrivanje rezerv, ki jih ima posameznik. Sugestija nima samo omejene klinične vrednosti, pač pa ima določeno vlogo v običajnem vsakdanjem komunikacijskem procesu. Posebej je razvita in dobro organizirana v različnih vrstah umetnosti, v glasbi, slikarstvu, pri igri in tako dalje. Svojo vlogo ima tudi pri učenju, čeprav je večinoma ostala neorganizirana in neuporabljena s strani učiteljev. Sugestopedični poučevalni sistem je bolj ali manj organiziral parazavedne sugestivne dejavnike v pedagoškem, komunikacijskem in učnem procesu. Ustvarja emocionalni zagon, visoko motivacijo in razporedi rezerve v globalnem pristopu k učencu. V resnici gre za desugestivno-sugestivni učni sistem. To pomeni, da se ne zanaša na 'sugestivni pritisk' na učenca. Človeka osvobodi številnih prikritih ali neopaznih negativnih, omejujočih in zaviralnih sugestivnih dejavnikov v učnem procesu. Zato je učni proces na prvem mestu desugestiven in na drugem mestu sugestiven, ker v komunikacijskem procesu ni praznega prostora – vse interakcije vedno potekajo tudi na nerazumski, intuitivni, emocionalni, bolj ali manj nezavedni ravni. Čisto nekaj drugega bi bilo, če bi osebnost v prihodnosti ta parazavedni avtomatični vidik komunikacijskega procesa zavestno samokontrolirala. Namesto da bi ustvarili pogoje za radostno zadovoljstvo pri eni najbolj temeljnih potreb osebnosti, žeji po znanju, se zdi (če se ozremo na delovanje možganov, ki jim vladajo zakonitosti), da učitelji hočejo naučiti možgane, kako naj delujejo (Lozanov, 1971).



	Načela in sredstva sugestopedije

	V sugestopediji je razodevanje rezervnih potencialov uresničeno s sočasnim opazovanjem treh sugestopedičnih načel in sočasno rabo treh sugestopedičnih skupin sredstev. Če odvzamemo posebnosti starostnega obdobja in pedagoških nalog, so načela sugestije sledeča: a) radost, odsotnost napetosti in osredotočena psihorelaksacija, b) enotnost zavednega in parazavednega ter celovita možganska dejavnost, c) sugestivna povezava na ravni rezervnih potencialov. Načela so uresničena z nedeljivo enotnostjo treh skupin sugestopedičnih sredstev. To so psihološka, didaktična in umetniška sredstva. Prvo načelo poudarja, da gre za radostno svobodo pri učenju. Napetost je največkrat posledica pomanjkanja zaupanja v lastne sposobnosti, da bi razumeli, si zapomnili in uporabili gradivo iz učnih lekcij. Drugo načelo je celostna možganska dejavnost, ki zahteva, da sta poučevanje in učenje organizirana na tak način, da izkoriščata zavedne funkcije in odzive študenta ter njegovo parazavedno dejavnost. Istočasno to implicira celovito in namensko udeležbo obeh študentovih hemisfer in njegovega korteksa in subkorteksa v procesu sprejemanja inštrukcij. Pri tretjem načelu velja imperativ, da mora izobraževalni proces vedno potekati na ravni rezervnih kapacitet osebnosti, ki do sedaj niso bile uporabljene. Psihološka sredstva za opazovanje enotnosti treh sugestopedičnih načel so imperativ za učitelje, da bi bili teoretično in praktično dobro podkovani. V procesu mora učitelj poučiti študente, kako se učiti, kako si pomagati pri učenju, ne samo jim dati določeno gradivo. Didaktično načelo pa zahteva velik del zdrave pameti pri poučevanju, da se izognemo podrobnemu ponavljanju vaj in postopoma uvajamo nove teme za študij. Gre za premagovanje navidezno omejenega dojemanja kratkoročnega spomina. Umetniška sredstva sugestopedije v proces poučevanja in učenja uvajajo posebne vrste osvobajajoče, stimulativne didaktične umetnosti: glasbo, književnost, igranje in tako dalje. Ne gre za ponazoritvene stopnje v procesu učenja, ampak so te vgrajene v vsebino posamezne učne ure. Umetniška sredstva niso uporabljena samo zato, da bi ustvarili prijetno vzdušje v procesu pomnjenja in razumevanja osnovnih danih informacij pri učni uri, ampak tudi za povečanje emocionalne spodbude, sugestivnega okolja, naravnanosti, motivacije in pričakovanj (Lozanov, 1971).





Lozanov: sugestija in intelektualne sposobnosti


	Lozanov je raziskoval in preučeval vpliv sugestopedije na intelektualne sposobnosti oziroma vpliv sugestopedičnih navodil na intelektualno delovanje posameznika. Da bi prišli do odgovorov, je bilo treba preveriti, ali se intelektualne funkcije spreminjajo s sugestopedičnimi navodili. Uporabili so različne testne metode. Najprej so uporabili test 'večji – manjši'. Sestavljen je bil iz določenega števila poenotenih nalog. Študent je moral sklepati na osnovi dveh predhodnih delov informacij. Primerjali so odstotek rešenih nalog in ugotovili, da so ob koncu sugestopedičnega tečaja študenti rešili povprečno 11,7 % več problemov kot na začetku. S statističnim ugotavljanjem je postalo jasno, da je ta sprememba pomembna. Pri drugem testu so modificirali Rubensteinov test enostavnih in zapletenih analogij. V raziskavo je bilo vključenih 100 študentov. Test enostavne analogije je bil sestavljen iz desetih problemov. Vsak študent je moral glede na dan določiti vzorec, katera od petih besed ustreza danemu konceptu. Doseženi rezultati so pokazali, da je bilo na začetku tečaja pravilno rešenih problemov 62 %, na koncu pa 68 %. Statistično so ugotovili, da je bila pomembnost razlike podprta z verjetnostjo 0,99 %. Pri testu z zapletenimi analogijami so se morali študenti odločiti za vrsto asociacije med dvema danima konceptoma glede na dani vzorec. Pripravili so jim 12 takšnih problemov. Ugotovili so, da je na začetku in na koncu sugestopedičnega tečaja povprečno 43 % študentov pravilno rešilo problem. Rezultat testov enostavnih analogij je pokazal, da je bilo med sugestopedičnimi navodili izboljšano intelektualno delovanje, medtem ko rezultati testov zapletenih analogij niso pokazali nobene spremembe pri intelektualni dejavnosti. Sprožitev in mobilizacija intelektualnih sposobnosti je bila še posebej zaželena. Testi so pokazali, da so bili pri sugestopedičnih navodilih koristno uporabljeni tako pomnjenje kakor tudi intelektualne rezerve (Lozanov, 1971).

	Testiranje ljudi s psihološkimi testi za ugotavljanje posameznikovega IQ-ja se od testiranj, ki so jih izvajali na Lozanovem inštitutu, bistveno razlikuje v nekaj točkah. Že v izhodišču gre pri merjenju inteligenčnega kvocienta, ki je številčna vrednost, ki naj bi določala inteligentnost človeka, za to, da določi in označi posameznika brez upoštevanja kakršnihkoli okoliščin in dejavnikov, ki vplivajo na trenutni izračun IQ-ja. Pri testih, ki jih je uporabljal Lozanov s svojimi raziskovalnimi skupinami, pa gre za ocenjevanje metod dela, primerjanje in ugotavljanje učinkovitosti sugestopedičnega tečaja. Gre za neko vrsto evalvacije, za samospoznanje. Študenti so po sugestopedičnem tečaju oziroma s pomočjo sugestopedičnih navodil koristneje uporabili svoje rezerve oziroma vire. Tako so na nek način zbudili in uporabili osebne notranje potenciale, ki so jih koristno uporabili, hkrati pa so izboljšali spomin. Gre za obrat, ki spodbuja k tistemu, kar je možno, k premostitvi ovir za dosego cilja oziroma obvladovanje gradiva za študij. Izhaja s perspektive študenta. Preverja uporabnost in koristnost metod za študenta. V nasprotju s tem test IQ-ja ugotavlja, ali je študent dovolj 'pameten' in 'sposoben' za določeno učenje in/ali delo. Lahko bi rekli, da gre bolj za vključevanje študenta v proces, medtem ko gre pri testiranjih IQ-ja za izključevanje učenca ali študenta iz procesa. Raziskovanje in testiranje Lozanova stremi k temu, da pravzaprav evalvira samega sebe, svoje delo, na podlagi katerega se izkažejo rezultati pri študentih. Je neke vrste samoevalvacija, od katere so odvisni študentovi uspehi. Pri IQ-ju gre za določitev, za to, da se študentu sporoči, česa ne zmore, kaj ni možno, za klasifikacijo in stigmatizacijo študenta.





Pomen neverbalne komunikacije v sugestopediji

	Lozanov je močno poudarjal tudi neverbalno komunikacijo, vendar iz njegovih spisov ne moremo razbrati, ali je bilo osebje na Inštitutu za sugestologijo neposredno izpostavljeno raziskovanju neverbalne komunikacije in njene vloge v razredu. Po vsej verjetnosti so Lozanov, njegovi programski načrtovalci in skrbno izbrani jezikovni učitelji intuitivno razumeli pomembno vlogo neverbalnih elementov v komunikaciji in v učnem procesu. Ko omenjamo kineziko ali telesno gibanje, so učitelji na Inštitutu za sugestologijo vadili uporabo gest pri predstavljanju gradiva med učno uro in pantomimo, ki bi sugerirala pomen novih besed tujega jezika. S pozitivno obrazno mimiko, očesnim stikom ter širokimi gestami so izžarevali samozaupanje in strokovnost. Ko so zavzeli in vzdrževali dominantno vlogo, so izžarevali tako toplino in spontanost kakor tudi skrb in privrženost svojim študentom. Njihovo verbalno in neverbalno komuniciranje je bilo harmonizirano, tako da so študenti sprejemali enako sporočilo podpore in spodbude tako na zavedni kot nezavedni ravni. V sugestopediji se velik pomen pripisuje kakovosti zvoka in naglasu učitelja. Na posnetkih iz poznih 60. in zgodnjih 70. let so učitelji in njihovi supervizorji sledili temu, da se je od učiteljev pričakovalo, da variirajo z višino in glasnostjo glasu ter tempom govora, kot to počno dobro izurjeni igralci. Neposrednost je bila dosežena s pozitivnimi čustvi in smehom. Posebno pozornost so na inštitutu namenili tudi okoljskim dejavnikom pri učenju. Razredi so bili majhni, a prijetni in privlačni. Okna so se odpirala na cvetlični vrt. V razredu so bile uporabljene svetle barve in mehka svetloba. Različne vrste glasbe so ustvarjale prijetne zvoke; še posebej je to veljalo za 'mehko' in počasno glasbo med primarnim in pasivnim (sproščenim) delom učne ure. Število študentov je bilo omejeno na dvanajst, učitelji pa so se lahko prosto sprehajali po razredu in bili interaktivni z vsemi člani in vsakim posebej. Učenci so sedeli v krogu ali v obliki konjske podkve z učiteljem na čelu razreda. Kot smo omenili, je ta razporeditev idealna za doseganje interakcije, hkrati pa ohranja učitelja kot dominantno figuro. V sugestopedičnem jezikovnem razredu sta toplino, spontanost in neposrednost signalizirali dve proksemični navodili. Prvo je manjša fizična razdalja med učiteljem in študentom, drugo pa orientacija učiteljevega telesa, ko je stal pred razredom. Na Inštitutu za sugestologijo so bili kandidati za učitelje v poznih 60. letih poučevani 'ena na ena'. Niso pa jih učili neverbalne komunikacije v tem smislu, kot ta termin razumemo v zahodni Evropi in Severni Ameriki. Učili so jih psihologije igranja in umetnosti sugestije, to je tistih disciplin, pri katerih je neverbalna komunikacija že naravno vključena. Čeprav to ni bilo imenovano 'neverbalno', so učitelji kandidati vadili neverbalno komunikacijo v razredu – pod vodstvom mojstrskega učitelja Aleka Novakova (Bancroft, 2013).

	S sugestopedičnimi navodili se je intelektualno delovanje študentov izboljšalo. Omenjeni način dela in uporaba neverbalne komunikacije, upoštevanje okoljskih dejavnikov ter njihovo vključevanje v proces učenja, upoštevanje pedagoških pristopov sugestopedija pomeni, da se intelektualne funkcije učenca spremenijo in da se njegovo intelektualno delovanje izboljša.

	V današnjem sistemu izobraževanja v Sloveniji je preverjanje znanja učencev samoevalvacija in samorealizacija za izobraževalni sistem. Sem sodijo nacionalna preverjanja znanja na koncu osnovnega šolanja, ob zaključku srednjega šolanja, ko sledijo zaključni izpiti in matura. Vse to za učence in dijake pomeni nabiranje točk, ki so pogoj za sprejem na fakultete. V akademskem svetu je pomembno število pisnih in ustnih objav, ki so ovrednotene s točkami. Zbrane točke pa omogočajo napredovanje v določene nazive oziroma napredovanje nasploh. Vrednotenje pisnih objav je odvisno od uredniške politike objavljanja del, ki je lahko izraz moči in ne argumentov. To je družba točk za točke. Postulat je, slediti perspektivi institucije in ne učencu, kar je v nasprotju z zgoraj omenjenimi teorijami in praksami Lozanova in njegovih sodelavcev. Živimo v času pandemije bolezni covid-19, ki predstavlja obsežen problem, krizo na področju družbe, šolstva, zdravstva, gospodarstva, medosebnih odnosov in politike. Prav ta kriza je izziv, ki nam omogoča in sporoča, da je čas za predrugačenje celotnega sistema.

	Glede na metodologijo in sugestopedagoška načela delovanja ter na osnovi splošne teorije o sugestiji nas v nadaljevanju zanima polje genialnosti. Kdo je lahko genij?





Se geniji rodijo ali vzgojijo?


	Že več stoletij se človeštvo ukvarja z vprašanjem, kdo so geniji, zakaj so nekateri izjemni umi veliko več kot zgolj bistre glave. Ekipa raziskovalcev, katerih predmet raziskovanja je bila narava genialnosti, se je spraševala: Zakaj so nekateri ljudje bistveno inteligentnejši ali ustvarjalnejši od drugih? Susan Goldberg v svojem prispevku opisuje, da se pri vprašanju, kdo so sploh geniji, že na začetku pojavijo težave.

	Ko so uredniki znanstvenih revij začeli zbirati portrete za galerijo genijev iz preteklosti (ker je pri živečih težje določiti, kdo je zares genij), je postalo očitno, da gre za moteče homogeno skupino. V znanosti, umetnosti, državništvu, književnosti, filozofiji in podjetništvu so kot genije najpogosteje slavili bele moške evropskega rodu. Morda nas to ne bi smelo presenetiti. Zgodovino namreč pišejo zmagovalci in ti zmagovalci so vladajoči razred, pripadniki prevladujoče kulture, ki postavljajo merila za vključitev v ekskluzivni klub genijev. Če so se pojavili prispevki genijev, ki niso pripadali temu 'klubu' (dosežki žensk, oseb drugačne barve polti ali veroizpovedi), so jih podcenjevali, zavračali in celo označili za neprimerne ali trdili, da jih je ustvaril kdo drug. Nekaj teh stereotipov je prisotnih še danes. Raziskava, katere izsledke je objavila revija Science, je pokazala, da deklice že pri šestih letih, redkeje kot dečki, označijo pripadnice svojega spola za »zelo zelo pametne«. Še huje, raziskava je pokazala, da deklice v skladu s svojim prepričanjem tudi ravnajo. Približno pri šestih letih se začnejo izogibati dejavnostim, ki naj bi bile za »zelo zelo pametne« otroke. Si naš planet lahko privošči tako ovirati kateregakoli velikega misleca, da bo ta izgubil pogum in odnehal? Ni treba biti genij, da lahko odgovoriš z odločnim 'ne'. Ni pa vse tako črno. V današnjem svetu, kjer smo na različnih celinah neprestano v stiku drug z drugim, ima vsak od nas možnost opaziti prebliske genialnosti, ko se pojavijo. Pozornejši kot bomo, očitneje bo, da družbeni dejavniki, kot so spol, rasa in družbeni sloj, nimajo na to prav nobenega vpliva, meni Susan Goldberg, ki je s svojo ekipo raziskovala polje genialnosti (Goldberg, 2017).

	V zgodovini so le redki posamezniki izstopali z meteorsko uspešnostjo. Murasaki Šikibu zaradi literarne domiselnosti, Michelangelo zaradi mojstrskega občutka, Marie Curie zaradi znanstvene pronicljivosti. Nemški filozof Arthur Schopenhauer trdi, da »genij razsvetli nebo svojega časa kot komet«. Poglejmo na primer Einsteinov vpliv na fiziko. Razen moči svojega uma ni imel na voljo nobenega drugega orodja, pa mu je uspelo s teorijo relativnosti predvideti, da masivni, pospešeno gibajoči se predmeti, kot so črne luknje, ki krožijo druga okoli druge, ustvarjajo valovanje v tkanini prostora in časa. Šele sto let pozneje so znanstveniki ob podpori izredno zmogljivih računalnikov in z napredno tehnologijo dokončno dokazali, da je imel prav. Pred petimi leti pa so fizično zaznali obstoj gravitacijskega valovanja. Zaradi Einsteina je naše razumevanje zakonov vesolja bistveno drugačno, kot bi bilo sicer. Hkrati pa ostaja naše razumevanje pameti, ki je omogočila ta odkritja, precej nepopolno. Kako to, da je bila zmogljivost njegovih možganov, njegovih miselnih procesov tako drugačna od tiste, s katero so delali njegovi zgolj nadpovprečno nadarjeni kolegi? Zakaj je nekdo genij? Filozofi že dolgo premišljujejo o izvoru genialnosti. Starogrški misleci so bili prepričani, da se pesniki, filozofi in druge ugledne duše z »veličastno močjo« za sposobnosti lahko zahvalijo presežku ene izmed štirih telesnih tekočin po Hipokratu (črnega žolča), kot razlaga zgodovinar Darrin McMahon, avtor knjige Božanski srd: zgodovina genialnosti (Divine Fury: A History of Genius). Frenologi so skušali znake genialnosti najti v lobanjskih izboklinah, kraniometristi so zbirali lobanje – tudi lobanjo filozofa Immanuela Kanta – da bi jih sondirali, merili in tehtali. Nobeden od njih ni odkril enotnega vzroka genialnosti in zelo malo verjetno je, da kaj takega sploh obstaja. Genialnost je preveč izmuzljiva, preveč subjektivna, preveč vpeta v vrednostne sodbe preteklosti, da bi jo zlahka opredelili. Skupaj se mora izraziti veliko različnih značilnosti, zato ni preproste človeške lestvice, po kateri bi jo lahko brez težav izmerili. Namesto tega se lahko lotimo razvozlavanja uganke po njenih zapletenih in med seboj prepletenih sestavinah, kot so inteligentnost, ustvarjalnost, vztrajnost, pa tudi splet srečnih okoliščin (če naštejemo samo nekatere), potrebnih, da se pojavi oseba, ki je zmožna spremeniti svet. Genialnost so dolgo povezovali z izmerjeno inteligentnostjo, zato so takšne meritve v preteklosti pridobile precejšnjo veljavo. Lewis Terman, psiholog z Univerze Stanford, ki je pomagal razvijati inteligenčni test, je bil prepričan, da bo z njim mogoče odkriti tudi genialnost. V 20. letih prejšnjega stoletja je v raziskavo vključil več kot 1500 kalifornijskih šolarjev z inteligenčnim kvocientom, višjim od 140. Preseganje te mejne vrednosti je imenoval »skoraj genialnost ali genialnost«. Zanimalo ga je, kako uspešni bodo v življenju v primerjavi z drugimi otroki. S sodelavci so preiskovance poimenovali »termiti«, jim sledili na življenjski poti in o njihovih dosežkih napisali zbirko poročil Genetske študije genialnosti. V tej skupini so se znašli nekateri poznejši člani Ameriške državne akademije znanosti, politiki, zdravniki, profesorji in glasbeniki. Štirideset let po začetku raziskave so raziskovalci dokumentirali tisoče akademskih izvedenskih mnenj in objavljenih knjig, pa tudi številne odobrene patente (350) in napisane romane (okoli 400) (Kalb, 2017).

	Kljub vsemu so Terman in sodelavci ugotovili, da mogočna inteligentnost sama po sebi ni nobeno zagotovilo za izjemne dosežke. Številni preiskovanci kljub vrhunskemu inteligenčnemu kvocientu v življenju niso dosegli večjega uspeha. Več desetim ni uspelo končati študija na fakulteti v prvem poskusu. Pri tistih, pri katerih inteligenčni kvocient ni bil dovolj visok za vključitev v raziskavo, pa so postali najuglednejši na svojih področjih. Med njimi sta najbolj znana Luis Alvarez in William Shockley, oba prejemnika Nobelove nagrade za fiziko. Takega podcenjevanja ljudje niso bili deležni prvič v zgodovini. Charles Darwin se je spominjal, da je veljal za zelo povprečnega fanta, ki je sodil bolj pod spodnjo mejo običajne inteligentnosti. V odrasli dobi pa je pojasnil skrivnost izvora čudovite raznolikosti rastlinstva in živalstva na planetu. Znanstveni dosežki, kakršna je Darwinova razvojna teorija na podlagi naravnega izbora, ne bi bili mogoči brez ustvarjalnosti in sestavine genialnosti, ki je Terman ni mogel izmeriti. Zato pa je uspelo ustvarjalnost in z njo povezane procese deloma pojasniti ustvarjalnim ljudem samim. Scott Barry Kaufman, strokovni direktor Inštituta za domišljijo v Philadelphiji, se ukvarja s posamezniki, ki izstopajo po tem, da so pionirji na svojih področjih. Med njimi sta psiholog Steven Pinker in komičarka Anne Libera iz skupine Second City. Zanimalo ga je, kako se jima porajajo zamisli in domislice. Kaufmanov namen ni razkrivanje genijev. To besedo povezuje z družbeno presojo, ki postavlja na piedestal peščico ljudi, hkrati pa prezre številne druge. Spodbuditi želi domišljijo pri vsakem človeku. Iz pogovorov s temi posamezniki je ugotovil, da doživijo trenutek »aha«, torej preblisk razumevanja, ki vznikne čisto nepričakovano: v sanjah, med prhanjem, na sprehodu – pogosto po obdobju poglobljenega razmišljanja. Podatke sicer sprejemajo zavedno, obdelujejo pa jih podzavestno, zato se rešitev pojavi, ko jo razum najmanj pričakuje. Dobre zamisli ponavadi niso posledica intenzivnega osredotočanja nanje, meni Kaufman. Nekaj vpogleda v nastanek teh trenutkov »aha« ponujajo preiskave možganov. Rex Jung, nevroznanstvenik z Univerze New Mexico, pravi, da je ustvarjalni proces odvisen od dinamičnega sozvočja različnih živčnih mrež, ki delujejo skupaj in črpajo iz več možganskih predelov (iz desne in leve poloble hkrati), še posebej iz delov prefrontalne skorje. Ena od teh mrež leži v zunanjih delih možganov in je odgovorna za sposobnost izvajanja nalog za potrebe, ki izhajajo iz zunanjega sveta, na primer odhajanje na delo in plačevanje davkov. Druga je povezana z notranjimi miselnimi procesi, s sanjarjenjem in predstavljanjem ter se razteza predvsem po osrednjih delih možganov (Kalb, 2017). Nevroznanstveniki se ukvarjajo z vprašanjem, kaj možganom omogoča izjemne miselne procese, drugi raziskovalci pa skušajo ugotoviti, kdaj in iz česa se razvije taka sposobnost. Se geniji rodijo ali nastanejo? Darwinov bratranec Francis Galton je ugovarjal zamisli o »domnevni naravni enakosti«, kot jo je imenoval. Bil je prepričan, da je genialnost dedna. Da bi to dokazal, je raziskal družinska drevesa več posameznikov, ki so bili v različnih pogledih vodilni v Evropi, med njimi družinsko drevo Mozarta, Haydna, Byrona, Chaucerja, Tita Flavija in Napoleona. Galton je izsledke objavil leta 1869 v knjigi Dedna genialnost (Hereditary Genius), s katero je spodbudil razprave, ali so lastnosti »prirojene ali pridobljene«, ter postavil temelje pozneje zlorabljene evgenike. Geniji so redki, je sklenil Galton, saj jih je bilo manj od enega na milijon. Niso pa bili nevsakdanji primeri, v katerih so imeli bolj ali manj slavni možje ugledno sorodstvo, je zapisal. Zaradi napredka genetike je zdaj mogoče raziskovati molekularno izhodišče človeških lastnosti. Zadnjih nekaj desetletij zato znanstveniki iščejo gene, ki bi lahko bili povezani z inteligentnostjo, vedenjem in celo tako edinstvenimi sposobnostmi, kot je popoln posluh. Pri raziskovanju inteligentnosti se v zvezi z uporabo teh raziskovalnih izsledkov porajajo številna etična vprašanja. Poleg tega je področje izredno zapleteno, saj je lahko pri tem udeleženih več tisoč genov – vsak h končnemu učinku prispeva le drobec. Kako pa je z drugimi vrstami sposobnosti? Je glasbena nadarjenost deloma posledica naravne danosti? (McMahon, 2017)

	Kraljevi kolidž v Londonu je sodeloval v longitudinalni raziskavi genetika Roberta Plomina, ki je skušal ugotoviti, kako geni in okolje vplivajo na razvoj. Vzorec v raziskavi je štel okoli 10.000 parov, v katerih so bili eno- in dvojajčni dvojčki. Ugotovil je, da večina genijev ni imela genialnih staršev, ter zaključil, da je genetika inteligentnosti neznansko zapletena. Številni uveljavljeni glasbeniki, kot sta tudi Mozart in Ella Fitzgerald, naj bi imeli absolutni posluh, ki naj bi jim pomagal pri doseganju vrhuncev na glasbeni poti. Vendar sam genski potencial še ni nikakršno zagotovilo za dejanski uspeh. Genialnost je deloma pridobljena, pa tudi pogojena z družbenimi in kulturnimi vplivi. To dokazujejo vrelci genialnosti na posameznih krajih v posameznem zgodovinskem trenutku. Takšni primeri so na primer Bagdad v zlati dobi islama, Kalkuta med bengalsko renesanso ter današnja Silicijeva dolina. Vedoželjni um lahko najde vso intelektualno spodbudo, ki jo potrebuje, doma. Tako je bilo pri Terenceu Tau iz avstralske Adelaide, ki je danes znan kot eden najpronicljivejših matematikov. Že zgodaj v otroštvu je kazal neverjeten smisel za jezike in števila, starši pa so zanj ustvarili okolje, v katerem je lahko v celoti razvil zmožnosti. Priskrbeli so mu knjige, igrače in igre ter ga spodbujali k samostojni igri in učenju. Oče Billy je prepričan, da sta z materjo s takim ravnanjem spodbudila sinovo izvirnost in spretnost pri reševanju težav. Ko je Tao vstopil v šolo, sta Billy in Grace poiskala dodatne možnosti za naprednejše učenje. Imela sta srečo, da sta naletela na učitelje, ki so dali sinu priložnost, da nadgradi svoj um. Pri sedmih letih se je Tao vpisal v srednjo šolo, pri 13 na fakulteto, pri 21 je postal profesor na Univerzi Kalifornija v Los Angelesu. »Nadarjenost je pomembna,« je nekoč napisal v spletni dnevnik, »a še pomembnejše je vlaganje v razvoj sposobnosti.« Naravne danosti in primerno okolje kljub vsemu niso dovolj za doseganje genialnosti, če ni ustrezne spodbude in vztrajnosti. Prav to so osebnostne lastnosti, ki so silile Darwina, da je dve leti izpopolnjeval knjigo O nastanku vrst, in indijskega matematika Srinivasa Ramanudžana, da je napisal več tisoč formul. Na delu pa so bile tudi pri psihologinji Angeli Duckworth, ki je prepričana, da je za uspeh potreben splet navdušenja in nepopustljivosti, kar imenuje »zagrizenost«. Duckworthova, ki je tudi sama »genij« MacArthurjeve fundacije in profesorica psihologije na Univerzi Pensilvanije, meni, da na koncept genialnosti prevečkrat zavajajoče gledamo kot na nekakšno čarovnijo, kakor da bi bili veliki dosežki posledica nepredvidenega enkratnega dogodka, za katerega se sploh ne bi bilo treba truditi. Zagovarja sicer trditev, da so med posamezniki razlike v nadarjenosti, vendar je prepričana, da sta ključni za uspeh neomajnost in disciplina, ne glede na sposobnosti. Ko natančneje pogledamo koga, ki je naredil kaj sijajnega, ugotovimo, da brez truda ni šlo (McMahon, 2017).

	Ob pregledovanju možganskih posnetkov, narejenih s funkcionalnim magnetnoresonančnim slikanjem (fMRI), je specialist za sluh Charles Limb odkril, da džezovski glasbeniki in reperji med improviziranjem 'utišajo' dele možganov, odgovorne za samonadzor. Limb je uporabil EEG in izmeril tudi električno aktivnost v možganih drugih ustvarjalnih posameznikov. V laboratoriju na Univerzi Kalifornija v San Franciscu jo meri pri sebi. Edino, kar deluje, pravi džezovski pianist Keith Jarrett, ko improvizira, je to, da se prepustiš. Dolgoletni preučevalec genialnosti in profesor Keith Simonton trdi, da veliki dosežki pridejo šele po več poskusih. Večine znanstvenih člankov nikoli nihče ne navaja. Večina skladb ni nikoli posneta. Večina umetniških del ni razstavljena. Thomas Edison je izumil fonograf in prvo žarnico za široko rabo, vendar sta to le dva od njegovih več kot tisoč priznanih patentov v ZDA. Brez podpore se morebitni geniji nemara sploh ne bodo razvili, saj so brez nje prikrajšani za možnost, da bi bili produktivni. V preteklosti so ženskam odrekali formalno izobrazbo, zato poklicno niso mogle napredovati. Njihovi dosežki so bili ves čas podcenjeni. Mozartova starejša sestra Maria Anna je bila odlična čembalistka, vendar ji je oče onemogočil nadaljnje ustvarjanje, ko je bila pri 18 letih po njegovem godna za možitev. Polovica žensk iz Termanove raziskave je končala v vlogi gospodinje. Ljudje, ki se rodijo v revščino ali zatiranje, ne dobijo priložnosti za kaj več kot za preživetje. Če pomislimo, da je genialnost nekaj, kar lahko posebej obravnavamo in gojimo, meni zgodovinar Darrin McMahon, je res velika tragedija, da je več tisoč genijev in morebitnih genijev ugasnilo in umrlo. Za vso zgodovino pa velja, da so se bistre glave zgrinjale v vozlišča ustvarjalnosti, kakršno je danes Silicijeva dolina. Tam je Wenzhao Lian, raziskovalec v podjetju Vicarious, ki se ukvarja z umetno inteligenco, učil robota, kako prepoznati predmete in ravnati z njimi (McMahon, 2017).

	V izsledkih raziskave avtorji članka povedo, da je genialnost preveč izmuzljiva, subjektivna in preveč vpeta v vrednostne sodbe preteklosti, da bi jo zlahka opredelili. Tudi tu se izkaže, da je psihologija, ki je bila dolga leta 'pripeta' na medicino, izumila IQ-teste, za katere postaja jasno, da so pomanjkljivo relevantni, slabi pokazatelji dejanskih zmogljivosti in ustvarjalnosti učenca oziroma posameznika. Psiholog Terman z IQ-testom ni odkril genialnosti niti genijev, čeprav je bil prepričan, da jih bo. To kaže predvsem na to, kako je test enodimenzionalen in ozek. Neupoštevanje različnih spletov okoliščin posameznika ter kontekst časa in prostora botrujeta temu, da je dejanski pokazatelj preveč omejen, da bi lahko bil povsem veljaven. Posledica takšnega odkritja je vpliv medicine na psihologijo, kot zapiše Jung v zgodovini psihologije, ki je ozko zastavljena in zelo specifična. Posameznika se zaznamuje, določi in klasificira. To priča o tem, da izhaja »znanost« iz tega, kako onemogočiti, onesposobiti, okarakterizirati z namenom, da imamo boljši nadzor nad situacijo. Tu je prepotreben obrat v tisto, kar je možno, kar razširja, osvobaja, in ne obratno. Večina genijev »nima genialnih staršev«, ugotavlja Plomin, kar pomeni, da genialnost ni dedna. Revščina je na primer družbeni pojav, ki se vse bolj širi in poglablja tudi v današnjem času. Otroci, ki se rodijo v revščino (in to je pomembno sporočilo za današnji čas, o čemer je pisal tudi slovenski sociolog in profesor Srečo Dragoš), so na nek način zapisani in zaznamovani v trajno revščino. To je katastrofalno. Če so starši revni, je pojav trenuten in ga je mogoče premostiti, če pa so otroci rojeni v revščino, je pojav že zakoreninjen, kar pomeni, da ne dobijo priložnosti za kaj več kot za preživetje, pa še to komajda. Kabinetno preučevanje nas pripelje do mnogih hipotez in vprašanj pri nadaljnjem delu. Do nekaterih odgovorov smo prišli, predvsem pa do številnih vprašanj, ki nakazujejo nove hipotetične trditve. Na vprašanje, ali lahko z uporabo metodike in prakse Lozanova, ki ju izpostavlja v svojih znamenitih delih, postanejo učenci geniji, ne bomo dobili hitrega in enoznačnega odgovora, in sicer zaradi zapletenosti pojava, ki zahteva dolgotrajnejšo empirično eksperimentiranje, analiziranje in obravnavo. Geniji, kot kažejo izsledki raziskav znanstvenikov, ki so jih objavili v znanstvenih revijah, se niti ne samo rodijo in niti ne le vzgojijo. V spektru barvitosti dejavnikov, odvisnikov in deležnikov se lahko utrnejo zamisli – kot strela z jasnega – tistemu, ki ima »genialne starše« ali pa ne. Korelacij niso našli. Vse bolj se v te fenomene vključuje tudi pomen okolja, okoliščin in pluralnosti interakcij.





Namesto zaključka


	Namesto zaključnih sklepov in trditev se vprašajmo: Kako priti do virov in uporabiti to, kar nosimo v sebi, pa je pozabljeno? Odmaknjeno na stranski tir ali celo izgubljeno? Zakaj so bili ti viri postavljeni v mirovanje, v neopazne zaprašene votline ter kote kolektivnega ali/in individualnega nezavednega in jih sedanji vsakdan ne doseže ali ne želi doseči? To so viri, ki so uporabni in učinkoviti v svoji prvobitnosti. Sugestija, hipnoza, placebo, sugestopedija so obstoječe metode, načini in orodja, ki delujejo in so delovala v dobrobit človeštva, pa so praktično nekoliko izumrla, premalo se raziskujejo, saj so jih izpodrinile globalizacijske težnje po kopičenju kapitala.

	V prvem poglavju nekoliko obsežneje predstavimo pomen in sopomene termina sugestija, saj je beseda povezana z zavednim, nezavednim, izkustvi, vedenjem. Mestoma se zdi, da neskladja tičijo prav v terminih, postavitvi, pojmovanju, predstavitvi pojmov in terminologiji, v semantičnem diskurzu; prav tako v pojmovanju zavednega in zavesti. Antični narodi niso imeli zdravnikov in ne zdravil, s pomočjo sugestije je telo bilo in je sposobno zdraviti samega sebe. Takratne ozdravitve so pripisovali vplivom zvezd, talismanov in tako dalje. Ko je šla praksa zdravljenja iz vzhoda v Egipt in nato v Grčijo, je zdravljenje potekalo s ceremonijami v templjih. Kasneje so uporabljali kulte za dobro počutje. Prakticiranje s kulti je bilo zdravilno, vendar po drugi strani problematično in škodljivo za tiste, ki niso verjeli ali so imeli negativno izkušnjo s kultom ali kultno osebnostjo. Ko so izumili eter, je kemijska znanost zacvetela. Pozabljeni so bili vplivi, okoliščine, medosebni odnosi. Obredi, rituali, teatralizacija so imeli še vedno pomembno vlogo, vendar znotraj konteksta medikamentizacije. Ko so na Japonskem v začetku 20. stoletja raziskovali uporabnost hipnoze, so posebno pozornost usmerili v tehnike in sugestivno moč tistega, ki sugerira, in ne v problem tistega, ki sugestijo prejema. Lahko bi rekli, da je bila pozornost namenjena sugestivnemu odnosu med klientom in tistim, ki daje sugestijo. Podobno je Američan Dave Elman poudarjal, da nihče od terapevtov nima moči nad klientom. Konteksti sugestije se med Japonsko, ZDA in zahodno Evropo niso razlikovali. Razlika se je pokazala v načinu uporabe, pristopu k delovnemu odnosu in načinu opredelitve razmerja klient – hipnoterapevt. Japonski znanstveniki so se ukvarjali z odnosom med hipnotizerjem in hipnotiziranim, z interakcijo in součinkovanjem. Vzporejali so tehnike in borilna tekmovanja ter odnos med hipnotizerji in hipnotiziranimi. V japonskih razpravah so se pojavljale teme, kot so: zgled, molčečnost, zgovornost in laganje sugestorja. Slednje je slaba sugestija in vpliv le-te na klienta. Murakami je podiral stereotipne predstave, izhajajoč iz starodavnih trditev, da so bolj sugestibilni tisti posamezniki, ki so 'nestabilni' ali 'slabotni'. Iz razumevanja sugestije in sugestiranega na Japonskem, ki gleda na to s teorijo interakcije, v njej ni treba posebej izpostavljati etičnih meril za tistega, ki podaja sugestijo, oziroma hipnotizerja. Že v sami genezi razumevanja odnosa hipnotizer – hipnotizirani je prisotna zahteva, da morajo biti hipnotizerji popolnoma koncentrirani in samozavestni, trdi Den Tsukahara. To pa pridobijo s prakticiranjem tehnik samokultivacije. Ko sta v 21. stoletju Oakley in Barnier znanstveno preučevala sugestijo v okviru hipnoze, sta jo označila kot proceduro in kot produkt. In ko govorimo o zgodovini in soodvisnosti hipnoze, sugestije, zavednega in nezavednega, imamo v mislih, da filozofi že 26 stoletij razpravljajo o tem, da je treba vedeti, da paradoksi uma in telesa niso empirični, ampak konceptualni.

	Etično delovanje, etična načela, etična drža posameznikov in družbenopolitični sistemi so vprašanja, ki namesto sklepne misli ostajajo odprta in pomenijo izziv za sedanjost in prihodnost. Etika, ki je obstajala v zgodovini, je odrinjena na stranski tir, morda pozabljena ali celo izgubljena. Družbenopolitična ureditev je lahko razlog, ki narekuje umestitev ali neumestitev sugestologije in sugestopedije v koncepte dela in posamezne diskurze. Ne gre za nova odkritja perspektive, ki naj bi jo umestili v sistem, ampak naj nastane sistem, ki bo vseboval perspektivo preteklosti in sedanjosti.

	Pri pomagajočih poklicih naj bi šlo najprej za poslanstvo, etiko in strokovnost. Ne smemo pozabiti na pomen sugestivnega odnosa, na sovplivanje med tistim, ki sugerira, in tistim, ki sugestijo prejema. Prav tako naj naša pozornost seže tudi do dogajanja med osebama, v prostor, ki je prisoten med obema, vmesni prostor. V zgodovini so znana zdravljenja, ki so potekala v obliki ceremonij, kar delno velja še danes za nekatere skupine in posameznike (verska romanja ipd.), pri čemer danes ob pluralnosti ponudbe in absorpcije 'pomagal' in 'zdravil' ne moremo z gotovostjo trditi in pripisati ozdravitev samo eni dejavnosti ali eni komponenti. Pomemben segment za zdravljenje različnih anomalij je, da jih zdravimo v skupnosti (na primer težave v duševnem zdravju, delikventnost, ipd.).

	Chalmers predlaga razpravo o izkustvu namesto o fenomenalni zavesti in o kvalijah. Govori o izkustvu kot o pojavu in hkrati o problemu, znotraj katerega govorimo o zavestnem, prav tako pa tudi o terminu zavedanje, ki ga razlaga kot manj obteženega. Chalmers meni, da je zavest dvoumen izraz, ki se nanaša na dva različna pojava. Tudi Laing govori o izkustvu in o doživljanju in ne o vedenju. A če ne govorimo o doživljanju, o izkustvu, kako lahko govorimo o spoznanju? Kognitivnem? Ali o vedenju? Za razlago izkustva potrebujemo nov pristop. Približati se je treba težkemu problemu, in sicer z novim pristopom, z drugačnimi metodami, trdi Chalmers. Ko imamo opravka s problemom, ki razlago struktur in funkcij presega, so te nevrofiziološke metode in tudi metode kvantne mehanike nemočne. Chalmers tudi meni, da pri izkustvu ni problematična fizikalna razlaga funkcij, temveč pojmovna ugotovitev, da razlaga funkcij za zadovoljivo razlago izkustev ne zadošča. Izkustvo ni razlagalni postulat, temveč avtonomni eksplanandum in potemtakem za tovrstno eliminacijo ni primeren kandidat. Chalmers je razdelil probleme, povezane z zavestjo, na lahke in težke. Duševno stanje včasih označimo kot zavestno, izjava, da je nekdo zavesten, pa pomeni samo to, da je nekdo buden. Ali je mogoče te pojave pojasniti znanstveno? Thomas Nagel je pojasnil: »Biti bitje je subjektivni vidik, ki pomeni izkustvo.« Drugi način: »Izraz zavest je omejen na pojave, povezane z izkustvom.« Manj obtežen izraz pa je zavedanje. Pri dvoumnosti izraza zavest se v znanstvenih razpravah pojavljajo trditve znanstvenikov, da je zavest nekaj skrivnostnega, neotipljivega, neizrekljivega. Na tem mestu se pojavi težek problem. Opravka imamo z izkustvom. Zavedno lahko razumemo kot stanje in/ali kot lastnost. Iz osebne izkušnje vemo, kaj je zavedno, vendar ga ne znamo definirati. Možno je, da se nezavedno informacijsko procesiranje pojavi v globokem spanju, brez sanj ali v anesteziji. Vendar je definicija sporna, ker je povezana z merljivimi pokazatelji aktivacije centralnega živčnega sistema; zavedno kot stanje pa deluje s kognitivnimi vsebinami. Na zavedno gledamo kot na lastnost ali kot na značilnost kognitivne vsebine, ki vsebuje potlačene kvalije, meni Breitmeyer.

	Jung definira zavest, ki je nad in podzavest. Pojasni, kaj je psihično, zavedno in nezavedno. Vendar ob tem pravi, da če naj ugodi znanosti, mora biti objektivno. Kako naj bo izkušnja objektivna? Kolektivno nezavedno se podeduje in lahko postane zavedno. Ko gre Jung od objektivnega k subjektivnemu, opozori na interakcijo klient – terapevt, na subjektiviteto terapevta in njegov vpliv na odnos. Tu najdemo skupni imenovalec z japonskimi znanstveniki, ki so raziskovali interakcije med klientom in strokovnjakom. Descartes je podobno kot Aristotel trdil, da »ne moremo imeti nobene misli, ki se je ne zavedamo v trenutku, ko je v nas«, kar z drugimi besedami lahko razumemo in si razlagamo kot misel, ki jo mislimo tukaj in zdaj, se je zavedamo, kar pa ne pomeni, da nezavedno ne obstaja. Čeprav je trdil, da so vsa mentalna stanja zavedna, je vendarle dopuščal, da bi bila včasih tudi nezavedna.

	Številni omenjeni avtorji raziskujejo in polemizirajo o zavednem kot o nečem, kar v danem trenutku občutimo ali mislimo. Misleci razčlenjeno in razdrobljeno na različne načine pojmujejo, kaj je zavedno. O nečem zunanjem, ki prihaja s pomočjo naših osebnih zaznav, misli, subliminalne percepcije. Hipotetična trditev, ki jo postavljamo, je, da je zavedno (zavedati se) zelo blizu pojmu pozornost oziroma osredotočenost. Čeprav se zdi, da je morda pozornost entiteta, ki pomeni le orodje za dosego zavedanja, po drugi strani lahko vidimo, da je osredotočenost lahko hkrati orodje in produkt, ki je zaveden in doživet zavestno. Če se premaknemo, zaklenemo vrata, pijemo pijačo in se na to osredotočimo, to delamo zavestno, zavedno, če ne, ta dejanja pomenijo rutinsko izvajanje dejanj, ki niso zavedna, ampak (avtomatska) nezavedna. Pozornost je le ena komponenta, ki določi, kdaj bo nekaj zavedno in kdaj nezavedno; nemara je tudi možno, da je sama osredotočenost, pozornost speljana v cilj kot enačenje zavednega. Podobno opredeljuje zavedno zenbudistična filozofija. Pozornost, ki je lahko lastnost ali stanje. Znotraj tega ni kategorizacije, ampak vlada soodvisnost od številnih dejavnikov in okoliščin, glede na to pa lahko opredelimo, kaj je zavest in zavedno.

	V Moscovicijevih spoznanjih lahko vidimo negativne vplive sugestije. V njegovem preučevanju posameznika in množice vidimo, da posameznik v nekih okoliščinah deluje zavedno in da se posameznik spremeni v nekoga drugega v množici, ker se znotraj nje izgubi, se zmanjša in izpridi. Treba se je osvoboditi skupine, da bi lahko deloval zavedno. Schiller pravi: »Vsak je inteligenten in razumljiv, dokler ga razumevamo posamično, kot del neke skupine pa postane posameznik neracionalen.« Moscovici poudari, da so socialne predstave kognitivni sistemi s svojo lastno logiko in jezikom. Po Moscovicijevem mnenju je fizična realnost v ozadju, človek je določen s socialno realnostjo. Goffman meni, da je socialna interakcija nosilka pojavov, kjer posameznik pridobi izkušnjo in jo subjektivno organizira.

	Gergen in Davis glede socialne realnosti pravita, da so koncepti, ki jih uporablja človek, različni in da niso odsev zunanjega, 'objektivno' obstoječega sveta v človekovi zavesti, temveč so to njegovi lastni, s socialno interakcijo oblikovanimi konstrukti, ki jih človek doživlja kot pravo objektivno obstoječo realnost. Avtorji, ki imajo skupno epistemološko orientacijo kot Gergen, govorijo, da obnašanje v zunanjem svetu ni preprost odsev le-tega v posamezniku. Bistveni so procesi, s katerimi človek predeluje informacije, in ti so tisti, ki s svojimi značilnostmi (so)oblikujejo vedenje.

	Block razlikuje dva tipa, kako so lahko stanja zavednega konceptualno samostojna: procesnoinformacijsko zavedno in fenomenalno zavedno, ki se pojavlja v povezavi s subliminalnimi vizijami. Ko Locke razpravlja o zavesti, govori o vesti, o refleksiji, ki tvori sebstvo, in ugotavlja, da iznajdba zavesti nima konca. Damasio zavest povezuje s spominom, Dennett se sprašuje, kaj je zavest in kdo jo ima. Živali? Ugotavlja, da so za konkretne odgovore potrebni konkretni eksperimenti. Eksperimenti na ljudeh potekajo z njihovim soglasjem. Živali, rastline, agregatna stanja ne soglašajo, ne dajo verbalnega soglasja za eksperiment. Dennett zaključi, da smo ljudje zavestni stroji.

	Kako bi bil robot lahko zavesten? Kako bi računalniški možgani robota podpirali zavest, če ne vemo, kaj je zavest? So možganski procesi istovetni zavestnemu izkustvu? Dennett za raziskovanje zavesti ponuja heterofenomenološko metodo. Opredeli jo kot uporabno za 'objektivno' in 'subjektivno' preučevanje zavesti. Vendar se na tem mestu zopet pojavi vprašanje, kako naj bo izkustvo objektivno. Kot pravi Jung: Ali ni vsako izkustvo subjektivna interpretacija? Pritrdili bi mu.

	Thomas Nagel ugotavlja, da s subjektivne ravni fenomenologije ne moremo preiti na objektivno raven fiziologije. Seth poudari, da namesto vprašanja, kako se je razvilo zavedno, lahko zastavimo vprašanje, kakšni so vzročni učinki zavednega z ozirom na sodobne možgane, telesa, vedenje. Pri razmisleku upoštevajmo vlogo, ki jo ima funkcionalno.

	Lozanov preučuje sugestijo in njen vpliv na posameznikove intelektualne sposobnosti. Trdi, da je v najširšem smislu vsako učenje izkustveno. Klasično tradicionalno izobraževanje in poučevanje je enodimenzionalno. Usmerjeno je v besedno simboličnost, v spoznanja, ne da bi upoštevali celovitost. Celovitost, ki obsega ureditev fizičnega okolja, medosebne odnose, čustvene potrebe učencev, skratka celovitost čutnega in fizičnega izkustva. Prav zaradi tega je tradicionalni način poučevanja pogosto kritiziran, ker je neučinkovit, brez dolgoročnih učnih rezultatov ter ima slabo motivacijsko in transferno vrednost. Danes je na tržišču ogromno ponudbe, vabil na različne tečaje, obljub o hitrem učenju in hitrem pridobivanju znanja, kar sovpada z današnjim potrošniškim trendom in proizvodnjo. Vendar je z vidika znanosti pomembno, da se preuči, na kakšnih predpostavkah ti modeli delujejo v odnosu do učenčeve duševnosti. Se lahko primerjajo in preverijo? Kateri modeli so možni za udejanjanje v šolskem sistemu? Procesi predelave dražljajev so zelo zapleteni. Vključujejo zavest, podzavest, in kot pravi Lozanov, parazavest. Šele z upoštevanjem teh bistev lahko razvijemo človekove potenciale. Sugestija pa lahko služi tudi kot sredstvo za delovanje na nezavedni ravni. Sugestija ima učinke v medosebnih odnosih, v pogovorih, v vsakdanjem življenju. Lahko pa jo izkoristimo načrtno in zavestno uporabljamo. Lozanov je raziskoval, kakšen vpliv ima sugestopedija na intelektualne sposobnosti oziroma kakšen je vpliv navodil na intelektualno delovanje posameznikov. Uporabili so različne teste in metode. Pokazalo se je, da pri posamezniku doseže spodbudo, nagiba se k tistemu, kar je možno, in ne k tistemu, kar ni možno. Sugestopedija poudarja vključenost učenca pri njegovih ciljih in ne išče ovir ter informacij o tem, česa učenec ne zmore, četudi si želi prav tisto, kjer ima ovire. Lozanov gre s svojimi metodami naproti učencu, pomaga mu pri premostitvi ovir, ne le informira, kot se na primer izkazuje pri IQ-testu, ki deluje na osnovi kategoriziranja in izločanja. Lozanov znotraj celostnega pristopa k poučevanju in učenju učencev poudarja pomen neverbalne komunikacije, še zlasti na področju učenja jezika. Pozitivna čustva in smeh. Glasnost glasu, tempo govora, višina glasu … Intelektualne funkcije učenca se spremenijo in njegovo intelektualno delovanje se izboljša. Na osnovi metodologije Lozanova in njegovih načel bi bilo zanimivo raziskovati in preučevati vpliv le-teh na učence, jih spremljati, hipotetično zastaviti in se vprašati: Ali se lahko na osnovi Lozanovega delovanja sproducirajo geniji? Znanstveniki, ki so raziskovali področje genialnosti, ugotavljajo, da se geniji ne rodijo že 'izdelani' in da se genialnost ne deduje. Večina genijev nima genialnih staršev. Zanimivo bi bilo raziskovati in spremljati učence iz šol po metodi Lozanova in oblikovati metodologijo z neposredno hipotetično domnevo, da geniji lahko postanejo ali/ne postanejo s pomočjo in zaradi pedagoških sredstev, metod in načel Lozanova. Iz izsledkov znanstvenih raziskav, ki so navedene v delu, razberemo, da se geniji niti ne rodijo niti ne vzgojijo, ampak je potrebno oboje, vključujoč okoliščine in mnoge okoljske dejavnike, ki vplivajo na posameznika. Lozanov poudarja, da bi zavestna uporaba sugestije koristila učencem v izobraževanju, in to tako na akademski kot osebni ravni. Dober odnos ima več pomenov. Najbolj je pomemben za učinkovitost zdravljenja. Japonski znanstveniki so poudarjali dober odnos predvsem v kontekstu terapevt – klient. Če na medosebne odnose pogledamo izven konteksta procesa zdravljenja, si lahko razlagamo, da vzrok bolezni tiči v medosebnih odnosih, ki jih imamo v vsakdanjem življenju. Da bolezen nastane pravzaprav v odnosu in da je prav odnos pomemben za reševanje in zdravljenje bolezni.

	To, kar doživlja klient, sta tudi Barnier in Oakley označila za zelo pomemben segment, kajti od tega je odvisno, kako dosledno in natančno bo sestavljena hipnotična sugestija. Prav to zahteva zelo jasno razumevanje tega, kaj doživlja klient. Kojc, ki je na nek način presegel kueizem in čigar vodilna maksima je bila moč duha in lastna spoznavna vednost, je pravzaprav govoril o izkustvu. Goffman pa je barvo izkustva opredelil kot organizacijo izkušnje, ki je odvisna od posameznika in okoliščin. Mestoma se zdi, da je isto povedano na različne načine oziroma da gre za uporabo različne terminologije. Vendar pa je skupni imenovalec socialna fenomenologija, znotraj katere raziskujemo doživljanje, ki je povezano s številnimi deležniki in okoliščinami. Gre pravzaprav za to, da težave, bolezni in probleme proizvedejo odnosi oziroma interakcije med ljudmi oziroma med posamezniki in družbo. In prav tu se jih lahko tudi reši. Sapolsky je to ponazoril s kratkim eksperimentom v okviru skupinske dinamike, ki ga je označil kot fenomen, paradigmo minimalne skupine, kjer je prišel do spoznanja, da ljudem ni mogoče z logičnim razmišljanjem izbiti iz glave nekega mnenja, če jim ga niso prej z logičnim razmišljanjem vbili vanjo. Gre torej za interakcije med posamezniki v družbenem kontekstu, kjer nastajajo problemi; prav tu jih je možno rešiti na način, s kakršnim so bili proizvedeni.

	Dejanje francoskega farmacevta Couéja, ki je v začetku 20. stoletja sledil svojemu poslanstvu in je prioritetno gledal na človeka in ne na zaslužek, ko je uporabil placebo, govori o zgodbi, ki je pomembna tudi za današnji čas. Uporaba starih orodij z novimi pristopi. Gre za pozitivne učinke sugestije, če je ta uporabljena s pozitivnim namenom. Sugestija ne zasvoji. Sugestije, ki jih prejemamo nezavedno ali ob katerih smo nemočni, da bi se jim lahko odrekli, nam lahko močno škodujejo. Placebo sprejmemo ali zavrnemo. Znotraj tega so pomembnejša etična merila, ki so v ospredju, ko gre za delovanje placeba oziroma sugestije. Avtoriteta, ki daje placebo, je lahko tisti, ki je družbeno uveljavljen in strokovno priznan, lahko pa je tudi oseba, ki ji zaupamo in ima takšne osebnostne atribute, na podlagi katerih ji zaupamo. Za nas je ta oseba pomembna in deluje po načelih etike. Relativizacija odnosov pove, da ob prerazporeditvi prioritet pri osebah, ki igrajo vlogo avtoritete in niso nujno zdravstveno usposobljene, nastaja spremenjena celotna slika. Ne gre za vsesplošno zanikanje medicinskega osebja in aparata, vendar opozarja na premike, ki so izven teh okvirov možni, znotraj sedanjih delujočih sistemov pa mnogo manj. Ne smemo spregledati povezave med družbenim okvirom posameznika in njegovo patologijo. Gre za družbene vzroke bolezni. Najmanj, kar je možno, je opozarjanje na manko, ki ga povzroča vsesplošna globalizacijska ekonomska preračunljivost, kjer etična drža praktično nima več mesta.

	Thomas Szasz, madžarsko-ameriški psihiater in humanist, meni, da danes žal etično upravljanje s krizami vse pogosteje nadomešča in zamenjuje konsenzualno ocenjevanje koristi in škode. Ne gre več za etična vprašanja, ampak je v ospredju ekonomija, tudi kadar gre za medosebne odnose.

	Michel Foucalt pravi, da ne dvomi v trdnost in družbeno nevtralnost medicinskega znanja, le postavlja ga v drug kontekst kot običajna medicina. Foucaultev argument nam omogoča razumeti, kako diagnoza bolezni, ki jo postavi zdravnik, lahko zelo prepriča bolnika. Foucault sugerira, da dejanja, kot je na primer zdravniški pregled, niso le načini, kako zdravnik dožene, kaj se v bolniku dogaja, temveč omogočajo in podpirajo poseben model telesa in telesne subjektivnosti posameznika. Ta dejanja so močna zato, ker nam je težko misliti o telesih v kakšnem drugem miselnem okviru, kot je ta, ki nam ga predstavlja zdravniška praksa. Satel in Stolba opozarjata na nevaren trend v sodobni medicini, ko zdravniki opuščajo etično refleksijo in presojo v vsakdanjem delu in jo prepuščajo posebnim strokovnjakom ali ustanovam, na primer poklicnim medicinskim etikom, pravnim svetovalcem ali posebnim etično-pravnim komisijam in delovnim telesom. Tudi to se zdi eden od neprimernih odzivov na izredno visoko kompleksnost medicinskega dela in na nemoč tradicionalnih 'obrtnih' pristopov k medicinskemu delu. Zaradi strahu pred preveč informiranimi in zahtevnimi bolniki ter njihovimi pritožbami, zaradi strahu pred pritiski zavarovalnic nekateri potegnejo nevarne bližnjice, v medicinski praksi opuščajo lastne etične refleksije in jo zožujejo zgolj na medicinsko tehniko in klinične preglede. Odločitve in odgovornost prelagajo na druge. Medicinskega znanja in zdravnikove etične refleksije ne moremo deliti. Potrebujemo etične zdravnike in ne samostilizirane poklicne medicinske etike, trdijo Sally Satel, Cristine Stolba in Mirjana Ule.

	Zahodna medicinska znanost, ki temelji na razčlenjevanju, analiziranju in na zdravljenju posameznih organov oziroma bolezenskih simptomov, poskuša tudi etiko in znanje deliti na dva subjekta, kot da sta ločena drug od drugega. V našem razmišljanju glede placeba in avtoritete je pomemben prav ta vidik. Posameznikova etična merila so prav tako pomembna kot funkcionalnost in funkcija zdravnika, saj je človeško telo sposobno zdraviti samega sebe z uporabo sugestije, ki pride od/iz človeka in ima lastnosti, ki ustrezajo tistemu, ki sprejme pozitivno sugestijo.

	Osrednja teza teorije simboličnega interakcionizma, ki jo je podal Mead v 20. stoletju, je, da izhodišče družbenega formiranja posameznika ni on sam, temveč interakcija, družbeni odnos, v katerem nastopajo posameznik in zanj relevantni drugi ljudje ali pomenljivi (signifikantni) drugi. Kozmos skupnih pomenov družbenih dejanj se razpre pravzaprav šele z govorom, z uporabo jezikovnih gest. Takrat se po interakcionistični teoriji pokaže možnost, da posameznik stopi v isti ali soroden odnos do samega sebe in do drugih ljudi. Zanemarjanje interakcije med posameznikom in družbo je na primer privedlo do enostranskega opiranja zgolj na medicinske univerzalije ali posameznikove pravice. Zanemarjanje interakcij med variabilnostjo in stabilnostjo pogosto vodi v etični relativizem. Zanemarjanje interakcij med refleksivnimi in nerefleksivnimi dejavnostmi pa vodi v nemoč glede konceptualizacije etike v medicini kot sestavine medicinske refleksije. Etika pomeni na nek način predvsem refleksijo. Človeška etika je usmerjena k sebstvu in refleksiji sebstva. Toda koncept sebstva in samozavedanja se razvije šele v odnosu z drugimi. Tedaj, ko lahko posameznik postane predmet samoocenjevanja in ko se lahko mentalno postavi na stališče drugega, zapiše Mead. Altruizem in egoizem sama po sebi ne predstavljata refleksivne etične drže. Doseže jo šele vsakokratna osebna odgovorna etična presoja posameznika, ki upošteva medsebojne odnose ljudi, raven posameznikove odgovornosti za posledice, ki lahko izhajajo iz njegovih dejanj, in pripravljenosti, da se odkrito pogovori z drugimi o svojem problemu, ter njegovo priznavanje drugih kot njemu enakopravnih soljudi, trdi Mirjana Ule.

	Laing zaznava problem, ki nastaja v odnosu med Jaz in Ti. Gre za sovplivanje doživete izkušnje, za doživljanje, ki ga je težko izraziti prav tako in takšnega, kot ga doživimo, ker je nevidno in ker vidno ni enako temu, kar doživimo –občutimo v odnosu, v interakciji, vmes med Jaz in Ti. Gre za dva paralelna svetova, zunanjega in notranjega, kjer obnašanje pomeni funkcijo doživljanja. Vedenje je vedno povezano z nekom ali nečim, kar ni Jaz sam. Med doživljanjem in manifestacijo doživetega je velik razkorak. Laing označi dogajanje in doživljanje kot socialno fenomenologijo, kjer gre za socialne procese in nikakor ne za psihologijo. Gre za procese, ki se dogajajo ne le v meni in v tebi, pač pa Med nama. Gre za razmišljanje v okviru interakcij, ki ga lahko označimo za enega izmed fenomenov, ki sodi v socialno fenomenologijo.





Literatura


	Aarts, H. in Custors, R. (2009). Habit, action, and consciousness. V: W. P. Banks (ur.), Encyclopedia of consciousness. USA: Academic Press.

	Atkinson, W. W. (2010). Sugestija in avtosugestija. Ljubljana: Atelje galerija.

	Baars, B. J. (2009). History of consciousness science. V: W. P. Banks (ur.), Encyclopedia of consciousness. USA: Academic Press.

	Baars, B. J. (1986). The cognitive revolution in psychology. New York: Guilford Press.

	Balibar, É. (2006). Lockova iznajdba zavesti. Krtina: Ljubljana.

	Bancroft, W. J. (2013). Suggestopedia and language acquisition: variations on a theme. London, New York: Routledge.

	Barnier, A. J. (2009). Hypnosis and suggestion. V: W. P. Banks (ur.), Encyclopedia of consciousness. USA: Academic Press.

	Bečaj, J. (1993). Dvojna funkcija socialne interakcije. Anthropos, 25(1/2).

	Breitmeyer, B. G. (2009). Perception: unconscious influences on perceptual interpretation. V: W. P. Banks (ur.), Encyclopedia of consciousness. USA: Academic Press.

	Chalmers, D. J. (2013). Kaj pomeni soočiti se s problemom zavesti? Časopis za kritično misel. ANaliZA, 17(1/2).

	Coué, E. (2009). Kako gospodariti s seboj? Šmarješke Toplice: Stella.

	Damasio, A. (2008). Iskanje Spinoze: veselje, žalost in čuteči možgani. Ljubljana: Krtina.

	Dennett, D. C. (2012) Pojasnjena zavest. Ljubljana: Krtina.

	Goldberg, S. (2017). Oblike genialnosti. National Geographic Slovenija, 12(5).

	Dolenc, S. (2019). Od genov do zvezd in naprej. Ljubljana: Cankarjeva založba.

	Elman, D. (1978). Hypnotherapy. London: Westwood Publishing.

	Farr, R. M. in Moscovici, S. (1984). Social representations. Cambridge: University Press.

	Foucault, M. (1975). The birth of clinic: an archeology of medical perception. New York: Vintage.

	Foucault, M. (1984). Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana: Delavska enotnost.

	Goffman, E. (1974). Frame analysis. New York: Harper Colophon.

	Holland, O. in Gamez, D. (2009). Artificial intelligence and consciousness. V: W. P. Banks (ur.), Encyclopedia of consciousness. USA: Academic Press.

	Jančar, I. (1953). Hipnotizem. Knj. 1: Sugestija. Ljubljana: I. Jančar.

	Jung, C. G. (1995). Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta: izbrani spisi. Maribor: Katedra.

	Jung, C. G. (1994). Sodobni človek išče dušo. Ljubljana: J. Pergar.

	Kalb, C. (2017). Geniji. National Geographic Slovenija, 12(5).

	Laing, R. D. (1977). Podeljeno ja. Politika doživljaja. Beograd: Nolit.

	Lozanov, G. (1971). Suggestology and outlines of suggestopedy. London: Gordon and Breach.

	Lozanov, G. (1978). Suggestology and outlines of suggestopedy. London: Gordon and Breach.

	Lozanov, G. in Gateva, E. (1988). The foreign language teacher's suggestopedic manual. London: Gordon and Breach.

	McMahon, D. (2017). Družbena omrežja genijev. National Geographic Slovenija, 12(5).

	Moscovici, S. (1997). Doba gomile. Beograd: Biblioteka XX. vek, Čigoja štampa.

	Mosley, M. (pres.) in Howick, J. (cons.). (4. oktober 2018). Placebo preizkus: lahko možgani pozdravijo telo? [Televizijska oddaja, BBC Earth 27. 3. 2019]. Dostopno prek The Placebo Experiment: Can My Brain Cure My Body? - Media Centre (bbc.co.uk)

	Musek, J. (2018). Martin Kojc – duhovni izvori in samoniklost. V: Simpozij o Martinu Kojcu ob 40. letnici smrti. Središče ob Dravi: KUD Prasila.

	Oakley, D. A. (2009). Hypnosis and suggestion. V: W. P. Banks (ur.), Encyclopedia of consciousness. USA: Academic Press.

	Pajntar, M. (2019). Vpliv različnih sugestij v hipnotičnem stanju na živčno mišični odgovor. V: A. Kralj (ur.), Lojze Vodovnik, znanstvenik in humanist, 1933–2000. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

	Rosenthal, D. M. (2009). Concepts and definitions of consciousness. V: W. P. Banks (ur.), Encyclopedia of consciousness. USA: Academic Press.

	Sapolsky, R. (2019). V možganih nacionalista. Global, avgust.

	Seager, W. (1999). Theories of consciousness. London: Routledge.

	Seager, W. (2009). History of philosophical theories of consciousness. V: W. P. Banks (ur.), Encyclopedia of consciousness. USA: Academic Press.

	Seth, A. K. (2009). Functions of consciousness. V: W. P. Banks (ur.), Encyclopedia of consciousness. USA: Academic Press.

	Stepski-Doliwa, S. A. v. (2006). Sai Baba govori o vzgoji. Šmarješke Toplice: Stella.

	Sugestija. (b. d.). V: Hrvatska enciklopedija, mrežno izdanje. Dostopno prek http://www.enciklopedija.hr/Natuknica.aspx?ID=58668.

	Sugestija. (b. d.). V: Fran. Dostopno prek Fran/iskanje/sugestija

	Suggest. (b. d.). V: Online Etymology Dictionary. Dostopno prek suggest Search Online Etymology Dictionary (etymonline.com)

	Suggest. (b. d.). V: Pons. Dostopno prek https://sl.pons.com/prevod?q=suggest&l=ensl&in=ac_en&lf=en&qnac=suggest

	Sugestija. (b. d.). V: Veliki rečnik manje poznatih reči i izraza. Dostopno prek Sugestija | Veliki Rečnik (velikirecnik.com)

	Suggestio. (b. d.). V: Latin Dictionary. Dostopno prek ONLINE LATIN DICTIONARY - Latin - English (online-latin-dictionary.com)

	Suggestion. (b. d.). V: Britannica. Dostopno prek https://www.britannica.com/science/suggestion

	Suggestion. (b. d.). V: Jisho. Dostopno prek suggestion - Jisho.org

	Suggestion. (b. d.). Wikipedia. Dostopno prek Suggestion - Wikipedia

	Szasz, T. S. (1982). Proizvodnja ludila: usporedno proučavanje inkvizicije i Pokreta za brigu o duševnem zdravlju. Zagreb: Grafički zavod Hrvatske.

	Turner, J. C. (1991). Social influence. Buckingham, Bristol: Open University.

	Ule, M. (2003). Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Aristej.

	Vance, E. (2016). Verjamem! Kako um zdravi telo. National Geographic Slovenija, 11(12).

	Veliki slovar tujk (1. izd.). (2002). Ljubljana: Cankarjeva založba.

	Wells, A. (1987) Social representations and the world of science. Journal of the Theory of Social Behaviour, 17(4).

	Williams, G. W. (1930) Suggestibility in the normal and hypnotic states. Archives of Psychology, 122.

	Yu-chuan, Wu (2018). The moral power of suggestion: a history of suggestion in Japan, 1900–1930. Journal of the History of the Behavioral Sciences, 55/1.





Rezka Osredkar je hipnoterapevtka in doktorica znanosti na področju sociologije. Magistrirala je na Institutum Studiorum Humanitatis, smer Antropologija vsakdanjega življenja. Je tudi dipl. socialna delavka. Ukvarja se z duševnim zdravjem v skupnosti, kar je tudi osrednja tema njene teoretične izobrazbe in prakse. Rezka Osredkar je leta 1994 prejela Prešernovo nagrado za diplomsko delo Komunikacija kot temeljni socialni proces v medosebnih odnosih.