Severin Šali I Brodarjeva pesem
Ostal je sled stopinj na produ: poklicali so me valovi, razvil sem jadra in vetrovi hiteli so z menoj na brodu.
Mladost bi rada se razdala, povzpela se na vse vidike. Z obale zginjale so slike, po njih je luč zatrepetala.
Kipela mi je mlada kri, zapustil polja sem in griče — kako v njih mir me danes kliče — z vetrovi šel iskat slasti.
In pil sem radost kakor vino, ki v soncu ga zore bregovi. Omamljali so me gradovi, objem teles in pot v divjino.
Obiskal skrite sem otoke,
ob njih vode so v noč bobnele,
poslušal nimfe, ko so pele
med smeh, kletvine in med joke.
Zdaj več ne iščem si smeri: prešel sem pota in navzkrižja, obale ni, le vedno bližja večerna zvezda mi gori.
Na sred vodovja sem, nemim v neznani sili, ki me veže. Temni se in v razpete mreže stvari minljivosti lovim.