Publithed and dlatributed under permit No. 424 authorlzed by the Act o( October 6, 1917, on file at the Post Office of Chicago, Illinois. By order of the Presldent, A. S. Burleson, Poatmaster General. Enteredas second-class matter, Dec. 6. 1907, at the post office at Chicago, 111., under the Act of Congress of March Srd, 1879. IZHAJA VSAKO SREDO Naročnina—Subscription Rates: United States and Canada: $.250 vse lato (per year) SI .50 pol leta (half year.) Foreign Countries: $3.50 za leto (per year), $2.50 pol Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze ' 0wned and published by—Lastnik in izdajatelj: JUGOSLOVANSKA DELAVSKA TISKOVNA DRUŽBA (So. Slavic Workmen-s Publishing Co.) Chicago. 111. ŠT. (NO.) 596. CHICAGO, ILL., dne 12. febr. (February 12) 1919. LETO (VOL.) XIV. 11 '■ 1 » "' ■-"■ 11 i . ■ ; ■ i ■ i ......--■ . ■ -l l l t . ■ ..i ■' ^ ■ 11 m ■ . ; « i. ■ m .. j .j .m. i i i ... i i i Upravništvo (Office) 3639 WEST 26th ST., CHICAGO, ILL.—Telephone, Lawndale 2407 ....................— m ..........i i ....... Proletarec Socialistična konferenca. V Bernu v Švici zboruje mednarodna socialistična konferenca, ki ima nalogo, da poizkusi nanovo organizirati tekom vojne precej razdrobljeno delavsko Internacionalo. Ta zbor ima opraviti z velikimi težavami in pesimisti mu prerokujejo popoln neuspeh. Mi sicer nismo preveč sangvinistični, mislimo pa vendar, da se črnogledi nekoliko motijo. Seveda je treba imeti ves položaj pred očmi in se varovati prevelikih nad. Tudi socialistična konferenca ne more delati čudežev; tisti preglasni preroki, ki so v prebujnem navdušenju radi slikali socializem kot nekakšno nadnaturno silo in socialiste kot čudo-delce, so s svojo najboljšo voljo več škodovali socializmu, kakor koristili. Za nič ne more biti proletariat Marksu in njegovim tovarišem in naslednikom tako hvaležen, kakor za to, da so znanstveno determinirali družabne zakone in s tem podali modernem socializmu znanstven značaj. Znanost je pa stvar razuma in hladnokrvna treznost je njen neizogiben atribut. Treznost je enako potrebna tudi v praktičnem socialističnem delu in od njega se morejo pričakovati le tisti uspehi, ki jih razum lahko spozna po skrbnem odtehtanju sil in njih primerjanju na obeh v socialnem boju stoječih strani. To izključuje vsako čudo-vitost, in čim bolj se sprijaznimo s tem, da je absolutno treba računati z dejstvi in da so vse špekulacije, ki skušajo nadmodriti razvojne zakone, neplodne, tem več razočaranj si prihranimo. Vojna je ustvarila kaos v razmerah vsega sveta. To je naraven produkt take razdevajoče sile, kakršna se javlja vojni, in faktični položaj na vseh koncih in krajih nam potrjuje to. Tudi tam, kjer bi bilo pričakovati največ harmonije, je ni. Zaveznike je spajal mogočen skupni interes, da premagajo centralne sile; bilo bi torej misliti, da bo med njimi največja sloga in najtrdnejše edinstvo. Toda ko je bil dosežen skupni cilj, ki je nujno tlačil vse druge v ozadje, so se začela kazati tudi nied njimi interesna nasprotja, in včasi so vesti, ki prihajajo iz Pariza, tako vznemirjaioče, kakor da se tuintam že pripravljajo novi konflikti. Le površno sodeči ljudje se morejo čuditi takim pojavam. Realnemu uvaževanju vseh razmer ni nikdar moglo ostati skrito, da je ves naš svet poln različnih interesov, in kjer so take razlike, morajo biti tudi nasprotja. Skupni interesi jim začasno lahko vzamejo ostrino in jih zakrijejo, ali kar je zakrito, še ni uničeno. Nasprotja, ki eksistirajo, se morajo tudi ob tej ali oni priliki pokazati. Svetovna vojna se je tudi delavske Internacio-nale doteknila s trdo roko. Če se zamislimo v kaos, ki ga je ustvarila sploh po vsem svetu, v vseh razmerah, se pač ne smemo čuditi, da ni prizanesla socialistični organizaciji. To seveda ni razveseljujoče ali povzbujajoče dejstvo, ali tudi obupati ni treba zaradi tega. Dejstva je enostavno treba spoznati. Tisočkrat ponavljana vprašanja, zakaj da je tako in zakaj ni drugače, in kako se je moglo kaj takega zgoditi, spremljana z globokimi vzdihi in zmajevanjem glave, pristajajo bolj otrokom, kakor zrelim ljudem, ki hočejo zavedno igrati svojo viogo v drami človeštva. Opravičena so taka vprašanja, če imajo namen, da se iz spoznanja preteklosti kaj naučimo za bodočnost; če so pa le izraz tarnanja in netečnosti, so nezmiselna. Vojna je naredila zmedo v Internacionali in povzročila razpoke, ki se zde nezaceljive. Ali pa je vojna dokazala, da je bila ideja Internacionale zmota? Marsikaj se je v tej dobi skrajno razdraženih strasti zazdelo razpočeno in razpočeno za vse čase; ali dasi še vedno Vladajo silni antagonizmi in besna sovraštva, naznanja življenje že svoje višje potrebe in kaže, da se jim bodo strasti morale umakniti. V Parizu razpravljajo o ligi narodov. Zelo nepopolni so načrti, ki jih objavlja brzojav; močno so oddaljeni od one idealistične zveze, ki jo je razglašal predsednik Wilson. Ali jedro ideje sprejemajo vsi, in tisti, ki nimajo povsem jasnih pojmov o zakonih solidarnosti, dobivajo vsaj slutnjo, da postaja nekakšna mednarodna skupnost od dne do dne bolj neizogibna. Liga narodov pa more tedaj postati uspešna, če obseže vse narode sveta. Danes se lahko govori o preizkušnji za Nemčijo in o drugih omejitvah; ali če se stvar sploh vzame resno, se je treba že danes hočeš nočeš sprijazniti z dejstvom, da se mora liga brezpogojno razviti v popolno mednarodno zvezo in da se morajo današnja sovraštva pokopati jutri. Tudi Nemci in Francozi bodo prejalislej morali postati prijatelji. In delavska Internalionala? Vsakovrstne nove teorije slišimo o socialnem boju in gigantični eksperimenti se delajo na tem polju. Ali dejstvo ostane neizpremenjeno, da imajo delavci vsega sveta skupne interese, dokler sploh obstoje razredi. Ta skupnost interesov zahteva mednarodno solidarnost in zato ima ideja socialistične Internacionale danes enako vrednost in važnost kakor pred vojno. Kd&r spoznava to resnico, mora delati za tem, da se delavsko solidarnost udejstvi. Socialistična konferenca v Bernu ima tak namen. Dosegla ga ne bo. Že po njeni sestavi je videti, da se švicarska konferenca zelo razlikuje od mednarodnih socialističnih kongresov, ki smo jih poznali izza ustanovitve druge Internacionale. Iz nekaterih dežel niso zastopane posamezne delavske stranke, drugod so izostali celi narodi. Bojševiki popolnoma ignorirajo konferenco in skli-cujejo poseben kongres. Nekaterim frakcijam je konferenca premalo radikalna, drugim preveč. Ostre debate so karakterizirale začetek zborovanja. Nepopolna konferenca ne more postaviti nobene popolne Internacionale na noge. Ali potreba Internacionale obstaja in če ni mogoče ustvariti vsega, je treba storiti, kar je mogoče. Izza udarcev, ki jih je dobila stara Internacio-nala od zunaj in od znotraj, bo treba težkih naporov, da dobi solidarnost delavskih interesov svojo orga-nično obliko. Kako dolgo bo treba le premagovati ovire, se ne more prerokovati; končni uspeh pa vendar mora priti in vsako delo, ki je potrebno v ta namen, se mora opraviti. Če je za to treba bojev med raznimi strujami, se mu ni ogniti. Solidarnost ni nič vredna, če se le eni deli bodisi zaradi ljubega miru ali pa zaradi "skrajšanja poti" podvržejo drugim. Včasi je ločitev najprimernejše sredstvo za dosego boljše skupnosti. Samo zamolčavanje nasprotj ni koristno nikjer, tudi v socialističnih vrstah ne. Manjše razlike mišljenja se morajo zaradi višjih interesov tolerirati, kajti nobena organizacija na svetu ne bi bila mogoča, če bi se v vseh podrobnostih zahtevala brezpogojna sloga. Kjer pa segajo nasprotja v načela ,se mora izvršiti preizkušnja, katero je pravo in katero ni; tu se prihaja le z bojem do pravega spoznanja. Prejaslislej pa mora na vsak na in priti do tega. Mogoče je, da bo tudi iz benske konference izviral boj. Nasprotniki ga bodo veseli in se bodo škodoželjno rogali. Socialistični živci ostanejo zaradi tega lahko mirni. Buržvazija je številno manjša od proletariata, pa vendar je njenih strank in strančič več kakor proletarskih. Umstveni boji med delavskimi strujami ne morejo dajati buržvaziji niti tolažbe, kajti končni njih rezultat mora biti iz-jasnitev, in na njeni podlagi vstane popolna delavska Internacionala — če ne danes, pa jutri, če ne jutri, pa pojutršnjem. Tedaj bo ogromna večina ljudstva na eni, neznatna manjšina pa na drugi strani; in tedaj ne more rezultat biti dvomljev. Woolwoi*th Co., ki ima po deželi celo vrsto 5 in 10 centovskih trgovin, je imela lani 98,092.258 dol. dohodkov, to je za 9,083.491 več, kakor leta 1917. Čisti dobiček se je zvišal za 16 ods.tot.kov. Koliko dela so lastniki kompanije opravili, da bi bil ta mi-1 jonski prof it opravičen? A kakšne so plače prodajalk v teh trgovinah? "Stavka buržvazije." Te dni je prišla iz Nemčije navidezno zelo čudna vest, Poročilo pravi, da je v Duesseldorfu vsa buržvazija stopila v stavko. Če se pogleda stvar natančneje, tedaj pač opazimo, da so tisti, ki so baje stopili v stavko, železniški, poštni, brzojavni, telefonski uradniki in uslužbenci, bankirji, odvetniki, zdravniki in učitelji. To daje stvari takoj nekoliko drugačno lice. Na taki podlagi se ne more govoriti o stavki buržvazije, kajti temu razredu pripada le majhen del onih, o katerih pravi poročilo, da so stopili v stavko. Ne glede na to je pa zadeva važna in zanimiva. Glavno vprašanje pri tem je to, kakšen pomen ima za delavstvo ne le v tem itrenotnem vprašanju, ampak v njegovem socialnem boju sploh. Stavka buržvazije ne bi bila pravzaprav nič novega. Odkar imamo organizirano delavsko gibanje, se je taka reč že večkrat ponovila, le da je v splošnem znana pod drugim imenom. Da pa dobimo jasnost tudi o tem, je treba, da si razbistrimo nekatere pojme, ki se posebno v časnikarstvu jako radi mešajo, vsled česar nastaja v socialnih razpravah zmeda brez konca in kraja. Izraz "buržvazija" je z besedo "meščanstvo" netočno preveden. Meščan je v francoščini "bour-geois", meščan je pa tudi "citoyen"; a med obema besedama je velika razlika v pomenu. Tudi delavec je lahko meščan; nikakor pa ne more biti "buržva". Če je rojen v mestu in živi tam, je meščan; če je meščanstvo posebna pravica, kakor je res v raznih krajih, si marsikateri delavec lahko pridobi pogoje zanjo. Nikakor pa ne more delavec postati buržva, ne da bi pri tem izgubil svoj delavski značaj. V sociološkem smislu obsega buržvazija podjetniški razred. Ni pa popolnoma identična s kapitalističnim razredom, kajti podjetnik je lahko prav majhen posestnik; lahko je celo le posestnik po imenu, kajti marsikdo ima svojo delavnico ali trgovino tako obremenjeno, da lžnega volka, kateremu je jagnje skalilo vodo. Poslušajoč njih povesti se mora človek naravnost čuditi, kako da morejo ti gospodje sploh živeti. Po njih izpovedbah je njih dobiček tako neskončno majhen, da kratkomalo ni razumeti, kako morejo pokrivati izdatke za tisto malo luksusa, kar si ga privoščijo, zlasti odkar so se celo diamanti in podobne neizogibne potrebščine podražile. Pa še več se lahko naučimo iz njihovih izjav. Mesarski baroni vodijo svoja podjetja le v interesu občinstva. Njih posel je pravzaprav dobrodelnost. Mali profit, ki ga je imajo pri tem, je povsem postranska reč; vsa njih skrb gre za tem, da ne bi ljudstvo stradalo mesa. Razun tega pa mesarstvo tudi ni navadna obrt. V njej mora biti cel kup skrivnosti in njih razumevanje ne zahteva le izrednega znanja, temveč naravnost nekakšne magije. Le Armour, Swift in kakor se že imenuje družbica ubogih multimiljonarjev, imajo ključ do teh skrivnosti. Le oni poznajo vsa kota in vse vozle, le oni razumejo vse zapletene probleme mesne industrije, le oni znajo organizirati in voditi prehrano z mesom. Če bi oni odtegnili svoje roke, bi nastal kaos in ljudstvo v Zedinjenih državah bi moralo bolj stradati mesa, kakor Nemci v najhujših časih vojne. Vse to je seveda tako, če poslušamo mesarske po-tentate. Toda nikjer ni zapisano, da bi morali vse verjeti gospodu Armourju, in če je skepsa kdaj opravičena, je tedaj, kadar išče profit izgovore in pretveze. Dobrosrčnost in kapitalizem se ne data spraviti pod eno kapo. Njiju bistvo je tako različno, da se ne more govoriti o obeh v eni sapi. Privatni kapitalizem sloni na sistemu profita in bi bil brez tega nemogoč. Mesarski podjetniki gotovo žele, da bi ljudstvo kupovalo mnogo mesa in zato se lahko pravi, da mu ga mnogo privoščijo; ampak to ne izvira iz strahu, da bi ljudstvo sicer stradalo, temveč iz lahko razumljivega spoznanja, da bo profit tem večji, čim obširnejša bo kupčija. Vse besede o brigi za javno blaginjo in za ljudske interese so tukaj le trik, ki ne more premotiti mislečega človeka. A tudi povdarjanje spretnosti, s katero je baje vsa mesna industrija organizirana, more izzivati le ironijo. Vsaka organizacija je plod dela, vsaka zahteva gotovo množino spretnosti. Nobene velike industrije ni mogoče voditi brez znanja; ampak da bi ravno mesarstvo obdajala taka mistika, ki jo more prodreti le kaldejstvo, je tako smešno kakor do-mišliija kajzerja, da se briga Bog nebeški le zanj in za njegove opravke. Sedanja mesarska veleindustrija se je po splošnih kapitalističnih receptih razvila iz male obrti. Da se je izvršila ta koncentracija, je bilo treba pač dosti cvetnosti in sposobnosti, na primer dokaj brezobzirnosti, da so se uničile številne-male eksistence, ki so prej obstajale od mesne produkcije; treba je bilo kupčijskih in onganizatori-čnih sposobnosti. Ali vse to i ji nikakršen misterij in taki talenti nikakor niso omenjeni na tisto malo število oseb, kateremu se je posrečilo mcnopolizirati industrijo. Povrh .tega bi pa ostali vsi taki talenti neuspešni, če se ne bi pojavljali prav v taki dobi, ko gre ves gospodarski razvoj v skrajno koncentracijo in je treba le slediti zakonom tega razvoja. Če je ustanovitev velike mesne industrije sploh zasluga, tedaj je to veliko bolj zasluga kapitalističnega sistema in pogojev sodobnega gospodarstva, kakor zasluga posameznih mesarskih magnetov. Velike klavnice in hladilnice, v katerih se dandanes pobija živina in odkoder se razpošilja meso na vse strani sveta, so rezultati ekonomičnega in tehničnega razvoja. Klavniški avtokratje pa prezirajo dejstvo, da je glavna lastnost razvoja trajnost in neustavnost. Naši pradedje so imeli otroke in naši dedje in očetje; a tudi sinovi jih imajo in vnuki jih bodo imeli in dalje, dalje gre ta proces; monopolisti dobičkov bi pa po sili hoteli, da se razvoj naenkrat ustavi in zakonitost razbline. Hoteli bi, kar je po naravni stvari nemogoče. Mr. Armour govori o prehrani ljudstva. To je nedvomno važna reč, tako važna, da bi ji bilo treba posvetiti mnogo več pažnje, kakor doslej. In nič ni itireba dvomiti; posvetilo se ji bo več pažnje. Vzrok je zelo enostaven. Ljudstvo mora prihajati in prihaja boljinbolj do zavesti, kako važna zadeva je ljudska prehrana. Ta naraščajoča zavest ga sili, da se boljinbolj zanima za stvar, da zahteva rešitev doslej nerešenega ali vsaj nepovoljno rešenega vprašanja, da začne vplivati na reševanje, in — če spozna, da to pe 'zadostuje — da vzame rešitev v svoje roke. In tedaj doseže razvoj novo postajo. Prav z mesno industrijo je stvar že akutna. Prvič gre za obrt, ki je spojena z najprvOtnejšimi ljudskimi interesi bolj kakor marsikatera druga; kana je najelementarnejša potreba človeka. Drugič je koncentracija in organizacija te industrije dosegla tako stopnjo, da je dozorela za novo fazo. Ob današnjih razmerah ne bi mogla taka nova faza biti nič druzega kakor podržavljenje mesarske industrije in najbolj priporočljivo bi bilo, da. bi jo prevzela vlada v last. Nekateri klavniški baroni menda slutijo, da je nekaj takega v zraku; zato pripovedujejo bajke o čudežnih vedah, ki"so potrebne za vodstvo te industrije, o vedah, ki so baje vsem drugim zapečatene s sedmimi pečati. Toda gospodje lastniki ne bodo mogli nikomur dopovedati, da vodijo osebno obširno kupčijo; tudi če bi bila ta veda tako nenavadno težka, kakoir pravijo, imajo zanjo osobje, katerega znanje in talenti se ne bi nič izpremenili, če bi prišli iz Armourjeve službe v vladno. S tem aparatom bi vsakdo lahko dosegal enake uspehe kakor sedanji lastniki; a če bi bil rešen profitnih ozirov in bi mu bili interesi ljudstva prvo, bi morali njegovi uspehi biti boljši. Lastnikom klavniškega monopola je vsako vmešavanje v "njihove" zadeve zoprno in vsaka preiskava jih razkači. A če je ne morajo preprečiti, skušajo onemogočiti pravilen rezultat. Zelo značilna je v tem oziru izjava Franeis J. Heneyja, ki vodi sedanjo preiskavo in je pozval senatni poljedelski odsek, naj posveti v ponudbo trdke Armour and Co., katere zastopnik Levy Meyer mu je baje dal razumeti, da dobi od mesarskega trusta v Chicagi lahko ugoden posel. Heney pravi, da je bila podobna ponudba napravljena tudi Frank P. Walshu, ki je svojčas kot načelnik zvezne industrijske komisije preiskaval mesarstvo. V raznih oglasih apelirajo mesarski magnati na pravičnost. To bi bilo vse prav. Krivičnosti ne zagovarjamo napram nikomur. Ali pozabiti se ne sme, da je v prvi vršiti ljudstvo opravičeno zahtevati pravičnost, in da gredo interesi cplošnosti pred interesi posameznikov. Koristi splošnosti pa zahtevajo, da se postavi prehrana na tako podlago, da bo čimbolje služila vsemu ljudstvu. Mesarska industrija je pa zrela za nacionaliziranje. Železniški problem. Pred senatnim odborom za meddržavno trgovino je bil zaslišan Glenn E. Plumb ;z Chicage kot zastopnik štirih železničarskih organizacij in je tam predložil nazore omenjenih organizacij, po katerih naj bi se rešilo železniško vprašanje. Po tem načrtu naj bi vlada kupila vse železnice, ki se cenijo na 18 miljard dolarjev, operiranje naj bi pa izvršila korporacija, ki naj bi bila sestavljena iz zastopnikov uslužbencev, uradnikov in vlade. Dohodki naj bi se delili med uslužbenci in vlado. Če bi dobiček presegal te potrebe, naj bi se tarifi avtomatično znižali. Plumb pravi, da bi ta načrt zagotovil cenejše operiranje, omogočal lastnikom garancij stabilen dohodek, podpiral z razdeljevanjem dobička uspeh vodstva, ravnanje železnic bi bilo rešeno strankarske politike, izravnali bi se konflikti med federalnimi in državnimi uradi, odpravile bi se komplikacije v tarifnih določbah in dosegla bi se druga poboljšanja. Korporacijo naj bi vodila meddržavna trgovinska komisija. Organizacije se postavljajo proti predlogu železniških upraviteljev, da se uredi federalen oddelek za dopravo, češ, da bi to pomenilo podvreči ljudi interesom kapitala. Protestirajo tudi proti naredbi železniške administracije, da se uslužbenci ne bi smeli udeleževati politike in pravijo, da je rešitev železniškega problema politična stvar in da se železniški uslužbenci opravičeni do sodelovanja. Vsem konservativnim krogom so bo ta program zdel skrajno radikalen. V resnici je to zelo napačen nazor. Rešitev železniškega problema si je lahko misliti na veliko radikalnejši način. Kar predlagajo že- S lezniški uslužbenci, tudi ni socializem, četudi je zelo verjetno, da bodo zagovorniki kapitalističnih interesov krstili načrt s tem imenom. V sedanjih razmerah se z železnicami lahko napravi eksperiment, ki se več ali manj vjema s socialistično idejo, ne more se pa socialistično rešiti, če ni družba sploh socialistično organizirana. Predlog železničarskih organizacij, ki so pač vse prej kot socialistične, bi bil tak eksperiment in je vreden uvaževanja. Nekaj se bo z železnicami na vsak način moralo zgoditi, kajti sedanje razmerje je polovičarsko in vsled tega trajno nevzdržljivo. Zedi-njene države stoje pred vprašanjem, ali naj se vrnejo k prejšnjemu sistemu in izroče železnice zopet privatni upravi, ali pa naj napravijo korak naprej. Kapitalistični magnati bi gotovo glasovali za prvo pet; ali najbrže bi bili v vsej Ameriki edini, ki bi se navdušili za privatno kontrolo. Če se pa noče to, tedaj vodi vsak nadaljni korak na začeti poti k nacionali-ziranju prometa. Čim se prizna, da imajo železnice služiti javnim interesom, se mora tudi priznati, da je ne le federalna kontrola, ampak tudi federalno lastništvo neizogibno. Brez lastništva ne more kontrola biti popolna. Način nacionaliziranja je pa lahko različen. Kar predlagajo železničarske organizacije, bi bil nekakšen industrijalni konstitucionalizem. Uslužbenci ne bi bili 'le izvrševalci tuje ukazujoče volje, ampak bi imeli svoj delež pri upravi, kakor se v kon-stitucionalni državi državi deli moč med vladajočimi faktorji in ljudstvom. Socializem pa bi to nikakor ne bi bil. Socializem pomeni vpoštevanje interesov splošnosti pred vsem drugim in v tem okvirju enakomerno vpoštevanje interesov vseh delov in posameznikov. Plumbov predlog gre za tem, da bi se v višji meri varovali interesi železniških uslužbencev, ki bi imeli pri tem pravico soodločevanja. To bi bilo vsekakor koristno za železničarje; vseh ostalih delov dražbe bi se pa le tedaj kolikor toliko dotikalo, kadar nastopajo kot potniki na železnicah ali kot od-pošiljatelji blaga. Na položaj rudarja, mehanika, krojača, učitelja ali zdravnika nima to nobenega direktnega vpliva. To torej nikakor ni socializem, in tisti, ki dekla-mirajo o boljševizmu železniških uslužbencev, imajo zmedene pojme, ali pa bi radi vsako zahtevo železničarjev diskreditirali. Naloga socializma je organizacija vse produkcije in distribucije po enem načelu, ne pa ločena organizacija vsake stroke. Umevno je ,da se to ne more izvršiti od danes do jutri. Za socializiranje industrije, prometa, izmenjave i. t. d. se morajo najprej izpolniti pogoji. Kdor hoče najprej postaviti rezultat, pa potem ustvarjati pogoje, brez katerih je ta rezultat nemogoč, je enak onemu trmastemu fantastu, ki je hotel na vsak način graditi hišo od strehe. Ker pa končni rezultat ni dosegljiv v štiriindvajsetih urah, ne sledi iz tega, da ni treba ničesar storiti. Že navadni interesi demokracije, brez obzira na socializem, zahtevajo,, da se ukrene kaj boljšega z železnicami in pri tem reševanju problema je na vsak način vredno računati s predlogom železničarskih organizacij. O posameznostih programa bodo lahko različna mnenja in tudi med zastopniki delavskih interesov. O eni točki bodo pa pač složni vsi, ki verujejo v demokracijo. Železničarji se bojujejo proti namenu, da bi jim bile odvzete politične pravice. Treba si je le domisliti, kakšne posledice bi imelo, če bi se dosledno izvajalo načelo, da se javni uslužbenci ne smejo udeleževati političnega življenja. Obširnejše nacionaliziran je industrije bi ustvarilo ogromno armado federalnih ali državnih uslužbencev, ki bi bili politično brezpravni. Ne le, da bi bila to kaj čudna nagrada za službe, ki bi jih izkazovali javnosti; število politično aktivnih ljudi bi se tako skrčilo, da bi le še peščica imela vpliv na javne zadeve in to bi praktično pomenilo, da bi naposled le neznatna manjšina vladala. Jasno je, da bi to bila smrt vsake demokracije in na njenem grobišču bi se lahko ustanovila najneznosnejša despocija. Nele socialistično, ampak enostavno demokratično misleči ljudje se morajo postaviti proti vsem takim namenom. S. R. Z. IZVLEČEK ZAPISNIKA REDNE SEJE EKSE-KUTIVE SRZ. Seja se vrši v pisarni SRZ, v pondeljek, 3. februarja. Seja otvoiljena ob osmih zvečer; predseduje br. M. V. Konda, Navzoči : A. Aučin, Filip Godim a, Fr. Kerže, E. Kristan, \V. Russ, A. J. Terbo-vec, Jože Zavertnik in poslovodja. Čitanje zapisnika zadnje redne seje se opusti do prihodnje seje, katera se vrši prihodnji pondeljek večer, ko bodo lahko prisostvovali nadzorni odborniki. Br. tajnik poroča, da je bilo v mesecu januarju $5134.13 dohodkov in še pripomni, da je bilo v tem mesecu saaio par nabiralnih pol vrnjenih, ker je bil rok kampanje podaljšan do 17. februarja. Glede kampanje miljon dolarjev poroča, da je bila vsa akcija zakašnjena, ker niso mogle tovarne pravočasno izdelati znakov in izkaznic za okna; prejeli smo jih pa danes in jih tudi skoro že vse razposlali. Kampanja izgleda dobro, kakor kažejo sedanja poročila, kajti narod je vresnici navdušen za našo propagando in uvideva potrebo velike pro-tiagitacije, da se ovržejo italijanske laži in branijo naše pravice in ozemlje. Predloženi računi se odobre in nakaže izplači- tev. V mesecu januarju je eksekutiva izdala poleg angleške tudi slovensko revijo. Iz poročil iz raznih naselbin in od rojakov je videti, da so rojaki pri volji pomagati eksekutivi, da se naš glas sliši po vsej Ameriki, kajti pridno so raznašali posebno izdajo revije po vseh uradih in lokalnim listom. Namen revij je namreč ta, da seznanimo ameriško javnost o resničnem položaju v stari domovini in o naših pravičnih zahtevah. V vsaki naselbini, kjer žive Slovenci, je najti tudi prilično lepo število Hrvatov in Srbov, ki so se zadnje čase začeli precej zanimati za naš program. Zadnje čase smo prejeli iz mnogih krajev pisma, v katerih nas rojaki nagovarjajo, cla hi izdali tudi navodila v hrvaškem jeziku, Z ozirom na to, da je v naši organizaciji že pri-lično lepo število Hrvatov in Srbov in z ozirom na • to, ker je naš boj njih boj, ker gre ravno tako za njihove pravice kakor za naše, je eksekutiva sprejela predlog, da se od sedaj naprej izdaje po možnosti tudi revija v hrvaškem jeziku. Če nekateri časopisi nalašč nočejo videti potrebe časa, če nočejo izpolniti občne ljudske želje; tedaj je naša dolž nost, da damo v javnosti izraz ljudske želje in povemo bratskemu narodu, kaj se v resnici godi okoli njega in kakšno razpoloženje v resnici vlada med narodom. Čitajo se dopisi. Na razna vprašanja, ako smejo nabiraelji narodnega davka 'prejeti vojno varčevalne znamke (W'ar Savings Stamps) in Libenty Bonde, se pojasni, da jih smejo sprejeti. Na dopis okrožne' organizacije št, II. gltdta kredita za nabrane prispevke, potrjuje eksekuti-av odgovor v celoti in apelira na vse tisti organizaciji podrejene krajevne organizacije, da se ravnajo po navodilih, izdanih od okrožne organizacije; to je, ako spadajo pod okrožno organizacijo, tedaj naj svoje prispevke in drugo pošiljajo na o-krožno organizacijo, katera bo skrbela, da stori fcsvojo dolžnost napram centrali. Poročilo American Jugo-slav Relief v New 1'orku se vzame na znanje. Prečita se tudi Buletin od gorenje organizacije, v kaiterem se omenija, da sedaj še ni mogoče nobenih stvari pošiljati v stari kraj v odpomoč rojakov, in da nas bo o tem pra masno obvestila, SRZ. skrbno pazi na vsak razvoj in ima vse potrebno preskrbljeno pri merodaj-nih krogih, da nas bodo takoj obvestili, ko hitro bo mogoče kaj storiti za podporo, da bomo mogli dati ljudem direktico, kakor pomagati bednemu narodu. Razni govorniki podajo svoja poročila o obdr-žavanih shodih. Br. Godina je imel shod v Auro-ra, 111. v nedeljo 2. februarja. Br. Kristan poroča, da je imel shod v Canonsburg, Pa., kjer je bilo 27 društev zastopanih in da je bilo razpoloženje na tem shodu izredno dobro. Nadalje poroča o shodu v Clevelandu, ki se je zaključil š velikanskim uspehom, tako da koncu shoda ni niti eden navzočih stavil enega samega vprašanja. To dejstvo je po-, sebno značilno za Cleveland radi tega. ker so" nekaki "boljševiki" izdali in preplavili v spakedrani slovensščini in hrvaščini pisane letake in opozarjali Jugoslovane, da se ne udeleže tega shoda. Možje so v letakih stavili nekaka vprašanja, izgubili pa so srce in pogum, da bi stopili pred osebo, katero so napadali "izza plota." Br. Krže in Kristan poročata o shodu v Keno-sha, Wis. Govorila sta v slovenskem, hrvaškem, češkem in angleškem jeziku. Shoda se je udeležilo okoli 400 ljudi. Poročata, da sta pričakovala večjo udeležbo, da pa se to ni zgodilo, je najti krivdo vtem, da so Italijani zvedeli za ta shod. da so dan prej priredili nekako posvetovanje vseh italijanskih društev in povabili italijanskega konzula, prvega uradnika in sprejeli dolgovezno resolucijo in v njej blatili Jugoslovane z "Avstrijci". Italijanski tolarji so imeli precej opraviti, kajti častniki so z nekakim veseljem priobčili italjansko resolucijo ,boje se pa kot hudič križa priobčiti kaj v prilog Jugoslovanov. Govorica so je raznesla tudi po Kenoshi, da bodo dvorano, kjer so imeli Jugoslovani shod, bombardirali in zato je bila udeležba manjša. Na shod so bili povabljeni župan, poštar in mnogo drugih odličnih Američanov, ki so obljubili, da pridejo, toda ni jih bilo, namesto njh pa je bila v dvorani vsa mestna polocija. Iz gorenjega poročila si lahko rojaki po drugih naselbinah predstavljajo, kako delujejo Italijani, naščuvani od italijanskih imperijlalistov in/ pod patronanco italijanske vlade, ki pošilja svoje konzularno osobje v naselbine itd. In je že lepe mi-ljone dolarjev porabila za svojo propagando. Br. Krže poroča, da je imel shod v La Salle, kjer je bila dvorana nabito polna. Upravitelj poroča, da je aranžiral shode za sledeče naselbine: Etbin Kristan, Mesaba Range, Minn. teden pri-čenši z nedeljo 16. februarja v Ely, Minn.; obiskal bo tudi druge naselbine . Frank Krže: 22. februarja v West Frankfort, 111. 23. feb. St. Louis, Mo. 24. tebr. Springfield, 111. 16. febr. Waukegan, 111. in 1. marca v Cone-maugh, Pa. in na povratku iz Whasirigtona mogoče v Herminie, Pa. Rojaki pomislite, da more biti en človek samo na enem mestu istočasno, toraj da ne moremo ustreči vsem naenkrat. Prejeli smo prošnje, da bi poslali govornike na nedeljo 16. februarja na petnajste-ro krajev. Vsi zahtevajo ali Kristana ali Kržeta. ToT je pa nemogoče. Že prej smo svetovali, da se organizacije obrnejo na nas vsaj en mesec pred nameravanim shodom in vprašajo, ako jim moremo poslati govornika, katerega žele. Br. Kristan misli, da bo morda utegnil napraviti govčrniško turo po vzhodn Pennslyvaniji in New Yor,ku tam nekje v mesecu marcu. Dan še ni določen. Ker govore pravila, da se celoten račun priobči vsakih šest mesecev, je eksekutiva sklenila, da se ta določba izpremeni v toliko, da se priobčijo dohodki in izdatki vsake tri mesece. Seja zaključena opolnoči, žettairajtrser eeijsAektakob dinoeSeniiitu Izvleček zapisnika redne seje eksekutive S. R. Z. Seja se vrši v pondeljek večer; predseduje br. Kristan. Navzoči: A. Aučin, F. Godina, Fr. Kerže, M. V. Konda. W. Russ, A. J. Terbovec, 'Jože Zavert-nik, P. Berger, namestnik br. Kvartiče, gl. nadzornika, nadzornik Joško Oven, Fr. Zaitz, namestnik gl. nadzornika Ivana Krešiča in pomožni tajnik Skubic. Na sejo so bili povabljeni tudi zastopniki Hrvaškega Repiubličanskega Udruženja, br. Juraj Kuko-vac, Fran Zornik in Dragotin Miškratovič. Prečita se zapisnik izadnjih dveh rednih sej in odobri. Br. zastopniki Ii. R. U. poročajo o lepih uspehih pri svoji organizaciji, kar se vzame na znanje. Isto-tako se obvestijo o sklepu nase zadnje seje glede izdaje revije v hrvaškem jeziku. Br. tajnik poroča, da so prošnje za poroštva za tajnika in blagajnika in sicer za vsakega za $10,000 vložene, da je družba že poslala eno poroštvo za tajnika, toda blagajnikovo poroštvo še ni moglo biti vrnjeno, ker je bila prošnja malo kasneje vložena. Poroštva hrani nadzorni odbor. Predloženi so bili razni računi za potrebščine in tiskovine in odobreni v izplačilo. Br. tajnik poroča, da ga je v nedeljo obiskal rojak Frank Kokalj iz DeKalb, Ml. in ga prosil, da bi poslali govornika. V DeKalbu sicer ni veliko Slovencev, je pa veliko Hrvatov in Srbov, ki še niso dosti poučeni o našem gibanju, zato bi bilo dobro, da se tja pošlje hrvaški govornik. Sklenjeno, da se glede tega obrnemo na eksekutivo Hrv. Rep. Udru-ženja in jih poprosimo, da preskrbijo govornika. Pismo člana eksekutive S. R. Z., br. Pogorelca se je vzelo na znanje in se sklene, da bo v bodoče vselej pismeno obveščen o sejah eksekutive. Od Ali American Relief Committee, kateri je znan -tudi kot American Yugo-Slav Relief, in ima svoje urade na 661 Fifth A vetrne, New York, smo dobili buletin, v katerem nam podajejo imena uradnikov kakor tudi nas obveščajo, da bodo kooperira-le s to organizacijo tudi jugoslovanske podporne or-ganziacije, katerih zastopniki so se sešli nedavno tega v Chicago, in bodo po svojih močeh pomagale v tem delu. Buletin naravnost pove, da so ameriški Jugoslovani po večini delavci in ne bodo mogli veliko prispevati v ta namen in zato apelira na Ameri-kance, da priskočijo na pomoč; nas pa prosijo, da pomagamo v tem oziru temu American Yugo-Slav Reliefu. S. R. Z. je pripravljeno podpirati to akcijo in bo storilo vse potrebno, ko hitro bo zveza z Rdečim Križem in Hooverjevo administracijo izvršena in ko se bodo mogla dati ljudstvu natančna navodila. Joško Oven, nadzorni odbornik poroča v imenu nadzornega odbora, da so v nedeljo pregledali vse knjige, račune, čeke in bančna izkazila in da so našli vse v najlepšem redu. Celoten račun bo priobčen v glasilih SRZ. Izvoli se publicističen odsek, obstoječ iz treh članov eksekutive in sicer so bili soglasno izvoljeni br. Kristan, Zavertnik in Kerže. Uradna in izvrševalna dela v gl. uradu so se vsled velikh akcij začela 'tako kupičiti in naš delokrog tako širiti, da je nemogoče s sedanjimi močmi delo točno opravljati. Sklene se, da se da pomožnemu tajniku še ena pomoč, ki bo zmožna voditi tudi korespondenco poleg drugih pisarniških poslov. Seja zaključena o polnoči. A. J. Tert>ovec, tajnik. Izvrševalni odbor SRZ je poslal na predsednika Wilsona sledečo brzojavko: U. S. President, Woodroow "VVilson, Pariš, France. The Slovenian Republican Alliance, represent-ing an overwhelming majority of Slovenes in America, who have faithfully follovved your standard and have vvith untold sacrifices supported your principles, appeals to you upon request of hun-dreds of Slovenian Societies for protection of Jugo-Slav rights at the piece conference. Handing over visibly Slovene and Croatian regions to a foreign rule, would mean a painful injustice and a great danger for the future. Jugo-Slavs admiring your democratic consistency, trust in you and appeal in this critical hour for justice. Exceedingly grateful to you for everything vou have done for the rights of nations, and knovving that millions of eyes are looking upon you, the Jugo-Slavs beg you not to fcrget them in the hour of determination. ETBIN KRISTAN, Chairman. A. J. TERBOVEC, Secretary. V slovenskem prevodu se glasi: Predsedniku Zed. držav, "VVoodro\v "VVilson, Pariš, Francija^ Slovensko Republieansko Združenje, zastopajoče ogromno večino Slovencev v Ameriki, ki so zvesto sledili Vaši zastavi in požrtvovalno podpirali Vaša načela, apelira na Vas na poziv sto organizacij za zaščito jugoslovanskih pravic na mirovni konferenci. Izročitev očitno slovenskih in hrvatskih krajev pod tujo vlado bi pomenilo bolestno krivico in veliko nevarnost za bodočnost. Jugoslovani, občudujoči Vašo demokratično doslednost, gledajo z zaupanjem na Vas in prosijo v tej kritični uri za pravičnost. Hvaležni za vse, kar ste doslej storili za pravice narodov, vedoči, da gleda na miljone oči na Vas, prosijo Jugoslovani, da tudi nanje ne pozabite v uri odločevanja. ETBIN KRISTAN, predsednik. A. J. TERBOVEC, tajnik. * Predsedniku mirovne konference, 51. Clemem- • eeau, pa je bila istočasno prišla na sledeča brzojavka : MONSIEUR CLEMENCEAU, President de la Conference du Paix, Pariš, France. The Slovenian Republican Alliance, representing an overwhelming majority of Slovenes living in A merica, who have a