Poštnina plačana v gotovini.
KE*.ff~ft «JI<1 WHEIMffiítaíriSjfiSHr.
P®
WtsH pit®
I'»1»«»"lil-- ;• Wtsil !>! K'í-ilr 'Wííí
Trp^-f-.'.gitv
LITERARNO-KVLTVRNA REVIJA.
LETO
.n.
Avtorji: I. Albrecht * A. Aškerc * M. Bambič ♦ J. Baukart » Frid. Benkovič F. Berneker dr. A. Bilimovič * B. Borko ♦ dr. F. Derganc * dr. Drag. Domjanič Giz. Franzl * J. Gaberski -r E. Gangl » M. Gaspari O. Gaspari ♦ Cv. Golar Pavel Golia * Igo Gruden Ivan Hribar M. Javornik * E. Justin ♦ Marij Kogoj -» dr. V. Korun r dr. Ivan Lah * Ivo Lah * Lela Ljubic * M. Maieš F. Milanski * J. Nardin ♦ Zdr. Ocvirk P. Pehani * R. Peterlin-Petruška Al. Pikel » Makso Pirnat * N. Pirnat • J. Piestenjak •» J. Poiak * R. Rehar J. Samec M. Samsa » M. Simončič * H. Smrekar G. Sterniša » J. Suchy K. Špur-Muropoijska * M. Šubic ♦ I. Tavčar * I. Tome F. Tratnik * J. Vandot Ela Var I. Vavpotič ■» dr. F. Zbašnik » I. Zorman «• A. Žerjav
KNJIGA
Vsak trgovec, obrtnik, gospodar, gospodinja poseti


ni
4.-13. JUNIJA 1932
LV)
Zakaj?!
Ker nudi največji pregled vseh potrebščin v gospodarstvu, orientacijo cen blaga, polovično vožnjo na železnici, popust na parobrodih. 700 razstavljalcev, 40.000 m2 razstavišča.
Izdelki celokupne industrije, pohištvo, oficielna razstava Poljske republike, higienska razstava, razstava perutnine in kuncev, tujsko-prometna razstava, razstava Prijateljev prirode v stanovanju.
Legitimacije po Din 30"— se dobe pri vseh večjih denarnih zavodih, župnih, in občinskih uradih, večjih postajah Dravske banovine in biljetarnah „Putnika". Prenočišča preskrbljena.
Denar
je zakonito menjalno, kupčijsko sredstvo. — Njegovo zbirališče in raz-hodišče so denarni zavodi. Ti so posredovalci med bogatimi in revnimi, so regulatorji denarnega prometa, so podporniki domačega gospodarstva, obrti, trgovine in industrije.
Zato ne odteguj denarja denarnim zavodom! Ne dvigaj ga po nepotrebnem! Ne kupuj stvari, ki jih nujno ne rabiš! Ne zapravljaj denarja iz strahu, da bi izgubil veljavo! Ne drži denarja doma in ne skrivaj ga! Z vsem tem škoduješ sebi in drugim. Zgubo imaš na obrestih in podpiraš gospodarsko krizo, ki tepe tudi tebe.
Dinar veljave ne bo izgubil. Inflacije ne bo! Bodi torej pameten! Ne daj se begati! Varčuj in nalagaj denar v denarne zavode.
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA v Ljubljani izplačuje nove vloge, naložene od 15. maja letos naprej, brez zadržka in v vsakem znesku ter jih obrestuje po običajni obrestni meri
ivMi
Original last umetn. ateljeja A. Kos
Fran Trafnik: Poprsje (Ljubljana 1932.)
Priloga »Odmevom«
Učiteljska tiskarna v Ljubljani
ODMEVI
SLOVANSKEGA SVETA
I
LETNIK III. / LETO 1932 ■ LITERARNO KULTURNA REVIJA / 4-6
Iz »Vagabundove pratike«
i.
Vse je minilo. Za mano 'leži leha, še vedno le pusta ledina. Kam naj se nagnem, ko se zmrači in polje ovije somračna sivina?
Strah me je mraka, večerov in dni. Kam razbežalo se moje je delo?
V	nade samotne že mraz me skeli: Kdaj bo rodilo, kar nekdaj je cvelo?
Morda nikoli. No, saj sem mlad!
V	čašo natočim najslajšega vina, v laži kristalen postavim ti grad
in tvojim sinovom bom brat, domovina!
Ivan Albreht, Zapuže
II.
Resnično, bratje, kadar pade zagrinjalo in našo težo rod bodoči bo presodil, resnično, bratje, se mi je ondan sanjalo, da v sodbi nagli pravo bo pogodil.
Preveč je sence in za solnce narodni junaki, za sonce mi plebejci in prostaki borimo se. Na 'koncu lačnim sonca malo in solnca morda nič ne bo ostalo.
Tako sem v sanjah gledal paradiž. Z nevoljnim smehom je naredil križ nekdo čez naše dni, češ: »Plehka, gnila, le sreča, da je doba ta minila!
Tantal
O Tantal, ljubljenec Bogov, zdaj druga si našel. Na življenja solnčni cesti razume mračne tvoje vse bolesti, tvoj divji glad njegov je verni sluga.
Ovija tebe grehov črna struga, velijo divne jabolka prelesti: Odtrgaj! — Že ga v svoji zreš posesti, plaši pa tebe se, ko sever juga.
Jaz ga držim v drhtečih rokah svojih, dehteče jabolko ko živo slast. Pogled sam želje mi rodi v nebrojih.
Jan Baukart, Ljutomer
Jaz ga držim, si vžigam temno strast in si želim obupov, Tantal, tvojih: Jaz ga držim — pa saj ni moja last!
Karikature
Fran Tratnik, Ljubljana
»Karte«. (Praga, 1909.)
»Iz jetnišriice«. (Praga, 1910.)
»Berači«. (Praga, 1908.)
»Vdova«. (Praga, 1909.)
Večer
3 a n 6 a u k a r t, Ljutomer
Goreča zarja na zapadli, pred njo, pred njo bel dim — tam vlak odhaja in moje dekle z njim.
(Joreča zarja na zapadu, tu mrak in mraz — tam moje dekle zginja in tu, in tu sem jaz.
Univ. prof. dr. Aleksander Bilimovic, Ljubljana:
Vpliv svetovne krize na narodno-gospodarski in finančni
položaj Jugoslavije1
Na svetu divja huda gospodarska kriza. Resni časi zahtevajo, da resno in objektivno, sine ira et studio, presodimo položaj, ki je nastal v zvezi s to krizo tudi v Jugoslaviji.
Svetovno krizo lahko datiramo od 1. 1929., ko je v akutni obliki izbruhnila v Zcd. državah Sev. Amerike. Jugosla? vija je do zadnjega časa gledala to krizo bolj iz daljave. Sedaj, zlasti od druge polovice lanskega leta, se je pokazal njen vpliv tudi na celotnem jugoslovan? skem narodnem gospodarstvu. Napačno bi bilo zato iskati vzroka sedanje krize v Jugoslaviji sami, v kakih napakah ju? goslovanske ekonomske politike. Obe* nem pa tudi ni pričakovati hitrega iz* boljšanja, ker v državah, v katerih se je rodila in razvila kriza, traja le ta še na* prej. Morda stojimo še pred nadaljnjim poslabšanjem, kateremu bo le pozneje sledila ozdravitev. Pripraviti se moramo torej na daljšo dobo. Le tedaj bomo vztrajali in preboleli to težko, od zunaj došlo gospodarsko bolezen.
Sodobna svetovna kriza je deloma konjunkturnega značaja ter se je rodila na ta?le način:
Za časa vojne so v gospodarstvih nastale različne praznine, pomanjkanje
raznega blaga, zlasti kmetijskih pridel? kov. Po vojni se je produkcija lotila naloge izpopolniti te praznine, odstra? niti to pomanjkanje; tako v kmetijstvu kakor v industriji se je pri tem poslu? žila modernega tehničnega napredka in je v par letih močno povečala svoj ob? seg. Pri tem pa se je zgodilo to, kar se je že večkrat godilo v prejšnjih povoj? nih dobah (kriza na Angleškem po Na? poleonovih vojnah, kriza 1. 1773. po pru? sko?francoski vojni), namreč produkcija se ni ustavila ob pravem času, na pravi meri, ampak je šla preko mere, čemur je pripomogla tudi živahna špekulacija, posebno v Ameriki. Rezultat tega je bil hiperprodukcija, padec cen, borzni krah, panika, skrčenje produkcije, brezposel? nost.
Toda, ako bi ta kriza bila samo navadna konjunkturna kriza, bi se že davno končala. Dejansko pa je kompli? cirana s strukturno krizo. Zato ni minila tako hitro, kakor se je to zgodilo z ana? lognimi drugimi krizami. Strukturni mo? menti, ki komplicirajo sodobno krizo, so deloma notranji (endogeni), deloma pa vnanji (eksogeni). Notranji so pred? vsem hitre in velike tehnične izpremem be, h katerim se mora polagoma prila?
1 Predavanje v društvu „Soča" dne 23. aprila 1932.
goditi gospodarstvo (traktorji in druge tehnične iznajdbe v kmetijstvu; tekoči trak, convevor in celokupna moderna racionalizacija v industriji), dalje pa globoke izpremembe gospodarskega ustroja, in sicer: monopolni položaj na blagovnem industrijskem trgu (karteli), monopolni položaj na delovnem trgu (delavski sindikati), močno vmešavanje države v gospodarsko življenje. Vse to ie zmanjšalo in celo paraliziralo tisto avtomatično akomodacijo, ki je v prejš« njih dobah sama od sebe, včasih zelo kruto in neusmiljeno, likvidirala krize. Sedaj se vsled disakomodacije vleče bo« lezen naprej, postaja kronična in iz« podkopava kakor vsako kronično obo« lenje bolniku moči.
Vzporedno s tem delujejo še vnanji vzroki. Na gospodarskem polju se na« daljuje tista vojna, ki se je vodila na bojiščih. Reparacije so bile nespretno določene in raztegnjene na desetletja, vsled česar je že druga generacija — mla« di hitlerovci — odpovedala njih plačilo. Stare entente več ni: Sovjetska Rusija stoji ob strani Nemčije, ki se je poslu« žuje v svoje svrhe, gospodarska solidar« nost drugih držav je zelo dvomljiva. Tudi politični odnošaji med njimi so precej napeti, kar nervira gospodarske kroge. Slednjič se čuti povsod strupeno rovarjenje III. internacionale, proti ka« teremu se resno nihče ne bori iz različ« nih razlogov, med katerimi igra žalibog precejšnjo vlogo tudi načelo »pecunia non olet«.
Kriza se je pričela v Ameriki, ker se je tam največ razmahnila povojna produkcija. Predvsem se je pokazala agrarna nadprodukcija in padec cen agrarnih pridelkov. Potem se je nadpro« dukcija prenesla tudi v industrijo ter so padle cene tudi industrijskih proizvo«
dov. Povečale so se zaloge raznih vrst blaga; napram 1.1926. so se 1.1931. pomno« žile zaloge: bombaža za 120%, pšenice za 159%, kave za 250 %, bakra za 570 %, cinka pa za 700 %. Zapuščajo se kmetije, zapirajo se tovarne, nezasliša« no raste število brezposelnih, ki se ra« čuna sedaj na vsem svetu na 21 mil. Socialni odnošaji so napeti. Z leve in desne strani vstajajo ekstremni ele« menti. Vznemirjeni kapitali postajajo nomadi, ki se selijo iz ene dežele v dru« go, iščoč sigurnega zavetja. Ker je bilo poslovanje bank že davno zelo nepre« mišljeno (ameriške, angleške in franco« ske banke so oddale milijarde nemškim bankam, ki so jih investirale v tovarne, deloma pa dale naprej sovjetom), ker se je radi tega likvidnost bank zelo zni« žala, so se pričeli bančni polomi. S tem je izginilo vsako zaupanje do bank, iz« bruhnila je tako zvana »kriza zaupa« nja«.
Nadaljnja etapa je bila valutna kri« za. Angleška banka, ki je še«le 1. 1925. konsolidirala funt šterlingov, ustavila je oktobra meseca 1. 1931. njegovo zame« njavo. Močna dolarska valuta se je za« majala, ko so evropske banke jele likvi« dirati dolarske devize in izvažati iz Amerike zlato. Iz Anglije in Nemčije so tekli kapitali v Švico, Nizozemsko, posebno pa na Francosko. Ko so Nem« čija in nekatere druge države zahtevale od svojih državljanov deklaracijo nji« hovega dobroimetja v inozemstvu, so se kapitali skrivali dalje. Stranke so dvi« gale svoje vloge in shranile bankovce v safe, ko pa se je pojavilo nezaupanje napram bankovcem, so jele iskati in ku« povati zlato. Na Francoskem, kjer se zamenjajo le večje vsote od 215.000 fr. naprej, kar odgovarja približno 14 kg suhega zlata, so se majhni kapitalisti
zedinjali, dobivali tako palico zlata in jo nesli zlatarju, da jo prežaga v manj5 še kose. Banke so pričele prodajati po* sebne palice 100% «nega zlata po 1 kg, kar stane ok. 15.300 fr. ali ok. 37.000 Din. Posebno priljubljeni so postali zlatniki po 20 in 10 dolarjev, ki so se prodajali z ažio do 6 %. Vse to je še bolj priti* skalo na cene in rušilo kredit. Posledica je bila strmi padec blagovnih cen, teča« jev delnic in državnih papirjev. Valute so bile omajane. Rešitev iščejo v raz« ličnih valutnih in deviznih prepovedih. Zopet se potniki preiskujejo na mejah, kakor da bi nosili ukradeni denar. Med« narodna plačila so skoro onemogočena. To še več otežkoča mednarodno trgo« vino, ki je že itak zmanjšana vsled vi* šokih carin. Namesto Panevrope sta na« stali dve dvanajsterici z visokim carin« skim zidovjem obdanih narodno«gospo« darskih trdnjav, v katerih se ljudje du« šijo kot v obleganih mestih.
Takšna je sodobna svetovna kon« junkturno«strukturna kriza. Vsi iščejo leka zoper to krizo, nihče pa noče od« straniti pogojev, ki so očevidni vzroki krize. Znani nacionalni ekonom Josip Schumpeter je zaključil svoje predava« nje o »The present depression: a tenta« tive diagnosis«, ki ga je imel v »Amen« can Economic Association«, z značilni« mi besedami: »težava leži v dejstvu, da nočejo naši pacienti sprejeti tega, kar bi jim mi mogli svetovati«.
S to kratko sliko svetovne krize je prav za prav že povedano, v čim se iz« raža gospodarska kriza tudi v Jugosla« viji. Kajti Jugoslavija le z neko zakas« nitvijo in dosedaj v bolj omiljeni obliki preživlja isto, kar so preživele in še preživljajo večje in bolj prizadete drža« ve. Toda poskusimo na kratko skicirati tudi kvantitativno stran vpliva svetovne
krize na jugoslovansko gospodarstvo, v kolikor to dovoljujejo podatki, ki so na razpolago.
Najbolj jasno se je pokazala kriza v padcu blagovnih cen. Cene so jele pa« dati v drugi polovici 1929. in so do kon« ca 1. 1931. padle v primeri s cenami 1. 1926. povprečno več kakor za tretjino. S tem so se cene ne samo vrnile na pred« vojni nivo, ampak so padle celo nekoli« ko pod ta nivo. Kupna moč zlata se je torej zopet vrnila na predvojno višino in ga je celo malo prekoračila. Pri tem pa so cene poljskih pridelkov, zlasti pa produktov živinoreje, padle pod pred« vojni nivo, dočim so cene industrijskih izdelkov še najmanj za 10 % višje od predvojnih. To so tiste »škarje« cen, v katerih se izraža agrarna kriza.
Toda tudi cene industrijskih proiz« vodov so močno padle. Ker pa so se produkcijski stroški manj izpremenili, je postala tudi industrija nerentabilna in celo po nizkih cenah nima od jemal« cev. Položaj industrije se je posebno poslabšal od 1. 1931. Cela vrsta podjetij je ustavila obrat. V zvezi s tem je padlo število zaposlenih delavcev. Po statistiki borz dela je doseglo število brezposeb nih 1. 1931. že ok. 15.000, dejansko pa je bilo veliko večje. Število zavarovanih delavcev, ki je še 1. 1930. polagoma raslo, je leta 1931. padlo za 11.000 v me« secih minimalne zaposlitve in več ka« kor za 100.000 v mesecih maksimalne zaposlitve (od 765 na 649 tisoč). Te šte« vilke približno izražajo brezposelnost stalnih in sezijskih delavcev. V vrsti krajev je beda brezposelnih vpijoča, dasi ni dvoma, da je v splošnem brez« poselnost v Jugoslaviji vsled prevladu« jočih majhnih lastnih kmetij in manj razvite industrije manjša kakor v boli industrializiranih državah. Dosedaj mi«
lejša oblika krize se vidi tudi iz tega, da se je število konkurzov v 1. 1930. in 1931. celo zmanjšalo (1929 — 1063, 1930 — 608, 1931 — 534). Le v začetku 1. 1932. se je pokazal porast števila konkurzov.
Vendar so kljub temu tečaji delnic industrijskih in drugih podjetij močno padli. Do konca 1. 1931. so v primeri z 1. 1926. padli povprečno za 22%, pri lesni industriji celo za 40 %. Toda še te številke ne odgovarjajo dejanskemu sta* nju, ker se razen delnic Narodne banke in Privilegirane agrarne banke druge delnice ne kotirajo na borzi. Ta padec je v precejšnji meri rezultat vpliva tu* jih borz, na katerih so celo najsolidnejši dividendni papirji izgubili veliko večji del svoje vrednosti. Tečaji državnih pa« pirjev so tudi močno padli, pač pa manj kakor tečaji privatnih efektov. Vendar so tečaji državnih obveznic toliko pod nominalo, da je njihova rentabilnost (na pr. vojne škode, Blairovih posojil in dr.) dosegla 12—-14 %. Tudi tu opazujemo večji padec na inozemskih borzah, iz česar se vidi, odkod prihaja besa. Tako se notira po polomu Kreugerjevega kon* cerna 7%«ni Blair v New Yorku po 30, dočim se v Jugoslaviji kupuje po 47 do 48.
V zvezi s krizo stagnira tako no* tranja kakor zunanja trgovina. Promet na notranjih produktnih borzah je od 1. 1928. do 1. 1931. padel od 1 y2 milijarde na 400 milijonov dinarjev. Na ta padec je vplival tudi žitni monopol. Tudi če« kovni promet poštne hranilnice, ki je nekak barometer gpspodarske konjunk» ture in je rastel do inkl. 1. 1930., je 1. 1931. zabeležil padec od 65 na 63, t. j. za 2 milijardi dinarjev.
Zunanja trgovina od leta do leta pada. Trgovinska bilanca je sicer za ma< lenkost aktivna (1. 1931. + ok. 700 tis.
Din), toda se ta aktiviteta vzdržuje le z zmanjšanjem uvoza (1. 1929. 7V2 in 1. 1931. ok. 5 milijard Din). Izvoz je namreč padel od ok. 8. milijard v letu 1929. na ok. 5 milijard v 1. 1931. Zlasti je padel izvoz lesa, produktov živinore^ je, koruze. Izvoz pšenice je večji vsled ugodne letine in žitnega monopola z vi« sokimi doplačili s strani države. Radi teiga kakor tudi radi organizacijskih in trgovskih težkoč in marsikaterih napak je ta monopol, ki je do zadnje izpremems be veljal tudi za notranjo trgovino, stal dlržavo precej denarja. Jugoslovanski iz* voz posebno otežkoča novejši ekstrem* ni agrarni protekcionizem večine evrop* skih držav. Vsi hočejo uvažati v Jugosla* vijo produkte svoje industrije, nočejo pa dovoliti uvoza jugoslovanskih agrar* nih pridelkov. To sili Jugoslavijo, neod* visno od drugih razlogov, da izvaja re= torzijsko zaščitno politiko.
Kakor v drugih državah, se je tudi
v	Jugoslaviji pojavila kriza zaupanja. Jeseni lanskega leta, posebno po ukinit*
vi	zlatega standarda na Angleškem, so pričeli vlagatelji dvigati svoje vloge pri bankah in hranilnicah. Z redkimi čast* nimi izjemami niso banke, če prav so vkljub izgubam na efektih bile aktivne, mogle ustreči zahtevam vlagateljev. Ta« ka blagajniška nelikvidnost je zelo kom* promitirala večino bank in jimi preti z nadaljnjimi težavami. Kajti, ako postaja banka mišelovka, v katero lahko prideš, nazaj pa ne moreš, potem noben ne bo nesel v tako banko svojih prihrankov in svoje gotovine. Ni pravilno torej doh žiti le vlagatelje, da ne zaupajo bankam. Krive so tudi banke, ki so že davno krs šile staro klasično pravilo, da pri krat* koročni pasivi mora biti tudi aktiva krat* koročna. Banke pa so del vlog plasirale v dejansko dolgoročna posojila, drugi
del pa naložile v delnice industrijskih, trgovskih podjetij, v gozdne komplekse, hiše in dr., kar nikakor ne odgovarja značaju depozitnih bank. Dokler so vlo* ge rasle, se to ni čutilo. Ko pa so vla* gatelji jeli dvigati vloge, so banke uve* dle moratorij via facti. Sedaj pa dovo* ljuje čl. 5 novega zakona o zaščiti kme* tov in uveljavljenju nekaterih določb izvršilnega zakona v interesih vlagate* ljev podelitev pravnega individualnega moratorija. Prva hrvat. štedionica je bila prva, ki se je poslužila takega morato* rija, Nacionalni ekonom mora ob tej pri* liki pripomniti, da imajo slični preklici splošnih civilnopravnih norm vedno na* daljnje neugodne posledice. Objektivi* tete radi pa je treba reči, da je drugod v tem oziru še slabše: v Nemčiji, Avstri* ji itd. sanirajo države polomljene banke kar naravnost na račun davkoplačevalk cev.
Sedaj poglejmo, kako je vplivala kriza na jugoslovanski denar in položaj emisijske banke. V začetku samem je treba reči, da je bila legalna stabilizacija dinarja, izvedena z Zakonom o denarju z dne 11. maja 1931. in Zakonom o Napredni banki z dne 17. junija istega leta, takoj po izvedbi izpostavljena težki pre* izkušnji. Od tega časa so strmoglavile številne valute z angleškim funtom na čelu. Dinar pa se dosedaj dobro drži. Po zakonu o denarju je enak 26'5 mili* gramov zlata, njegova zlata pariteta na* pram švicarskemu franku znaša torej 912 šv. fr. za 100 Din. Nekaj dni je di* nar padal pod 9, nato se je zopet dvignil na 9 (v zadnjih dneh je padel na 8'95), razlika napram pariteti je torej neznat* na. Res, da je s pravilnikom o trgovini z valutami in devizami odpravljena svo* boda zamenjave novčanic, ki jo je uve* del zakon o denarju (in sicer za zneske
od Din 250.000 naprej). Istotako je od* pravi j ena svoboda izvoza deviz in valut. Toda kritje novčanic dosedaj odgovarja predpisom, ki zahtevajo kritje 25% nov* čanic in obveznosti, plačljivih na vid, z zlatom oziroma 35% z zlatom in devi* zami. Dejansko je bilo na dan 15. aprila 1932. prvo kritje enako 3286% in dru* go 36'53%. Zaloga deviz se je zmanjša* la od momenta, ko je bila izvedena le* galna stabilizacija, zaloga zlata pa je zrasla, ker je Narodna banka po vzoru drugih emisijskih bank zamenjala en del deviz za zlato. Skupno kritje je nekoliko padlo od tega časa, ker je znašalo takrat 41%. Uprav ta odtok deviz je bil vzrok temu, da je finančni minister ukinil svo* bodo izvoza valut in deviz.
Jasno je, da ob taki krizi ne more biti položaj valute lahek. Težko je tudi prerokovati, kaj bo dalje kriza prinesla v tem oziru. Toda dosedaj ni posebnih razlogov za pesimizem. Vlada sama ne namerava ukiniti sedanjega valutnega standarda. V tem smislu se je finančni minister odločno izrazil. Celo brez te iz* jave, je samo ob sebi umevno, da bo, dokler bo Francija obdržala zlati stan* dard, tudi Jugoslavija, ki je izvedla de* narno reformo po francoskem vzorcu in s francoskim stabilizacijskim posojilom v znesku 1025 mil. franc. fr., zastavila vse sile, da obdrži dinar na njegovi se* danji višini. Ali pa bo država tudi mo* gla obdržati dinar na sedanji višini? Do* sedaj je bil vkljub vsem finančnim tež* kočam državni budžet v ravnovesju in država ni posegala radi kritja izdatkov po emisiji papirnatega denarja, razen začasnega avansa od Narodne banke v znesku 500 mil. Din, torej v mejah zako* nitega 600 milijonskega avansa. Vrzel, ki je nastala vsled Hooverovega morato* rija in pomenila za Jugoslavijo izgubo
okroglo 900 milijonov Din, je bila krita z redukcijo budžeta za 1. 1931.—32. za 900 milijonov Din, od teh je 200 milijo« nov znašala redukcija uradniških plač. Vsled krize so padli državni dohodki za 11 mesecev proračunskega leta 1931. — 1932. več kakor za P/2 milijardo Din, izgubo je prinesel tudi žitni monopol. Vendar pa premaga dosedaj država vse te velike težave s štednjo, celo z odla; ganjeni marsikaterih plačil, ne stopa pa na pot inflacije. Novi proračun za leto 1932.—1933., ki ga je sprejelo narodno predstavništvo, je zmanjšan v sorazmer; ju z zmanjšanimi dohodki do zneska 11*3 milijarde Din napram 137 milijarde Din, kolikor je znašal s poznejšimi iz* rednimi krediti predhodni proračun. Pro; račun je torej prikrajšan za 21/4 milijar; de Din. Zmanjšani so stvarni in perso; nalni izdatki, uradniške plače so vnovič znižane za 5—11%, kar pomeni težki pri; krajšek uradniških budžetov, ki ga bosta čutili tudi trgovina in obrt. Ker pa znaša vkljub vsem tem občutnim reduk; cijam izdatkov fiskalno breme z bano; vinskimi in občinskimi dajatvami vred okroglo 600 Din na 1 prebivalca, se zmanjšujeta zemljarina in trošarina. Takšni koraki so podvzeti, da se obrani budžetno ravnovesje in s tem prepreči nevarnost inflacije. Tega ne smemo pod* cenjevati, ker predstavlja ravnovesje dr; žavnega budžeta v sedanji dobi velikan; skih državnih deficitov (bogate Zedinje; ne države Severne Amerike imajo 2 mi; lijardi dolarjev ali ok. 120 milijard Din primanjkljaja, Nemčija 1'2 milijarde mark ali 16 milijard Din primanjkljaja itd.) veliko redkost. Omeniti pa je treba, da prete državnemu budžetu z novo ne; varnostjo grozne poplave, ki so v le* tošnji spomladi uničile cele vasi v naj; bolj rodovitnem kraju države.
Tudi drugi pogoj, od katerega je od; visna stabilnost valute, in sicer plačilna bilanca, ne preti z nevarnostjo, ako osta= ne trgovinska bilanca vsaj toliko aktiv* na, kolikor je bila v preteklem letu. Res, da je bil v prvih treh mesecih 1. 1931. saldo zunanje trgovine nekaj pasiven, toda pasiviteta je letos manjša kakor je bila v prvem četrtletju lanskega leta.
Zato niso opravdani pesimistični glasovi o neizogibno preteči inflaciji. Vsled teh glasov so ljudje tako zbegani, da kupujejo stavbišča, hiše in dr., le da bi zamenjali dinarje za realne dobrine. Ni mogoče nič ugovarjati proti taki Špe= kulaciji á la hausse; je celo koristna, ker daje v promet tezavrirani denar, dviga cene in s tem prav za prav zmanjšuje krizo. Bolj nevarni pa so tisti, ki se tru; dijo, da bi vendar prišlo do inflacije, ki bi razveljavila njihove dolgove. Tudi ne; kateri pridobitni krogi so za inflacijo, ki naj jim prinese dvig cen. To pa je mnenje, katerega napačnost je bila ne; štetokrat dokazana. Inflacija je slična injekciji morfija, ki spočetka morfinista po'živi, nato pa povzroča še težji kolaps. Inflacija dvigne cene produktov, zato pa poveča tudi produkcijske stroške in povzroči še hujšo krizo. Za delavca in vse druge, ki živijo od denarnih dohod; kov, pomeni inflacija zmanjšanje njiho--vih realnih dohodkov, ker rastejo plače bolj počasi kakor se razveljavlja denar. Državi pa prinaša inflacija razsul njenih financ, posebno ako ima država obvez; nosti napram inozemstvu. Zato ima fi; nančni minister prav, ko je v svojem ekspozeju rekel: »čuvanje diñara je na; ša imperativna potreba«. Ako bi nastala nova inflacija, tedaj bi bile zastonj vse težke žrtve, ki jih je prinesla država za to, da stabilizira valuto.
Ako pa ni inflacija noben lek proti krizi, pa govori sedaj veliko ljudi o tem, da ni sedanja kriza kriza v okvirju so* dobnega kapitalističnega ustroja, amipak kriza tega ustroja samega. Ti ljudje vidijo lek v tem, da naj se namesto svo? bodnega tržnega kapitalističnega brez? načrtnega gospodarstva uvede vezano skupno načrtno gospodarstvo. Posebno navdušuje za tako načrtno gospodar? stvo vzorec sovjetskega gospodarstva s Stalinovo »pjatiljetko«. Vprašanje o na? črtnem gospodarstvu je veliko vpraša? nje zase, ki bi nas preveč oddalilo od glavnega predmeta tega mojega predava? nja. Omenim samo, da 1. ni sodobno go? spodarstvo že davno nobeno čisto svo? bodno tržno individualistično gospodar? stvo, tem več j e dualistično, v katerem sta v gotovem proporcu združeni svobodno individualistično in vezano skupno go? spodarstvo in 2. ako ne nastanejo kake komplikacije, na pr. kaki večji politični zapletljaji ali kake resne socialne per? turbacije, bo ta dualistični ustroj sam. mogoče s povečanjem doze skupnosti, mogoče pa narobe s povečanjem gospo? darske svobode, prebrodil krizo prej, kakor se izkristalizira kaka jasna in iz? vedljiva oblika monističnega, t. j. či? stega skupnega načrtnega gospodarstva. Na vsak način želim Jugoslaviji iz vse? ga srca, da bi jo obvarovala usoda od načrtnega gospodarstva po Lenin?Troc? ki?Stalinovem vzorcu. Moramo biti na jasnem glede tega, da izključuje celo v naj idealne j ši svoji obliki dosledno izvedeno načrtno gospodarstvo vsako osebno svobodo in pomeni popolno bi? rokratizacijo gospodarstva.
Namesto hipnoze načrtnega gospo? darstva, kakor tudi namesto fantazira? nja o inflaciji, je bolj pametno pod? vzeti konkretne realne korake, ki bi
pomagali prebroditi krizo. Videli smo. da se kriza ni rodila v Jugoslaviji, am? pak je prišla odzunaj. Zato tudi ne more Jugoslavija sama odpraviti krize. Mora jo preboleti in vsa naloga obstoji v tem, da jo preboli z najmanjšimi tež? kočami, da pomaga tistemu, ki radi krize največ trpi, in da donese svoje narodno gospodarstvo neporušeno do časa, kadar se gospodarski proces okre? ne na boljše.
Ker je v pomoč najbolj prizadetim kmetovalcem že marsikaj storjeno, je na vrsti bolj energična organizacija po? moči naraščajočemu številu brezposel? nih industrijskih delavcev. Ne smemo pozabiti, da je beda brezposelne delav? ske družine, ki nima niti lastne hiše, niti njive, niti vrta, še težja nego beda kmetske družine celo ob najhujši agrar? ni krizi.
Druga naloga je izboljšati na osnovi sodobnega pravnega in gospodarskega reda organizacijo gospodarstva. To je skupna naloga konzumentov, zadrug, pridobitnih krogov, samoupravnih in državnih upravnih organov. Kajti jugo? slovansko narodno gospodarstvo trpi veliko na svoji neorganiziranosti. Če prodaja kmet koruzo v Donavski bano? vini po 50 do 60 Din meterski stot, v pasivnih krajih pa jo kupujejo po 130 do 150 Din, tako da 'prihaja v Dalmaci? jo preko Trsta argentinska koruza, ker je cenejša; če prodaja vinogradnik liter vina po 1 do 2 Din, v gostilni pa se pla? čuje to vino po 10 do 14 Din; če prodaja kmet 1 kg žive teže govede po 2 do 4 Din, pri mesarjih pa stane meso po 10 do 16 Din; če dobiva seljak za svoj de? nar, naložen pri banki ali hranilnici, 5%, sam pa plačuje, ako ga potrebuje, 20% — je vse to rezultat domače neorgani? ziranosti. Da se to odpravi, ni potrebno
načrtno gospodarstvo, potrebna je na* vadna boljša organizacija in več živah* ne konkurence.
V splošnem se more reči, da, če bi gospodarstvo preveval večji duh zdrave konkurence, bi bila kriza, ne samo kot konjunkturna, marveč tudi kot struk* turna kriza, prej premagana kakor z raz« ličnimi umetnimi gospodarskimi zdra* vili, pa naj jih iščejo še tako številne gospodarske konference. Tudi v gospo* darstvu je najmogočnejši zdravnik vis medicatrix naturae. Preživljamo sedaj dobo socialno orientiranega neomerkan* tilizma. Ne pozabimo pa, da je dobi starega merkantilizma sledila doba, ka* dar so ljudje, siti ukrepov, predpisov,
Spomini na Kreka
(Posvečeni slovenski mladini.) I.
Z novim letom 1901. sem začel na Dunaju izdajati radikalni list »Jug«, di* jaško revijo. Bil je to v glavnem radi* kalizem resnice v naivnem in nezrelem prepričanju, da se ljudje prepirajo sa* mo zato, ker ne poznajo resnice. List je svoje prepričanje ostro podčrtal s tem, da se je postavil na nevtralno, nadstran* karsko politično stališče ter z brezobzirno bojevitostjo pobijal zmote obeh političnih strank. Mladi slovenski radi* kalizem ni bil kar nič po všeči »Sloven* skemu Narodu«, zvezanemu tedaj z res negatom in nemšikutarjem baronom Sch\veglom. Zato ga je razkričal za »kle* rikalca«. Nasprotno je zavaroval »Slo* venec« svoje ljudi s sumničenjem »libe* ralca«. Pozneje sta prevzela radikalno nalogo dr. B. Ferjančič, sin državnega poslanca, in dr. G. Žerjav, reorganizira*
carinskih barjer, trgovinskih prepovedi in sličnega, proglasili kot rešitev geslo: »pas trop gouverner«.
Ob zaključku naj dodam: Vsako narodno gospodarstvo, vsaka država in vsak narod prenese vihar svetovne krize tem lažje, čim manj se pokaže v času te krize razcepljenega na sovražne dele in skupine, čim popolnejše se strne v enotno narodno celoto. Pri komur bo vlada-la solidarnost in sicer: vodoravna soli* darnost, t. j. solidarnost med posamez* nimi plemeni in deli naroda, ter nav* pična solidarnost, t. j. solidarnost med posameznimi socialnimi razredi —■ tega ne zlomi niti najhujša gospodarska kriza.
Dr. Fr. Derganc
la sta v radikalnem duhu dunajsko aka* demsko društvo »Slovenija«.
Klerikalec in liberalec obenem? Kajpada bi bila ta sijajna »coincidentia okkositiorum« do srca razveselila stare* ga Heraklita, meni pa je bilo hudo. Do* bro sem poznal domačo strankarsko za* grizenost, ki mi je s takim protislovnim podtikanjem onemogočila in zaprla po* vratek v domovino. M. Malovrh, ured* nik »Slovenskega Naroda«, se je čutil posebno užaljenega, ogorčeno mi je za* pahnil vrata v liberalno trdnjavo in ob* ljubil posebno maščevanje. Zato sem sklenil ostati v tujini in se kot zdravnik posvetiti klinični karijeri. A 1. 1906. sem prejel od primarija dr. E. Šlajmera po posredovanju prof. dr. I. Plečnika laska* vo ponudbo asistentskega mesta na ki* rurgičnem oddelku v Ljubljani. Težka je bila odločitev. Pregovorili so me pri* jatelji: Kaj ti pa morejo? Živel boš za* se in samo za svoj poklic, a v politiko se ne bodeš mešal.
V Ljubljani sem zahajal v kavarno »Union«, ki mi je bila najbolj priročna in zračna. Nekega večera je prišla več« ja družba v živahneml razgovoru in pri« sedla k moji mizi, kjer sem sam prebiral časopise. Med gosti sem opazil tudi dr. Kreka, poznal sem ga že izza dijaških let. Znanec iz družbe me je pozdravil in se šepetaje obrnil k dr. Kreku. Ta pa vstane, stopi k meni z običajno vir« žinko v ustih in me dobrosrčno pogleda skozi naočnike:
»Pozdravljeni, novi ljubljanski dok« tor! Saj Vas že poznam. Presneto radi« kalni in bojeviti ste bili gospodje okoli »Juga«. Tako je prav, korajžnih fantov nam je treba.« Krekova prijaznost me je spravila v nemalo zadrego, ker sem čutil v njem še vedno nasprotnika po »Jugovem« napadu. A kar otrpnil sem in razorožen omahnil, ko je sedel poleg mene kakor star in dober znanec ter mi začel tožiti, kako inteligenca pri Slo« vencih prestrastno sili v strankarsko politiko, a zanemarja kulturno«socialino delo, zlasti na zdravstvenem polju. Kre« kova osebnost me je hipoma osvojila, postal sem prost in zgovoren. Imel sem marsikaj povedati, ker sem se vedno za« nimal za socialno medicino in že poznal zdravstvene nedostatke v Ljubljani, ka« kor sem jih kesneje 1. 1908. opisal v »Slovencu« pod naslovom »Naše javno zdravstvo«. Med ostalim sem navedel pretresljiv doživljaj iz svojih otroških let, ko sem spremljal svojega deda, po« božnega moža, k zapuščenim bolnikom. Sredi vročega poletja sva obiskala hro« mo bolnico. Vsi domači so bili odšli na polje, a revica je sama stokala na po« stelji, polna črnih muh, ki se jim ohro« mela ni mogla braniti. Svoje pripovedo« vanje sem sklenil:
»Najprej potrebujemo kmetskih hi« ralnic, da ne bodo reveži in berači umi« rali brez postrežbe, preganjani od hle« va do hleva.« Moj predlog je dr. Kreku izredno ugajal. Umolknil je za čas in se zamislil, potem pa dejal odločno:
»Na vsak način moramo prirediti tečaj za bolniško postrežbo na kmetih. Gospod doktor, napravite načrt in sto> pite z mojim naročilom h g. prof. dr. Jos. Grudnu«. Prvi tak tečaj se je vršil od 10. avgusta do 8. septembra 1908. v Ljubljani.
Poslej sem se večkrat sestal z dr. Krekom v zanimivih razgovorih social« noifilozofske vsebine. Na ulici me je ustavil in takoj načel kak problem. Zdel se mi je pravi »peripatetični« filozof, ki je otresal drevo spoznanja kar mimo« grede na potu, v kavarni, vlaku itd. Vse« lej me je tudi povabil na dom, v kako družbo, na Prtovč ali Sv. Jošta, žal, pa zaradi prezaposlenosti v bolnici in prak« si ni bilo časa. Med vojno je tudi več« krat interveniral pri meni kot vojaškem zdravniku v zadevah ranjencev.
Tako sem imel do Krekove smrti priložnost, iz bližine in neposredno opa« zovati njegovo osebnost. Zapomnil sem si mnogo prizorov in misli. Polagoma se mi razvija iz njih njegov dušni obraz. Seveda je v njem mnogo subjektivnega, ker po psihološkem zakonu posameznik nikoli ne more dobesedno določiti, ko« liko je prejel iz zaznave objektivnega in koliko ji je sam pridal iz lastnih, isto« časno se obujajočih predstav. Zrno smi« sla ostane, besede pa se razlete kot ple« ve.
II.
Ob imenu dr. Janeza Ev. Kre« k a se vedno spomnim angleškega psi« hologa Al. Baina in njegove definicije velikega moža: velik mož, to je več mož
v enem. Tudi Krek je bil sintetičen duh, ki je kakor močna solnčna luč združeval v sebi ves slovanski spektrum, vse po« sebnosti vzhodnih in zapadnih slovan« skih narodov. Že kot dijak je bil »slo^ vanski revolucionarec« in strokovnjak za slovanske zadeve. Hranil je svojo ki« pečo, z ognjem krščeno dušo iz zakla« dov vseh slovanskih jezikov in kultur, v prvi vrsti Čehov in Rusov. Zato ¡pa nima nobena stranka, niti posamezen narod pravice, proglašati Kreka za svo« jo izključno last. Krek je bil vseslovan« ska last, enako slovenska, jugoslovanska in slovanska.
Analiza njegove duše nam odkriva na prvem mestu značilno in bistveno svojstvo vseh velikih Slovanov: vseob« sežno sozavest, sočutnost in sozvoč« nost, kakor nas zadivlja v osebnostih pansofa Komenskega, religioznega rea« lista Masarvka, poljskih mesijanistov, Dostojevskega, Tolstega, zlasti Solovje« va. Struna njegove dobre in rahločutne duše je sozvenevala v globoki religiozni sozavesti s celim stvarstvom, pred vsem pa s tisto najvišjo silo, katere volja se nam razodeva v razvoju in zakonih ve« soljstva. S posebno tenčino pa je bila uglašena na bolečino njegovih malih in ponižanih, duševno in telesno trpečih bratov. Njegova bolečina je presegala vsako drugo, ker njegovo srce ni trpelo le zase, marveč za vse.
Na drugem mestu nas osuplja v analizi specifična odlika zapadnih Slo« vanov: delavna in borbena reaktivnost. Organizirana delavnost in borbenost se združuje v Krekovi duši z globoko reli« giozno, a pasivno vzhodno občutlji« vostjo v organično popolnost čutnode« javnega refleksa. Sam pa se je najrajši poglabljal v neizčrpni vir vse aktivnosti, v mislečo sočuvstvenost
kongenialnega ruskega filozofa Via« d i m i r j a S e r g e j e v i č a S o 1 o v j e« v a (1853—1900). Solovjev mu je veljal za največjega filozofa vseh narodov, ki je prvi prodrl do glavne in osnovne skrivnosti človeške duše, v dejstvo nje« nega edinstva z vsemirjem, kakor ga in« dividualno vsi doživljamo v sozavesti sočutja in usmiljenja, ljubezni in do« brote. To dejstvo sodoživljanja je ozna« čeval Solovjev sam z besedo religija (zvezanost). Religija ni torej nikaka subjektivna, mistična utvara, ampak osnovno psihološko in p r i r o« closlovno dejstvo, ki ga vsakdo med nami doživlja vsak trenutek v do« jemanju zunanjega sveta. Prirode ne zaznavamo s kako abstraktno logiko, ampak samo z osnovno sposobnostjo duševne resonance in skupnosti z vse« mir jem. In kaj je naš spoznavni praod« nošaj resnice? Samo soglasje, resonanca naše duše s stvarstvom. Tako je religija (podzavestna in zavestna zvezanost z vsemirjem) skupni, enotni vir naše logi« ke, etike in estetike. Religija se torej ne omejuje na edini odnošaj do božan« stva, z enako ljubeznijo objema tudi de« la njegovih rok, prirodo in duha. Moni« zem stvaritelja obsega dualizem stvar« stva. Enako dosledno in globoko umeva religijo tudi Masarvk. V religiji je mi« stična samo beseda, nje bistvo in jedro je empirično ugotovljivo dejstvo. Kr« ščanstvo kot vera ljubezni, sočutja in sozavesti je najprirodnejša religija. Slo« venska duša ni slučajno religiozna. V njeni pobožnosti se izraža najgloblja sorodnost z ruskoslovansko dušo. To empirično znanstveno pojmovanje reli« gije (sozavesti, kozmične resonance) je specifično slovansko, ne najdemo ga pri nobenem druigem kulturnem narodu in evropskem filozofu.
Tega se je Krek prav živo zavedal in je bil zato ponosen na svoje slovan* stvo, ki je tako harmonično spajalo pa* sivno in kontemplativno čuvstvenost z delavno in borbeno reaktivnostjo. Ker pa je površni pozornosti dostopna sa* mo zunanja dejavnost, vidijo nekateri tudi v Kreku predvsem političnega, so* cialnega in zadružnega organizatorja.
Tako sem se zmotil tudi jaz, ko me je Krek nekoč nenadoma in nekako raz* burjeno nagovoril sredi »Zmajskega mostu«:
»Rabim mladega, energičnega in de* lavnega človeka. Gospod doktor, ali ne bi hoteli Vi sprejeti mandata za deželni zbor?«
Spoštljivo sem se oprostil:
»Iz simpatije do Vaše osebe, do Vašega socialnega in zadružnega dela rad sodelujem literarno in s predavanji, v aktivno politiko pa mi ni mogoče. Ustanovite najprej slovensko ali j u g o* slovensko radikalno stranko. Zapisal sem se radikalizmu. Victrix causa diis placuit, sed victa Catoni. Za vsak uspeh je potrebno dvoje: idealna volja in ma< terialna moč, ki je odvisna od zunanjih, tujih činiteljev. Človek je odgovoren sa* mo za svojo pošteno voljo. Ako ni bilo uspeha, ni to nobena sramota. Sicer pa ne vem, kje je več časti, ali v osamlje* nosti in svobodi, ali v odvisnosti od ma* se. Dalje pa nimam kakor sem se brid* ko prepričal, za politiko nobene zuna* nje, ne notranje sposobnosti. Masi im* ponira samo velika, masivna prikazen in gromoven glas. Pravi politični in* stinkt bi se bil naslonil na kako obsto* ječo stranko in skozi njo prodiral do svojega ideala, a se ne kot »outsider« zameril na vse strani.«
Po teh besedah me Krek nikoli ni več pregovarjal k aktivni politiki.
V	n aro dnovzgoj nem pogledu se nam godi velika škoda, ker nimamo še reprezentativne, vsem Slovanom name? njene Krekove mono;grafije. Pač nima vsak velik mož tako požrtvovalnega bratranca kakor Ivan Cankar.
V	razvoju Krekove duše razlikuje« mo tri dobe. Prva doba obsega mlado* stno (dijaško) zorenje v obliki izključ* nega Slovanstva. V drugi dobi se je od* ločil za duhovnika*organizatorja.
Tretja doba se je začela v času bal* kanske vojne 1912.—1913., ko se je v Kreku po hudem notranjem trpljenju izvršila metamorfoza v smeri mladost* nih idealov slovanstva. Pomirjenega v novem ravnotežju in v novi duševni strukturi, polnega novih načrtov in misli sem ga dobil že na obisku dne 25. marca 1914. Sprejel me je s starim solnčnim smehljajem in vedrim humorjem, last* nim vsem suverenim, nad vsakdanjo gr* dobijo vzvišenim duhovom.
»Vidite, šola življenja traja do smr* ti. Upam, da sem zdaj napravil zadnji rigoroz —• iz eksperimentalne psiholo* gije. Izsledek? Maledictus homo, qui confidit in homine! Take hudobije pa je sposoben samo izrodek moderne inteli« gence. Ljudstvo je dobro in nedolžno, pokorno vsakomur, ki ga zna sugestiv* no voditi. Takšna čreda, kakršen pastir. Zato moramo razlikovati dva duševna tipa človeka, dobri in zlobni tip.
Razvoj obeh tipov sem si razložil na prav preprost, naravnost mehaničen način. Duševni razvoj odločuje zunanje socialnosprirodiio okolje, negativno ali pozitivno. Negativno: neugodno podheb* je, pomanjkanje živil. Primer: severna ledena doba. Pozitivno okolje: ugodno, subtropično podnebje, rajsko izobilje vsega. Primer: južna medledena doba.
Negativno okolje je vsililo dobremu, so* zavestnemu, kolektivnemu pračloveku živalsko, zverinsko borbo za obstanek. V borbi za golo življenje in vsakdanji grižljaj je nastal zverinski egoizem, in* dividualizem. Ako se je ta borba v ne* gativnem okolju ponavljala skozi tisoč* letja, je pračloveška sozavest in dobro* ta shirala in razvila se je stalna in ded* na duševna struktura egoizma.
Kaj se je zgodilo, če se je okolje nenadoma izpremenilo in postalo pozi* tivno, na pr. v medledenih dobah, ali pa, če je zverinska, egoistična tolpa za* šla v pozitivno okolje juga? Egoistični značaj se ni mogel čez noč izpremeniti. Egoistična tolpa je zagospodovala nad dobro, sozavestno in jo zasužnjila. Z organizacijo egoistične vzgoje se je zlobni, egoistični tip človeka utrdil in razširil, postal gospodnja plast primitiv* ne družbe.
Pridružil se je razvoj razuma s spo* minom odnošajnih (abstraktnih) pred* stav. Egoist je talko j spoznal v zvijači, v razumu odlično orožje v borbi za ob* stanek, pozneje v borbi za nadmoč, nad* vlado in izkoriščanje. Tako se je pola* goma razvil egoistični, individualistični racionalizem, filozofija evropskega za* pada in zapadne kulture. Zlobni, osva* jalni tip se je udomačil na zapadu, v pozitivnem okolju podnebnih in kultur* nih ugodnosti. Siromašni vzhod z ne* ugodnim podnebjem ga ni mikal, tako je ostala na vzhodu nekulturna slovanska masa sama na stopnji pračloveške do* brote in sozavesti. Kulturni zapad se je ego i stično individualiziral in izgubil pod vplivom nove gospodnje plasti prirodno dobroto in sozavest, sposobnost sočutja in usmiljenja. Tekom stoletij je avtoma* tično nastala sedanja ekonomska kriza: v sočutni sozavesti otopeli individuji so
z nenasitnim, slepim egoizmom nagra* bili in nakopičili vse kulturne dobrine v rokah neznatne manjšine, velikanska večina ljudske mase je ostala siromašna in objekt izkoriščanja.
Tako se je nujno razvilo napeto nasprotje med evropejskim zapadom in vzhodom, nasprotje med dobrim tipom sozavesti in usmiljenja in zlobnim tipom egoistične samozavesti, brutalnega nad* človeka. Glejte, ves misticizem je spuh* tel in slovanska sozavest je izgubila vso mistično meglico, pred nami leži golo razvojno dejstvo kakor empirično dej* stvo vsakdanje psihološke sozavesti. In baš to izkustveno, suhoparno dejstvo —■ ne misticizem! — daje slovanstvu ti* sto strašno, zmagovito silo pred katero se trese sozavestno izčrpani zapad. So* cialni razvoj si je pač prihranil slovan* stvo za zadnjo in historično re* zervo. Vzhodno morje sozavesti nara* šča in se pripravlja, da preplavi z usmi* ljenjem in dobroto zapadni individua* lizem in racionalizem. In mi, »barbarski« Slovenci in Jugoslovani smo srečni, ker smo prvi valovi tega vzhodnega usmilje* nega morja, ki je pljusknilo na zapad in zapisalo na steno prestrašenega za* pada: Mene Tekel Ufarsin! To je naše empirično slovanstvo brez fraze in mi* sticizma. Dialektični zapad bi Slovanom rad podtaknil megleni misticizem kot sugestivno narkozo njih neodoljive moči.
V tej misli me potrjujejo tudi moja opazovanja in izkustva iz balkanske voj* ne. Dotlej sta vodila srednjeevropsko politiko dva koncepta: habsburški inhohenzollernski. V tekmi dveh dinastij je poizkušal Habsburg ostvariti lastno Srednjo Evropo ob Donavi v ob* liki federativne države, ki naj bi zdru* žila večino zapadni h in balkanskih Slo*
vamov. Proti hohenzollernskemu pan? gemnanizmu, ki si je hotel osvojiti in podrediti tudi Avstrijo, so hoteli habs? burški ideologi postaviti slovansko, tri; alistično Avstrijo. V balkanski vojni pa se je zgodilo nekaj usodnega, zmagal je zapadni, pangermanski instinkt nadelo? veka in pokopal idejo slovanske Srednje Evrope. Pangermanizem je izključil Slo? vane in jih nehote prisilil k lastni poli? tiki. Profilaktično pa je poizkusil para? lizirati samostojno slovansko politiko po starem političnem geslu: divide et impera! In sicer razkrojiti Slovane na? cionalno in versko. Nacionalni razkroj so započeli pangermanski agenti z gesli Velike Slovenije (s kajkavskimi Hrvati), Velike Hrvatske (s Slovenci kot planin? skimi Hrvati), Velike Srbije in Velike Bolgarije. Z infernalno mržnjo so se vrgli zlasti na junaško in viteško Srbijo. Kalkulirali so tako: ako se nam posreči uničiti Srbijo, pionirja in predstražo pro? dirajočega slovanstva, odsekamo Rusiji desno roko in jo izoliramo v Aziji. To pa dosežemo samo z idejo Velike Srbije, s katero se Srbi za večno osovražijo pri vseh južnih in severnih Slovanih, oso? bito pri Rusiji. Ako se ne posreči, bo sladka vsaj osveta, da smo izločili Srbe kot politični faktor v bodočnosti. V ver? skem oziru je hotel pangermanizem ove? kovečiti razkol in za vsako ceno pre? prečiti zedinjenje z vzhodnim krščan? stvom, ker se ž njim ne bi ojačilo samo zapadno krščanstvo. S temi spletkami je hotel pangermanizem zastrupiti čisto, slovansko kri, dobesedno zastrupiti s pomočjo tuje, nečiste krvi. Slovanska kri prenaša mešanje z vsako druigo, zla? sti mongolsko krvjo, hemolitično pa de? luje pritok židovske in mediteranske, materialistične in trgovske krvi. Prepri? čan sem, da zdravi srbski instinkt ne
podleže tuji sugestiji Velike Srbije in nam v bližnji bodočnosti realizira Veli? ko Jugoslavijo.
Prepričan sem tudi, da onemogočijo višji interesi človeštva pangermansko intrigo proti zedinjenju krščanstva. So? delovati pa moramo tudi mi sami in najprej izvesti popolno ločitev cerkve (vere) in države (politike) za zapadno in vzhodno krščanstvo. Kristusovo kralje? stvo je duhovno, ni politično in od tega sveta. Bog ni odvisen od omejenih člo? veških pojmov. Krščanstvo je produkt razvoja in sodelovanja, ki se ne ustavi pri nas. Glavni del sotrudhega razvoja se izvrši stoprav v bodočnosti. Zapadno krščanstvo zaupa preveč političnim in materialnim oporam, ki se izpreminjajo nestalno od dne do dne, preveč zaupa površnim koreninam dialektičnega raci? onalizma. V času viharjev se obdrži de? blo krščanstva samo s pomočjo globo? kih, religioznih korenin slovanske duše.
Pomislite samo, da čaka siromašno, preobljudeno Italijo strahovit socialen, potres. Podcenjevati pa tudi ne smemo brezbožnih organizacij. Kaj bo ž njim, kdor se zameri ljudstvu in se kompro? mitira s kakim nesocialnim prijatelj? stvom? Politična suverenost bi zanesla Vatikan v političen vrtinec, iz katerega ne bi bilo nobene rešitve. Kje naj bi pa? peštvo potem iskalo zavetja? Stara, vko? reninjena tradicija še dovoljuje italijan? ski kolegij. Ali nemški, francoski ali španski kolegij? Politično nemogoče. Kdor ni sovražnik krščanstva in komur začasna moč in ugodnost ni več ko kr? ščanstvo, kdor misli le za ped naprej, mu v strahu zastaja srce. Zapomnite si, gospod doktor, edina rešitev zapadnega krščanstva je v zedinjenju z vzhodnim krščanstvom. In glejte, spet je filozofija, spet je Solovjev in resnica, pri kateri
moramo začeti. Predpogoj zedinjenja pa je ločitev obojega krščanstva od dr* zave in politike. Zahtevati moramo po* polno in enako svobodo vseh konfesij, ker uspeva resnica le v svobodni tekmi. Zedinjenje samo se izvrši v dveh fazah: 1. v prvi fazi se združijo samo teološki znanstveniki v organiziranem sodelova* nju in iskanju resnice (skupni časopisi, kongresi); 2. po ugotovljeni resnici, kar pa se zgodi šele po dolgotrajnem skup* nem naporu, se združita obe svobodni cerkvi organično, zvežeta se kot avto* nomna organa, vsak ohrani svoje bog o* služje,vvišjo enoto s skupnim vodstvom. Ne bodimo sovražniki krščanstva, vase in v trenutek zapičeni egoisti. Ne zlo* rabljajmo svoje sugestivne moči nad ljudstvom, ne vodimo ga po zagatah in ovinkih trenutne koristi, marveč po ši* roki cesti historične nujnosti.
Naposled živimo v času podivjanega materializma. V borbi za nadmoč zma* guje samo večja in jačja masa (materija). In tukaj je zopet Bog na strani malega slovenskega, oziroma jugoslovanskega naroda. Kdo razpolaga danes z večjo maso za vojsko in industrijo nego zedi* njeno slovanstvo? Ali kako naj to po* vemo v sedanjih razmerah narodu? Pan* germanizem vidi samo eno nevarnost: unijo s 1 o v a n s t v a. Lahko delo ima politik v svobodni državi. A pri nas? Molčati mora o svojih strategičnih ciljih in se taktično zvijati skozi Scilo in Ka* ribdo. Zdaj razumete, zakaj straši v me* ni slovanski duh v »kratkem habsbur* škem plaščku«. Borbi za obstanek slu* žijo za orožje vsa duhovna in gmotna sredstva. V borbi za obstanek naroda se nikoli ne zgodi, da bi slovenski du* hovnik žrtvoval njegovo ekzistenco ka* kemu sredstvu ali pa da bi kako sred* stvo preraslo svoj prirodni smoter. Po*
tem pa prihajajo še takozvani prijatelji, uganjajo prav neumno in nevedno po* tuho, hujskajo ljudstvo in oblast proti njegovim taktičnim potezam, ki jih je napravil z gnusom, prisiljen po logiki do* godkov. In vpijejo: fej hinavca, mlačne* ga duhovnika! Gospod doktor, terreant vestigia, samo v strankarsko politiko ne! Ker je danes premalo poštenih ljudi in prijateljev.«
Kakor utrujen se je Krek sesedel v pletenem naslanjaču, a meni se je za* zdelo, da gledam pred seboj orla v klet* ki ali leva na verigi. V občutju osamlje* nosti ga je obšla hipna potreba notra* njega olajšanja, zaupno mi je začel pri* povedovati intimnosti svojega življenja, zlasti pa filozofsko premišljeno izbiro poklica. Omenil je tudi, da snuje novo koncentracijo in organizacijo slovenske inteligence. Zmotno je bilo, da je začel graditi hišo v zraku, s streho strankar* ske politike. Zdaj mora začeti iznova pri temelju, pri duši. Nova organizacija naj vzgoji novo inteligenco z novo, do* bro in sozavestno slovansko dušo. Zato pa ni treba nič drugega, nego da začnejo mladi ljudje z ljubeznijo študirati slo* vansko zgodovino in kulturo, slovanske filozofe, splošno psihologijo, sociologijo in ekonomijo. Slovane razdvaja samo iz medsebojne nevednosti izvirajoča neso* zavest. Po njegovi želji sem napisal čla* nek »Historično stališče slovenstva v družini narodov«, ki je izšel v zadnji številki dijaške »Zore« tiste dni, ko se je začela svetovna vojna pangermaniz* raa proti slovanstvu, kakor sta takoj v začetku napovedala nemški državni kancler Bethmann*Hollweg in zunanji minister Jagow.
Isto leto, le šest mesecev pozneje, sredi jeseni 1914. me je presenetil Krek s sledečo novico:
»Ruska zmaga na Marni, habemus Jug osla v i am! Gospod doktor, svetovna vojna je odločena, pa naj traja še tako dolgo, pangermanizem leži na tleh. Zma< gala je naša matuška Rusija«. Nisem ra; zuimel, kar je Krek posnel iz moje osup* losti. Imel je vedno zanesljive informa; cije in zaupno mi je pojasnil:
»Začetkom septembra so kazaki zmagovito zasedli Vzhodno Prusijo. V paničnem strahu in begu so zapustili junkerji svojo domovino in drevili proti Berlinu: kazaki so za nami, jutri odneso Berlin na svojih kopitih! V Berlinu je nastala nepopisna zmeda. Nemško vr; hovno vojno poveljstvo je nemudoma prestavilo več polkov s francoske fronte v Vzhodno Prusijo, tako da je zarežala opasna vnzel v nemških vrstah. Bistri in duhoviti Francozi so to praznino vsled vzhodnega ruskega pritiska takoj opa; žili in navdušeno vdrli v bok in za hrbet nemškim armadam. Le nenaden nemški beg in umik je preprečil, da niso Fran; cozi zajeli in obkrožili cele nemške ar; made.« Trpko in ironično je pristavil Krek:
»Zdaj sem radoveden, kdo prizna ruskim Slovanom to odločilno zmago na Marni? In kako hvaležno jo nagrade Angleži?« Nato pa je odhitel s potrjeno dušo na delo, poln vere, upanja in Iju? bežni. Takoj je začel zbirati in organi; zirati Slovence za Jugoslavijo, 1. 1915. je kot apostol svobode in Jugoslavije prehodil južne kraje, 1. 1916. pa Češko. Leta 1916. je napisal za nemško knji; go »Kroaten und Slowenen« slovenski del. V uvodu je ugotovil nemški izdaja; tel j dr. K. Nötzel:
1.	da germanska kultura ne more več biti vzor slovanski;
2.	da izvira nemško nasprotstvo iz neke slabe historične navadle, ki jo je treba iztrebiti;
3.	da se enakopravna germanska in slovanska kultura najizvrstneje dopol; njujeta in zahtevata višjo kulturno sin; tezo;
4.	da je bistvo slovanskega proble; ma etično ker »naši slovanski sosedje hočejo, da zavlada bratstvo med ljudmi.«
V maju 1917. tik pred otvoritvijo avstrijskega parlamenta in proglasom jugoslovanske »majske deklaracije« je napisal Krek propadajoči Avstriji zad; nje svarilo v »Süddeutsche Monatshef; te«, opozarjajoč, da so Srbi jadranski narod in da je samo od prijateljstva s Srbi odvisna bodočnost monarhije.
IV.
Pomladi 1917. je Krekovo delo za svobodo in Jugoslavijo doseglo svoj vi; šek. Vozil se je noč in dan, prirejal sho; de in konference. Tudi splošni položaj se je zamotaval z novimi dogodki. Ruska revolucija pa mu je naravnost razviha; rila dušo. Revolucija in socializem, to so bili že njegovi mladostni problemi. Kako je bil srečen, da je mogel vsaj za trenutek pokramljati o njih. To je bi: tedaj njegov edini oddih, edina zabava.
»Vse gre po sreči, pravični Bog je na naši strani«, mi je zadovoljno vzklik; nil v prazničnem razpoloženju, »kar po vrsti jih podira kakor kosec na sorški senožeti. Zdaj je padel ruski cezaropa; pizem, kmalu sledita še druga in zadnja dva stebra reakcije: hohenzollernski pangermanizem in avstrijski klerikale zem. Na stežaj nam odpre svoboda svo; ja vrata po vojni. Samo, samo, ali jo bomo znali prav porabiti in izrabiti? Da
ne pozabim, celo Jugoslavijo že imamo, izhaja že od lanske jeseni v slovenskem jeziku v Petrogradu. Kakor sem zvedel, jo izdaja slovenski žurnalist Turna. To so naši fantje! Pa tudi na Dunaju de« lajo dobro.« Navedel je ob tej priliki več imen, posebno je pohvalil dr. I. Pri« jatelja in rekel:
»To je marljiv, učen in dalekoviden mož. Zasluži, da pride kdaj na kako vo« d'ilno mesto.« Nato je spet preskočil na Rusijo:
»Mala Francija se je pomirila in kon« solidirala v dobrem desetletju po revolu« ciji. V ogromni Rusiji bo treba več de« setletij. Revolucija je zdaj notranja ru« ska zadeva, ne smemo se vmešavati va« njo. To morajo Rusi zdaj opraviti sami med seboj. Ali poznate našo kmetsko vero, da se o mladičih sploh ne sme go« voriti, dokler se godijo v gnezdu? Dru« gače pride kača in jih sne.
Strašno trpljenje in beda pride nad Rusijo. V orjaški senci začasno onemo« gle matuške Rusije bomo zmrzovali in trpeli tudi mi. Kdo nas bo ščitil na mi« rovni konferenci namesto Rusije, kdo polagal račun za rusko zmago na Marni?
Zato pa mora naša duša trpeče bra« te objeti s tem večjo ljubeznijo, misliti nanje brez prestanka in moliti za ma« tuško Rusijo, da izide srečna in zdrava iz požara revolucije. Nič se ne bojte, Rusi so prestali brez nesreče še hujše krize. Spomnite se le 250 letne tatarske okupacije! Izčiščena, prerojena in oja« čena vstane Rusija iz tega ognja kakor Feniks, simbolična ptica starega bizan« tinskega carstva. In mi moramo že zdaj svatovsko pripravljati svoje duše za ti« sto veličastno slovansko vstajenje!
Zdaj šele čutim, kako nujno potreb« na je II. izdaja mojega »Socializma«. Vsi socialisti smo bili doslej polovičarji.
Tudi Marx bi se danes začudil, da hodi samo po eni nogi, da mu manjka glavne polovice. Vprašajte marksista o zadnjem smotru socialnega pokreta. Odgovori: revolucija in diktatura proletarijata. Ne, brate, to je samo sredstvo za uresniče« nje zadnjega smotra. Potem pa umolkne vsak marksist z izgovorom: ne vem! Ali pa: aktivirana diktatura si sama najde smoter. Ali še: znanstvena sociologija še ni toliko napredovala, ni še zrela za od« govor. Jaz pa pravim: gorje mu, kogar prehiti socialna oblast! Ako dobiš vso moč v roke, pa nimaš podrobnega na« črta. Kdo bo zidal hišo s slepim poizku« šanjem? Podroben načrt do zadnjega žeblja se mora napraviti že prej z misel« nim eksperimentom, z eksperimentalno logiko. Vidite, ta glavna polovica manj« ka tudi mojemu »Socializmu«. Kako se naj mase trajno navdušujejo za nečlo« veške žrtve, ako ne vedo, zakaj? Vsaka revolucija poteka v dveh fazah. Prva fa« za revolucionarne jeze in osvete povzro« či slepo eksplozijo nevolje in nasilno reakcijo iz neznosnosti trpljenja. V dru« gi fazi pomirjen j a zahteva masa kon« kretnega in nazornega smotra. Nekaj novih misli za II. izdajo »Socializma« že imam, na pr.:
Socialni smoter je osebna svoboda in enakopravno uživanje vseh dušnih in gmotnih dobrin. Jamstvo svobode je in« dividualna in omejena lastnina: torej in« dividualna in omejena k a p i t a 1 i z a« c i j a, individualizacija p r o 1 e t a r i« jata. Država je svobodna organizacija sodelovanja. Svobodno si voli organ (vodstvo) za regulacijo sodelovanja. Človek je individualno«socialno bitje. Motor sodelovanja bodi intelektualni egoizem, ki ga močna in stroga ekseku« tiva omejuje in regulira. Lastno delo brez izkoriščanja sočloveka bodi edini
vir lastnine. Bodoča svetovna politična borba bo ekonomska. Ta pa zahteva ra« cionalno organizacijo producentov in konsumentov. Za koga naj delavec pro« ducira, če ni konsumenta s kupno močjo? Domači, notranji trg pa jo prvi. Temelja državne uprave sta statistični in evgenični urad za regulacijo konsu« ma, produkcije in populacije.
Marksizem se bo razvijal do konca po isti dialektični metodi (teza = anti« teza = sinteza), po kateri je Marx nado« mestil Hegelov idealizem s protislov« nim materializmlom. Sedaj je prišel po dialektični metodi na vrsto zopet idea« lizem. Z enako razvojno nujnostjo na« domesti sedanjo stopnjo historičnega materializma sinteza idealizma in mate« rializma v obliki prastarega empiričnega dualizma duha in materije. Dualizem z nadmočjo duha. Dialektični razvoj po« spešita dva činitelja: asketična vzgoja nove ruske inteligence in avtonomna di« namika duha. Nova ruska inteligenca bodočnosti vzrase v največji stiski in bedi, navadi se resno in pravilno ocenje« vrti materialno uživanje. Avtomatično se razvije v njeni duši nov stoicizem, prirodno svež in preprost, nekako aske« tičen idealizem v zavestnem nasprotju s perverznim okusom in mehkužno mod« nostjo zapada. V potencirani jačini oživi stari duh slavjanofilskega idealizma, slovanske sozavesti in sočutnosti, ljube« zni in bratstva. V avtonomni dinamiki pa zaniha polarni duh v protislovje ide« alizma. Po Marxovem dialektičnem prin« cipu je namreč idealizem na vrsti.
Ta živi in dejavni, sozavestni in so« trudili idealizem sname z naših tilnikov jarem zapadnega kapitalizma in otvori človeštvu možnosti boljšega in lepšega življenja na osnovi sledečih načel:
1.	Avtonomna svoboda vseh naro« dov ter osebna svoboda in odgovornost vsakogar je najvišja človeška dobrina.
2.	Splošna dolžnost dela je neraz« družno zvezana s splošno pravico ekzi« stomina: država jamči vsakemu držav« ljanu prvo prirodno pravico do nekega minimalnega standarda življenja.
3.	Individualna in omejena lastnina je jamstvo osebne svobode.
4.	Državna in zadružna (korporativ« na) socializacija vseh večjih podljetij, kakor jo že pripravljajo državni mono« poli in privatni koncerni, onemogoči za vedno individualistično izkoriščanje so« človeka za individualni dobiček.
5.	Močna in efektivna internacional« na organizacija vzdržuje pod egido ze« dinjenega slovanstva pravičen red med narodi in jih vzgaja v duhu ljubezni in resnice.
Nova doba nas čaka po vojni. Vsto« piti moramo vanjo z novo, v dobroti in sozavesti prerojeno dušo. Ločitev cer« kve in države, ločitev pa tudi znanosti (kulturnega dela) in politike. Nepolitič« no kulturno delo ustvarja in združuje, strankarska politika pa samo razdira in razdvaja. Zato mi je všeč, kar pišete o Bergsonu, da misel, načeto 1914. v kle« rikalni »Zori«, nadaljujete v liberalnem »Ljubljanskem Zvonu«.
Dobro je povedana najvišja resnica o resnici sami, da spoznavanje resnice ni individualno delo. Res, noben indivi« duj ne more sam iz sebe spoznati re« snice. Resnica ni monopol nobene osebe ali individualistične organizacije. Resni« ca je kolektiven, v sotrudnem delu ra« stoč in napreduljoč produkt. To nam najlepše dokazuje zgodovina krščanstva. Krščanstva si ni izmislila nobena člove« ška oseba. Poglejte samo v prve čase, kako so se posvetovali in borili sveti
možje za vsako besedo in črko, kako je iz tega sotrudnega dela raslo in naprej dovalo krščanstvo! V kaki srditi borbi se je dvignilo vse krščanstvo, ako mu je hotel kak domišljav krivoverec vsiliti svoje individualno prepričanje za splo= šno in nezmotljivo resnico! Torej prav: najprej svobodna organizacija znanosti in resnice!«
Krek je ideal in simbol sozavestne* ga Slovana, Krek je neposredni, dušni
oče Jugoslavije. V ozadju vseh njegovih besed in spisov slišimo skrivnostno biti in brneti isti akord, ki je spremljal vsa njegova čuvstva in misli. Isti akord večne pravezi, s katero je zvezal Bog prirodo in človeško dušo, po kateri se preliva priroda v dušo in duša v prirodo. V istem akordu slišimo tudi utripati osred* nje srce, iz katerega izvira v večni reso--nanci in sozavesti vsa ljubezen in sim* patija, vsa vera in resnica.
Mesečina	Dragutin M. Domjanic, Zagreb
Mesečina, kak si tiha, bela, puna tebe noč je ova cela.
V senjah samih dol je i daljina, sada duša z dušom se spomina.
Negde bleda tak diši rezeda. Negdo zreda kak, da pripoveda:
»Steza k srcu najde i po noči. Kaj je drago, ni pozabit moči.
Žarke rože najlepše su v cvetu, tak jc ljubav najslajše na svetu.«
Puna željah noč je ova cela. Sladko senja mesečina bela ...
E. Justin : Vejica, orig. lesorez
Tudi..
Gizela Franzi, Vrhnika
Tudi tebe ljubim, oj, klobuk širok, tudi tebe iščem vsepovsod.
Memento
Ko grem tiho mimo, v srce me boli, daleč sta za mene ta klobuk in ti.
Saj z najljubšo glavo
v stiku si;
kadar vaju vidim,
srce se smeji
iil
Prelestni so zvoki. Veseli nasmehi; lahke besede in šala ljudi. Življenje prešerno... Za vrtom po lehi svojo minulost metuljček lovi.
I. Gaberski, Celje
Živahna je družba in srce veselo; naše omizje je kolo in raj. Naj pada na glavo nam listje že velo, toda mladost se nam vrača nazaj.
22
Elko Dustin: Studijo, orig. lesorez
Tyrševi Sokoli
E. Gärig I, Ljubljana
Iz spominov in razgledov.
Poznal sem mladeniča, ki je pred več kot štiridesetimi leti (1887) sprejel vase prvo iskro sokolskega ognja, ki je takrat zagorel in se razblestel v nekem mestecu na jugu današnje Dravske ba* novine (v Novem mestu). Takrat so v tem mestecu osnovali sokolsko društvo, da na eni strani izpodrežejo korenine nemškutarskemu hrastiču, ki je začel po slovenski zemlji sipati svoje želode, na drugi strani pa da utrdijo, dvignejo in proširijo nacionalno zavest, ki je še ponižno spala v duši naroda; tretje in glavno: da zberejo pod sokolskim ime* nora mlade dečke vseh slojev in pokli* cev k telesnim vežbam, ki so posredovale jačanje značaja in oblikovale sme* lost duha in vedrost srca. Rdeče sokol* ske srajce so žarele po mestu in po oko* lici kakor krvavordeči oklepi ponosnih vitezov, ki so jim na širokih klobukih vihrala sokolska peresa, a ki so jim si* pale na pot bele roke devojk bujno pi* sanega in dehtečega cvetja ...
In trideset in devet let je od tedaj (1893), ko je oni isti mladenič nosil po ljubljanskih ulicah v svečani povorki trobojno zastavo, ki je pod njo prihitela na sokolski zlet v belo naše mesto mno* žica naroda od tam, koder se danes vi* jejo črni prapori. To ni bila še sokol* ska zastava, a v nje trožarne plamene se je zapletal zanos razburjenega in nav* dušenega srca, ki je slutilo nekaj lepe* ga, nekaj velikega in nekaj mogočnega, a vendar vsega tega še ni moglo dou* meti in vsrkati vase kot bistveni del last* nega notranjega življenja! Bilo je to no* vo, to sokolsko, to veliko in to nedo* povedljivo 'prelepo, preveliko, premo*
gočno, da bi moglo z vso silo in močjo v tesno celico drobnega, mladega srca!
In trideset let je in nekaj čez, ko je taisti mladič prvič stopil v dom So* kola Praškega (1896), kjer je v večerni uri, tako lepi, tihi, glasni, preprosti in slovesni, mrgolelo moških vzbočenih grudi, ki so se dvigale in padale kot srebrni valovi živega jezera. Široko je mladič odpiral oči; zastrmel se je v ale* gorične slike na galeriji, a v tesno ce* lico mladega, drobnega srca še vedno ni moglo to čudovito življenje, pregibajo* če se tako blizu njega, a vendar tako da* leč od njega!
In trideset let bo od tedaj (1903), ko je mladič dorastel v mladega moža in so ga pregrnili valovi sokolskega živ* ljenja nekje v globeli, koder stoji ru* darsko mesto, danes zasenčeno s tujo trikoloro.
»Kaj hoče to Sokolstvo od mene?« je kakor v omotici vzklikalo razburje* no srce. Vsi živci, napeti kot drhteče strune na goslih, so drgetali od začude* nja, vzhičenja, neizvestnosti in strašne* ga nemira. Mozeg je izpreletavala zona. Bil je v duši strah, ker se je v prsih ne* kaj rušilo, in bila je nepopisna sreča, ker je v onih istih prsih nastajalo nekaj novega, kar je več kot lepota in več kot bogastvo, kar se ne da povedati in ne oceniti z besedo.
*
Rodila se je nova duša, nastajal je nov človek!
Imeli smo sedem gnezd, ki so jih znosile skupaj žuljave roke delavca — trpina: po kamenu in osatu razpostavlje* na gnezda, ki so iz njih švigali visoki kresovi, glasno kličoč v vso okolico: Ži* vimo, živimo, živimo! —
A v srce, v tesno, skromno svetišče notranjega sveta tega mladega moža še vedno ni mogla ogromna moč zbujajoče? ga se spoznanja. Misli so bile razplete? ne v širino, namesto da bi se bile zlile v jedro spoznanja: da nosi človek svojo ceno, svoje bogastvo in svoj svet sam v sebi, da mora biti človek najprej svoj, ako hoče biti last vseh. Zberi misli! Str? ni jih kakor žarke v solncu, da se iz njega izlije ogrevajoča svetloba!
In ko je ob nas klilo iz puste zem? lje novo življenje, ko nas je bilo z vsa? kim dnem več, ko smo čutili, da drug brez drugega ne moremo živeti, da smo drug drugemu potrebni, da smo drug na drugega navezani kakor bratje zarotni? ki, ki gradimo vsem in vsakemu novo domovanje na ruševinah starega sveta prevar, izkoriščanja, telesne bede in du« ševnega robstva — tedaj smo vedno in povsod imeli enega stalnega spremlje? valca: bajonet!
To je bilo zunanje spremstvo, ki je n. pr. preprečilo, da nismo v jugosloven? skem Celju smeli stopiti na svoja tla. To dejstvo se vidi danes tako, kakor bi mati zaprla svojemu sinu vrata očetove hiše: Pogini pred pragom, pes! —
A notranje naše spremstvo je bila visoka misel sokolskega bratstva, ki je stalo v dušah ponosno vzravnano kakor jambor na bojnem brodu, ki zmagovito prevaža našo zastavo v vse predele sve? ta in ki zaman do njega bruhajo morski valovi.
Notranje spremstvo je bila globoka zavest skupnosti, ki je ni mogla pre? trgati in uničiti nobena moč. »Kaj hoče od mene Sokolstvo?« izprašuje mladi mož samega sebe. Zavest skupnosti od? govarja: »Tebe samega hoče, vsega te hoče imeti, da se v njem razživiš, da te ono razda med vse, ki so s teboj v isti
bratski zajednici, da ti, ki si svoj, po? staneš last vseh — ne le formalno, po društveni legitimaciji, nego resnično da? rovan vsem s svojim značajem, s svojo tvornostjo in s svojo voljo.«
Notranje spremstvo je bilo veselje do dela in življenja: do dela, ki ga po? štenost nosi in zmernost v uživanju dvi? ga v vrednosti; do življenja, ki je pena, prazen zvok in gluha noč, ako ne bleste v daljavi in v višavah zvezde neskončno daljnih idealov lepote, ki jo komaj slu? timo, in zdravja, ki mu komaj poganja? jo klice za vseobčo narodovo žetev.
Notranje spremstvo je bilo neza? dušljivo prepričanje, da pride dan in ura, ko padejo vse meje med brati in sestrami ene krvi in enega jezika, da se odpre svobodna pot združenja vse ve? like slovanske rodovine — samo hoteti je treba, žrtvovati je treba, življenju no? tranjosti poedinca dati življenje zuna? njosti. Vsak naj živi v sebi in iz sebe nazven, kakor iz skale vre studenec, ki mu leži izvor nekje v neizčrpanosti.
Mladi mož ob taki razprostranosti in ob takem kipenju novega nacionalne? ga in človeškega življenja sklanja glavo, premišljujoč, od kod je tolika moč, ki tako od temelja preokrene vse mišlje? nje in čuvstvovanje človeka, kakor bi na usihajočem drevesu pognale rast sve? že mladike, ki pijejo svojo življenjsko moč iz čudotvornih sokov novega, še nepoznanega in nedoumelega življenja. Življenje se more roditi samo iz živi je« nja!
Živimo!
*
Kako enostavno je to priznanje, a kako globoka tajnost leži v njem! Ali ni srce, svetišče notranjega sveta, skrom? na ta celica, še dovolj proširjeno in od? prto v globino, da bi vase zajelo in v
sebi predelalo skrivnost, vzvišenost in sveobsežnost takega sokolskega življe; nja?
In mož, v tej šoli življenja stoječ od mladih nog in hrepeneč po odkritju
skrivnosti vse do današnjega dne, ko se prikazuje že večerna zarja, piše obsodbo samemu sebi, rekoč, da je premalo slu; žil lepoti, premalo se izživljal v razpro; stranosti sokolskega bratstva, zato ga obremenjuje teža nerešenih vprašanj, ki
kakor sedmero pečatov leže na knjigi življenja...
Kam se razliva pogled v daljave? Saj življenju ni konca, le z večnostjo označujemo to, kjer omahne moč v taj; nosti prodirajoče duševnosti.
M. Šubic: Dr. M. Tyrš
Obzorja se širijo v neskončno da; ljo; in preden jih doseže ptica sokol, za; tone v nedoslednosti, se zopet vrne nad domače gnezdo, da si umiri od viharjev razčešljana krila in se ponovno požene novim zarjam nasproti! Tako hrumi na;
šega življenja razviharjena moč od luči do luči, nikdar upokojena, nikoli zado* ščena v težnji za svetlobo in vzori!
In vendar: kako srečen je stari mož, da tudi njega suče ta vrtinec v kolobarju ustaljenih nazorov in ga vznaša v višave nedosežnosti, v daljave nedoglednosti!
Pesem
Tam nekje stoji zlata tehtnica, kjer se ceni vrednost čistih značajev in pozitiv* na delavnost bodočih naših pokolenj.
To tehtnico drži v mirni roki Miro* slav Tyrš. Iznad ledij se mu dviga ob* lak, siv oblak, od solnca ožarjen!
To so Tyrševi Sokoli!
M.Gaspari, Ljubljana
a boumjske gore lepše soluce si je,
SAVETEKPREPEVA LEPŠE mSLOWS,
hrasti ZELEM J o LEP JE PO DOBRAVI,
kot vmiñvosTi moji
DIVJI in VIHRAVI,
JEZERO POKOmO BOŽA mODRE VALE, zvon OTOŠKI čuje POTMK KRAJ OBALE
01 TI ZVO/1 OTOŠKI TIHO BOŠPOZVAnJAL,
ko Bom o živLisnou
SVOJZm V (¡ROBCI JAnJAL
kot
Žito klije .
Cvetko Golar, Ljutomer
Žito klije, žito klije iz razmočene prsti, skoz meglic srebrno sito tiho, tiho dež rosi.
Iz kali se žito vije kakor dete iz plenic — v belih zarjah jutro sije skozi log in pesem ptic.
Enajst
Pavel G o I i a, Ljubljana
Enajst udarcev preleti kakor enajst pošasti prazne ulice. Samo oči postave, ostre kakor sulice bde nad pokojem te noči.
Meščan si je že prej uravnovesil
nebrzdano naturo v slamnem ognju
svoje erotične brezdarnosti.
Zdaj drema kraj družice zveste.
Blažilno de to tiho uro
njegovemu telesu
počivanje v zatohli varnosti.
A neke nerazločne slutnje
ga plašijo in spanje mu rahljajo —
kot da je ves ta molk in mir, ki polni ceste
samo prihuljena pripravljenost
pred grozno vstajo.
V pričakovanju
Najina tiha, razdihana soba vsa je zapredena v nočno sinjino. Bliže sva bogu: kot roža iz groba sveta
siješ mi v noč skozi sinjo tišino.
Igo Gruden, Ljubljana
V zvezde pripeta z obokov nad svetom lije svetloba v zavesah ubranih. Žena, prisluhni: pod čudežnim cvetom srca
sprošča se sen tvojih radosti vdanih.
Kaj prisluškujeva nema pred vrati? Tih najin gost je kot črešnjeva pena. Blizu smo bogu: in kakor med brati doma
misel med nami je v molku sproščena.
Hoja politična veroizpoved
(Gospod senator Ivan Hribar izda III. knjigo svojih spominov. Na našo proš« njo dovolil nam je, da priobčimo iz te knjige ta«le odlomek:)
Sam ne vem kako, ali to vem, da mi je spoznanje o nenaravnem in nevzdrž« nem položaju, v katerem je naš narod živel, začelo prihajati že v zgodnji mla« dosti. V mengeški šoli sem pač ves pouk sprejemal z radoznalostjo, ki mi je bila menda prirojena. Tudi pouk v nemšči« ni. Smatral sem pač po svoji otroški pa« meti, da to mora vse tako biti.
Ko sem po svojem prihodu v Ljub« ljano videl, kako nas hočejo kar vtopiti v nemščini, jelo mi je pa polagoma pri« ha jati spoznanje. Zlasti, ko sem videl, kako učitelji dajo prednost gosposkim, često mnogo manj nadarjenim učencem, pred nami s kmetov. Samo zato, ker so prišli že z znanjem nemščine v šolo. In jel se je v meni porajati odpor. Zakaj naj bi zaradi tega bili boljši! Ta odpor izražal se je najbolj v tem, da sem se najbolj veselil onih ur, ko so nam pri« zanašali z nemščino. Besede, ki nam jih je govoril katehet in pa razlage učite« Ijeve ob slovenskih urah vsrkaval sem z naslado. Prvo, kar se mi je pristudilo, bila je nemška molitev pred začetkom in ob koncu ure. Potem mi je vzbujalo jezo, kadar je učitelj pri slovenščini kak stavek ponovil po nemško, češ da ga bodo »sastopili« tudi tisti, ki slovenski ne znajo. Kar v glavo mi ni šlo, da bi mogel kdo biti med nami, ki slovenski ne zna. Zlasti, ker sem vedel, da so vsi gosposki součenci z nami čisto dobro slovensko govorili.
V četrtem razredu osnovnih šol je že v meni vse kar drhtelo za slovenšči« no. Deloma je bilo to posledica vedno
Ivan Hribar, Ljubljana
bolj in bolj porajajočega se spoznanja, deloma pobuda, ki sem jo semtertje slu« čajno vjel. Tako sem na priliko imel ne« znansko spoštovanje do obilne prikazni rdečeličnega kanonika Savaschnigga, ki je hodil nadzorovat pouk. A ko je ne« koč nek repetent po njegovem odhodu vrgel med nas pripomnjo, da je nem« škutar, bilo je takoj po tem spoštova« nju. Sam še nisem dobro vedel, kaj be« seda »nemškutar« pomeni, a slutil sem, da nekaj nelepega, in jel sem ga sovra« žiti. Dasi je bil duhovnik, katere mi je materin pouk slikal vse za svete može.
Odpor proti njemu je postal tak, da ga, ko sem ga slučajno srečaval, ni« sem pozdravljal več.
Na gimnazijo sem vstopil že kot klubovalen Slovenec. Zaveden v pra« vem pomenu besede postal sem v drugi šoli. Storile so to iskrice, ki so se utri« njale semtertje iz predavanj profesorja dr. Karla Melzerja,. Veliko jih sicer ni bilo, a kar jih je bilo, so vžigale. Naen« krat sem se zavedel sramotnega zapo« stavljanja našega jezika in robskega po« ložaja našega naroda. Krožki, ki so na« stajali med dijaki in so družili enako misleče, bili so že z večine v znamenju tega splošno prodirajočega spoznanja. Oni, ki smo čutne je stali višje, storili smo vse, da se to spoznanje, kolikor le da, poglobi.
In čudno: kakor mi je skrb očeta in matere, ko sem videl, kako se siro« maka trudita za nas otroke, budila že« Ijo, da kmalu odrastem in jima poma« gam, tako in morebiti še bolj sem čutil dolžnost, da se, kakor hitro mi bo mo« goče, postavim v službo naroda. Srčnej« še želje nisem imel, ko stopiti v boj za njegove pravice.
Značilno in poučno je, da je rav* no ljubezen do materinega jezika, ki je naravna posledica ljubezni do matere, bila ona gonilna sila, ki me je gnala k takemu duševnemu razpoloženju. Če se ta okoliščina prav premisli, postati mora vsakomur jasno, da je ravno ta movens bil izhodišče za ves idealizem, ki je pre* veval rodoljubna srca one dobe, ko nam je tuji, pod pokroviteljstvom državne uprave stoječi živelj, krojil pravico. Ljubezen do jezika budila je ljubezen do naroda, to je, ljubezen do one velike rodbine, ki so jej duševna vez bili isti izražaji medsebojnega sporazumevanja. Takšno sporazumevanje more naravno v vsej tej jezikovni rodbini privesti do soglasnosti misli in čutil; le*to pa do stremljenja k istemu smotru. Prav tako, ko v ožji rodbini.
Jasno je tedaj, da so na čisto na* pačni poti tisti politiki, ki pravijo, da »jezikovno vprašanje nikakor ni iden* tično z narodnimi« in se znašajo nad onimi tekmeci, ki jim je »jezik vse in so na želodec pozabili«. Pač je res, da ima tudi želodec svoj način izražanja; kadar je lačen, namreč kruli. To pa pri vseh ljudeh širom zemeljske oble ena* ko. Ali imajo pa zato res vsi ljudje že v vsem enake težnje in potrebe? Jas; pravim, da ne in sem trdino prepričan, da mi bo v tem pritrdilo ne le vse raz^ sodno razumništvo, temveč tudi vsakdo, ki ga je narava obdarila z zdravo pa^ metjo in se je znal izogniti njenemu za* senčenju po zgrešenih predpostavah in krivih naukih. Želodčarjem gre sibarit* stvo: habeant sibi! Jaz se opiram in sem se opiral na jezikovno gonilno silo, ki ustvarja iz rodbin narode in med njimi sorodstva.
Spoznanje takih sorodstev prišlo mi je najpreje ob že omenjenih zgodo*
vinskih predavanjih profesorja Karla Melzerju, zlasti pa ob njegovih, rodo* ljubnega ognja polnih ganotjih, kadar smo ga —t mali paglavci — pripravili do tega, da nam je med zgodovinsko uro govoril o Vodniku in Prešernu ter nam s tem podžigal v srcih narodno za* vest. Njegove besede vplivale so na nas, ko indukcija električnega toka. — Kas* neje mi je pobuda profesorja Adolfa \Veichselmahna odprla pogled v obljub* ljeno deželo Slovanstva. — Srečen sem, da morem po posebni prijaznosti ravna* telja klasične gimnazije ljubljanske, go* spoda dr. Janka Lokarja, tema dvema možema s priobčitvijo njunih slik po* staviti v tej knjigi skromen spomenik.
Ves šolski pouk je bil usmerjen v to, da nam predoči slavo in moč nem* škega naroda. Že iz dobe rimskega im* perija pa vse do naših dni. Ta pouk je imel ustvarjati renegate ali — če to ne — vsaj narodno mlačne Slovence. Ljudi, katerim naj tuji sijaj tem živeje prikliče pred oči žalostno sliko domačega siro* maštva in tako že v kali zamori vsako samozavest. Imeli smo zapustiti šole s prepričanjem, da sami zase ničesar ne zmoremo in da nekaj pomenimo le ob kar najtesnejšem naslonu na državo, v kateri so imeli prvo in odločilno besedo našemu rodu sovražni življi.
Za tiste, ki so se zadovoljevali z ob* zorjem, katero jim je stopalo pred oči s stolpa svetoštefanske cerkve na Du* naju, za to res ni bilo nič zapeljivega in vzpodbudi j ivega navduševati se za na* še beraštvo. Upadel jim je pogum, ki ga more imeti le človek, ki se zaveda svojega ponosa. In kje in na kaj naj ima ponos berač? On je vesel, da ga puste živeti. Če tudi le ob pičli in slabi hrani za trdno delo. In še to takisto, da mora
pri vsakem grižljaju čutiti, da mu izka« zujejo milost.
Na srečo je meni pogled že v zgod« nji mladosti zdtknil daleč venkaj čez meje slovenske domovine, in kmalu na« to tudi čez meje države. K slovanskim bratom! In zaznal sem, kako smo si je« zi-kov.no blizu, kar mi je dalo gotovost, da izviramo vsi iz ene velike, skoro če« trt sveta zaseljujoče rodbine. Jezikovno sorodstvo mora pa naravno imeti izvor v krvnem sorodstvu. In zgodaj so se mi odprle oči, koliko to za nas uboge, tla« čane, celo v ožji domovini zapostavlje« ne in od priseljencev zaničevane Slo« vence pomeni. Sami — tako sem si več« krat ob tihem premišljevanju dejal — pač ne pomenimo mnogo. A če se nasloni« mo na svoje brate, moremo postati moč, pred katero bodo celo mogotci imeli spo« štovanje.
Na ta način miselno podgotovljen stopil sem leta 1876. na slovenska tla, poln želje po delu za blagor svojcev in naroda. Vse je tedaj kar kipelo v me« ni. Vsaka krivica, ki jo je nad sloven« skim narodom zakrivil avstrijski uprav« ni sistem, me je bolestno zadela. Cini« zem, s kakršnim so sprejemali na urad« nih mestih proteste proti krivičnemu ravnanju, vzbujalo mi je besno sovra« štvo do sistemskih biričev. To tembolj, ker sem vedel, da imamo poleg prirod« nega, za vse ljudi enakega, tudi ustavno pravo na svoji strani. In kar doumeti nisem mogel, kako da poslanci našega naroda ob takem stanju stvari v zako« nodajnih zborih nastopajo tako boječe. Prav ko berači, kadar prihajajo s klo« bukom v roki s tresočim glasom prosit miloščine.
To me je — ker se mi je kmalu po« nudila prilika za javno delo — naignilo na stran onih, ki so bili za radikalno tak«
tiko. Dejal sem si, da — kakor v zaseb« nemi življenju — tudi prijavnem delu le odločnost in pogum moreta roditi uspe« he. Pač si nisem prav nič prikrival, da je pot, ki jo nastopam, trnjeva in da se bo marsikako želo zapičilo v moja sto« pala. Toda to me ni motilo. Saj sem ve« del, da bodo uspehi po takem naporu tem zadovoljivejši. In o uspehih nisem ni enkrat podvomil. Imel sem trdno ve« ro, da krepka volja vse premaga. Pa tudi trdno prepričanje, da taka volja, dosledno zastopana in s krepko neustop« nostjo podprta, končno tudi pri najtr« dovratnejšem protivniku mora vzbuditi spoštovanje. Tem bolj na popriščih, kjer se križajo kopja za uveljavi j en je ustav« no zajamčenih pravic.
Seveda me je podžigala pri tem ona mladostna sila, ki se krepko zanaša in svojo moč in odklanja vse dvome in bojazljivostna trzanja. Saj mevžarstvo ni še nikdar vedlo k zmagam. Dejal sem si toraj, da je odkrit in odločen boj za narodove pravice, pa naj bi končal tudi s porazom, še vedno častnejši, ko kle« čeplazenje o-kolo oholih oblastnikov. Saj znajo le ti tako dejanje često izpre« meniti v nečasten način-rešitve, ki zado« volji prosilca, ne da bi oni, za kogar je prosil, za to le izvedel, nikari že od tega kaj imel.
Naj več in najkrepkejšega poguma pa mi je dajal ponos, da sem član ve« like slovanske rodbine. Ne rečem, da bi me tudi kedaj ne bil oslepljeval tuji si« jaj. Že bogati in sijajni Dunaj napravil je name mogočen utis. A le dokler se nisem spomnil velikega — kakor sem si dejal — neizmernega in nepremagljive« ga Slovanstva. Ta spomin pa mi je vse« lej pričaral pred oči svetal grad v obla« ke. Da namreč Slovani —- če se krepko dela lotimo in se v tem složimo — av«
strijsko državo lahko izpremenimo v slovansko.
Zato pa, kakor to izpričuje vse mo? je javno delo, nisem zamudil nobene pru like, da povzdignem glas za pravice slo? venskega jezika. Krepko in dosledno sem se oglašal v tem smislu. Začel sem pa to svoje delo takoj po vstopu v občin? ski svet ljubljanski, nadaljeval sem je po izvolitvi v deželni zbor in končal še le, ko sem stopil v politično zatišje. Bil sem v tem boju neomajljiv. Pač je skušala elastika mojo gorečnost zavreti, ko sem v občinskem svetu predlagal resolucijo, naj se vlada pozove, da jezikovni pouk na realki preuredi tako, da bodo Nemci ravno tako primorani učiti se slovenšči? ne, kakor so primorani Slovenci, da se uče nemtščine. Vsa ploha tako zvanib
»dvornosvetniških« dokazovanj, da je taka zahteva neumestna in protizakoni? ta, me ni omajala. Pred očmi mi je bilo namreč sramotno dejstvo, da doteda? nje stanje pomeni neznansko žaljenje slovenskega naroda. Poleg tega pa, da je v svojih posledicah skrajno nemoral? no. Saj sem vedel, da temeljem protek? cijskega sistema, ki je v tem oziru vla? dal, večina onih gospodskih učencev, ka? terim je bilo dovoljeno, da se hodijo med slovenskimi urami izprehajat — dasi brez znanja ali pa s prisleparjenimi spričevali o znanju slovenščine — zav? zame kedaj najboljše službe v deželi. Moj predlog je bil sprejet in od takrat se boj, ki je tedaj veljal le razširjenju slovenskega pouka na gimnazijah, tudi za poslovenjenje realk ni polegel več.
Florentinski akvareli
Mirko J a v o m i k , Rakek
Nisem dolgo premišljal, kaj bi po* stavil med temi akvareli na prvo mesto. Nekaj rdečega, bodečega. Namreč Bae* deker. Morda se Vam bo zdelo to po* nesrečeno. Tudi meni se je zdel Baedc* ker velikokrat ponesrečen, ko mi je po* nesrečil marsikako srečno in sveto ob* čut je, bodisi ob dalmatinskih skalah, ali ob gondolah, ali pri svetem Marku ali v florentinskih galerijah ali na kupoli sv. Petra ali v katakombah. Saj priznavam njegov izredno veliki praktični pomen za poletne tujce Angleže in druge, ki ne znajo sami gledati in jim gre zlasti za udobno stanovanje in poceni pijačo, ampak. —-
No, naj namesto prijaznih, jasnih besed rajši citiram, kaj pravi o Baede* kerju morda najduhovitejši sodobni štenkar na svetu, Giovanni Papini v »Besednjaku divjega moža.«
»Podjetni nemški knjigarnar, ki je obvladoval in določal evropski in ameri* kanski umetnostni ukus 19, stoletja mnogo bolj nego Stendhal, Ruskin, Tai* ne, Winkelmann, Goethe. Njegove zve* zdice, — ki jih je troje kot pri konjaku, pri posebnih znamenitostih, —• so bile zvezde tečajnice pohištva »s stalnimi ce* nami« in mnogih estetov. Njegovi zvez* ki v rdečem platnu za vse najlepše po* krajine, so med osnovnimi pričami za zemeljsko kulturo »velikega bedaka.« Starddavni romar, ki je šel na Sveti grob, je vzel palico in pomolil k svetemu Krištofu, moderni potikač se oboroži z dvema knjigama: z zvezkom čekov in vodhikom Baedekerjem in bega po sve* tu; z mnogimi neprilikami in išče lastni grob.«
Firence je mesto z iznenadljivimi dimenzijami. V vsem. Ceste so skoraj povsod in docela pravilne, pravokotno se sekajoče in v nedogled bežeče. Cer* kva je mjnogo, starih in novejših, vse so velike. Centralna železniška postaja ni sicer zelo moderna, je čisto italijanskega tipa, a je tudi velika, skoraj zelo velika. Prav tako so velike galerije Pitti in Uf* fizzi, po kvaliteti in še bolj po kvanti* teti in kdor hoče svojim živcem dobro, naj jih ne ogleduje samo eno dopoldne. Velik je Giardino Boboli, velika je stol* niča, veliko je tujcev, velika je reklama za Gigliev koncert, velik je fascio — sploh je veliko vse, dobro in slabo. In pravijo, da Firence vodi celo v duhov* nem in kulturnem pravcu, ker je v Ita* liji edino mesto, ki ima par modernih revij in edine poskuse uveljavljanja so* dobnih literarnih stremljenj v književ* nosti
Nedelja je in mesto je sveže, kot da se je umilo. Stolnica je tako lepa, da je ime Stanta Maria dei fiori v skladu z lepoto. Od zunaj je kakor mozaik iz ze* lenih, belih, rdečih, sivih marmornih drobcev, plošč in stebričev, da morate iti daleč, da jo gledate celotno, da vam ne onemore pogled in sodba v zapelji* vost podrobnosti. Strehe kupol so sive in težke kakor resnost. Vse je neskončno bogastvo črt, oblik, zavojev, oken, ste* brov, barv, ki se ji čudite, odkod' se je vzela v to vsakdanjost okolice. Vrata so odprta, težke rdeče zavese se ločijo v prepihu, vstopite med njimi, sveti, zbra* ni, da bi uzrli šele sluteno bogastvo no* tranjosti in onemite ob prvem pogledu, zakaj v oči, ki so jih razigrale barve in bujnost od zunaj, vas mrzlo udari pra* zna sivina zidov in mlrzla prostornost
polmračnih ladij. Cerkev Svete Marije med rožami je prazna in hladna kot grobnica. Nekje daleč gore sveče, njih odsevi plapolajo po nogah Madoninega kipa. Iz polteme se slišijo opotekajoči se glasovi molečih vernikov. Oltarjev je malo, spovednice in klečalniki izginjajo v ogromni razsežnosti prostora.
Ko odhajate, se vam morda nehote
vzbudi misel o pobeljenem grobu. *
V muzejih, galerijah, starih palačah slikah in napisih je florentinska rene* sansa in barok. To je Firence 15., 16., 17. stoletja. Firenze bogastva, umetno* sti, razvrata, romantičnih serenad, dvo* bojev, najtanjšega okusa in najsurovejših umorov, najbolj razpredenega spletkar* stva in najprozornejših svetniških natur, to je Firenze, mesto, ki se je razboho* tilo v imenih Lorenzo, Cosimo de Me* dici, Sforza, Brunetti in še bolj v Michel* angelo, Dante, iPetrarca in še v vseh manjših do danes. To je Firenze v naj* pristnejših, najprvotnejših, najbistvte* nejših oblikah, umetnost vzrastla iz sin* teze pokrajine, miljeja in genija, mesto Romea in Julije, ki je živelo burneje in barviteje kot vsi tedanji Babiloni sveta, podobno pijanemu poetu, ki ga bogastvo doživljanj in misli duši in slepi.
Zdaj je sicer vsega konec. Živi samo tradicija, ki pa ni plodna, vsaj ne tako, kot bi bilo tem ogromnim temeljem, iz katerih se vleče, vsaj malo primerno. Bridka je slava, živeti, cveteti, zoreti za* to, da te bodo čez petsto ali tristo let z nerazumevanjem udarjale oči topih in trapastih turistov.
Ne poznam večje tegobne resigna* cije in skoro tragike, kot je tragika me* sta, ki je bilo in živi samo od historične slave in od reklame.
To je v vseh neštetih mhizejskih mestih. Sedanji rod ni dal nič novega, rodil se je in umira v senci stoletnih svetlob. Tradicija in zgodovina, ki samo vezeta in ne vzpodbadata, sta poguba za niarod, za umetnost, za življenje.
Za bodočnost se ne izplača prero* kovati, ker je nepreračunljiva in neza*
nesljiva kakor človeška pota.
*
Museo San Marco je samostan, iz* premenjen v muzej. Po lepih, tihih hod* nikih, ki oklepajo zelene grede in čudho nežno smrečje so vzidani napisi z do* ločbami florentinske Signore. Mnogo je predpisov za javno moralo, ki je morala biti jako nizka, če sodimo po njih. Da* nes ni menda nič boljše, ker so taki jav* ni napisi nepotrebni. Torej javne morale sploh ni. Najbrž je to malo prehuda ana* logija. Ni moja, ampak nemškega iz* vora.
Na enem hodniku so zvrščeni grbi raznih florentinskih rodbin, Sforza, Me* diči, Gaetani, Buonaparti, Ubaldini da Semi, Arrighi, Dudlevi. Samo napisi, zna* ki, simboli.
V istem samostanu je prav na vrhu nekje celica, kjer je preživel zadnje dni Cosimo de Medici. Oni veliki. Tam je bil zaprt v noči 8. IV. 1498 Savonarola, ki se mu je zgodilo, kakor vsem prerokom, ki so bičali greh. Malo nižje je celica sve* tega Antonina in njegovo truplo, še par korakov dalje pa stanovanje svetega brata, ki je na smrtni postelji povedal sobratom, da še ni spoznal ženske. In potem so vsenaokrog celice in grobovi tistih ¡brezimjenih ki so se borili, obupa* vali in vstajali.
Človeško življenje v malem in v ve* likem.
Arno je vedno umazan, rumen, sko* raj gnusen. ,Pa menda že mora biti tak. Ob obali teko ceste, po cestah vozovi in ljudje. Smešne florentinske kočije z bar* vastimi senčniki, kakor po kopališčih — so polne Angležinj v pristni svili, a jako neokusno oblečenih. Ne moremo kaj da ne bi za vsako skupino tulili Have do you do! kar jih v Italiji očividno preseneča, da nam navdušeno odmahujejo z robci in z rokami.
Videti je, da se vse dolgočasi. Carlos Goldoni na svojem kamenitem podstav* ku zre skeptično in prav nič komedio* grafsko tja nekam v parke ob Viale dei Colli, kopališča z maloštevilnimi kabina* mi so prazna, dva, trije čolni se pode po rumeni vodi, odnekod zaspano pribrni policijska motornica. Na Ponte Vecchio so vse proldajalne zaprte, edino rnelo* narji in sladoledarji tulijo čudne bese* de izza svojih vozičkov. Celo natrpanih avtobusov in taksijev ni skoro nič.
Vse ulice nosijo imena slavnih Flo* rentincev. Lahko, ko jih je toliko. Če ne, jih pa naredijo. Ob obali Arno so vsepov* sod vzidane plošče, ki poveličujejo hra* brost tega in onega, ki je iz seženj glo* boke vode rešil tega ali onega Naj bo, kakorkoli, če bi se v Ljubljani ravnali pri krščanju ulic po takih principih, bi jih
tri četrtine ostalo brezimnih.
#
Viale dei Colli je najlepše krajevno doživetje Firence. Pot se pne od Arna med sivimi, rjavimi starimi hišami v ne* skončnih zavojih in ovinkih, med vila* mi, gradiči in vrtovi do vrha. Ni samo ena pot, sto jih je kot na vsak hrib, a zdi se mi, dia je ta, po kateri smo šli mi, naj* lepša. Poti se vijejo med oljkami, ki gle* dajo čez zid, ki robi cesto z obeh strani. Greste po poti in ne veste kam. Iz ovin*
ka v ovinek in tako tesen je pogledi med zidovi nazaj in še tesnejši naprej. Skoro pozabite, da ste šli mimo Stolpa Guel* fov, ki ima zgodovino, kot vsak kamen tu okrog Firenz. Ne vem zakaj se mi zdi,
da gremo na Oljsko goro.
#
Na vrhu samem ni nič. Kakor na nobenem vrhu. Vse je pod nami. Tesno* ba streh in širjava cest, prostranost vr* tov in zgoščenost zelenja. Mesto jekakor val, ki se prši in lije na vse strani v hri* bovje in se razliva po dolini. Vse je enakomerno, še stolpi se skoraj izgublja* jo. Solnona luč je že poševna. Noben krik ne pluje po ozračju. Oleandri so po* bešeni pod bremenom krvavih cvetov. Vse je trudno ljudje in drevesa in To* skana ob Arni kot da se razblinja v sen. Po klopeh dremljejo penzionisti, v deset* minutnih presledkih se pripodi tramvaj in nas vzdrami iz sanjarskega strm en j a.
Viale Galileo odpira pogled na sre* dišče Firence: na Piazza Vittorio Ema* nuelle, ki jo zakrivajo hoteli, na stolnico, na Palazzo della Signoria, na trg in cer* kev S. Maria Novella in na trg S. Croce z Dantejevim spomenikom, kjer so že v 12. stoletju igrali neke vrste — foot* bal.
Na Viale Galileo je križišče in sto* čišče vseh cest, ki peljejo na hrib. Vse peljejo skozi parke, kjer se lahko vleže* te v travo in spite —■ socialni značaj par* kov —- mimo bazenov, vodometov, tihih zatišij, samotnih dreves in cvetja. Vse je tuje in eksotično, voda ima drugo barvo in drug okus, bencin druigače smrdi in še prah na cesti ni tak kot naš. In če se znajdete v tem tujem svetu in zaživite z njim, ste našli mnogo, morda še samega sebe.
Sedimo na stopnicah Loggie dei Lan« zi in gledamio Michelangelovega Davi« da, ki se razkazuje v svoji beli goloti, Neptunov vodnjak tik Palazza della Si« gnoria —• tam je bil sežgan Savonarola, za nami se dolgočasi šest Vestalk neznane« ga izvora, Donatellov Ajaks, ki umira in Perseus in Judita. Baš nad nami leži« ta dVa krasna marmornata leva. Fotogra« firamo. Poleg nas baranta raztrgana žen« ska s prerezanim grlom za obnošeno moško srajco. Miličniki pijejo vodo ob vodnjaku in se smejijo. x\ngležinje se pode za vodniki, ljudje hodijo in drve mimo, eden za tem, drugi za drugim ci« ljem, vsi in vsak pa za samim seboj.
A ženska s prerezanimi grlom pod
Donatcllovo Judito mi noče iz glave. *
Palazzo dfella Signoria je muzej. Vse« skozi. Od Diazovega vojnega povelja od 21. XI. 1918. — ki je vklesano v kamen v vsaki imenitnejši javni zgradbi — in plošče z imeni padlih Florentincev, pod katero gori večna električna luč — do zvonov visoko gori na stolpu 100 m nad povprečno vsakdanjostjo. Vararijeve freske ki slave Medicejce, vas v začetku iznenadijo po silnih dimenzijah — so či« sto floretinske. Če ste občutljivo dovzet« ni, vas stisne tajen strah v bajni pisarni alkimista Ferdinanda Medici, kjer se v vsaki omari skrivajo tajna vrata, vse« povsod so slike in kipi, ki govore o oku« su; če se sprijaznite s čuvajem, vam po« kaže še zakladnico s florentinsko tajnimi vhodi; greste skozi sobe Cosima de Me« dici, Katarine in drugih velikih te rodo« vine, gledate jih naslikane v najdomišlja« vejših pozah, najneresničnejših položa« jih. Ali ni tem ljudem kljub bobnani slavi, bogastvu, moči, zlatu, čudovitim umetni« nam, vendar še nečesa manjkalo, recimo,
resnične veličine, o kateri bi bili prepri« čani predvsem sama? Danes smo sami
do sebe resničnejši, vsaj nekateri.
*
Dante ima svoj spomenik v palači z mrtvaško masko, ki je taka kot so vsi njegovi kipi. Zraven leži najmanjša iz« daja Divine Commedie, približno 6 X 4 cm. To je vse. V neki garderobi je na« slikana karta Schiavonie z Lubiano, Vernicho in Ratmandorfom, kar vas ne« kako prijetno iznenadi. Macchiavelieva soba je čisto bela in trezna, kar je v kričavem kontrastu diplomata s kačjo naturo, ki se je mogel roditi samo v Fi« renči. Majhna glava, preprosta eleganca, svetle, žive, hudičeve oči, gladke roke, ki dajo slutiti pohotno naravo — to je on, ki je spisal kanon za vso sodobno sve« tovno politiko.
Anahronizmov je vse polno. N. pr. v ječi Alberghettino, v stolpu, 80 m od sveta, kjer so zapirali najnevarnejše zlo« čince (Savonarola —- že spet, povsod me preganja) se mlade Amerikanke pudrajo in smrade s parfemoim, kjer je nekoč di« šalo po solzah. Ali: v veliki sodni dvora« ni, kjer je toliko obsojencev v trepetu pričakovalo izreka rdečih sodnikov, piše slovenski sholarvagant osnutke teh akva« relov.
#
Muzeji so ena najtežjih poti v člove« škem1 življenju. Izčrpajo vas bolj, kot ne vem kaka duševna naloga. Marsikdo jih kolne, kot moj tovariš, praški Nemec, ki mi je na vprašanje, če je bil v galeriji Pitti odgovoril, da je šel rajši v Fiesolc in tam vse popoldne preležal v travi in se pogovarjal s kmeti o njih socialncm položaju. Mogoče je imel celo nekoliko prav.
Palazzo Uffizzi. Zbirka moderne grafike. Ponosen sem, da je naša precej boljša. Ne Carra, ne Chirico, ne de Car? los, ne Wildt ni Jakac, ali Kralj, ali Pi« Ion, vsaj v tej zbirki ne.
Ni vse omembe vredno. Približno tako, kot bi mi zvlekli vse slike vseh na? ših znanih in neznanih slikarjev vseh vekov. Koliko bi navlekli plaže vmes. Kot tu. Sicer bi moral napisati poglavje o absolutnih kvalitetah in prvinah uimet« nin, o razvoju stilov in o italijanskih šo« lah, a mene in vas to najbrž preveč ne zanima.
#
V klasičnem oddelku je za človeka morda najdragocenejše spoznanje, slut« nja prave ženskosti, ki jo dobite v kon« trastu med resno dostojanstvenostjo rimskih in grških matron in med krat? kokrilo narejenostjo svetovnjačic, drve« čih skozi muzej. Niobina dvorana je lepa, le da niso kipi postavljeni, da bi učinkovali po smislu, oziroma bistvu skulpture — prostorno.
Zadivijo vas holandski gobelini (Ouesnel), predstavljajoči slavnosti, ki jih je priredila Katarina de Medici polj« skim poslancem.
Baročna dvorana. V njej spoznate, kak vpliv so morale imeti te izglajene, čutno poudarjene podobe, da so še da« nes merilo za »pravo« v cerkev spada« jočo umetnost. So imena: Caravagio, Guido Reni, Caracci, Sassoferatto, Ca« racciolo, Ghirlandajo, Bellini, Tintoretto, Strozzi i. dr. priznavam imena in stile in umjetnost, vprašanje je zame le, kje se bom lažje in boljše in nemotenejše zbral, ali ob kakem tem amoretsko razgalje« nem in razbarvanem angelčku ali ob
asketskem Kerubu Kraljevem?
Rubens in severnjaki sploh, Holbein, Breughel, Diirer, Rembrandt, učinkujejo kot razodetje s svojim poudarjanjem snovne, vsebinske plati in Rubensova »Henrik IV. gre na boj pri Yory=ju« je s svojo nametanostjo teles, glav, ki izziva« jo tesnobno spoznanje vojske kakor raz« kroj v enakomerni gladkosti italijanskih form.
Vidite tu še vse tiste slike, znane z reprodukcij v poljudno nabožnih časopi« sih, Boticellijeve Madone, Lippijeve sku« pine in kaj vem še vse. Ostane vam pa tisto, kar buta z elemcntarnostjo genija iz okvira teh form. Poleg severnjakov, oziroma pred njimi Michelangelo in Raf« fael
*
Nekje v galeriji, pred Raffaelovo Madono z liščkom sedi mlada gospodič« na in kopira. Vestno in z dušo, kot da ji vodi čopič ljubezen. Ustavimo se, oce« njujemo in hvalimo. Oči, ki v njih prav na dnu gleda lakota — po čem? — ji za« žare. Uganila je da smo jo pohvalili. Vprašam, če je razumela. Un po'. Ne« verjetno. Vprašam, če razume sloven« sko. Začuden pogled. A kako, da je ra« zumela. Povesi glavo in reče s preprosto odkritostjo: »Srca se razumejo tudi brez jezikov.
V	tistem toplem vzdušju, ki je velo od Madone z liščkom in od dekletove
prosojne roke, to ni zvenelo kot fraza. *
V	Museo Vittorio Emamuele je Mi« chelangelova dvorana. Skoro sama ne« dovršena dela. Zdi se mi, da se dla slutiti njegov genij najbolj v teh nedovršenih torzih. Tu je prvotni osnutek za Pieta, ki je silno močnejši kot pozneje izdelani kip, in v bistvu drugače zamišljen. Tu so
začeti kipi za spomenik Juliju JI. ki so ga spletke onemogočile in povzročile umet« nikovo tragedijo. (Čez petsto let se je ponovilo približno isto z Meštrovičevim Svetosavskim hramom, ki bi se po zami« sli in izvršitvi edini mogel staviti ob stran onemu1). Ujetniki s tega spomenika, so kakor obup, ki se trga v nadčloveških zamahih in gibih rok in glav, kot da se kamen sprošča iz neurejenosti v oblike; v teh obrazih je utelešena bolest prera« janja in kaosa v kozmios. David je s svo« jo neoporečno izdelanostjo mnogo šib« kejši od teh elementarnih izbruhov in zagonov genija. Ne vem, kaj me ob Mi« chelangelu veže, da bi stal dneve pred njegovimi kipi. Ali je njegova dinamika sorodna našemu teženju za njo? Proces umetnosti je večen, in če ga je človek v katerikoi dobi adekvatno izrazil, je dal svojemu delu nadčasoven pomen in traj« nost.
*
Gremo od ne vem kod po Via Pe« trarka in v senci nam je dobro, kot doma. Zeleni tramvaji beže kot igrače mimo. Pogledamo stari les na krilih Porte Ro« mane in smo v mestu. Večer lega na me« sto in trg Viktorja Emanuela je poln Iju« di in avtomobilov. Od vseh strani se li« jejo zvoki jazz«bandov; italijanske me« lodije se čudno slišijo na glasbilih za rit« mične dražljaje in sinkope. Donna Clara nas pozdravi kot slovenska narodna pe« sem. Pod stolpom, odkoder je včasih zvon klical Florentince na zbor, so po« stavili javno stranišče in tako na naj« srečnejši način zvezali preteklost s se«
d'anjostjo po devizi: Non olet...
*
Palazzo Pitti učinkuje od zunaj zla« sti s svojimi robustnimi neobdelanimi kvadri. Venec avtomobilov je čudna avre* ola k tem sivim zidovom. Znotraj je še več vsega kot v Uffizzi. Dvorana starih zlatnin, starih čaš iz vseh dragih kame« nov, ki jih našteva sveto pismo v Skriv« nem razodetju, vseh oblik, da ne najdete v najmodernejši galanteriji modernejših, vseh velikosti, marmorne kopalnice, mi« ze s čudovitimi labirintskimi marmorna« timi intarzijami, sobe v vseh stilih in barvah, v vsaki drugo pohištvo, v eni sobi je saima slonovina itd. itd. itd. Vze« mite Baedekerja in berite. Sicer vam uide kaj važnega n. pr. Raffaelova Madona deli a Sedia, ali kak Dolci, Murillo ali dvorana, kjer sta spala Napoleon I. in dolgo za njim Viktor Emanuel 1. ali ko« palnica Marije Medici ali kaj drugega.
Toliko je vsega da se vam nazadnje zdi, da se v kvantiteti izgublja kvaliteta, da vam v vsem tem cena umetnosti pa« de in da se vam rodi vprašanje, čemu
vse te neskončne, božanske zbirke? *
Vračamo se na postajo. Popoldne smo bili v Fiesole, bili v Michelangelovi grobnici Medicejcev in zdaj se po« slavijamo. Tovariša Nemec in Čeh se peljeta na sever mi na jug. Skoraj smo zaživeli v tisti skupnosti, ki mlore vzrasti le na potovanju. Ni težko slovo, saj smo mladi. Stisnemo roke. Na svidenje, kjer« koli in kadarkoli. Potem se ločimo. Ve« mo, da gremo eni na jug, drugi na sever poti in življenja, a vendar verjamemo na srečanje in svidenje, saj smo mladi.
Miha Males: Stenska slika v Cirkveni pri Križevcih
Koncertni pregled
Na svojem koncertu (25. IV. 1932.) nam je Ivan Noč zaigral Brahmso* vo »Rapsodijo« v Es*duru, Mozartovo sonato v A* duru ter Bachov koncert za orgije (v C*duru), katerega je pianist sam priredil za klavir. Za temi priznano dobrimi skladbami bi po kvaliteti prišel na vrsto iznajdljivo napisani »Foxtrot« P. Vladigerova ter Tajčevic s »6 bal* kanskimi plesi«.
S. Noč je Brahmsa, Bacha, Vladige* rova zaigral briljantno, Mozarta čisto in morda preveč mirno. Prednašan pro* gram sicer ne spada med naporne ali težke programe, vendar pa bi njegovo igranje zaslužilo, da mu prisostvuje ma> lo več ljudi.
Pevsko društvo »Slavec« je po dol* gem času 18. IV. 1932. zopet nastopilo. Zbral si je majhen, a precej težek pro* gram, na katerem so peli Kreka, Greča* 38 ninova in Matza. Zbor se je v vsakem
Marij Kogoj, Ljubljana
oziru popravil in je povsem zadovoljivo zapel zlasti Grečaninova in Matza. Di* rigent Kristo Perko.
Mladinski pevski zbor iz Trbovelj je nastopil še enkrat, topot še uspešneje še kot prvič. Dirigent Šuligoj jih je iz* vežbal, da bi človek tega ne verjel, če bi ne slišal sam, tako precizno in čisto so peli. .Novost programa so bile Mo* kranjčeve otroške pesmi, ki res pred* stavljajo lqp zaklad v naši v tem oziru že precej razviti literaturi. Po* leg starega programa so bile nanovo na sporedu Grgoševičeva »Koleda«, »O po* kladama« ter Kogojeva »Trobentica«.
Na akademiji v proslavo materin* skega dne so se pele skladbe raznih kom« ponistov, ki proslavljajo mater. Kot soli* sti so nastopili Pavla in Majda Lovšeto* va, operni tenorist g. Marčec in g. Za* gar. Ga. Lovšetova je lepo kakor vedno zapela arijo iz Debussy*jeve opere »Iz*
gubljeni otrok«, Majda Lovšetova Ble* chovo »Pesem o materi« ter Zajeevo »Kolo«, poslednje naravnost briljantno, Marčec s pravim zanosom dva hrvaška samospeva (Hatzeja, Gotovca), arijo iz Turadot, Žagar pa poleg ene Messager* jeve Lajovičevo »Pesem starca« Ga. Fa* ni Brandl je z moškimi potezami zaigra* la dva komada, prosvetno društvo »Ta* bor« pa je zapelo Rotov »Oče naš« ter Sattnerjevo »Vrbico«. Z ozirom nato, da je zbor še mlad, se vendar mora pri* števati k prav solidnim tvorbam in je zlasti zadnjo pesem pel prav občuteno. Zbor je vodil g. Venturini. Pred koncer* tom je držal Oton Župančič daljši govor o materi, vmes pa je ga. Šaričeva reci* tirala Cankarja. Prireditev je bila slabo posečena.
Koncert zagrebškega moškega zbora »Filipovič« je imel na sporedu skladbe slovenskih (Adamič, Pavčič, Mirk), hr* vaških (Papandopulo, Dobronič, Vrhov* ski, Vajs) ter srbskih (Manojlovič, Mi* lojevič, Krstič, Marinkovič) avtorjev. Skladbe so bile odbrane z nacionalnega vidika, razen tega pa tako, da so pred* stavljale hrvaške pesmi najboljši del programa, medtem ko so srbske in slo* venske po kvaliteti nekoliko zaostajale. Največji uspeh je dosegel Vrhovski z »Dil, dil, dudo«, potem Dobronič z »Mentinjado«, Papandopulo s »Kolom« ter Leo Vajs s pesmijo »Da umremo«, ki pa ima malo čuden tekst. Izvajanje zbora je bilo prav dobro, glasovi izdatni, skratka dober moški zbor. Pesmi so predstavljale srednje težke skladbe. Di* rigent: Papandopulo.
Ob priliki proslave svoje 60*letnice je »Glasbena matica« priredila prvi slo* venski glasbeni festival. Dve prireditvi, ki sta tvorile nekak uvod tem festival* nim prireditvam sta bili »Vokalno*in*
strumentalni koncert« šole »Glasbene Matice« ter »Cerkveni koncert« v fran* čiškanski cerkvi, prireditvi, ki nista spadali, strogo vzeto, v okvir festivala. Na cerkvenem koncertu so izvajali del Sattnerjeve »Missae seraphicae« ter del Premrlove »Maše v čast sv. Jožefa«. Vmes so zapeli Foersterjev »Gradualc« ter »Ofertorij« ter Sattnerjev »Gospod je vstal«. Tomčeva »Slavnostna igra« za orgije je izostala. Dirigent Sattner. Na prireditvi šole »Glasbene Matice« je na* stopil mladinski zbor pod vodstvom Viktorja Sonca. Peli so Adamiča, Mir* ka, Premrla, Sattner j a ter Dvoraka. Go* jenci orkestralnega tečaja so zaigrali Je* rajeve »Tri jugoslovanske napeve«, Svendsenove »Švedske nar. popevke« ter Mozartove »Tri plese« za mali orkester. Tako mladinski zbor kakor orkestralni del, ki ga je vodil g. Jeraj, je treba po* hvaliti. Poleg omenjenega so igrali Ba= chov »Koncert za 4 klavirje« v a*molu s spremljanjem godal ter Dvorakov »Slovanski ples« op 46 št. 1. istotako na 4. klavirjih. Pravi festivalni koncerti pa so bili: komorni koncert, instrumen* talnosvokalni koncert ter dva zborovska koncerta. Na komornem koncertu se je izvajal Lipovškov godalni kvartet v f*molu in Škerjančevo »Sonatino da ca* mera«. Lipovšek je kot komponist prvič nastopil in pokazal hvalevredno zna* nje, pa tudi precej talenta, Škerjanc je v zadnjih delih postal boljši, dasi ravno se impresijonizma in romantike ne mo* re popolnoma otresti. Novost za Ljub* ljano so »Štiri Heinejeve pesmi« v četr* tinskem sestavu za en glas in godalni kvartet, ki jih je komponiral Slavko Os* terc. Pred izvajanjem je imel kratko pre* davanje pijonir četrttonskega sestava Al. Haba. Pokazalo se je, da bodo četrtin* ski toni čisto razumljiva stvar, dasirav*
no akordi kot taki niso bili rabljeni povsem karakteristično. Te pesmi je pela gdč. Anko, 4 Gradnikove pesmi (v pol* tonskem sestavu) istega skladatelja pa je zapela ga. Golobova. Program je iz* vajal godalni kvartet ljubljanskih kon* servatoristov
Instrumentalno* vokalni koncert je imel na sporedu dva prav dobra stavka Slavka Osterca, Kogojevo »Chopiniano«, Bravničarjevo efektno »Plesno burlesko ter nekoliko šibkeši »Hvrmnus slavicus«. Škerjančeva simfonija v enem stavku ter »Slovenska overtura« ima iste lastnosti kakor večina njegovih del, da so obču* tena in koncipirana po drugih mesto iz njega samega. Ga. Gjungjenac je zapela par pesmi iz Premrlovega cikla »Sionske pesmi«, ženski zbor je zapel Adamičevi »Dve legendi« s spremljevanjem orke = stra.
Največji del večera je zavzel Lajo* vičev »Psalmi«, pri katerem je pel soli* stični part g. Gostič. Ta skladba je La= jovičeva stvar, pisana v vlečnem slogu in se potencira z dinamičnimi sredstvi do efektnih učinkov. Za Lajovičevo in* strumentacijo je najbolj karakteristična uporaba rogov, ki spominjajo na rogove v »Gozdni samoti« istega skladatelja. Koncert je dirigiral g. Polič, svoj »Sim*
fonični stavek« pa je dirigiral g. Šker* janc sam.
Na Gallusovem koncerta je zbor »Glasbene Matice« zapel deset njegovih četvero*, šestero*, osmero=, ter dva* najsteroglasnih zborov izvrstnih kvali* tet. Zbor je vodil g. Polič, peli so dobro.
Zaključno prireditev tega prvega slovenskega festivala je tvoril koncert »Slovanske pesmi« na Kongresnem trgu. Nastopili so češki pevski zbor »Hlahol« iz Prage pod vodstvom g. Herleja, za* grebški pevski zbor »Lisinski« pod M. Sachsom ter ljubljanski učiteljski zbor pod S. Kumarjem. Čehi so peli temeljite zbore komponistov: Smetane, Kličke, Aima in Foersterja. S tehnične strani so Čehi peli najbolje. »Lisinski« je zapel Grgoševiča in Mokranjca (Z. rukovet); prvega pesmi so morda preveč mono* tonodirične, zaradi česar niso dosegle pravega učinka, dasiravno so peli zelo čisto. Pač pa so zato tem bolj efektno zapeli Mokranjca. Učiteljski pevski zbor je pel Lajovica, Kogoja in Adamiča, z velikim zanosom in vso perfektnostjo zlasti Lajovičevega »Zelenega1 Jurija« ter obe Adamičevi. Kot postltudij tega festi* vala se je vršila tekma pevskih zborov na prostoru velesejma, pri kateri je od* nesel prvo »Ljubljanski zvon«.
Med zakonci
D r. V. K o r u n, Ljubljana
O n (prišedši pozno po noči iz gos stilne, odloži v prednji sobi površnik in se sezuje; nato tiho odpre vrata spal* niee in poškili na posteljo, kjer je ona ležala. Ko se slači, pa nehote zazeha): »Hbh!«
Ona (slabe volje, ker ji je on prejš* nji d'an odbil prošnjo, da bi ji kupil nov plašč, se hipoma vzkloni izpod odeje, zasuče zaklopčnik pri svetiljki, pogleda na uro ter pikro): »Naa, to je pa lepo!«
O n (se dela, kakor bi je ne slišal; slači se dalje, medtem pa se potreplja z dlanjo po ustih in vnovič zazeha): »Hbh!«
Ona (jezno): »To je pa1 res lepo za zakonskega moža!«
On (zaspano): »Kaaj?«
Ona: »Da prihajaš tako pozno do* mov!«
On: »To imenuješ ti lepo! No, to lepoto ti lahko večkrat pripravim.«
Ona (odločno): »Ne boš mi ne! Meni že ne! Kaj meniš, da bom jaz ga* rala, ti boš pa zapravljal!«
On (smeje se): »No, no! S tvojim garanjem je približno isto kakor z mo> jim zapravljanjem.«
Ona (ihte): »Da bi mi nov plašč kupil, za to nimaš denarja, za gostilno ga pa imaš!«
On: »Kako si čudna! Sinoči si mi sama prigovarjala, naj grem na Ostrož« nikovo godovanje, da bi ne bilo zamere. — Potem pa, če Ostrožnik goduje, za; pravlja on, ne jaz.«
O n a: »Ko bo tvoj god, boš pa ti.«
On: »Oh, kdaj šele bo to! Vendar ne boš jezljala že za pol leta naprej!«
Ona (razdraženo): »Jezljala, jezlja« la! Da bi ne, ko vem, zakaj se nisi mo= gel prej ločiti od družbe! Sicer mi je to*
liko za tebe kolikor za lanski sneg. Da boš vedel! Toda sram me je, če pomis« lini, kaj te je tako dolgo zadlržalo v go= stilni.«
O n: »No kaj pa?«
Ona (zasmehljivo): »Ostrožnica.«
On: »Hahaha!«
Ona: »Le smej se, ti hinavec! — Nihče drug ne nego Ostrožnica.« (Ža= lostno): »Seve, njej je lahko moške los viti, ko je vedno nova! Jaz pa že skoro ne bom imela kaj obleči.« (Zaihti).
O n (ostro): »Ali se ti meša ali kali, dla govoriš takšne budalosti! Ostrožnice niti v gostilni ni bilo.«
Ona: »Je bila pa katera druga.«
On: »Seveda je bila. Kaj misliš, da smo si sami stregli! Natakarica Minka je bila.«
Ona (vzdihne): »Da, da! Vsaki na= takarici se godi bolje ko meni. Imajo vsaj kaj obleči.«
On: »Kakor da bi ti ne imela, ko imaš vendar vse omare polne.«
Ona: »Stare šare! — Kaj misliš, da se bom nosila kakor moja prababica! Da, da! Vsaki natakarici se godi bolje ko meni. Prav vsaki.«
O n (na videz zelo resno): »Veš kaj? Ako si o tem prepričana, ti je lahko po* moči. Minka je baje službo odpovedala. Oglasi se ti zanjo!«
Ona (ogorčeno): »Kaj takega sves tuješ svoji ženi! Sramota! Trikrat sra^ mota!«
O n: »I no. Če za res misliš, kar gos voriš — in ti vendar vedPo dobro pre= udariš, preden kaj rečeš — potem bi rav* nala sama dosledno, ako bi sprejela moj nasvet. Jaz na primer bi se čisto nič ne pomišljal, da bi šel za točaja, ako bi bil
uverjcn, da si izboljšam položaj. Ali bi ne ravnal logično? Kaj?«
O n a: »Kar pojdi! Kar pojdi! Boš vsaj toliko zaslužil, da me boš laihiko oblačil. S tisto svojo neumno logiko me pa kar pri miru pusti! Že stokrat sem ti to rekla.«
O n: »A da! Vidve ste smrtni sov* ražnici; na to sem pozabil. — Ampak pomisli! Ko bi bil natakar, bi prihajal vsak večer pozno domov.«
O n aj: »Kaj na tem? Saj bi vedela, kje si in zakaj. Zdaj si delam pa skrbi, če te ni o pravem času domov.«
On: »Kako to, da si delaš skrbi?«
Ona (molči).
O n : »No, kako to?«
Ona (komaj slišno): »Da bi se ti kaj pripetilo.«
On: »Tega se bojiš! Čudno! Saj si vendar pravkar rekla, da ti je toliko za mene kakor za lanski sneg! Da bi pa kdo bil v skrbeh zaradi koga, dio katerega mu nič ni...«
Ona (mu vpade v besedo): »Prav nič mi ni do tebe! Še malo ne!«
O n: »No zakaj se pa potemtakem bojiš, d'à bi se mi kaj pripetilo? Lanski sneg ti vendar ne bo delal skrbi.«
Ona: »Sitnosti se bojiml in stro* škov, ki bi nastali ob kaki tvoji nesreči. Kje naj bi se pa vzel denar za zdrav* nika, za zdravilo, ko nimaš niti toliko, da bi mi plašč kupil!«
On (kobaca v postelj): »Veš kaj, dtišica? Ali bi ne bilo prav in pametno, ko bi utihnila? Jaz bi raid spal. Ob osmih moram biti v pisarni.«
Ona: »Kaj meni mar? Prej bi bil prišel, bi sc pa naspal. Jaz tudi nisem nič spala.«
O n: »Zakaj pa ne? Saj ti nisi bila v gostilni.«
Ona: »Ker sem na tebe čakala.«
O n: »Zakaj si pa čakala?«
Ona: »Ker nisem mogla spati.«
O n: »Zakaj pa ne?«
Ona: »Ali si gluh ali kaj? Saj sem ti povedala: Ker sem na tebe čakala.«
On (smeje se): »Na ta način se bo vlekel najin pogovor v večnost. Kaj mi* •sliš, ali bi ne bilo dobro, da mu napra* viva konec? Jaz predlagam kompromis: ti umolkni, jaz ti pa plašč kupim.«
Ona (hlastno): »Ali res?«
On: »Kaj pa hočem! Drugače pa miru nimam.«
Ona (se vzpne proti njemu in ga objame): »Oh kako te ljubim!«
O n: »No vendar!«
Ona (laskavo): »Še eno malo proš* njo imam, čisto majhno. Poslušaj, mo* žek!«
On (zaspano): »No, kaj pa?« (Za* zeha): »Hhh!«
Ona: »Veš! Plašč imam prav za prav že izbran. In kako je poceni! Kar neverjetno, če se pomisli, da so zapest* niki in ovratnik iz lisičjega krzna. Res, najcenejšega sem si izbrala. Dejala sem si: Naj le vidi možek, kako znam varče* vati! — Ampak nerodno je, da se mu ne prilega nobeden mojih klobukov. No se* veda nov plašč in star klobuk se ven* dar ne skladata, kaj ne, da ne? —- Oh, ti ne veš, kako te ljubim! (Se skloni na* denj in ga poljubi.) — Kaj sem napo* sled hotela, čeprav nerada! Še klobuk sem si nov izbrala. — Ali nisem prav storila?«
O n (v dremavici): »Mh.«
Ona (ga stresa za rame): »Je li da?«
On (zamomlja): »Saj sem rekel mh. Zdaj daj pa mir! Jaz že spim.«
Ona (po tihem zase): »Pa krila in bluze mi je tudi treba; iz krepdešina, ka* riramega. — Prosim! V čem pa naj ho*
dim v gledališče in kino; da ne rečem, na plese in koncerte. Menda vendar ne v raševini! —• (Glasno): »Možek! Mo* žek! Ali slišiš?«
On (smrči): »Grrr.«
Ona (zase): »Oh ti moški! Sama brezskrfonost jih je! — Kako more ven*
Dve spovedi
V tistih prvih pomladanskih dneh, preden smo odšli z Dunaja na rusko fronto, so napravili z nami vse, kakor je bilo predpisano. Čutili smo že par tednov, da se pripravljamo na odhod. Zadnje dPi smo hodili po starih dunaj* skih vojaških magacinih in »fasali« raz* no opravo in druge potrebščine.
Neko popoldne, ko smo bili že vsi v novih uniformah, smo se nenadoma ustavili pred staro cerkvico v Viden* skem predmestju. Izdan je bil ukaz: kdor hoče, gre lahko k spovedi...
K spovedi? Ali je tako resno?
Nekaj častnikov je odšlo v cerkev; za njimi so odhajali oni preprosti vo*
dar spati, ko njegova ženka nima kaj obleči! — No, pa krilo in bluzo si že še izsilim. Če ne drugače, pa s plačem. Dobro je, da mojih solz ne prenese. To je ena njegovih najlepših lastnosti. Hva* la bogu zanjo! (Zazeha): »Hhh« (in za* spi).
jaki, ki so bili doma iz daljnih vasi okoli Dunaja. Naredniki so brezbrižno sto* pali ob četah in pazili, da se moštvo ni porazgubilo po stranskih potih. Mnogo vojakov je ostalo na ulici. Gledali so z nekakim samozavestnim posmehom za onimi, ki so odšli v cerkev. Zdeli so se sami sebi bolj junaški. Pušili so ciga* rete in se pogovarjali: »Meni ni treba.« — Daleč je še db fronte!« — »Jaz že davno ne verujem več.« — Bilo mi je tesno med temi surovimi ljudmi, ki so z bahavimi besedami skušali prikriti svojo srčno zadrego. Nisem vedel, kaj naj storim. Nisem hotel, da bi bil njim enak. »K spovedi?« Hm, Bog ve, kam
E. Justin : Študija, orig. lesorez
Dr. Ivari Lah, Ljubljana
(Iz »Knjige spominov«.)
odhajamo in kaj nas čaka? Že od ma= ture nisem bil. To je skoraj že dvajset let. Ne vedel bi kaj povedati.« A tam na dnu srca sem čutil nemir; sredi spo* minov na vso veselo in žalostno pot mla« dosti se je oglašalo čudno vprašanje: »Ali veš, da si avstrijski vojak in odha= jaš na fronto? Kaj bi bilo, ko bi ubil človeka?«
Kakor temna senca je padala ta mi* sel z vedno večjo težo na mojo dušo, dušila me je in pekla, kakor da je greh že misel sama, in ta greh je tako velik, da bi se ga bilo treba izpovedati še prej, preden je bil storjen.
Spomnil sem se na Tolstega in nje« gove nauke, ki so mi dali zopet vero v Boga in evangelij ob času, ko je bila doma vera samo še politika....
Čutil sem, da se morem svojega greha izpovedati edino Bogu samemu — in sem odšel v cerkev. Vedel sem, da te spovedi ne morem opraviti pri no= benem človeškem spovedniku, dasi mi je misel na ta greh s tako silo ležala na srcu, da bi bil srečen, če bi jo bil mogel komu razodeti. Stal sem sredi cerkve, zrl v oltar in iskal nove zveze z Bogom, ki bi omogočila, da bi mu s polnimi be* sedami razkril vso svojo bolest. A Bog govori s človekom samo v molku, in ta molk je globok in težak.
»Tu sem, Bog, pred Teboj«, sem govoril. »Ti veš vse, kako je z menoj, kaj bi se ti izpovedoval. Ne grem mo= rit tja, kjer so moji prijatelji.«
Oglasila se je druga misel: »Ali bi moril, ko bi bili tvoji sovražniki?«
Od nekod iz globoke teme je od* mevalo:
»Bi... Sovražnike svoje domovine.«
Nekaj hladnega je bilo v tem odgo* voru. Čutil sem nesoglasje sam s seboj.
»Ako misliš, da je greh ubiti člo* veka, je greh ubiti sovražnika, ki je tudi človek.. .«
»A pri meni to ne pride v poštev,« sem se izgovarjal. »Bilo bi mogoče sa* mo, da bi...«
Slike na oltarju so bile hladne, m!rt= ve, brezizrazne. Nikjer ni bilo one tihe samote, kjer bi bilo mogoče govoriti o tem z Bogom. Vojaki so hodili okoli spovednic; njih podkovani čevlji so vo« tlo odmevali po kamenitem cerkvenem tlaku. Kako je njim? Oni odhajajo z zavestjo, da je dolžnost ubijati sovraži nika ... Zan je ni greha ..
Odšel sem v stransko kapelo, kjer je stalo ob steni veliko razpelo. Obstal sem pred podobo Križanega in obnav; ljal svoje misli. Poleg križa v kotu je bila spovednica z napisom: Mluvi se česky... Nikogar ni bilo v spovednici. Čez čas je prišel starček — duhovnik, sivolas, upognjene glave, z modro štolo okoli vratu. »Ali bo razumel on? ...«
Zaprl se je v spovednico in čakal. Nikogar drugega ni bilo v kapeli. Neki notranji glas mi je govoril.
»Pojdi, zaupaj!«
Približal sem se spovednici in po= kleknil. Vratica so se odprla.
Pozabil sem že davno slovensko očitno izpoved, češke nisem nikoli znal. Zato sem začel brez uvoda.
»Prišel sem, ker mi tako veleva no= tranji glas. Svojih grehov vam ne bom našteval, a upam, da me boste razumeli kot človek in spovednik. Verujem v Bo« ga, verujem v Krista in njegov evanges lij. Živel sem kot kristjan, grešil kot človek. Sem Slovan, bil sem zaprt kot veleizdajalec. . . Mojo dušo teži samo ena misel, da bi se moglo zgoditi, da bi moral ubiti človeka, mogoče človeka, ki hoče osvoboditi svojo domovino. Vem,
da za tak greh ni odveze — a prosim vas, da sprejmete to mojo izpoved in me blagoslovite, da bi me Bog obvaro« val tega greha ...«
Starček je nekaj časa molčal. Moja izpoved — tako nenavadna ga je vidno ganila.
»Vojna je vojna,« je začel, »prisegli ste in po prisegi je treba izpolniti dolž« nost.«
»Nisem prisegel,« sem ugovarjal, »prisega je bila nemška in jaz sem go« voril z usti in srcem drugo prisego.«
Zopet je pomislil.
»Prijatelj, jaz čutim z vami,« je za« šepetal dobri starček in si brisal solze iz oei, v imenu Krista vas odvezujem od vseh grehov in vas blagoslavljam na to težko pot. Naj vas čuva roka Gospo« dova in obvaruje vas edinega greha, ki se ga bojite! Naj bo vam dano, da se srečno vrnete v domovino!«
Naredil je znamenje križa in mi po« molil srebrno svetinj ico skozi linico. Bil sem tako prevzet od tega nenavad« nega dogodka, da sem še klečal in ho« tel govoriti z njim. On pa je šepetal tiho molitev in si brisal solze, ki so se mu vlivale po licu. Tudi mene je obšlo čudno čuvstvo sreče po tem olajšanju. Oblile so me solze, ki jih nisem mogel zadržati. Sram me je bilo pred vojaki, ki so stali po cerkvi. A zdelo se je, da so tudi oni zamišljeni vsak v svojo usodo. Niso me gledali. Stal sem še ne« kaj časa v ozadju, da bi se pomiril. A čim bolj sem skušal zadušiti svoje mi« sli, bolj so tekle solze... Kaj se je vzbudil v meni otrok? . .. Toliko čudo« vite sreče sem čutil v tem blaženem tre« nutku, Izpovedal sem se in dobil blago« slov ...
Stopili smo iz cerkve. Vojaki, ki so stali zunaj, so me gledali z začudenjem.
Kaj so oni vedeli, kaj se je zgodilo z menoj!
»Zdaj gremo po puške,« je rekel narednik, ko smo bili vsi zbrani. Odšli smo po stranskih ulicah v staro orožar« no, kjer je dobil vsak novo puško s šte« vilko. Ta številka je bila napisana tudi na belem lističu, ki smo ga dali v kap« sel, da bi po njem spoznali, ako bi ka« teri padel tako, da bi ne bilo drugih dokazov...
Tisti večer po bitki sem ležal s tre« mi drugimi ranjenimi vojaki v polraz« biti rumunski koči, kamor sta me bila prinesla dva rumunska kmeta z obve« zovališča.
Zdaj je bila končana moja pot na fronto. Moja puška, še vsa nova in ne« rabljena, je ležala z drugimi dokumenti tam nekje sredi bojišča. Rešil sem golo življenje iz bitke, ki je stala toliko žr« tev. Varoval me je blagoslov dobrega starega svečenika. Ni mi bilo treba ubi« jati prijateljev moje domovine. Na ti« hem sem se zahvaljeval Bogu, da me je obvaroval tega greha... Vrata so se odprla in v izbo je stopila temna posta« va, komaj vidna v večernem mraku.
Dvignil sem glavo.
»Ali se želi kdo izpovedati?«
Nič. Vse tiho. Le enakomerno vzdi« hovanje in sopenje štirih ranjencev.
Približal se mi je. Pokleknil je prav nizko ob meni in vprašal, kako mi je.
»Težko,« sem odgovoril, »a doktor je rekel, da ni nevarno.« V tem trenut« ku sem spoznal njegov obraz. Videl sem ga pred nekaj tedni, ko smo imeli mašo in je pridigoval v štirih jezikih: nemško, madžarsko, italijansko in slovaško. Re« kli so, da je Slovak. Bil je sijajen govor« nik. A njegov govor je bil tako poln so« vraštva do slovanstva in do sovražni« kov, da ni bilo v njem nič kristjanskega.
Miko Pirnat: Kip sv. ]aneza Krstnika
Čudil sem se, da more tako govoriti ka= toliški duhovnik, ki bi moral vkljub voj« ni krotiti nečloveške strasti in dvigati krščanska čuvstva ljubezni in človečan« stva tudi do sovražnikov.
Pristudil se mi je. Nisem ga poza? bil. Zdaj je stal pred menoj. »Ali se hočete izpovedati?«
»Ni nevarno ...«
»Vkljub temu ... Človek nikoli ne v,e ...«
»In tudi, če bi bilo, vam bi se ne izpovedal.«
»Zakaj?« je vprašal osuplo.
»Poznam vas. Slišal sem vaš govor, ko ste hujskali vojake.. . To ni stvar katoliškega duhovnika!«
»Kdo pa ste vi, da si upate tako govoriti.«
»Sem kristjan . . .«
»Da, da,« je ugovarjal zmedeno, »a mi smo napadeni, mi se moramo braniti.«
»O tem imamo mi drugo mnenje.«
»Kdo —- vi?«
»Mi. Jaz sem Slovan ... Veleizda« jalec. Bil sem zaprt...«
»A tako ...«
»Da. Zato dobro vem. kje je pra= vica in kje krivica. Ta vojna nas bo ma= ščevala...«
»'Ne govorite tako! Jaz sem bil na Moravi in vem, kakšne krivice se tam gode Nemcem.«
»Ne govorite mi o tem. Poznam Mo« ravo. Živel sem v Pragi.«
»A zato? ...«
»Da, zato. Vem, kaj hočete reči. O krivicah moremo govoriti samo mi. A Bog je pravičen! Mi smo prišli v tujo državo in vi ste hujskali vojake, da m o« rajo izgnati sovražnika iz njegove do? movine. Ali je to krščansko. To je pra« vica...«
»Da. naša pravica in dolžnost.«
»In vi, pravijo, da ste Slovak!«
Umolknil je.
»Nisem prišel, da bi se z vami pre? piral o tem,« je rekel čez čas v vidni zadregi. »Vsi moramo izpolniti svojo dolžnost...«
»Da, a dolžnost duhovnika je, da blaži, ne, da ščuva ...«
»Z vami je težko govoriti. Pustiva to. Če želite, vam podelim odvezo.«
»Je ne potrebujem od vas. Moja vest je čista. Nisem ubil nikogar. Poj* dite in podelite odvezo onim, ki so za* grešili pokolj tam gori na bojišču. Tam je groza. Mene je varoval Bog. Čutil sem to. Ves čas. Rešil me je. On je pravičen ...«
»A. vi ste težko ranjeni. i\li imate vročico?«
Čutil sem se čudino svež in bojevit. »Mogoče. Ako je tako preskrbljeno za ranjence, je vse mogoče. A mislim, da ne bom umrl. Bog je pravičen ...«
»Čudne besede,« je mrmral, »gotovo ste tudi eden iz tistih . ..«
»Da, sem .. . Prosim, pustite me!...«
Z nekako negotovim korakom se je odstranil in odšel v drugi kot k na* redniku. Nisem čul, kaj sta govorila.
Temna in težka noč je padala po sobi in me objemala.
Zunaj so še odmevali zadnji od* mevi celodnevne bitke. Na cesti se je čul šum čet in konjski peket. Zdaj pa zdaj je votlo zagrmelo. Boj topov. V polspanju so se vrstili pred menoj pri* zori krvavega dneva.
Črna senca je izginila. Moja izpoved mi je olajšala dušo. Vse, kar je ležalo na nji od onega du* najskega dne do danes, je padalo v be* sedali iz nje in se izgubljalo v črni temi, ki me je obdajala. Bil je to krik molka, ko je prvič smel izpregovoriti. Vse je izginjalo v mraku in le dvoje onemoglih rok se je stegovalo v neskončno temo, kakor da bi hoteli doseči ono nedosez* no dobroto, ki je od nekod daleč sijala nad zmedami časov in vodila naša pota: »Moj Bog, moj Bog!«
Matematično-statistične osnove zavarovanja
Trezno misleč lajik vidi v vsa= kem zavarovanju nekaj misterioznega, Nihče ne ve, kdaj bo zbolel, se pone= srečil, obnemogel, umrl itd. itd. Kako je potem vendar mogoče vnaprej določiti višino premij tako, da bodo prispevki tisočev in stotisočev ravno zadoščali brez znatnih prebitkov in primanjkljaj jev za kritje vseh dajatev, ki so vezane na popolnoma nepredvidene in nepre* računljive posamezne slučaje obolenj, nezgod, invalidnosti, smrti itd,? Ali ni vsako zavarovanje v očividnem nasprot* stvu z neizpodbitnim načelom »nesci* mus diem ñeque horam«?
Pri tem ne mislimo toliko na brez* konkurenčno in obligatorno javno zava= rovanje, ki lahko primanjkljaje in pre=
Ivo Lah, Ljubljana
bitke sedanje generacije pod silo para* grafov razdeli na bodoče generacije, temveč v prvi vrsti na tip privatnega za* varovanja, ki je nujno vezano na pra= vilno višino premij. Previsoki tarifi one* mogočajo sklepanje zavarovalnih po? godb, prenizki tarifi pa nujno vodijo do izguibe in konkurza.
Vsak kdor ima količkaj vpogleda v bistvo zavarovanja, dobro ve, da nego* tovost velja za vsak posamezni riziko. Za veliko število zavarovanih rizikov pa ni več negotovosti, ampak zakonitost, ki je tem večja, čim večje je število za* varovanih rizikov. To dejstvo pa para* doksa ne razreši, temveč samo poveča. Kako je mogoče, da iz velikega števila
negotovih slučajnosti rezultira gotovost in zakonitost?
Predpogoj gotovosti in zakonitosti v zavarovanju je veliko število zavaro* vanih oseb ali predmetov. Pri veliki množini pa sodeluje na zavarovane okolnosti veliko število najrazličnejših sil, ki sestavljajo močno rezultanto. Ve* like in močne stvari, pa naj si bodo tvarne ali pa idejne, imajo veliko vztraj* nost, ki dopušča le počasne spremembe. Vsakemu je znano, kako težko je ne* kaj velikega ustvariti. Istotako je težko velike stvari, stvarne ah pa idejne, uni* čiti. Konstantnost ali zakonitost v za* varovanju je torej implicite nujna po* sledica velikega števila rizikov. Še boljše nam to pojasni verjetnostni račun. Ver* jetnost, da umre neka oseba tekom enega leta, je relativno velika in znaša n. pr. 1 odstotek. Verjetnost, da umreta dve osebi tekom enega leta, znaša samo še 1 odstotek od enega odstotka. Ver* jetnost, da umrejo tekom leta tri osebe, znaša samo še 1 promil od enega pro* mila. Kako majhna je šele verjetnost, da umre tekom enega leta n. pr. stotisoč ljudi?! Tako majhne verjetnosti so praktično enake ničli. Vsled tega računamo in poslujemo v zavarovanju prav s tako sigurnostjo kakor pri vsa* kem drugem gospodarstvu, seveda s po* gojem, da nosilec zavarovanja točno pozna statistične zakone, po katerih se vrše zavarovani dogodki.
Od vseh zavarovanih dogodkov je zakonitost v umiranju ljudi še najbolj raziskana. Simrt ni sporen pojav kakor n. pr. delazmožnost, stopnja invalidno* sti itd. Nadalje smrti ni mogoče s i mu* lirati kakor n. pr. bolezni. Smrtni slu* čaji so relativno še dosti pogosti, ker vsakega človeka čaka smrt, dočim n. pr. nezgode zadenejo samo nekatere itd.
Od neštetih statističnih zakonov človeške umrljivosti hočemo v sledečem na kratko skicirati samo nekaj najvaž* nejših in najzanimivejših, kateri so si v praktičnem izvajanju življenjskega zavarovanja priborili dominantno vlogo in kateri dajejo nov globlji vpogled v bistvo fizičnega življenja človeka in človeštva.
Lexis tolmači razdelitev smrtnih slučajev na posamezne starosti prav* tako kot n. pr. razdelitev projektilov, izstreljenih proti isti točki -— cilju. Ne* kateri projektih gredo predaleč, drugi preblizu. Vendar se večina projektilov akumulira po »zakonu slučaja« okoli cilja. Točka, proti kateri so projektih namenjeni, odgovarja »normalni« staro* sti človeka. Nekateri ljudje žive preko te normalne starosti, drugi umrje j o preje. Vendar se večina smrtnih sluča* jev akumulira okoli normalne starosti in sicer po zakonu slučaja, to je tako, da so v bližnji okolici normalne staro* sti smrtni slučaji najpogostejši. Z od* dalj evan jem od normalne starosti so smrtni slučaji rapidno redkejši. Lexis navaja tudi analogijo o smrtnih vzrokih. Vsak projektil ima neko določeno hitrost (kinetično energijo), vsled katere stremi, da doseže cilj. Naj* razhčnejše motnje, ki so popolnoma slu* čajne vrste kakor n. pr. netočnosti v konstrukciji in izstrcljevanju itd. per* turbirajo posamezne projektile, da gre* do predaleč ali pa preblizu, Perturbacijc se torej po zakonu slučaja akumulirajo okoli cilja. Veličina disperzije je od* visna med drugim zlasti od preciznosti, s katero so projektih konstruirani in izstreljeni.
Analogno ima vsak človek ob po* rodu določen kvantum življenjske spo*
sobnosti ali življenjske energije, vsled katere stremi, da doseže normalno sta* rost. Najrazličnejše motnje, ki so po* poln orna slučajne vrste, n. pr. močnejša ali slabejša telesna konstitucija, imajo za posledico, da eden umre pred, drugi po normalni starosti. Perturbacije smrt* nih slučajev so torej po zakonu slučaja kondenzirane okoli normalne starosti. Pri vsakemj spolu, poklicu, narodnosti itd. je začetna življenjska energija raz* lična (namreč bistveno in ne slu* čajno različna). Ravno tako je raz* lična tudi veličina slučajnih motenj. Pri vsakem spolu, poklicu, narodnosti itd. dobimo torej različno normalno starost in različno disperzijo.
Po tej teoriji je umrljivost dolo* čena z zakonom slučaja, karakterizira* nim z dvema konstantama (parametri* ma), normalno starostjo in disperzijo. Prva odgovarja različnim ciljem in diu* ga različni preciznosti izstreljevali j a projektilov.
V koliko je ta teorija v skladu z dejanskim stanjem?
Res je, da se smrtni slučaji akumu* lirajo okoli normalne starosti, katera diferira med 67. in 74. letom starosti. Res je nadalje, da smrtni slučaji zašle* dujejo zakon slučaja z večjo ali manj* šo približnostjo nekako od 60. leta sta* rosti dalje. Vseh takih smrtnih sluča* jev je približno 40%. Za smrtne slučaje pred 60. letom starosti Lexis*ova teo* rija ne velja kakor je to on sam nagla* sil in razložil.
Primerjava človeka s projektilom je nepopolna. Projektil nima med pole* tom nobene evolucije. Njegova masa, energija (odjpor zraka je treba abstrahi* rati), ustroj posameznih njegovih delov itd., to je vse konstantno. Človek je ob* ratno tekom življenja v stalni evoluciji.
Spreminja se njegova teža, življenjska energija, njegovi organi itd. Nekako s 60. letom starosti je razvoj človeka vsaj približno zaključen. S to starostjo sto* pa namreč iz produktivne dobe v ne* produktivno dobo — v pokoj. Lexis*ov zakon ne upošteva evolucije človeka in radi tega velja šele od one starosti na* prej, v kateri je evolucija človeka vsaj v glavnem zaključena.
Mimogrede bi se dotaknili »problema« znanega Turka Zaro age, ki hoče biti star celih 150 ali še več let. Lansko leto se je vrnil ta gospod iz Amerike, kjer so ga pro-hibicijonisti (med katere spadajo, kako~ znano, v prvi vrsti —• tihotapci in znameniti čikaški zločinci, vštevši policijo) razkazovali kot drastičen eksemplar uspeha popolne abstinence. Ali je po Lexis-ovi formuli taka starost verjetna t. j. praktič-n o mogoča? Tozadevni računi zahtevajo preveliko porcijo matematične rutine in zato v sledečem navajamo samo rezultat Pri ca dveh miljardah ljudi, ki stanujejo na našem planetu, je po Lexis-ovi formuli pričakovati, da se posreči kakšni osebi dočakati starost 115 let. Praktično je pa popolnoma izključena starost 150 let. Zdravniki, ki so pregledali Zaro ago, so ugotovili samo, da je star najmanj 70 let. Revija »La vie parisienne« je svoječasno poročala, da se je gospod Zaro aga pred nastopom potovanja v mondena zabavišča kot metuza-lemska atrakcija oborožil z rojstnim listom in drugimi dokumenti svojega pokojnega očeta, ki se je pravtako pisal kot njegov podjetni sin.
Teoretično je maksimalna starost človeka po Lexis-ovi formuli neomejena in bi se lahko dogodilo, da doseže posamezen človek starost tudi tisoč ali še več let, toda samo pri ogromnem številu prebivalstva, za katerega pa ni niti prostora, kaj šele življenjskih pogojev. V pojasnilo navajamo podatke o ljudskem štetju v bivši Avstriji, katero se je vršilo 31. decembra 1910. Mesto Ljubljana je takrat štelo 41.727 prebivalcev, med katerimi ni bilo nobenega človeka, ki bi imel 100 ali več let. Bivša vojvodina Kranjska je imela med 525.925 prebivalci
samo dve osebi stari 100 ali več let. Prebivalstvo celokupne Avstrije je znašalo takrat 28,570.800 ljudi. Med njimi je bilo že 276 oseb starih 100 ali več let. Pri dveh mi-ljardah ljudi na zemlji moramo ceniti število stoletnikov že s ca. 20.000 (med katere pa gospod Zaro aga zaenkrat najbrže še ne spada) seveda pod pogojem, tla vladajo drugod vsaj približno enake razmere (od katerih je odvisna starost človeka) kot v bivši Avstriji. Umrljivost stoletnih je pa tako velika, da smemo z neko sigurnostjo pričakovati, da je med temi 20.000 starci samo eden res dosegel starost 115 let. V vprašanje, ali organizem stoletnikov prenaša napore dolgotrajnih potovanj po svetu kakor n. pr. gospod Zaro aga, katerega je celo avto povozil, se ne vtikamo.
G o m p e r t z je konstruiral drug 2afcon človeške umrljivosti, v katerem je pa upoštevana samo fizična evolucija človeka. Gompertz si razlaga smrt kot posledico posebne »smrtne sile« (force of mortality), kateri nasprotuje odpor človeškega organizma, ki ga zdravniki brez izjeme priznavajo. Ta odpor, ka* kor znano stalno pada. Kemiki si tol* mačijo ta pojav talko, da komplicirane kemijske spojine, katere vsebuje organi* zem mladega človeka, sukcesivno raz* padajo v enostavnejše kemijske spojine, ki so manj prikladne za življenjske pro* cese. To razpadanje je nekak patološki pojav, kakor sledi iz trditve pokojnega zagrebškega univ. prof. kemije dr. Ja* nečeka: »Život je bolest, kojoj mora svatko da podlegne«. Človek razpada in umira torej že tekom svojega življenja. To, kar se navadno imenuje smrt (pre* stanek delovanja srca in senzorija), je prav za prav samo ena kratka faza v celotnem smrtnem procesu, ki se nada* ljuje tudi po tej fazi. Nohti, lasje, bra* da itd. rastejo še več tednov ko je člo* vek že pokopan. Odpornost človeškega organizma se pa zmanjšuje po geome* trijski progresiji (eksponenci j alnem za*
konu) kakor n. pr. odpisovanje in ven; tarja, zmanjševanje vrednosti obrerne* njene hipoteke, za katero se ne plačuje* jo zapadle obresti itd. itd.
V koliko je Gompertziova teorija v skladu z dejanskim stanjem?
Ne da bi se spuščali v podrobnosti omenjamo, da je Gompertziova formu* la v skladu s smrtnimi slučaji od polno* letnosti do konca produktivne starosti to je od 25. do 60. leta starosti. Do pol* noletnosti se namreč človeški organizem šele ustvarja in izpopolnjuje. Šele nato se začne pravi razikrajalni proces. Preko 60. leta starosti pa Gompertz*ov za* kon ne more veljati, ker smrt ni samo posledica staranja, ampak tudi posledica slučajnih dogodkov n. pr. nezgod itd., vsled katerih ljudje umirajo brez razli* ke na starost.
M a k e h a m je izpopolnil Gom* pertz*ov zakon s tem, da je na poseben način upošteval v njem tudi vpliv slu* čajnosti. Intenzivnost umiranja (t. j. di* ferencijalni kvocijent števila živih in ča* sa preračunan na eno osebo) je enaka:
1.	konstanti radi slučajnih smrti (ne* zgod) in
2.	geometrijski progresiji radi zmanj* ševanja odpornosti človeškega organiz* ma.
Tako je nastal znameniti Gom* p e r t z * M a k e h a m * o v zakon člo* veške umrljivosti. Vse znamenitejše in važnejše tabele človeške umrljivosti so osnovane na tem zakonu n. pr.: RF, 30 Am, HM, HMF, Gotha, Garlisle, AF, MM, itd.
Gompertz * Makehamova formula velja za vse starosti od polnoletnosti do najvišjih starosti t. j. od 25. leta dalje. Preciznost te formule je tako velika, da diference med faktičnimi in računskimi smrtnimi slučaji (po Gompertz*Make*
ham*ovi formuli) leže v področju var* nostnega dodatka (Sicherheitszuschlag), s katerim mora vsaka zavarovalnica poslovati.
Idealna harmonija med teorijo in dejanskim stanjem pa s tem še daleč ni dosežena, dasiravno je praksa popolno* ma zadovoljna z gornjimi rezultati. L ju« dje namreč ne umirajo samo zaradi sta* ranja in slučaja, temveč tudi vsled ne* štetih gospodarskih, socialnih, regional* nih in drugih vzrokov. Temu dejstvu mo* ramo pripisovati diference med dejan* skim stanjem in Gompertz*Makehamovo formulo. Diference niso sicer velike, toda tipične (zakonite), ker so tudi v dalj = šem času stabilne in nespremenljive. Blaschke je radi tega Gomipertz*Make* ham*ovi formuli dodal še empirične ko* rekture tako, da je bilo v vsakem posa* meznem primeru tudi teoriji zadoščeno.
Qui que t je šel mnogo dalje in globlje. Njegova ideja je bila, najti os* novno formulo oziroma osnovni princip, iz katerega bi bilo mogoče deducirati vse zakone človeške umrljivosti, od katerih navajamo samo nekatere po imenu: Wittstein, Moivre, Babbage, Moser, Sang, Bernoulli, d'Alembert, Baily, Maas, Young, Thiele, Lazarus, Dormoy itd. itd. Posebno pozornost zasluži Wittsteinov matematični zakon človeške umrljivosti — das mathematische Gesetz der men* schlichen Sterblichkeit, — ki je v pojmo* vanju bistva statističnih zakonov igral svoječasno eno najvažnejših vlog. Qui* quetu se je res posrečilo najti homogeno linearno diferencialno enačbo s kon* stantnimi koeficienti, katere posamezne rešitve (integrali) predstavljajo posa* mezne zakone človeške umrljivosti. Da se izognemo težjim matematičnim operacijam, navajamo v sledečem samo en integral gornje enačbe, v katerem so
implicite zapopadeni zakoni Lexisa, Gompertza in Makehama. Ta integral se glasi:
2 2 x
x_ h x c
L — ks e	g
x
To formulo je poznal že Makeham pod imenom »second développement de la loi de Gompertz«. Znaki pomenijo: Lx = število živih, x = starost, k število, ki določa začetno množino opa* zovanih oseb; s, e, h, g, c, so konstante (parametri), ki karakterizirajo skupine opazovanih oseb (spol, poklic, nairod* nost itd.). Do te formule pridemo tudi na ta način, ako cepimo slučajnost v Gompertz*Makehamovi formuli na dva dela, in sicer na slučajne smrti, ki so neodvisne od starosti in slučajne smrti, ki so odvisne od starosti. Sta* rejši ljudje so radi večjih izkušenj opreznejši nego mlajši in vsled tega so pri njih smrti vsled nezgod relativno redkejše.
Gornja formula vsebuje poleg pa* rametra »k« še tri faktorje.
Prvi faktor »sx« je navadna geo= metrijska progresija. po kateri se vrši (poleg gori omenjenega obrestovanja ka* pitala in odpisovanja inventarja) tudi razpadnaje atomlov radioaktivnih ele* mentov, poginjanje bakterij v strupeni tekočini itd. itd. Prvi faktor je tudi prva aproksimacija človeške umrljivosti. Ako se ljudje ne bi razlikovali po starosti, bi to ne bila več aproksimacija, ampak pre* cizen zakon. Nastane vprašanje, kakšno formulo bi dobili, ako bi bilo mogoče vo= diti za atome, bakterije itd. rojstne in smrtne matrike ter statistično opazovati na njih razne biološke pojave kot n. pr. na človeku? Ali ne bi dobili, ako ne ena* ke, vsaj podobne zakone kot za člove* ško umrljivost? Ali ni mehanizem člo* veka tudi mehanizem ostale prirode?
Kakšni so nadalje statistični zakoni po? stanka in prestanka vsemirskih svetov (planetov in solne)? Fiziki trdijo, da ob; stoja velika analogija med mikrokoz; mam in makrokozmom.
Drugi faktor »-h2*2« predstavlja, kakor znano, verjetnostno funkcijo (Wahrscheiniichkcitsfunktion). Integral tega izraza je gori omenjena Lexis=ova formula. Vsi čisto slučajni poja; vi se vršijo po njej.
Tretji faktor »>gcx« predstavlja umrljivost vsled staranja t. j. vsled zmanjševanja odpornosti človeškega or= ganizma. Ta faktor je Gompertz;ova formula.
.Posamezni, navidezno med seboj neodvisni ali pa celo (navidezno) naspro; tuj oči si statistični zakoni človeške urar< ljivosti imajo torej globljo medsebojno vez, ki jih spaja v zaokroženo celoto in harmonijo kakor je razvidno iz gornjega primera Lexisovega, Gompertzovega in Makehamovega zakona. Nimamo sicer še osnovne formule, iz katere bi bilo mogoče deducirati vse zaikone človeške umrljivosti, vendar se je posrečilo Qui; quet=u, zelo se približati temu cilju. Po polnoma nenačeto je pa vprašanje še bolj generalizirane formule, katera bi nam dala vse statistične zakone ne sa; mo človeške umrljivosti, ampak tudi pre= stanka drugih živih ali neživih bitij. Brez dvoma eksistira neka * tozadevna analo; gija med človekom na eni strani ter or; ganizmi favne in flore ter celo nežive prirode na drugi strani.
Mogoče bo smatral kdo vsa dose; dan j a izvajanja za brezplodno filozo; firanje, s katerimi se bavijo ljudje, »ki nimajo nobenega bolj resnega in bolj pametnega dela«. Ni tako! Že samo dej; stvo, da vsaka večja in boljša življenjska zavarovalnica uporablja Gompertz;Ma;
kehamovo formulo, govori proti temu. Nešteto prikrajšav in poenostavljenj je bilo mogoče izvesti samo na podlagi te formule. Zavarovanje dveh ali več oseb za slučaj prve smrti (Versicherung auf das erste Ableben) bi bilo drugače brez zanesljive matematične podlage. Cela vrsta drugih zavarovalnih problemov, ki vsled ogromnega mehaničnega računa« nja ne bi bili rešljivi, se tako poenosta; vi na nekaj računskih operacij. Blaschke je celo poskušal na podlagi samih para; metrov G o mp e r t z* M ak eh amove formule izračunati zavarovalne premije in rezer; ve brez uzuelnih, dolgotrajnih in napor; nih računskih šablon.
Dosedanji primeri in izvajanja se v prvi vrsti tičejo človeške umrljivosti in privatnega zavarovanja. Podčrtati pa moramo, da veljajo podobni zakoni tudi za obolenja, nezgode, invalidnost itd. javnega (socialnega) zavarovanja samo s to razliko, da so tozadevni sta; tistični zakoni še mnogo bolj komplici; rani in radi tega še prav malo raziskani. Moderno socialno zavarovanje, ki že polagoma vstaja iz nekega, smeli bi reči letargičnega stanja, katerega edini in naj; višji cilj je bil samo šablonsko zbiranje prispevkov in delitev podlpor, ima lepo in hvaležno nalogo najti in utemljiti sta; tistične zakone obolenj, nezgod, invalid; nosti itd. Tudi za napredek socialnega zavarovanja ne zadošča površno pozna; vanje vsakdanjih banalnosti, temveč je nujno potrebna poglobitev v statistične zakone, ki tolmačijo bistvo obolenj, ne; zgod, invalidnosti itd. Brez dvoma bo tako mogoče marsikaj zboljšati, poeno; staviti in poceniti. Celo v slučaju, da sta; tistični zakoni ne bi v materialnem po* gledu nič zboljšali socialnega zavaro; vanja, imajo svojo znastveno vrednost in tako svoj raison d'etre. Znano je, da
se pri znanstvenih problemih ne smemo omejiti na čisto utilitaristično stališče. Človeštvo nima absolutno nobenega pro« fita od tega, ali se zemlja suče okoli soln« ca ali obratno. Vendar je neobhodno po«
Učiteljica
Noč. Dežuje. V sobi je mir, ki ga moti le prasketanje žerjavice v peči in škripanje peresa, ki drči neenakomerno semtertja.
Postelja, umivalnik, mizica, nad njo slika starke. Vse mirno, tiho, jesensko, brez rož, brez petja.
Milena popravlja zvezke. Računske naloge so. Pet in štirideset jih je. Mi« lena sedi pri mizi, sključena, uvela. Že dvajset let popravlja naloge, dvajset let jo gledajo bele otožne stene. Dvajset let hodi točno ob istem času v šolo, govori: »Vstanite, molimo, sedite!« Dvaj« set let! Vedno enakomerno, kot kapljice dežja v pozni jesenski noči.
Na učiteljišču jih je bilo trideset. Vse so bile mlade, zdrave, zale. Vsaka je imela svojega fanta, hodile so v laka« stih čevljih po promenadi in govorile o emancipaciji in modi.
Ona ni spadala med nje. Njeni čev« Iji so bili pošvedrani, široki, (darilo do« bre stare tete) krilo neokretno. Vedno skrita, neopažena. V dušo ji ni pogledal nihče.
Nekega dne, ko je šla iz šole, ji je zdrknila torbica v blato.
»Gospodična, torbico ste izgubili!«
Dvoje toplih, dobrohotnih oči ji je zasijalo naproti.
»Jaz... da, da,« je zajecljala in od« hitela.
Drugič sta se srečala pred1 javno knjižnico. »Iskal sem vas,« ji je dejal in čvrsto stisnil roko.
trebno, da to ve vsak, kdor čuti potre« bo po izpopolnitvi višjega duševnega živ« ljenja. Ako velja za umetnost načelo »1'art pour 1'art«, potem velja še toliko bolj trditev, da je znanost sama sebi na« men.
Le!o Ljubic, Dolina (Prekmurje)
»Mene ste iskali, moj Bog, kako, za« kaj?« Začudila se je, ker nje ni še nihče iskal doslej. Oskar mu je bilo ime in bil je akademik.
Odslej sta se shajala skoraj vsak dan. Zdaj pred šolo, pred pošto, ali kje drugje. Njuno srečanje je bilo le bežen stisk rok, komaj slišen šepet toplih be« sed, ki so tako dobrodejno vplivale na srce.
Nekoč se jima je pridružila Joža. Bila je elegantna, poželjiva, njene roke so tako lepo dišale po vijolicah, znala je govoriti v izbranih besedah zapelji« vo in sladko. Milena je ob njej tlela. In končno, ugasnila. In potem sta hodila Oskar in Joža sama, brez Milene, ki se jima je umaknila daleč v zakotne ulice in njeni pošvedrani čevlji so čofotali v blatu, čof, čof. In doma? Oče je pil, mati je po hišah prala. Dvajset let je minulo. Ni bilo mladosti, ne ljubezni.
Zaman so klicale pomladanske no« či, polne rož in srebra, polne tistih vzvi« šenih lepot mladosti. Zaman! Vsi so vi« deli le neokretno postavo, široke ust« niče, ploščati nos. Duše ni videl nihče.
Mladost je odhajala... šla je za vedno!
A še prihajajo noči. ko se duši za« hoče vriskati, smejati in zaplakati, ko se ji zahoče rdečih, duhtečih rož, da jih cbjame, pritisne v objem, četudi je v njih trn, ki rani do smrti. Ko se ji za« hoče odmevov lepe izgubljene, neizpete
pesmi, ki je umrla sredi najlepših me* lodij.
O Milena! Kaj zahtevaš od življe* nja? Rož, pomladi? Nikar! To je vse nekje drugje, v drugem lepšem življe* nju, ki je polno pestrih bajk ljubezni in ki je daleč, neizmerno daleč od nas.
Kaj zahtevaš, ti uboga, vela devica? Saj tvoje roke ne diše po vijolicah in na tvojih ustnicah ni izbranih fraz.
Tišina! V peči tli žerjavica. Na zvo* niku vaške cerkve bije ura.
Nad mizico visi slika. Mati!
Tudi ti nisi imela mladosti. Prala si in požirala tujo umazanijo. Tvoja lica so bila siva, veke otečene od neprestanih solz. Mati povej! Ali se splača? Ali si dobila sedaj za to svoje plačilo? Je kdo prestregel tvoje solze in bridko izku* šeno dušo v mehko naročje?
Tvoja slika molči!
Na dvorišču so te slikali, kjer je bilo polno smeti. Žuljave trde roke si skrila pod predpasnik, ker te jih je bilo sram. Mati, ali ti je kdo poplačal sedaj te žulje? In ker nisi imela denarja, da bi mi kupila fine, tenke nogavice, kot so jih nosile moje sošolke, si mi pletla črne, grobe, volnene. V poznih urah vsa trudna, izmučena si jih delala in v njih je bil odsev tvoje ginljive vzvišene lju* bežni.
Noč. Petrolejka brli. Milena poprav* Ija zvezke. Pripravlja se za jutri. Vidi jih pred seboj. Pet in štirideset jih je. Svetle, temne in rjave glavice valove pred katedrom. Potolažena je. Milena se smehlja. Ona ljubi svoj poklic.
Zunaj lije dež enakomerno.
Nekje v vasi so zapeli petelini.
Vatroslava Pibra nasl.
F r. M i I č i n s k i, Ljubljana
Čudno je in vredno omembe, kako se nekateri nenadno izpremene. Ne mi* slim toliko v telesnem pogledu. N. pr. da imajo trebuh, potem pa stradajo — hote ali nehote — in ga izgube. Ali pa da jim sivi lasje ali rdeči lasje nenadno počrne. Tudi take izpremembe se zgode večkrat. Toda ne mislim nanje. Nego imam v mislih bolj izpremembe v du* hovnem pogledu, tako rekoč v značaju.
Take izpremembe zaslužijo večjo pozornost. In jo po navadi tudi vzbude.
Opazijo ljudje tako izpremembo in imajo zanjo poseben izraz —■ pravijo: takšen je, kakor bi bil novorojen.
Ta izraz se mi ne vidi posrečen. Zdi se mi, kdor ga uporablja, se ne zaveda več onih občutkov, ki jih je sam imel ob svojem rojstvu in koj po njem.
Vzemimo pijanca! S pijanci so bolj slabe izkušnje. O pijancih po pravici pra* vijo, da se izpreobrnejo takrat, ko se zvrnejo v jamo. Imel sem svojčas posla s pijanci, posla takega, da sem jim nudil lepe nauke, ko jim pa lepi nauki niso zalegli, sem jih deval pod preklic in pod kuratorja. Pa sem si zabeleževal vse te pijance in se je izmed 148 pijancev na» vzlic lepim naukom in preklicom in ku* ratorjem poboljšal en sam. Pa še ta edi* ni se ni bil poboljšal od lepih naukov itd., nego se je poboljšal vsled pljučnice. Ču* dovito se je izpremenil, namreč v duhov* nem pogledu, tako rekoč v značaju. Po* prej se je izogibal resnemu delu, le okoli krčem se je potikal, kvante je kvantal, dolgove je delal in ženo je strah oval in otroke. Za Kočurja se je pisal, Jernej mu je bilo ime, »Črepinjica« so ga pa klicali, kajti je vsakikrat v krčmi zahte* val »še eno črepinjico.« — Tako je po* čel pet, šest let. Pa se ga je lotila huda
pljučnica in ko je okreval, ni pokusil kaplje več ne žganja ne vina. Nego je pljunil »fej!«, še predno ju je pokusil. Le malinovec je pil in pelin, namočen v vodi, z ženo je šel na Brezje in Višarje in otrokom je zvečer pri domačem og* njišču čital izpodbudne stvari iz starih koledarjev.
Res, čisto v nepričakovani meri se mu je izprevrgel značaj. Bil je kakor no* vorojen — tako rekoč.
Oziroma kar se tiče besede da je bil novorojen, ta beseda, kakor rečeno, ne bi bila baš umestna. Kajti novorojen otrok nikdar ne pije malinovca ali pe* lina, namočenega v vodi, ali hodi po božjih potih in čita ob domačem ognji* šču starih koledarjev.
Nak, novorojen ni tak človek! Le drugačen je. Ime mu je sicer in se piše kakor prej, tudi življenja let mu nihče ne vzame in ženo ima in otroke kakor prej in iste hlače in isto marelo in kar je dVugih takih zunanjih reči. Ako bi bil resnično novorojen, ne bi več seboj nosil vse te navlake.
Pač pa se mu je izpremenilo vse no* tranje, duhovno življenje, skratka nje* gov značaj. Blizu tako, kakor ako bi gospod Jos. Grinta svojo trgovino pro* dal ali drugemu izročil s tvrdko vred in lokalom. Tvrdka bi ostala ista, kvečjemu če bi se ji priložil dostavek: »naslednik«, torej »Jos. Grinta nasl.« In lokal bi ostal isti. Zaloga v trgovino pa bi prišla nova in poslovanje bi bilo novo in bi v trgo* vini zavladal nov duh, čisto drugačen, nego je bil duh njegovega prednika.
Pa se trgovina z novim duhom go* tovo ne bi lepo glasila »Jos. Grinta no* vorojeni«. Nihče ne bi razumel tvrdke s takim pridevkom. Tvrdka »Jos. Grinta
nasl.« pa bo od vsakogar pravilno razu* mevana in upoštevana.
Enako se je bil nenadno izpremenil tudi gospod Vatroslav Piber, ki pa ni bil pijanec nikakor ne, nego je bil urad* nik in je imel doma v vseh sobah obe* šene slike znamenitih prvakov, kar jih je bilo od te plati, kamor je spadal go* spod Piber. Tudi volil je vedno na prav* kar imenovano plat in hodil samo v go* stilno k »Pelikanu«. Kajti je gostilna pri Pelikanu nekako spadala v organi* zacijo omenjene plati in žalibog sploh ni ali vsaj takrat ni bilo gostilne v Ljub* ljani, kjer bi se piti dalo másele piva ali četrt vina nad strankami. Pa je gospod Piber takrat hodil na isto plat tudi v društva in knjigarne in konsume in kon* certe. Vsakogar je pozdravljal s pozdra* vom, kakor je vsesplošno veljal za to plat in so se vsi od te plati tako pozdrav* ljali in so po tem pozdravu drug dru* gega spoznali. In dokler so se v trgovi* nah dobivale dvojne vžigalice, one od Sv. Cirila in one od Sv. Metoda, vedno je v žepu nosil one od te plati, to je od Sv. Cirila.
Takšen je bil gospod Vatroslav Pi* ber in je bil takšen do svojega 40. leta in je bil skratka vseskozi zanesljiv in značajen in so se novine, one od te plati, spominjale njegove 40letnice zelo naklonjeno, s sliko in življenjepisom, kakor se drugih spominjajo šele ob 50 letnici, če se jih sploh spominjajo.
In so mu obetale najlepše bodoč* nost, po smrti pa večen spomin.
Potem se je pa nenadoma izpreme*
nil.
Ne kakor bi bil novorojen! Ta be* seda je kratkomalo neumna. Nego si je bil nabavil, recimo, novo duhovno vse* bino. Ime in priimek sta ostala, tudi sta* novanje je ostalo in vizitka na vratih,
skratka ostala je celotna tvrdka. Niti se niso izpremenili žena in leta in pi* sarna in vsa druga zunanja navlaka.
Toda se mu je izpremenil duh in značaj.
Gospod Vatroslav Piber, oziroma njegovo zunanje obeležje, skratka nje* gova tvrdka, se torej niso bili izpreme* nili nikakor ne. Nego bi se dalo reči s prispodbbo kvečjemu, da je postal go* spod Vatroslav Piber tako rekoč svoj lastni naslednik: gospoda »Vatroslava Pibra nasl.«
Nenadno se je bil izpremenil in ču* dbvito. Pričel je in v žepu nosil vžigalice Sv. Metoda, to je one od nasprotne stra* ni. Sploh ni več štel nasprotne plati za nasprotno plat, nego je odslej sam spa* dal k nasprotni plati in je zabavljal dru* gi plati in njenim novinam in podjetjem in družbam in društvom. Bridko sodbo je izrekel tudi o »Pelikanu«, vino da cika ondu, pivo pa da je slabo natočeno in kakšni prvaki da zahajajo tjakaj. In je širil kleveto, da je bil iz kapelice v pred* mestju izginil levi razbojnik, ta razboj* nik da se je sedaj pojavil med prvaki na oni plati, sedaj mu nasprotni. In je dejal, da ta kleveta ni kleveta, nego zgolj satira.
Poprej ni bil nikdar tako zabavljal! Sedaj pa je zabavljal in je zabavljal to* liko časa, dokler da ni bil javno ožigo* san v novinah, v tistih h katerim je spa* dal prej in ki so se ga bile ob njegovi 401etnici jako naklonjeno spominjale s sliko in življenjepisom. Sedaj so ga pa ožigosale, da je izdajalec in Iškarjot.
Samo tega si je bil še želel, potem mu je odleglo.
Take izpremembe se zgode večkrat in so zelo zanimive in znamenite tako po svojih pojavih kakor po svojih vzrokih.
Gospodu Vatroslavu Pibru nasl. ta izprememba ni bila prišla od pljučnice.
Nego je bila prišla od sape. Sapa je bila namreč zapihala od druge strani.
Nekatere ta reč izprevrže, nekatere druga in se izpremene.
Po navadi ne bole take izpremembe in se je tudi gospod Vatroslav Piber nasl. počutil prav zadovoljivo, čim je preskočil dva tovariša in je bil povišan v višjega inšpektorja. To pot so mu no*
Narodna pesem
Veslali smo k pristanu. Veter je pi* hal in prinašal otožne glasove narodne popevke. Domačin, naš vodja, se je na* slonil na prednji del ladje in z uhlji, raz* širjenimi z rokami, lovil zvočne valove.
»Ali čujete? Kako lepo, nebeško!«
Priveslali smo prav blizu. Gospa iz naše družbe je vlekla na ušesa, a čim dalje se je trudila, da bi odkrila v teh glasovih kaj lepega, tembolj se ji je kremžil obraz. Ko so odpeli dvoglasno popevko, je dala duška svojemu občut* ku: »Veste, če bi morala poslušati dob go to javkanje, se mi zdi, da bi znorela. Neznosno je. Ni za naše uho.«
Domačin je bil v zadregi. Ni se maral zameriti gospe, a tudi ni mogel pu* stiti, da bi se tako sodilo o vzljubljeni narodni svetinji.
»Gospa! poglejte ta kamen!« —• je pokazal na skalo, mimo katere je ladja plavala — »Za nas je to nekaj sivega, pustega, dolgočasnega, a umetnik slikar bi videl na njem najlepšo barvno h ar* monijo. Tako vsebuje tudi naša pesem vse polno krasot, ki jih opazi vešče uho. Bili so odlični muziki, ki so se narav* nost divili lepoti naših popevk.«
»Verujte mi, gospod« — sc jc odre* zala nekoliko užaljena — »tudi sama
vine od poprej nasprotne, sedaj njego* ve plati prisrčno čestitale ob imenova* nju in so mu čestitale s sliko in življe* njepisom in so si bile sliko in življenje* pis izposodile od onih novin, kamor je spadal gospod Vatroslav Piber nasl. po* prej, dokler še ni bil svoj naslednik.
Novine druge drugim rade postre* žejo — včasi imajo sliko in življenjepis te novine, včasi druge in se nikdar ne ve, kaj še bo.
] u I i j Nardin, Ljubljana
sem muzikalična! Igrami na glasovir že od svojih mladih let, a tega petja ne morem prenašati pri najboljši volji. Ne morem pomagati.« —
Nazaj grede smo srečali starega ri* biča vračajočega se od lova. Mož v pre* prosti uborni obleki je bil v svitu večer* ne zarje kakor Karen, usmerjen k otoku mrtvih. Pljuskanje ob čolnu in šumenje ob obali se razbijajočih valov je sprem* ljalo žalostinko, ki jo je pel v taktu ve* slan j a.
»Poglejte in poslušajte ga!« — sem opozoril družbo nanj. »Kateri sklada* telj bi mogel dati temu možu v usta pod temi pogoji kako drugo popevko, ki bi ga bolje karakterizirala? Mislim, da bi se težko našel kateri!
Ako hočemo občutiti isto kot kom* ponist, moramo doživeti isto kot on. Isti dogodki pod istimi okoliščinami povzro* čajo pri istih značajih navadno isto raz* položenje, iste občutke.
Spominjam se, kako zoprno mi je bilo petje gorjancev v mestu. Kričali so na vse pretege in zategovali zadnji zlog vsake pesmi, dokler jim ni pošla sapa. Meščani so splošno imenovali njih petje medvedje rjovenje. Mislil, sem, da ni* maj o smisla za blagoglasje, dokler jih
nisem slučajno slišal vrh visokega liri* ba. Močni glasovi so se tam ublažili, ši* reč se na vse strani daleč pireko globo« kih dolin do drugih hribov. Ob teh so se odbijali in deloma prej, deloma slej se vračali k izhodišču, kjer so se družili z zategnjenim končnim zlogom v krasno harmonijo. Od takrat mi je ugajalo njih petje tudi v mestu.«
Gospa se je izkrcala. Povzročitelj tega pogovora me je pohvalil, ker sem se potegnil za njih stvar, in pristavil:
»Veste, v naši pesmi je zares toliko lepega, da posluša naš človek rajši njo, nego najlepšo opero, celo zbežal bi iz gledališča, če bi zunaj pred tem zapeli našo popevko.«
Pretiraval je prehudo. Razdražilo me je.
»Gospod! Mogoče se res najde kdo izmed vaših ljudi, ki bi se tako ob* našal! A verujte mi, da ni ne v vaši in ne v kaki drugi pesmi lepote, ki bi uiga* jala vsem in ob vsakem razpoloženju, ni objektivne lepote. Popevke so simboli, vzbujajoči spomine na dogodke, ki so se odigrali ob njih proizvajanju. Gane* jo )e tistega, ki je ob njih res kaj dozi* vel. Popolnoma nova melodija, ki ne spominja na staro, če je tedaj popolno* ma originalna, ugaja v začetku kvečje* mu komponistu in tistim gigerlom, ki hočejo svojo brezčutnost prikriti s pla* ščem modernosti.«
Poslušali so me, a njih zadržanje je kazalo, da mi ne verujejo. Moral sem uporabiti drastično primero.
»No, pa mi povejte, ali vam je všeč oslovsko riganje, ali vsebuje to kaj le* pega?«
»Kako morete kaj takega! vprašati?« so me zavrnili ogorčeni.
»Verujte mi, da se najdejo ljudje, ki jim tudi pevske produkcije uhatega
sivca ugajajo, ki jim vzbujajo prav tako globoke občutke, kakor vam vaše naj* milejše melodije. —
Predstavljajte si Kraševca, ki je moral kakor Kristus že ob svojem rojstvu poslušati oslovske glasove, kateri so ga potem spremljali ob vsaki priliki p o v* sod do izbruha svetovne vojne. Ta ga zanese daleč, daleč v tuje dežele, med tuje ljudi s tujimi običaji. Zaradi veli* kanske razdalje obupa, da bi še kdaj vi* del domačo vas in svojce, in se polago* ma prilagodi novim razmeram. Nova doživetja popolnoma omeglijo stara, ži* vi že, kakor da se je tam rodil, živi mir* no srečno življenje. Pa pride nekega dne mimo hleva, v katerem je slučajno stal osel. Ta zariga. Najlepša in najsenti* mentainejša melodija ne bi mogla učin* kovati nanj tako kakor ti glasovi. Ob* stane kot zamaknjen, in kakor bi bil potisnjen v času za celo vrsto let nazaj, se mu vrste prizori iz mladih dni živo in jasno. Spomni se staršev, bratov in sester, spomni se prijateljev in znancev, spomni se dneva, ko je prvič zajahal sivca in onega, ko se je ob dolgouhem prijatelju zagledal v vaško lepotico . . . celo življenje, veselo in žalostno preteče ob teh oslovskih zvokih in milo se mu stori. Ostre, sirove poteze njegovega obraza se omehčajo in prvič po tolikih letih ciganskega življenja mu silijo sol* ze v oči. —-
Zaničevana oslovska melodija je sprožila v njem cel niz globokih in než* nih občutkov. Ona mu je zato draga, sveta, kakor so vam vaše. In če bi on kdaj zbiral narodne motive, dal bi ri* ganje gotovo na prvo mesto.«
Zasmejali so se in muzali, a v svoji tradicijonalni veri so ostali neomajni. Dober narod je to, nepohujšljiv!
Molče gorijo nade
Molče gorijo nade v moji duši,
ki mlada je in rasti hoče.
Boječ se skriva, da jo moč ne zruši
Zdravko Ocvirk, Ljubljana
strasti razpaljenih od poželjenja. Vse kar je lepo naj se vame zlije, vsa grenka žalost, vsa radost življenja,
prezirov, jeze in zavisti žgoče.	da se do vrha duša mi napije.
Vse v meni dviga se od koprnenja, želim si rož in sanj, poglede vroče,
V sebi nosim
V sehi nosim tiho željo biti, brez nehanja rasti, se boriti, z zadnjo se skrivnostjo sniti.
Našo usoda
Tako brez vzroka bomo vsi končali, prišli smo tiho, tiho bomo se razstali, na svetu tem mi nimamo obstanka. Kje je domovje naše, to nam je uganka?
Lunica sveti . . .
Lunica sveti tako, kakor da proč je z nočjo, kakor da vzrl sem dni solnčne v zatonu noči. . .
Poje pod prstki klavir; ti mi le vzbujaš nemir. Rahlo mi dramiš srce, da čuti edino za te.
Polde Pehani, Ljubljana
Deklica le lepo poj, meni je čudno nocoj: saj se še sam ne spoznam, koliko rad te imam!
Naj še zdivja nepokoj tvojega vtisa nocoj: pojdem v to tiho temo, vanjo prikličem nebo.
Prve češnje
Alojz P i k e I, Ljubljana
Tisto leto po vojni je bila dežela v razvalinah. Kakor solnce po slani je bil mir posijal nanjo. Po mestih je zemlja neusmiljeno terjala one, ki so bili med vojno kruto odrivani od njenih grudi. Od strahu in groze utrujeni, od skrbi in pomanjkanja izglojeni so padali tru= moma ti siromaki. Ti nebojevniki, ki so bili izkrvaveli polagoma, po kapljah, da tega niti čutili niso bili.
Mati se je še enkrat ozrla po bolni hčerki, ki je na videz spala, nato je pa previdno snela z žeblja ruto in torbo, da bi natihoma odšla na trg. Tedaj se ji je približal po prstih mali Lojzek in zaše* petal:
»Mati, kdaj bo danes kosilo?« Tisti trenutek je zastokalo v postelji. Sestro je zagnal kašelj. Mati je odložila torbo in pohitela k njej, da jo dvigne. Izsušeno mlado telo se je stresalo kakor pod bi* čem, velike udrte oči so zakipele, in gla* va, pretežka zdaj za ta veli vrat, se je nagnila na prazne prsi, da so padli kodri preko čela. Ko je kašelj prenehal, je bila vsa skrivljena, zbita. Dihala je težko, sunkovito. In ko jo je mati položila na= rahlo nazaj na zglavje, je bolnica obu« pana vprašala:
»Mati, kdaj bo letos pomlad?«
Zunaj je bil hladen, vlažen maj. Ma= teri pa, ki je bila že tolikrat tolažila bob no hčer, da pride topla pomlad in z njo zdravje, je bil tokrat prihranjen težki odgovor na to vprašanje, zakaj hčerka je pričela kašljati znova. In znova je mati odložila jedva pričeto opravilo.
Vsak napad kašlja je bil trpljenje zase, ogromen napor, ki bi enakega v drugi obliki zmogel komaj zdirav človek.
Tako je šlo dan na dan že tri mesece in zadnje čase tudi že noč za nočjo.
Bolnica se je polagoma pomirjala.
»Žejna sem,« je dejala težko hropeč.
Mati ji je ponesla žličko vode k ustom, suhim kot papir, ožganim in raz= poklim od vročine. Nato se je žalostno ozrla po zanemarjenemu uboštvu v so= bi. Iz očesa se ji je utrnila solza, pripel« zela je do velike gube na velem licu in spekla; za njo je pritekla druga po isti poti, se zaletela v prvo in jo pahnila na= prej. Ali njena tresoča roka se ni dvig5 nila, da bi jo bila o trla — vpričo trpe* čega otroka. V zadregi je popravila zglavje in položila bolnico nazaj.
Nato je tiho odšla. Lojzek je ostal
sam.
Odjeknil je molk od sten, skozi okna je nekaj pogledalo, iz kotov in špranj je zavel mraz — Lojzku do srca. Bled, drgetajoč se je globoko zazrl v sestro.
Imela je zaprte oči, dihala je plitko. Njena izsušena, brezkrvna roka je le* žala trudho na odeji. Prsti so bili samo še koščice, na konceh rožnate. Lojzek je v zadnjem času čutil, kako trpi sestra. Kad!ar je kašljala, je kremžil obraz. Bo= lelo ga je njeno trpljenje, zato je molil vsak dan do utrujenosti za njeno ozdrav= ljenje Upal je bil vse doslej. Zdaj pa, ko je videl materine solze, so ga obšle slutnje. Spomnil se je, da je bil materin obraz prav takšen tudi takrat. ..
Takrat je vse to uboštvo pod tem nizkim, črnim stropom zajokalo, le on ni zajokal. Ker tistega, kar se je bilo takrat zgodilo, ni doumel, kakor nobeno nedolžno srce še nikoli ni doumelo zlo= čina. Le strah ga je bilo, ko je čul ihte* nje matere in jok sestre, ki je bila tedaj
že velika in je hodila že v službo. Saj ta* krat je bil star komaj devet let. Zdaj pa jih je že enajst.
Koncem poletja leta 1917. je bilo. Besnela je vojna, palila je suša, poštenje je bilo brez cene. Bila je doba, ko so eni jokali na glas, a bili so tudi takšni, ki so se veselili dobre kapljice.
Poštar pa je vsako jutro raznašal pisma po hišah. Le malokatera med nji* mi niso bila žalostna. Tudi semkaj v predmestje je prihajal. Pred njim tesno* ba, za njim premnogokrat obup.
Tisto jutro se je mati tudi odprav* Ijala na trg kakor danes. Na tisto žalost* no pot skrbeče matere, ko je bilo treba z muko najti nekaj za v lonec. Karkoli! Ko je bilo treba brez nade stopiti v vr* sto pred prodajalno, v tisto verigo ob* sojencev, na katero jih je vsak dan glad priklenil za dolge ure.
Prav tisti trenutek pa, ko so hoteli oditi, je stopil v to sobo poštni sel in jo napolnil z mrtvaško tesnobo. Izročil je materi neki papir, ves popisan in gro* zeče posejan z žigi. Ko so mati prijeli za tisti list, jim! je v roki zatrepetal. Ko so ga bili prebrali, jim je z izsušenih lic zbežala vsa kri. Nato so zastokali tako glasno, tako grozno, tako tuje, da je še Lojzek iz strahu zajokal, čeprav ni ve* del, zakaj. Vprašal pa ni. Samo tega se še spominja, da so nato mati opotekajoč še stekli klicat sosedo, ki jih je šele po dolgem, dolgem privedla nazaj, vso ob* jokano.
»Saj je gotovo pomota!« je hitela dobra ženska. »Prav gotovo! Takih pri* merov je zdaj vse polno. Imena si sli* čijo.» Na materinem obrazu je čepela groza, oči so ji blodile po praznini.
Nato so se nečesa domislili, vzeli ruto in naglo odlšli. Pustili so ga samega.
Pozneje je zvedel. Odšli so bili kli* cat sestro, ki je bila v službi, in nato sta skupaj tekali po tistih zatohlih vojaških uradih, povsod proseč, naj poizveduje* jo, če je res. Hladni so bili tisti ljudje tam. Imeli so pač samo eno skrb, ki je bila v tistih časih za slehernega pogla* vitna: Kako preživeti sebe in svoje, kako uiti bojni črti?
Mati so se vrnili že okrog poldneva. Zakurili niso. Le roko so položili na Lojz* kovo kuštravo glavo. Roko, ki je bila raskava, koščena in hladna — oh, kot roka smrti same.
Sestra pa je prišla takrat domov šele pozno zvečer, od napora in joka strta.
Ognjišče je tisti dan ostalo mrzlo, ves dan niso zaužili ničesar. Legli so in zrli v temni strop. Še luči ni bilo, ki bi bila lajšala grozo.
Pozneje se jc izkazalo, da je bila vest točna — da očeta ne bo nikoli več nazaj.
In to ubogo bitje, ki je bilo takrat toliko prejokalo, leži zdaj na tej borni, vlažno hladni postelji težko bolno.
Spomnil se je Lojzek tudi, kako so po tistem dogodku dnevi potekali v ti* hem trpljenju, dokler —
Dokler nista nekega dne s sestro stekla na ulico, kjer so se bile zgnetle sestradane množice, vzklikajoč novim geslom, ki so obetali konec grozot. Tudi ona je vzklikala; bila je bleda, glas njen slalboten.
In ko je tako zatopljen v preteklost gledal v njeno obličje, je opazil, da se ji ustnice brezglasno pregibljejo. Bogve, kaj se je revici sanjalo cd hude žeje. Nato je odprla oči, pogledala zbegano po sobi in dejala tiho:
»Mati. ko bi bile zdaj češnjice tu, za vsako žejo bi pojedla po eno, le po eno!«
In ker matere ni videla, je žalostno zaprla vročične oči.
Lojzka je speklo, povesil je glavo . . .
Nenadoma pa mu je zaživel obraz. Vznemirjen se je dvignil in napeto pri« sluhnil daljni misli. Misli, ki je piriha; jala kot zmagoslavna odrešemica bliže in bliže, spremljana od čudovite godbe, pozdravljena od množic:
Mordla pa... saj je že minula prva polovica majnika... in običajno v tem času... in čul je bil nekoč, da je za bolnika vsaka izpolnjena želja, vsako utešeno hrepenenje lek. lek, ki dela 5u; deže.
V zaprašenem kotu med starimi knjigami je Lojzek hranil lepo škatlo in v njej denar, ki mu ga je bil nekoč po« daril oče. Hranil ga je bil z veseljem in ponosom, zakaj novci so bili tako lepi tako novi. In koliko jih je bilo! Siromak ni vedel, da je ta denar postajal z vsa; kim dnem manjši, da so številke, ki so ostale na papirju nespremenjene, posta; le lažnive.
Lojzek je šel v tisti kot. Blaženega obraza in drhtečih rok je jemal tisti denar iz škatle. Vsega je pobral in ga vtaknil v žep. Takoj po kosilu pa se je tiho splazil iz hiše.
Hitel je po ulici navzdol v mesto. Spotoma je še stopil v cerkev ter na kratko pomolil. Da bo vse prav in do; bro. Nato je zdirjal na trg, kjer stoje v vrsti stojnice, obložene z zelenjavo in sadeži. Z napetim pogledom je obletel drugo za drugo, ali tistega, kar je iskal ni ugledal. Joj! ...
Na največji, najobilnejše obloženi stojnici pa so le bile! Iz male skrite ko;
šarice so se svetile kakor lička zdravih otrok. Prve češnje! Iz južnih krajev, se; veda. Povezane so bile z belimi nitkami v šopke, tako majhne šopke!
Planil je pred stojnico. Debela pro; dajalka z rokama pod predpasnikom ga je malomarno premotrila.
»Kaj bi rad?«
»Oh, češnje — za vse tole!«
Pomolil je svojo malo pest naprej in jo odprl. Ženska je površno pogleda; la denar, nato pa je dejala, ozrši se ne; kam vstran:
»Premalo je!«
Kakor pičena je odskočila Lojzku roka nazaj in se ustavila na prsih. Srce mu je zastalo. Toliko denarja, ki ga je bil hranil tako skrbno, tako dolgo!
»Niti enega šopka ne morem dobi; ti za tole?« je vprašal plaho in zopet po; molil drobno ročico prednjo. »Pa po; štejte!«
»Saj ti pravim, da ni zadosti!«
Prebledel je in povesil oči. Tedaj je prišumela debela gospa pred stojnico in se postavila med košare in Lojzka, tako da je odrinila njegovo še vedno iztegnjeno ročico. Branjevka je naglo izvlekla roki izpod predpasnika.
»Klanjam se, milostiva! S čim smem postreči?«
»češnje sem zagledala. Torej so vendar že tu!«
»In še prav dobre so! Koliko jih pa smem zaviti?«
»Oh, veste kaj, kar vse, saj jih tako ni dosti.«
Tedaj je Lojzek krčevito iztegnil zopet roko in rekel z drhtečim glasom:
»Oh, dajte jih vsaj nekaj meni, vsaj za toliko!« Prodajalka mu ni odgovori; la; vzela je papirnato vrečico in pričela polagati vanjo šopke. Gospa pa se je
postrani bežno ozrla na Lojzka, kakor da ga je biia opazila šele zdaj.
šopek za šopkom je izginjal v vre« čici. Branjevka pa je trdega obraza, toda s sladkobnim glasom štela: »... sedem . .. osem . ..« Lojzek je drgetal, njegov zeleni obrazek je bil polit s kurjo poltjo. Pre« stopicaval se je nemirno, nato pa je hlastno stopil korak naprej, čisto blizu stojnice, tik gospe, ki je že brskala po debeli denarnici.
In ko je prijela prodajalka zadnji šopek, se je Lojzkov lepi obrazek se« sul v spačeno masko. V hipu se mu je pojavila pred očmi trpeča sestrica z ve« likimi globokimi očmi, njen izmučeni obraz, izsušene, razpokane ustnice. In kakor da je bila tu čisto blizu nekje, je čul njen glas: »Mati, ko bi bile zdaj češnjice tu . ..« Nekaj nevidnega ga je grabilo za prsi. Ni mogel dlrugače: iz« tegnil se je čez koše in jerbase, pocukal branjevko za predpasnik in rekel glas« no, skoro jokaje:
»Prosim, gospa, prosim! Dajte mi jih, vsaj pol šopka za tole!«
Tedaj se je oglasila kupovalka: »Kako je siten!«
In branjevka je s trgovsko vljud« nostjo pristavila:
»Oh, veste, milostiva, takihle imam vedno vse polno okrog košev. Kako mo« ram paziti! Najprej naberačijo nekaj drobiža, potem pa hajd po slaščice.«
»Bolniku jih ponesem!« je vzkliknil Lojzek.
»Kako se Vam zlaže, kaj!« Lojzek se je nenadoma okrenil h gospe:
»Gospa, ali jih tudi Vi kupujete za bolnika?«
Kupovalki se je stesnil obraz v stroge gube, in zamrmrala je nevoljno:
»Ta je pa dobra! Še bolezni se nam manjka! Pri nas smo vsi zdravi, hvala Bogu.«
To je zopet opogumilo prodajalko; njen obraz je postal oduren:
»Poberi se, paglavec, če ne, pokli« čem stražnika! Oh, ta mladina s pred« mestij! Pa kaj! Saj se starši takihle prav nič ne ukvarjajo z vzgojo otrok!«
Gospa je plačala češnje in vtakni« la vrečico v torbo.
Za zdrave jih nese domov, za zdra« ve! je planilo v dečku.
Streslo ga je po životu, zasopel je težko, obraz mu je bil zdaj bled, zdaj zelen. Oči so mu izstopile, vsi udje so se mu napeli. Začutil je, da mu moči rastejo, rastejo, da hočejo ven, ven, da mu že trgajo telo in obleko. Kriknil je, da mu glas ni bil človeški, vzpel se je, dvignil trdo sklenjene pesti in se divje zagnal naprej, da sta ženski osupli od« skočili. Prijel je za košaro, za jerbas, in potegnil; in za polico, za zaboj, dru« gič, tretjič — metal je vse vprek na tla; in zopet je segel in zopet, skakal je po prevrnjenih dobrotah, mendral, teptal, gazil. ..
Prva si je opomogla od poplaha branjevka: zajela je zraka globoko, od« prla usta na stežaj in zagnala vrišč, da so drveli ljudje skupaj.
»Ti nesnaga, ti hudobna!«
Njena tolsta pest je pričela padati po suhih plečih dečkovih. Ta pa ni ču« til udarcev, besnel je dalje, še huje, težka pest pa je bila, bila ...
Približala se je velika temna posta« va — stražnik. Z dvignjeno roko je sto« pil pred branjevko, nakar je ženska, vsa zasopla, prenehala tolči. Nato je s trdo roko prijel dečka za drobno rame.
»O, ti zalega, ti potepinska,« je bru« hala ženska dalje. Deček pa je s pove«
šeno glavo gledal v tla. Dihal je hitro, kratko, kakor stepen pes.
Stražnik je izvlekel beležnico in vprašal strogo:
»Kaj je bilo?«
In branjevka je pričela s ploho be* sed. Brez konca in kraja.
»Ni res!« je planil deček. »Bil sem prvi tu, pa mi jih ni hotela prodati!«
»Saj nima denarja!« je zavpila žen*
ska.
»Pokaži denar!« je rekel stražnik. Deček je dvignil roko in odprl pest. Bila je — prazna. Bliskovito je pocenil in pričel iskati denar po tleh med zele* njavo in jerbasi.
»Hudoba nemarna! Kakšen mora biti šele oče, da štedi z roko pri tako izprijenem otroku!« je sikala prodajal* ka. Spomnila ga je očetove roke, ki je bogve kje tam v Karpatih plitko zagre* bena. One žuljave roke, ki mu je bila podarila ta denar, ki zanj ne dobi zdaj ničesar... in ki ga zdtaj niti najti ne more nikjer več.
Prenehal je iskati in se truden dvig* nil. Roki sta se mlu povesili, glava mu je padla na prsi.
»Pojdi z menoj!« je ukazal stražnik.
Tedaj se je Lojzek onesvestil. *
Bil je že pozen mrak, ko je odtaval iz stražnice proti domu. Životek mu je bil ves zlomljen. Splazil se je tiho skozi vrata. Od skrbi, žalosti in prečutih no* či utrujena mati ga ni vprašala, kod je hodil. Na krožniku ga je čakala borna večerjica, ki pa se je ni dotaknil. Zaril se je v svoj kot. Pozno ponoči pa, ko ni cul nobenega glasu več, se je zjokal. Nato ga je objel omotičen spanec.
Moralo je biti že proti jutru, ko so ga prebudili glasovi. Odprl je oči, ki so ga zaskelele. V sobi je gorela luč. Mati so bili pokonci, čul je njih glasni vzklik:
»O Bog, o Bog, kaj sem storila, da me tako tepeš!«
Te besede so urezale. Sunkovito so mu izbrisale spanec iz možgan in telesa. V prsih je zabolelo.
Tepeš, tepeš! Že zopet! Zakaj ved* 110 le to, in nikdar nič drugega?
Planil je pokonci in se za silo oble*
kel.
Mati so stali pri postelji. Bolničine reke so ležale negibno na odeji. Oči so se ji širile, iz grla ji je prihajalo čudno grgranje, koža na čelu je postajala pa* pirnata. Živele so le še oči. Iz negibno odprtih ust, ranjenih od vročine, je pri* hajal hropeč dih, napol mrtev klic: »Ma* ti, mati —!«
Mati so prižgali blagoslovljeno sve*
čo.
Prenehala je bolnica pregibati gla* vo, iskati z blodnimi pogledi okoli se* be, utihnil je oni komaj slišni, suhi klic na pomoč.
Umrla je.
Mati so zaihteli.
Lojzek pa je s težavo pogoltnil sko*
z i suho grlo svojo bol, tugo in bes. *
Prišel je dan.
Sestrica je držala med sklenjenimi rokami križec. Njeni deviški prsti so bi* li iz voska. Na izmučenem obrazu je le* žal brezglasen krik, neizkričana velika tožba.
Na koncu postelje je stala mizica, na njej kropilnik med dvema tankima svečama. Prišla je soseda s tihimi kora* ki, pomolila in odšla.
Mati, ki so bili pravkar za silo po* spravili po sobi, so šc mimogrede pre* maknili pramen las s čela mrliča. Zatem pa so si naglo obrisali oči in usta, ob* stali sredi sobe in se zamislili. Obraz jim je postal jeklen. Odpeli so si predi pašnik, vzeli ruto in naglo odšli.
Lojzek je ostal sam. V sobi je bilo vse tiho. Kdaj pa kdaj se je začul z uli* ce pridušen udar bežnega koraka. Pri« hajal je od daleč, prišel je mimo, nato pa se je kmalu izgubil v daljavi. Kakor življenje.
Na trhli omari je trudno šepala sta« ra, onemogla ura. Poleg nje je stala ma« la slika očeta. Na oknu nekje je bren* čala muha. V temnem kotu so se ble* šteli na steni od stropa do tal trije dob gi, ozki prameni vlage. Kakor na skriva nem in brez glasu izjokane solze. Opa* zil je Lojzek v tej samoti tudi sliko se* strice. Lepo dekle je bila! Opazil je po naključju tudi, da manjka pri postelji kos noge, in da je tisto mesto podlože* no z odrezki deščic. Opazil je končno visoko gori na polici čašo z žličko, s ka* tero so bili mati dajali sestri vode, ki je zanjo ni treba zdaj več. In v tem tre* nutku se mu je zdelo, da sliši še vedno njen slabotni, grgrajoči glas: »Mati, že j s na --.« Tedaj je bliskoma prišla tista misel, ki je zbodla kot igla:
»Češnjic n i jedla, požrli so jih bili drugi, zdravi —«
V prsih mu je zaviharilo.
Takrat pa je gori v najvišji lini bližnje cerkve tenko zajokal navček.
Nevidna, krempljasta roka je segla Lojzku po samem srcu. Preozka so mu postajala prsa, prenizka ta soba, napol* njena s trpljenjem in pomanjkanjem, dišeča po uboštvu in svečah. Le težko je pričakal mater, nato pa je planil ven,
stekel po cesti, ne vedoč kam, vedlno dalje in dalje, daleč ven v samoto.
Nekje na koncu predmestja se je ustavil. Opazil je bil na nekem gostilni* škem vrtu gručo ljudi in je stopil bliže. Prav tesno k ograji. Skupina delavcev je imela shod, spredaj na malem odru ie stal njih zaupnik in jim govoril: — »trume so udarile ob trume, zajedle se druga v drago, pehale se sem in tja, morile se, požigale si domove.
Vrnile so se po štirih letih in pol domov izmozgane, izsesane, in zaman so zdaj vsi naipori, da bi se vrnila sreča, ljubezen, zakaj razbita so tudi srca.
Kdo je kriv? Morda jih ni več, vsaj glavnih ne. Kdo je vsaj sokriv? Teh je mnogo, ki hodijo zdaj še okolo med na* mi — nekaznovani.
A še drugi hodijo med nami. To so tisti razpašenci, ki niso občutili vojne. Kdor pa v teh hudih časih ni trpel po* manjkanja, to je zločinec, bratje, ta je krvoses!«
Saj te besede je bil Lojzek bogve kje že slišal nekoč! Toda razumel jih ni bil takrat.
A zdaj so ga spomnile tiste debele ženske na trgu, ki je bila odnesla češ* nje. V duhu je videl njen tolsti obraz in ga primerjal z mučeniškim obrazom svoje matere. In tisti grdi, oholi obraz je rasel, rasel, da bi lahko sto materinih obrazov izginilo v njem, naposled pa se je izobličil v velikansko zver — krvo* sesa. Lojzek je stisnil pesti in zobe, da so mu zaplavale pred očmi bodeče lučke.
V tem trenutku se je spomnil, da ima doma mrliča. Zazeblo ga je, ko je pomislil, da postopa tu okoli, ko vendar ve, da so ure zdaj štete, ko bo s sestro lahko še skupaj, potem pa nikdar več. Kakor zločinec se je odmaknil potihoma od ograje in zdirjal proti domu. Bežal
je in 6e je spotoma ugledal rejenega človeka, je zasikal polglasno predse: »Krvoses, krvoses!« In rad bi mu plju* nil v obraz, izpraskal mu oči —
Kmalu po pogrebu sestre so Lojzka iziključili iz šole. Zaradi tistega dogodka na trgu. Stal je vedrega, spokojnega obraza pred razrednikom, ki mu je pre* čital tisti odlok. Kako majhen, kako ne* godten se mu je zdel mož, ki je izvrševal svojo klaverno dolžnost, ko je nevede, mordla celo v nasprotju s svojim prepri* čanjem, še povečava! nad njim krivico, ki so jo pričeli že drugi.
a
Nekaj dini zatem je prišla pomlad. Solnce, stara dobričina, je sipalo vroče poljube na zemljo dobrim in zlim. Gozd
V začetku septembra 1902. sem se bil vrnil iz Moravske doline v Idrijo, da se polagoma pripravim za novo šolsko leto. Ker so bili pa dnevi tako lepi in jasni in se je imel pouk pričeti šele čez dober teden, se me je takole polotila želja, da bi jo za nekaj dni še kam mah* nil. Kar me ustavi na cesti prijatelj Dra* gotin Lapajne, tedaj župan v Idriji, pa mi pove, da gresta drug dan s podžnpa nom Jožetom Šepetavcem v Žire, kamor pride doktor Tavčar ribe lovit; povabi me, naj se jim pridružim. Kakor nalašč mi je prišlo to povabilo. Ni mi bilo tre* ba več premišljevati, na katero stran bi jo mahnil iz mesta. In mikalo me je tudi, da se pri tej priliki osebno sezna* nim s Tavčarjem.
In tako smo prijetnega septembro* vega dne peš odrinili doli proti Marofu
je šumel in dehtel. Škrjanei so se vri* skaje visoko zavrtali v čisto sinjino nelba, pela so polja svojo stobarvno himno, metulji so se kopali v morju opojnih vonjav — na trgu pa je bilo vse polno češenj.
Lojzek je bil delavec. Imel je moder jopič, na glavi čepico, pesti v žepih. Iz* pod jopiča pa je gledal časopis z napi* som »Pravica«.
Bil je redkobeseden kot dozorel mož, obraz mu je bil resen in trd, in vendarle obraz otroka.
S težkim korakom je vsak dan od* hajal na delo. V sivem mraku jutra, ko so njegovi prejšnji sošolci še spali. Mati pa je gledala za njim in se mu na tihem čudila.
Makso P i mat, Moravče
in odtod po bližnjici na Idrijsko Razpo* tje in naprej čez Govejek v Žire. Tam smo se ušatorili v Novi vasi pri Kamen* šku, kjer so se tedaj kaj radi ustavljali Idrijčani. Tja je imel že do kosila priti tudi Tavčar.
Kamenškova Marjanica nam je na* pravila preprosto, a okusno kosilo. Po* stregla nam je tudi s postrvmi iz bistre Račeve. Po obedu sta se nam pridružila še tedanji žirovski župan Pavlinov Tone in nadueitelj Šilec. Razdrli smo nekatero modro, a Šilec, sam rojen Ribničan, nas je zabaval z izvrstnimi zgodbami svojih rojakov Ribničanov.
A Tavčarja ni bilo. Najamemo vo* žiček in konja, Šepetavca posadimo kot voznika na kozla in se odpeljemo skozi Staro vas proti Dobračevi in proti Selu —■ Tavčarju naproti. Mislili smo si: go*
Pri Ivanu Tavčarju na Visokem
tovo lovi ribe po Sori, zakasnil se je, ga bomo že kje doli pri vodi dobili. Pri* demo do Fužin, do Trebi je, do Podigore; o Tavčarju nobenega sledu. Ko smo bili že enkrat v Podgori, kjer se začenja Po* Ijanska dolina, se nismo hoteli obrniti nazaj. In tako smo se skozi Gorenjo vas, Srednjo vas in Poljane končno pripeljali na Tavčarjev dom na Visokem.
Tako po domače nam pride Tavčar nasproti iz hiše. Moja tovariša, ki sta bila ž njim že dalje časa dobro znana, me predstavita. In že smo sedeli na udobnih stolih v hladni senci pred hišo. Tavčar pravi: »Sapramenski ljudje. Včeraj sem ujel lepega suka, mislil sem ga posušiti, no, sedaj ga pa snejte vi idrijski romarji, z drugim vam ne morem postreči.«
Kmalu prisede k nam tudi doktorje* va gospa. Pa smo se takole neprisiljeno pogovarjali, sedaj resno, sedaj šaljivo. Po drevju so prepevali ptiči, pod hišo je žuborela Poljanščica, z nasprotnega gri* čka se nam je smejala bela cerkev sv. Volnika s svojima stolpoma. Prijazno zgodnje jesensko popoldne je razsipalo mehko svojo lepoto po dolinici. Dišalo je tako prijetno po otavi, ki so jo sprav* ljali po travnikih in bregovih ob Poljan* ščici, ajda je zorela, semintja je sameval po njivah še kak rdeč ajdiov cvet.
Dan se je nagibal, ko smo se začeli odpravljati. Pred odhodom prinese go* spa dolg namizni prt, da se nanj pod* pišemo za spomin. Na prtu se je vrstila nepregledna vrsta imen raznih gostov, ki so s^ ustavili na Visokem in ki so se kakor mi podpisali, da je potem gospa te podpise izvezla.
Z Visokega se je Šepetavec odpeljal nazaj v Idrijo, midva z Lapajnetom pa sva šla še malo pogledat v Škofjo Loko in v Kranj.
Seveda mi je ostal ta obisk pri Tav* carjevih na Visokem v preprijetnem spominu. Kdo bi pozabil na hišo, kjer te sprejmejo z veseljem, kjer ti, ko pri* deš, zakličejo: dobrodošel, in kjer te, ko odhajaš, vabijo: pa skoro pridi. Nič po* klonov, nič fraz, nič pretirane prijazno* sti, ki tako odbija in človeka naravnost plaši. Med takimi ljudimi se počutiš do* bro, vse skrbi vržeš proč, odpreta se ti srce in jezik. In tako sladka, nad vse blažilna ti je zavest: tu si pri dobrih lju* deh, ki ti le dobro žele. Še nekaj takih hiš sem našel na dosedanjem svojem ro< manju kakor je bila Tavčarjeva na Vi* sokem. In v dnevih bridkosti, ki niso pač tu na svetu prihranjeni nikomur, mi je spomin na te stare poštene hiše in na te dobrosrčne ljudi edina tolažba in uteha...
Drugič sem se oglasil na Visokem v septembru 1904. Deževno vreme je bilo in s Tavčarjem sva hodila po mostu, ki vodi z Visokega čez Soro do okrajne ce= ste in ima kakor večina tamkajšnjih mo* stov streho, in se pogovarjala o pisatelju Kersniku in o pisatelju Deieli. Tavčar je sam napeljal govorico na ta dva mo* ža, ker je vedel, da sta moja ožja ro* jaka. S posebnim veseljem mi je razka* zoval mlade smreke, ki jih je sam za* sadil onkraj mostu v bregu, med tem je prišla pošta in Tavčar je dejal: »Ne veste, to je zame tukaj velik dogodek vsak dain, kadar nami prineso pisma in časopise ...«
Tretjič sem se ustavil na Visokem januarja 1917., ko sem jo peš udaril iz Kranja v Idrijo in nesel doli ljubim svo* jim znancem, ki so tedaj trpeli veliko pomanjkanje, nekaj živeža. Tavčar je bil takrat v Ljubljani, doma je živela gospa sama s staro teto. Malo smo po* kramljali, potem pa mi je dala gospa
voz, ki me je potegnil tja do Podgore, kar mi je jako okrajšalo pot do Idrije.
Pred Vsemi svetimi leta 1920. sem se z malo družbo peljal skozi Poljansko dolino v Žire na poroko svojega sorod* nika. Pihal je jug, po zraku se je lovilo rumeno listje, po njivah so spravljali repo in korenje, ozimina je že dobro si* lila na dan. Izza megle je včasih pogle* dalo solnce, medli so bili njegovi žarki, a bili sn vendarle solnčni žarki, ki jih je človek vedno in povsod vesel.
Peljemo se mimo Visokega. Na travniku ob Sori opazim Tavčarja in gospo. Počasi sta se ondi sprehajala. Ve* del sem, da Tavčar boleha. Iz daljave sem opazil, da mu je korak, včasih tako krepak, odločen in zastaven, postal utrujen. Ni čuda. Zaril se je bil v to krepko telo črv bolezni, ki se ni dal pre* gnati, ki je ril tako dolgo, da je izpil Tavčarju vso telesno moč, izpil ves sok življenja.
Takrat sem videl Tavčarja zadnjič, videl na travniku pod tistim tihim go* zdičem, kjer sedaj počiva in vrača rodni zemlji, kar je bil telesnega prejel od nje.
Ni ga več Tavčarja med Poljanci. Pogreša ga bistra Sora in njene postrvi, za njim žalujeta zelena Zala in široki Zirovski vrh. Njegov stol pod orehom pred hišo njegovo na Visokem je prazen. In vendar je Tavčar še med Poljanci in povsod, kjer govore sladko našo govo* rico. Saj nam je zapustil tako lepo dedi* ščino, zapustil dehteč, mogočen šopek duševnega cvetja, ki ga je gojil v svojem osrčju in ga leto za letom razsipal med rojake svoje — to nebeško cvetje, te nesmrtne povesti svoje, s katerimi se bomo naslajali, dokler nas bo kaj roja* kov njegovih, in s častjo in spoštova* njem izgovarjali ime velikega pisatelja in velikega moža in človeka — ime Ivana Tavčarja.
Rojstna hiša Franje Koširjeve v Tacnu pod Šmarno goro
Fran Levstik	lan Plestenjak, Ljubljana
1831—1931.
Že pred imenom samim bi se moral vsak Slovenec odkriti, delo njegovo bi pa moral vsak poznati. Sin teptanega, po svobodi koprnečega naroda, on sam teptanec, je proniknil v dušo svojo in du;
no močje dvignil nad to dobo in svojo navdušenost vlil v kip resnice, v kip zdravega gledanja v življenje, v preliva; nje in prerivanje duhovnih sokov slo; venskega naroda tedanje dobe. Zato pa
Svetislav Peruzii: Fran Levstik, plaketa
šo naroda, da nam je danes ogledalo, da nam je danes glasnik in propovednik ne; zakrinkane resnice, nenašemljene bese; de, duh, ki raste nad povprečnostjo in nad sedanjostjo, ki ga je sama bodoč; nost.
Levstikovo življenje je bilo borba za luč in kruh, iskanje in krvavljenje; Levstik je rasel v dobi bahave prazne navdušenosti, sam se je pa s svojo last;
je bil osamljen in ni bil deležen blaženo; sti ljubezni. Če so poveličevali njegovo delo, so ga poveličevali iz bojazni, ne pa iz ljubezni ali iz spoznanja in če so se njemu, osebi bližali, se niso bližali iz ljubezni, ampak iz strahu; kajti Levstik ni poznal kompromisa ne v življenju, ne v občevanju, ne v svojem delu: samemu sebi neizprosen, neizprosen je bil tudi drugim.
Lansko leto smo praznovali stoletni* ne kaže zamo na narodnih, bučnih vese* co njegovega rojstva. Praznovali smo jo licah.
na različne načine, zdi se mi pa, da smo	Najlepše bomo proslavili Levstiko*
na vseh teh proslavah pozabili, da ni do*	vo stoletnico, če bomo hodili Levstiko*
Franja Koširjeva (16 letna)
volj če Levstika slavimo, če se klanja* mo njegovemu spomeniku v Laščah, ampak da moramo Levstika poznati, to je, pronikniti v Levstikovo delo, z njim vzljubiti resnico, možatost in delavnost, ljubezen do naroda, ki naj ne bo samo na jeziku, ljubezen do jezika, ki naj se
va pota — saj niso zgrajena samo za da* nes, za jutri, za večnost so nam dana, kajti ustvaril jih je umetnik — videč, umetnik — iskalec, umetnik — zakono* daveč.
Prešern, Levstik, Cankar, te tri zve* zde slovenskega slovstva: kako različno
življenje so sicer živeli, pa kako čudež« no so se strnili v svojem stremljenju, v svojem delu in končno v svoji veličini. Ljubezen: vsa Prešernova pesem je odjek neutešene ljubezni, krik po lepoti
čil kot je Francko ovekovečil Levstik, ali kot Julijo Prešern; morda je bila nje« gova Lepa Vida tisto bitje, ki je bilo snov njegovega hrepenenja, alfa in orne« ga njegovega dela, dokler ni v resigna«
I. Tome: Oltarna slika v Sežani. (Angel z mitro je Franja Koširjeva)
in po utelešenju lepote in Prešernova pesem zamre v neuslišanosti in Prešeren se kot heroj ljubezni pogrezne v naro« čje smrti. I Levstikova pesem je pesem neutešene ljubezni, čeprav nam je ideal Koširjeve Francke bližji, bolj realen, bi skoro rekel, kot pa je ideal Primičeve Julije. Lahko rečemo pa tudi o Ivanu Cankarju, da je bil mučenik v ljubezni; morda ni našel ideala, ki bi ga ovekove«
ciji posvetil svoje življenje in delo v trojico: mati, domovina, Bog. Vsi trije so umrli samci, izmučeni od nehvaležno« sti in zaničevanja, ker jih doba ni razumela. Ni znala v njih razlikovati človc« ka in umetnika; kajti le prerado se zgo« di, da gleda vsakdanji človek umetnika le kot človeka in zato ne more zajeti njegove umetnine, niti se ji približati. Prešernu se je čas kolikor toliko oddolžil.
le slabo Levstiku, še slabše, ker nam je njegovo zrušeno telo preblizu, Ivanu Cankarju.
Danes, ko praznujemo jubileje dan za dnem in jubileje ljudi eno dnevnikov, se mi ne zdi čudno, da je tudi jubilej Levstikov tako zamolklo odjeknil v na« šib srcih in da nismo spoznali, da je bilo vse njegovo delo borba proti laži, kaži«
pot k resnici in k zdravem gledanju svo« je narodne bitnosti, slovenstva, jugoslo« vanstva in slovanstva. Pojmujmo vse to kot je pojmoval Prešeren, kot je pojmo« val Levstik in kot je pojmoval Ivan Cankar. In storili bomo več kot kričavi jubileji z godbami, pojedinami in him« nami.
Aškerc kot urednik Ljubljani
(Ob 20 letnici njegove smrti)
V uredništvo Lj. Zvona je Aškerc vstopil 1. 1899. s sourednikom Antonom Mikušem. Letnik 1898. je pa urejeval še Viktor Bežek. Že naslednje leto, to je 1900. pa je kot urednik Lj. Zvona podpi« san samo Anton Aškerc in je kot tak urejeval še letnik 1901. in 1902. V letni« ku 1899. v zadnji številki je že sam vabil na naročilo in v 1. 1900 razvil obširen pro« gram, v katerem želi, da bi Zvon prišel na »višino prave moderne revije sloven« ske!«
Aškerc, večni popotnik, vešč ruske« ga jezika, široko razgledan slovanski duh, je skušal tudi kot urednik dvigniti Lj. Zvon iz ozkih slovenskih meja in ker je imel razpletena znanja križem sveta, se mu je že prvo leto urednikovanja po« srečilo, da je privabil v Zvon delavce velikega slovanskega naroda —- Poljake. Kako vneto pa je vzdrževal stike in iskal delavcev, bo pa razvidno iz sle« dečih pisem, ki jih je po številu 14, in ki jih je pisal prof. Romanu Zawilinjske« mu,1 ravnatelju realne gimn.v Krakowu.
1 Lj. Zvon 1899, str. 469 omenja pod črto, da se je Zawilinjski mudil v Ljubljani
1. 1898. Tedaj se je najbrž seznanil z Ant. Aškercem in na njegovo pobudo najbrž napisal za Zvon 1. 1899 članek k biografiji Ko-rytka.
cega Zvona Jan Plestenjak
Iz vseh pisem zveni resnično prija« teljstvo obeh mlož, poleg tega pa tudi vnema, ki jo je Aškerc kazal kot ured« nik.
Sadove Aškerčevega občevanja z Zawilinjskim nosijo vsi letniki Lj. Zvo« na od 1899. do 1902. Običaj je bil prej, da so domači pisatelji, največkrat pa uredniki o slovanskih pokretih, o slovan« skih velikih možeh pisali na zadnjih straneh, in sicer v kratkih sestavah in v drobnih črkah. Aškercu pa se je po« srečilo, da je vse to dognal do znanstve« nega raziskovanja in sicer ne po doma« čih pisateljih in učenjakih, pač pa po poznavalcih in pripadnikih tiste litera« ture, o kateri se je že razpravljalo.
Kako pa je Aškerc to znal, naj pri« čajo pisma, ki so zanimiva tudi za po« znavanje Aškerca samega.
Lj. 29. XII. 1898.
Čislani gospod profesor!
Oprostite, da se Vam še le danes oglašam! O božičnih praznikih sem bil zadržan. Pred vsem: srčna Vam hvala za lepe poljske knjige, ki ste mi jih poslali v dar.
Zdaj se bom pač moral začeti učiti poljskega jezika, saj imam Vašo gramatiko.
Lepa je antologija novejših poetov poljskih. V priliki prevedem kaj iz nje.
Ker moje lirske in epske že imate in ker ste želeli samo balade in romance, pošiljam Vam torej samo toto prvo knjižico v spomin. Nekaj tiskovnih hib sem tu in tam popravil. Zaradi Zvona' in Naroda bom govoril v administraciji, da Vam lista do-pošljejo v oceno.
Gospodje, ki ste jih pozdravili Vi, vračajo Vam svoje pozdrave.
Fotografije svoje Vam pa ne morem še poslati, ker jc — nimam, Ne dam sc rad fotografirati... pa, kadar me premaga »skušnjava« in bom imel kako sliko svojo, dobite jo ...
Medtem se Vam pa prav lepo zahvalju-iem za Vaš portret, ki mi ostane vsegdar jeden zmed najdražjih moje zbirke.
Upam, da ste se v Zagrebu dobro imeli. Saj Hrvati so v Zagrebu veliko gostoljub-nejši in prijaznejši nego mi Slovenci. —
Kaj pa je z Vašim projektom glede tistega časopisa v raznih slovanskih narečjih?
Gangl priredi prihodnje leto I. slovensko umetniško razstavo v Ljubljani. V »Narodu« je že izdal poziv svojim kolegom.
Kadar mi dopisujete, prosim, pišite mi po poljsko, jaz Vam pa bom dopisoval v slovenščini. Glavna stvar je, da se razumemo med seboj. In to je prav lahko mogoče, če se količkaj spoznamo in se trudimo študirati bratovske dijalekte. Ljubimo se! Srečno novo leto Vam želi s posebnim spoštovanjem in z bratovskim pozdravom
A. Aškerc.
Ljubljana, 10. X. 1899,
Čislani g. prof. dragi prijatelj!
Prejel sem Vaše pismo in karto Vašo.
Kar se tiče žurnalističnega shoda v Kra-kovu, sem bil povprašal, če pojde kdo, no reklo se mi je, da ne pojde nihče. Zakaj ni bil šel nihče, — ne vem. Častno to gotovo ni za nas.
Glede zamenjavanja »Naroda« z »Reformo« sem tudi govoril z merodajnimi osebami. Odgovorili so mi, da je že vse v redu in da se »Slov. Narod« že pošilja v Krakov k Reformi.
Jaz životarim po starem. Kadar se mi kaj ljubi, tudi kaj pišem.
Letos v jeseni sem bil v Rimu, v Ne-apolju, v Pompejih na Cipriji in v Floren-eiji.
Kaj sem videl lepega, zanimivega! Kako energično ljudstvo so bili ti Rimljani. Kaki umetniki so bili Grki. Brže! In vsa Italija je samo velik umetniški muzej, živa šola za vsakega izobraženca. Škoda samo, da nisem potoval že v mladih letih v Italijo. No, tudi sedaj vpliva ta izlet jako ugodno na mojo dušo.
Mi živimo v jako kritičnih časih. Če sc Slovani sedaj ne oklenemo drug drugega, zgubljeni smo. V najhujšem položaju nahajamo se mi mali, prezirani Slovenci. Naša »žlahta« je na Dunaju že veliko napak napravila. Mi se zanašamo le na Vašo ljudsko stranko; da ne bo paktirala z našimi nasprotniki, ampak držala zmerom s Čehi in z ostalimi Jugoslovani..
O Vi Poljaki ste gospodje! Imate dve univerzi, mi pa niti ene slovenske srednje šole! Popolni berači! — Poročajte nam kaj za »Zvon« o poljski literaturi.
Bog Vas živi! S spoštovanjem in s pozdravom bivam Vaš udani
(Aškerc).
Ljubljana, dne 11. IV. 1900.
Čislani gospod profesor in prijatelj!
Sienkiewiezevo št. »Tygonika« sem prejel, a oprostite, da je nisem še omenil v Zvonu. Prvič ravno ni bilo prostora za to in drugič bi to našim čitateljem malo pomagalo samo omenjati Vašega velikega Si-enkiewieza, ne da bi se obenem podala temeljita študija o njem. Moj program, ki ste ga čitali v januarski številki je, da se podajo našim ljudem poučni essayi o slovanskih književnikih. Jaz bi Vam bil jako hvaležen, če bi Vi naprosili v mojem imenu kakega krakovskega poljskega pisatelja, ki bi mi napisal studijo o Sienkiewiczu, ki ga tudi mi precej dobro poznamo. Študija naj bi ne bila predolga — za jeden članek. In drugič Vas prosim, da mi preskrbite članek — essay — o najnovejši p o 1 j s k i k n j i-ž e v n o s t i sploh. Mi Slovenci in Poljaki se tako malo poznamo! Ali ni to žalostno? Seveda bi mi bilo ljubše, ko bi ga dali že
tam v Krakovu prevesti na naše narečje, no, če ga pošljete čitljivo — »leserlich!« pisan članek v poljščini, ga dam tudi jaz prevesti. Jaz seveda ne poznam, žalibog, Vaših literarnih pisateljev, da bi se mogel sam obrniti s prošnjoj do njih, pa zato mi morate storiti Vi to bratovsko ljubav! Morebiti mi spišete sami kaj takega, kar si želim? Prosim lepo! Danes Vam pošiljam tri dramatične poskuse v eni knjigi. Izmajlov se vrši pri Vas na Poljskem. Igra ni pisana z nai d nega stališča, in zatorej ne smete biti hudi, če na pr. Vanda ni ravno značajna Poljakinja. Drama je socijalna in o b č e č 1 o v e š k a. Ali lepa je Vanda, jako lepa ženska! Ako bi moje poskuse hoteli igrati v Vašem teatru, bi me veselilo! Bog Vas živi! Veselo veliko noč!
Vaš slovanski brat
Aškerc.
Ljubljana, 14. V. 1900 Čislani prijateli!
Vam in gospodu prof. Mazanowskemu se prav lepo zahvaljujem za članek o poljskih novelistih. Križ pa je, velik križ s pre-voditelji. Dosedaj ga še nisem našel pisatelja, ki bi mi mogel prevesti Vaš poljski članek. Pri nas je malo ljudi, ki bi se pečali s poljskim jezikom. No, najdem ga že prevo-ditelja, če ne v Ljubljani, pa kje drugje.
Administrator Lj. Zvona mi je danes rekel, da Vam pošlje te dni 20 gld. (= 40 kron) za članek, katere blagovolite izročiti gospodu Mazanowskemu. Zvon plačuje tiskano stran po lgld. Vam se bo to malo zdelo, ko ste veliki in bogati; mi smo pa mali. Natanko še ne vemo, koliko tiskanih strani bo dal rokopis. Ako bode več, kot 20 stranij, Vam še pošlje tiskarna. Pleteršni-kov slov. nem. slovar dobite kot literat in posrednik med Poljaki in Slovenci po znižani ceni za 8 gld. oba dela; tako so mi rekli. Morebiti bi si ga naročila Vaša g i -m n a z i j a ali tudi univerza? Saj bi ga včasi potrebovali Vaši učenjaki. I del (A—O) šteje 883 II del (P—Ž) pa 978—IX. stranij. Zaradi slovarja se blagovolite obrniti na g. Evgena Laha, tajnika (sekretarja) »Slov. Matice«.
Ako bi se kateri izmed mojih dramatičnih poskusov hotel inscenirati v Vašem gledališču, bi me veselilo. Žalostno je, da smo si mi Slovenci in Poljaki tako tuji. Jaz hočem v »Zvonu« naše rojake seznaniti z essayi o Vaši literaturi. Sicer pa kakor veste, mi v prevodih precej dobro poznamo nekatere Vaše noveliste, posebno S i -enkiewicza. Za Sienkiewiczev essay bi bilo nekoliko pozno, čakati do jeseni. Posnamem pa po Černega članku v »Slov. Pre-hledu«. Seveda bi imel najrajši, če bi mi kak Poljak, torej prof. Mazanowski napisal essay o S i e n k i e vv i c z u, pa vedeti bi moral, kdaj bi ga mogel dobiti in koliko bi zahteval on zanj. Ljubše bi mi bilo tudi, če bi ga pisal v nemškem jeziku. (Sramota za nas.) Prosim, kdo je Bazikiewicz-Lewicki, ki razpošilja neke listke za Sienkiewiczev jubilej!?
Z najl. pozdr.	A. Aškerc.
Opomba: Članek: Ant. Mazanowski: Najmlajši poljski novelisti je izšel v Lj. Zvonu 1900 v dveh številkah in sicer na str. 564—571 in 611—628. Članek pa je prevel M. P. (Podravski).
Ljubljana, 10. VI. 1900.
Velecenjeni prijatelj!
Ravno sem pisal notico o jubileju Vašega jagelonjskega vseučilišča za Zvon, ko dobim Vašo razglednico. Vašo univerzo sem videl 1. 1889. Častitam Vam na lepi velepo-membni slavnosti!
O Vi srečni Poljaki!
Za članek g. profesorja Mazanowskega sem že našel prevoditelja.
Prosim, recite mu, naj mi spiše čimprej tudi kratek essay o Sienkiewizu. Ta spis je lahko za polovico krajši (um die Hälfte kürzer) nego njegov spis o poljski književnosti. In če ne utegne (= Zeit haben) je spis lahko še krajši (noch kürzer), samo da bo jedrnat (bündig) in aktualen.
Glavna stvar je, da dobim spis o Sien-kiewiezu od Poljaka; to je važno za Zvon in bo našim čitateljem imponiralo!
Kratko pa dobro!
Prosim Vas, g. profesor, uslišite mi prošnjo in posredujte (vermitteln) zame pri g. Mazanowskem.
Bodite tako ljubeznivi in odgovorite mi na mojo prošnjo. Priporočam se Vam z odličnim spoštovanjem in z lepim pozdravom udani	A Aškerc.
P. S. Poklon gospodu Mazanowskemu.
Ali prevaja kdo mojega »Izmajlova«?
A.
Ljubljana, dne 17. VI. 1900.
Velečislani gospod profesor in prijatelj!
Prejel sem danes lepo črtico o Henriku Sienkiewiczu', za katero se Vam in g. Stei-nu, ki jo je spisal srčno zahvaljujem! Essay o poljski književnosti (prof. Mazanowskega) se že prevaja (v Trstu); upam, da bom mogel objaviti I. del v avgustovi številki »Zvonovi«. »H. Sienkiewicz« bi prišel potem septembra na vrsto. Naši čitatelji pa bodo zelo veseli in prijetno iznenadeni, ko bodo čitali spis, ki ga je spisal v izvirniku za Zvon Poljak.
Jaz se nikakor ne kapriciram, da bi morali kako mojo dramatično reč prevesti ali celo uprizoriti v Krakovu. Vprašal sem Vas zadnjič glede »Izmajlova« le zato, ker ste sami o tem pisali, da morebiti prevedete kaj česa. Moji dramatični spisi so samo prvi poskusi v tem žanru in jim ne pripisujem ni-kake velike literarne vrednosti. Največ poezije v »Tujki«, največ satire v »Redu sv. Jurija«. Veliko več vredne so moje poezije (I. II. III. del)... Prosim Vas. gospod, povejte o priliki g. prof. Steinu, da dobi honorar, čimprej mogoče; ako ne poprej, pa gotovo potem, ko izide njegov essay tiskan v Zvonu. Dotično številko Zvonovo mu do-pošljemo, da bo videl, kako lice ima njegov spis v našem narečju.
Se nekrat se Vam prav lepo zahvaljujem, da ste ustregli moji prošnji, pozdravljam Vas bratovsko ter ostajem z vsem spoštovanjem
Vaš udani	A. Aškerc.
Opomba: Spis o Henriku Sienkowiczu, ki ga je napisal Ignacij Mieczyslaw Stein, prof. v Wadowicah na Poljskem, je bil pri-občen v Lj. Zvonu 1900. na str. 495—504.
Prav v tem letniku pa je izšel tudi članek Pismo E. Korytka F. L. Celokowskemu, ki ga je za Lj. Zvon napisal V. A. Francev,
vseuč. prof. v Varšavi. Ta članek je Aškerc omenil že začetkom leta, ko je prevzel uredništvo.
Ljubljana, 6. IX. 1900.
Veleeenjeni gospod profesor, čislani prijatelj!
Kratko prošnjo imam danes. Prosim, pošljite mi nekaj statističnih podatkov o Vaših poljskih bibliotekah.
1.	Koliko zvezkov (knjig, brošur, rokopisov, časnikov) šteje vaša jagjelionjska biblioteka (na vseučilišču)?
2.	Ali je v Krakovu še kaka druga znamenita, bogata biblioteka?
3.	Ali je v Krakovu kaka takozvana javna ljudska biblioteka, kakršne se nahajajo v Ameriki, na Angleškem, v Nemčiji, na Dunaju?
4.	Sploh podatkov bi prosil tudi glede Lwowa, Warszawe, Černovic .. . sploh glede drugih večjih poljskih mest.
Prosim čisto suhih statističnih dat. Članek sestavljam o bibliotekah sam. Posebno me zanimajo ljudske knjižnice ... Steinov članek o Sienkiewiczu je izšel (v avgustovi št. »Zvona«), Mazanowskega članek »Najmlajši poljski novelisti« (1. del) je natisnjen v tej, septemberski, II. del izide v oktober-ski št. Oba članka jako ugajata našim čita-teljem. Gospodoma: Steinu in Mazanowske-mu sem naročil doposlati dotična Zvona. Hvala Vam za enkrat za Vaš trud.
Ali se je naš pesnik Prešern kdaj prevajal na poljski jezik? Kdo ga je prevajal? Kaj je prevedenega in kje, v katerih časopisih? Jako, jako bi Vam bil hvaležen, ko bi mi mogli kaj povedati o poljskih prevodih Prešernovih poezij! Kakor vidite iz priloženega prospekta, potreboval bi tak članek za 12 št. Ljubljanskega Zvona. Ako ne utegnete Sami napisati takoj članka, prosim, da bi mi ga preskrbeli kje pri kakem drugem pisatelju poljskem. V vaši univerzitetni biblioteki gotovo vedo, če je bilo sploh kdaj kaj prevedenega iz Prešerna na Poljski jezik. Oprostite, da Vas tolikrat nadlegujem! A kaj hočem? Vi ste naš slovenski konzul v poljskem Krakovu. Upam torej, da uslišite današnjo mojo prošnjo, ter ostajem z vsem spoštovanjem in najlepšim pozdravom Vaš udani prijatelj A. Aškerc.
Opomba: Podatke o ljudskih knjižnicah je Aškerc iskal za svoj članek, ki ga je tudi priobčil 1. 1901. na str. 637—642. A. Aškerc: Ljudske knjižnice, in kjer omenja, da mu je podatke za Poljsko poslal Zawilinjski. Glede Prešerna v Poljščini pa je napisal dr. K. Štrekelj drobno notico na str. 507. Lj. Zvon 1901.
Uredništvo »Ljubljanskega Zvona«
Ljubljana, dne 20. X. 1900.
Čislani gospod profesor in prijatelj!
Hvala Vam lepa za podatke o ljudskih knjižnicah etc poljskih! Pošiljam Vam prav rad na Vašo željo to-le v hrvatskem jeziku pisano temeljito monografijo o Prešernu. Poleg Levčeve (prof. Leveč) razprave v (dunajskem) »Zvonu« (ki pa je razprodan) je ni boljše študije o Prešernu nego je tota, ki jo je spisal Slovenec dr. Celestin. Celestin je bil, kakor Vam utegne biti znano, nekaj let profesor na Ruskem. Potem je prišel v Zagreb za gimnazijskega profesorja in docenta ruske literature na zagrebški univerzi. Bil je nenavadno izobražen mož in fin este-tiški kritik (čeprav je bil včasih malko pre-abstrakten in predoktrinaren). Glaserjevo zgodovino slovenskega slovstva, kjer je seveda tudi životopis Prešernov in kratka ocena njegovih poezij, imate pa tako sami, ker ste naročeni na Matico Slovensko. Poezije Prešernove imate? Podoba Prešernova v Ce-lestinovi brošuri je jako slaba! Kadar dobim kako boljšo podobo, Vam jo gotovo pošljem. Clicheja (?) nimam. Prešernova jubilejna številka Zvonova (decemberska) bode lepa, ako se mi vse posreči, kar nameravam. Številka bode ilustrirana. Gradiva bode tudi precej zanimivega izpod peres dobrih pisatelj ev... Za poljsko literaturo bi rad imel stalnega referenta, ki bi mi poročal o najvažnejših publikacijah. Ad interim pa bi rad, da mi kak poljski literat napiše essav o najnovejši poljski poeziji. Prosim, svetujte mi, čislani prijatelj, koga naj naprosim: gospoda Mazanowskega ali g. Steina? Ali koga drugega? Ako mi pa Vi sami koga naprosite tam v Krakovu, Vam bodem iz srca hvaležen. Rad bi pa to izvedel vsaj do srede novembra, da bi mogel potem »program« za novo leto na-
znaniti čitateljem, kaj vse pride na vrsto 1. 1901.
Članki gospodov: Mazanowskega in Steina so tukaj vzbujali pozornost, ker so bili originalni poljski članki in pisani temeljito. Zato bi rad imel za bodoče leto študijo o poljskih poetih, ki jih imate toliko in tako izvrstnih! Napel bom vse moči, da bode tiskarna poljskim pisateljem boljše honorirala spise nego letos.
Saj mi boste storili to uslugo in mi poiskali pisatelja, ki mi napiše do srede novembra essay o najnovejših Vaših pesnikih in pesnikinjah —- kajne da?
Zahvaljujem se Vam iskreno za Vaše letošnje bratovske usluge ter prosim, da ostanete še zanaprej naš »slovenski konzul« v Krakowu! Z vsem spoštovanjem in z najlepšim pozdravom
Vaš udani	Ant. Aškerc.
P. S. Rad Vam izkažem vsako uslugo, ki bi je Sami potrebovali in slovenicis.
P. S. Pernhardt, čigar razglednice Vam prilagam, je bil Slovenec (začetkom tega stoletja).
Opomba: Mazanowski je v resnici napisal članek o moderni poljski liriki. Izšel je v Lj. Zvonu 1901, str. 403—409 in str. 453 do 458.
Ljubljana, 5. XI. 1900.
Velecenjeni gospod profesor in prijatelj!
Prešernova slika, ki ste jo dali odtisniti na razglednici je še precej dobra; lahko jo objavite. To podobo je slikal na olju neki Kurz von Goldcnstein, a Krapellur (?) jo je samo reproduciral na Bambergovi izdaji Prešernovih poezij. Tudi Zvon prinese Prešernovo podobo po Goldsteinovi sliki. Srčna Vam hvala, da ste pridobili gospoda prof. Mazanowskega, da mi napiše essay o najnovejših poljskih poetih. To bo zopet nekaj zanimivega za naš list: originalen poljski članek!
Prilagam zahvalo gospodu prof. Maza-nowskemu, ki mu jo blagovolite v priliki izročiti.
Zdaj imam veliko posla z deccmberskoj številkoj, ki bode lepa.
Klanjam se Vam in Vas srčno pozdravljam
Vaš udani Aškerc.
P. S. Priloženi sliki sta narejeni po marmornatem kipu (portretu), ki ga je izklesal naš najboljši kipar Alojzij Gangl. Eno sliko dajte g. M-skemu.
Uredništvo Ljubljanskega Zvona
Ljubljana, dne 18. XII. 1900.
Velecenjeni gospod profesor, čislani prijatelj!
Kraj in Novo Reformo sem ravnokar prejel, hvala Vam lepa.
Čital sem Vaše članke in se Vam zahvaljujem za veliko prijaznost, da obračate pozornost svojih rojakov na nas skromne Slovence. Z albumom sem imel precej skrbi in dela. Moral sem veliko prositi, predno so mi dovolili v tiskarni, kar sem zahteval. Ko bi bilo šlo vse po moji volji, bil bi album še lepši, a, žal, rekli so mi da budžet ne dopušča večjih izdatkov. Hotel sem še več pol, hotel sem tudi m u z i k a 1 n o prilogo, faksimile kake Prešernove pesmi — toda ni šlo! Tudi več ilustracij mi niso dovolili.
Ker leto doteka svojemu koncu in kmalu pade v morje večnosti, se Vam ob tej priliki še enkrat zahvaljujem, da ste svojo slovensko konzulatsko službo opravljali s tako ljubeznijo do naše literature.
Prosim Vas, da ostanete še v bodočem letu naš konzul na Poljskem! Prof. Maza-nowski mi je poslal lepo studijo o moderni poljski literaturi, ki se že prevaja na slovenščino. Članek izide čimprej mogoče — bržčas februarja. Gospod Mazanowski naj oprosti, da se mu honorar še ni poslal! V tiskarni so sc zaradi albuma zakesnili in imajo čez glavo skrbi, da ne morejo vsem sotrudnikom takoj poslati honorarjev. Administracija prosi gospoda Mazanowskega, naj potrpi do novega leta. Po praznikih se vse uredi, kar je potrebno. Želim Vam vesele božične praznike in srečno novo leto, Vam in narodu Vašemu! Quod felix, bo-mum faustumque sit! Z najlepšim pozdravom
Vaš Aškerc.
Gospodu Mazanowskemu lepe pozdrave!
Uredništvo Ljubljanskega Zvona.
Ljubljana 11. II. 1901.
Čislani gospod profesor in prijatelji
Vaše prijazno pismo sem prejel. Ne čudim se, da so tukajšnji klerikalni fanatiki intrigovali v Krakovu zoper Zvon in zoper mene, da bi gospoda Mazanowskega odvrnili od Zvona. Ta svojat drugega ne zna kot spletkariti. Jezi jih pač, da ima Zvon odlične sotrudnike med vsem Slovani. Sama zavist! Pa tudi vidva z g. Mazanowskim se menda nista preveč čudila.
Hvala lepa, da ste prevedli moji igri na poljščino. Sedaj Vam nimam kaj poslati, ker ničesar izgotovljenega nimam. Ako jed-nodejank nečejo predstavljati v Krakovvu, morebiti bi jih pa hoteli v Lvovu ali v kakem drugem poljskem gledišču. Morebiti bi Vaše prevode sprejel kak poljski žurnal. Kar mi pišete o Varšavskih »Slovanih« je res žalostno. Če imajo tam takšne abderitske nazore o duševni vzajemnosti, potem so pač zaostali za 100 let! Mieckiewicz, Sienkiewiez, Slovacki, Prus, konopnicka, Tetmajer, Ry-del, Matejko ... itd. in infinitum so Vaši in naši. Puškin, Lermontov, Tolstoj, Turgenjev niso samo Rusi, ampak slovanski pisatelji sploh. Zato smejo tudi naši pisatelji in pesniki biti Vaši. Čudno, da tega v Varšavi nekateri ne razumejo ... Vaš »Poradnyk Jezykowej« omeni kak tukajšnji filolog (dr. Ilešie) v eni prihodnjih številk. Na platnicah sem že potrdil prejem. Ravno danes sem govoril z dr. Tominšekom (filolog), da naj bi tudi naši profesorji posnemali Vaš zgled in izdajali nekaj takega kar je Vaš »P. J.« Pokazal, sem mu Vaš mesečnik, ki se mu je zelo dopadel. V nekaterih časopisih sem čital da je dr. Lecijejevski izdal monografijo o Prešernu. Zvon njegove knjige ni dobil, kar mi je jako žal. Jaz niti ne vem, kje biva dr. L. Ali bi bili Vi g. profesor tako prijazni, da bi mu pisali karto in mu rekli, da bo Zvon jako rad naznanil njegovo knjigo, ko bi jo prejel od avtorja... Bog Vas poživi! Z vsem spoštovanjem in z lepim pozdravom
Vaš Aškerc.
P. S. Tukajšnji Vaši znanci Vas pozdravljajo.
Velečislani prijatelj!
Hvala Vam za Czar in Novo Reformo! Čital sem z zanimanjem. Danes pa imam do Vas jako nujno prošnjo! Na neki novi mestni šoli hoče naš župan dati napisati zunaj na fasadi imena slavnih slovanskih pedagogov. Prosil bi Vas, da bi mi imenovali najslavnejšega poljskega pedagoga, čigar ime pride poleg Komenskega etc. tudi na pročelje tukajšnje slovenske šole.1 Prosim čimprej mogoče! Z vsem spoštovanjem in najlepšim pozdravom
Aškerc.
Lj. 31. V. 1901.
Velečislani prijatelj!
Hvala Vam lepa za Vaše obvestilo o poljskem pedagogu. Sedaj pa bi rad vedel še ime največjega ruskega pedago-g a. Jaz sem predlagal, da se na to mesto postavi Tolstoj, ki je res velik »pedagog« v idealnem smislu. Ali veste Vi, g. profesor, morebiti za kakega ruskega slavnega pedagoga-strokovnjaka? Tam v Krako-vu pač lahko zveste tudi to in se Vam tudi za to poročilo že vnaprej zahvaljujem. Najlepši pozdrav!
A. Aškerc.
Lj. 6. VI. 1901.
Uredništvo Ljubljanskega Zvona
Ljubljana, dne 21. VI.1901.
Čislani profesor, dragi prijatelj!
Hvala lepa za pedagoge! Mi bi radi imeli za prihodnjo sezono v jeseni kako dobro veseloigro poljsko. Prosim, bodite tako dobri, pa mi pošljite kake tri najboljše kratke poljske drame novejših poljskih pisateljev.2 Drame bi seveda morale
1 Tu misli šentjakobsko šolo v Ljubljani. Izmed Rusov nosi ime Tolstega.
biti takšne, ki bi zanimale naše slov. občinstvo, torej ne bi smele biti specifično poljske ampak bolj občečloveške. Jedna naj bi bila resna igra, tragedija ali drama, dve pa najboljši veseli igri z enim aktom ali več akti. Knjige mi blagovolite poslati ali po poštnem povzetju ali pa iran-co. Jaz Vam potem pošljem denar zanje. Pri tem mi blagovolite povedati kam, na koga bi se moralo naše gledališče obrniti zaradi koncesije za uprizoritev (inscenacijo)?
Ljubši so nam krajše igre, 4., tri-aktne, dvo in 1 aktne drame bi dal takoj prevesti, ker potrebujemo za reportoar. Znano pa nam je, da imate v Vaši književnosti izvrstnih dramatikov (grof Feredro? v pismu nečitljivo!) ind. Priporoča se Vam z vsem spoštovanjem in z lepim pozdravom vdani
A. Aškerc.
V letniku 1902 Lj. Zvona, ko je bil Aškerc zadnje leto urednik, nahajamo še en poljski spis, ki je bil poslan Zvonu na Aškerčevo pobudo. In to: Iz zgodo« vine narodne poljske dramatike: Jan Fr. Magiera. Prevedel P. M. Podravski. Glej Lj. Zvon 1902, str. 635—638; v naslednjih letnikih pa je o Poljakih poročal večino« rna dir. Fr. Ilešič, nič več pa kdo od Po« ljakov samih.
Čeprav nosi ta s,pis naslov: Aškerc kot urednik Lj. Zvona, pa še ni rečeno, da sem hotel Aškerca kot urednika pri« kazati v celoti. Ne, samo v drobcu, v pismih, da ga spoznamo kot Stovana in človeka, ki je v Lj. Zvon privedel polj« ske učenjake in nam v tem poljsko knji« ževnost znatno približal.
2 Aškerc je bil tedaj v dramatskem društvu in je zato ta vneta briga tembolj razumljiva.
Soneta
Janko Pola k, Ljubljana
V kavarni danes sem sedel pri mizi; nasproti meni elegantna dama ... Kot jaz se dolgočasila je sama in se igrala z jantarji na nizi.
In kot je običajno v taki krizi, razvname govor se oči med nama ... Ne dolg! •— In kar namigne mi z rokama, da naj pogledam jantarje od blizi.
»Kdor mene vzljubi, se ne dolgočasi!« —• Zardel sem ... Ona se je nasmehnila ... »Otrok neumni!« rekla je počasi
in tiho kot bi v zrak samo dahnila... Jaz plačal sem, oblekel se in šel sem in lep večer brez grešnice imel sem —
2.
In kot nekoč iz morja Navzikaja stopila, dražestna, boš iz kopeli... Blesteli bodo v rosi udki beli kot cvetje v roži, kadar jutro vstaja ...
Kakor boginje iz Parnasa raja, kjer svoje dni bogovi vsi veseli so v ljubezni plesu gibčno se vrteli, podobna volja v mislih se poraja.
Ko Odisej bi mogel danes biti, da videl bi v najlepšem te nakiti poprej, ko boš v tenčico se zavila! —
Zaman želje!... Ni Parnasa v Ljubljani in Odisejev tu se vsaka brani; le Kreza rada vsaka bi ljubila ...
Sam	Danko Polak, Ljubljana
Črez polje fant gre v temni gozd, kjer smrečice šume; črez polje fant gre v temni gozd, teško mu je srce.
Crez polje fant gre v temni gozd, kjer ptičice pojo; črez polje fant gre v temni gozd, mu v duši je težko.
Imel je fant... Kaj? — Ljubico, lepo kot v maju cvet .. Imel je fant... Kaj? — Ljubico, kraljico vseh deklet...
In vasoval pri ljubici je dolga leta tri in vsa ta dolga leta tri zamudil ni noči.
A zdaj pohaja v gozd teman, kjer križ stoji lesen; a zdaj pohaja v gozd teman naj dan bo lep, meglen.
In tamkaj v gozdu križ lesen kaj fantu govori? — Ljubezen prave prav nikjer brez grenke boli ni!...
Pesmi pozabljenih
Radivoj Rehar, Maribor
Delavnica
Štirje tisoči dlani, štirje tisoči pesti, trdih, žuljavih pesti, padajočih udar na udar . ..
A za trdimi dlanmi, za jeklenimi pestmi dvoje tisoč živih src, dvoje tisoč jedkih ran, krvavečih dan na dan ...
Dvoje tisoč živih duš, dvoje tisoč rdečih rož: v mrak dehtečih bolnih rož: v vsaki tisoč praznih sanj, v vsaki tisoč verovanj . ..
Ali nisi mimo šel, nikdar mimo tod, Gospod, da bi blagoslovil rod dvoje tisočev življenj, dvoje tisočev trpljenj?
Kolonija
Okna ko obupane oči, vrata kakor zevajoča usta, cesta žalostna in pusta in nad njo
težko sajasto nebo ...
Žene ko ocvele starke, hčerke brez ljubezni žarke, deca revna vsa in suha, kakor kruha skorja tenka,
ki jim reže ga usoda grenka.
O in mimo oken, vrat, mimo ocvetelih žen, mimo mater, hčerk, otrok, krade strašen, srepook slednji dan se, slednjo noč, sikajoč kakor gad,
sam vladar —- brezsrčni glad . ..
Ruše
Sivi zidovi ko siva smrt, žalostni kakor jesensko nebo; v oknih — pošastno krvavih očeh — zublji ognjeni žgo
zjutraj, opoldan in noč za nočjo .. .
♦
Zjutraj, opoldan in noč za nočjo palijo živa telesa ljudi, pijejo toplo rdečo jim kri, da ko poslednje se ure iztečejo, v noč opotečejo skozi goltanec se vrat samo še bledi, izžeti,
s kožo presoj no odeti človeški skeleti. . .
Sivi zidovi ko siva smrt,
sivi zidovi, ki srca žro
zjutraj opoldan in noč za nočjo .
Cavalleria rusticana
lanko Samec, Maribo
Prazničen dan ... In ljudstvo vre od maše v rut belih in svilenih kril frfotu. Veselo škornji škripajo po potu v prelepo pesem govorice naše.
Obstal metulj je sredi žitne paše, umolknil ptič je na lesenem plotu —-Se kraj potoka na drhtečem protu zaljubljeno več križavcc ne jaše!
O, kaj bi tudi spletal svoje mreže, ko fantov trop pogledov svetle niti na vse strani čez pota vaška veže!
Sramu dekletom moči ni zakriti,
saj vsak od njih z očmi po tisti streže,
ki bo od njega morala roditi . ..
Vesela pesem, godba, krik in smeh . .. Kak drzno v klanec hrzajo konjiči in živo pokajo nad njimi biči, da daleč čuje se po treh vaseh!
Tako gremo se svate pri možeh, ko nas v srce ljubezni zelo piči! Sedi nevesta vzad pri svatcu — priči in komaj zadržuje jok v očeh.
II.
A ko dospe k svetosti se oltarja, veselje kar samo od sebe utihne; le zvon glasno v poročno pesem udarja.
Doma nevesta na skrivaj pa vzdihne ob misli na polnoč in gospodarja: Kaj bo, ko s trdno roko luč upihne?
V Sremu
Samo polja, polja... A v ozadju šume, ki ob njih se Fruška gora boči. V solnčnem dnevu že oko razloči Mitrovico in obrise Rume.
Tod nekoč zbesnelih ljudstev trume pile so podnevi in ponoči lastno kri si, kot se vino toči kar po vedrih med vesele kume.
Zdaj pa duh končanja v zemlji drema in človeka človek več ne črti, ko da smrti dosti je obema.
Polja z zlatom so pretkani prti, ki nad njimi v solnčni luči vnema se življenja sok na sremski trti.
Semeni voz v mestu
Maksa Sams a, Gorica
Senčni voz čez ulico se maje — za njim spomin na davne ljube kraje, vonj rož in trav otožno vame veje ... — Vse v daljo gre — in sama sem kot
preje .. .
Spominjaš se
Spominjaš se ivanjega večera, ko tam na gori kres je plapolal — midva molče kraj njega sva sedela?...! Ves čar večera duša je objela, kresnice murnom svetile so k svadbi. ..
Zdaj je jesen — na jug spo ptic krdela, za divji ples si veter listje išče ... Kjer kres je bil — le kupček je pepela a srci najini — sta pogorišče ...
Poldan v Gorici
Kostanjeviški zvon brni poldan ... Nad mirnim mestom svetel aeroplan .! v neba sinjini v smelih lokih kroži...
Sedanjost moja je na križ razpeta, bolest brez mej bodočnost mi obeta, za vsem kar bilo je — se duši toži.
Krivda
Maks Simončič, Ljubljana
Pred vrati je Metka trenutek po* stala.
Po ulicah so že užigali luči, toda po* slopje pred njo je ležalo v temi, in v zid vtesnjena, zamrežena okna so so* vražno zrla na njo.
Po vsem telesu je čutila velikansko utrujenost in le s težavo je dvignila ro* ko. Rezek zvok je presekal tišino za ob* zidijem in v neki čudini, nepojmljivi grozi se je Metka oprijela zvonca, hoteč udu* šiti njegov glas.
Nekaj časa je stala tam nepremično in prisluškovala. Odjek podkovanih čev* ljev se je bližal vratom, zarožljali so ključi in vrata so se prihuljeno odprla. Ozek trak svetlobe je hušiknil v njo in se razlezel preko ceste. V njegovi svetlo* bi je zagledala Metka bradat obraz paz* nika. Spraševal jo je nekaj, toda ni ga razumela. V roki je držala zmečkano brzojavko, ki ji je bila dostavljena zju* traj. Potisnila mu jo je v roko in potem zopet obstala nepremično, kot prikova* na na mestu.
Šele čez nekaj časa se je opogumila in stopila za paznikom v vežo. Vrata so se za njo sunkoma zaprla. Vrvenje ulice je utihnilo in objela jo je grobna tiši* na. Pred njo je zijal dolg, slabo razsvet* ljen hodnik, poln temnih, pošastnih senc, ki so se vlačile iz kota v kot. Z nego* tovimi, opotekajočimi koraki je sledila pazniku. Popolnoma brez misli.
V sprejemnici so jo preiskali. Če ni* ma kakšnega orožja. Ali strupa? .. . In potem zopet naprej. Skozi železna vrata v notranjost jetnišnice. Pred nekimi vrati je zagledala dva paznika. Vsak s samokresom ob pasu. Iz odprte celice je lil širok pramen svetlobe (preko hod* nika.
In potem je zaslišala njegov glas. Govoril je z nekom.
Obstala je. Po telesu ji je polzel mraz in vztrepetala je pod pritiskom strahu, ki ji je oklepal vso notranjost. Nekdo ji je ponudil kozarec vode. Ho* tela je piti, toda krč ji je stiskal čeljusti in voda ji je počasi polzela v nedra. Nje* na mrzlina jo je predramila. Počasi se je zavedla in opirajoč se na stražnikovo roko stopila naprej.
Zagledala ga je.
In on njo. In še je slišala njegov krik, potem pa jo je objela tema ...
Ko se je zdramila, je zagledala nje* gov obraz, sklonjen nad njo. Ni se takoj zavedla, kje je. V obupu se je oklenila njegovega vratu. Iz oči so ji lile solze tiho in nevzdržno.
Počasi se je umirila.
Potem ji je pripovedoval. Počasi. V presekanih besedah. Brez olepšave. Človek, ki mora umreti, ne laže. Tudi kako ga je ujela ona druga. — V začet* ku se ji je upiral. Ne dolgo. Strast ga je premagala in pozabil je ženo in otroka. —• Ko jo je dodobra spoznal, je bilo že prepozno. Okužila mu je dušo in telo.
Vpričo njega je vabila moške v sta* novanje. Odpustil ji je. Beračil za nje* no ljubezen. Posmehovala se mu je. Še ženo naj pripelje. Sveža je še in lahko bo privabila več moških. Tudi bo v dveh zabavne je... Ni več vedel, kaj de* la. Ko je zagledal nož v njenih prsih, se je zavedel. Še je živela. Prosila usmilje* nja. Toda umreti je morala. Ne radi njega, temveč radi žene in otroka. Radi ljubezni, katere ga je oropala . ..
Gledala ga je, z očmi vnetimi od joka in zadržane bolesti, a vendar je čutila, kako ji vsa žal in bol, ki se je v
času, odkar jo je zapustil nabrala v nje* nem srou, zgineva ob njegovem pripo* vedovanju. Spoznala je, da ji niti ona druga, niti čas nista mogla ukrasti nje* govega srca, in to jo je trenutno pomi* rilo. Toda samo trenutno, kajti že v na* slednjem hipu je uvidela, da je vse to prepozno. Prepozno za njo in njega. Sa* rno še nekaj kratkih ur in konec bo vse* ga. — Kaj ji pomaga vedeti, da je nje* govo srce še zmiraj njeno, ko bo pa to srce že v najkrajšem času prenehalo biti.
In čeprav ji je bilo to popolnoma jasno, doumeti vsega tega vendarle ni mogla. Če je on grešil, naj ga kaznuje* jo. Toda zakaj mora potem trpeti tudi ona? In njun otrck, njuna Majda? Kaj je zagrešila ona? S kakšno pravico ubi* jajo otroku očeta? Ali ne razumejo, da se bo očetova sramotna smrt vlekla kot prokletstvo skozi vse njeno življenje? ..
Duhovnik, ki je stal do tedaj ob strani, jo je skušal tolažiti, toda ni ga poslušala. — Ne veruje. Tudi njemu ne veruje. — Če je ubijati greh, zakaj se potem postavlja ob stran onih, ki ji ho* čejo ubiti moža?! Kri za kri, življenje za življenje vendar ni božja beseda. In če trdi pismo kaj takšnega, potem laže ali pa je Bog samo blodna izmišljotina.
V	divjem joku ji je telo popolno* ma oslabelo in vsa brezmočna se je zgrudila na klop zraven moža.
Ko se je nekoliko umirila, mu je pripovedovala. O domu, o sebi in hčer* ki. Ni je hotela vzeti s seboj. Je pamet* nejše. Tod.a prinesla mu je njeno sliko. — Kaj ne, kako je zrasla? In kako mu je podobna.
V	mislih na dom je nekaj časa po* zabila moža in ni opazila, kako postaja on vedno nemirnejši. Njegove oči so
neprestano begale k uri, ki je visela na nasprotni steni.
Ob pogledu na njegove blodne oči se je takoj zavedla in tudi njene oči so se prestrašeno uprle v uro.
Kakor neizprosna roka usode sta podrsavala kazalca od minute do minu* te, podeča se drug za drugim z never* jetno hitrostjo.
Z obupnim krikom je planila proti uri, toda moči so ji odpovedale in ne* zavestna je zdrknila k nogam paznika, ki je v istem trenutku stopil v celico ...
Predramili so jo. Skušala se je dvig* niti, toda zmanjkalo ji je moči. In tako je zopet zdrknila na zemljo in obležala. Omamljena, s pogledom uprtim v mo* ža je ležala na tleh.
Videla je njegove oči, ki so pre* strašeno begale od nje k vratom in zo* pet nazaj. Mahoma se je zganil. Nje* gov še vedno sveži, mladostni obraz se je hipoma spačil skoraj do nespoznanja. Prsa so se mu dvigala v težkem, hrope* čem dihanju in vse telo se mu je sese* dlo kakor starcu.
Hoteč mu pomoči, se je pognala kvišku. Z opotekajočim korakom je sto* pila k njemu. Njena prosojnobela. utru* jena roka mu je božajoče polzela preko obraza, ko da mu hoče odgnati vso ono morečo težo, pod katero je klonila nje* gova duša.
Počasi mu je ginila z obraza prej* šnja otrplost. Njegove motne oči so zo* pet oživele in se z veliko, brezkončno ljubeznijo vpile v njen obraz, ko da si ga hočejo vtisniti za večnost. In ona, vsa vesela in srečna, pozabljajoča čas in vse okoli sebe, se je oklenila njegovega vratu in njene poline, napete ustne so se vsesale v njegove v vročem, vseod* puščajočem poljubu. Njeno vitko, a vseeno krepko telo je trenutno pozabi*
lo moreče skrbi in njena skozi mesece in mesece nasilno vdušena strast je is« kala utehe. Kri ji je plala v senca in ji meglila oči.
Tudi njemu, a se je koj zavedel.
Rahlo jo je odrinil.
»Čas je!« jo je opomnil tiho. »Oh, moja mladost, moje ubogo zgubljeno življenje!«
Hotela je kričati, a ni mogla.
Navzoči paznik ji je prigovarjal, naj se umiri, kajti čas (prihaja. Tudi je pa« metnejše in možu bo lažje.
—	Možu?!
—	Kaj pa njej?! Ali nihče ne vidi njenega trpljenja, ne čuti njenega poni« žanja?!
Neka čudna grenkoba ji je napol« nila srce. Grenkoba in sovraštvo. Proti vsem in vsemu, tudi proti možu; toda ko je pogledala v njegov bledi, upadli obraz, spačen v grozi pričakovanja na« silne smrti, je bilo takoj vse kot iz« brisano.
Drgetajoča po vsem telesu se je še zadnjič vzpela k njegovemu obrazu. Še zadnjič je pogledala njegove oči, ki so ji nekdaj pomenile mladost in srečo, lju« bežen in veselje, potem pa je tiho, brez besede odšla za paznikom, ki jo je vo« dil.
Tenak odsvit vzhajajočega solnca je zlatil nebo, toda dvorišče pred njo je bilo še mračno in temno.
Nekdo ji je ponudil stol. Utrujena je sedla. —- V desnem kotu je zagledala kopo ljudi. Tudi žensk.
—• Zakaj so tu? je pomislila. Česa čakajo? Njena uboga, razboljena glava ni mogla v prvem hipu tega doumeti. Toda ko je videla njih mrzlično bleščeče
oči, njih radovedne poglede, ki so se zadevali ob njo, se umikali in zopet pri« hajali, oprezno in prihuljeno, kakor po« gledi zverin, čakajočih plena, ji je bilo naenkrat jasno.
Nepopisna bol ji je stisnila srce. Hotela je planiti v to drhal, ki je prišla, da se naslaja ob pogledu na muke mor« jenega človeka, ob pogledu na muke njenega moža, da jim izbljuje v njih obraze svoj srd, svojo muko, svojo ža« lost, toda ni mogla. Brezmočna je obse« dela na stolu, samo pogled ji je prepla« šeno šinil proti železnim vratom, ki so se v tem hipu škripaje odprla. ..
Preko glav sodnikov, ki so počasi, z nekakšnim hlinjenim ravnodušjem stopali nizdol stopnic, je zagledala ble« di, izmučeni obraz svojega moža. Stopal je med dvema paznikoma s trudnimi, opotekajočimi koraki.
V ušesih ji je začelo brneti in šu« meti in nekaj temnega, hladnega ji je lezlo na oči in ji zastiralo pogled1. Sliša« la je nekoga govoriti, toda glas je bil tih in nerazločen, ko d'a prihaja iz da« Ijave.
Takoj zatem rahel vzklik.
Zavedla se je.
In je še videla, kako se je siva kača ovila okoli vratu njenega moža, se za« žrla v njegovo meso in mu pognala kri v glavo. Dvoje rok se je sklonilo k nje« govim ramam, jih potisnilo navzdol in v krčevitih tresljajih je obviselo njego« vo truplo med nebom in zemljo.
Z naporom zadnjih moči se je po« gnala proti njemu. Nekdo ji je hotel za« staviti pot, toda odpahnila ga je in hi« tek naprej. Med ljudmi, ki so se ji umi« kali, ko da se boje dotika njenega tele« sa(, je hitela naprej. Tema se je zgrinja« la okoli nje in padla je. Glava ji je uda«
rila ob nekaj trdega, hladnega. Kakor podsekana se je zrušila na tla in njene mrzle, brezbarvne ustne so se zarile v umazano, mokrotno zemljo. Tanka nit
Čar noči
Prepreza zemljo temnomoder pajčolan, prevezen ves je z zlatom zvezd ...
Razširja grudi, sladkomehko hrepenenje, pričara pred oči neznani svet. . .
Kje sem? Kdo sem?
Tam v Indiji sem knez. Nad glavo trepetajo palme. Veče piščalke, bobni ropotajo. K.rog mene v plesu bajadere. Roke igrajo se z dragulji...
Po morju vozim ladijo prepolno. Hrumi vihar, — ob jamborju stojim premočen ves, povelja dajem . .. Pristanemo na kopnem, zaigra nam godba. Zvenče kozarci, polni so šampanjca ...
Sedim v Tokiju. Strežejo mi gejšc. Jeguljasto se vijejo krog mene. Pojo, igrajo na tambure. Pričene ena, jo objamem . .. V mračini rožni tone vse krog mene ...
krvi ji je spolzela preko čela. In obleža* la je tiha in negibna, s široko razprtimi očmi, v katerih je počasi ugašalo življe* nje.
Hinko Smrekar, Šiška
Trčim visoko med oblaki.
Drdra motor po sredi jate tic splašenih.
Pod mano morje se viharno peni. ..
Avstralec sem po rodu Noa-Noa. Živim presrečno kakor Adam v raju. Dehti na ražnju pujsek mali, diše pred mano kokoši, banane. Devojke črne strežejo mi zvesto, dobrota iz oči jim sije ...
Laboratorij, glej, tu moj! Po cevkah kroži večna snov, razkraja se in spaja ... Morda izpolnim alkimistov stari sen, morda še najdem te, življenja eliksir?
Zatipljem žep, — o, k vragu prazne sanje! In spet slikar sem, spet sem v Šiški, in spet sem črv, ki gloje vsakdanjosti ljubljanske trpkokislo jedro. —
Zimska pomlad
Nebroj metuljčkov belih poletava. Blešči se jablan v belem cvetju. Na oknih rože mi cveto prelestne. Toplo srce je, — ali v kožo zebe.
Mesečina
Zlata luna se je ujela med vejevje brez, duša se je zastrmela v mesečine jez.
Pograbiva bela vesla, splavaj z mano, ljubica! Kam bleščava nas bo nesla? daleč kje pristaneva?
Gustav Sterniša, Ljubljana
Morda se v neba jasnini zatopiva v večni sij, izzveniva na višini v spev vesoljnih melodij?
Morda v mraku se zgubiva, vabi naju črni les — Zaveslajva, pohitiva, v noč kipi ognjeni jez!
Francetu Tratniku ob petdesetletnici Gustav Stemiša, Ljubljana
Ti nisi videl Abrahama, nikoli videl ga ne boš: v snovanju živem si — mladenič, v ustvarjanju — zrel mož!
Sam drzno si odšel v m rakove: iz barv si ustvaril zarje sij, a v zarji čudežne bogove, razkošnež v carstvu domišljij!
Ambrozijo si srečen užival, božanski nektar pil, si genij — na Olimpu snival, a človek — se za kruh boril.
Ti nisi videl Abrahama, nikoli videl ga ne boš: v snovanju boš ostal — mladenič, v ustvarjanju — zrel mož!
Širom Indije
l.
Stolpi molka.
Onkraj Bombaya se položno vzpe« nja v gorico polotok Malabar«Hill, z de« sne strani ga obdaja Indijski ocean, z leve pa zaliv Back.
Čaroben je odtod razgled na mesto in okoliško otočje. Ni čuda, da so An« gleži v teku desetih let vso to ozemlje, ki je bilo prej radi neštetih strupenih kač skoraj nedostopno, prekopali in pre« orali. Danes je tu v poznih popoldan« skih urah vse živo šetaleev in elegant« nih ekvipaž. Vsa pot je ena sama kine« matografija slogov in arhitektur. Tik klasične angleške vile stoji orientalska palača s kupolami, last bogatega moha« medanca. In poleg bajne palače parsa, ki je zidana v običajni obliki zaroastrove piramide in obsenčena od palm vseh vrst in rasti, stoji razsežno bivališče ma« haradže, ki ga krasijo vsi emblemi hin« dustanstva, brahmanstva, buddhizma: kamnitni sloni, marmornate krave, kipi bogov od Maye do Durge, od Krishne do Šiva.
Baš se je začela promenada. Gneča na pešpotih, zastoj voz sredi dvajset me« trov široke vozne ceste, kjer lahko vozi vštric pet vrst ekvipaž, muzika v evrop«
J o s. S u c h y, Ljubljana
skih kavarnah, ki jih senčijo palme in razkošne ponjave v obliki velikanskih dežnikov, pestrobojna publika Evropcev in domačinov vseh ras in kast.
Večeri se. Z minaretov vpijejo mu« ezzini ime Allaha in svečeniki Zoroa« stra prižigajo večni ogenj na stolpih. In« dija se klanja božanstvu.
Polagoma se redčijo vrste voz, za« kaj solnce je skoraj na zatonu in na mah se bo znočilo. Parsi zro v veliko zahaja« jočo oblo in ji pošiljajo zadnji pozdrav. Čim je solnce zašlo, hite ekvipaže in še« talci domov. Promenada se je izpraz« nila. Zadnji zvoki godb po angleških ka« varnah umirajo, le oddaleč prihajajo gla« sovi vojaških tromb.
Na vseh parsijskih piramidah pla« polajo ognji, ki turobno razsvetljujejo konture pokopališča parsov, onih petih stolpov na griču koncem promenadne ceste.
S strani mesta se bližajo trije žalni sprevodi. Mitra pri mitri. Nosilnice, na katerih leže mrtveci, nimajo nobenih okraskov, trupla so pokrita zgolj z rju« hami. Nosijo jih vso dolgo pot, menja« je se, po štirje parsi. Nosilnicam slede sorodniki in prijatelji, dolga vrsta ljudi, ki ne vzdihujejo in ne plakajo. Čim so dospeli do griča, kjer se vzdigujejo v
temnem obzorju stolpi molka, je pogre« bne slavnosti konec. Pogrebci se vra« čajo v mesto.
S parsom«dragomanom, s katerim sem se seznanil že par dni poprej, sva se domenila, da prisostvujeva pri prvi dani priliki končnim obredom. In taka prilika se nama je nudila danes. Čim so parsi odšli, sva se povzpela do prvega zidovja, ki obdaja razsežno, divjo, z gr« močevjem zaraščeno planoto. Čuvaj stok pov se nama je tudi pridružil. Podnevi ne bi bilo mogoče prehoditi planoto, ker je tu vse živo — kač. Pa tudi ponoči je treba precejšnje opreznosti. No, z bak« ljami smo golazen oplašili. Dospeli smo tako do drugega zidovja. Trideset kora« kov pred prvim stolpom, ki ga je čuval velik gavran, smo se ustavili. Nosači so med tem po drugi poti prinesli sem mrt« vece. Brez nadaljnih ceremonij so po* ševno držeč nosilnice, vrgli trupla v ze= vajoče žrelo. Slišati je bilo drsanje tru« pel po dolgem predoru v notranjost stolpa.
In že so se začele mrtvaške pojedi« ne. Gavrani, ki jih je bilo čim dal i e več na zidovih in na stolpih, so se hrešče vzdignili v zrak, kjer so nekaj časa kro« žili, na kar so se z glasnim vreščanjem vrgli v globino — k večerji.
Po parsijskih naukih je vse mrtvo nečisto in se ted^j ne sme ne z ognjem, ne z zemlio, ki oba veljata kot naičistei-= se, združiti, z drugimi besedami, mrtvec se ne sme ne sežgati ne pokonati. Isti ie obred za bogatine, isti za reveže, enak za velikega in majhnega človeka, za do« brotnika. in — morilca.
Ko smo se vračali, je indijska noč zavila Malabar Hil v skoraj neprodirno temo. Le ognji na stolpih parsov so še goreli.
Otok Elephanta.
Strašno pripeka solnce nad indijsko prestolnico, nad otoki Tromba in Sab setta, nad neštetimi zalivi, pripeka in žge, da si domnevaš biti središče nate uravnanih stoterih, kaj, tisočerih refleks torjev. V tem velikem sijaju tisočerih pramenov solnca se ti zdi, kot bi bili vsi železni deli v pristanišču iz bakra in medi, vsa okna iz srebra in kristala, da celo voda se sveti v sijaju platine.
Naš mali »ferry boat« hrabro reže morje. Eno uro se že vozimo in še so vidne konture bombayskih hiš, trdnjav, mavzolejev in razvalin, ki se zrcalijo v metalnem morju. Indijske barke in ki« tajske džungle se ti zde kakor velikan« ske ptice, ki so se spustile na vodo. Po« lagoma se pojavi očem1 otok Elephanta.
Kamor zre oko, povsod štrle v zrak razvaline, porušeni stebri, podrte pira« mide, razpadajoča svetišča — neizbris« Ijiva podoba prošlih generacij. Ves ta sveti mir motijo zgolj vrani Šive, ki so edini preživeli katastrofo Elephante.
Pot, ki vodi do gore Garapura, v čije drobovju je izdolbeno velikansko podzemeljsko svetišče, je na obeh stra« neh obsenčena od mamgovega in figove« ga drevja. Svetišče so zgradili buddhisti, porušili so ga portugizi in spet posvetili brahmani. Na vsak korak vidiš kipe smehljajočega se Buddhe. Tudi tu motijo vsemir vrani in papige.
Stopimo v notranjost svetišča! Da ni v stenah izdolbenih predorov, bi vse ciklopične konstrukcije svetišča ostale brez luči. Tako pa vidiš, kamorkoli po« gledaš, mistične basreliefe iz porfirja in granita, ki so v vseh malenkostih, v vsa« kem centimetru natančno izklesani. Tu vidiš neštete kohorte slonov, ki so si vsi enaki, cele polke identičnih štorkelj, dol«
ge vrste nosorogov, vse z rilci v istem pravcu, bežeče vrste netopirjev in vra* nov, vrsto za vrsto palm in praproti, upognjeni v isto smer.
Isto enakost vidiš v ponavljajočih se vratih in hodnikih, v kapelah in vdolbi* nah. Drug tik drugega stoje kipi Brahme z istimi očmi in nosovi, cele procesije povsem enakih Kali in Višnu, tisočero kamenitih slonov in■ mramornatih krav, krokodilov iz porfirja, orlov in brona* stih tripodov z enakimi ušesi in repi.
Prehodili smo celo vrsto hodnikov ter se ustavili naposled pred durmi, ki so bile nekak zaključek gigantskega sve* tišča. Brahman v beli tuniki nam je od* pri duri, odstranil kašmirsko zagrinjalo in vstopili smo — v tempelj Šive.
Šestnajst kolon in šestindvajset gra* nitnih pilastrov deli svetišče v tri tem* ne oddelke, ki jih razsvetljujejo svetiljkc iz alabastra. Prvi trenotek ne razločim ničesar, še le ko se je oko privadilo, vi* dim dvojno vrsto kolosalnih kipov Šive in Parvati, ki segajo vse tja daleč do konca, kjer stoji mastodontska skupina Šive v svoji trojni lastnosti kot stvarnik, ohranitelj in rušitelj, kot Brahma, Višnu in Kali. Monstruozen idol s tremi glava* mi in tremi, v eno združenimi trupli, — indijski Trimurti, trojna in nerazdruž* ljiva bitnost, najvišja inkarnacija božan* stva. Množica fantastičnih, iz bazalta iz* klesanih živali zre v to skupino.
Kraj Trimurtija sem imel prvikrat priliko prisostvovati faličnemu kultu Iingamo. Pred nespodobnim kipom raz* množevalca plemen je stala krasna brah* manska svečenica sredi po tleh natre* senih svežih in že ovenelih gardenij in tuberož, ki so jih nasuli verniki. Opojni vonj rož in cedrovega lesa, iz katerega so narejeni predmeti kulta, je napolnil ves širni prostor.
Drug za drugim so prihajali častilci božanstev, večinoma ženske, ki so hitele vsaka pred svoje božanstvo. Malo ča* stilcev sta imela Trimurti in Brahma, toda gneča sterilnih žena okrog falične* ga kipa je bila velika. Ogabno je videti, kako ga gladijo, poljubljajo in obsipa* vajo z rožami.
Ko smo stopili iz; svetišča, bi nas kmalu oslepilo solnce, ki je sedaj stalo v zenitu. Zunaj se je nabralo že precej ljudi, ki so čakali, da pridejo na vrsto.
III.
Goa.
Za menoj leži Bombay. — Pulmani Great Indian Peninsular Railway*a drvi* jo preko mostov in skozi predore, po zelenih travnikih in skozi gozdove palm in bambusov. Lep dan se obeta. Na prvi postaji, Surat, prestopim v miniaturno železnico, ki spaja Bombay s portugiško prestolnico Goa. Pravcata vicinalna že* leznica. Vozovi se zibljejo in premeta* vajo po tirih, kot bi hoteli zdaj zdaj sko* čiti z njih. Neudobna vožnja. Bombay* Goa, skok za pet sto let nazaj!
Sicer sem vedel, da Goa ni bogve ka* ko veliko mesto, vendar pa sem priča* koval, da vidim i tu palme, morda i kak krhel minaret, ali kak stolp Brahme nad ciklopskim svetiščem, morda kako pa* godo ali kitajsko vilo z rumenim porce* lanastim pročeljem... pa nič, nič indij* skega nisem videl tukaj. Iznenaden sem zijal predse na srednjeveško špansko mesto s trdnjavo iz petnajstega stole* tja, na povsem drugačne ljudi, drugačno raso, drugačne hiše — ob indijskem oceanu.
Le malokdo se zgubi sem. Hodeč po andaluzijskih cestah brez hodnikov, po še bolj temnih vijugastih prehodih in prelazih, ki jih krase mali tabernaklji s
kipom Madone oltarčki s sv. Franci« škom, sem se kmalu znašel v središču mesta, — velha citade — na trgu Albu* querque. Stare aristokratske palače in še starejši samostani, ki obdajajo trg, nudijo gledalcu čisto srednjeveško fizi« ognomijo mesta.
Velikanska katedrala, posvečena sv. Frančišku, tlači s svojo kupolo in z zvoniki staro prestolnico, bivališče ne= štetih menihov in nun. Portugizi sami so si osem kilometrov odtod zgradili Nueva Goa, kjer se nahajajo trgovine in birokracija te mikroskopične portu« giške kolonije. Stara Goa je povsem vstran, čemerna in tihotna. Hišne duri z zamreženim okencem in s križem ali s kipom svetnika nad oknico so zakle« njena, okna zaprta.
V majhni krčmi pred katedralo sem sedel na okorni, neotesani klopi pred kozarcem starega Oporto in motril ljudi, ki so sedeli pri drugih mizah in si pred vsakim požirkom prekrižali čelo. Gledal sem skozi okno na križ pred vod= njakom, na križe vsepovsod, na hiteče menihe —• in sem pozabil, da sem v Indiji.
Iz daljave se je oglasil zvon, ki mu je takoj odgovoril drug v bližini in spet tretji, nebroj zvonov iz vseh lin samo« stanov, cerkva in katedrale, vabeči ver* nike k večernicam. Iz andaluzijskih ko* tov pa so hiteli verniki k molitvi...
Zunaj na indijskem oceanu umira solnce, prožeč zadnje pozdrave kipom svetnikov in križem.
Naši domovi	Katja
Naši domovi so vrsta stisnjenih barak ob cesti v nedogled. »Sinko, ne joči, ne joči!« — »Mati, roke so mi kakor led.«
Špur-Muropoljska, Gornje Krapje
Babica pripoveduje povest: Solnce, kruha vse polno, pretopla peč. — »Babica, babica, meni je mraz, jaz grem leč.«
»Mati, kaj očeta še ni?« »Prišel bo, sinko, le mirno spi.« (Na koncu barak je zalajal pes). »Gospod, če bo spet pijan prišel! In zunaj tako gosto sneži!«
Tistikrat
Tistikrat so vzdolž naše hiše beli jasmini
cveli
vso pomlad.
Romarji oddaleč so po belih stezah mimo
hiteli —
in jasmin je dehtel ob poti.
Tistikrat je naš dom bil ves bel in v srcih nam vsem prelepo. Ko pa je bil zadnji pomladnji dan, je nekdo, ves bolan in plah, mimo šel.
Mimogrede sem v njegove oči pogledala. Kako je to čudno bilo: kakor na smrt bolan je bil v obraz, pa je v očeh nosil prečuden ukaz. —
Ne vem, če jasmini še vzdolž naše hiše cveto. Jaz sem tistikrat za tujcem neznanim šla. V čas i se kriki bolestni budijo sredi noči na dnu mojega srca.
Za hišo belo, kjer jasmin je beli cvel? Za romarjem bolnim, ki je neznano kam šel?
Marijin ogenj
(Odlontek iz knjige
Že navsezgodaj je bilo pričelo sneži* ti in snežilo je do zgodnje noči. Le tu pa tam se je zasvetilo med oblaki, na gosto strnjenimi nad dolenjsko krajino, a solnce se ni pokazalo od nikoder, le ve* ter je zapihal z večjo silo, da so snežin* ke vzplahutale kakor preplašene ptičice. Belo zagrinjalo se je pretrgalo za tri tre* nutke, da so se razločno videli vsi griči, oklepajoči se Trške gore. Zasnežene va* si so se zasmejale za hip v najlepšem zimskem veselju in jata vran se je zapo* dila iznad Portovega gozda in je krakala nad bršljinskim poljem, dokler ni izgi* nila v snežnem metežu, ki je na novo za* vihral sem od Rogaških gor.
Čudno, da se more človek zaljubiti v zimo. V ono zimo, ki se razpne vprav nad bršljinskim svetom in je sama v sebi tiha, tako tiha, da sliši človek celo neko čudno žuborenje in petje, ki vstaja iz snega samega in se prši med padajočim snegom v čudni melodiji, ki je ne mbre razbrati niti umetnik, ki so mu rojenice položile gosli v zibel. Ta melodija je brezkončna in ne utihne tako dolgo, dok* ler se še ena snežinka zaletava po ozrač* ju. Ob zaprtem oknu brni in človek jo sliši in jo razume v najtišjih mislih svo* jega srca in ve, da ljubi to dolenjsko zi* mo in jo bo ljubil še takrat, ko bo daleč od nje. Daleč in za vedno.
Somrak je šelestel v snežnem mete* žu. Črna senca se je sklonila k oknu in obstala tam. Glasno je potrkala na okno, da je steklo zazvenelo.
»Vstani in se napravi!« je velela z energičnim glasom. »Z mano pojdeš. Ne pomaga ti noben izgovor. Na plesno za* bavo greva. Povabljen sem, a samemu bi mi bilo dolg čas. Zato pa mioraš z mano!«
Josip Vandot, Ljubljana
»Bršljinski bršljan«.)
Glas je bil tako zapovedujoč, da ga je moral človek poslušati, pa če je hotel ali ne hotel. Senca se je odmaknila od okna, a že v naslednjem trenutku je sto* pil v skromno študentovsko izbico člo* vek, zavit v črno zimsko suknjo, ki je bila vsa posuta s snegom. Širokokrajni klobuk je vrgel na mizo in se zagledal vame s svojimi zasmejanimi očmi.
»Pustna nedelja je d'anes«, je govoril in je že odprl omaro in potegnil iz nje mojo nedeljsko obleko. »Le hitro jo po* vezni nase, ker se resnično mudi. Z oče* tom bova tolkla po klavirju vso noč, ti boš pa pil in jedel, kolikor te bo le vo* I j a. Veš, nocoj bo vse zastonj, ker sva midva z očetom le preimenitna godca.«
Zasmejal se je s svojimi kratkim, pretrganim smehom in že je pograbil moje čevlje in mi jih nataknil na noge. Klobuk mi je potlačil globoko na čelo in že sva bila zunaj v snežnem vrvežu. Zavihala sva si ovratnike ter gazila pre* ko železniške proge do ceste, ki se je vi* la okrog kapiteljskega hriba proti mestu. Noč je legala na zemljo, a z nočjo se je prebudil tudi veter, ki se je divje zaga* njal med snežinkama.
Govoriti nisva mogla prav nič, ker se je nama sneg usipal naravnost v obraz. Globoko pod cesto je črnela Kr* ka, razločno se jo je videlo, ko se je ve* ter zagnal visoko pod hrib in so se tu spodaj snežinke razkropile za tri kratke sekunde. Z dolgimi koraki sva bredla po snegu, naprej in naiprej, dokler nisva za* gledala motnih, od snega skoro zastr* njenih mestnih luči:
A mesto ni spalo sredi snežnega me* teža. Na ulicah je bilo živahno, razigrani ljudje so brzeli po njih in prijetno je bi*
lo slišati ženski smeh, ki se je tu pa tam razlegnil v zimski večer. Iz gostiln je vri« skala poskočna godba in nad vsem, me« stom se je kljub divjemu metežu smeja« lo pravo predpustno veselje.
Krenila sva nedaleč od trga sv. Katarine v gostilno, ki je bila zaradi praz« nika prav svečano razsvetljena. Gostov ni bilo videti mnogo, nekaj deklet in mladih fantov. Pri dolgem klavirju je sedel plečat, močan mož, ki je pravkar igral razposajen valček. Njegov široki, gladko obriti obraz se je smehljal v ti« stem neizraznem smehljaju, ki ga pozna samo dolenjski človek iz novomeške kra« jine.
Sedla sva v skrit kotiček za mizo, odkoder sva lahko gledala na duri in lah« ko zapazila vsako nevarnost, ki bi nama kot študentoma mogla pretiti od nevšeč« ne strani. Dobila sva vina, a nisva uteg« nila izpiti niti ene čaše. Zakaj hipoma je klavir utihnil, širokopleči mož se je dvi« gnil in stopil k najini mizi.
Potrepljal me je dobrodušno po ra« mi in prisedel k nama. Prvi hip mi je bilo skoro neugodno, ker sem se zdel samemu sebi kot urinjen gost, neugodno že zaradi moža, ki sem ga v resnici vi« soko cenil in spoštoval. Saj je bil stari Pugelj v mestu oseba, ki se ji je odkrival celo najzakrknejši in najzamazanejši pa« glavec in ki je slovel med študenti kot duhovit in dovtipen original, kakršnega ne najdeš dandanes v mestu nič več.
A starec je dvignil čašo, s smehom napil meni in svojemu sinu in v dušku izpraznil čašo.
»Fanta sta, fanta, da le kaj,« je de« jal. »Milan mi je sin, da sem ga vesel. A vesel sem tudi tebe in skoro žal mi je, da mi nisi sin. Imel bi potem pri sebi dva fanta, dva fanta, da le kaj.«
V starčevih očeh se je zasvetilo ne« kaj mladeniškega, gorkega, naglo je na« polnil čaše in trčil z nama, kakor znajo trkati samo razposajeni fantje, kadar se zavedo svoje mladosti. V nasprotnem kotu so zapela dekleta, pesem se je za« smejala po širni sobi in zasmejal se je tudi staremu Puglju gladki obraz. Tak« tiral je s prstom in ves zadtovoljen brun« dal napev pesmi.
A že je utihnila pesem in starec je stopil s prožnim, čeprav nekoliko tru« dnim korakomi h klavirju. Polka je zazve« nela v vsej objestnosti in Milanu so sc nenadoma zaiskrile oči. Pogledal je po dekletih, ki so žarela za mizo tam v ko« tu in že je bil pri njih. Brez vprašanja si je prilastil najgoršo in že se je vrtel z njo po gladkem podu. Ples je bil otvor« jen in par za parom se je zibal po sobi, zibal v oni objestnosti, ki je naravna last dolenjskega mladega sveta.
Človeka ščeme oči, ali od praha ali od dima, vedi si ga Bog. A to ščemenje ni neprijetno, v tem dimu in prahu ple« še nekaj, kar vidi človek samo v onih trenutkih, ko se zaveda, da je življenje blizu in da je tudi on sam velik kos tega veselega, mladega življenja. Ure beže ne« utrudno, dim se gosti, gosti se razbrzda« no življenje in vino se razliva v curkih po mizah.
Staremu Puglju so pričele dreveneti roke, zato se je mViral Milan vsesti na njegovo mesto. Klavir je zazvenel že bolj objestno, zvenel je v polnih akordih ven na cesto, kjer so v predpustnem ve« selju rajale neugnane snežinke. Mesto ni moglo zaspati, ker človek ni mogel za« spati v svojem divjem pohlepu po u'ži« vanju, po urah, ko zamre vest in je srce samo velika šala, smejoča se pustu na« ravnost v obraz.
Čase so žvenketale neprestano. Sta* ri iPugelj je med polnočnim odmorom pričel težko dremati. Med mizami se je prerinila do nas ženska maska, zavita v zimski plašč. Skozi črni domino so gle* dale svetle globoke oči in so se upirale naravnost na Milana. Brez besede se je vsedla na stol kraj njega in je strmela vanj.
»Kdo si, ti prelestna nočna roža, in česa želiš od nas?« jo je vprašal ves pre* senečen.
A maska je molčala in je samo zmi* gnila z glavo. Njena roka se je spustila na Milanovo roko in jo pričela nežno božati. Bila je ročica, drobna in okrogla in tako lepa., kot da je ustvarjena samo za poljubovanje. Milan se je že sklonil k nji, da bi jo poljubil. A hipoma se je zravnal in se posmejal s čudnim smehom.
»Hej, izkušnjava!« je rekel. »Maska si, a vem, da se za to masko skriva pre= krasen hudiček. Daj, razgrni se in re-čem ti, da te poljubim za plačilo.«
A maska je zmajala z glavo. Še ved= no ga je gledala z vročim pogledom in mu božala roko. Napol se je pritisnila k njemu in odgovorila s komaj slišnim gla= som:
»Ne smem. A vedi, da me vidiš ju= tri zvečer. Videl boš, kakšna sem, in boš moj.«
A Milan jo je skoro brutalno sunil od sebe, da je omahnila in bi bila padla s stola, da je nisem jaz objel okrog pa* su in jo zadržal. Pogledala ga je s čud* nim, mokrim pogledom in vzdihnila.
Toda tisti hip je pristopil krčmar, ki je bil oni večer pil čez mero. Zgrabil je masko za roke in jo potisnil od mize.
»Ven se mi poberi, baba!« je zarjul nad njo. »Sline se ti cede po fantih, a še za dedce nisi več dobra. Takoj se mi poberi!«
Preplašena se je izmuznila iz krč= marjevih trdih rok, brez besede je smuki nila proti durim. Tam je postala še za hip in pogledala na nas. Potem pa je iz= ginila.
»Mica je, saj jo poznate«, je govoril ogorčeni krčmar. »Čemu hodi ta nesna* ga v mojo pošteno gostilno? Mož ji je ušel z drugo, a zdaj se ji hoče fantov, ker ji v postelji kri ne da miru. Fej, pljunil bi za nesramnico.«
Staremu Puglju je bila ta reč silno neprijetna. Otresel je s trepalnic vso dremavost. Odšel je h klavirju, pa je pričel divje razbijati po njem. A tudi Milan je bil v zadregi, naglo je pograbil deklino, ki mu je bila najbližja, in se je z njo zavrtel po sobi.
V gostilni je bil zrak neznosen. Sto= pil sem v vežo in še dalje na cesto. Sneg je bil skoro ponehal, samo veter je še poganjal redke snežinke nad mestom. Živega človeka ni bilo na cesti. Samo tam na vogalu je stala črna senca in se ni genila.
Približal sem se ji in ji pogledal v obraz. Bila je Marija. Masko si je bila strgala z obraza in jo vrgla v sneg. Roke je stiskala v pest, a po licih so ji tekle solze. Pogledala me je skoro s sovražnim pogledom in se odmaknila.
»Gospa, verjemite mi, da ni bilo pirav, kar so storili z vami«, sem ji re^ kel. »Oprostite, a vi se mi v resnici smb lite in me je sram zaradi drugih.«
Ničesar ni odgovorila in je sam|o z roko šinila po licu, da je zbrisala z njega solze. Okrenila se je in pogledala po zasneženi cesti.
»Surovež je krčmar«, sem nadalje* val. »Govedo je bilo pijano, ne zamerite mu.«
Tedaj pa se je naglo zasukala na peti in obstala tik pred mano. Gledal
sem ji naravnost v obraz in videl, da je ta obraz lep in te bleščeče se oči v re* snici krasne. Bila je še mlada, trideseto leto še ni bilo šlo mimo tega lepega obra« za.
»Kaj me briga krčmar!« je rekla s tihim glasom. »A za drugega mi je. Za* kaj je bil ta tako surov?«
A ni čakala odgovora. Nervozno me je prijela za roko in me potegnila za sa* bo na cesto. Šla sva proti ulici, ki se je strmo vzpenjala na Kapitelj in je bila samotna, tako iskreno samotna, kot so samotne samo novomeške ulice. Besede ni izpregovorila, temveč je hlastno sto* picala kraj mene po visokem snegu, tes* no se držala moje roke in jo stisnila tu pa tam, da sem čutil njeno žametno gor* koto.
Pred malo, skromno hišico je ob* stala. Medla svetiljka je borno utripala nedaleč, sneg se je pričel spet utrinjati z zastrtega nočnega neba, da je pritaje* no šumelo nad črnim Kapitljem. Marija se je privila k mieni in se z obema roka* ma oklenila mojega vratu.
»To je za njega«, je dejala z vro* čičnim glasom. »Povej mu, da je vse to le za njega. Surov je bil z mano. A kaj za to. In kaj za to, če mi je mož ubežal z drugo. Jaz nisem kriva prav nič. In tudi nisem kriva, če zahteva moje telo ljubezni, samo ljubezni. Saj za lju* bežen živim in umrjem zaradi ljubezni. Njega pa ljubim, povej mu, da ga lju* bim in ga hočem. Še jutri zvečer mora potrkati tu na moje okno. In bo spoznal mene in mojo ljubezen. In me bo ljubil, kakor bom hotela jaz. Povej mu, da mo* ra priti zvečer, ker zahteva to najina usoda ... To pa mu izroči za sedaj.«
Tople ustnice so se dotaknile mojih ustnic in se strastno vsesale vanje. Sko*
ro za minuto. Nato pa se je obrnila sun* kornia in izginila v nizki hišici.
V	divjem metežu sem hitel po str* mini navzdol. Sam si nisem mogel po* jasniti vsega tega, kar se je bilo zgodilo te trenutke. Samo tega sem se zavedal, da gori zaman vroči plamen, ki žge dušo in misli uboge Marije. Saj sem poznal Miro, ono veselo, ščebljajoče dekletce, ki je bilo Milanu življenje in razkošna po* ezija. In vedel sem, da je Milan prehla* den in preidealen človek, da bi se samo zaradi Marijinega telesa vrgel v ogenj, ki ga izžarevajo njeni bohotni, po slepi strasti vpijoči udi. Ogenj bo gorel in do* gorel, a zaradi tega ognja bo dogorela tudi Marija sama.
V	duši mi je bilo težko. Težko za* radi Milana. V gostilniški sobi sem se stisnil v svoj kot in niti razumel nisem vseh kvant, ki jih je pravil Milan v svo* ji razigranosti. Klavir je pel že neubra* no, pijani plesalci so hrumeli, za čelom je šumelo vino in vse se je potapljalo za neizrazno kopreno, odkoder se je sme* jala človeška razbrzdanost.
Marijine oči so me žgale v duši, ka* kor so žgale moje ustnice njene razpalje* ne, v siloviti strasti goreče ustnice. In sem vedel, da stopim ob prvih večernih urah na Kapitelj. Ze zaradi Milana. Po* trkam na okno in ji povem vse. Povem z besedami, ki jih zasluži v svojem trpljenju, zaradi svoje ženske ljubezni. In sem vedel, da se bo prijel mene tisti ogenj, ki bruha iz njenih bohotnih, ka* kor greh sladkih udov. In pride dan in pride noč in v tem ognju bo dogorelo vse, dogorel jaz in tudi Marija ...
V	poznih jutranjih urah sem bredel po visokem snegu iz mesta. Tema je za* vijala bršljinsko polje, do kolen sem se udiral v sneg, a vse misli so mi postale tako jasne, kakor da ni bilo za mano
prečute noči. Veter je pel nad poljem, sneg je pel čudovito melodijo, ki se je neprestano zlivala v vriskajoč refren: Marija, Marija ... Kdo bi iskal še kon« ca? Melodija zveni in bo zvenela v več« nost in refren bo vriskal v večnost — v Marijini ljubezni, v razpaljenem ognju,
ki gori sredi skrivnostne, v mlado kopr« nenje zavite dolenjske zimske noči.
Bršljinsko polje pa je spalo v glo« bokem snu pod belo odejo. Spalo tiho, pokojno, nedolžno kakor devica pred ob= hajilom. Bršljinsko polje — kdo ga naj razume?
Breze
Ela Var, Ljubljana
Kot da bi moje sestre bile, breze večno trepetajoče, kot da rodile so jih solze, v rosnih cvetih snivajoče.
Ko jih ozrem ž njimi drhtim, prepojena bojazni neznane. V spoznanju s solzami lica rosim, vetrie odnaša jih v cvetne poljane.
V njih skrivnostnem nemiru bolest trepeta, drhti v njih večno hrepenenje, vetrič pomladni se z njimi igra, z menoj igra se — življenje.
Sovraštvo
Vstopila je hišna in mu naznanila: »Gospa so umrli!« On je nekaj časa pisal dalje, kakor bi je ne bil slišal, potem pa se je malce okrenil in raztreseno vprašal: »Katera gospa?«
Hišna ga je začudeno pogledala. Te= daj pa se je zavedel, kako neumno je bilo njegovo vprašanje. Saj mu je bilo vedar znano, da mu žena že dolgo bo« leha. Dal je z roko znamenje in posel je izginil. Posedel je še nekaj časa strmeč v steno, na to se je sunkoma dvignil od pisalne mize, napravil par korakov sem in tja, ustavil se pri oknu in se zazrl v daljavo. Precej časa je tako stal, potem pa se zasukal in začel iznova korakati po sobi, govoreč sam s sabo:
»Mrtva torej! Moje prorokovanje se je potemtakem izpolnilo in sicer še prej, kot sem pričakoval! Kako dolgo je od tistih dob, ko je prišlo do prelo«
Dr. Fr. Zbašnik, Ljubljana
ma? Sedem ali osem let? Malo več, raa< lo manj — vseeno! Jaz sem pošteno dr« žal besedo! Kakor sem se zarekel, tako sem storil in ako bi bila še dvajset let živela drug poleg drugega — jaz bi se ne bil preganil! Izruval sem temeljito, s korenino, kar me je nekdaj vezalo na« te, Ana! Ti si prva izrekla besede: »So« vražim te!« a dočim si ti pozneje oma--hovala, se jaz v svojem sovraštvu nisem premaknil! ...«
Sedel je zopet in se zaglobil nazaj v preteklost. Živo mu je stopil pred oči tisti trenutek, ko se je bilo završilo . .. Zalotil je bil pri njej neka pisma, ki so pričala, da se nekdo trudi za njeno na« klonjenost in da ona tistih prizadevanj ni takoj z ono odločnostjo zavrnila, ka= kor bi se bilo po njegovem mnenju spo« dobilo za zakonsko ženo, ki noče, da bi trpela moževa in njena lastna čast. Ka« ko daleč je bila stvar med njo in njenim
čestilcem dospela, se iz pisem ni dalo razbrati. Imel je celo občutek, da se kaj hujšega ni zgodilo. Toda njemu je za« dostovalo že dejstvo samo, da se je nje« gova žena spuščala v dopisovanje s tu« jim moškim. Zahteval je v strogem to« nu od nje, da mu pove resnico. Ona je bila spočetka precej preplašena. Boječe je odgovarjala in si prizadevala, da bi zasukala vso stvar na smešno stran. Ko pa se on s tem ni zadovoljil, ampak je izkušal, da bi ji prišel s točno stavlje« nimi vprašanji do živega, je v njej hi« homa prekipelo in začela mu je očitati razne grehe, ki naj bi bili, kakor je so« dil, nekak protiutež napram temu, kar je bila sama zakrivila. On je na te očitke reagiral, beseda je dala besedo, dokler ni ona v skrajni razburjenosti izjavila:
»Ne, ne ljubim te! Nasprotno: so« vražim te!«
»Sovražiš me in mi seveda smrti že« lis!...«
»Da, Boga prosim, da bi že bilo vse« mu konec!«
On jo je srepo pogledal, a v prsih mu je bilo menda baš zaradi teh njenih besed, ki so naravnost izzivale odloči« tev, nekako odleglo. S poudarkom sicer, a mirno, nekako dostojanstveno je od« vrnil:
»Sovražiš me?... Lepo je, da si tako odkritosrčna! In vedi — odkrito« srčnost za odkritosrčnost! — da od tega trenutka tudi jaz tebe sovražim, sovra« žim tako, kakor nisem sovražil še nik« dar nikogar na svetu!... In smrti mi želiš? Prav! Toda ker te tako silno so« vražim, ti nikakor ne mislim napraviti te usluge, da bi umrl! Zapomni si: dva« najst let sem starejši od tebe, a prej ugrizneš ti v travo — da se izrazim čisto po domače —- nego jaz! In zdaj še ne« kaj: od tega trenutka ne eksistujeva
midva več drug za drugega! Zame ni tebe, zate ne mene! Uravnaj si, kakor hočeš: lahko greš od mene proč, lahko ostaneš z menoj pod eno streho. V enem kot v drugem slučaju bom vršil dolžnosti, kolikor jih imam ¡po zakonih do tebe — toda govorila sva drug z drife gim zdaj zadnjikrat! Ako ostaneš tu« kaj, boš živela ti na eni, jaz na drugi strani hiše. Ne poizkušaj nikdar priti v mojo bližino in če bi kdaj naneslo ta« ko, da bi se morala na cesti srečati, bom gledal, da se ti izognem in ti stori isto tako! Več ti nimam povedati!« —
Kakor je bilo videti, je ona pozneje obžalovala, da je prišlo do tega nasto« pa. Opetova.no je ob njegovem godu in tudi ob novem letu, ko ga ni bilo do« ma, pustila na njegovi mizi biljet z voščili in vsakokrat je ob koncu zapro« sila: »Ne bodi tak! Saj nisem tako hu« do mislila!
Ali on je bil preveč užaljen, da bi se bil kakor koli odzval tej prošnji. Vztra« jal je neomajno na poti, ki si jo je bil začrtal in dosledno je raztrgal vsak tak listič ter ga vrgel v koš, kjer ga je ona lahko našla, ako je hotela, in se prepri« čala, da je mož železne volje, ki se ne da premagati od slabotnega rahločutja.
V zadnjih letih takih poizkusov ni več delala. Zdelo se je, da tudi ona z nekim ponosom prenaša svojo usodo in njemu je bilo prav tako. Živela sta, ka« kor je bil on določil, vsak na svojem koncu hiše in ker je poznal on njene in ona njegove navade, jima ni bilo preveč težko, izogibati se drug drugemu. Tako so potekala leta, ne da bi se bila kdaj videla. Ko so mu povedali, da je obole« la, je pač ukazal, naj gredo po zdrav« nika in storijo vse, kar bi ta odredil, sam pa ni šel k njej. Sicer pa tega tudi ona ni zahtevala... A zdaj je bila mrtva!
»Mrtva, mrtva, a jaz živim!« je po« navijal sam zase. »Da, Ana, tako se je izpolnilo!«
Ali kaj naj stori zdaj?... Da bi tudi zdaj še, ko ni več živela, ne šel do nje in ji tudi še po smrti kazal svoje sovraštvo... da bi niti spričo smrti ne dal plemenitejšim čuvstvom prostora v svojih prsih —• temu se je vendar le upi« ralo njegovo lastno srce. Nekaj časa je pač omahoval ob misli na to, kar se je bilo zgodilo, a potem se je odločil in šel, poklonit se manom tiste, ki je gojil nekoč do nje resnično ljubezen in ki ni imelo zdaj več smisla, da bi jo bil še mrzil in sovražil...
Ko je stopil k postelji, na kateri je mirno ležala njegova mrtva žena, se je streznil. Ni je spoznal, tako izpre« menjena je bila!
Zdaj je lahko videl, kako strašno je moralo biti njegovo sovraštvo, da je izglodalo do kosti tisto nekdaj tako zdravo, tako krepko in življenja polno telo!... Zakaj o tem ni mogel dvomiti, da jo je ugonobilo njegovo sovraštvo!
Dolgo je strmel vanjo, kakor bi se moral šele prepričati, če je to res ona, ki se je tako kruto maščeval nad njo. Tudi ona je imela svoje z vekami le na pol zaveznene oči uprte vanj in te oči so ga gledale tako nepremično, kakor bi se ga ne mogle nagledati... gledale tako presunljivo, da se mu je videlo, kako ga obhaja nekaj kakor groza in kako se nemir loteva njegovega života ...
Dolgo, dolgo je strmel vanjo in zdelo se je, da nekaj preudarja, da se nečemu čudi... Vse meso je bilo izgi*
nilo z njenega telesa, a preko njenega upadlega obraza je bila razlita še vedno ista milina, kot takrat, ko jo je bil vzlju« bil, vzljubil morda baš zaradi te miline, ki ni mogla biti nič drugega nego odsev in vidni dokaz njene nedolžne in blage duše. A če mu je bik ostalo njega duša zvesta notri v smrt, kako je mogla po« tem ona izustiti tiste strašne besede: »Sovražim te! Boga prosim, da bi bilo že vsemu konec!« Ali je človek res vča« si zgolj igrača nevidnih, neznanih moči, ali mora res včasi delati, kakor zahte« vajo, in govoriti, kakor mu narekujejo zlovoljni demoni?... Pa če je tako, ali more človek kaj za to? ... Ali ne padajo tudi med drugimi zakonci kdaj pa kdaj trde in sovražne besede? In če je že ta in oni zakonski mož prizanesel ženi, ki je zakrivila še vse kaj hujšega kot nje« gova, ali je bilo prav, da ji je naložil on tako strašno pokoro? ...
Take in enake misli so se mu morda porajale v glavi. Mogoče tudi, da se je spomnil na one prelestne dneve, ki jih je v prvih časih zakona užival poleg nje in mu je postalo ob tem mehko pri srcu; mogoče da je ob spominu na vso tisto blaženost, ki je je bil nekoč deležen ob njeni strani, začutil, da je zagrešil grdo nehvaležnost, ker se ni dal potolažiti, ko ga je prosila: »Ne bodi tak! Saj ni« sem tako hudo mislila!«
Bodi kakor koli: njegova glava se je nagibala bolj in bolj, dokler se niso do« taknile njegove ustnice bledega, izsuše« nega lica one, ki se je bil zaklel, da jo bo večno sovražil...
Ko se je zopet spel po koncu, sta polzeli dve debeli solzi preko njegovega jeklenega obraza. —
Ob Bemekerjevem grobu
Ivan Zorman, Ljubljana
Umetnik France Berneker je mrtev; skoro ga ho zasula prst in združil se bo z zemljo, iz katere je izšel.
Tu stojimo žalostni in ne moremo objeti in zapopasti skrivnosti, zakaj se
rode iz te zemlje umetniki, ki vse svoje življenje ne okusijo njenega veselja in njenih dobrot, trpe pomanjkanje, do ju* naštva hrabro pa prenašajo težko breme svojega poslanstva, ki jim nalaga, da
Fran Berneker: Zdravnik in bolnica. (Njegov poslednji umotvor.)
oblikujejo svojemu narodu njegov nepo* kvarjen, resnični, lepi in večni duhovni obraz.
Tudi France Berneker je bil tvorec naše fiziognomije. Bil je slovenska siro* ta, pehan od kruhka do kruhka, brez do* ma, očka in majke; ali velika mati natu* ra si ga je bila izbrala in ga je določila za to, da je prisluškoval njenemu sno* vanju in se mu je razodevala: on pa je ta razodetja mukoma trgal iz sebe in z njimi oblikoval naše lice. V njegovih li* kih je očitna mehkoba. Zasanjanost. za* grenjenost, resignacija in težko, mnogo* krat prenezasluženo življenjsko trpljenje — vse stvari, ki jih vsi čutimo v sebi, ne znamo jih pa izpovedati. Bernekerjevo posvetno življenje je bilo revno, zlom* ljeno, ali v svojem umetniškem poslan* stvu je bil cel mož: nepopustljiv, trmast,
vedno ravnega koraka na svoji tvorni poti.
Sedaj mu je dobro; nam pa se sili v misel vprašanje, ali ne storimo za žive premalo za to, da bi dosegli boljši in lepši sklad med življenjem in duhov* nostjo naših umetnikov? — Berneker je dosegel svoj telesni konec, kakor nas vse čaka; zoper ta konec ni pomoči, je pa življenje duha, ki ni minljivo in ta nov, odprti grob nas prosi, da mislimo na to neminljivo življenje, ki je cilj človečan* stva in trdna opora ,za vztrajanje na lepi slovenski zemlji.
Hrabremu vojščaku dolžnosti in ve* likega duhovnega poslanstva, Francetu Bernekerju, hvala za njegovo življenje, njegovemu telesu zadnji zbogom1; njego* vi umetnosti pa večna slava! —
E. Justin: Fran Levstik, orig. lesoraz I. 1921.
(lasi ravij» »Življenj» in Svet«)
knjige
in
lisH
Oton Župančič: Ciciban. Opremil in ilustriral Nikolaj Pirnat.
O Cicibanu samem govoriti bi bilo odveč, saj ga ni Slovenca, ki bi ne poznal te pesnitve, bisera slovenskega mladinskega pesništva. Govo» riti moram samo o opremi in ilustracijah nove izdaje Cicibana, ki je morda najlepša in najbolj dovršena izdaja, gotovo pa nima tekmeca med mladinskimi izdajami.
Niko Pirnat, ki je Cicibana ilustriral, je vse* bino tako globoke, otroški duši odgovarjajoče pogodil, da si ne morem misliti med slovenski« mi slikarji bolj primernega ilustratorja. Kdor se hoče prepričati, naj pogleda risbe Veseli ko« Iedniki, Žalostni koledniki, Postovka, Lisica, Žabe, Pismo (zamorski kralj z revolverjem), Pa* stirčki. Medved z medom (zame najboljša risba), Lenka, Zlato v Blatni vasi, Turek.
Otroci bodo Cicibana še bolj veseli, saj jim je Niko Pirnat odkril nova bogastva in nova po» Ija. Risbe so tako preproste, tako ljubke, ne« afektirane, da bo vsakemu količkaj spretnemu učenčku mogoče prerisati sliko, ki mu bo najbolj všeč. Ciciban je tiskan na formatu 24^2 X 21. torej v povsem moderni obliki, na finem pa* pirju in z lepimi, vsemu odgovarjajočimi črkami. Izdaja dela čast umetniku Niku Pirnatu, založbi in tudi tiskarni. Dobro vem. da je je tudi avter Oton Župančič vesel. Naj bi ne bilo šolske knjiž* niče brez te izdaje Cicibana.
Jan Plestenjak.
Janko Kač: Med padarji in zdravniki. 8°.
120 strani. Založba »Zemlja«. Ljubljana 1932.
Svojevrstna knjiga, teh 24 zgodeb! Človek čita in je kmalu ves oklenjen v trpki čar, s a» kršnim ga avtor zmami v svoj svet. Čeprav bi mi utegnil kdo očitati hvalisanje, moram le reči, da že lep čas nisem čital nobenega dela s toliki šnim zanimanjem kakor tole Kačevo knjigo.
Pred dokaj leti — dvajset jih bo kmalu — sem bil dobil v roke K. Schonherrja drobno knji* žico »Das Schuldbuch«. Ob čitanju tiste knjige sem občutil nekaj sličnega kakor zdaj ob Ka* čevi. Krik ranjenega srca je to, ki se zave člo* vekove reve, zagrenjen krik duše, ki občuti utes* njenost in pomanjkljivost vsega našega dejanja
in nehanja, odevajočo svojo bedno nepopolnost v plašč lažnega spoznanja ali bahavega učenja* štva. No, končnega, absolutnega spoznanja ni in vsa učenost hodi po bergljah. In kjer je človek upal najti vse odrešujoče razodetje, se mu izne* nada zareži v obraz krinka komedije, groteske ali farze.
To se mi zdi temelj te Kačeve knjige. Pisa* telj je študiral medicino in je naravno, da je najbolj gledal v tem svetu. Vzlic temu se mi ne zdi važno, da govore vse te zgodbe vprav o »pa* darjih in zdravnikih«, temveč me bolj zanima okolnost, da govore o človeški nemoči. Prav tako kakor iz področja zdravilstva, bi bil lahko napi; sal slične zgodbe iz katerekoli panoge našega znanja, pa sem uverjen, da bi bilo povsod dovolj gradiva za tragiko in za satiro.
Čim gledamo delo s tega vidika, izgine sama po sebi tista, včasih nekoliko moteča ost, ki bi utegnila biti knjigi prej v škodo nego v korist. Pred nami se razgrinjajo senčne strani življenja, tako senčne in tako vsakdanje, da smo jih že sto tisočkrat srečali, pa se jih nismo niti zavedli. Kač se ustavlja ob njih 1n jih s trpkim nasme* škom razkazuje. In človek se nehote ustavi: »Ka* ko da nisem nikoli pogledal!« In zdaj gleda in mu je trpko, da bi se razjokal in razklel.
Na tak način ustvarja Kač iz trenutnih, vča* sih prav neznatnih osebnih doživljajev, splošno človeški obraz. Neznatne avtebijografske zgod* bice rasto v grmado silne človeške tragike, ki doseže svoj višek v črti »Pomor«. Tu ne vidimo nič več Kača in ne njegove matere, ampak gorje človekovo, kakršno ga je začelo objemati 1. 1914. in ga do danes še vedno drži v svojem strm penem naročju.
Škoda, da je nekaterim drugim zgodbam pre* več očitna naglica novinarske zibeli. Upam, da jo bo v bodočih delih Kač sam opazil in pravo* časno odstranil.
Kritike seveda ne bom pisal; za to so poklica* ni drugi. Hotel sem le opozoriti na to, za nas in naš knjižni trg prav izredno knjigo, ki ima mimo mnogih vrlin tudi svoje napake. Tako n. pr. je škoda, da se sočni in res bogato*sveži jezik včasi sovražno bori s slovnico. Vendar je to v primeri z bogastvom v knjigi prav malenkosten 1U1
nedostatek, ki ga je morda tu in tam zakrivila celo muhavost tiskarskega škrata.
[11 še nekaj se mi čudno zdi. Vsi naši urcd» niki in založniki tožijo o literarni suši in da so* dobni pisatelji ne ustvarijo tako rekoč nč takega, kar bi bilo vredno izdati in založiti. Pri tem pa je bilo treba za Kačevo knjigo ad hoe priklicati v življenje novorojenčka, imaginarno založbo »Zemlja«, da ne nosi knjiga pripombe »Samo* založba«. Ali ni to čudno? In še bolj čudno se človeku zdi, ko pomisli, da Kač sedi v urednic štvu »Jutra« in je od tam do »Tiskovne zadruge« le par korakov. Ali je »Blagajna velikega voj» vode« večja pridobitev za naše slovstvo nego Ka* čeva »Med padarji in zdravniki«? Bog ve!
Knjižna oprema je lepa in prikupna. Tudi Pirnatova naslovna risba na ovitku je izvrstna, le škeda, da povdarja bolj kuliso nego vsebinsko jedro. Kaču želim na poti, ki jo je nastopil, mno» go krepkih, uspešnih korakov, njegovi prvi knjigi pa čim hitrejše in uspešnejše potovanje tja, ka* mor spada: v vse naše knjižnice sirom domovine!
J. Albreht.
Griša Koritnik: Ptič Nikdarnič in druge pravlji» ce. Samozaložba. Tisk Jugoslovanska tiskarna.
Griša Koritnik se je v zadnjih letih izkazal kot deber prevajalec iz angleščine, zlasti v ve» zani besedi. A tudi njegovim prevodom v prozi ne moremo oporekati bogve kaj, ker je točen poznavalec angleškega in slovenskega jezika. Pri» eujoea zbirka pravljic pa je njegovo samostojno delo in povsem posvečena mladini.
Knjižica je lepo »in prikupno opremljena, tekst pa je ilustriral kipar Ivan Zajec s prisrčni« mi, otroški duh razodevajočimi podobicami, ki bodo že same po sebi veliko pripomogle, da se knjižica prikupi mladini, ker so risbe v resnici privlačne in risane z umetniškim stremljenjem.
Vsebina knjižice pa nam kaže, da se je pisatelj resno potrudil, da nam poda košček onega pravljičnega življenja, ki ga doživlja otrok v svoji nebrzdani fantaziji; hotel se je kolikor to» liko oddaljiti od romantične pravljice, ki je vsled modernih prilik postala za nekam mrtva in ša» blonska. in se približati pravi pravljici, odgo» varjajoči modernemu življenju in modernim za« htevam. To stremljenje se jasno prikazuje v pravljicah »Ptič Nikdarnič« in v »Čarobnem vrti« ljaku«, dasi se mu to stremljenje končno ni meglo posrečiti v polnih potezah.
»Ptič Nikdarnič« je komplicirana pravljica, ki glede svoje vsebine zahteva širše obdelave, a jo je pisatelj zajel samo na par straneh, a ni« kakor ne tako, kot bi bilo treba in kot bi bilo koristno, da se pravljica razvija v gladkem in naravnem poteku. Vsa fabula je na nekaterih mestih nenaturna in se celo otroku dozdeva ne»
verjetna. Proti koncu je zabrisana in ne poteka tako, kot je človek pričakoval in kot je sklepal pri čitanju prvih strani. Čarovnica Babuga je ne» dosledna in celo omejena, kar pa čarovnice na» vadno niso nikdar, še manj pa da bi delale take očitne napake, kot jih dela Babuga. Mladina poj» de seveda preko teh napak, zlasti še, ker je prav» ljica pisana v res otroškem duhu in s prisrčno; stjo, ki govori otroku naravnost v srce.
Izmed vseh sedmih sestavkov jc pač »Čarob» ni vrtiljak« najbolj posrečen in dovršen. Ne radi tega, ker obdelava nekakšno zgodovinsko snov, temveč ker jo karakterizirata originalnost ideje in izpeljava ideje same. S to pravljico se je Ko» ritnik poizkušal približati moderni pravljici, ka» kršna se je že davno porodila pri drugih narodih, dočim pri nas še ni pognala niti koreninic. To prizadevanje se mu je tudi posrečilo in sicer idej» no in v izpeljavi, kar knjižico dviga nad šablon» sko vsebinsko povprečnostjo, ki smo jo navajeni pri mladinskih spisih današnjih dni.
Izmed ostalih pravljic naj navedem samo še pravljico »Na dnu jezera«, ker je globoko občutena in pesniško izživeta. Druge se mi zde nekam preveč vsakdanje, ker jim primanjkuje prave ideje in jedra, ki je pač podlaga vsake pra» ve pravljice. Sestanek »Krtača« bi bil lahko izo» stal iz zbirke, ker je brez pomena in naravnost trivialen.
Koritnikova zbirka pravljic napravlja v ce» loti dober vtis in mladina, ki jo bo čitala, bo gotovo zadovoljna z njo, ker bo našla v nji mar» sikaj, kar jo bo veselilo in zabavalo. To pa je že nekaj, s čimer mora biti vsak pisatelj zadovo» ljen — mladina je pač naš najhujši in najstrožji kritik-	Josip Vandot.
Frana Levstika Zbrano delo, uredil dr. Anton Slodnjak, izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljub» ljani 1931. III. zvezek: Pripovedni spisi. — Levsti» kovi zbrani spisi, ki jih je v letih 1891—1895 iz» dal Leveč v založbi Kleinmayerja & Bamberga so pošli, bili so pa tudi nepopolni, ker niso vsebo» vali značilnih varijant, osnutkov Levstikovih del, ki nam v mnogočem odpirajo pogled v Levsti» kovo delavnico duha.
Po raznih ovinkih je končno dobil dr. Anton Slodnjak, mladi znanstvenik ljubljanskega slavi» stičnega seminarja založnico —■ Jugoslovansko knjigarno, ki je za Levstikov jubilej izdala v 453 strani obsegajočem zvezku Levstikove vse pripovedne spise. Dr. Slodnjak se je delu posve» til z vso dušo, prebrskal vse arhive in vire, pre» gledal vse Vrtce, kjer je Levstik priobčeval razne pripovedke in pravljice in kjer se navadno niti podpisal ni in ki jih Leveč ni priobčil. Dr. Slod» njak je v tem zvezku priobčil iz pripovednih spisov (med njimi nekaj varijant), ki doslej še
niso bili tiskani, 4G — večinama pravljic in pri» povedk — pa proglasil za Levstikovo delo. Zas nimiva je zlasti varijanta Martina Krpana, ki bo utegnila točneje osvetliti, problem te klasične po» vesti. Preobširno bi bilo pa naštevati vse spise v tem zvezku, saj jih je 88.
Dr. Slodnjak je zvezku napisal obširen uvod, ki nam daje novih vpogledov v Levstika kot človeka, umetnika in ljubitelja slovenskega je* zika. Značilno je, da je Levstik postal jezikosios vee zato, ker je, kot sam pravi, vedno trepetal v bojazni, da piše neslovenski. H koncu je ureds nik dodal tudi slovarček manj znanih besed, dras gocene opombe in še posebno poročilo o svojih spremembah oblik etc. To je v resnici klasična izdaja Levstika in je uredniku dr. Slodnjaku, ki se je delu posvetil z neverjetno ljubeznijo, le častitati,
IV. zvezek: Dramatični spisi. — Četrti zve« zek je urejevan kot III. Le, da nas morda še bolj preseneča. Avtor je v tem zvezku tiskal 11 doslej še netiskanih Levstikovih dramatičnih del, osnutkov in varijant in 4 dramatske spi; se za Levstikovo delo, česar do danes deloma še nismo vedeli. To so važna odkritja, ki nam osvetljujejo tudi odnos Levstika doi Jurčiča. Sedaj nam ho šele prav razumljiva izpoved prof. dr. Ivana Prijatelja: »Levstik je rodil Jurčiča.« Dr. Slodnjak je namreč v tem zvezku ponas tisnil prius Jurčičevega Tugomera in dokazal Levstikov delež pri tiskani redakciji. Dr. Slod< njak pravi: »Delo (Tugomer) je skupen plod Jurčičevega in Levstikovega duha, vendar pres vladuje v končni redakciji Levstikova misel, ki je prekvasila Jurčičevo, kakor je tudi oblika in jezik glede na besedni zaklad in slovniške obli» ke, metaforiko in arhaični duh popolnoma Lev« stikov. Nedvomno je, da bi bil brez njega v kakršnikoli Jurčičevi predelavi Tugomer docela drugačen, kakor ga poznamo danes.« (IV. Uvod. 33.) Izmed že priobčenih dramatičnih spisov sta bila samo dva, ki sta bila znana širši javnosti, in sicer Ježa na Parnas in Zatoženi samoglasnik. Vsi drugi, Juntez, Abimeleh. Valenštajnov ostrog, Rodoljubja zmaga, Serežan, Samo etc. pa so tiskani prvič v tej klasični izdaji. Tudi temu zvezku je napisal dr. Slodnjak izčrpen in do potankosti utemeljen uvod, dodal slovarček in opombe in svoja poročila.
Oprema te izdaje je dobra, želel bi pa trs pežnejšo vezavo. V obeh zvezkih je nekaj tis skovnih napak, ki pa celote ne motijo.
Ivan Plestenjak.
Redne in izredne publikacije Mladinske Matice v letu 1931.
O slovenskih mladinskih knjigah in listih, ki so jih izdale na svetlo v zadnjem desetletju naše domače knjigarne in založbe, bi bilo vsekakor
potrebno napisati obširno kritično poročilo, da bi dobili pregledno sliko razmerja med kvantiteto in kvaliteto teh del na našem književnem trgu.
Takoj pa moramo priznati, da ima med vse* mi književnimi podjetji edinole Mladinska Ma= tica neki stalno določeni mladinsko=književni program, smer urejevanja in organizacijo naročs nikov (subskripcija), dočim pa izdajajo skoro vse druge založbe posamezne mladinske knjige brez dovolj utrjenega književnega in podjetniškega načrta. To dejstvo je treba poudariti, ker mu odkriva dovolj vzrokov, da tako, močno zaostaja kakovost (vrednostna stran) naše mladinske knjis ge za številom istih. Med stoterimi knjigami, ki jih srečaš po izložbenih oknih naših založništev in knjigarn, je komaj dobra četrtina takih, po kas terih je stalno povpraševanje s strani mladine in ki bodo ohranila svoj sloves v našem mladins skem slovstvu tudi v bodočnosti. Najtežja hiba naše mladinske produkcije z ozirom na njeno kvaliteto je predvsem ta. da se smatra kakršens koli urednik, književnik ali kritik poklicanega, da tako ali drugače odloča v usodi mladinske knjis ge. Še tako visoki »umetnostni« vidiki in krites riji, češ čista umetnost sama na sebi ie že dovoli vzgojna itd .... ne morejo edini odločati v kvalis teti dela, če se le ta ne ujema s pedagoškimi in metodičnimi zahtevami in načeli mladinske knjis ževnosti. V posebni meri velja ta pristavek pri knjigah — realistične vsebine! Z ozirom na raz» voj in izsledke najnovejšega mladinoslovja (ki pa še žal pri nas ni obdelano!) nc zadostuje, da izda kaka založba sicer »umetniško« dovršeno mlas dinsko kniigo, če le te ne podnira in dopolniuie še mladinsko uredništvo s svoiimi zahtevami in dognanji (oprema, razvrstitev, komentarji i, dr.). Dobro uredništvo z založbo vred ima pravico in dolžnost, da po svojih najboljših močeh podpre, izponolni pisateljev tekst tako. da bodo celotne vrednote književnega dela čimbolj jasne, ra= zumljive in učinkujoče na mladefla čitatelja, sis eer ne moremo smatrati mladinske knjige za pos polno. V kolikor so v tem oziru uspeli posamezs ni uredniki in sestavitelji naših šolskih čitank. V kolikor je tedaj zbirka književno in pedagoško močnejša in bogatejša. In ker se je ustanovila Mladinska Matica pred leti prvenstveno iz teh pobud in razlogov, je njena naloga, da stori v tej smeri vse za obogatitev slovenskega mladins sivega književnega trga. Po tem stremljenju se tudi Mlad. Matica očitno razlikuje od drug:h zas ložb in tiskarn.
Stalno vez dosega Mladinska Matica z nas ročniki najbolj z mesečnikom »Našim Rodom«, ki izhaja v redni nakladi preko 20.000 izvodov pod uredništvom J. Ribičiča. List prinaša v svos jih rubrikah pisano gradivo leposlovnega in res alističnega značaja. Stalna zastopnika mladinske
proze sta med drugimi J. Ribičič s svojimi »Žas bami« in Milčinski s svojimi humoreskami. Do< dati pa moramo, da presega mnogo gradiva »Naš. roda« duševnost osnovnošolske mladine in da se približuje vsebinsko bolj srednješolskemu mla« dinskemu listu. Kotičku »Cicibanovega rodu« je odmerjen zelo skromen prostorček, če pomisli» mo, da so tudi učenci nižje in srednje stopnje stalni naročniki lista. Pri izboru sestavkov bi bilo potrebno ozirati se ravno tako tudi na aktu= alnost in domorednost snovi. V primeri s prej« šnjimi letniki »Našega roda« je pa v ilustrativ; nem pogledu priznati letniku 1931./32. lep in razs veseljiv napredek.
Poleg svojega lista izdaja Mladinska Matica letno še po štiri knjige v obliki male osmerke V »Kresnicah« za leto 1931. sta, najmočnejša pris spevka M. Klopčiča »Moj oče« in VI. Klemenčis čeva črtica »Mrakovi«. Pretežni del ostalega gra< diva pa slika življenje družine, domačije in pri-rode ter tehnične iznajdbe in napredke za kmet; sko vas in najširše ljudske plasti. Vsa ta snov je podana v zaokroženih življenjskih slikah in sku? pinah, da je tudi po zunanji obliki bližja otroku.
V	drugi knjižici je zajeta Bevkova mladin* ska povest »Lukec in njegov škorec«, ki je po svoji notranji fabuli delno sorodna Seliškarjeve« mu »Rudiju«. Zgodba obeh povesti se namreč prenaša iz domačije v Ameriko! Vendar je Bcv = kavo pripovedovanje in slikanje bolj plastično ter prožeto z miselnostjo in čuvstvenostjo naših ljudi in sorojakov. Nenadna smrt matere pa se dozdeva, da je malo nasilna v opisanih okolišči» nah te povesti. Končno sodbo o Bevkovem »Luk« cu« bo mogoče izreči šele po izidu drugega dela. ki je napovedan za letos.
Našim skromnim razmeram je podal knji« ževno novost J. Ribičič s knjižico »Miškolin«, ki slika v preprostem slogu življenjsko zgodbo o mišji družini. Pol uspeha te knjige, ki jo mla< dina težko odloži, pa je pripisati posebno spret* nemu ilustratorju E. Justinu, ki je položil v ilu* stracije vso svojo fantazijo in moč.
Po vzoru svojih »Sadjarčkov« je A. Skulj napisal še poučno knjižico »Vrtnaričice«. Čutiti pa je, da pisatelj ni najbolj uspel v tem stro« kovnem spisu. Pripovedovanje v obliki povesti na tesno odmerjenem prostoru zamegljuje pravi namen te knjižice in ne daja dovolj preglednosti strokovne vsebine. Vrednost svojega spisa bi pi--satelj na vsak način dvignil s tem, da bi se orne* jil v knjižici samo na eno panogo vrtnarstva; na primer: da bi strokovno obdelal samo vrtne cvet* lice ali vrtno zelenjad... in ne, da je zajel vrtnarstvo v celoti v prepovršni obliki.
V	letu 1931. sta izšle pri Mlad. Matici poleg rednih knjižic še dve izredni mladinski knjigi pred božičem, kar je vsekakor pozdraviti.
Dober poskus nove oblike mladinske proze je podal J. Ribičič s knjigo »Mihec in Jakec«, ki odgovarja zahtevam novodobnega čitalnega po» uka. Polovica teksta je v tisku, ostala pa v drobnih ilustracijah. Taka oblika pripovedovanja navaja učence k logičnemu čitanju, ker mora či* tatelj sam pogoditi ilustrirano besedo, misel v stavku. V tej zanimivi slikanici se ponavljajo po največ slike ozir. sličice oseb ter bolj znani predmeti in stvari. Manj pa sodijo v take zbirke sličice abstraktnih pojmov in misli!
Drugo knjigo izredne izdaje je pa oskrbel J. Lovrenčič s »Tihim življenjem«. V njej je zbranih šest različnih legend (narodno blago), ki jih odlikuje bolj in manj globoka religioznost in po kateri so zadobile naslov »Tiho življenje«. Vi* deti pa je, da jih je pisatelj močno literarno preoblikoval in prekvasil! Toda umevanje »le» gendarnosti« otežkoča mladini na mnogih mestih pretežak Lovrenčičev pripovedni stil, ki se kar kesa s Pregljevim v njegovih povestih: dolgi in razvlečeni stavki (perijode), številni besedni lo» kalizmi, tujke itd. Sicer je ilustrator s svojimi slikami (E. Justin) marsikje povzdignil lcgendar* ni tekst, vendar bo ostala knjiga po svoji lite= rarni teži« mladini manj prikupna! Izdajo te knjige pri Mladinski Matici bi moralo uredništvo na vsak način podpreti z dobrim uvodom in s komentarji pod črtami skoro na vsaki drugi strani.
V splošnem predstavlja torej šestero knjižic Mladinske Matice dobro voljo založbe! V bo= doče pa bo treba posvetiti skrb tudi dobrim pre= vodom iz tujih mladinskih literatur. Letno po en prevod nikakor ne bo v škodo slovenski književ* ni izvirnosti in produkciji! Razen tega pa bi še bila dolžnost Mladinske Matice, da bi čimprej oskrbela še tudi izbor Cankarjeve mladinske proze iz bogate zakladnice njegovega genija!
Albert Žerjav.
Poljska lirika.
Nekje na veliki ravnici med Varšavo in Čen* stohovo, prvomajniškega dne, ko so nad rahlo ozelenelo planjo viseli cunjati oblaki z modrikas stimi otočki, sem se spomnil, kako je Merežkov* skij v svoji knjigi o Napoleonu opisal velikega cesarja, ki promatra rusko pokrajino: »Tišina — vsenaokrog je neskončno prazno«. Neskončna skrivnost: Rusija.« Težko je, da se ne bi na poljski ravnici zavedel, kje si: na robu velike Evrazije. Vse predstave o ruski pokrajini, ki so nam z njimi napolnili glavo Gogolj, Turgenjev. ali Tolstoj, dobijo v poljski pokrajini ogledalo, v katerem se spoznavajo in naslajajo. Zdi se mi, da sem v takem slabotnem trenutku, ko se je motno doživljanje neke lepote borilo z nervoz* nim vznemirjenjem, odprl okno železniškega kus peja in skušal vsrkati vase vonj tega sveta, ki
me je tako živo spomnil stepe. Ne vem, ali je dišalo kaj drugega kot dim iz lokomotive. Tako se v nekih srečanjih sprošča v nas to, kar smo dobili iz literature. Potujoč po poljski ravnici, sem mislil na Rusijo. Zakaj Rusija — to je ravan, stepa in obzorje z daljnimi oblaki. Dih z vzhoda in otožna vedrina severa.
Na tej ravnici, ki ti vzbuja tolik okus po ruski pokrajini, biva narod, ki se hrabro bori baš zoper vzhodni dih in otožno vedrino severa. Polj« ska kultura je izrazito zapadnjaška: ona hoče biti taka. Usmerjena je od ruske brezbrižnosti k strogi dovršenosti in umstveni lepoti latinskega zapada. Ne doseza je, toda vekove se nagiblje k nji. Podnebje in zemlja narekujeta Poljakom podoben življenjski stil in ritem kot Nemcem; v krvi imajo vzhodne elemente. Vzlic temu se vprav trdovratno trudijo, da bi bili zapadnjaki. Vzhod je ruski, sever germanski in njihova kultura stre; mi po tem, da bi bila neoklonljiva antiteza ru» skemu in nemškemu duhu. Večne periferijske borbe z obema narodoma, čijih dolgi ognjeni je» ziki so včasih dosegli osrčje Poljske, so naredile iz Poljakov narod, ki je tako občutljiv za svoje lastno bistvo, kakor je dojemljiv za tuje vplive. Narod ki nenehoma in naporno izravnava proti* slovja v sebi.
Poljska pc-krajina in poljska duša se bistro zrcalita v liriki, ki je ena najsubtilnejših tvorb, kar jih premore kak narod. Danes, ko so daleč od mene poljske ravni, rad listam po nedavno izišlem cvetoberu poljske lirike: »Od Kocha» nowskiego do Staffa.* Poljska lirična umetnost je namreč zelo razvita; v marsičem se utegne pri* bliževati francoski.
Zbirka Borowega je zasnovana z estetskih vidikov in urejena kronološko. Primerjal sem jo s podobno antologijo francoske lirike. Presenetlji» va in hkrati značilna za izrazito zapadnjaško kul» turotvorno voljo poljskega naroda je motivična sorodnost prvih poljskih pesnikov s francoskimi in italijanskimi in vzorna zvestoba lepoti antič» nega verza. Njihov Kochanowski je tipičen pes« nik 16. stoletja. Opeva isto, kar so v tem času opevali pesniki evropskega zapada: Boga, ljube« zen, mirno življenje na kmetih, smrt. Tudi pri njem čutiš, da je vsa takratna kultura, naj se je oblikovala v tišini poljske ravni ali v oljčnih gajih Provence, izhajala iz bleščeče izbrušenosti latinske poetike in antične kulturne tradicije, ki se je baš v renaisenci ubrano uravnovesila s kr» ščanstvom. Pesem Jana Kochanowskega »\Vsi spo» kojna, wsi wesola« je topla poljska varijacija na
* Antologja liryki polskiej. Ulozyl Waclaw Borowy. Lwow. Wydawnicwo zakladu narodo» wego im. Ossoliñskich. 376 str.
Horacijevo in Vergilovo idilično poezijo; je izraz istega duha, ki z malimi izjemami (tak je bil ge» nijalni razbojnik François Villon) dobiva tudi v Franciji iste inspiracije. Vsa nadaljnja poljska lirika, kolikor jo kaže cvetober Borowega je do Mickiewicza pod vplivom antične poetike, neko» liko zbegane od psalmov in od otožnih koralov katolike cerkve. Z Mickiewiczem se je pojavil najgenilajnejši stvaritelj v dotedanji poljski po» eziji: pesnik ki je umel ostro razločevati lirični in epični živeli in ki ni v »Panu Tadeuszu« nič manjši epik kot je dovršen lirik v drobnih pes* mih, kjer opeva vode Niemna ali ruske stepe. Mickiewicz je kakor pri Rusih Puškin — obenem z enako genijalnim vidcem Juljuszem Slowackim oplodil poljsko poezijo za celo stoletje — vse do Staffa, ki je po letih in duhu soroden našemu O. Župančiču. Motivično in oblikovno razširjena, od vrelcev domače pesmi, od ljudske pravljice in kmečke govorice, od Mickiewiczewe in Slovackega pesniške inspiracije izpolnjena nova poljska po» ezija, očituje izrazito demokratično in zato tudi poljsko»narodno obeležje. Kakor je prej posredno in neposredno zajemala iz kosmopolitske zaklad» niče na antični osnovi, črpa sedaj iz poljske za» kladnice in se v vodilnih duhovih izenačuje s sodobno evropsko poezijo.
Redko katera antologija lirike nam kaže ta» ko izrazito kot poljska valovanje evropskega duha na prelomu med antično»krščansko dovršenostjo in nacijonalno nedovršenostjo. Moč lirične inspi» racije, motivno bogastvo, značaj metrike, značil» nosti metafor, odnos nasproti jeziku, vse to se lomi na tem prelomu dveh epoh. Kakor je s Krasickim (1755,—1801.) ali Szymanowskim (1748 do 1801.) izzvenela doba epigonov Kochanowske» ga in skozi njega antične poezije, tako morda s Staffom izzveneva doba epigonov Mickiewicza — Slowackega in nacijonalne poezije. Kaj pri» haja sedaj? Danes samo še ugaša večerna zarja; kje so nova jutra?
B. Borko.
Oskar Hudales: Gmajna. Natisnila Brata Rodé & Martinčič v Celju. — Drobna knjižica obsega pet črtic, namenjenih mladini. Vseh pet je vzetih iz otrožkega življenja in vse, razen prve, opisujejo vojne grozote in sicer z bese» dami, ki so resnične in gredo do srca, a so krute, zlasti še za otroška srca, ki niso navajena grozo» vitih prizorov, ki jih je uprizarjala svetovna vojna. Otroci bodo čitali te strašne, iz resničnega življenja vzete zgodbe in se jim bodo pri čitanju jezili lasje in sami bodo premišljali, ali je mo» goče, da je vojna tako kruta in je tako neusmi» Ijeno kruto postopala z otroki, ki so bili povsem nedolžni? Odgovora pač ne bodo našli pravega, samo strah jim bo ostal v srcu in nezavedno jih
bo strah knjižice, ki jim je povzročila s svojimi prizori ta strah.
Po svoji temi in tendenci so nekatere črtice pač pretežke za mladino, a prelahke za odrasle. Prevladuje povsod revščina in še bolj nesreča, da mora otrok pri čitanju nehote postati žalosten in se zamisliti v ono, kar je tako daleč od nje» gove miselnosti, a še dalj od njegovega zasanja* nega sveta. Vojna leta so že daleč cd današnjega otroka, zato pa hi jih hilo treba malo bolj ideali» zirati, ker strah in grotca pač nista otrokom do» brcdošla gosta. Krvavi prizori, pa če so še tako realistično opisani, ne vplivajo na otroka vzgoj» no, še manj pa so dobri v moralnem oziru. ker surovost vzbuja samo surovost, zlasti šc v tako dovzetnih dušah, s kakršnimi se ponašajo naši otroci.
Svetla točka v zbirki je niz pisateljevih spo» minov iz otroških let, ki nosi naslov »Gmajna«. To je res življenje, ki ga žive in presanjajo otroci zunaj v naravi, to življenje pa je pisatelj opisal res v pristnem otroškem todu, v otroških besedah in živahnih prizorih. Beseda pa mu teče gladko, da je celo odrasel človek vesel, ko čita te prizore, in nič manj ne otrok. Le škoda, da slede tem solnčnim. otroško razgibanim stra» nem tako grozne slike iz vojnih dni.
Hudales je že znan mladinski pisatelj, ki piše po večini o modernih prilikah in sicer z velikim uspehom, katerega bo deležna v polni meri tudi njegova »Gmajna«.
Josip Vandot.
Anton Kosi: Otroška modrost. Smešno=modre do= godbice iz življenja naših malih. Središče. Samo* založba. II. zvezek.
Otrok ljubi humor, ljubi ga prav tako, kot ljubi sončne žarke in radost, razlivajočo se v sončnih dneh. Brez humorja ni morda niti enega otroka, ker je humor naravna potreba otrokova in važen faktor v oblikovanju otrokovega znača» ja. Humor govori iz otroka, dasi se ga otrok vea» si niti ne zaveda. Že otrokova naivnost je humor in njegovo pojmovanje nekaterih, izven njegove» ga obzorja nahajajočih se stvari, je humor, tako pristen humor, da ga ne more posnemati noben odrasli humorist.
Anton Kosi je dober opazovalec otroškega življenja in njegovega humorističnega razpolo» ženja. V svoji dolgoletni praksi je slišal marši» katero modro in smešmo iz otroških ust ter jo verno zabeležil. Rezultat tega njegovega prislu» škovanja je zbirka smešnic, katerih je izdal zdaj že drugi zvezek. Prvi zvezek je izšel pred dvema letoma in je zbudil povsod zanimanje in zasme» jano veselje pri naših otrokih.
Drugi zvezek se znatno odlikuje od prvega, ki so ga motile tu pa tam tiskovne napake. Je>
/ik je čist in jedrnat, kakršnega zahteva vsaka smešniea. Človek bere in se mora nehote čuditi ncizčrpl iivosti otroške naivne modrosti in hu» morja, utrinjajočega se iz mlade duše kakor topli sončni žarki, ki ne poznajo nobene sence, tem» več le toploto in smeh, sončni smeh. Humori» stična literatura je pri nas skrajno borna, zato pa nas mora razveseliti vsaka zbirka, ki nam ka» že naš humor, posebno pa zbirka, ki nam ne» prisiljeno in v resnični luči slika prevejanost in naravni humor naše mladine. Ob takem humorju pa se ne ogreje samo mladina, temveč tudi odra» sli človek, pa če je še tako zagrenjen.
Antonu Kosiju moramo biti samo hvaležni, da je zbral v svojih dveh knjižicah toliko zdra» vega in res pristnega otroškega veselja. Ker je otroški humor neizčrpljiv in pisatelj neutrudljiv pri opazovanju otroških veselih misli in domi» slekov, upamo, da izda še nadaljno gradivo, ki ga je nabral v sončnem raju otroške modrosti.
Josip Vandot.
Mirko Kunčič: Ptiček z dvema kljunčkoma. Po» vestice in pesmi. Izvirne ilustracije J. Pukla. Iz» dala Jugoslovanska knjigarna v zbirki mladinskih spisov.
Mirko Kunčič, urednik Slovenčeve nedeljske mladinske priloge, nam je že znan mladinski pisa» telj in ne morem reči, da njegovi mladinski sp;si niso tu in tam močni in da ne bi zamamili otrok. Opažam pa, da Kunčič čezdalje hitreje dela in da le prerad prehaja v artizem, ki ga mladinska literatura absolutno ne prenese. Mnenja sem, da je že čas, da mladini damo čistega zlata, zdra» vega in tečnega kruha, ne pa raznih domislekov, ki naj iz tehniških ozirov napolnijo toliko in to» liko vrst. Nič več in nič manj! Trdim, da Kunči» čevi verzi gladko, silno gosposko teko, opažam pa, da skozi vsi v enakem metru. Opažam tudi, da se Kunčič rad ponavlja i v verzih i v prozi, čemur se pa ni čuditi, če pomislimo, da Kunčič napolni skoro sam vso tedensko mladinsko prilo» go v Slovencu, zato priloga tudi ni več tako privlačna, ker je preenolična. Saj imamo še nekaj mladinskih pisateljev, ki bi se ne obotavljali pisati za prilogo.
Te misli sem imel, ko sem brat Ptička z dvema kljunčkoma. Vse pravljice in pesmi so deloma že znane iz Slovenčevih prilog, le tu in tam sem opazil nekaj sprememb, ki pa sodbe ne morejo spremeniti.
Je v zbirki nekaj stvari, ki jih bo mladina rada prebirala, glavno privlačnost za otroke bo» do pa slike Pukla in pa lepa izdaja, čeprav ima na notranji naslovni strani neodpustljivo tiskov» no napako: stati bi moralo: Povestice in pesmi, stoji pa: Pesmi in humoreske. Vendar pa mo» ram reči, da bo Kunčičeva knjiga v tej suši
mladinskega leposlovja dobrodošla. Želel bi le, da se posveti intenzivneje opazovanju otroške duše. Kajti z njo se ne smemo samo igračkati.
Jan Plestenjak.
A. Kuprin: Sulamit. Prevel Branislav Kozinc.
Založba Pan v Ljubljani. — Čudokrasno bitje, ki ga opeva Salomon z najizbranejšimi beseda» mi in figurami v svoji Visoki pesmi, je bilo pač trd creh tisočerim pesnikom in učenjakom, duhovnikom in laikom. Kakor jutranja zarja se smehlja Sulamit preko mračnih, asketskih in spokornih prizorov svetega pisma; v nji gori ljubezen, prava, naravna ljubezen, ki ne pozna drugega nego svojega ljubega in ji je uživanje ljubezni v njegovem naročju edina uteha v nje» nem hrepenenju. Sredi noči ga išče po mestu, ker ga je v koprnenju zaman iskala na svojem ležišču. In ko ga najde, ga vodi v matere svoje hišo in edina njena želja je izražena v besedah: »Rotim vas, hčere jeruzalemske, pri gazelah in košutah poljskih, da ne prebudite in ne predra» mite ljubezni, dokler ji je drago!«
Sulamit ni nikakšno abstraktno bitje, kakor razlagajo nekateri verski učenjaki, ki v svojem mrzlem razumu ne morejo nikoli spoznati, kaj je naravna ljubezen in česa je zmožna, kadar iz» bruhne z elementarno silo. Salomon je bil p rak» tičen filozof, a tudi velik pesnik. V vsem njego» vem bistvu je prevladovala erotika, kar ni prav nič čudno, saj je bil orientalec in po vrhu po» tentat. Kljub svoji modrosti nikakor ni zameta» val užitkov, ki mu jih je življenje ponujalo v zvrhani meri.
Močna je morala biti njegova ljubezen do prelepe Sulamit, kateri se je klanjalo šestdeset Salomonovih žen in osemdeset priležnie njegovih poleg brezštevilnih mladenk. Sulamit je bila strastno zaljubljena vanj. a pri vsem tem je bila naravna ženska, ki ji je ljubezen vse, ki živi in umira zaradi te ljubezni. Salomonova Vi» sdka pesem je pesem njene ljubezni, njenega hrepenenja in naravnega srca. Salomon je za» brenkal na prave strune, njegova pesem je po» stala živ, večen izraz naravne ljubezni in take pesmi ne bo mogel zapeti nihče več, ker nobena ženska ne bo znala tako ljubiti, kot je ljubila Sulamit Salomona, kralja modrosti in zaljubljene pesmi.
Marsikateri izmed tisočerih pesnikov je po Salomonu poizkušal, da bi ustvaril Sulamitin lik še naravneje, nego ga je naslikal sam Salomon. A ti poizkusi so bili samo drobci, ki nikakor niso zdržali paralele s čudovito pesniškimi pri» merami, ki jih srečamo skoro v vsakem verzu Visoke pesmi. Poizkus je šepal in je moral še« pati, ker Sulamit ne more nihče bolj karakteri»
zirati nego Salomon, saj jo je poznal v najnež» nejšem bistvu njenega vročekrvnega značaja.
Kuprinova Sulamit je Sulamit iz Visoke pe» smi in nič drugega. Njena osebnost ni pridobila nič novega in njena slika se ni izpremenila niti za najmanjšo potezo. In morda Kuprin ni niti nameraval, da nam poda Sulamit v oni obliki, kakršno je gledal v svojih pesniških sanjah. Kajti Salomonova Sulamit se mu je zdela preveč na» zorno izklesana, da hi mogel le količkaj poprav» 1 jati na njenem liku. Mogoče jo je nam hotel pri» kazati v moderni obliki tako, da bi ne prešel niti najmanj mimo Salomona. A moderniziranje kla» sičnih likov naravno ne more uspeti nikdar, a kje šele moderniziranje likov, ki nam jih pri» kazuje biblija.
Kuprin nam je napisal pesem v modernih besedah in s čutom moderno razpoloženega člo» veka. Napisal nam jo je v zanosu, ki prevzame pesnika, razmišl jajočega krasno Sulamitino figu« ro in zatapljaj-cčega se v ono ljubezen, ki je ho» hotno cvetela pred dva tisoč leti in ki brsti še danes v isti meri, samo da ne najdemo zanjo onih izrazov in forme, ki jih je našel Salomon v urah svoje najlepše jubezni. Sulamit pa ostane kljub vsem poizkusom, da bi prenavljali njen lik. ona Sulamit, ki nas gleda iz svetega pisma, iz izvora našega življenja in naše ljubezni.
Prevajalec Branislav Kozinc je skrbno gle» dal, da se tesno drži izvirnika in ga nam poda v kolikor dobri slovenščini. Prevod se mu je v celoti posrečil, oporekati mu ne moremo skoro ničesar, mogoče samo to, da se ni bolj globoko zatopil v Salomonovo Visoko pesem, kar bi mu bilo pri prevajanju koristilo v veliki meri. Kljub temu je prevod gladek in knjiga prav prikupna, ker je tudi njena zunanja oblika primerna njeni
vsebini'	Josip Vandot.
Naši prevodi.
V zadnjih letih opažamo, da domača knji-ževnost ni prinesla kakih posebnih razodetij, prezreti pa ne moremo, da nam razna založni» štva v strašni naglici kopičijo prevode iz raznih literatur. V kolikor so ti prevodi potrebni bi se dalo posebej pribiti, na tem mestu moram le reči, da se prevaja brez sistema, to se pravi, da je prevajanje in izdajanje prevodov literarnega značaja. Zgodilo se je, da smo dobili od enega avtorja kar dva dela (vsaka založba svoje!) in zgodilo se je, da smo dobili prevode, ki bi jih lahko in brez šhode pogrešili in nadomestili z drugimi.
Zdi se mi, da je prevajanje danes že bole» zen in da je hlastanje po prevodih tudi že bole» zen. Domača literatura se je zanemarjala in se še zanemarja, čeprav se v zadnjem času trudita dve založbi, da tiskata tudi domača dela in dela
najmlajših pisateljev. Poleg tega se pa da opo* rekati raznim prevodom tudi glede prevoda kot takega. Prevajajo včasih ljudje, ki nimajo umet* niškega čuta, ki gledajo knjigo samo kot zbirko besed, ki naj razodevajo tako ali tako vsebino. Nimajo ušes in nimajo srca, da bi prisluhnili tajni muziki vsakega stavka in da bi v naš jezik prenesenemu stavku znali vdahniti vsaj drobec tiste muzike. In tako se zgodi, da tak prevaja* vec da slovnično brezhiben prevod, je pa brez duše in barvitosti. Največkrat se pa zgodi, da so taki prevodi tudi jezikovno zelo dvomljive vred* nosti. Eno stoji: prevajanje je umetnost in pre* vajati bi smel samo umetnik, jezikoslovec mu bodi pa svetovalec.
Ne smem in ne m'orem tajiti, da se je naša prevodna literatura porodila iz nujne potrebe; kajti razrvanost duha in naše dobe, ki je vsaj do zadnjega časa bila bolj izraz entuziazma kot pa umetniškega ustvarjanja, nam drugega dati ni mogla. In v tej tesnosti, v tem iskanju, ko nam je bil Pregelj premalo, Finžgar že predaleč, Podbevšek, Vodnik in sorodni iskalci pretuji, nič naši, je postala naša edina duševna hrana prevod. In še na nekaj ne smem pozabiti: do* bili smo univerzo, slovenska znanost se je v tej dobi razmaknila do neverjetne višine in narod je zastrmel vanjo in se je oklenil — mislim tu na narod, ki je ustvarjal in užival umetnine. — Sicer je pa bila enaka usoda tudi drugih naro* dov: kadar je cvetela znanost, je počivala umet* nost.
Prvo podjetje, ki je začutilo potrebo po pre* vodih v večjem obsegu in iz vseh različnih lite* ratur, je bila Modra ptica. Dala je Slovencem celo vrsto boljših in slabših del iz svetovne knji« ževnosti. Izmed najboljših del. ki iih smatram, da so nam bila v resnici potrebna omenjam:
Knut Hamsun: Pan. Blagoslov zemlje.
Anton Čehov: Aniuta.
John Galsworthy: Temni cvet.
Baring Maurice: Daphne Deane,
Emil Ludwig: Napoleon.
Pogrešili bi pa zlahka .lak Londona, (imamo že nekaj prevodov kot: Železna peta, Kralj Al* kohola etc. in ti nam pač zadoščajo za oznako dosti čitanega, pa umetniško le srednjevrstnega angl. pisatelja), Merimeejä Sentjernejsko noč in še nekaj drugih.
Izmed prevaialcev, ki jih ima Modra ntica (Oton Župančič. J. Vidmar. Franc Albreht, Vladi« mir Levstik, R. Kresal, Stanko Leben etc.) je naj* dovršenejši pač Oton Župančič, dočim Levstikov prevod včasih nekoliko ubija, ker ima preveč iskanih besednih tvorb. O ostalih prevajalcih je pa kritika iznesla dokaj obširne pomanjkljivosti,
vendar je treba reči, da ima založba pri izbiri prevajalcev dokaj srečno roko. Odločno premalo se pa založba ozira na slovanske literature. Tre* ba nam je mlade poljske, ruske, češke literature, treba nam je španske. Zdi se mi, da smo s premočno roko posegli v francosko literaturo.
Druga založnica, ki nam je odprla vpoglede v svetovno literaturo katoliško usmerjenih umet* nikov, je pa Jugoslovanska knjigarna.
Med najboljše štejem:
T. Timmermans: Župnik iz cvetočega vinograda.
Bojer: Izseljenci.
Werfel: Mladostna krivda (prevted je pa eden najslabših, kar jih je v zadnjem času izšlo).
Durych: Marjetica.
Gide: Ozka vrata.
Omenil sem, da so to večinoma katoliški pi* satelji. Ne smemo se pa ustrašiti oznake »kato* liški«, ker so to v resnici umetniki, ki jih je pri* znala svetovna literatura; zato nas ne motijo ne* kateri izbruhi kritičarke Borštnikove, ki se je raztogotila cb Timmermansu. Pa to le mimo* grede.
V ostalem pa prispevajo k prevodni literatu* ri še Krekova knjižnica, Hram, Cankarjeva dru* žba, in nekateri posamezni prevajalci — samoza* ložniki: Dr. Tavzes: Notredamska cerkev v Pa« rizu, (Victor Huge), Kozinc: Sulamit (Kuprin), in Tiskovna zadruga, čije izdaj pa ne bom našteval, ker nam svojih prevodov ne pošilja v oceno.
S tem sestavkom sem hotel samo v bežnih črtah omeniti našo prevodno iteraturo, nje dobre in slabe strani ter izraziti samo nekaj misli, ki imajo namen, pospešiti razglabljanje o naših pres vodih z resnično kritičnega stališča in ne morda s stališča trgtvske konkurence.
Jan Plestenjak.
Iz mladinske prevodne literature.
Ni čudno, da je poplava prevodov, ki jo vi* dimo danes na našem književnem trgu, zajela tudi našo mladinsko literaturo. Ali je ta poplava v splošnem dobra in koristna z ozirom na našo izborno književnost, o tem se nočem prerekati z nikomur, ker je to stvar čitajočega občinstya in književnikov samih. Toda kar zadeva prevode mladinskega slovstva, moram reči, da je preva* tanje iz tujih jezikov prav tako škodljivo kot koristno. Škodljivo, ker se vsled prevodov zati* rajo domača dela, koristno, ker prevodi odpirajo mladini nov in nepoznan svet, ki je tako daleč od domačega in ki ima v sebi vse polno mikav* nosti in zanimivosti. Seveda, ozirati se moramo pri tem samo na dobra dela. ki so v resnici prvo* vrstna in imajo v sebi samo vrline in pravi otroški duh in jih ne kazi nobena hiba ter so brez najmanjše spotike.
Jugoslovanska knjigarna je ustanovila stalno zbirko mladinskih spisov, ki jih izdaja v jako lični in posrečeni opremi. Seveda, pri tem se ozira v prvi vrsti samo na prevode, ker ji menda primanjkuje dobrih domačih del, ali pa se ji zdi izdajanje izvirnih mladinskih spisov preveč riskantno. Pri izbiri prevodov pa je precej pre* vidna, saj tako mora človek soditi, če pregleduje knjige, ki jih je do sedaj izdala.
V zadnjem času so izšle v njeni založbi tri mladinske knjige, ki v resnici zaslužijo, da se raz* širijo med mladino. V prvi vrsti moram omeniti zbirko pripovedk Rudyarda Kiplinga »Zakaj — zato?«, ki jo je prevedel znani prevajalec iz angleščine, Griša Koritnik, in jo opremil z ilu* stracijami Milko Bambič. Te pripovedke so same na sebi nekaj čudovitega, ne samo radi tega, ker govore o nekem daljnem svetu in življenju, tem* več tudi radi načina, kako obravnavajo ta svet in to življenje. V teh pripovedkah nastopajo po» leg predzgodovinskega pračloveka same eksotične živali, ki pa so vendar naši mladini popolnoma znane. Kipling pripoveduje vse te zgodbe z na* ravnimi, priprostimi besedami in stavki, v katerih je polno pristnega otroškega humorja, pa najsi že govori o slonu, nosorogu, mački ali pa o pre* meteni mali hčerki našega pračloveka.
Koritnikov prevod je dober in čist. Naši otroci bodo imeli težavo samo pri tujih imenih, katerih se bodo pa končno vendarle privadili, ker zvene skoro devetodeželsko. Bambič je okra* sil vso knjigo s priprostimi, a vendar lepimi sli* kami, ki so naslikane v onem duhu, ki ga mla* dina najbolj razume.
Druga knjiga je prevod znanega norveškega pisatelja Gabriela Scotta »Mala trojka«. Knjiga pripoveduje narodne in vesele prigode treh fan* tičev, ki jim fantazija in nemirna kri ne dasta nikoli miru. Te prigode so tako originalne in za* nimive, da niti odrasli človek ne da knjige prej iz rok, dokler je ni prečital do konca. A kaj šele otrok, za katerega so napisane. Vse otroško živ* ljenje je opisano do drobne potankosti, reali* stično in brez vsakega olepševanja. Otrok živi v tej knjigi prav tako, kot živi v resnici — razpo* sajeno, s prevratnimi nagoni, a z ono dobrosrč* nostjo, ki je karakteristični znak vsakega pravega otroka. Da pri takih okoliščinah ne more biti brez humorja, je naravno. Otroškega humorja pa je v knjigi zvrhana mera, zanj skrbi že glavni ju* nak, pravi tip modernega otroka, ki je kljub vsem današnjim prilikam vendarle še nagnjen k roman* tiki. V »Mali trojki« je Scott pač rešil težavni problem, kako naj pišemo o modernem otroku in za modernega otroka.
Prevod je oskrbel Ivan Vuk. Reči se mora, da je prevod gladek in se je prevajalcu posrečilo,
da je popolnoma zadel šegavost in otroške izra* ze originala. Samo na nekaterih mestih ne bo Breznik z njim zadovoljen. Otroku bo šlo pač navzkriž z nepoznanimi nordijskimi imeni, ka* terili ni navajen, a teh imen se prevajalec pač ni mogel izogniti.
Bambičeve ilustracije so izvršene popolnoma v njegovem stilu. O njegovi umetnosti govoriti na tem mestu, je pač odveč, saj je Bambič pri nas zadosti poznan kot izvrsten ilustrator.
Tretja knjiga zbirke mladinskih spisov so Grimmove »Pravljice« v prevodu Alojzija Bol* harja. Grimmove pravljice so že stokrat prehos dile ves civilizirani svet in so še danes prava duševna paša naših najmlajših. V njih živi vsa pravljična nemška duša, nagnjena k melanholiji, ki pa je koncem konca samo izraz neke neizraz* ne naivnosti, ki se kljub melanholičnemu razpo* loženju nagiba k naravnenu veselju, tipičnemu znaku priproste otroške duše. Vse te pravljice so postale tekom časa last skoro vseh narodov in tudi mimo našega naroda niso šle brez silnih, mogočnih utisov, ki so zapustili globoke sledove v naši mladinski literaturi. Naroda brez Grimmo* vih pravljic si niti misliti ne moremo, in zato je prav, da jih je Jugoslovanska knjigarna izdala v taki opremi in obliki, kakor jo zaslužijo.
Bolhar se je tesno držal originala in je poiz* kušal da s pravimi izrazi pove ono, kar misli izvirnik, in se kolikor mogoče približa nemškemu mišljenju, a da pri tem prav nič ne moti sloven* skega sklada. Njegovo prizadevanje je bilo uspešno — prevod sam na sebi je domač, izbran, a vendar priprost, da se vse te pravljice glase prav tako, kakor da so nabrane med našim ljud* stvom.
Mnogobrojne Bambičeve slike poživljajo pravljice, ker zadenejo povsod pravi ton in raz* položenje vsako posamezne pravljice. Biti mo* ramo le veseli, da smo dobili Grimmove prav* ljice prav v oni obliki, kakor smo si jih želeli.
Josip Vandot.
Jiri Wolker: Pravljice. Prevedla Silva Trdina.
Založba Modra Ptica v Ljubljani.
Slikanja kapitalizma v najgorostasnejših bar* vah in položajih je že od nekdaj pisateljem vseh narodov prav tako privlačno in običajno kakor slikanje kontrasta tega socialnega, človeštva sko« ro nevrednega zla — slikanje bede in trpljenja onih ljudi, ki jih vprav kapitalizem težko pritiska k tlom. Socialna beda je najbližja snov, ki jo moreta umetnik in pisatelj zagrabiti v vsi njeni strašni istinitosti in jo oblikovati v vsi njeni na* goti. Dokler jo slikata verno po njenih pravih po* tezah, jo človek še kolikor toliko prenaša z že priučeno flegmo, ker ji gleda pri vsakem koraku naravnost v obraz in mu je radi tega postala že
vsakdanja in skoro že potrebno zlo. Toda če jo zavijeta v bleščeči okvir nedolžne pravljice, je naravnost nekaj groznega, pred čemur mora človek zapirati oči in se mu srce krči od strahu in nemega protesta. Pošast, ki jo slikajo nedolž» ne, pravljične otroške besede, grozi in strmi in je v svoji ogromnosti in strahoti še stokrat večja in nazornejša, kakor jo vidimo in presojamo v vsakdanjem življenju.
Jiri \Volker je hotel v svojih pravljicah na« slikati tako pošast. Toda ne za otroke, ker bi bilo to> kruto in nečloveško. Zato jo je na» slikal za odrasle, naslikal z vsemi mogočimi bar» vami, ki pa so resnične, dasi se skrivajo za prav» ljičnim pajčolanom. Simbol kapitalizma mu jc milijonar, ki je v svoji prešerni nadutosti in v svojem skrajnem egoizmu ukradel solnce z neba. Po svetu je vladala tema, le bogatašu je svetilo solnce, premalo mu je solnce, še zvezde hoče, da bodo vse njegove, kakor so njegovi vsi vredno» stni papirji v banki »Ego«. Ker ima solnce, je tudi Bog njegov hlapec, kakor mu je hlapec ves svet. Da sije solnce le njemu, lahko pogine ves svet, saj je zdravniško izpričano in s statistiko dokazano, da je celih 100% ljudi, ki so se pod solneem rodili, pod solncem tudi umrlo.
Jedka je satira, ki se reži iz \Volkerjeve prve pravljice. Pohlep mamonizma in z njim združe» nega egoizma je v nji viden v vsaki besedi in njegovo okrutno trinoštvo je na lastni koži naj» bolj občutil najrevnejši izmed vseh slojev — delavski stan. Toda solnce je pravično — zažgalo ga bo z vsemi njegovimi ogabnimi izpuščaji. Ka» pitalizem bo zrušen in za njim ne bo jokal nih» če, toda to je le pravljica, a pravljica ne more nikoli postati živo meso.
So na svetu ljudje, ki samo zaradi neznatne malenkosti ne morejo doseči tega, da se jim iz» polni najskromnejša želja. Živi nekje v mestu si» romašen deček, ki je prepričan, da bi lahko našel srečo, samo če bi imel na svojem raztrganem suknjiču gumb, za katerega bi potegnil, če sreča dimnikarja. A v mestu živi tudi vesel pesnik, ki piše najveselejše knjige, da se grohoče ves svet, a ne ve, da živi nedaleč od njega siromašen knjigovez, v čigar roki se zaradi njegove ne» sreče izpremene najveselejši verzi v najžalostnej» šo pesem. Živi pa tudi pismonoša, ki iz človeko» ljubja zataji nesrečnemu očetu pismo, ker misli, da je v njem sporočilo o smrti starčkovega sina. Ta sin ga radi tega delikta sam izroči rablju in ves svet se zgraža nad človekoljubnim pismono» šo, razen deklice — sirotice, o kateri so nekateri rekli, da je bila vrag, drugi, da angel. Poleg vseh teh pa živi mladi klovn iz cirkusa, grbasti Jony, ki prenaša stoično vse krivice in vso socialno he» do, a ne prenese tega, da ljubi za denar njegova izvoljenka bogatega grbavca, pa se rajši ubije.
To so motivi \Volkerjevih pravljic —• prav» ljic, ki so navidez zajete iz abstraktnega življe» nja, a vendar niso pravljice, temveč slike, ki z žgočimi besedami razgaljajo krivice in trpljenje zatrtih in zatiranih ljudi; to je življenje, istinito življenje in ker ga pripovedujejo pravljice, nam je še bolj očividno in razumljivo, kakor pa da bi ga gledali v okviru pravega romana.
Prevajateljica; Silva Trdinova, se je na vso moč potrudila, da nam poda pravljice v lepi slo» venščini, kar se ji je tudi prav dobro posrečilo. V vsej knjigi so morebiti samo trije stavki, ki so nekam ohlapni in neokretni. Drugače pa mo» ramo priznati, da je jezik čist in povsem izbran. Tudi Goršetovim ilustracijam se ne more opore» kati ničesar. Zunanja oprema jc sijajna, tako sijajna, kakor jo zna prirediti svojim publikaci» jam samo založba Modra Ptica.
Josip Vandot.
Uredništvo »Odmevov« je prejelo sledeče knjige:
Ivan Pregelj: Izbrani spisi VI, Idile in groteske. Založila Jugoslovanska knjigarna. Ljub» ljana 1931.
France Vodnik: Borivec z Bogom. Pes smi. 1932. Samozaložba.
Narte Veliko nja: Otroci. Novele. 1931. Izdala Jugoslov. knjigarna v Ljubljani.
Janko Kač: Med padarji in zdravniki. Črtice. Lj. 1932.. Založba »Zemlja«.
Vladimir Perhavec: Pesmi. Lj. 1932. Samozaložba.
Griša Koritnik: Ptič Nikdarnič. Prav; ljice. Ilustriral kipar Ivan Zajec. Lj. Samo» založba.
Oton Župančič: Ciciban. Ilustriral N i» ko Pirnat. Lj. 1932.
Anton Kosi: Otroška modrost II. Sredi» šče ob Dravi 1931. Samozaložba.
Frana Levstika zbrano delo III. in IV. Ure» dil dr. Ant. Slodnjak. Lj. 1931./32. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.
Levstikova pisma. Uredil A v g. P i r j e v e c. Izdala in založila Slovenska Matica. Lj. 1931.
Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi. I. in II. del. Izdala Sovenska Matica. Lj. 1930./31.
France Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva od začetka do marčne revolucije. 2. sna» pič. Izdala Slovenska Matica v Ljubljani. 1931. Prevodi iz svetovne književnosti:
Wl. S t. R e y m o n t: Kmetje. I,—IV. Ro» man. Poslovenil Joža Glonar. Izdala Slo« venska Matica v Ljubljani 1929./31.
Stare angleške pesmi. Prevel Griša Ko» r i t n i k. 1931. Samozaložba.
Sel m a Lagerlof: Zgodba o blaznem Gunnarju. Prevedel in uvod napisal Fran j o
T o m i n e c. Lesorezi M. M a 1 e š > a. Izdala in založila Delavska založba. Ljubljana. 1931. (Kre< kova knjižnica 6.)
A. K up rin: Sulamit. Prevel B. Kozinc. Založba »Pan« Ljubljana 1932.
IZDANJA »MODRE PTICE«:
Prosper Mérimée: Šentjernejska noč. Roman. Poslovenil O. Župančič. Lj. 1930.
Emil Lu dvig: Napoleon. Prevedel J o * sip Vidmar. Lj. 1931.
Sigrid L" n d s e t : Jenny. Roman. Pošlo* venil F. A 1 b r e c h t. Lj. 1932.
Jack London: Dolina meseca. Roman. Poslovenil VI. Levstik. Lj. 1931.
J i r i Wolker: Pravljice. Prevedla Silva Trdina. Lj. 1931.
IZDANJA JUGOSLOVANSKE KNJIGARNE:
Lewis Wallace: Ben Hur I. in II. Po, vest. Prevel G. K o r i t n i k. Lj. 1931.
J oh an Boj er: Izseljenci. Roman. Prevel Božo Vod use k. Lj. 1931.
Gabriel Scott: Mala trojka. Prevel Ivan V o v k. Lj. 1931.
Rudyard Kipling: Zakaj — zato. Pre« vel Ci. k. o r i t n i k, ilustriral Al. H ti m b i č. Lj. 1931.
Brata Grimm: Pravljice. Prevel Alojz Bulhar, ilustriral Milko B a m b i č. Lj. 1932.
Earl Derr Biggers: Kitajčeva papiga. Prevel Franc K r e m ž a r. Lj. 1932.
Pierre L' e r m i t e: Kako sem ubila svojega otroka. Prevedel Joža G r e g o r i č. Lj. 1932.
Jaroslav Durych: Marjetica. Roman. Prevedel dr. F. Kozak. Lj. 1932.
F r a n z W e r f e 1 : Mladostna krivda. Ro* man. Lj. 1932.
A 1 e k s e j R e m i z o v: Na sinjem polju. Prevel Miran J a r c. Lj. 1931.
Henrik S i e n k i e \v i c z: Skozi pustinje in puščavo. Roman. Prevedla dr. L. L e n a r d in Ivan V o v k. Lj. 1931.
Oskar H u d a 1 e s: Gmajna. Natisnila Bras ta Rode & Martinčič v Celju.
IZDANJA MLADINSKE MATICE 1931.:
A I h. Žerjav: Kresnice. IV. Josip Ribičič: Miškolin. Povest za ma» le. Ilustriral E. Justin.
I ranče Bevk: Lukec in njegov škorec. Povest za mladine. Naslovno risbo narisal M. Gaspari.
A n d r e j S k u 1 j : Vrtnaričice.
zapiski ■
Fran Tratnikove karikature.
Osem Tratnikovih karikatur, ki jih prinaša« mo, so v pomanjšani obliki ponatisnjene iz češke» ga satiričnega lista »Koprivy«, ki je izhajal v Pragi in ga je urejeval Josef Stivin, sedanji se» nator in vodja socialnih demokratov. Prvi dve risbi sc nanašata na velik političen proces v Za» grebu I. 1909., tako zvan Friedjungov proces, ko so gotovi madžarski politiki z izmišljenimi in ponarejenimi listinami hoteli provocirati oborožen konflikt s takratno Srbijo.
V onih letih so mnogo prinašali Tratnikove satirične risbe tudi drugi praški listi, kot na» rcdnosocialistične »Karikatury« in Ign. Her» mannov »Švanda dudak«. Na Dunaju so bile takrat objavljene Tratnikove risbe v »Die Mu» skette«, ter v Gustav Mayrinkovem »Der liebe Augustin«, ki je reproduciral »Ob jami« in »Zgubljeni čas«. K tem risbam je znani franco» ski pesnik Prevost spisal dve krasni pesmi. Trat» nik je takrat sodeloval tudi pri svetovnoznanem satiričnem listu »Simplicissimu« v Munchenu. Ve» čina njegovih satiričnih motivov je povzetih g!o» boko iz socialnega življenja. Večjo zbirko tovrst» nih risb prikaže njegov »Zbornik«, ki v kratkem
In memoriam Viktor Dyk.
Nisva utegnila, da bi se pobliže seznanila. Ako je tako seznanjanje potrebno pri ljudeh, ki žive tako rekoč eno življenje. Saj sem ga poznal preje, preden sem ga videl. L. 1918. sva se ne» nadoma srečala v tramvaju. Seveda je bil tram» vaj nabito poln. Drdrali smo z Vinogradov proti Pragi. Gneča je bila tolikšna, da sva bolj mislila na to, kako bi se iz nje osvobodila, kakor na to, kaj bi govorila. Tudi on me je poznal samo po imenu. In o čem naj bi govorila sredi tiste brez» izrazne množice, ki se gnete po tramvaju! Bil je tak, kot sem si ga predstavljal po prvi sliki, ki sem jo videl. In vsi tisti verzi in pesmi, ki so doneli iz njegovih zbirk 1. 1917.—18. kakor da še done okrog njegove glave. To je bilo 1. 1918., ko smo najbolj tenko poslušali vsako njegovo besedo. Potem sem odšel domov in zasledoval njegov boj. Celo desetletje je stal sredi kričavih politikov in razburjenih množic, ki so v svoji zbeganosti iskali vseh mogočih poti, kjer bi za»
dostili svoji pohlepnosti po slavi in denarju. Ob desetletnici češkoslovaške državne svobode je slavil svojo petdesetletnico. To je, drugi so jo slavili. Bil je zanimiv pregled dela pesnika»bojev» nika, ki je vzrastel iz revolucionarnega kipenja na koncu preteklega stoletja, ko je bilo geslo mladine prevrednotenje vseh vrednot. To je bilo po nastopu tiste nove mladine, ki so jo 1. 1893. sodili v Pragi pod imenom »Omladina« in je imela odločilen vpliv na vso generacijo, ki je šla za njo. Med njo so bili tudi prvi glasniki jugo» slovanskega revolucijonarnega nacionalizma. Na najlepšem nabrežju ob Vltavi v Pragi so takrat obesili škupulk na vrat spomeniku Francu I. -— Iz te omladine je rastel Viktor Dyk kot ponosen pesnik dvomov in zanikanja. Pesnik svoje dobe, vedno v borbi proti vsem, ki so verjeli v rešitev in svobodo po naravni poti. V množici čeških modernih pesnikov, katerih skrajni smeri sta predstavljala J. S. Machar in Otokar Brežina, prvi s svojim racionalističnim kriticizmom, drugi s svojo mistično vernostjo, je zavzemal Viktor Dyk posebno mesto, ki se posebno jasno kaže sedaj, ko leži njegova pot dokončana pred nami. Kajti lansko leto 13. maja je prišel Viktor Dyk na naš prelepi Lopud pri Dubrovniku. Sel se je kopat v mali zaliv Sunj, od koder je najlepši raz» gled onemu božanskemu kosu naše zemlje, ki je bil nekdaj last dubrovniške republike. In pesnik ie tam utonil. Njegovo truplo so prepeljali v Prago in te dni so obhajali v Pragi in drugod prvo obletnico pesnikove smrti. Na Češkem je namreč v tem oziru nekoliko drugače nego pri nas in spomin duševnih voditeljev odmeva glo» boko v javnosti. Tako je posvetila pesnikovemu spominu poseben večer »Umelecka beseda«, pri» iatelji so se poklonili njegovemu grobu, na hiši, kjer je Dyk zadnja leta živel in delal, so vzi» dali spominsko ploščo, istotako je bila spominska plošča vzidana v Hlinskem, na Lopudu je ta» mošnji župnik Lisičar opravil žalni spomin v cerkvi, kjer so se zbrali skoraj vsi prebivalci Lopuda, skoraj 300 ljudi, in še letos nameravajo Čehi postaviti na Lopudu spomenik, ki bo pričal potomcem, da je tu v bratski zemlji odšel v večni mir veliki borec za češko svobodo. Prire» ditve v Pragi je pozdravilo tudi vodstvo slov. gledališča, ki pripravlja baje za prih. sezono Dykovo: »Spametovanje dona Kišota«.
»Lumir«, katerega urednik je bil Dyk zadnje desetletje, mu je posvetil 7. številko z zanimivimi prispevki iz Dykovih rokopisov in njegovih prijateljev. V založbi A. Neuberta pa je izšla knjiga »O narodni stat«, (»za narodno državo«), ki na 338. straneh obsega najbojevitejšc Dykove članke iz 1. 1917.—19. V našem slovstvu in v po» litiki nismo imeli nobenega pesnika Dykovega kova. Boste rekli: v slovstvu in v politiki! Kako gre to vkup. Politik in pesnik — kakšno na» sprotje! Da in vendar je pel že Vodnik svojo »Ilirijo oživljeno«, Prešeren svojo »Zdravljico«, Levstik je bil pesnik politik, Stritar je pel du« najske sonete in elegije, Gregorčič je politizira! v »Soči« in drugod, Aškerc še bolj, Cankar je rastel v borbi s politiko — politika in pesništvo si torej nista tako tuja kakor se zdi po znanem Goethejevem izreku, da je politična pesem gr» da. Odmevi naše politične borbe odmevajo tudi v Župančičevih v »Zarjah Vidovih«. Našo povojno bolest čutimo iz Gradnikovih in Grudno» vih pesmi.
Po svojem optimizmu in izrazitosti bi bil Gradnik še najbližji Dyku. Tcda Dyk je bil s svojo pesmijo bolj sredi politične javnosti nego naši pesniki. Saj je bil celo senator. In to se» nator, ki nastopa javno. Tako sta se v Dyku združila pesnik in bojevnik. Takoj v začetku je postal Dyk glasnik nove politične orientacije. Rastel je iz političnega boja. Sredi dnevnih gesel in zmot je iskal bistvo češkega osvobojenja. Za» to se je pridružil skupini, ki je pred vojno izda» jala dnevnik »Samostalnost«. To je bilo glasilo verujočih v zmago češke zgodovinske pravice. Ves boj te politične skupine je bil obrnjen preti oficielni politiki — proti Avstriji. Revolucija duš — je bila njeno geslo. Naravno, da je ravno te vrste mladina pozdravila svetovno vojno kot edino pot v odrešenje. Avstrija je napolnila ječe s temi revolucijonarji. Tudi Dyk je prišel v dunajske zapore. Tam je še bolj jasno videl pot do svobode. Njegove pesmi te dobe so višek vere, poleta in globokih misli. L. 1917. so ga iz» pustili. Dasi je vojna še trajala, je Dyk govoril jasno o veliki svobodi, ki se je bližala. Po vseh listih se je oglašal. Te članke obsega knjiga »O narodni stat«, a ne le s članki, še bolj je s pes» mirni ta narodni pesnik dviga! češko dušo ...
Njegove besede so rezale v živo in udarjale v obraz vsem sovražnikom resnice in pravice. Bil je seveda tudi naš prijatelj in zaveznik, ka» kor čutimo iz te knjige. Zato je prav, da mu tudi mi ohranimo spomin, da ne bo spomenik na Lopudu samo spomenik smrti ampak tudi spomenik življenja. Kajti Viktor Dyk je še vedno živ pesnik. Pred nami leži nekaj njegovih knjig, pesmi in proza. Koliko smeha je v teh duhovitih
satirah, napisanih na zmede časa, koliko žgočih misli in pekočih resnic je v teh pesmih, tako narodnih, da se skoraj prevajati ne dajo. To so vzkliki velikega borca sredi šumne množice. »Boj nam teprv nastavä«, je klical pesnik ob trenutku splošne opojnosti, ko je vse slavilo prihod svo» bode. In v tem boju je stal Viktor Dyk kot vitez s častnim čutom in svetlim mečem v ospredju do konca. Dal je zgled, kako se bori pesnik v po» litiki, ne da bi ga politika omadeževala. Nemo» goče — porečete — politika uniči pesnika. Mor» da. A pravega ne. Kajti pesnik mora govoriti o tem, kar pretresa ozračje dneva. Vprašanje je samo, kako. V. Dyk je bil pesnik vere in dvo» ma, ki išče med bijočimi se valovi časa pot do c.Uia. kjer narodi ne umirajo. Pesnik svoje dobe Pesnik, ki je rekel pravo besedo ob pravem času. Še sedanjost ponavlja za njim besede preteklosti. To je znak, da je v njih sila bodočnosti.
Dr. I. Lah.
Dvajsetletnica Aškerčeve smrti je pred nami.
Povsod drugod bi spomin takega pesnika ob taki priliki proslavili na primeren način. ( Namesto slo» venske literaturnc javnosti se je oglasil v časo» pisih prof. Oven iz Maribora s primernim na» črtom. Kakor vse kaže, bo Mariborsko zgodovin» sko društvo vzidalo ploščo, kar je v redu. Vse drugo bo opravilo dnevno časopisje. Aškerc med Slovenci ni imel sreče; bil je zanje prevelik. Že pri zadnjih njegovih delih so se začeli vanj za» ganjati ljudje, ki sicer v slovstvu niso imeli be» sede. Res ni bilo vse zlato, kar je napisal zadnja leta, a take tragične konce so doživljali tudi drugi poeti brez surovih napadov nepoklicanih. Ko je Aškerc umrl — saj vemo, kako je bilo takrat — bi ga bili skoraj pokopali iz bolnieei Komaj je nekaj mlajših ljudi rešilo Ljubljano te sramote. Njegovo stanovanje in knjižnico so razprodali na dražbi, drugod se take stvari ohra» nijo kot svet spomin na pesnika. Po vojni se je začela akcija za njegovo rojstno hišo, ki je raz» padala. Preden se je denar nabral, je menda koča razpadla. Začelo se je zbirati za spomenik. Bilo je vkup že 20.000 Din. Propadla je ta svota s Slavensko banko (a po našem mnenju bi moralo biti vsaj onih 5000 Din, t. j. 20%, ki jih je banka izplačala vlagateljem. Kaj pravi odbor? Naj se zglasi v javnosti!) Vprašanje Aškerčevega in Gre» gorčičevega spomenika bi se dalo najlažje rešiti tako, kot smo rešili vprašanje spomenikov našim glasbenikom. Gotovo je, da je Aškerc po krivici med pozabljenimi slovenskimi borci. Bil je eden največjih in lahko bi rekli, da je v borbi za slo; vensko svobodo izkrvavel kot pesnik. Prav bi bilo, da bi mladini ob 20 letnici smrti poklicali v spomin njegovo veliko borbo za svobodo naro» da. Aškerc je eden naših največjih borcev za ju;
goslovenstvo. On je podiral pregraje in zidove med duševnimi svetovi, ki so si bili prej tako tuji. Ravno zato bi moral biti bolj znan tu in onstran.	Dr. I. Lah.
Grob za grobom. Drug za drugim nas zapu« ščajo naši najdražji, naši najboljši.
Na Veliko sredo 23. marca t. 1. je umrl v bolnici sv. Jožefa v Ljubljani star komaj dobrih trideset let priznani umetnostni zgodovinar, etno; log in muzikolog Stanko Vurnik. Zavratna bole» zen — sušica ga je umorila v dobi njegovega najintenzivnejšega dela. Veliko stvari je napisal, ki so trajne vrednosti. V »Dom in svetu« je priobčeval »Uvod v glasbo«, čigar prvi del jc izšel tudi v posebni knjigi. »Etnolog«, ki ga izda» ja tukajšnji etnografski muzej, je prinesel njegovo temeljito razpravo o slovenski hiši, njego» vih esejev in kritik je pa razstresenih po raznih revijah in listih nebroj.
30. aprila je umrl v tukajšnji banovinski bolnici mladi petindvajsetletni, akademski slikar in kipar Joža Gorjup. Kiparstva se je učil na za» grebški umetnostni akademiji, potem se je pa po* dal v Fireneo, kjer se je lotil tudi slikarstva. Poleg drugih kiparskih in slikarskih del, ki učim kujejo po svoji monumentalnosti, je lani poleti krasno poslikal cerkvico svetega Miklavža v Ko* stanjevici na Dolenjskem.
Takoj drugi dan, 1. majnika je nenadoma umrla ena najboljših slovenskih pesnic: Vida Jerajeva. S svojo nežno toplo občuteno liriko se je na mah prikupila čitatelju, ko je začela priobčevati svoje prvence v tržaški »Slovenki« in v »Ljubljanskem Zvonu«.
Rojena 31. marca 1875. na Bledu jc bila vrst* niča naših umrlih pesnikov Dragotina Ketteja in Josipa MurnasAleksandrova. Nekaj let je učiteljevala v Ljubnem in v Zasipu pri Bledu, potem je šla na Dunaj, kjer se je poročila s tedanjim prvim violinistom dvorne opere profe» sorjem Karlom Jerajem. Po prevratu se je stalno naselila v Ljubljani.
Kakor Murn je tudi ona nad vse ljubila le* poto gorenjskih polj, vasic, škrjančkov in de» klet. ki jih je znala opevati kakor malokdo. Leta 1908. je izdala knjigo svojih ljubkih prisrčnih »Pesmi«, »Slovenska Matica« pa leta 1921. zbir* ko njenih otroških pesmic pod naslovom »Iz Ljubljane čez poljane«. Sodelovala je tudi pri »Odmevih«.
Najgloblje je pa posegla smrt v vrsto naših umetnikov dne 16. majnika t. L, ko nam je ugrabila Frana Bernekersja. Kdo ne pozna nje--govega Primoža Trubarja, ki razlaga pri vhodu v Tivolski park Kristusov evangelij vsem mimo hodečim s tako monumentalno prepričanostjo, da vam ostane v spominu do konca dni?!...
Fran Berneker je bil rojen 4. oktobra leta 1874. v Lehenu pri Slovenjgradcu. Po ljudski šoli je odšel v Celje učit se podobarstva. Kot pomočnik je nato leto dni pridno delal po tirolskih cerkvah; 1. 1896. pa mu je nekaj dobrih ljudi pomagalo, da je šel v Gradec na obrtno šolo, od tam pa čez eno leto na dunajsko umet« nostno akademijo, kjer je pri profesorju HelL merju študiral kiparstvo. Na Dunaju je živel do leta 1915., ko je moral k vojakom.
Po prevratu ga je notranja sila prignala v svobodno domovino, ki ga pa ni sprejela, kakor je zaslužil. Nekaj časa se je mučil kot navaden kamnosek v Celju in na Pohorju, potem se je preselil v Ljubljano in stanoval, kakor je pač mogel, nekaj časa celo na nekem vrtu v pob podrti drvarnici, kjer si je tudi kuhal sam. Pozneje se je preselil v klet Narodnega doma, kjer so mu pozneje tudi dali lepo prostorno sobo.
Res da je bil zelo nepraktičen v življenju, vendar je imel na Dunaju svoj atelje, ki so mu ga med vojno odvzeli menda zato, ker je prostor rabila železnica. Hodil je potem v Ljubljani od Policija do Pilata, naj bi mu pomagali, da mu da južna železnica namestu dunajskega mal pro* stor tu v Ljubljani, kjer hi si lahko postavil atelje, toda vse je bilo zaman. Zaprt sam vase je taval nato po mestu in izpovedal se je le redkemu.
Pozneje mu je bila usoda milejša. Napravil jc več kipov, seveda za malo plačo, in dobil je službo pogodbenega profesorja na Srednji teh* nični šoli. Vsega tega je bilo ravno dovolj, da ni umrl lakote.
Razen že omenjenega Trubarja je Berneker napravil veliko drugih umotvorov, na primer Vodnjak sv. Janeza Nepomuka v Kranju, Atlaii; te na palači Ljubljanske kreditne banke, na< grobni spomenik dr. Pavlu Turnerju v Mariboru, »Žrtve« v Narodni galeriji, »Štiri letne čase« (na Dunaju), poprsje kralja Aleksandra in dr. Otona Župančiča.
Zadnje njegovo delo, ki ga žal ni dokončal, pa je »Zdravnik in bolnica«, ki ga je delal za dr. Šporna in čigar reprodukcijo prinašajo »Ods me vi«.
France Berneker je dotrpel. Naj ponovim tu besede tajnika Narodne galerije Ivana Zormana ob njegovem grobu:
»Hrabremu vojščaku dolžnosti in velikega poslanstva, Francetu Bernekerju, hvala za nje« govo življenje, njegovemu telesu zadnji zbogom, njegovi umetnosti pa večna slava!«
R. Peterlin=Petruška.
Vprašanje našega književnega trga.
V beograjskem dnevniku »Vreme« je g. Mi« loš Crnjanski priobčil dvoje člankov, s katerima se je dotaknil vprašanja, kako poplavlja tuja
literatura naš književni trg. V nadaljnji debati je prišlo do osebnega spora med g. Crnjanskim in prof. Bogdanovičem, urednikom »Srb. knjiž. glasnika«, s čimer je dobila vsa zadeva političen značaj. H koncu so se oglasili tudi slovenski kulturni delavci, ki so se principielno izjavili proti Crnjanskemu. Ker je znano, da mnogi kulturni delavci sploh niso vedeli, kaj so pod* pisali — (med njimi smo opazili poleg starih znanih imen tudi mnogo popolnoma novih, do« slej še neznanih, a gotovo nadepolnih in uvaževa* nja vrednih književnikov) — in da izve naša jav* nost, za kaj gre, prinašamo prva dva članka, ki sta povzročila debato. Ker pa je vprašanje na« čelne važnosti za naše sedanje razmere, bomo prihodnjič prinesli še nekaj odmevov iz raznih listov.
Mi postajemo kolonija strane knjige.
Relativno, pre rata, naša knjiga imala je ve» liku produ, a još veči ugled. Sad se, uglavnom, po svim našim knjižarama, vidi tudinska knjiga i prodaju prevodi i/, stranih književnosti. O na= šoj knjiži, to se može reči i posle svečane pru* slave stogodišnjice prve štampane knjige u Hcoj gradu, i posle izložbe knjiga u paviljonu Cvijete Zuzorič, malo ko vodi brigu.
Uzrok je svemu tome, pre svega, u jednoj dubokoj apatiji, za naše, i ogroman porast stras naca, stranaca bar po duši, u našoj sredini, željnih ne samo franeuskih žurnala, nego i nemač* kih knjiga, indiferentnih prema našem jeziku, našoj književnosti, našem kulturnom razvitku uopšte. Zatim jedan naročiti talas špekulacije stranog kapitala za i/.davanjc žurnala i knjiga, koji je obuhvatio svu našu zemlju.
Pošto smo se, pre rata, šovinistički borili protiv bečke operete, sad smo otišli u drugu kraj nost, tako da nam se sva zemlja ori od ne* mačkih varijetskih pesama bljutavih filmova, što postaju glavni znak »kulture«, po svim našim varošima.
Zakon je morao, najposle, da nas spasava, od šege koju su stranci deset godina, po biosko* pima, uz masnu zaradu, sa našim jezikom terali.
Prodaja i organizovano naturanje strane knjige i prevoda, medutim, i kad ostavimo po strani one politički defetističke, postaje sve više rak rana naših književnih i prosvetnih prilika i glavna opasnost za svaki razvitak naše naučne, popularne, ili t. zv. lepe književnosti. Mentalitet idučeg pokolenja, da ne govorimo o sadašnjem, stvara se, na osnovu tudinske knjige, u tudinskoj atmosferi. Posledice toga ne treba valjda naro* čito tumačiti.
Postajemo polako kolonija za produ strane knjige, da i ne spominjemo njine prevode; strani kapital, uz pripomoč naših knjižara, iskorišeuje
naše izdavačke prilike i radi punom parom, ve; činom sa lažnom reklamom, sistematski organi* zovanim nametanjem strane knjige i njenih pre* voda po zemlji bez ikakve kontrole od strane naše štampe, i baš najmanje književnih časopisa i književnih krugova.
A ta i takva prodaja i reklama tudinske knjige vrši se često čak i pod maskom »jugoslo* venskih« /avoda, pa ui pripomoč i nekih na.š-h. za to angažovanih, književnika.
U svojim člancima, nedavno, dr. I. Novistie, zagrebački kritičar, izneo je stanje u kom sc naša knjiga, preplavljena i pridavljena tudin* skorn, u Zagrebu, nalazi. Dokazao je da tamo i najbolje naše knjige izgledaju pravi prosjači več i pred bogatim katalogom maskiranih, stranih iz* davača, koji n. pr. nemačku knjigu uvoze u na* šu zemlju i prodaju na hiljade.
Da neki ilustrovani, madžarski i nemački lis stovi, imaju aktivan bilanc, samo pomoču pro* daje za dinare, u nekim našim krajevima i to je poznato, ali se ne zna, ili neče da zna da kriza knjige postoji i kod nas, u Beogradu, samo za našu knjigu, dok za prodaju strane knjige i pre* voda, o krizi ne može biti ni govora. Naprotiv strana knjiga i prevodi stranih knjiga, i kod nas, kao u celoj Jugoslaviji, postali su roba na kojoj se lako zaraduje, pa nije ni čudo što i naši izdavači i knjižari, pre svega trgovci, misle samo na tu roba.
Postoje u Beogradu knjižare, isključivo, ili skoro isključivo, za prodaju strane knjige. One su bogate, luksuzne, pune robe i nemaju što da se potuže.
Medutim, ako se pregleda rad i naših izda; vača, vidi se, da i oni rade, uglavnom, za stra* nu knjigu i strane prevode i da samo njih veči* nom izdaju, rasturaju, pa i nameču. U našim knjižarama največi deo poreklom je strana roba. Posledica njene prodaje nije razvitak naše knji; ževnosti, pa ni dizanje nivoa naše sredine. Po* sledica toga je samo da se naša knjiga povlači, pred stranom, u one jadne antikvarnice u koji* ma, po periferiji, kisnu, jedno kraj drugoga. Vuk, Miličevič, Genoveva i Marko Kraljevič.
U tom grdnom zastoju naše savesti za našu književnost, odgovornost snose, u prvom redu. naši književni krugovi, naši književni časopisi koji i sami stoje u vezi sa reklamom strane knji< ge, naše književne ustanove koje su zastarele, pa i naša štampa koja za tude nema strogosti dok za našu knjigu nema mesta.
Svakako protiv posleratnog našeg snobizma ništa se ne može. Večina naše buržoazije, uopšte, čita samo stranu knjigu i prevod, koji joj se ustalom samo i nameče. A poznato je da je kod nas Sterija našao, lako, svoju »Pokondirenu ti* kvu«.
Dobar deo uspeha, medutim, strane knjige i stranih prevoda leži u cinizmu naših izdavača i u korumpiranosti samih »ljudi od pera«, u služ« bi tih poslodavaca. A protiv toga ima leka, bar u kontroli naše kritike i javnosti.
Nema sumnje da če, radi velike zarade, svi oni koji se boje kontrole štampe, kritike i naših književnih krugova uopšte, činiti sve da bi naš svet obmanuli kao da je poplava strane knjige i prevoda u nas prava Božja blagodet.
Kao da su največi duhovi čovečanstva, cvet kulture ljudske u tim knjigama i prevodima, koji se u nas tako dobro prodaju. Sa pljačka« škom zaradom.
Sve to, medutim, biče u zalud, ako naša javnost najposle progleda i uvidi ono što se po našim izdavačkim i knjižarskim krugovima veči« nom radi. Ako i pozvana državna nadleštva, i naše književne ustanove, i naši književnici sami, i naša publika, budu, najposle, zahtevali mesta, pre svega, za našu knjigu, m a koje vrste bila, za naš rad, za našu prosvetu.
Knjige na stranom jeziku, kao i žurnali, pre» vodi stranih dela, internacionalna reč velikih kultura prplazi, i traba da prede, svaku granicu.
Ali prijava konjunktura za svaku tudinsku knjigu, udešena reklama za svaku stranu knjigu, agenture stranog kapitala, čitava jedna trgova« čka zavera protiv našeg sveta koji o svojoj knji« ževnosti sve manje čuje dok mu strane knjige i svakojake prevode i milom i šilom nameču, ne može i ne sme biti, glavna oznaka stogodiš« njice doba Vozaroviča.
M. Crnjanski.
II.
Naša književnost, to je poznato, oduvek je pokorno primala talasc stranih književnosti. Ne» mačka, ruska i pred rat franeuska književnost, razume se uvek površno, ali uz himne horova svojih vernih koji su domače pisce dočekivali, iz budžaka, budakom, vršile su u nas svoje zbr« kanje, za kojim je našoj književnosti ostajao samo niz tudinskih, demoliranih modela.
Uz tu okupaciju na književnem polju, išla je najčešče paralelno i prodaja nemačkih, ruskih i franeuskih knjiga, i dobrih i ološa, razume se bez ovolike špekulacije, i udušene konjunkture, za prodaju strane knjige i prevoda, kao danas.
Kad najposle i mi, prvi put posle rata, di« žemo glas protiv te izdavačke i knjižarske pijač« ke na račun naše književnosti i naše publike, mi, razume se, ne mislimo ni da se ogradimo ki« neskim zidom od stranih književnosti, niti da tražimo favoriziranje svake banalnosti, samo ako je naša, nego hočemo samo da ukažemo prstom na jednu spekulaciju na račun naših pisaca i razvitka naše književnosti.
I mi smatramo da je prirodno što sad u sto« leču internacionalnog saobračaja, P. e. n. klu« bova, konfcrencije stranih književnika, proslava Geteovih i. t. d. i kod nas knjiga, list, književno ime, prevod iz amerikanske, engleske, franeuske, sovjetske, ili nemačke književnosti brže dopire do nas.
Samo to ne smatramo kao nešto novo, nego nam sc to čini opet samo talas tudinštine, bez dubljih razloga, nego što su u prošlosti bili uti« caji nemački, proslave Šekspira, ili pred rat imi« iacija franeuskih književnika.
Pozdravili smo i mi, posle rata, tolike strane književne dogadaje, kao n. pr. Cojsovog romana Ulisa itd. i radovali bi se i najnovijem talasu iz amerikanske i nemačke književnosti, kao što smu se nekad radovali Židu, Barbisu i dr. da iza toga ne vidimo,vrlo vidljivo, jednu široku spekulaciju sa prodajom strane knjige i prevodne litera« ture.
Dovoljno je spomenuti da u Zagrebu za na« šu knjigu nema mesta, ni onda, kada i Biblioteka novinarskog zavoda reklamira i izdaje samo stranu knjigu, kada i najpoznatija hrvatska Za« bavna biblioteka, izmedu dosada izdatih svojih 500 knjiga ima svega, kako sama kaže, desetak domačih da svakome hude jasno o čemu je reč.
Dovoljno je uzeti u ruke ogromni i bogati katalog Nakladne knjižare Minerva u Zagrebu, u kom se reklamira uz 197 engleskih, 90 francu« skih i 693 naših autora. u kojima su obuhvačeni i školski pisci.
3359 nemačkih autora
pa da se uvidi da je u pitanju i te kako oprav« dani revoit za našu književnost i teška odgovor« nost za one koji su danas plačeni reklameri, ili prikriveni izdavači, i kod nas, strane knjige.
U poslednje vreme naša književnost zapu« stena je i od onih koji bi po logici i dužnosti bar trebali da je brane. Kod nas u Beogradu imamo paradoks i škandal da se i naša štampa angažuje za svaku stranu knjigu, pa da n. pr. Srpski književni glasnik koji godinama več za« ostaje za stranom literaturom, da i ne spominje« mo našu, iznenada služi za reklamu jednom izda« vačkom preduzeču strane knjige.
Nema sumnje da če takvo stanje stvari, oni kojima je to u interesu, pretstavljati u ružičastoj boji kao da je reč o nekom velikom interesu na« še zaostale sredine, za stranu literaturu, naročito onu socijalnih tendencija. Da če osim toga svaki otpor prema tom kolonijalnom načinu iskorišča« vanja naše publike i naših književnih prilika obeležiti kao intelektualnu zaostalost, šovinizam i. t. d.
Istina je, medutim, da bez velike domače književnosti, ni o kakvom napretku ne može biti ni reči.
Istina je, medutim, da je n. pr. slovenačka književnost prodrla do seljačkih hiša, samo ovu ginalnim, domačim piscima, a da je pre njih Slo« venačka plivala zapuštena i zaostala u nemačkom »kulturnom« moru.
Kao što je zbog tudinske kulture, tudinske knjige, govora, pozorišta, sva Hrvatska do nes davna bila u književnom pačeništvu. Kao što je od visoke tudinske kulture u Primorju, našem narodu, ostala samo prazna pena.
M. Crnjanski.
AVGUST ŠENOA REDIVIVUS.
Petdesetletnica smrti prvega hrvaškega ro« manopisca Avgusta Šenoe je presenetljivo poži* vila zanimanje za njegovo književno delo. Ni ga kmalu primera, da bi tečaj starejšega pisatelja na borzi književnih vrednot poskočil tako naglo in visoko, kakor je pri Avgustu Šenoi. Res je: pri tem meramo vpoštevati marsikak razlog, ki ga na prvi pogled ne opazimo. Šenoa je vseh teh 50 let po smrti imel zvesto čitateljsko občino, ki je zajemala čedalje širše kroge. V teku desetletij, ko je nova književnost vihtela kadilnico največ pred tujimi literarnimi veličinami, se je Šenoa iz pisatelja hrvaških salonov pretvoril v pisatelja hrvašekga ljudstva; prodiranje pismenosti in knji« ge v širše, zlasti kmečke sloje, je povečavalo šte= vilo njegovih častilcev. Njegovo »Zlatarevo zla» to«, »Seljačko buno« in druge romane so čitali prvenstveno preprosti ljudje: prav za prav najs hvaležnejši čitatelji, ker niso ne razvajeni niti kritični. Petdesetletnica Šenoeve smrti, ki jo je Zagreb obhajal zelo slavnostno, skoraj z nekim poudarkom, ki ni čisto literarnega in kulturnega značaja, je imela to praktično posledico, da je za Šenoeve spise ugasnila avtorska zaščita. To prii liko je brž izkoristilo več založnikov, ki so po* vzročili pravo inflacijo Šenoe na knjižnem trgu. Njegov stari založnik Kugli je izdal ponatis vseh Šenoevih spisov. Nadaljnje izdanje Zbranih spi« sov je otvorila mlada in zelo delavna založba, ki je znana po okrajšanem imenu »Binoza« (reete: Biblioteka Novinarske zadruge). Skoraj ob istem času se je oglasila s svojo izdajo Zbranih spisov A. Šenoe založba »Minerva«. To pomeni: samo v Zagrebu tri različne izdaje Zbranih spisov kla» sika, ki so ga nekateri že uvrstili med mrtvi književnoiZgodovinski inventar. Mimo tega so \z-. šle nekatere posamezne izdaje, n. pr. pri »Matici Hrvatski« razkošno opremljen roman »Seljačka buna« z ilustracijami VI. Kirina, pri »Narodnem delu« v Beogradu (v cirilici) »Seljačka buna« in »Zlatarevo zlato«, pri »Srpski književni zadrugi« roman »Čuvaj se senjske ruke«.
Brez dvoma je ta presenetljiva obnovitev za* nimanja za Šenoevo delo značilen pojav. Z ene strani pomeni, da je današnji svet pričel zopet
ceniti tradicijo in se vračati v zakladnico zdra« vega domačega duha. Dekadentne, simbolistične, impresionistične in celo ekspresijonistične strus je, ki so jim odpirali vrata na stežaj, so brez dvoma dvignile višino nove književnosti in pove« čale zahteve umetnostnega in idejnega značaja, ki jih ima današnji človek do leposlovja, v kate« rem ne vidi več sredstva za trenutno zabavo in razvedrilo. Vse te importirane struje pa niso mogle trajno oslabiti narodnega duha v književ* nosti. Ta duh si po zakonih, ki so imanentni nje> mu in narodnemu jeziku, ustvarja književnost s čisto svojskimi odlikami in značilnostmi in šele ž njo obogačuje svetovno literaturo. Sedaj, ko je nekako že mrknila sila, s katero so taki in po-. dobni tuji pojavi preslepljali domače stvarjalne duhove, in ko je zapadna književnost zašla v očitno krizo, prav sedaj čutimo na vsem slovan« skem jugu počasen povratek k domači tradiciji. Ne samo pri pisatelju, tudi pri čitatelju raste zas nimanje za klasike domače besede, ki še vedno lahko nudijo veliko vzpodbudnega, kakor n. pr. Slovenci to nazorno opažamo pri Prešernu in Franu Levstiku. Kajpak, ta izprememba, ki mors da nastopa kot reakcija zoper izvestne poizkuse kulturnega izenačevanja in ki je vsaj časovno v zvezi z vidnim nazadovanjem mednarodnega duha v Evropi., ne pomeni, da bi n. pr. klasiki, kakor Šenoa, mogli sodobnemu čitatelju nadomes stiti njemu, odnosno dobi, ki jo preživlja, ustre* zajočo literaturo. Viden uspeh najjačega in obe« nem najbolj sodobnega prozaista Jugoslavije M. Krleže govori odločno za sodobnost v knji» ževnosti. Z druge strani pa ni mogoče prezreti pojava, kakor ga odkriva baš slučaj Šenoe. So» dobna književnost mora zrasti iz domačih tal, prepojenih z vsem kar je doslej ustvarila do= mača književnost. Narodnost in tradicija imata danes v literaturi odločno večji pomen, kakor sta ga imela v prvem povojnem desetletju. Po» kazalo se je, da mora tudi internacijonalna, ali če hočete, panevropska zavest zrasti organično iz narodne zavesti in da ena zavest ni negacija, marveč samo izpopolnitev druge. Tudi Lunačar» ski je zapisal ob nedavni Goethejevi proslavi v Moskvi, da proletarska kultura sprejemaj vase vse, kar najboljšega so ustvarile prejšnje kultu; re. Ali ni to v nekem smislu priznanje kulturne tradicije?
Ko je nedavno v beograjskih listih izbruh* nila znana polemika Miloš Crnjanski—Milan Bog« danovič, so osebna nasprotja žal skalila prvoten smisel akcije g. Crnjanskega, ki je šla za smo« trom, o katerem bi lahko mirno diskutirali: Šlo je namreč za to, kako naj se domača književnost zavaruje pred invazijo prevodov. Napačno pa bi bilo misliti, da sme današnji književnik pisati tako nedolžne idile kot jih je pisal baš Šenoa
(n. pr. »Prijan Lovro«, »Lijepa Anka«), Šcnucva književnost je plod drugačne, znatno mirnejše dobe in socijalno manj diferencirane sredine z docela drugimi konflikti in drugačnim okusom nego je današnji. Toda ta književnost novega človeka in novega časa bodi zraščena z narodom in z zemljo, kjer nastaja, kakor je zraščena naj* boljša sovjetsko*ruska proza, ki ne more zatajiti ne obeležja svojega naroda niti duha literature, ki je dala Puškina, Gogolja, Tolstega in Dosto* jevskega. Zaradi tega je, menim, zahteva po književnosti našega človeka enako pravična kot zahteva po književnosti našega časa. Vse kaže, da bo v današnjem političnem preusmerjanju borba med tradicijonalno in nenarodno, nezako* reninjeno književnostjo zavzela še določnejše oblike in da bo razgibala tudi književno življenje v Jugoslaviji.
V	tem času je torej oživel pesnik, novelist, romanopisec in feljtonist Avgust Šenoa. Pred menoj so prvi trije zvezki »Sabranih djela Au* gusta Šenoe«, ki jih v redakciji drja. Antuna Barca izdaja že omenjena »Binoza«. Dr. Barac je eden najboljših poznavalcev Šenoe; žc pred leti je izdal o njem studijo, ki je prav za prav edina daljša monografija o tem pisatelju. Njegova re* dakcija Šenoevih spisov je potemtakem vredna pozornosti. Obžalovati moramo samo to, da si ni vzel za vzgled n. pr. Prijateljeve redakcije Jurčiča ali Tavčarja in opremil vsakega zvezka z uvodom. Beležke, ki jih ima na koncu knjige, dobro rabijo, vendar bi bilo samo v korist Šenoi in posebej še književni vzgoji občinstva, če bi bile podrobnejše in zato obilnejše.
V	prvi knjigi so objavljeni Šenoevi praški feljtoni, daljši satirični feljton »Vječni Žid u Zagrebu« in prvi del feljtonov »Zagrebulje«. V drugi knjigi je nadaljevanje »Zagrebulj« poleg feljtona »Glas od Gradne«, dalje članek »Naša književnost« in obsežno premotrivanje z našlo* vom »O hrvatskom kazalištu«. Tretji obsega dra* mo »Ljubica« in novele »Turopoljski top«, »Bli* jedi mjesec«, »Do tri puta Bog pomaže«, »Duši Narodne straže«, »Prijan Lovro« in »Lijepa Anka«.
Če abstrahiram od Šenoevih spisov docela oseben odnos — vonj mladosti, ko smo po za* gorskih poljih in gozdovih ganjeni doživljali vse te junake in junakinje Šenoevih novel in roma* nov — moram priznati, da stik s tem pisateljem tudi danes ne more biti docela jalov. Njegovi feljtoni imajo svojski čar kakor staro pohištvo; njegove polemike z danes že zdavnaj mrtvimi ljudmi in za vprašanja, ki so že dolgo pozablje* na, čitaš zaradi tega z zanimanjem, ker je v njih vendarle ostalo mnogo piščevega duha in tankih obrisov dobe, v kateri je Šenoa živel. Šenoa kot feljtonist je sploh majhno odkritje, zakaj satno
specijalisti so doslej rili po skladovnicah starih revij in listov in se srečavali s temi plodovi Šenoe. Zdaj so zbrani vsi važnejši feljtoni v knjige, in vidimo, da je prav tako. (Kdaj dobimo Slovenci Kersnikove podlistke in izbor Tavčar* jevih političnih člankov?) Vse Šenoevo delo pre* veva neko posebno vzdušje: to je svet, v katerem se srečujeta večer zahajajoče fevdalne dobe in jutro vzhajajočega meščanskega sveta, ki je do« bil v Šenoi vidnega literarnega glasnika. Sloven* ski čitatelj bo našel pri Šenoi mnogo sledov, ki kažejo bratske stike med Slovenci in Hrvati: »Prijan Lovro« je Slovenec, »Seljačka buna« sega tudi v našo povestnico, a »Karanfil s pesnikova groba« je inspiriral Prešernov grob v Kranju. Le* hak jezik, ki — kakor prej pri Vrazu in pozneje pri Gjalskem — kaže, da se rojen kajkavee mora šele učiti štokavščine in da v nji kaj redko do* seže mojstrsko dovršenost, bo Slovencem olajšal neposredno uživanje Šenoe. »Binozina« lepa, okusna izdaja bo tudi po vnanjosti vabila knjigo* ljubovo oko.
B. Borko.
RIMANA PROZA
(Zložil Sava R a d i č * M i r t.)
Konec.
20.	Vestalka Slavije
Slovenija, ti zemlja naša sveta, /. lepoto kakor božji vrt odeta, Slovenija, Vestalka ti v gorah, čuvajka naša večnega plamena! V ravnino je prihrul sovrag in strah, razdel kot zver cvetoča polja njena in v domu ni ostal na kamnu kamen. Zbežala ti si v sklon gora, zdaj skalna čuva te trdnjava: zvesto gori, Vestalka, večni plamen s toplino bratskega srca, z jasnino solnčnega Triglava.
21.	Avenija svobode.
Zahvalo sprejmi pisanih gredic, zahvalo zelenečih ruš, umetnik tihi, ljubljenec modric, osvoboditelj mračnih duš!
Le ven, le venkaj, duše, iz temnic!
Svoboda solnčna na stežaj odpira tu se vam sedaj, sedaj moči ustvarjajoče široko reka je razlita: z nebeškim ognjem solnce vroče vam neti čuvstva plemenita, in misli vro po cesti beli, kot solneni žarki bi hiteli.
Stoji v ozadju gozd visok, orjaško zeleneči grad: stebri stoletni, vej obok, hodnikov tajnih vabi hlad. Svoj dom cvetoči in bogati odklepa nam priroda»mati.
22. Grajska in kmečka svoboda.
Denarja škric si naslepari, pa brž tlačan mu v kri udari: nekje od zadnjega grajščaka si kupi staro podrtijo, propalo grajsko baharijo. Povsod je robska kri enaka: samo svobodo pujsku daj, takoj zbeži v svinjak nazaj.
Kdor rojen je pod kmečko zvezdo, spoštuje, ljubi rojstno gnezdo.
23. Kardinalova morala.
.lusqu' au dernier jour, Richelieu sut cacher sa veritable force. Comme SixesQuint, il ne jeta les béquilles que quand il tint la première place.
Hanotaux.
Po bergli hodi, dokler si šibak, v golobji glavi nosi kačo! Ko moč ti zrase, skoči kot junak, obrni berglo kot gorjačo!
24.	Pegaz na tlaki.
\a tlaki Pegasus ujet se trapi in škodoželjno se mu roga svet. »O bratci, čakajte, da pridem k sapi, vsi zabuče registri orgel spet!«
25.	Strupena slava.
Poglejte, star je že, pa še prepeva, pa še kako močno, mladostno čilo! Prijatelji, preprosta je zadeva, saj ni še zadušilo me kadilo.
26. Slepi strel.
Kot strel naj epigram zasika, njegovo ostro zrno zadeni vedno v črno! Pri tebi praznega smodnika le votlo pokanje se sliši, le dim in smoja gre po hiši.
27. 1:1,000.000.
Statistiko je Pesnik bral francosko in čelo mu zgubančila je ozko:
»Če vse preštela v šentflorjanski je dolini, kdo bo v domačem milijonu ta edini?«
28. Zgodba o zvončarju in zvpnčeli.
Družica huda, ovca tolstorepa. ozmerja ovna, starega zvončarja:
»Ti tepec tolčeni, ker nisem lepa, da zvon zato kot počen ti udarja?« Vsa čreda zdaj trpi, ker zvon prevzela srdita, tolstorepa je zvončela.
29. Pojmovne bergle.
Hm, pojmi? Bergle za vsakdanjo pot, bedak do smrti nanje se opira. Svobodni duh vso šaro zmeče v kot, s korakom lastnim lastno pot utira.
30.	Aleksandrinski kotel.
Aleksandrija, srce morja, kotel bila vsega je sveta: vseh rodov so karavane, ladje nanosile vanj kipeče sadje. Kak se ogenj je pod kotlom bliskal, kak iz sadja sok duhov iztiskal! Kdo jc vendar stregcl destilat, kdo nam toči zdaj prežgani sad?
31.	Relativnostna teorija
»Vse je relativno in minljivo!« vikne Einstein s Samsonovo grivo, bitnost zgrabi nihilist po duši, da steber in temelj svetu zruši.
»Vse je relativno in minljivo,« jekne iz vsemirja porogljivo, »Einstein, tudi tvoja teorija!« Bitnost absolutno se razvija.
32. Krivi prostor.
Einstein, rase krivoverne sin,
ki stvari le krive so ji v čisli. krivi nos in las in krive misli, je prekosil mojstre vseh krivin: prostor je skrivil do skrajnih mej. raven prej, ostane kriv poslej. Po krivuljah krivega prostora stvar in pamet zvijati se mora. Krivi prostor in krivulje: zlata doba za jegulje!
33. Budovo prebujenje.
Pod senčno vejo Buda se zbudi, predrami iz globokega se spanja. Ozro v drevo se nad seboj oči: »O figovo drevo — drevo spoznanja!
Vir zla le rojstvo zmerom je bilo in strast odprla ga je tudi meni. O rasti, rasti, figovo drevo, še listja več, še mnog a več poženi!
Zakrije, sktije vsak naj figov Ust človeku motni vir slasti strupene, za vek zapre studenec naj nečist, za vek studenec rojstev naj zaklene!«
34.	Atonalna muzika.
Oprosti, Bog, da vštulilo v orkester i moje se nevredno je godalo; oprosti, ker akord vesoljno pester le z disenaneo ti je spakedralo! Oprosti, Bog, in milostno mi sodi: zdaj muzika je atonalna v modi.
35.	Ljubljanske rože.
Rožam Vodmata in Viča po vrtovih dolg je čas: »Tu stojimo, tu dišimo, pa nikdo ne ve za nas!«
Tam v ljubljanskem drevoredu godba žalostno igra, ker ljubljanske gospodične same venejo doma.
Tam v ljubljanskem drevoredu godčki ne odnehajo, pa čeprav gospodje mladi dolgočasno zehajo.
Tam v ljubljanskem drevoredu godčki pihajo na ples: »Rože Vodmata in Viča, ve najlepše ste zares!
Rože Vodmata in Viča, rajat pridite vsaj ve! Ogenj vaš, o rože žive, neti srca in pete.«
36. Tehtanje duš.
Čudno se mi sanjalo je davi, da je duše tehtal sveti Miha. Tebe v prvo sklcdico postavi, ti pridene pesmi vse do stiha, za priklado da tovarišijo, vse, ki ti kadilnice vihtijo. Zdaj nadangel se okrog nasmeje in ostalo množico prešteje. Strogo vame vpre oči, mene v skledo drugo posadi. Skleda tvoja kot pero lahka dvigne se v nebo, moja težko nagne se v nižavo. Jaz v sodnika ostrmim zvedavo, da»li s tehtnico je tehtal pravo? Potolaži me nadangel moj: »Voljo samo tehtal sem nocoj.«
37. Božji odmevi.
Po tratah, skozi solnčne gaje hitim ukajc, prepevaje. Z menoj prepeva travnik, breg in log, v odmevih vriska in odzdravlja Bog.
38. X.
Blodi v temini deca noči, išče svetlobe, rešilne poti.
V	dalji se svita resnicasneznanka, veliki x je življenja uganka. Skozi ljubezen, trpljenje,
skozi znamenje križa blodno človeško življenje k luči Iksa se bliža.
39.	Večerna zarja
Saj nisem vsega še povedal, pa že se večeri, temni; sveta se nisem še nagledal, saj komaj sem odprl oči. Res solnce že zahaja z neba, res pada že v neznano stran? Že res zatisniti bo treba oči v molčeči, večni san?
40.	Breznov cvet.
Kot breznov cvet priklil v preranem
sem mladoletju tudi jaz.
Naj vzame spet me breznov mraz!
V	spominu vašem vsaj ostanem kot žarek solnčnih nad,
da blizu je pomlad.
MALO HUMORJA.
(Zložil Pavel G o 1 i a.)
Pri nas.
češčeni kot preroki in glasniki so zdaj pri nas — gospodje uredniki. Kdor v kritikah tovariše mikasti je tudi še priznan in splošno v časti. Za njim le malo zaostaja kdor prepisuje in prevaja. Samo nesrečnež, ki ustvarja, se z neprijaznim delom ukvarja.
Morilec, zbogom.
Enak pelikanu v puščavi,
enak cvctu in vonju in vetru in zvonenju tihemu si presunljivo tožil s srcem, podobnim osuti roži, da te ne razumejo otroci sveta (a skozi svetla okenca božja te je pozdravljalo
belo
onostranstvo, ki rjavi čas srebri).
Rdečega valovja nevidna reka je hitela
mimo tujcev in zopernikov, ti pa si
gnan od viharja muk, razdvojenosti
oznanjal preplašenim Slovencem
borbo med nebom in zemljo,
ki bo končana v noči strašnih poročnih skrivnosti.
Tvoj glas, ki bi rad priklical rod vesoljni
k srcu tvojemu, k studencem luči,
(res čudno dober si nam ubogim ljudem)
je priklical le povodnega moža iz sosednje reke
(ki pa ni bila rdečega valovja nevidna reka,
temveč vidna reka znanja, izvirajoča
in tekoča za sedaj še daleč od tvojih poljan).
Kdo si, je vprašal povodni,
ter te prebodel z zelenimi bodali svojih
pametnih oči. Zadrhtel si vsled klica kakor srna, ki si jo v svojem belem gozdu pobarval sinje (da so jo lahko dohitele tvoje pesniške stopinje) in odgovoril med prikazovanjem mnogih drugih znamenj svojega talenta: Borivec z
Bogom'
Tedaj je zašumela vidna reka
in povodni, ki je poslušal tvoj odgovor in vse
drugo, je spregovoril: »Le farbaj sam in v družbi svojih sinjih tovarišev
dalje
naš rjavi čas! Ljubite se, geniji, in hvalite se
med sabo!
Jaz pa grem, zakaj sit sem vas. Morivec,
zbogom.«
Nato se je vrnil k studencu pameti in dobrega
okusa.
Ti pa si obstal s svojim velikim samomnenjem
ob bregu
rdečega valovja nevidne reke —■ rdeč, neviden in neslišen.
(Kaj hočeš, potrpi, otrokec moj).
NAŠI NAJVEČJI
Največji arhitekt naš — drevje seka, največji naš slikar —• pero vihti, največji muzik — z jusom se prereka, največji pesnik pa lepo — molči.
i
Milko Bombic: Karikatura
Vsebina:
Ivan Albreht: Iz »Vagabundove pratike«. 1.
—	Jan Baukart: Tantal. 1. — Večer. 4. l)r. Aleksander Bilimovie: Vpliv svetovne krize na narodnojgospodarski in finančni položaj Ju» goslavije. 4. — Dr. Fran Derganc: Spomini na Kreka. 11. — Dragutin M. Domjanič: Mesečina. 21. _ Gizela Franzl: Tudi. 22. — I. Gaberski: Memento. 22. — E. Gangl: Tyrševi Sokoli. 23.
—	M. Gaspari: Pesem. 26. — Cvetko Golar: Žito klije... 27. — Pavel Golia: Enajst. 27. — Igo Gruden: V pričakovanju. 27. — Ivan Hribar: Moja politična izpoved. 28. — Mirko Javornik: Florentinski akvareli. 32. — Marij Kogoj: Kon» certni pregled. 38. — Dr. V. Korun: Med za» konci. 41. — Dr. Ivan Lah: Dve spovedi. 43. — Ivo Lah: Matematično»statističnc osnove zavaro» vanja. 47. — Lela Ljubic: Učiteljica. 53. — Fr. Milčinski: Vatroslava Pibra nasl. 55. — Julij Nardin: Narodna pesem. 57. — Zdravko Ocvirk: Molče gorijo nade. — V sebi nosim. — Naša usoda. 59. — Alojz Pikel: Prve češnje. 60. — Makso Pirnat: Pri Tavčarju na Visokem. 66. — Jan Plestenjak: Fran Levstik. 69. — Aškerc kot urednik »Ljubljanskega Zvona«. 72. — Janko Polak: Soneta. — Sam. 79. — Radivoj Rehar: Pesmi pozabljenih. 80. — Janko Samec: Cavalle» ria rusticana. — V Sremu. 81. — Maksa Samsa: Seneni voz v mestu.— Spominjaš se... — Pob dan v Gorici. 82. — Maks Simončič: Krivda. 83.
—	Hinko Smrekar: Čar noči. — Zimska pomlad. 86. — Gustav Sterniša: Mesečina. 86. — Fran« cetu Tratniku ob 50»letnici. 87. — Josip Suchy: Sirom Indije. 87. — Katja Špur»Muropcljska: Naši domovi. — Tistikrat. 90. — Josip Vandot: Marijin ogenj. 91. — Ela Var: Breze. 95. — Dr. Fran Zbašnik: Sovraštvo. 95. — Ivan Zor» man: Ob Bernekerjevem grobu. 98. — Knjige in listi: Oton Župančič: Ciciban (J. Plcste» njak). 101. — Janko Kač: Med padarji in zdrav» niki (I. Albreht). 101. — G. Koritnik: Ptič Nikdarnič (J. Vandot). 102. — Fr. Levstika Zbrano delo (J. Plestenjak). 102. — Mladinska Matica (A. Žerjav). 103. — Poljska lirika (B. Borko). 104. — O. Hudales: Gmajna (J. Van» dot). 105. — A. Kosi: Otroška modrost (Jos. Vandot. 106. — M. Kunčič: Ptiček z dvema kljunčkoma (J. Plestenjak). 106. — A. Kuprin: Sulamit (J. Vandot). 107. — Naši prevodi (J. Plestenjak). 107. — Iz mladinske prevodne lite» rature (J. Vandot). 108. — Jiri Wolker: Pravlji» ce (J. Vandot). 109. — Za p i s k i : Fran Tratni»
kove karikature (Petruška). 112. — lil memoriam Viktor Dyk (Dr. 1. Lah). 112. — Dvajsetletnica Aškerčeve smrti (Dr. I. Lah). 113. — Grob za grobom... (R. Peterlin»Petruška). 114. — Vpra» šanje našega književnega trga (Dr. 1. Lah). 114.
—	A. Šenoa redivivus B. Borko). 117. — Rimana proza (Dr. Fran Derganc). 118. — Malo humorja (Pavel Golia). 120.
Slike in vinjete: Ivan Vavpotič: Naslovna stran. — Fran Tratnik: Poprsje, olje (priloga).
—	Fran Tratnik: Karikature. 2. — E. Justin: Vejica, orig. lesorez. 21. — E. Justin: Študija, orig. lesorez. 22. — M. Šubic: Dr. Miroslav Tyrš. 25. — M. Gaspari: Pesem, risba. 26. — Josip Tavčar: Tihožitje, olje. 31. — M. Maleš: Sten» ska slika v Cirkveni. 38. — Oton Gaspari: Vi» njeta. 40. — E. Justin: Študija,, orig. lesorez. 43.
—	Niko Pirnat: Kip sv. Janeza Krstnika. 46. — Oton Gaspari: Vinjeti, risbi. 54. in 59. — Rojst» na hiša Franje Koširjeve v Tacnu pod Šmarno goro. 68. — Svitoslav Peruzzi: Fran Levstik, pla» keta. 69. — Franja Koširjeva (16»letna). 70.
I. Tome: Oltarna slika v Sežani. 71. — Fr. Ben» kovic: Avtoportret. 82. — Fran Bernekcr: Zdrav» nik in bolnica. 98. — O. Gaspari: Risba. 99. — E. Justin: Fran Levstik, orig. lesorez. 100. — Milko Bambič: Karikatura. (Mladi »pen«»i na spomeniku v Zvezdi). 121.
»Odmevi« izhajajo četrtletno v knjigah. — Vsaka knjiga je enotna in stane naročena pri upravi Din 30—, v knjigarni in kioskih Din 40-—.
—	Uredništvo: Ljubljana, poštni predal št. 263. — Rokopisov uredništvo ne vrača. — Vposlane knjige in revije bodo ocenjene ali vsaj omenjene v reviji.
Najlepši okras vsake sobe so originalne
SLIKE NAŠIH UMETNIKOV,
ki Vam jih lepo okvirjene v veliki izbiri in po nizkih cenah nudi dobro znana tvrdka
A. KOS, LJUBLJANA
Mestni trg 25. — Nasproti magistrata.
Urednik: Radivoj Peterlin-Petruška. Odgovorna za izdajoteljstvo in upravo Učiteljska tiskarna Tiska Učiteljska tiskarna (predstavnik France Štrukelj) — vsi v Ljubljani
ENGELBERT FRANCHETTI
LJUBLJANA, Dunajska cesta štev. 20
Nasproti kavarne .Evrope' *
priporoča svoj
brivski in damsko- frizerski salon
Točna in dobra postrežba
Pristno domačo slivovko
v steklenicah po pošti in povzetju a 1, 2, 3 / in domače ljutomersko vino v sodčkih od 10 / naprej nudi dokler zaloga traja
ROBERT KOŠAR
SV. BOLFENK PRI SREDIŠČU
Najbolj solidna knjigoveznica je g
i n/rni ir PR£j jak<>pič
A« ITiVLIV v LJUBLJANI
CANKARJEVO NABREŽJE 13
Izvršuje vsa dela elegantno, ceno in trpežno.
TVORNICA ZAKLOPNIH MAP
Oferte se na željo pošiljajo po vposlanem formatu.
Izvirne platnice za „Odmeve" po načrtu akad. slikarja H.Smrekarja
Kll5E|E
vse/i vrsl po -foiog r~a.fi] a h-ali risbah, izvršuje n. aj solid n Q/Še A / ¡Š a pno
ST-DEU
11U B LIANA
DALMATINOVA 15
Jermena — žage in razni tehnični material ima stalno v zalogi
RUDOLF DERŽAJ
AGENTURA IN KOMISIJA
LJUBLJANA, Kolodvorska ulica 28
Inl
F„-
EUfl
Ljubljana,
eceiija-uei Z^jutfhova
Lasfna moderna za

A. GOREČ
DRUŽBA Z OMEJENO ZAVEZO
» palači Ljubljanske kreditne banke in na G osposvetski cesti štev. 14
LJUBLJANA
*
NAJBOLJŠA KOLESA v vsakovrstnih izpeljavah. Izvrstni
ŠIVALNI STROJI najboljšega izdelka. Vse potrebščine. AVTOMOBILNO BLAGO
AVTOPNEVMATIKA ZIMSKO-SPORTNO BLAGO NAJCENEJE!
Hotel Miklič
Ljubljana
nasproti glavnega kolodvora ♦
72 sob v novi zgradbi, v vsaki sobi tekoča voda, centralna kurjava, kopalnice, lift. V podpritličju sta dve dvorani za seje, sestanke in prireditve brezplačno na razpolago. V hiši menjalnica, Putnik (Tourist-Office), prodaja voznih kart za vse železniške proge. Pijače, jedila kakor tudi tujske sobe so po priznano nizkih cenah in prvovrstne.
BM ■ VB F i r n e z i	Domači proizvodi znamke „HROVA T" Po strokovnjakih priznana najboljša kakovost Za trgovce najboljši uspeh in primeren zaslužek
Laneno olje	
Ricinovo olje	
Turško rdeče olje	
Tropine 37/38%,	
Pločevin asti sodi lastnega izdelka po najnižjih cenah.	
TOVARNA KRANJSKEGA LANENEGA OLJA IN FIRNEŽA HROVAT & KOMP. * LJUBLJANA mfl DUNAJSKA CESTA ŠT. 1 a/lll. - TELEFON ŠT. 29-01, 23-03 EKSPOZITURA: BEOGRAD, TRAVNIČKA 1, TELEFON 28-0-11 ^^¿JjT	
UČITELJSKA TISKARNA
V LJUBLJANI
FRANČIŠKANSKA ULICA 6

je najmoderneje urejena in izvršuje vsa tiskarska dela od najpreprostejših do najmodernejših. Tiska šolske, mladinske, leposlovne in znanstvene knjige; ilustrirane knjige v enobarvnem ali večbarvnem tisku; brošure in knjige v vseh nakladah, časopise, revije in mladinske liste. Okusna oprema ilustriranih katalogov, cenikov in reklamnih listov. Lastna tvornica šolskih zvezkov. Zvezki za osnovne, mešč. in srednje šole. Risanke, dnevniki in beležnice. Vse tiskovine za društva in šole (lepake, letake, izpričevala i. t. d.) dajte v tisk »Učiteljski tiskarni«!
Učiteljska knjigarna
ima v zalogi »Galerijo naših mož«: 1. Trubar, 2. Vodnik, 3. Slomšek, 4. Prešeren, 5. Levstik, 6. Stritar, 7. Jurčič, 8. Gregorčič, 9. Aškerc, 10. Tavčar, 11. Leveč, 12. Erjavec, 13. Jenko, 14. Cankar, 15. Gangl, 16. Parma, 17. Kersnik, 18. Maister, 19.Župančič, 20.Strossmayer. Cena sliki Din 10'—. III Najnižje cenej
PUEDEN POTUJETE,
se obrnite na Oficifelno potovalno pisarno
Zvesza sa íujski prometí v Sloveniji
»i> u T N i K«
TO UllIS T- OFFICE v CJUnCJANI
DUNAJSKA CESTA ŠT. 1 (Palača Ljubljanske krediinv banke)
za potne proračune in načrte, vozovnice za vsa prometna sredstva, rezerviranje sob v hotelih, rezerviranje mest v spalnih vozovih, zavarovanje prtljage, zavarovanje proti nezgodam itd. itd.
»J> UT N I K«
opravlja najhitreje in najkulant-neje vse posle tujskega prometa in organizira potovanja po suhem, morju in po zraku.
Brezplačne informacije za jugoslovanska kopališča in letovišča. Prospekti in potniška literatura!
Telefon Int. 2472 Brzojavke: PUTNIK — Ljubljana
PBSA=
ZASTOPSTVO
OIENE-RAIL MOTOIS
AVTOMOBILOV
CHEVROLET
.TRUCIK
IP O IN TIA C
OASCL A INI D
CENTRALA: LJUBLJANA	PODRUŽNICA: MARIBOR
DUNAJSKA C. 24 — TELEFON: 22-92	TRG SVOBODE 6 — TELEFON: 28-50
DELAVNICE:
CELJE	LJUBLJANA	MARIBOR
CELJSKA AVTO- IN	DUNAJSKA CESTA šf.24	ALFRED MARINI STROJNA DELAVNICA r r ^
LJUBLJANSKA CESTA 11	TELEFON: 22-92	TRŽAŠKA CESTA št. 16
TELEFON: 1-63	■SaHBHHHnaMBBH	TELEFON: 24-07
A. E. Skabernè - Ljubljana