■ ■ Cngelbert Gangl ■■

Zbrani spisi™ mladino i.

3zdald in zafožifo društvo za zgradbo

učifefjsfiega honviftfa


ENGELBERT GANGL -se-

ZBRANI SPISI
ZA MLADINO

PRVI ZVEZEK

PRIPOVEDNI SPISI

V LJUBLJANI 1909

Last in založba „Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta".
Natisnila »Učiteljska tiskarna".

jgpg r -Tsgf

Založništvo si pridržuje vse pravice.
SSSg^C^gSSCEESC^BSLgKEESC^^EKEESCI

020025^0

Vsebina.

□ □

Stran

Posvetilo. 5

Čaša modrosti . 7

Prijateljev Silvester.10

Stričeva Danica. 16

Sosedov Pavelček.22

Mati.26

Stojan in Anka.28

Ko je večer.33

Vehatova Ivanka.35

Iz devete dežele.41

Na stara leta.46

Brez doma.53

Spomenik ob poti.64

Beraška vas.71

Črtice.84

Posvetilo

ebi, preljuba slovenska mladi¬
na, so posvečeni ti spisi. Zbral
sem jih, da ti jih poklonim v
dar, ker ti nič drugega ne mo¬
rem dati.

Kakšni so? O tem ne gre
sodba meni. Kar ti bo ugajalo,
je dobro; kar ne, je slabo. Ti bodi moj sodnik!
A eno imej pred očmi: napisal sem jih z najbolj¬
šim namenom, da te razveseljujem in učim.

Deloma so ti moji spisi veseli, deloma ža¬
lostni, kakršno je pač življenje. Nastali so v
raznih časih, v veselih in žalostnih. In kakor in
kar je čutilo lastno srce, to odmeva iz teh spisov.
Gledal sem tebe, mladina. Kakršno sem te videl,
tako te kažejo te povesti, zajete iz tvojega živ¬
ljenja.

* ’ *

Pa tudi življenje odraslih ljudi ti ponuja
mnogo prizorov, ki jih umeva tvoja mlada duša.
Karkoli lepega in plemenitega dobi pot do tvo-

6

jega srca — to je namenjeno tebi, da te dviga
v radosti in utrja v kreposti.

£

„Čiv-čiv-čiv!“ poje vesela ptička na veji. —
Vrt — oj, tako zelen, cvetoč in dehteč! — se
razprostira pod njo. Nad njo pa se razpenja sinje
nebo, in zlato solnce plava po njem. Tuintam se
pritihotapi oblaček; predrznež se usili solncu na¬
ravnost pod zlato brado, da za trenutek zatemni
njega zlatožarni blesk. Siva senca pade kot moreč
dolgčas po vonjivem vrtu. Umolkne veseli glas . . .

Vse samo kot kratek, nadležen sen!

In oblaček tudi — bil je in ni ga več, in
čisto zlato zopet lije na zemljo.

Studenček hiti v daljo. Širi se in veča;
zmeraj raste njegova moč. Valovi šume preko
kamenja — ni jim nobene zapreke. Razlivajo se
v večjo, vedno večjo strugo. Na vse strani se
kaže njihova koristna moč: služijo ljudem, živa¬
lim, rastlinam — vsi okolici. — Razjarjeni in
razpenjeni pa prinašajo pogubo in smrt!

#

Razlij se, mladina, tja v veliko življenje!
Bodi domu radost in korist, ne bodi nikomur
poguba in smrt!

V Idriji, meseca sušca 1909.

Engelbert Gangl.

Čaša modrosti.

ivel je v deveti deželi kralj,
ki je pil sama močna vina.
Časih se ga je navlekel tako,
da so mu odpovedale noge.
Moral je sesti. Tedaj je bil
siten in razdražljiv, da so be¬
žali domači ljudje daleč od

njega.

Imel je starega ministra, ki je še najlažje
prenašal kraljeve sitnosti. In ali niso bile same
sitnosti, kar si je ob takih prilikah želel kralj? Nje¬
gove želje so bile neizvedljive. Kdo mu naj
ugodi, ako si je želel solnca, ki ga naj ugrabijo
njegovi služabniki visokemu nebu in ga postavijo
predenj na tla? To je bilo nemogoče in tako še
marsikaj drugega.

Nekoč je zopet mrmral, ko ga je vinska
moč položila na tla. Vsi so bežali od njega,
samo stari minister je ostal v kraljevi bližini.

9

„Ako imaš kaj pameti/ mu reče kralj, „mi
dobodi kjerkoli tako čašo, ki bo napolnjena z
modrostjo. Prinesi mi jo, da jo izpijem in da
ne bom samo najmogočnejši, ampak tudi naj-
modrejši vladar."

Stari /minister nekoliko pomisli, odide iz
dvorane in se kmalu vrne.

„Tu je, o kralj, čaša modrosti!" pravi mi¬
nister in ponudi vladarju čašo — vode.

Prijateljev Silvester.

Ljubljani imam prijatelja, ki
mu je bil pred Sv. večerom
1. 1893. rojen sin. Krstili so
ga za Silvestra, a zvali za Sil-
vota. Prijatelja sva bila tudi
midva. Večkrat sem prišel, ko
sem še bival v Ljubljani, k
njegovemu očetu. Kadar je bilo lepo vreme in
nekoliko svobodnega časa, sva šla tudi na izpre-
hod. Solnce je svetilo na zemljo, da je bila vi¬
deti vsa pozlačena, vsa posipana z raztopljenim
zlatom. Takrat sva šla po lepih cestah širokega
Ljubljanskega polja tja proti Šent Vidu ali mimo
Svetega Krištofa na vabljivo zeleno Posavje.
Dostikrat je bil z nama tudi Silvo. Majhen deček
je bil, a bil je hitreji nego midva. Mudilo se mu
je za metulji, ki so plavali po sinjem zraku s
pisanimi, svetlimi krili. Hotelo se mu je bogatega,
neskončno lepega poljskega cvetja, ki je klilo ob

11

cesti. Morda se mu je hotelo celo čudovito lepih
solnčnih pramenov, ki trepečejo k zemlji. In ko
je segel z roko, da ujame metulja, ali ni morda
hotel solncu ugrabiti pest zlatega prahu, da ga
spravi v žep za dobo, ki bo temna in hladna,
brez solnca in njegovih dobrot?

In tako sva
se seznanila in
sprijateljila tudi
z njim, s Silve¬
strom.

Časih, ko
sem stopal po
ulicah ljubljan¬
skega mesta,
sem srečal svo¬
jega mladega
prijatelja, ki ga
je poslala mama
k stricu ali kam
drugam.

Že oddaleč
sem zagledal
dvoje živih, čr-
nosvetlih oči in že oddaleč me je pozdravljal nje¬
gov ljubeznivi nasmeh. In kako dobro se mu je
zdelo, ko sva postala sredi živahnega uličnega
vrveža in nekoliko pomoževala vpričo vseh ljudi,
majhnih in velikih, gosposkih in kmetiških. In ko
sva si segla v roko in se poslovila, jse je [ozrl

12

večkrat nazaj, češ, ali me pač gledajo ljudje, ko
sem govoril z gospodom . . .

In ko je dospel domov, je bilo prvo, da je
povedal domačim, kako se je srečal z menoj in
kako sva govorila na cesti.

Odšel sem iz Ljubljane. Po veliki cesti, po
večji nego je ona v Šent Vid in na Posavje, sem
jo mahnil v veliki svet. Spotoma sem se obilo-
krat spomnil svojega mladega prijatelja, ki si je
lovil v vrečo metuljev, si trgal poljskih cvetov
in ugrabljal solncu žarke. Želel sem si njegove
vesele duše, polne utešljivih želja, majhne v hre¬
penenju, velike v skromnosti uživanja blage mla¬
dostne sreče.

Silvester je rastel in prihajal moder in učen.
Minilo je po več mesecev, preden sva se zopet
videla. Hodil je že v šolo, seznanjal se je že z
učenostjo četrtega razreda. Tista čista otroška
preprostost se je umikala in umaknila zrelosti
pametnega dečka, ki so ga naskočile prve skrbi,
kako zadoščaj dolžnostim umnega učenca in do¬
brega otroka.

In bil je umen deček in dober otrok. Dober
otrok je bil, zato si je pa prizadeval, da ne stori
nikoli nič takega, kar bi utegnilo žaliti starše
doma in učitelje v šoli. In tako si je pridobil
ljubezen svojcev in učiteljev. V zavesti, da ga
imajo radi in da so v skrbeh zanj, je občutil
najlepše veselje, tiho, samo čistemu srcu pojm¬
ljivo srečo.

13

In vsa Ljubljana bi ne imela srečnejšega
otroka, ako bi Silvestra ne začela tako zgodaj
mučiti težka bolezen.

Bolehal je dolgo časa, tri leta. Zbolel je in
ozdravil in zopet zbolel. A vedno je tlela v njem
nadeja, da bo še dolgo živel, da se bo v srednjih
šolah naučil toliko lepega in znamenitega, da ne
bo zmeraj majhen in šibak, nego da bo tudi on
velik in učen gospod.

14

Pomladi 1. 1904. pa, ko je ob tistih cestah,
koder se je izprehajal, zabrstela nova, sveža rast
zelenju in cvetju, je legel pa ni več vstal.

Niti toliko ni mogel iz postelje, da bi opravil
s svojimi součenci prvo sveto obhajilo. Prihajali
so k njemu njegovi součenci in mu pripovedovali,
kako je lepo v šoli in zunaj šole, ko cveto ko¬
stanji in se odevajo nasadi ljubljanskih vrtov v
mlado zeleno opravo. Pravili so mu lepe reči, da
so bile Silvestru solzne oči od zadivljenja in hre¬
penenja. Skozi okno so sijali k njemu na posteljo
solnčni žarki, so dihali k njemu vonji z bližnjih
razcvelih vrtnih gredic, a njemu se je hotelo
venkaj, kjer je vse to lepše in slajše.

Prišel pa je dan, ko se je vsa solnčna luč
izlila ob njegovi postelji, ko so vsi najlepši vonji
zadehteli ob njegovem ležišču. Bil je to dan pr¬
vega njegovega obhajila. Napravila mu je mamica
ob zglavju lep oltarček, in prišel je oče frančiškan
in mu podelil živega Boga. Tako je prišel k
ubogemu mlademu bolniku njegov najboljši pri¬
jatelj, ki mu je vlil v bolest hladila in v srce
sladkega, mirnega pričakovanja, ki ga še tesneje
združi z Njim, ki ga je prišel tolažit in osrečit. . .

In zato je menil Silvo, da so solze staršev
in bratov, ki so bili priča svetlemu njegovemu
prazniku, zgolj solze veselja, dasi so bile poro¬
jene iz radosti in bolesti obenem.

In tako je dne 18. oktobra 1904 umrl moj
mladi prijatelj. Zaprle so se mu oči, in nasmeh

15

mu je legel na lice. Zakaj v tistem hipu, ko so
se mu zaprle oči, je videl, kako se odpirajo vrata,
in naproti mu prihaja On, ki je klical otroke k
sebi, naproti mu prihaja On, obdan s trumo an¬
gelov, da ga sprejmo v svoje vrste . . .

Umrl je — in vendar živi!

Stričeva Danica.

h, kako je škoda, da niste po¬
znali tega ljubeznivega otroka!
Moja beseda je preslaba, da
bi vam mogla opisati živah¬
nost, ljubkost, srčkanost in
zabavnost najmlajše hčerke
mojega strica, njegove Danice.

O, jaz sem jo dobro poznal! Tako dobro
sem jo poznal, da jo še danes vidim pred seboj
živo, veselo in smehljajočo se, da jo vidim prav
tako, kakršna je bila tisto leto, ko sem bil pri
stricu na počitkih in ko sem preživel z njo toliko
neopisno prijetnih ur in dni!

Bil sem torej pri svojem stricu na Vinici.
Ob Kolpi stoji njegov mlin in njegova preprosta
hišica. A jaz sem bil tam tako rad! Kolpa je šu¬
mela, in vrbe so se nagibale k nji kakor bi ho¬
tele piti globoko vodo. V mlinu so ropotala ko¬
lesa, in ljudje so dohajali in odhajali po strmi

17

poti... Jaz pa sem vse to gledal, in ugajalo
mi je tako, da vam tega ne morem povedati.

In poleg mene je bila Danica. Oh, ti živo
srebro! Izpolnila je komaj drugo leto, pa se ti
je vrtela in sukala okolo mene, da je bilo ve¬
selje! In brbljala je brez prestanka. Ali tak otrok
še ne more jasno izgovarjati besed. Pa tudi Da¬
nica jih ni mogla. Tako-le je govorila: „Eon, ti
si moj icek!“ — No, saj je hotela reči: „Leon,
ti si moj striček!“ — In dalje: „Ho v un!...“
A mislila je dejati: „Hodiva v čoln!"

Jaz sem jo seveda razumel, jo prijel okrog
pasu in sem nesel to dobelo vrečico v čoln.
In odrinila sva od brega tja daleč po gladki vodi.
Jaz sem počasi veslal, a Danica mi je čepela med
koleni. Časih sem izpustil vesli, da sta malomarno
viseli na železnih oseh. In čoln je plaval mirno
in lahko daljeindalje . . .

„Danica, ali ti to ugaja?"

„0, icek, po, po!" — Da, lepa se je zdela
Danici vožnja po vodi in udarila je v glasan
smeh, a z mehkimi ročicami je živahno plo¬
skala.

Jaz pa sem jo imel tako rad.

In vzela je iz mojega žepa peščico krušnih
drobtin in jih vrgla v vodo. In zdaj bi morali
videti Danico, kako je bila vesela, ko je gledala
ribe in ribice, kako so se poganjale v koščke
kruha, kako so se prikazovali njih drobni, mokri
gobčki izpod vode.

2

18

„Na, na, iica!“ je klicala Danica . . .

In vprašal sem jo: „Čuj, Danica, ali ne bi
zapela?"

In kar začela je: „Po eeu iz Tigava . . In
njene lepe, svetle in nedolžne oči so gledale
proti jasnemu nebu, in njeno mehko in cvetoče
ličece je zalila rahla rdečica. V tej presrčni nav¬
dušenosti je sklenila ročice na prsih kakor bi
hotela moliti, in kar hipoma je njen glasek, ne¬
žen in droban kot glasek mladega kanarčka,
zabrnel v ljubki pesemci: „Maia, mati ubena...“

In bila je moja Danica v takih trenutkih kot
zlat angelček . . .

In pel sem s tem angelčkom . . .

Na zemljo pa se je spuščal mrak, in večer¬
nica je zatrepetala na nebu. Iz vaškega zvonika
je zadonelo večerno zvonjenje, ki je mirno pla¬
valo nad tiho vasjo. Zvonili so „Zdravo Ma¬
rijo" ...

Takrat je utihnila tudi najina pesem, in s
svojimi rokami sem se oklenil Daničinih prstkov,
a najini duši sta bili zliti takrat v srčni molitvi.

„Ti moj angelček!"

In poljubil sem jo na zlate laske in obrnil
sem čoln k bregu.

Takrat sem bil še mlad in bil sem neopisno
srečen . ..

In ko sva prišla domov, smo posedli k ve¬
čerji, potem smo šli spat.

20

V mlinu so ropotala kolesa, in voda je šu¬
mela, a nas je ta ropot in šum uspaval v sladko
spanje. In tako je bilo vsak dan . . .

*

:f; #

Ali Danica je bila živa, tako živa! Silno smo
se bali zanjo in zato smo tudi neprestano nanjo
pazili. Nekega dne pa so odšle Daničine štiri se¬
strice v vas v šolo po knjige, ki jim jih je dajal
gospod učitelj v branje tudi med počitki. Dani¬
čina mama je bila v kuhinji, oče v mlinu, jaz pa
sem pisal pismo svojemu prijatelju v Ljubljano.
Danica je torej bila brez nadzorstva. Smukne iz
hiše . . .

Ni minilo toliko časa, da bi mogel našteti
do sto, in hipoma začne Danica obupno klicati:
„Mama, mama!“

Teta vrže iz rok kuhalnico, jaz pero, in oba
jo ubereva za hišo, odkoder je prihajal jok.

Tamkaj je čepela Danica na kupu polen in
si z ročico tiščala peto, ki je iz nje brizgala kri.
Bila je — kot so navadno otroci po kmetih —
bosa, šla za hišo, tamkaj iztikala po vseh kotili
in stopila na črepinjo, pa si prerezala žilo.

Moj Bog, kako sva se ustrašila s teto, tega
vam ne morem povedati ! Mama je odnesla Da¬
nico v sobo in ji trdno obvezala nogo. Toda
Danici je začela noga otekati. In kako jo je bolelo!

„Mama, mama, mama!...“ In debele solze
so ji lezle po ličecih! A trepetala je po vsem

21

telesu, in beli zobki so ji grizli pobledele ust¬
nice. O, ti ubožica! A noga je čimbolj otekala.
Mene je bilo strah, da bi nam Danica ne umrla.
Dejal sem stricu, naj gre v bližnje mesto po
zdravnika, ker je mogoče, da si je Danica zastru¬
pila kri.

Stric je zapregel in se odpeljal. V osmih
urah se je vrnil z zdravnikom.

In ko je zdravnik odhajal, sem stopil za
njim in ga skrbeče vprašal, naj mi pove odkrito¬
srčno, kaj bo z Danico. In zdravnik je dejal, da
si je zastrupila mlado kri in da bo umrla.

In umrla je, moj Bog, naša Danica je umrla!
Tako mlada in dobra in vesela, pa je umrla!

In jokali smo in smo jo položili na mrtvaški
oder! In rožic smo nastlali ob nji in svetih po¬
dobic smo ji deli ob trupelce, a bele sveče so ji
gorele. In zvonovi so peli, in mi smo bili ža¬
lostni, tako silno žalostni.

In ko so jo položili v rakev na belo rjuho,
smo jo šli še enkrat pogledat. Takrat pa je bila
tako lepa, tako lepa je bila naša Danica, kakor
bi ravnokar prišla iz nebes k svoji mamici, k očetu,
k sestricam in k meni. In veste, da smo se tedaj
nasmehnili vsi po vrsti, tako lepa je bila Danica.

Takrat je bila Danica že v resnici angelček.
In kako bi ne bil angelček lep? In kako bi ne
bili veseli lepega angelčka? . . .

Sosedov Pavelček.

aš sosed ima troje otrok: dva
dečka in eno deklico. Joško
je najstarejši. Dorastel je že
vsakdanji šoli in je sedaj v
prodajalnici, da se izuri za
trgovca. Minka hodi v četrti
razred, in vse kaže, da bo
kdaj pametna gospodinja. A najmlajši je Pavel¬
ček. Na sv. Pavla dan je dovršil tretje leto, ali
junak vam je, da ga je veselje videti.

Ko bi vam ga mogel opisati?

Pa začnimo na vrhu!

Laske ima svetle, goste in lepo kodraste.
Ličece mu je nežno, prikupno. Oko mu gori kot
zvezdica in te gleda tako prijazno in vdano, da
moraš imeti rad tega ljubkega junačka! Ali ta¬
krat, ko se nabero rdeče ustnice v tisti nepopisno
presrčni nasmeh, ko se izdolbeta v mehkih, rdeče

23

nadahnjenih ličecih oni jamici in ko se zablišče
Pavelčkovi zobki, ki so ga stali toliko solza in bo¬
lečin, takrat bi človek kar pozobal to srčkano otroče!

Ha, da je iz cukra!

Pa da nima mamice!

Joj, to bi mi dala z loparjem, če bi ji vzel
Pavelčka. Saj ga ima vendar tako rada!

Toda dalje!

Podbradek mu je lepo zalit, a v telescu je
krepak, čvrst, zdrav. Kaj bi ne bil, saj se mu
godi tako dobro! Mleka ima in v njem vkuha¬
nega riža in sladke kaše, kolikor si poželi nje¬
gov lačni želodček. Ej, pa ga časih nabaše, da
je kaj! No, in takrat je treba nekoliko na izpre-
hod. Ali Pavelček stopa prav počasi in široko ter
se guglje na levo in desno. Kadar mu je hoje
dosti, kar počene sredi sobe. Ha, ha! Mamica že
ve, kaj to pomeni! Spančkal bi rad Pavelček.
In mamica ga lepo razpravi, da mu ostane
sama srajčka in da si ne pomečka obleke, ter ga
položi v zibel.

Pavelček kmalu prav sladko zaspančka . . .

In ko bi videli, kako mu časih v spanju za¬
igra okolo usten oni ljubeznivi, srečni nasmeh!
Kdo ve, če ne gleda v zlatih sanjah angelčke,
če ne objema mamice, če se ne ziblje na očeto¬
vem kolenu ali če se ne igra z Joškom in Minko.
Aha! Glejte ga! Zdaj-le je zategnil ustnice kakor
da bi kaj srebal. No, ali se mu lahko ne sanja,
da pije mleko?

24

Tako je! Dognana stvar je, da je sosedov
Pavelček prav srečen in zadovoljen.

A otrok je otrok! In tako je tudi Pavelček
časih siten, da Bog pomagaj! Veste, ko bi ne
bil še tako majhen, pa bi vzela mamica bre-
zovko. Ali kaj hočemo! Pavelček je še otrok in
neusmiljeno zajoka, če mu le prst pokažeš. E,
pa to je tudi res, da je Pavelčkova mamica pre¬
dobra.

In Pavelček je siten! Kar iz čistega miru, pa
je siten kot muha.

Mati vpraša: »Pavelček, ali boš jedel?“

A Pavelček zapoje: „Be-be-be!“

Mati vpraša: »Pavelček, ali greš spančkat?"
A Pavelček zapoje: „Be-be-be!“

Mati vpraša: »Pavelček, kaj pa hočeš?“

A Pavelček zapoje: „Be-be-be!“

Nekoč jo je pa izkupil! — Ko se mu je
zdelo bečanja dovolj, poprosi mamico: »Mama,
aja, aja!“

Mamica ga lepo razpravi in položi v zibel.
Ali ni se še dobro obrnila od njega, že zavpije
Pavelček: »Mama, dol, dol!“

In dobra mamica ga dvigne v naročje in
posadi na tla.

Sosedovi pa imajo tudi muco. Lepa je in
prebrisana. Zna srebati mleko, jesti klobase in
loviti miši.

In gledala je iz kota sitnega Pavelčka in si
je nemara dejala: »Če nečeš ležati ti, bom pa

25

jaz!“ In kakor bi trenil — skok! — pa je ležala
prav zložno in zadovoljno navihana muca na
mehki pernici v Pavelčkovi zibelki.

„Hoho!“ si misli Pavelček, „tako se pa nisva
zmenila!“ Zravna se pokonci, priraca do zibelke
in zavpije: „Muca, sc, sc!“ Ali muca leži trdo¬
vratno.

„Muca, plavim, sc, sc!“ ukazuje Pavelček.

Ali muca leži in leži.

In Pavelček pravi: „Muca, sc! Vinu, vlnu!“
In upre se z vso silo v zibelko, da bi jo pre¬
vrnil. Pa kaj bo sirota! Napenjal se je in nape¬
njal, a zibelke ni prevrnil, in muca je lepo ležala
in gledala nekako zasmehljivo ubogega Pa-
velčka.

Mati pa je stala na pragu in se prav srčno
smejala.

In Pavelček se je začel neusmiljeno jokati:
„Mama, oj, dlaga mama! — Muca, sc, sc! . .

Končno se je usmilil mamici. Zapodila je
muco z ležišča ter položila nanje Pavelčka, ki je
kmalu zaspal . ..

In v spanju je iztezal ročice in nožiče. Ne¬
mara se mu je sanjalo o muci, kako jo preganja
iz tople zibelke.

Da, da, tak je našega soseda prijaznonaga-
jivi Pavelček!

Mati.

ar je cvetici solnce, zrak in
rosa, to je otroku mati.

Kako bi bil pust in prazen
naš dom brez matere! Ona ga
oživlja, ona nam ga napravlja
vabljivega in prijetnega, ona
je v njem ljubeča vladarica.
Mati nam je najdražja stvar božja pod solncem.

Materino oko bedi nad nami. Kadar se
igramo, kadar se učimo ali kadar kako drugače
uporabljamo dragoceni čas, vedno nas skrbeče in
pazno gleda materino oko. In kadar nas objema
sladko spanje, nam stoji mati ob postelji in moli
Boga za svoje ljubljence — za svojo deco.

Materino srce je ena sama, a to neugasna,
večna molitev!

O, kako je bolno to sveto srce, če ga užali
neubogljivi, hudobni otrok! Bog dviga nad njim
svoj prst, ki pade nanj s silo pravične jeze Njegove!

Stojan in Anka.

oj prijatelj Ivan Globec ima
pridnega sinčka Stojana in
ljubeznivo hčerko Anko.

Tam nekje na Dolenjskem
v prijaznem mestecu ima dom
ta srečna družina. Njih do¬
movanje je prijazna hiša na
trgu. Spredaj se košatijo od zgodnje pomladi do
pozne jeseni lepi oleandri, ki se na njih zibljejo
lepi cvetovi kot rdeči metulji. Za hišo po polož¬
nem bregu pa se razprostira vrtec, ki je sedaj,
ko vam pišem, ljubi mladi bralci, te vrstice, ves
odet v živo zelenje, ki ga prepletajo razne pisane
cvetice.

Ali ves ta lepi kraj bi se mi zdel pust in
dolgočasen, ko bi ga ne oživljala Stojan in Anka.
Kot dve srnici skačeta pred hišo in se igrata s

29

sosednimi otroki, ki živita z njimi v lepi slogi
in toplem prijateljstvu.

Hej, to vam je življenje!

Kolikokrat sem stal tam kje za kakim voglom
in sem skrivoma opazoval to živahno mladino.
In verjemite mi, da mi je bilo vselej tako pri¬
jetno pri srcu!

Da ni tako daleč in da vam dovolijo vaši
ljubi starši, bi vas precej povedel tja v ono ve¬
selo druščino. In pokazal bi vam vse po vrsti:
Glejte, ta-le drobni deček, ki nosi še krilce in ki
komaj izgovarja težkoumljive besede — to je
Stojan. Ta-le deklica živih oči in smehljajočega se
ličeca — to je Anka. Oni-le debelušček, ki hodi
s Stojanom z roko v roki in stopa prav vojaški
ob njegovi strani — to je zdravnikov Mano.
Tisti-le debeloličnež, ki je prav posebno živ in
zgovoren — to je Zalogarjev Robert. Ona-le dek¬
lica svetlih las in prikupnega obraza — to je
Grogova Julka, a ta malček, ki caplja za njo —
to je Grogov Franček. A tisti-le junak, čvrstorasel
in odločen dečko, to je poštarjev Franci, in oni-le
rogovilež, ki ravna zdaj v krog, zdaj v vrste svoje
tovariše in tovarišice — to je Viharjev Hinko.

O, pa to niso še vsi! Časih se jih nabere
iz vsega mesta, da ti je pred Globčevo hišo kot
na mravljišču. Semintja se peha ta drobiž, zdaj
po trgu gor, zdaj po trgu dol — a brez preglas¬
nega hrupa, brez suvanja in p.otepanja — lepo
v redu in prijateljstvu.

30

No, pa kaj bi tudi ne! Stojanova in Ančina
mamica sloni na oknu in pazno gleda, kaj po¬
čno otroci. In gorje, če bi bilo kaj narobe! Vsi bi
se morali razkropiti in poskriti po svojih domovih.

Pa poglejmo, kaj vendar počno!

Vstopijo se v krog, in najstarejši deček —
to je Medarjev Pepe — stopi v sredo in začne šteti:

Enkate, penkate,
cukate, me,
aberle, baberle,
domine,
elc, pele,

komisar,

kupil konja za denar,
peljal ga je v Rim,
prodal ga je
za cekin!

Zadnji, ki je nanj padla beseda „cekin“, si
tišči oči toliko časa, da se drugi poskrijejo. In
razkrope se na vse strani: ta na vežo, oni pod
stopnice, tretji za vodnjak in tako dalje . . .

Stojan pa je nekoč sedel na prag in na vso moč
mižal. Mislil je namreč: Ako nikogar jaz ne vi¬
dim, tudi mene nihče ne vidi.

Ali Zalogarjev Robert ga je vendar videl, in
ubogi Stojan je moral iskati namesto njega. A se¬
strica Anka se ga je usmilila in izza hišnih vrat
je pomolila glavico ter mu zaklicala: „Ku-kuc!“
In Stojan je zaklical: „Anka, Anka, te ze imam!"

To je bil vesel Stojan, ha!

Kadar se naveličajo igre, posedejo po pragu
in po klopi, ki jo senčijo oleandri, in zapojo.

Grogova Julka poje posebno lepo: vedno jo
ureže prva, a drugi za njo, da odmeva glasna
pesem malone po vsem mestu.

31

Nekoč sera prišel mimo, ko so bili v najglas¬
nejšem petju. Ali hipoma so umolknili in vstali.
Dečki so se lepo odkrili, a deklice so napravile
lep poklonček, vsi pa so pozdravili prijazno in
vljudno: „Dober dan!“

Stojan pa je pribežal k meni, me prijel za
roko in dejal: „Stlicek, kupi mi clesen!“

In res! Tamkaj na voglu je prodajala Semi-
čarka lepe črešnje-hrustavke, in kupil sem jih tri,
štiri merice in jih razdelil med mlade prijateljčke
in njih tovarišice.

In zdaj bi morali videti, kako jim je šel v
slast ta sočni sad! To je bilo hrustanja, da je še
mene prijela želja po črešnjah!

Tako-le živi ta drobiž.

* *

*

Pa pride zima . . .

In ta mladi svet se poizgubi po toplih sobah.
Tuintam pokuka skozi zaledenele šipe drobno
očesce, a kmalu se zopet skrije. Vsi ti moji znanci
in te moje znanke se tišče okolo peči in si krate
zimske dneve z raznim delom in igranjem. Tisti,
ki že hodijo v šole, izdelujejo doma naloge in
se pripravljajo, da potem dobro odgovarjajo v
šoli. Pohvalna beseda gospodov učiteljev jim je
največje veselje. A tudi njih starši so ob tem
srčno vzradoščeni.

Ali Stojan in Anka še ne hodita v šolo: pre¬
majhna sta še in premlada.

32

Da pa jima ni dolgčas, je jima kupil dobri
oče skrinjico lepo obrezanih kamenčkov, ki jih
zlagata v hišice, mostove, cerkvice in druge
take reči.

Bilo je o Božiču, ko je dobil gospod Globec
te kamenčke. Poklical je Stojana in Anko in je
pred njima zidal kar celo vas.

Kako sta zavzeto gledala! —

Ko je večer . . .

Dragi prijatelj!

ne veš, dragi prijatelj, kako
mi je ljub večer. Solnce bolj-
inbolj ugaša za gorami, in
mir — tako prijeten in vab¬
ljiv — se spušča na zemljo
in jo zazibava v spanje...
Zvon zapoje, in moja duša
zakipi tja pod oblake. Moli...

Spominjam se, kako smo molili otroci. Tako
draga mi je pesemca, da jo še sedaj šepečem v
večernem mraku, ko zapoje vaški zvon.

Povem jo tudi Tebi. Nauči se jo na pamet!
Ko je večer, takrat se Ti naj zbudi v duši ta
otroška, preprosta, a srčna molitev. Bog ima rad,
če ga moliš.

34

Zdravo Marijo
že zvoni,
pa molimo
tudi mi:

Bogec predobri,
daj nam, daj
sladko spanje,
sveti raj!

Ko je večer, prileti ptička do cvetice, da si
poišče v nji žuželko za večerjo, da se napije pri¬
jetnega vonja. Glej, in ko je večer, poleti moja
duša k Bogu, da zadobi pri Njem mirne, sladke
sanje, uteho in up...

Ko je večer, takrat tako lahko govorim s
svojim Stvarnikom.

Po zemlji je razlita čudna, neopisna krasota.
V tem veličastvu vidim, kako smo majhni ljudje,
kako je neskončno majhen tudi

Tvoj Simon.

Na Božjakovem, 1. rženega cveta 1900.

Vehatova Ivanka.

rijatelja sva bila — jaz in Ve¬
hatova Ivanka.

Tiste počitnice, ko sem bil
doma pri svojih dragih starših
in ki so bile poslednje, preden
je začela hoditi Vehatova Ivan¬
ka v šolo, sva prebila malone
ves čas skupaj. In kaj bi ne! Saj smo bili sosedi,
in jaz in Vehatova Ivanka sva bila prijatelja.

Navsezgodaj je priletela pred našo hišo in
mi zaklicala z drobnim, prijaznim glasom: „Dobro
jutro!“

„Bog daj, Ivanka!" sem ji odzdravil in jo
vprašal: „No, kako si spala?"

„Ah, tako lepo sem spala, in sanjalo se mi
je,“ je dejala Ivanka.

3 *

36

In vprašal sem jo: „Pa kaj se ti je sanjalo?“

„Sanjalo se mi je, da sedim za mizo in zob¬
ljem grozdje. In grozdje je bilo tako sladko, tako
sladko je bilo grozdje — ah! In zobala sem to
sladko grozdje in ko sem se zbudila, ni bilo
sladkega grozdja. Ni bilo sladkega grozdja, to ti
rečem! A na trgu ga je dosti v polnih košarah,
in ti mi ga lahko kupiš, ker imaš denarja!"

Da, tako mi je pripovedovala Vehatova Ivanka.

Pa sem si mislil: Deset vinarjev več ali
manj! In sklenil sem, da kupim Ivanki grozdja.

In ko sva šla na trg, sva zagledala pred žu¬
panovo hišo kup otrok. In kaj so počeli? Eden
je imel v roki Abecednik, drugi tablico, tretji ra-
čunico, četrti podobe in tako dalje. Vsak je
imel nekaj v roki, vsak je imel nekaj opravka.

»Poglej, Ivanka!" sem dejal, »poglej, kako
so pridni."

»Pa sedaj ni šole, pa se vendar uče," meni
Ivanka.

»Seveda ni šole. A ker so pridni otroci, bero
in računajo, da ne bodo vsega pozabili in da jim
lepše preide svobodni čas."

»A, tako!"

»Da, tako, tako!"

»Vidiš, in jaz bom tudi tako pridna drugo
leto, ko bom začela hoditi v šolo!"

»Seveda boš morala biti pridna."

»Tako bom pridna, da bo kaj. In moja ma¬
mica bodo veseli, in moj atek me bodo radi imeli,

37

in tako bo lepo, da bo kaj! In kupili mi bodo
lepo torbico, in v novi obleki pojdem v šolo in
poleti bom nosila širok slamnik, pa nove čre-
veljčke bom tudi imela in pa tako lepo pisan
predpasnik, da bo kaj, to ti rečem! In v cerkvi
bom brala iz mašne knjižice, in lase mi bodo

mamica prevezali z lepim modrim trakom. In če
bo deževalo, pa bom razpela dežnik in pozimi
bom imela toplo volneno krilce in ko bom prišla
popoldne iz šole, bom dobila kos kruha, pa še
kaj zraven. In zvečer bom molila in pojdem spat.
In ko bom zjutraj vstala, bo tako lepo, da bo kaj!
In gospodična učiteljica me bodo naučili plesti
nogavice, in gospod škof me bodo birmali. A ko

38

bo četrtek in nedelja, bom lepo spisala naloge,
ob petkih pa bomo jedli štruklje. Saj jih jemo
že sedaj, pa bi jih potlej ne? O, tudi potlej jih
bomo, in tako bo lepo, da bo kaj! In svojo punčko
bom zjutraj lepo umila in oblekla, pa me bo ča¬
kala doma v kotu, dokler ne pridem opoldne iz
šole. In potlej bom učila tudi njo in kadar bom
velika in stara dvajset let, pa bom pomagala ma¬
mici v kuhinji mleti kavo in kadar bom še večja,
pa bom učiteljica.« In vse bo tako, to ti rečem!
In trgala bom rožice, ki jih imam tako rada, in
moj kanarček bo pel v kletki, in mucik-a se bo
grela na solncu. Jojmene, tako bo lepo, da bo kaj!
In k stričku pojdem in mu porečem: „Dober dan,
striček! Ivanka pa hodi v šolo!“ — In striček bo
vesel in zapregel bo konjiča, in peljala se bom
z njim na njivo. Tam pa bomo kopali krompir,
in metulji bodo letali po zraku. Jaz pa za njimi,
jaz pa za njimi...“

Tako-le mi je pripovedovala Ivanka. In prišla
sva prav kmalu do grozdja.

V tem pride po trgu moj prijatelj in me po¬
prosi, naj grem z njim na izprehod.

Jutro je bilo lepo, sveže. Solnce je razlivalo
po zemlji prve tople žarke. Nebo je bilo jasno
kot zrcalo. Šel sem torej s prijateljem. Prej pa
sem dal prodajalki denar in naročil sem Ivanki,
da mora precej domov.

Obljubila mi je.

Odšla sva s prijateljem venkaj pod milo nebo.

* *

39

Ivanka pa je privzdignila beli predpasnik, in
prodajalka je nasula vanj lepega, sočnega grozdja.

Vesela je pohitela Ivanka domov, a tukaj jo
je izkupila. Mamica se je prav močno ujezila.
In kaj bi se ne? Ivanka je imela lep in čist pred¬
pasnik, a je pustila, da je vanj nasula neprevidna
prodajalka grozdja, ki je premočilo in pomazalo
Ivankino obleko.

»Ali ti nisem pravila, Ivanka, da čuvaj ob¬
leko?" jo je karala mamica. »Takoj mi deni
grozdje v košarico in za kazen ga ne smeš nič
zobati!“

Ivanka je bila ubogljiva in takoj je slušala
mamico. A hudo ji je bilo, strašno hudo, in de¬
bela solza ji je prilezla na ličece. Žalostna je
sedla na hišni prag in tožno je gledala po trgu.

* *

*

In ko sem se vrnil z izprehoda, je še vedno
samevala Ivanka na hišnem pragu, in videl sem
njene objokane oči in precej sem vedel, da se
ji je nekaj pripetilo. Ko sem jo vprašal, kaj ji je,
mi je vse po pravici povedala. Tolažil sem jo,
da ne bo mamica več huda, če jo prosi oproščenja.

Ivanka je bila dobrega srca, in to jo je
strašno bolelo, ker je ujezila svojo dobro mamico.

In dejal sem ji: »Pojdi, Ivanka, pojdi precej
k mamici, ji lepo poljubi roko in ji reci, da ne
boš nikdar več umazala obleke."

40

In Ivanka — kakor rečeno — je bila ubogljiv
otrok in precej je vstala, šla k mamici, ji polju¬
bila roko ter jo zagotovila, da ne bo nikdar več
umazala obleke.

Mamica ji je seveda takoj odpustila, Ivanka
pa je pozobala grozdje.

* *

Danes je Ivanka v resnici pridna in poslušna.
Zna že brati, pisati in računati. Tudi nogavice že
plete in skrbno pazi, da si ne umaže obleke.

Iz devete dežele.

i sem potoval, sem dospel tudi
v deveto deželo, ki se raz¬
prostira za deveto goro.

Truden sem bil in upe¬
han. Legel sem za plot, da
se odpočijem. Gledal sem
okolo sebe . . .

Čudna je ta deveta dežela!

Kdor izgubi vinar, ga lahko najde, če ga išče.
A jaz ga nisem izgubil. In veste, zakaj ne? Zato
ne, ker sem potrošil vse do zadnjega, preden
sem prišel tja.

Pa to je postranska reč! Povem vam rajši
kaj drugega.

Ko sem tako-le malomarno ležal in gledal
okolo sebe, kar začujem, da prihajajo po cesti
ljudje. Ljudje? O, kosmata kapa, saj to niso
ljudje!

42

Po cesti je stopal pravi pravcati pes in je
vrtel orglice: „Ti-drom, ti-drom, ti-drom!“

Hencajte, to je pa godba!

Poleg njega se je zibala gos, lepo zavita v
pisano ruto, ki je izpod nje mahal kos papirja.
Ta je bil počečkan s čudnimi kljukami.

»Ga, ga, ga!“

Ta-le gospica pa lepo poje, sem si mislil.

Ko prideta na trg, se ustavita. Na drog, ki
je stal ob leseni koči, obesi pes Rentač — tako
mu je bilo ime — poslikano platno in začne kli¬
cati: „Hald! Pridite semkaj! Godel bom in pel,
in moja spremljevalka, slavna pevka gospica Gaga,
bo tudi pela. In čuli boste strašno zgodbo o psičku
Kradežu in o muciki Sladici! Halo! Vsak plača
pol počenega groša ali tri zahvalne besede. Le
vkup, le vkup, dokler je še dan in lepo vreme!
Halo, halo!“

In Rentač se odkrije in postavi klobuk predse,
da bi vanj deževali počeni groši in zahvalne
besede.

In po cesti pricencata gospodek Drdr in go¬
spica Mijavmijav.

„Pa začnimo!“

Napel sem ušesa in poslušal . . .

To je bilo petje, jojmene!

Gaga je pela z visokim in čistim glasom,
Rentač pa je vrtel orglice, pritiskal bas in kazal
s šibo na poslikano platno.

44

No, pa čujte to žalostno zgodbo o psičku
Kradežu in muciki Sladici!

Šla sta Kradež in Sladica,
koder pot drži,
a na zidu klobasica
lepa se suši.

Ah, kako oba zamiče
ta vabljiva reč!

In Sladica brž zakliče:

„To je meni všeč!

Kradež, kar po lestvo steči,
nič se bati ni!

Krčmarica zdaj pri peči
trdno, sladko spi/

Kradež vzame klobasico,
da Sladici jo:

„Ti si vzameš polovico,
druga zame bo/

Ali mati krčmarica
spala ni takrat,
kri je šinila ji v lica:
„Ha, le čakaj, tat!“

Brž je stekla po vojaka,
rekla mu tako:

„Lepo delo tam te čaka,
pojdi brž z meno!*

Jedla Kradež in Sladica
še sta zadnji kos,
takrat stopi pa pravica
jima že pred nos.

Brž Sladica jo pobriše,
Kradež od strahu
omedli in komaj diše,
joka: „Hu, hu, hu 1“

Krčmarica mu zaveže
žalostne oči,
a vojak po puški seže
in ga ustreli.

Verjemite, tedaj sem se zjokal na ves glas!
Gospodek Drdr je vrgel v Rentačev klobuk cekin,
gospica Mijavmijav pa je dala Gagi novo žogo,
da bi se z njo igrala, če bi ji bilo kdaj dolgčas.

45

Jaz, ki sem bil brez cvenka, sem obljubil
čudnima umetnikoma, da bom za plačilo zapisal
njiju pretresljivo pesem v to-le knjižico in sem ju
povabil, da naj prideta tudi v naše kraje, kjer
ju bomo z veseljem sprejeli.

Rentač mi je dejal, da mi bo že še prej
pisal. A do danes nisem dobil od njega nobe¬
nega pisanja. Morda je že name pozabil. Kaj ne
bi — tak umetnik!

Na stara leta.

i.

ili so časi, ko ni bilo treba
vsakemu hoditi v šolo. Ta¬
krat tudi ni bilo toliko učilnic,
kolikor jih imamo dandanes,
ko skoro ne bo vasi, da bi
bila brez svoje šole. Dobri
in skrbni starši, ki so ljubili
svoje otroke in ki so jim želeli, da bi se jim
dobro godilo na zemlji in da si bodo mogli
potem, ko jih več ne bo, sami s poštenim de¬
lom in z znanjem služiti kruh, so si prizadevali,
da so se naučili otroci branja, računanja in pi¬
sanja. Po uro daleč in tudi še dlje so hodili
otroci v šolo, kjer so si bistrili duha in blažili
srce.

In ko so se vračali domov in pripovedovali
staršem, koliko lepega in koristnega so se na¬
učili v šoli — o, kako so bili veseli njih dobri

47

starši! Izpodbujali so svojo deco, da naj vedno
tako vztraja pri učenju, da bo to vsem v največje
veselje, a otrokom samim v največjo korist.

Seveda so bili taki učenci in take učenke v
veliki večini otroci ubožnih staršev. Ko je od¬
pravljala zgodaj zjutraj svoje ljube otročiče v
šolo, je potisnila mamica v torbico, sešito iz do¬
mačega platna, svojemu sinčku ali svoji hčerki
kos črnega kruha, da si lahko z njim potolaži
želodček, kadar se začne oglašafi ta lačni sitnež.

„Lepo poslušaj v šoli, da se kaj naučiš!"

In hajdi! Po beli cesti je veselo hitela proti
šoli mlada četa pridnih učencev in učenk!

Kadar je bilo lepo, toplo vreme, takrat ni
bilo otrokom nič hudega. Ali kadar je prišla
zima, huda in mrzla, takrat je bila žalostna taka
hoja! Pa dobri starši so že poskrbeli, da niso
preveč zmrzavali ti mladi učenjaki. Pritrgavali so
si sami od ust, da so mogli otroke toplo oblačiti
in obuvati. In dečki so potisnili kučme na ušesa,
zavihali ovratnike in stiskali roke v žepe. Deklice
so se tesno zavile v tople robce in si omotale
vrate, da jim ni mogla ostra sapa do živega. In
veselo so jo brisali po zasneženi cesti. In prav
nič jih ni zeblo, samo nosek se je nepotrpežljivo
vihal v strupenem mrazu, a končno se je tudi
on privadil zimi. A v topli šolski sobi ni nihče
mislil na zimo in mraz.

Pa je zopet prišla pomlad, lepa in cvetoča,
in konec je bil zimskemu trpljenju. Po svežem,

48

toplem zraku so prepevale ptičice, in ob poti so
cvetele in dehtele nebrojne cvetice. Bilo je zopet
lepo, tako silno lepo! Otroci so prihajali v šolo
veselega srca in zdravega lica. In prinašali so s
seboj šopke poljskih cvetic, ki so jih nabirali
spotoma ter so jih poklanjali gospodu učitelju:
„To je vaše ... to je vaše ... to je vaše , .

In bili so veseli vsi skupaj, tako srčno veseli!

II.

Tako je bilo tudi z otroki v Radoviči, v va¬
sici tam nekje na Dolenjskem. Do bližnje šole je
bilo več kot uro hoda. A moralo je priti kaj po¬
sebnega, da bi bil kdo zamudil šolo.

Bil je pa tudi tamkaj posestnik Tone Bol-
drež, ki mu je prinesla vinska kupčija lepih de¬
narcev. Sezidal si je prav gosposko hišo in
otvoril v nji gostilnico. Po griču, ki se je spenjal
za hišo, je rasla vinska trta, ki se je upogibala
vsako jesen pod pezo lepih, sočnih grozdov.
Njegovo imetje je raslo, a z njim je raslo tudi
brezskrbno življenje.

Imel je Tone Boldrež edino hčerko Katarino,
ki pa je bila jako razvajena. Mati ji je pekla
mlečni kruh, a oče ji je kupoval pisanih robcev
in bogatih igrač. A v šolo je ni pošiljal.

„Moja Katarina bo imela dovolj denarja in
ni treba, da bi obiskovala z drugimi vaškimi pa¬
glavci šolo! Denar — ta je sveta gospodar! In
moja Katarina ga bo imela dovolj!“

49

Tako je govoril Tone Boldrež!

In ko so odhajali zjutraj vaški otroci poleg
Boldreževe hiše v šolo, jih je gledala Katarina
skozi okno ter se jim smejala. Večinoma pa je
takrat še spala.

A otroci se niso zmenili za njen smeh, nego
so šli veselo svojim potom. Ko pa so se popol¬
dne vračali iz šole domov, se je Katarina igrala
na tratini pred hišo s svojimi punčkami. A otroci
so jo dražili: „Katarina, na to knjigo, pa beri!"

In zopet drugi: „Katarina, na računico, pa
računaj!“

In zopet tretji: „Katarina, na tablico, pa za¬
piši svoje ime!"

A Katarina se je ujezila, in posilil jo je jok:
„Pustite me v miru, tepci! Meni ni treba ni
branja ni pisanja ni računanja! Vsega imam do¬
volj, vi pa nimate ničesar!"

In oglasila se je mati iz hiše: »Poberite se
stran, berači! Naša Katarina bo izhajala tudi brez
teh neumnosti!"

Pograbila je metlo v kuhinji, a otroci so jo
pravočasno odkurili vsak proti svojemu domu.

III.

Minevala so leta. Katarina je rasla, z njo pa
je rasla tudi ošabnost in lenoba. A glava ji je
bila prazna. Za nobeno delo ni bila. Niti kuhati
se ni naučila. Mati se je starala. Prihajala je od
dne do dne slabejša.

4

50

»Katarina, daj, daj, pomagaj mi pri delu!"

„Jaz že ne bom delala, jaz ne! Denarja
imamo dovolj, in ni treba, da bi se delali žulji
na moji mehki dlani!“

In Katarina ni hotela delati.

Drugi otroci pa, ki so že dorasli šoli, so bili
pridni in delavni. Ta je bil rokodelec, oni umen
gospodar, tretji je šel v mesto služit. Dekleta so
pomagala doma ostarelim materam ali pa so si
šla iskat v bližnje mesto kruha. Ta je bila ši¬
vilja, ona perica, tretja kuharica . . .

Katarina pa je lenuharila doma. Pohajala je
iz sobe v sobo, v klet, v kuhinjo . .. Prihajalo ji
je dolgčas. Polegala je po tratini in malomarno
gledala, kako plavajo oblaki pod nebom. Kadar pa
se ji je zazdelo, je šla v svojo sobico, pregleda-
vala svoje obleke, pomerjala naglavne robce,
obešala okrog vratu koralde in zdehala od dolgega
časa. Družbe ni imela nobene, nihče ni maral za
oholo in leno Boldreževo Katarino.

Oče in mati sta bila žalostna svoje Kata¬
rine. Opazila sta, kako sosedje skomizgajo z ra¬
meni. In tudi samima se je zazdelo, da vse to
Katarinino početje ne bo imelo dobrega konca.

Prišli so za vinogradnike žalostni časi. Trtna
uš je napadla plemenite korenine vinske trte in
jih razjedla do pogube. Tudi Tonetu Boldrežu je
uničila ta najhujša sovražnica trtja vse vinograde.
Praznili so se sodi njegove vinske zaloge, a z
denarjem, kar si ga je priščedil, je živel še dalje

51

dobro in v izobilju. Ni mu prišlo na um, da bi
zasadil prazne in opustošene vinograde z ame¬
riško trto. Odlašal je od leta do leta — a končno
je bilo prepozno.

Uboštvo je šlo proti njegovemu domovanju.
To je čutila žena, mati Katarinina. Začela je bo¬
lehati, in zima jo je pobrala. Katarina je ostala
sama z očetom. Zavladala je v Boldreževi hiši
samota in puščoba. Pred njo se niso več ustav¬
ljali vinski kupci, in iz prazne kleti ni bilo več
čuti veselih zdravic.

Boldrežu ni bilo več izhoda iz stiske. Dvignil
je iz hranilnice zadnje denarje. Dva stotaka je
pustil Katarini, z ostalim denarjem se je odpravil
v Ameriko, rekoč hčeri: „Tamkaj si poiščem
službe. Kadar jo dobim, ti pišem, da prideš za
menoj."

Pisal je hčeri enkrat, dvakrat. .. Pisal ji je,
kako težko mora delati v rudokopu. A čez pol
leta je dobila Katarina iz Amerike obvestilo, da
se je zgodila v onem rudokopu velika nesreča:
podrl se je kameniti strop in podsul uboge ru¬
darje. Med ubitimi pa je bil tudi Tone Boldrež!

*

*

Boldreževina je danes podrtija. V kleti, ki je
še najbolj ohranjena, prebiva ona — Katarina.
Stara je že, in pamet ji je potemnela. Ob be¬
raški palici hodi od hiše do hiše in prosi griž¬
ljaja kruha. Dajejo ji ga oni, ki se jim je v mla-

4 *

52

dih letih posmehovala, ko so odhajali v šolo.
Ali srce ji je težko in bolno! Bridko čuti pezo
prosjačenja. Pred oko prihajajo Katarini njena
mlada leta, ki so bila tako močno brezskrbna, a
ki so minila tako silno naglo. Kako ji je strašno
hudo! Neizmerno kesanje se ji zbuja v prsih. A
prepozno je, vse je že prepozno!

Ali najtežje ji je, kadar se spominja mate¬
rinih besed: „Katarina, daj, daj, pomagaj mi pri
delu!“

Ali Katarina ni hotela delati. Zdaj bi, pa ne
zna in ne more. Prišla so stara leta. —

Dostikrat jo vidijo vaščani, kako kleči v
mraku ob materinem grobu ter kliče s solzami:
„0, mati, naj pridem kmalu za varni! 11

V Radoviči imajo tudi že lepo šolo. Veselje
navdaja človeka, ko gleda, kako radostno hodi
dan na dan ukaželjna vaška mladina v lepo
učilnico.

Vsako jutro sedi ob cesti beračica Katarina,
gleda z zamišljenimi, trudnimi očmi vaško šolsko
mladino in — joka . . .

Brez doma.

i.

zvoniku cerkve sv. Katarine na
Skalah je odbila ura deset.
Tiha noč je že pokrivala spečo
prirodo, in vaščani, utrujeni
od težkega dela, so se pri¬
poročili v božje varstvo in
polegli k sladkemu počitku.
Nad vasjo je vladal skrivnosten mir, samo tam
od krčme imovitega Antona Seljana se je slišalo
hripavo kričanje ponočnih pivcev.

Trije možje so sedeli okolo mize in pili
žganje. Prvi je bil Andrej Balant, velik mož, ki
se mu je pa že na licu poznalo, da preveč pije
te strupene pijače. Pred nekaj leti je bil še trden
kmet in bi bil lahko še zdaj, a pijančevanje mu
je vzelo vse veselje do dela.

54

„Kjer ni dela, ni jela“, pravi pregovor. Tako
je bilo tudi pri Balantovih. Kjer je vladala, po¬
prej sreča in blaginja, sta se kazali zdaj siro¬
maštvo in beda; kjer je poprej živelo vse v miru,
tam je zdaj nastajal cesto prepir.

„Andrej,“ je rekel mož, ki je sedel poleg
Balanta, „Andrej, pojdi domov, ker imaš ženo
in otroke, ali pa daj še za žganje!“

„Kaj bom hodil domov,“ je odgovoril An¬
drej, „doma mrjo ljudje. Daj še žganja, Anton,
dosti ga daj in najboljšega!"

„To je moška beseda, Andrej!" ga je hvalil
tretji v njih družbi.

„Toda to ti rečem, Anton," je dejal zopet
Andrej, ko je prinesel Seljan žganja, „plačal ti
ne bom nocoj, zakaj nimam več okroglega v žepu.
Potrpi, da kaj prodam, potem bova vse poravnala."

„Hm, dosti je že dolga, Andrej," je opomnil
Seljan, „pa vendar bodi še za nocoj. Toda glej,
da mi kmalu plačaš!"

Nič prida mož ni bil Anton Seljan. Namesto
da bi ljudem branil ponočevati, je videl to še
celo rad, ker je vedel, da mu ponočevanje do-
naša največ dobička, ker ljudje, ki so že tako
daleč zabredli, ne gledajo na vsak krajcar in pijo
toliko časa, dokler je kaj okroglega v žepu. Kadar
pa že poslednji vinar poženo po grlu, takrat pa
pijo kar tako — na kredo, in Antonu Seljanu je
bilo tako najbolj po volji, zakaj on je že skrbel,
da mu nihče ni ostal dolžan. Res, nič prida mož

56

ni bil ta krčmar; ni gledal na to, kaj je pravo,
kaj ni pravo, ampak bilo mu je le do tega, da
si je množil svoje imetje.

Oblastno je stopal po sobi gorindol.

„Kdaj boš plačal?" je vprašal zopet Balanta.

„Kdaj?“ je zakričal Balant, „plačal ti bom
že — če ne, pa mi prodaj hišo — kar hočeš, vse
mi prodaj, samo žganja mi daj, Anton!"

„Prodali ti bodo hišo, Andrej," je dostavil
njegov sosed, „potem boš pa prosjačil."

„Kdo bo prosjačil?" je vprašal jezno Balant,
„ti boš prosjačil, pa ne jaz! - Hej, pijmo, možje,
pijmo! Holala! ..."

In zopet se je razlegalo v mirno vas tam od
krčme Seljanove hripavo kričanje ponočnih pivcev.

Na koncu vasi je stala Balantova hiša, ki
je v nji še gorela luč. Za mizo je sedela objo¬
kana Balantova žena Marjeta in brala v debeli
molitveni knjigi. Nji nasproti je sedela njena sta¬
rejša hčerka Dragica in pletla nogavice. Dragičina
sestra Ivanka in brat Franek sta že spala.

„Oj, kako dolgo ni zopet očeta domov," je
zaihtela Dragica.

„Da, ura je že odbila deset, in še ga ni,"
je dostavila mati in si otrla solzo iz očesa.

Bilo ji je hudo pri srcu. Njen mož, ki je bil
še predkratkim priden in skrben oče svoji dru¬
žini, se je vdal pijančevanju, zanemarjal gospo¬
darstvo in tako zapravljal imetje, ki si ga je pri¬
dobil z velikim trudom.

57

Dragico je premagal spanec. Delo ji je padlo
iz rok, in zadremala je pri mizi. Mati se ni mogla
več vzdržati joka. Pokleknila je pred razpelo, ki
je viselo v kotu za mizo, in polglasno molila: „0,
večni Bog, dodeli mi to milost, da se povrne
moj mož zopet na pravo pot. Daj, da bo zopet
skrben gospodar in dober oče svojim slabotnim
otročičem!“

Vstala je nekoliko potolažena in zbudila
Dragico. „Pojdi v posteljo, Dragica," je rekla, „saj
jaz tudi grem. Bogve, koliko časa bi morali še
čakati."

Šli sta k počitku. Dragica je kmalu zaspala,
a mati ni mogla spati. Čula je, ko je prišel mož
pozno v noči domov. Bilo ji je hudo, a molčala
je. Šele proti jutru je zaspala.

II.

Res, tako ni moglo iti dalje. Ako je kdo še
tako imovit, mu naposled vendar poide vse, ako
le zapravlja in ne dela ničesar. Balant ni niti za
las krenil s svoje krive poti. Nič niso pomagale
goreče prošnje njegove dobre žene. Ko se je storil
mrak, je šel k Seljanu in tam popival pozno v
noč. Da se je tako manjšalo njegovo imetje, je
lahko umljivo. Prodal je že vse, kar se je dalo
prodati, in preden si je mislil sam, ni imel nič
več drugega kakor zadolženo hišo. Vse njegovo
posestvo je prišlo Seljanu v roke. Zdaj je bil
pravzaprav on gospodar na Balantovem posestvu

58

in Seljan bi ga lahko izgnal po svetu, kadarkoli
bi hotel.

Marjeti je bilo jako težko, ko je morala gle¬
dati, kako razpada lepa kmetija. A naj bi bilo vse
v božjem imenu, ako bi bili le že preskrbljeni
otroci. Da, ti ubožni otroci! Vsi so bili še majhni
— Franek še celo ni hodil v šolo — in slabotni.
Za delo ni bil nihče sposoben, da bi materi vsaj
toliko pomagal, da bi ji ne primanjkovalo vsak¬
danjega kruha. Oj, kako je bilo časih hudo materi,
ko ni mogla dati kruha lačnim otročičem!

Andreja Balanta niso genili upadli obrazki
lačnih otrok niti solze trpeče Marjete. Navadil
se je toliko pijančevati, da se mu ni zdelo več
mogoče začeti pošteno živeti. Niti misliti ni več
mogel trezno.

„Kaj bo, kaj bo,“ je tožila mnogokrat Mar¬
jeta, „ako nas Seljan požene po svetu? Kaj bo
iz ubožnih otročičev?"

Bilo se je res tega bati, zakaj Seljan je bil
trdega srca, in njegova sestra Jera, ki je živela
pri njem, je bila ravno tako neusmiljena proti
siromakom.

Od prevelikega pijančevanja je začel Andrej
Balant bolehati. Od dne do dne so slabele nje¬
gove telesne moči; kakor senca je lazil okolo.
Morda bi bil še ozdravel, ako bi pravočasno
opustil pijačo, a ker ni odnehal, je končal že
zgodaj svoje življenje. Jeseni je umrl. Skromen
je bil njegov pogreb, a vendar je bridko plakala

60

zapuščena Balantova rodovina, ko so zagrnili
njegov grob.

III.

Ostala je Marjeta sama s svojimi otroki —
prava sirota! — Pod milim Bogom ni imela ni
toliko več, da bi mogla plačati pogreb. Sklenila
je iti k Seljanu prosit ga, naj ji posodi vsaj
toliko denarja, da bo mogla pokriti stroške in
si omisliti najpotrebnejših stvari. Delala bo potem
s podvojenimi močmi, da bo lahko kmalu po¬
ravnala vse dolgove.

Pri Seljanu je bila sama Jera doma, ko je
prišla Marjeta iskat pomoči.

„Kaj bi rada, Marjeta?" jo je ogovorila Jera.

„Z bratom bi rada govorila," je rekla Marjeta.

„Ni ga doma. Sicer pa ni treba nič prosja¬
čiti pri nas. Brat je že dosti zaupal tvojemu
možu, tebi ne bo več ničesar. Glej, da se kmalu
spraviš iz hiše, ki je naša!" je govorila prevzetna
Jera in odšla od Marjete.

Kaj je bilo storiti Marjeti? Znala je, da so
Seljanovi brezsrčni, a sklenila je še enkrat po¬
izkusiti.

Ko je prišla drugi dan zopet k Seljanu, je
dobila Antona doma ter mu razodela svojo
prošnjo.

„Niti vinarja ti ne dam!" je Anton zakričal
osorno.

61

„Ali vsaj mojih otrok se usmilite," je pro¬
sila Marjeta.

„Nič! Iz hiše se mi spravi! Svet je velik —
boš že kje preživljala sebe in svoje otroke!" je
rekel odločno Seljan.

Marjeta je plakala. A te solze, ki bi omečile
kamen, niso omečile trdega Antonovega srca.
Marjeta je morala iti iz hiše, kjer je preživela
toliko veselih in žalostnih dni. — To vam je bil
žalosten dan! Bridko so jokali zapuščeni otroci
z žalostno materjo, ko so odhajali iz vasi —
pregnani od trdosrčnega človeka.

Morda bi bila dobila Marjeta kje drugod
v vasi pomoči, a ni hotela iti več nikamor prosit:
bala se je, da ji tudi drugi odreko svojo podporo.

Dragica je nesla v bornem svežnju vse, kar
jim je še ostalo.

„Kam gremo, mati?" je vprašal spotoma
Franek.

„Bogsigavedi kam, “ je odgovorila mati.

Prišli so do znamenja na griču. Tu so ob¬
stali. Mati se je ozrla še enkrat proti vasi, skle¬
nila roke in bridko zaplakala. Dragica je nepre¬
stano tožila; Franek je pokleknil in se stisnil v
materino krilo, sklenivši svoje ročice; Ivanka pa
je plašno gledala v svet, kamor jim bo zdaj
odpotovati.

Pod gričem je imel Seljan svoje polje. Jera
je ravno žela na polju, ko je ugledala nesrečno
četvorico pod križem. Zlobno veselje ji je pol-

62

nilo srce, ko je videla toliko nesreče, toliko
bridkosti!

„No, Marjeta,“ je zaklicala s polja, „pa srečno
hodi in glej, da nas ne boš več nadlegovala!“

Marjeta ni Jeri ničesar odgovorila, ampak
vzdihnila je globoko in rekla otrokom: „Molimo,
otroci, da nas očuva Bog!“

Razjasnilo se je v onem hipu nebo, ki so
ga dotlej preprezali črni oblaki, kakor da bi ho¬
telo potolažiti nesrečne izgnance.

Nekako okrepčani in potolaženi so vstali
izpod križa in šli dalje po prašni cesti — ne da
bi vedeli, kam jih dovede pot.

IV.

Do sosednje vasi je bilo dobro uro hoda.
Utrujeni so že bili Balantovi, ko so zagledali
oddaleč zvonik vaške cerkvice. Spotoma se je
spomnila Marjeta na svojo prijateljico, ki je
imela posestvo v vasi, kamor skoro pridejo. Nji
je umrl pred nekaj leti mož, in odtakrat je sama
gospodarila. Sklenila je torej Marjeta, da pojde
najprej do nje, morda ji ona kaj pomore.

Veselo je sprejela prijazna žena Marjeto in
njene otroke, a vendar se ji je zdelo čudno, kako
da jo je v tem času obiskala.

Sočutno jo je pomilovala, ko ji je Marjeta
povedala dogodke, ki so nam že znani.

»Nikamor ne pojdeš," je rekla Marjeti, „tu
ostani s svojimi otročiči. Kruha nam ne bo

63

primanjkovalo. Skupaj bomo delali in skupaj
živeli/

S kako radostjo je sprejela Marjeta prija¬
teljičino ponudbo! Sama ni vedela, kako bi se
ji zahvalila. „Bog ti plačaj/ je rekla s solznimi
očmi.

A dobra prijateljica je bila vesela, da ji je
bilo moči pomagati nesrečni Marjeti in njenim
otrokom, zakaj vedela je, da je dolžnost vsakega
človeka, pomagati svojemu bližnjemu.

Pozabljeno je bilo hipoma vse trpljenje.

*

* *

Trdosrčni Seljan ni ostal brez kazni: še tisto
jesen mu je pogorelo vse posestvo, in pripo-
znati sta morala mož in njegova sestra, prevzetna
Jera, da ni nič nestalnejšega na svetu kakor bo¬
gastvo, odvzeto onemu, ki je ubožen in potreben
pomoči. Seljan se je kesal svojega življenja in
bi rad poravnal, kar je zakrivil, a ni mu bilo
več mogoče.

Marjeta pa je učakala pri svoji prijateljici
sivo starost v krogu pridnih otrok.

Spomenik ob poti.

ospodar je bil Primož Logar,
da malo takih. Svoj dom je
imel v Rozalni vasi, in kaj
lepo je bilo njegovo posestvo:
lepa zidana hiša ob gladki
cesti, za hišo velik hlev, ki
ni bil nikoli prazen, poleg
hleva prostorna žitnica in še nekaj drugih gospo¬
darskih poslopij. Okolo teh poslopij je bil velik
vrt s košatim sadnim drevjem, a za vrtom polje
in travniki. Malo je bilo v vasi takih gospodarjev
kakor Primož, ki bi imeli toliko rodovitega polja
in vse tako blizu skupaj.

Imel je Primož tudi gostilnico in ta mu je
tudi nekaj donašala, ker je bila edina v vasi.
Tega sicer ne smete misliti, da bi bili vaščani
prepogostokrat zahajali v njegovo gostilnico, a
prišli so vendar tuintam pod večer k Primožu,

65

da so se pogovorili o tem in onem. Primož Logar
je bil vedno na dobrem glasu, da toči pristnega
Metličana. Gostilnico je oskrbovala njegova žena
Rotija, ki je bila obče spoštovana kot poštena in
skrbna gospodinja. Pomagala ji je ob velikih
praznikih, kadar je prišlo po več gostov iz bliž¬
njega mesteca k Logarjevim, njena starejša hčerka
Marica.

Maričina sestra Anica, ki je jeseni začela ho¬
diti v šolo, se je vedno držala matere in se po-
večkrat vtikala v taka opravila, ki ji niso bila
nič mari. A vendar je bila Anica ljubeznivo
dekletce. Učila se je pridno in kadarkoli je prišla
iz učilnice domov, je pripovedovala materi, koliko
lepega je slišala v šoli.

Logarjev sin Ivanek je bil vedno pri očetu.
Hodil je z njim po polju in travnikih, spomladi
je sadil mlada drevesca, oskrboval stara ter gonil
živino na pašo. Priden sin je bil to in bilo se
je nadejati, da bo nekoč dober gospodar.

Bilo je jeseni. Logarjevo polje je dobro ob¬
rodilo, in z veselim srcem je spravljal oče Primož
poljske pridelke domov. Hvalil je Boga, da je
očuval njegovo polje vsake uime in mu tako
bogato poplačal njegov trud. S ponosom je obiral
Ivanek preobložene hruške in jablane na vrtu, ki
jih je spomladi pridno oskrboval. Vsvesti si je bil,

5

66

da ni delal zaman in se zdaj sme veseliti sadu
svojega dela.

Nekega večera je sedela Primoževa družina
pri večerji. „Hvala Bogu,“ je dejal oče Primož,
„delo na polju je opravljeno."

„Že dokaj let ni bila jesen tako bogata kakor
letos," je dostavila mati Rotija.

„Res je to,“ je pritrdil Primož, in tudi Anica
je prikimala z glavico v potrdilo.

„Ali nekaj me skrbi," je začel za nekaj časa
zopet Primož, »vina je že malo v kleti. Treba bo
napreči in iti ponj."

„Zdaj vendar ne pojdeš," je odgovarjala mati,
„za zimo ga bo že še, pojdeš rajši spomladi."

„Na pomlad bo drugega dela preveč," je
dejal Primož, „a zdaj imam dovolj časa in naj¬
bolje bo, ako se takoj preskrbim z vinom. Do
Metlike ni daleč, in če grem takoj jutri, se vrnem
v dveh dneh domov."

Mati Rotija, ki ni rada ugovarjala svojemu
možu, je molčala nekaj časa, potem pa rekla:
„Bodi torej! Pa pojdi po vino!"

Pri tem je ostalo. Drugo jutro je Primož za-
pregel v veliki voz tri konje ter naložil nanj
nekaj praznih sodov.

..Pojutrišnjem proti večeru se zopet vidimo,"
je dejal, ko se je spravljal na voz, »pridni bodite,
otroci, in slušajte mater! Ostanite zdravi vsi
skupaj!“

67

„Pridni bomo, oče, pridni," so klicali otroci
očetu, „le kmalu se vrnite in nam prinesite kaj
lepega."

Stisnil je oče še vsakemu roko in pognal.

Materi je bilo ves dan nekako tesno pri srcu:
nikjer si ni mogla dobiti mesta. Ivanek in Marica
sta takoj opazila materino otožnost in sta bila
tudi nenavadno tiha. Samo Anica, to ljubeznivo
dekletce, ki jo je oče najbolj ljubil, samo Anica
je bila vesela kakor prejšnji dan, vesela kakor
vsak, komur še ni minila doba veselih otroških
let . . .

„Kaj vam je vendar danes, mati," je vprašal
proti večeru Ivanek svojo mater, „da ste tako
otožni in žalostni?"

„Oj, da bi le bil že oče doma," je dejala
mati, „tako mi je hudo pri srcu, a sama ne vem,
zakaj. “

„Saj se oče kmalu povrne," je odgovoril
Ivanek.

„Bog daj," je zaihtela mati ter natihem pro¬
sila Boga, da ji očuva moža na poti.

Drugi dan se je že nagibal h koncu, a očeta
še ni bilo domov.

Stoinstokrat je šla mati na hišni prag in gle¬
dala po cesti, je li ne prihaja Primož, a gledala
je — zaman.

6 *

68

Odzvonilo je „Zdravo Marijo", in zvezde so
se že užigale na jasnem jesenskem nebesu, a
Primoža še ni bilo odnikoder.

Skrbelo je mater vedno boljinbolj. Ni se
mogla premagati in je šla po poti proti onemu
kraju, odkoder se ima pripeljati Primož. Prišla je
do kraja, kjer se zavije pot v hrib. Srce ji je
močneje tolklo in — groza jo je izpreletela po
vsem telesu, ko je zagledala na tleh v krvi ležati
— svojega moža Primoža.

»Primož! Primož!" je krčevito zakričala mati
Rotija in omahnila na tla. »Ali živiš? — Ne,
mrtev si, Primož, mrtev . . . Oh, Bog moj! Bog
moj! . . .“ Izgubila je zavest in onemogla se zgru¬
dila poleg mrtvega moža . . .

Za materjo so prihiteli tudi otroci na ne¬
srečno mesto in se jokali za svojim dobrim
očetom . . . Vkratkem se je raznesla po vsi vasi
strašna novica, da je Primož Logar ponesrečil.

Ko je peljal vino po hribu nizdol, so se
splašili konji in v divjem teku dirjali v dolino.
Voz je zadel ob kamen pri cesti, se prevrnil na
Primoža in mu zdrobil glavo.

Nekaj dni pozneje so pokopali Primoža. In
tako je ostala mati brez moža, otroci brez očeta. —
Oj, to je bilo zdaj bridko in žalostno življenje
pri Logarjevih, kjer sta bili poprej tako lepo
združeni ljubezen in sreča! Celo Anico je minila
vsa veselost, ker tudi ona je čutila, da nima več
dobrega očeta.

70

Večkrat je hodila z žalostno materjo, z bratom
in sestro na pokopališče, pokleknila na očetovo
gomilo in molila zanj, ki počiva pod zemljo.

Bila je zopet pomlad. — Mati Rotija je dala
postaviti na kraju nesreče lep spomenik: velik
križ, ki je še danes žalostna priča one velike
nesreče.

Prvo pomladno cvetje je objemalo križ ob
cesti, in mnogoteri potnik, ki ga je zanesla pot
mimo križa, je pokleknil na ozelenela tla, molil
za dušo rajnega ter priporočal tudi sebe v var¬
stvo božje.

Ko je pa v vasi odzvonilo „Zdravo Marijo",
je šla mati Rotija s svojimi otroci h križu ter
ondi dolgo, dolgo molila za dušo prezgodaj umr¬
lega očeta . . .

Tako so potekala leta. — Ivanek je zrastel
v vrlega mladeniča ter se razvil v moža, ki je
pridno oskrboval posestvo. Godilo se mu je dobro.
Marica se je preselila v drugo vas ter postala
dobra in skrbna gospodinja. Anica pa ni šla od
matere nikamor. Rekla je, da ostane do smrti
dobra njena hčerka. Bila je materi na njena stara
leta tolažba in veselje. Vsak dan je šla z materjo
k znamenju tam ob cesti ter se spominjala ljub¬
ljenega očeta.

Beraška vas.

i.

am v globeli, daleč ločena od
sveta, se je razprostirala vas
Kot, ki pa so jo ljudje obi¬
čajno imenovali Beraško vas.
Štela je le nekoliko ubornih,
s slamo kritih hiš, ki so po¬
nižno tičale ob ozki cesti.
Veliko znamenje je stalo začetkom vasi, na drugem
koncu pa je slonela ob rebri cerkvica, vsa žalostna
in zapuščena.

„Bog se usmili teh ubogih ljudi!“ sta nemo
klicala križ in cerkev.

Polje okrog vasi je bilo neplodovito, posejano
s kamenjem, ki ga je bilo deževje navalilo s hriba
v globel. Podobno je bilo bolj pustinji nego ro¬
dovitni zemlji. Vsepovsod je ležala žalost in osa¬
melost. Nikjer ni bilo čuti veselega glasu. Še

72

cerkveni zvonček, kadar je zapel, je žalostno tožil
v pusto okolico: „Bog se usmili teh ubogih ljudi!"

Iz gozda tamkaj v hribu, ki je kot zelena
stena zapiral pogled v svobodno nebo, je odmeval
turobni glas cerkvenega zvončka . . .

Vaščani, ubogi ljudje, so delali in trpeli, da
niso umirali gladu. Vsi so bili trudni in upognjeni.
Tiščalo jih je k tlom težko življenje. Kadar se je
kdo izgubil v mesto, brž so vedeli meščani:
„Glejte, ta je iz Beraške vasi!"

Na obrazu in obleki se jim je poznalo uboštvo.

A tam z griča kraj vasi, kjer je raslo pri¬
jazno, zeleno drevo, se je odpiral tako lep pogled
v široki svet. O, srečno, blaženo drevo, ki si ga
lahko gledalo noč in dan!

2 .

Kakor odrasli ljudje, tako so bili tudi otroci
vsi ubogi in žalostni. Nikoli se niso shajali k ve¬
selim igram, nič petja in kričanja ni bilo slišati
ob hišah. Le tuintam se je oglasil plašan jok
lačnega in raztrganega otroka. V uboštvu rojeni
so tudi živeli v uboštvu, dokler niso stopili na
trnjevo pot svojih roditeljev, ko so ti izmučeni
omahnili v grob ter ostavili otrokom žalostno
dedščino — trpljenje in pomanjkanje.

Šole niso poznali. Daleč je bilo do mesta —
a tedaj še ni bilo zakona, ki bi bil otroke silil
v šole. Rod za rodom je živel enoinisto žalostno

73

življenje, in zdelo se je, da ne bo nikoli drugače,
dokler se vsa Beraška vas ne sesuje na kup in
kot velik grob vekomaj ne zagrne tega uboštva.

Saj so ljudje delali od zore v mrak; a zemlja,
vsa izsesana in izrabljena, ni hotela roditi tečnih
poljskih sadov. Vse, kar je dajala, je bilo suhotno
in pritlikavo, in taki so bili tudi ljudje, pa tudi
živina je bila taka. Če je vaščan prignal kravico
v mesto na semenj, brž so vedeli kupci: „Glejte,
ta je iz Beraške vasi!“

A tam z griča kraj vasi, kjer je raslo prijazno,
zeleno drevo, se je odpiral tako lep pogled v široki
svet. O, blaženo, srečno drevo, ki si ga lahko
gledalo noč in dan!

3 .

A vaščana Morata sin Andrejček, ves umazan
in razcapan, ni bil tak, kakršni so bili njegovi
vrstniki. Po postavi in obleki že — a tam notri
v prsih, v srcu samem, v nemirnem tem srčecu,
je bilo vse drugače.

Ali veste, kako je ptičici, drobni in plašni,
kadar rumeni drevje in listje trepetaje pada na
zemljo? Tedaj se zagiblje v nji čudovita moč, da
vzame slovo od rodnega gnezda, da razvije šibko
perut in se spusti na pot, na daleko in nevarno,
in poleti tjakaj daleč v veliki svet — pa naj se
zgodi z njo karkoli!

Glejte, tako je bilo z Andrejčkom! Andrejček
— ptičica! Zagibala se je v njem čudovita moč,

74

da bi vzel slovo od domače grude in stopil na
pot in odšel tja daleč v veliki svet!

Zjutraj, komaj je vstal, zvečer, preden je legel
spat, je pohitel na grič k zelenemu drevesu in je
gledal in gledal daleč tja, tja daleč, daleč, do-
koder so nesle njegove oči. . .

Vračal se je dol v globel, ves žalosten in
potrt, ker ni imel peruti, da bi jih ptičici enako
razvil na drzno pot in dal slovo domači grudi!

Ah, tam z griča kraj vasi, kjer je raslo pri¬
jazno, zeleno drevo, se je odpiral tako lep pogled
v široki svet O, srečno, blaženo drevo, ki ga
lahko gledaš noč in dan!

4 .

Andrejček se je ojunačil in je stopil pred
očeta.

„Oče,“ je dejal, „nič več ne morem ostati
doma. Kar pojdem."

Zavzeto ga je pogledal oče: »Kam pa?“

»Tja, kar naprej!“

»Za Boga," vzklikne oče, »še nihče ni šel iz
naše vasi, pa bi hodil ti! Kar doma bodi kakor
smo vsi drugi!"

Toda v Andrejčku je vstala čudovita moč
— hrepenenje. Videl je žalosten obraz očetov in
materin, a hrepenenje je bilo jačje od žalosti
staršev. Zato je dal slovo domači grudi in stopil
na pot in odšel tja daleč v veliki svet!

75

Ko je odšel Andrejček — bosopet in raz¬
trgan — je bilo pri Moratovih, kakor da je vse
izumrlo. Oče in mati sta žalostno posedala po
hiši. Njiju oči so se ozirale na vse strani: iskale
so Andrejčka, a ni ga bilo.

Po vasi se je zaznalo, da je Andrejček odšel
z doma.

„Ta ni bil naš!“ so govorili ljudje. »Nihče
še ni odšel iz naše vasi, samo on, Andrejček!
On ni otrok naše vasi!"

In pozabili so nanj, preden je bil za tretjo
goro. Vsi so pozabili nanj — samo oče in mati ne.

„Naš je bil — pa ga ni več!"

Kolikokrat so splavale oči tja gor, kjer se
prevrne pot v dolino! Čakale so, da ga zagledajo,
ko se vrne. A ni ga bilo. Ah, tam z griča kraj
vasi, kjer je raslo prijazno, zeleno drevo, se je
odpiral tako lep pogled v široki svet, ki je sedaj
dom ubogemu Andrejčku. O, blaženo, srečno
drevo, ki ga lahko gledaš noč in dan!

5 .

Šel je Andrejček in je prišel v mesto. Tru¬
den je bil. Še nikoli ni hodil tako dolgo, zato
so ga bolele noge, da jih je komaj prestavljal.

Mesto -je šumelo pred njim. Andrejček je
gledal s široko odprtimi očmi. Kam se naj
obrne? Množice so vršale mimo njega. Ta in
oni se je ozrl nanj. Proseče je pogledal Andrej¬
ček: »Usmilite se mene ubogega, ki me je hre-

76

penje odtrgalo od domače grude, a sedaj ne vem,
ni kod ni kam!“

A nihče teh bogatih ljudi ni umel njegovega
prosečega pogleda.

Morda si je mislil ta ali oni: „Glej, tudi ta
je iz Beraške vasi.“ — A rekel mu ni ničesar;
šel je dalje svojim potom.

Cim globlje se je potapljal v mestni vrvež,
tem bolj osamelega se je čutil. Toliko ljudi, a
nikjer nikogar, ki bi mu prijazno ponudil roko!

Začutil je v prsih bolečino, ki mu je stis¬
nila srce. Še nikdar ni čutil take bolesti. Dvig¬
nilo se je nekaj v njem, nekaj mehkega in
grenkega. V oči mu je sililo nekaj nepoznanega,
da ni več mogel jasno gledati predse. Ves svet
se mu je zdel, kakor da ga gleda skozi zaroselo
šipo. In ko je potegnil z roko po očeh, da izbriše
meglo z njih, je začutil, da so mu prsti mokri.
Bile so solze.

Tako daleč je z doma in tako sam!

Tam pa z griča kraj vasi, kjer je raslo pri¬
jazno, zeleno drevo, se je odpiral tako lep pogled
na rodno vas. O, srečno, blaženo drevo, ki jo
gledaš noč in dan.

6 .

Ustavil se je. Pred njim so se razprostirali
vrtovi, mestni ropot je umiral za njim. Ali je
dospel na kraj mesta ? Da! Tik ob cesti je stala
pritlična hiša, kovaško kladivo je nabijalo v nji.

77

Enakomerno so odmevali udarci: „Bunk — bunk,
bunk — bunk!"

Stopil je na prag in je gledal v kovačnico.

Predenj stopi mož, ves opaljen in zakajen:
„Kaj bi, prijatelj!" ga vpraša.

„Usmilite se me ubogega, ki me je hrepe¬
nenje odtrgalo od domače grude!" so prosili An-
drejčkovi pogledi.

Kovač, sam truden in izmučen od težkega
dela, je umel nemo govorico Andrejčkovih oči.

„Kajne,“ pravi, „kruba nimaš in strehe tudi
ne? Bržkone si iz Beraške vasi."

Andrejček je prikimal.

„Pa stopi k meni! Nič se ne boj! Siromaki
smo si vsi bratje!" reče mož.

In je vstopil in se najedel in naspal.

Drugi dan pa je bil kakor prerojen. Andrej¬
ček — ptičica! Hej, kako je bilo dobro, da je
šel z doma! Nova volja je zrasla v njem, velika
moč ga je ojačila. Dokazati hoče z delom, da je
vreden prijaznosti, ki ga je sprejel z njo od
težkega dela utrujeni kovač — njegov brat po
siromaštvu.

Kako bo vihtel kladivo, da bo bobnelo daleč
tja čez dolino in hrib, tja do griča kraj vasi,
kjer raste prijazno, zeleno drevo in se odpira tako
lep pogled na rodno vas. O, blaženo, srečno
drevo, ki jo lahko gledaš noč in dan!

78

7 .

V začetku ni bilo delo tako lahko, kakor si
je Andrejček mislil. Ves je bil slaboten in šibak,
da bi ga bilo kovaško kladivo kmalu vrglo na
tla. Mojster se mu je smejal tako-le postrani in
nasamem, ker mu naravnost ni hotel jemati ve¬
selja do dela. A mislil si je: „No, le čakaj! Boš
že videl, kako boš še močan!"

Andrejček ni vedel, ali naj obupa in se vrne
domov, ali naj ostane in se trudi naprej. Toda
saj je sklenil, da hoče z delom dokazati, da je
vreden mojstrove prijaznosti. Pa si je mislil:
Bržkone je bilo začetkoma tudi z mojstrom tako.
Potem pa je bilo vedno bolje in nazadnje čisto
dobro. —

Nič več ni mislil na trudnost, ampak vso po¬
zornost je obračal na delo.

Kladivo je pelo vsak dan močneje, in čuti
je bilo, da ga vihti od dne do dne močnejša in
spretnejša roka. Z močjo in spretnostjo pa je raslo
tudi veselje do dela, in budila se je v Andrejčku
samozavest.

Minila je doba vajeništva.

Zdaj bi ga videli! Kje je tisti slabotni in
šibki vajenec, ki se je upogibal pod težo kova¬
škega kladiva? Nikjer ga ni več! Poglejte nje¬
gove roke! Kako so mišice napete, kako je dlan
utrjena! Kako je vse telo močno in zravnano,
hoja odločna, obraz vesel! Prsi — kako so se

79

razširile, kako dihajo krepko, ponosno! Nikjer ni
več ubogega Andrejčka, na njegovem mestu stoji
sedaj junaški kovaški pomočnik Andrej. Tako-le
ob nedeljah, ko je počivalo delo — kdo je bil
zadovoljnejši od njega! Razpel je roke, klobuček
potisnil nazaj in jasnega čela je gledal v svet.
Zaukal bi na ves glas, da bi se čulo tja do griča
kraj vasi, kjer raste prijazno, zeleno drevo in se
odpira tako lep pogled na rodno vas. O, srečno,
blaženo drevo, ki jo gledaš noč in dan!

8 .

Bilo je treba mnogo truda in mnogo napo¬
rov, da se je popolnoma neuki deček usposobil
toliko, da je bil za samostojno delo. Mojster ga
ni učil samo v delavnici, nego mu je posojal
tudi knjige in risbe, da se je iz njih učil svoje
stroke. V večernih šolah, ko je bil telesno že
utrujen, si je pridobival drugih znanosti, tako da
je s telesno močjo rasla tudi njegova duševna moč.

Seveda so vedeli tudi njegovi starši, kje in
kaj je sedaj njihov Andrejček. Večkrat kakor kdaj
prej so starši zahajali v mesto, zdaj oče, zdaj
mati. Vesela sta bila svojega Andrejčka. Najrajša
bi videla, da sta onadva vedno pri njem, ali pa
da je on vedno pri njiju.

Hm, kdo bi si mislil! Iz Beraške vasi je
doma, pa je postal tak, kakršen je zdaj!

S ponosom sta ga gledala, kako je lahkotno
vihtel težko kladivo v kovačnici. Pa še nekaj

80

drugega je bilo: Andrej si je služil z delom de¬
nar! Denar, pravi cesarski denar! Vso Beraško
vas bi preobrnil in preiskal, pa bi ne dobil to¬
liko denarja, kolikor si ga je služil on, sin Be¬
raške vasi! A tega denarja ni porabljal sam —
vedno ga je nekaj ostalo tudi njegovim staršem.
Videlo se je, kakor da se na stare dni pomlajata.
Kaj se ne bi, ko sta imela podporo!

Bila je huda zima. Viharji so brili, debel
sneg je ležal kroginkrog. Nikogar ni bilo iz Be¬
raške vasi. Ko je pa zopet zadehtela pomlad in
skopnel sneg, je prišel oče, da vidi Andreja.

Andrej se je spomnil drevesa na griču kraj
vasi in je vprašal očeta: „Kaj pa tisto drevo,
oče? Ali je že ozelenelo?"

»Podrli so ga zimski viharji in meteži; nikoli
več ne bo zeleno!" je odgovoril oče.

„0, ubogo drevo!" je vzkliknil sin, „nič več
ne boš gledalo rodne vasi! Pa grem, da jo
vidim sam!"

9 .

Prišli so velikonočni prazniki. Iz zemlje je
vzklilo novo življenje z vso cvetočo močjo. Od-
begnile so vse sence, solnce je sijalo.

Tedaj se je dvignil Andrej in se odpravil
domov. Andrejček — ptičica! Vstalo je v njem
hrepenenje, zatožilo se mu je po domačem kraju.
Nakupil je v mestu vse polno lepih reči, da jih
ponese staršem za praznike: očetu čisto novo

81

obleko, materi pisano naglavno ruto in mehke
črevlje, da ne bo hodila bosa, ko je že tako stara
in slabotna.

Stopal je proti vasi z vsem opravičenim po¬
nosom. Sprejeli so ga z radostjo in začudenjem.

„To da je Moratov Andrejček?" so se izpra¬
ševali ljudje. „Tako gosposki in tako domač!"

Gosposki — da! Samo v mestu so vaščani
srečavali take ljudi, tako lepo opravljene in tako
samozavestno stopajoče. Za vsakega je imel pri¬
jazno besedo v pozdrav, saj smo si vsi bratje! —■
Andrej je videl šele sedaj, kako in koliko je
uboštvo teh ljudi. Smilili so se mu v dno srca.
Ko bi jim mogel pomagati, ko bi jih mogel
dvigniti! Vsi smo si bratje! —

Gledali so ga in so bili ponosni nanj. Nekaj
novega, veselega, zdravega je prešinilo vso Be¬
raško vas.

Veseli so bili ti prazniki. Po vseh hišah so
govorili samo o Moratovem Andreju. Toliko si¬
romakov je že rodila domača vas, pa samo enega
Andreja. A če je enega — bi li jih ne mogla
več? Zakaj se še kdo drugi ne odtrga od rodne
grude in ne gre svoje in svojcev sreče kovat v
veliki svet?

In ko je Andrej odhajal, so se hrepeneče
ozirali za njim: „0, pridi zopet, pridi kmalu, da
nas dvigneš iz uboštva, da nas učiš uporabljati
moči duha in telesa sebi in svojcem v korist!"

6

82

Na griču kraj vasi, kjer je prej stalo prijazno,
zeleno drevo, je postal in se ozrl v globel. O,
Andrej, kakor mlado, zdravo, živo drevo! Razpel je
roke, globoko so mu zasople prsi. Odkril se je
in je dejal: „0, blažena domača vas, vsa uboga
in pozabljena, mislil bom nate noč in dan!“

10 .

Minilo je leto in dan.

Andrej se je odločil, da ostavi mesto in se
vrne domov ter začne delati na svojo roko.

Prišel je v Beraško vas in je popravil rojstno
hišo tako, da je ni bilo spoznati. Bila je najlepša
v vasi.

Veselo je pelo kladivo. Nikjer ni bilo več
onega dušečega miru— kladivo je tolklo po nako¬
valu in je dramilo ljudi in jih klicalo k delu.
Andrej je imel dela vedno več, zakaj daleč na¬
okrog je zaslovel glas o njegovi spretnosti. In
dohajali so ljudje iz vse okolice in mu izročali
v delo svoje potrebščine. Sosedje pa so mu po¬
nujali svoje sinove v uk, da ne bi kar tako po¬
hajali po vasi.

Svet za hišo je Andrej prekopal, preoral in
pognojil ter iztrebil kamenje. In pustinja se je
izpremenila v plodovito zemljo. Bogastvo je zo¬
relo tam, kjer sta prej rasla trn in osat.

Sosede, ki so najprej menili, da se gode
čudeži, je tako učil s svojim neumornim delom,
kako in kje jim je zastaviti moči, da jim bo živ-

83

ljenje lepše in ugodnejše. Napravljal jim je poljsko
orodje, in vsa vas se je veselo in živahno gibala
zunaj pod milim nebom. In pustinja se je izpre-
minjala v plodovito zemljo. Bogastvo je zorelo
tam, kjer sta prej rasla trn in osat.

Vse se je izpremenilo. Ljudstvo se je dvignilo
iz uboštva; uporabljalo je moči duha in telesa
sebi in svojcem v prid. In odtrgal se je ta in oni
od domače grude ter se napotil v svet, učit se
dela in življenja.

Tam na griču kraj vasi pa je Andrej zasadil
mlado drevo. Izpod njega se je odpiral tako lep
pogled v široki svet in na domačo vas. O, srečno,
blaženo drevo, ki ju gledaš noč in dan!

6 *

Črtice.

Prekratko spanje.

rancek, kaj pa je danes s tabo?“
je vprašala mati, ko je sto¬
pila zjutraj ob osmih v sobo,
kjer je spal njen edinec.

Nič se ni genilo.

Mati je šla po prstih in
se je ustavila tik ob Franc-
kovi postelji. Izpod odeje je kukal njegov nosek;
deček je še vedno spal.

„Dvanajst ur jo že vleče,“ pravi mati tiho.
„No, bo li mu dovolj spanja?"

Tedaj se je zagibalo pod odejo.

„M—h!“ je zazdehal zaspane, iztegnil zdaj
desno, zdaj levo roko ter polagoma odprl oči.
In pogledale so dečkove oči materi v obraz:
„Ku-kuc!“ —Lice se je nasmejalo, mati se je sklo¬
nila nad posteljo.

„No, dobro jutro, zaspanček! To si dobro
spal, kaj?" ga pozdravi mati.

85

„H—h,“ odvrne Franček, „samo prekratko je
bilo! Tako hitro je jutro. Komaj sem legel —
na, pa je že dan! Ali je že ura sedem ali pet?“

„Osem je, osem," pravi mati.

Seveda: Franček, star pet let kaj bi vedel,
kako je s časom!

„Veš kaj," pravi mati, „le brž vstani! Ves
dan boš lepo dober in priden otrok, pa bo kar
hipoma zopet večer, in kar je bilo sedaj premalo
spanja, se ga naužiješ prihodnjo noč."

„Saj res!" reče deček, „kar obleci me, mama,
da pojdem prej spat."

Bil je ves dan dober in priden otrok. In
kakor bi trenil, je dospel večer in z njim za¬
spanec.

Pozabljena nezgoda.

V sami srajčki se je Jankec napotil z doma.

Kam ?

E, kar naprej!

Poskoči. Pa kakor bi mu kdo podstavil nogo,
pade in obleži. Na cesti je ležal prah. Kar za¬
kadilo se je izpod Jankca, ko se je tako udobno
položil na cesto.

Seveda se je začel jokati, in sicer tako milo,
da bi se moral vsakemu smiliti v srce, če bi ga
kdo slišal. Debele solze so kapale naravnost na
tla in dolble v prahu blatne jamice. Za solzami

86

so kmalu prišli Jankčevi prsti, ki so začeli me¬
šati po prahu in ga gnesti, namočenega z brid¬
kimi solzami, da so bili vsi lepo prašni in blatni.

Domislil se je Jankec, da bi bilo morda tudi
dobro, ako malo z dlanjo udari po prahu. Res'!
Kadilo se je tako prijazno izpod dlani, da je bil
tudi dečkov obraz kmalu ves umazan. Pa celo v
nos mu je silil prah. Zdaj ni bilo drugače mogoče,
nego da je začel kihati. Cim bolj pa je kihal,
tem bolj se je kadilo s ceste.

Naposled je bilo dečku vsega tega dovolj.
Oprezno se je postavil na noge. Tedaj se je do¬
mislil, kako nesrečno je prej padel in kako ne¬
znansko se je pobil. Začel se je torej zopet jokati
in se je vrnil, odkoder je prišel.

Sama.

„Danica, kako pa to, da vedno hodiš sama?“

Tako so izpraševali ljudje Poniževo Danico,
ako so jo slučajno srečali kje na cesti. Slučajno,
da, saj je bilo res nekaj nenavadnega, da bi bila
prišla Danica med ljudi.

Res! Ni bila, kakor so drugi otroci, ki se
boje samote in vedno le iščejo hrupne in vesele
druščine. Danica je bila najrajša sama — tako
pozimi kakor poleti: pozimi lepo doma, poleti pa
zunaj na polju. E, pa da je sama!

88

To vendar ni osamelost, če te objema v ljubi
rojstni hiši tista topla in prijazna domačnost, ki
je ne moreš opisati, ki jo samo čuti srce.

Pa zunaj, zunaj — oj, na velikem, pisanem
polju! Vsaka cvetka te vabi: »Pridi, utrgaj me!
Povonjaj me!“ — Kamorkoli se ozre oko —
povsod je toliko kipeče druščine, toliko vabljive
tovarišije, da je ne more nadomestiti hrupni,
prašni svet! Sredi med cvetjem in zelenjem drži
mehka stezica. Danica stopa med ljubimi hčer¬
kami bujnih travnikov — vsa srečna in vesela . . .

Ali ni govorila Danica resnice, ko je odgo¬
varjala ljudem: »Saj nisem nikoli sama!?"

No, niso je umeli, mi pa vemo, da je res tako!

Brez noska.

Dedek se je solnčil pred hišo. Na kolenu mu
je jahal vnuk Tonček.

Hej, kako je šlo veselo gorindol! Dedku je
prihajalo kar vroče, a Tončku ni bilo vesele ježe
nikoli dovolj.

»Zdaj pa gremo še k teti," je velel Tonček.

Pa sta jezdila k teti: »Hi-hop, hi-hop!“

»Zdaj pa še k stricu," je ukazal mladi jezdec.

»Hi-hop, hi-hop!“ pa sta bila pri stricu.

Morda bi bila prijezdila kar v Ameriko ali
pa v Ljubljano, če bi Tonček — ves živ in gibak
— prej nerodno ne zdrsnil z dedkovega kolena
na sama gola tla.

89

Deček se je hitro dvignil in hotel zopet
splezati na starčevo koleno. Ta pa — nemara že
sit viharnega beganja po širokem svetu — na¬
pravi resno lice in zakliče vnuku: „Tonček, vidiš,
glej! Ko si padel, pa ti je odletel nosek!"

Tonček odpre usta in se ustraši, kolikor se
največ more. Za Boga — ob nos je. To niso
mačje solze! Brez daljšega pomišljanja začne
čudno zavijati z jokavim glasom in zbeži narav¬
nost k materi v kuhinjo.

„Joj, mama, zlata mama! Kje je moj nos, kje
je moj nos?" beči Tonček in se spenja materi v
naročje.

„Tepček,“ se zasmeje mati, „potiplji, morda
ga pa še imaš."

Deček dvigne roko, se prime za nos in ve¬
selo vzklikne: „0 — ali je Peter doma? Glej,
saj ga imam, saj ga držim!"

Dedek pa se je smejal na ves glas; tako
dobro se mu je zdelo.

Julke ni!

Mama in Julka sta bili sami v sobi. Mama
je likala na mizi, Julka pa ji je nagajala, kakor
je vedela in znala. Hipoma se deklica nečesa do¬
misli. Poredno se zasmeje, gre po prstih v kot
k peči, zamiži in zakliče: „Julke pa ni, Julke
pa ni!“

90

»Kam pa je šla? 11  vpraša mati s plašnim
glasom. „Oh, kako sem žalostna, ko ni več moje
Julke. Zdaj-le pa kar grem, ko ni več moje Julke.
Kaj bi sama brez nje!“

In mati stori kakor da hoče oditi. Deklica pa
odpre oči, skoči iz kota in ji zastavi pot.

„Saj sem tukaj! Le poglej me!"

„0 — hvala Bogu!“ vzklikne mati, „saj res! 11
Obe sta se smejali, ko sta bili zopet tako
hitro skupaj.

Trije golobi.

Lepo so sedeli trije beli golobi v domačem
gnezdu. Globoko pod njimi se je razprostiral svet:
daleč naokrog velika, pisana zemlja — sama ne¬
skončna daljava. Tam na obzorju so stale visoke
gore kakor bi hotele zrasti do samega neba.

„ Dolgočasno je doma,“ pravi prvi golob,
»poletim odtod, da vidim, kako je po svetu. 11

Reče in zleti.

Zagleda ga bistro oko ujedne ptice. Ta se
spusti kakor strela nanj, ga ujame in ugonobi.

»Tudi jaz grem za bratom/ 1  pravi drugi
golob, »kdo bi vedno čepel doma.“

Reče in zleti.

Ptičji tat pa je pripravil nastavo, ki je prijela
goloba in ga ujela. Nič več ga ni bilo domov.

Tretji golob pa je ostal doma. Gledal je,
kdaj se vrneta brata, a gledal je zaman. Grulil

91

je svojo pesem, pol žalostno, pol veselo — ža¬
lostno po ugrabljenih bratih, veselo v čast var¬
nemu rodnemu gnezdu.

Junak za pečjo.

Nespametni hlapec Matej je kar venomer
plašil Markca, da so cigani grdi in hudobni
ljudje. Govoril mu je, da vsakega količkaj po¬
rednega otroka v najprijaznejšem slučaju poba-
šejo v globoko vrečo, ako ga kar ne pohrustajo s
kostmi in kožo vred.

Ob takih neutemeljenih in pretiranih govo¬
ricah se je sicer zdelo Markcu, da se mu hočejo
ježiti lasje. Toda Markec ni bil plašljivec, ampak
je bil fant od fare — junak od peta do temena.

„Jaz se pa ciganov nič ne bojim," je dejal,
„da boš vedel, pa naj jih pride sto ali pa deset!
To ti rečem 1“

Hlapec Matej, ki je prijezdil konja od ko¬
vača, je že oddaleč kričal Markcu, stoječemu na
vrtu ob cesti: „He, Markec, zdaj-le pokaži svoje
junaštvo!"

„Kaj pa je?“ vpraša deček. Zdelo se mu je,
da se mu hočejo ježiti lasje. Kar samoobsebi se
je oglasilo vprašanje: „Ali gredo cigani?"

„Cigani, cigani," se je zasmejal Matej.

Markec pa, kakor bi ga polil z mrzlo vodo,
ni vedel kam: ali na desno ali na levo. Končno

92

se domisli pravega in zbeži v vežo, iz veže v
sobo in v sobi za peč. Matej pa za njim.

„No, kje pa si, Markec? Saj se vendar ne
bojiš ciganov,“ ga draži hlapec, ko ga zagleda
čepeti za pečjo. „Saj ciganov niti ni! Nalagal
sem te, veš!“

Brž se odreže Markec: „Saj sem vedel, da
jih ni, zato sem se pa skril!“

Uboga kravica!

Sosedovi so imeli lepo kravico. Tako gladko
dlako je imela, da se je kar svetila na solncu.
In lepe, velike oči je imela. In na čelu je imela
lepo belo liso. In sladko mleko je dajala — lepo,
sladko mlekce. Hm!

Ta lepa kravica — o, to je bilo sosedovega
Petrčka veselje! Nič se je ni bal, kravica pa se
ni tudi njega bala. Stokrat je stopil do nje in jo
pogladil z mehko ročico. In kravica ga je po¬
gledala tako prijazno kakor bi hotela reči: „ Hvala
ti, Petrček, ker si mi tako dober!"

Kako šele je bil deček vesel, ko je dobila
kravica telička. Tako lepa živalca, majhna in pri¬
jazna. In belo liso je imel teliček na čelu, prav
kakor kravica.

Nekega jutra pa začuje Petrček, kako kra¬
vica žalostno muka. Nikoli še ni slišal tako ža¬
lostnih glasov.

93

„Kaj pa je danes naši Liski, da tako ža¬
lostno muka?“ vpraša deček očeta.

„Mesar ji je vzel telička!" odvrne oče.

„0, uboga kravica!" vzdihne dobrosrčni
deček. In bil je ves dan močno žalosten.

Kosec.

V vsi okolici ni bilo boljšega kosca, nego
je bil Kosirnikov Blaž. Ko je dospel čas košnje,
ni čakal svetlega jutra, da bi zadel koso, lepo
sklepano in ostro, na ramo in krenil na travnik.
Ne! Bilo je še mračno vsenaokrog, ko je Blaž
vstal in odšel po poslu.

Slavec je drobil v goščavi sladko svojo
pesem, Blaž pa si je žvižgal veselo popevko, ko
je stopal sredi travnika kraj vasi. Ta travnik, tako
prostran in zelen, ves njegova last!

Zamahnil je s koso. Velik polkrog se je za¬
črtal pred koscem. Trava je omahnila po tleh,

sto in sto cvetic je padlo z njo. Lepi beli cve¬
tovi, rdeči in modri vmes — kakor da se sami

spletajo v mrtvaški venec! . . .

Postal je Blaž in brusil koso. I — to je pelo
tanko in rezko, daleč se je čul usodni glas.

Za gorami je zažarelo nebo, kakor bi ga
užgala nevidna roka. Svetloba se je razlila po
zemlji. Zašumelo je po drevju, ptice so splehetale
in zažvrgolele, kakor bi potegnil umetnik po sre¬
brnih strunah. Na travniku pa, na prostranem in

94

zelenem, se je bliskala Blaževa kosa. Od nje so
se odbijali solnčni prameni, da se je videlo iz
dalje, kakor da se vije med travo srebrna kača.

Kar je postal, z ruto je potegnil po ozno¬
jenem čelu.

Rosa se je zalesketala po bilkah in cvetkah.
Ali morda plakajo, ker morajo umreti tako mlade?

95

Solnce je pogledalo izza vrhov.

„0, ljube naše cvetke, kako je žalostna vaša
zgodnja smrt!“ so klicali njegovi žarki.

Blaž pa je vihtel koso in stopal dalje. Za
njim se je sušila pokošena trava, pred njim je
padala trava, lepa zelena travica! In mislil je,
kako bo ob prihodnji košnji zopet pela kosa in
koliko bo krme za ljubo živinico.

In ko je bilo delo opravljeno, si je zapalil
pipo in se zadovoljen vrnil domov.

Poštenost.

Lukec je našel na cesti svetal rumen gumb.

Zavzel se je, ga pobral in vzkliknil: „Joj,
cekin! . . . Zdaj sem pa bogat!"

Skrbno ga je podrgnil ob hlačice, da je bil
še svetlejši. Kakor košček zlatega solnčka.

„Kaj naj počnem s cekinom? Očetu ga po¬
nesem. Morda ga je izgubil on,“ pravi Lukec in
stopi k očetu: „Nate, ta-le cekin sem našel na
cesti. Morda je vaš!"

Oče vzame gumb in se nasmeje: „Si že
priden, Lukec! To sicer ni cekin, ampak čisto
navaden gumb. Toda lepo je od tebe, ker si pošten!“

Dal mu je nov dvovinarski novec, ki se je
svetil prav tako lepo kakor oni gumb. Lukec je bil
vesel samega sebe, saj je bil zdaj bogatejši nego prej.

© NUK

Narodna in uniuerziteina
knjižnica