socia no de o
letnik 42 - april 2003 - št. 2
fakulteta za socialno delo
ljubljana
časopis Socialno delo objavlja znanstvene in strokovne članke s področja socialnega dela in
drugih področij, interdisciplinarne študije, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in
dogodkih, knjižne recenzije, pisrna in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega
dela. Časopis izhaja dvomesečno, razen v primeru združenih številk, ki pa sledijo istemu dvomeseč-
nemu ritmu izhajanja. Navodila za pošiljanje prispevkov so objavljena na zadnjih straneh časopisa.
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health Ab-
stracts, Studies on Women Abstracts.
Avtorske pravice za prispevke, poslane za objavo, pripadajo avtorju/avtorici in časopisu Socialno
delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če
tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, Fakulteta
za socialno delo. Topniška 33, 1000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki,
mora biti v uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas oblikovan, ga
oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnica, naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na
enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust,
zato priložite dokazilo.
Fotografija na naslovnici: Meta Krese (2002).
Časopis finančno podpira Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana

■ ' ' w -T
Iz urednikove beležke
V te'] številki objavljamo prvi izbor prispevkov s prvega slovenskega kongresa socialnega dela v
Portorožu oktobra lani. Izbrane prispevke bomo objavljali tudi v prihodnjih številkah.
Med prejšnjo in to številko revije Socialno delo pa se je zgodila sprememba, ki jo vsekakor moramo
obeležiti: naš izdajatelj, Visoka šola za socialno delo, je medtem spremenil status in postal Fakulteta za
socialno delo. To nas dvakrat veseli - poleg tega, da bomo odslej lahko objavljali članke na podlagi
magistrskih in doktorskih del s področja socialnega dela, ponosno domnevamo, da je k prehodu na
univerzitetni program prispevala tudi naša revija.

Dragan Petrovec
GOVORICA NASILJA V GOVORU O NASILJU
uvod
Da bi človek ohranil čisto podobo o sebi, potre-
buje primerjavo s kom, ki je drugačen. Ta proces
je prepoznaven na individualni in na družbeni
ravni. Na individualni se odvija v razmeroma zapr-
tih, manjših skupinah, kjer smo srečni, če lahko
govorimo o slabših sosedih, sorodnikih ali znan-
cih. Navidez neškodljiva opravljanja imajo prav
tako navidezno funkcijo mentalne higiene, ko os-
tajamo pošteni in čisti, ker so ljudje okoli nas uma-
zani. V resnici vanje prenašamo lastne grehe in
slabosti in znano je, da se najbolj zgražamo nad
tistim, kar bi v izobilju našli pri sebi, če bi le imeli
dovolj poguma, da bi kdaj pogledali vase in ne le
v druge.
Na širši ravni so se ti procesi družbene higiene
prepogosto potrjevali z uradnimi stališči in ukrepi
zoper obrobje ali zoper tiste, ki smo jih iz normal-
ne sredine zrinili na obrobje. Včeraj Zidje in ciga-
ni, danes še vedno Romi, včeraj verujoči, danes
ateisti, vselej pa primeroma delinkventi.
Ko mediji obravnavajo kriminaliteto in njene
aktivne udeležence, se vse preveč pogosto srečuje-
mo z jezikom sovraštva, zavračanja in nasilja, ki
ni videti dosti manj škodljiv kot nasilje samo. Pri-
čujoči sestavek vsebuje nekaj poudarkov iz razis-
kave, ki se je lotila poročanja o nasilju v slovenskih
medijih.
poročanje o nasilju
Svet je videti poln nasilja. Informacije o kriminalu
nam prinašajo mediji vseh vrst - časopisi, televi-
zija in v zadnjem času internet. Vendar se tudi
sredstva javnega obveščanja obnašajo v skladu s
tržnimi zakonitostmi. Pisanje o kriminalu privlači
bralce. Zato se pogosto dogaja, da kriminalitete
še zdaleč ni toliko, kolikor besed in slikovnega
gradiva ji je posvečeno. Graef piše, da lahko v
nekaterih časopisih delež poročanja o specifičnem
nasilju zavzema tudi 50 odstotkov, medtem ko je
dejanska struktura istega nasilja primeroma le 6
odstotkov (Graef 1992). Tako postaja jasno, da
je svet v resnici prepleten z nasiljem, da pa mediji
prinašajo le tisti del, ki se najuspešneje trži. Senza-
cionalistično obravnavanje kriminalitete povzroči,
da se v naši predstavi izoblikuje slika o podeseter-
jenem nasilju v primerjavi z resničnimi statistič-
nimi podatki.
Enako res je, da se dogaja skrajno nasilje, o
katerem mediji ne poročajo kaj prida, včasih ga
tudi načrtno zamolčijo, da se ohranijo miti in le-
gende o poštenosti posameznikov aU družbenih
sistemov.
Časopisi pa ne prinašajo zgolj novic o nasilju.
Pogosto objavljajo tudi komentarje o reakcijah
pravosodnega sistema na nasilje. Tako se pojav-
ljajo naravnost zgroženi zapisi o malomarnosti
preiskovalnih sodnikov, ki obdolžencev ne spra-
vijo v pripor, in pozneje o nerazumljivi prizane-
sljivosti sodišč, ki izrekajo za huda kazniva dejanja
nizke, včasih celo pogojne kazni.
Tako pisanje v javnosti vzbuja občutek, da je
kaznovalna politika preblaga in da bi bilo treba
zaostriti vse, kar je povezano s preprečevanjem
kaznivih dejanj. Policija bi morala imeti več pri-
stojnosti, obdolženci in obsojenci pa bistveno
manj pravic in ugodnosti.
V državljanih, državljankah se ob takem pisa-
nju, ki zbuja občutke ogroženosti, pogosto ustvar-
ja želja po samopomoči. Ker pravosodni sistem
očitno odpoveduje, nastajajo vigilantske pobude
in tudi zametke »vaških straž« smo pred leti lahko
videli v Ljubljani.
Če se zdi, da v kakšnem trenutku zmanjka do-
mačega kriminala, mediji z lahkoto posežejo po
67
DRAGAN PETROVEC
novicah o zločinih na tujem. Ti so pogosto
okrutnejši od domačih, zato je neizogiben strah,
ki ga preberemo med vrsticami - vprašanje časa
je, kdaj se bo to zgodilo na Slovenskem.
vpliv nasilja v medijih
Obstajajo skrbno vodeni eksperimenti, v katerih
so otrokom predvajali nasilne filmske prizore in
opazovali njihovo vedenje v kratkem času po pred-
stavi. V zadnjih štiridesetih letih je bilo opravljenih
vsaj sto takih raziskav, ki so potrdile, da se del
otrok po predvajanju nasilnih vsebin obnaša bolj
agresivno kot poprej, bodisi da so nasilni do dru-
gih otrok ali pa do predmetov, na primer igrač.
Te rezultate so potrdile raziskave, ne glede na to,
v kateri državi so bile opravljene, ne glede na raso
otrok, njihov spol ali intelektualne sposobnosti.
Skandinavska študija je pokazala, da je očitna
razlika med posledicami gledanja nasilnih in
nevtralnih prizorov. Pet in šestletni otroci so bili
razdeljeni na dve skupini. Prva je gledala nasilne
vsebine, druga pa nenasilne. Opazovalci, ki so
pozneje gledali obe skupini otrok, ki sta se igrali
skupaj, niso vedeli, kateri so bili izpostavljeni
nasilju. Vendar je bilo to zlahka ugotovljivo, saj
so tisti, ki so jim prikazovali nasilne prizore, očitno
pogosteje tepli druge, vpili nanje, jim grozili in
namerno uničevali njihove igrače (Huesmann,
Mois 2001:2).
Študije z eksperimenti so nadalje pokazale, da
otroci, ki običajno gledajo več nasilnih oddaj,
pogosteje kot drugi sprejemajo nasilje kot način
reševanja konfliktov. Tudi nekatere longitudinalne
študije so potrdile, da so se otroci, ki so prebili
večino časa pred televizijo in gledali nasilje, zelo
pogosto do svojega tridesetega leta znašli pred
sodiščem.
Tako smo lahko prepričani, da nasilje povzroči
pri otrocih najmanj naslednje učinke. Agresivno
vedenje narašča. Zmanjšuje se občutljivost na
posledice nasilja. Otroci postanejo nezaupljivi, saj
od drugih otrok pričakujejo podobno nasilno
vedenje. Otrok, ki se vede agresivno, ima opravi-
čilo v podobnem vedenju televizijskih junakov.
Nasilje, s katerim se soočajo, aktivira njihove že
obstoječe agresivne misH in želje. (Ibid.: 4-5.)
O vplivu nasilja v medijih obstajajo številna
dela. Eno novejših je Potterjevo O nasilju v medijih
(Potter 1999). Avtor navaja številne teorije, ki po-
skušajo razložiti vpliv medijev in njihovih sporočil
na nastajanje vedenjskih vzorcev pri gledalcu;
omenja biološke, ekološke, kognitivne in inter-
akcionistične (ibid.: 21-24). Vse pripeljejo do ne-
spornega zaključka, da tovrstno nasilje učinkuje
na prejemnika. Med vplivi so zlasti očitni trije:
a)	gledalec privzame agresivne vedenjske vzor-
ce oziroma se nauči tovrstnega reagiranja;
b)	pogosto soočanje z nasiljem v medijih
zmanjša gledalčevo občutljivost za nasilje;
c)	številne gledalce postane strah (ibid.: 25).
spolno nasilje
Pisanje o spolnem nasilju se pogosto giblje na ne-
varnem robu med dopustnim in senzacionalis-
tičnim, zlasti kadar je ilustrirano z opisovanjem,
ki postreže z anatomskimi podrobnostmi dejanja.
Vprašanje je, ali je treba pri dejanjih spolnega na-
silja postreči bralcu z natančnim opisom dejanja
in čemu naj bi tako podrobno poročilo služilo.
V naslednjih primerih gre po mojem mnenju
za oblike nedopustnega pisanja, ki v bralcih zbuja
čezmerno agresijo. Ta se sprva usmeri na domnev-
nega storilca, pozneje pa na celotni pravosodni
sistem, če pričakovanja po drakonskih kaznih niso
uslišana.
Delo je objavilo poročilo o spolnem nasilju z
naslovom »Deklica morala prati plenico, s katero
jo je oče brisal po izlivu« (Cvetek 2000).
Pozneje se je zadovoljeval večkrat na teden.
Ko je žena delala ponoči, je vsak dan nada-
ljeval z gnusnim početjem, vse do leta 1977,
ko jo je začel tudi otipavati in zahtevati, naj
miga z ritko. Naslednjega leta jo je sredi noči
zbudil, jo slekel, ji porinil spolovilo med noge,
ker pa ni hotela migati z ritko, je morala na
kolena in očeta oralno zadovoljiti. Takrat je
že vedela, da je tista belkasta tekočina sperma,
saj ji je to povedala sestrična, oče pa jo je po
izlivu obrisal s plenico in ji včasih tudi naročil,
da jo je oprala.
Veristični opisi so značilni za nekatera novinar-
ska imena, saj se zlasti pri opisih spolnih nasilnih
dejanj nad otroki pojavljata zlasti dve imeni. Delo
je 31. marca 2000 objavilo članek o nasilju nad
deklico z naslovom »Očeta zasrbeli prsti, ko je
imela hči osem let« (Ropac 2000). Natančnost
opisa spominja na prej omenjeno poročilo. Pre-
beremo lahko tole:
68
GOVORICA NASILIA V GOVORU O NASILIU
Ko še ni dopolnila štirinajst let, jo je oče prisilil,
da ga je morala nagega masirati, masaža pa je
vsebovala tudi masažo spolnega uda. Tudi de-
kletce se je moralo sleči, tako da je lahko z
rokami nemoteno raziskoval otroško telo. Z
njeno pomočjo je doživel vrhunec, spet drugič
se je izlil kar po hčerinih prsih po obrazu. Po-
ljubljal jo je in otipaval, nežnost pa mu je mo-
rala vrniti in ga ročno zadovoljiti, pri tem se je
nenasitni oče že spet naslajal ob pogledu na
njeno nago telo.
Delov zapis 17. septembra 1998 z naslovom
»Sedem let zapora dedku, ki je šest let zlorabljal
vnukinjo« vsebuje tole:
Ljubeči dedek se je spremenil v pošast in oti-
paval komaj 6-letno vnukinjo; letos jo je prisilil
v spolni odnos in ji tako ukradel vse sanje o
lepem.
Dedkove umazane igrice so se začele sep-
tembra 1992, ko je še ne sedemletna deklica
prvič prestopila prag osnovne šole. Sprva se
je pohotni upokojenec zadovoljil z nedolžnimi
igricami, nato pa je iz leta v leto zahteval več.
Letos pa je prišlo celo tako daleč, da je dedek
razdevičil vnukinjo in imel z njo še nekaj spol-
nih odnosov. Deklica, ki je že imela menstrua-
cijo, k sreči ni zanosila. Dedek je dekletcu rinil
svoj spolni ud v usta, ko pa se je vnukinja le
enkrat uprla, jo je udaril in ji zabičal, da ne
sme nikomur povedati, kaj se dogaja. Od mar-
ca, ko je vnukinjo razdevičil in tudi ejakuliral
v otroško nožnico, je imel do 6. junija z njo še
najmanj štiri spolne odnose.
Njegovo umazano početje se je tako stop-
njevalo vse do razdevičenja in čeprav je vedel,
da ima vnukinja že menstruacijo, je spermo
izlil vanjo. Dedek jo je v puberteti oropal vseh
sanj o princu na belem konju in o vsem lepem,
o čemer sanjajo dekleta. Namesto tega ji je
uničil otroštvo in jo razdevičil. (Cvetek 1998).
Še pri dejanju, ki vsebuje bistveno manj spol-
nega nasilja, se dogodki dajo opisati tako, da vzbu-
jajo hud odpor in agresivnost do storilca. Ista novi-
narka je primeroma pisala o fizičnem nasilju, ki
je bilo tudi spolno, a slednje manj agresivno, na
podoben senzacionalističen način. Pod naslovom
»Gnusna očetova 'šala'« je objavila naslednji pri-
spevek (v povzetku).
Devetintridesetletni moški, ki je zanemarjal,
trpinčil, pretepal in otipaval hčerko, bo moral
za dve leti in štiri mesece v zapor. Srečno otro-
štvo sedemletne deklice se je po materini smrti
leta 1991 spremenilo v pekel. Potem ko sta
ostala sama z očetom, jo je začel zanemarjati
in celo surovo pretepati. Ves denar je pognal
za pijačo, jeseni 1997 pa so ga zasrbeli prsti
inje takrat 13-letnico začel še otipavati. Zago-
varjal se je, da naj bi jo bil otipaval kar tako,
za šalo. Po njeni izpovedi ji je, ko je pomivala
posodo, z roko drsel čez prsi, za njene prošnje
pa se sploh ni zmenil. Še več, pred hčerko se
je začel celo samozadovoljevati, od nje pa je
zahteval oralni spolni odnos. Nadaljeval je z
gnusnim početjem in jo vsaj dvakrat na mesec
otipaval tudi po spolovilu. (Cvetek 2000a).
Bistveno drugačen je opis spolnega nasilja iz-
pod drugega novinarskega peresa v Delu 5. julija
2002. Pod naslovom »Spolnemu iztirjencu 6 let
in 10 mesecev« bi lahko že glede na izrečeno viso-
ko kazen pričakovali dovolj natančen popis dejanj.
Vendar preberemo le naslednje:
Spolne nečednosti je počenjal sprva trikrat ali
štirikrat na mesec. Ko je oškodovanka dopol-
nila 15 let, jo je k spolnosti različnih oblik silil
že po trikrat na teden, dokler ni vsega povedala
svoji teti.
Menim, da gre v opisanem primeru za enega
redkih korektnih zapisov, ki ne vzbujajo v javnosti
agresije, občutkov ogroženosti, želje po maščeva-
nju, zahtev po strogem kaznovanju in podobnih
nekonstruktivnih odzivov. Kljub temu zvemo za
kaznivo dejanje in bistvene okoliščine, kar mora
biti dovolj (Škerl 2002).
nekatere druge oblike nasilja
Skušnjave prikazovanja nasilja so trajne. V nasle-
dnjem primeru gre za prikaz drugačnega nasilja.
18. marca 2001 je TV Slovenija, prvi program, v
povzetku poročil ob 19. uri predvajala posnetek
aretacije čečenskega borca, ki so ga ruske sile zaje-
le, ker so ga prepoznali na podlagi videokasete,
ki so jo pred časom posneli Čečeni. Na videokaseti
je prikazan ruski vojak, ki sta ga ujela dva Čečena
in ga mučila. Eden izmed Čečenov naj bi ruskega
vojaka držal za noge, drugi pa bi mu odrezal glavo.
69
DRAGAN PETROVEC
Televizijski posnetek je prikazoval dokumentarni
prizor vse do trenutka, ko eden izmed Cečenov
nastavi nož ruskemu vojaku na vrat.
Kot enega najočitnejših prispevkov k razširja-
nju nasilja na televizijskih ekranih je treba šteti
prispevek Studia City v ponedeljek, 21. maja 2001.
Oddaja je obravnavala javne usmrtitve, kjer jih
po svetu še izvršujejo. Temeljni očitek oddaji je
nasilje, s katerim je televizija soočala gledalce.
Dokumentarni posnetki izvrševanja smrtne kazni,
ki smo jim bili kot televizijski gledalci priče, se po
vsebini ne razlikujejo bistveno od prenosa v živo,
zlasti če ne gre za časovno močno oddaljene pri-
mere. Prenos ali gledanje v živo ima pač prednost
draži napetega pričakovanja in empatije (seveda
bolj z rabljem kot z žrtvijo). V vsakem primeru
pa gre pri takih oddajah neizogibno za aktiviranje
gledalčevih posebnih čustev, nagonov in strasti
do nasilja. Ta trditev se je izkazala kot točna. V
glasovanju je kar 28% gledalcev izrazilo željo po
prisostvovanju usmrtitvi.
V oddaji »Odstiranja« je Televizija Slovenija
29. januarja 2001 obravnavala problem organizi-
ranja varstva majhnih otrok in probleme, ki jih
imajo starši z varuškami. V Ameriki so za prever-
janje varušk uveljavljeni različni sistemi - od pri-
poročilnih pisem do nadzorovanja s skritimi video
kamerami, ki so nastavljene v stanovanju, kjer va-
ruška opravlja svoje delo. Televizija je za uvod v
debato prikazala dokumentarne posnetke, ki so
jih naredile skrite kamere, s katerimi so snemali
ves čas varovanja otrok. Tako smo lahko videli
varuško, ki je desetmesečnega dojenčka, ki je bil
v stajici, vsakokrat, ko je šla mimo, udarila po gla-
vi. Ko ga je preoblačila, ga je grobo zvlekla iz sta-
jice, ga vrgla na tla in nadaljevala tepež, ko ga je
previjala.
Postavlja se vprašanje, zakaj se ne da po enem
prizoru, ki daje dokumentirano podobo vsega
dogajanja, nadaljevati le z opisom brez slik. Ali je
treba s posnetki nadaljevati tako dolgo, da se v
gledalcu zbudi skrajna maščevalnost, ko vidi
varuško desetkrat zaporedoma udariti otroka?
Otrokova mati je pred kamero izpovedala svo-
je občutke ob gledanju video posnetkov varuški-
nega ravnanja. Njene besede so bile: »V tistem
trenutku bi bila sposobna ubijati!« Izrečene bese-
de pomenijo eno najdragocenejših pričevanj, ki
dokazujejo mogoče posledice predvajanja nasilnih
prizorov. Vsak gledalec, ki se je zmogel vživeti v
njene razmere, ji je najbrž dal prav. In prav v tem
tiči srž problema. S prikazovanjem nasilja spodbu-
jamo čustva, ki lahko vodijo v skrajno agresijo.
Reševanje problemov, tudi zločinov, se tako od
poti, ki jih je utrl razvoj civilizacije in kulture,
prenaša nazaj v javnost, ki - razumljivo - zmore
le linčati.
V	naslednjem primeru je medijem uspelo vzbu-
diti val ogorčenja med laično in celo strokovno
javnostjo. Kazensko sodišče je obravnavalo pri-
mer spolnega nasilja Roma nad mladoletno dekli-
co. Deklica, tudi romske narodnosti, je namreč
še kot mladoletna rodila otroka, katerega oče je
bil obtoženi Rom. Sodišče je skrbno presojalo vse
okoliščine primera in celo uporabilo izvedenska
mnenja strokovnjakov, ki so bili poklicani za pre-
sojo romske kulture in njihovega načina življenja.
Ti so povedali, da gre pač za vzorec vrednot in
tradicije, v katerem se dekleta poročajo po njiho-
vih šegah, skratka zelo mlada in imajo enako mla-
da tudi otroke. K temu pripomore tudi biološko
pogojena zrelost, ki da nastopi prej kot pri večini
neromskih deklet. Tak način življenja in tovrstno
nastajanje družin je poznano že desetletja.
V	času sojenja se je mobilizirala javnost, zlasti
na podlagi senzacionalističnega pisanja o domnev-
nem nasilju. Na demonstracijah smo prebiraH
transparente z napisi, namenjenimi sodniku: »Kaj
bi storil, če bi kdo isto naredil tvoji hčerki?«
Javno mnenje je odražalo dvoje vrste agresiv-
nost. Prva se je kanalizirala v storilca, ki ga je
bilo treba eksemplarično kaznovati že zaradi tega,
da bodo vsa ogrožena mlada dekleta varnejša.
Druga agresivnost pa je bila usmerjena naravnost
v sodnika, ki bi si drznil oziroma če bi si drznil
(kar je nazadnje tudi storil z izjemno mero pogu-
ma in zaupanja v svoje strokovno opravljeno delo)
izreči (pre)milo sodbo.
odzivi javnosti na poročanje
o kriminaliteti
Eno najbolj odmevnih poročanj o nasilnih kazni-
vih dejanjih je bila tako imenovana »mačja afera«.
Potem ko so novinarji povedali vse o dejanju, kar
so zvedeli, je prišlo na vrsto javno mnenje. Težko
se je spomniti večjega ogorčenja v javnosti zaradi
kakšnega nasilja nad ljudmi, kot je bilo ogorčenje
zaradi mučenja živali. Pogosto je prevladalo ogor-
čenje, podprto z argumenti, da je šlo za nasilje
nad nemočnimi bitji, ki niso imela nikakršne mož-
nosti, da bi se uprla svojim mučiteljem. Pri tem se
je nekako pozabilo, da v številnih nasilnih dejanjih
70
GOVORICA NASILIA V GOVORU O NASILIU
tudi ljudje kot žrtve nimajo nikakršne možnosti
obrambe, zlasti kadar gre za otroke, ali pa tudi v
drugih primerih, ko se odrasli iz različnih razlogov
ne zmorejo upreti prevladujoči sili.
V omenjenem primeru mučenja živali se je tisk
prav podrobno razpisal o podrobnostih torture,
ki so jo izvajali trije gimnazijci. Ker so svoje po-
četje zapisovali v dnevnik, je prišlo na dan v res-
nici okrutno in skrajno nasilno ravnanje z živalmi.
Odziv je bil različen. Le redki so poudarjali, da
se je treba ukvarjati z objestnimi nasilneži tako,
da bi postalo razumljivo, čemu so se odločili za
tako krvavo početje, zlasti ker med njimi ni bilo
nikogar s posebno temno preteklostjo, ki bi po-
jasnjevala mučenje živali. Večidel javnosti je bil
pripravljen na linč in vzdušje, kakršno so opisali
nekateri novinarji (Videmšek 2000), ki so poro-
čali iz okolja, v katerem so storilci prebivali, se je
povsem ujemalo z morbidnostjo zahtev javnega
mnenja.
Če samo preletimo nekaj pisem, ki jih je obja-
vila priloga »Ona« (4. april, 2000), je slika razpo-
loženja dela slovenske javnosti jasna. Ena izmed
ogorčenih bralk piše:
Rada bi pozvala vse prebivalce Tržiča in vse
ljudi, ki poznajo te mučitelje in njihove starše,
da javno objavijo njihova imena. Naj se nanje
pokaže s prstom in jih javno osramoti, saj nor-
malni družbi takšnih kriminalcev ni treba tole-
rirati in delati z njimi v rokavicah. Ti mučitelji
bodo baje v najboljšem primeru odsedeli tri
mesece. Ja, to bo takšnim izmečkom res poma-
galo. Kaj bodo tu opravili psihiatri in psihologi,
res ne vem, ker so devetnajstletniki prestari
za vzgojo. To so že primeri za umobolnico.
Takoj naj se jih izključi iz šole, da ne bodo
tratili davkoplačevalskega denarja, in naj bodo
na grbi staršev, ki so jih spravili na svet. Naj
ljudje ne pridigajo, da starši niso vsega krivi.
Jabolko ne pade daleč od drevesa. Ti starši so
očitno pridelali tri slovenske »otroke« preveč,
pravzaprav tri izmečke. Kaj bo iz njih šele
nastalo? (Šelih 2000.)
Naslov pisanja, ki ga je prispevala Lea Eva Mu-
eller, znana borka za pravice živali, je zgovoren:
»Človeški stvor - napaka narave« (Mueller 2000).
Gre za grozljivo mučenje nič krivih bitij, ki
nam jih je podarila narava. Za začetek sprašu-
jem: komu in kaj so storile te miroljubne.
nežne in skromne živali, ki jih je človeški stvor
tako strašno mučil? Javno protestiram proti
tako vzgoji, ki so jo imeli trije zlikovci iz okolice
Tržiča. Zato hočem, da
1.	Vsi mediji objavijo fotografije, imena in
naslove teh treh devetnajstletnih človeških
zmazkov, ki so več kot leto dni mučili mačke
tako, da je bila smrt v končni fazi trpinčenja
njihova odrešiteljica. Navedite tudi šolo, ki so
jo obiskovali.
2.	Ministrstvo za šolstvo v slovenske vzgoj-
ne ustanove uvede pouk uporabne etologije
in dobrobiti živali.
3.	Naši vrli Gorenjci, ki skrbijo le za lep
videz domačij, poskrbijo, navzlic svoji znani
varčnosti tudi in še za sterilizacijo in kastracijo
mačje populacije. Tako bodo preprečili odve-
čen nezaželen prirastek mačk. Tega ne počno
in jim je škoda denarja, časa in volje, zato
zlikovci zlorabljajo preveliko populacijo odveč-
nih živali za masakriranje.
Zahvaljujem se uslužbencem Policijske
postaje Kranj, da so tako hitro in drastično
ukrepali. Vsa pohvala tudi POP TV, ki je tako
avtentično prikazala ta grozljiv primer muče-
nja mačk, kajti doslej o tem nismo smeli niti
javno spregovoriti.
Najpravičneje bi bilo, da bi mučitelji živali
prišli v roke varstvenikom živali, s katerimi bi
mi sami obračunali po hitrem postopku brez
sojenja in možnih olajševalnih okoliščin.
Žaljivost pisanja presega marsikaj, kar lahko
sicer preberemo v slovenskih časopisih. Agresiv-
nost ni usmerjena le zoper storilce, ampak tudi
zoper starše, »ki so očitno pridelali tri izmečke
preveč in bi bilo bolje, da so si namesto njih
omislili sobne rastline«. Predmet kritike so starši,
šola (katere ime je treba navesti), vzgojne ustano-
ve, Ministrstvo za šolstvo, skratka vsi, ki jih lahko
kakor koli povežemo s storilci.
Pravična kazen bi bila tista, ki bi jo izrekli in
izvršili (dobesedno - s storilci bi »obračunali«)
varstveniki živali po hitrem postopku, brez sojenja
in olajševalnih okoliščin.
Si je težko predstavljati, da bi v dejanski aH pa
zamišljeni situaciji ogorčeni pisci teh vrstic v res-
nici postopali podobno, kot obljubljajo v pismih
bralcev? Vrsta izkušenj in eksperimentov priča o
tem, da je preskok od javnega ogorčenja k uresni-
čitvi linča izjemno hiter, brez moralnih predsod-
kov, pogosto z užitkom.
71
DRAGAN PETROVEC
Posebno zgovoren je v zvezi s tem primerom
zapis Dela 11. aprila 2000 z naslovom: »Podpora
ukrepom ob nasilju«. V članku le z začetnicami
A. Z. podpisanega novinarja (novinarke) prebe-
remo naslednje sporočilo:
Združenje učiteljev Slovenije je izreklo podpo-
ro avtonomiji učiteljskega zbora pri odločitvah
o vzgojnih ukrepih, ki zaradi nujnosti in teže
primera ne morejo zadostiti vsem formalno-
pravnim postopkom. To pomeni, da so učitelji
dolžni hitro in odločno ukrepati. Omenjeno
združenje se zavzema za večjo avtonomijo šol
in učiteljev pri pedagoških odločitvah, kar je
po njihovem možno le z zmanjšanjem pater-
nalizma države nad njimi. Paternalizem napra-
vi šole in učitelje neodgovorne, neiniciativne
in nezainteresirane.
Odziv Združenja učiteljev Slovenije imenitno
ilustrira vpliv novinarskega poročanja o nasilnih
dejanjih na oblikovanje celo strokovnega javnega
mnenja.
Pedagogi so zavrgli ves tisti del lastnih načel,
ki terja (podobno kot od poklicnega sodnika) razu-
mevanje okoliščin pred dokončnim presojanjem
ali obsojanjem. Prav zaradi tega jim je bilo toliko
lažje zavrniti formalni postopek kot nekaj, kar
pomeni samo oviro, kadar gre za težke (in zato
po njihovem nujne) primere. Formalizem so opre-
delili kot paternalizem države, saj ta od vsakogar
zahteva spoštovanje določenih pravil. (Če so jih
kršili mladostniki, še ne pomeni, da jih lahko
zaradi narave njihove kršitve tudi pedagogi.)
Sklicevanje na pravno državo se v današnjih
časih sliši skorajda kot obvezna molitev vsakega
prizadetega za varstvo njegovih pravic. Zlahka pa
zavržemo to načelo, če se nam zdi, da zmoremo
in moramo obsoditi za dejanja, ki nas posebej pri-
zadenejo. Pri tem nam je prav malo mar, da le
redkokje pravna država tako hitro izgubi svoje
ime kot prav pri samovoljnem kaznovanju, pri
jemanju pravice v svoje roke, pri želji po linču.
Če posamične težnje po naglem sodišču še lahko
razumemo prebiraje pisma bralcev, pa je v Zdru-
ženju učiteljev Slovenije organizirana »pobuda«
zoper temeljna načela najmanj strah vzbujajoča.
internet
Doslej ni bilo sistema, ki bi vsemu svetu tako pri-
bližal med drugim tudi vse najhujše mogoče oblike
nasilja z obilnim fotografskim gradivom. Internet
je prostor, kjer človeška domišljija, ki se opaja z
nizkotnimi nagoni, nima meja. Res je, da določene
strani s prepovedanimi vsebinami preganjajo, vča-
sih celo izsledijo ponudnike pornografije z otroki.
Vendar je res tudi to, da je zakonodaja različnih
držav različno stroga. Poleg tega velja marsikje
načelo svobodnega izražanja, ki ima prednost
pred morebitno prizadetostjo posameznikov, tudi
posebej ranljivih skupin, kakršne so otroci in mla-
dostniki.
Na internetu ni težko zaslediti strani, katerih
avtorji se pohvalijo, da gre za vsebine, ki ne bi
bile nikjer dovoljene razen prav tam, kjer jih prav-
kar beremo. Prav tako niso redke samohvale, da
bolj grozljivih, odurnih, odbijajočih, nasilnih ali
šokantnih posnetkov ne boste našli na nobeni dru-
gi spletni strani. Ker se s podobnimi presežki hvali-
jo številni ponudniki, tovrstnih vsebin ne zmanjka.
V zvezi z evropsko zakonodajo je treba pove-
dati, da je kljub pravni ureditvi v Evropi tako rekoč
nemogoče omejiti posredovanje nasilja evropskim
uporabnikom. Ameriški strežniki, ki jih ščiti ustav-
no zagotovljena svoboda izražanja, gostoljubno
odpirajo vrata spletnim stranem s skrajno nasilno
vsebino in zdi se, da je nemogoče preprečiti evrop-
skim uporabnikom odziv na tako ponudbo.
Revija Mladina je v številki 35 (28. 8. 2000)
objavila članek z naslovom »Rasizem v vsako vas«
(Cerar 2000). Avtor ugotavlja, da je širjenje rasi-
zma in sovraštva prek interneta veliko nevarnejše
kot prikazovanje spolnih praks. Navaja primere,
ko na Yahoojevih spletnih straneh objavljajo dra-
žbe, na katerih prodajajo okoli 1200 nacističnih
artiklov, od kopij esesovskih bodal do naprave za
izdelavo plina ciklon B, s katerimi so uničevali
Jude v koncentracijskih taboriščih (ibid.: 45).
Nekdanji vodja Ku Klux Klana je napravil
spletno stran, ki je najimenitnejša med vsemi ra-
sistično nastrojenimi stranmi. Ugotovil je, da so
stroški internetne reklame minimalni, vsebine pa
dosežejo milijonsko občinstvo. Njegova stran
omogoča dostop do najrazličnejše rasistične splet-
ne propagande proti Judom ali črncem {ibid.: 46).
Poleg tega po navedbah avtorja skorajda ni več-
je skinhedovske spletne strani, ki ne bi omenjala
dejavnosti obritoglavcev v Sloveniji. Slovenska
skinhedovska spletna stran pa poveličuje generala
72
GOVORICA NASILIA V GOVORU O NASILIU
Leona Rupnika, ker je pač sodeloval z nemškim
okupatorjem {ibid.: 46).
Če gre za skrajne oblike nasilja, si ni mogoče
zamisliti takega, ki ga ne bi mogli najti na Inter-
netu. Na eni strani gre za izkoriščanje tragičnih
svetovnih dogodkov, kjer se v spopadih dogajajo
nezaslišane okrutnosti. Postrežejo z dokumentar-
nimi posnetki mučenj in posilstev, ki so jih izvr-
ševali policisti in vojaki na Vzhodnem Timorju.
Ponujajo fotografije, ki so jih posneli ameriški
obveščevalci na Kosovem in dokazujejo posilstva
mladih deklic in otrok. Ruska mreža oskrbuje pov-
praševalce z dokumentarnimi posnetki posilstev
in ubojev otrok, starih od dveh let dalje. O sled-
njem so poročaH številni svetovni mediji, ko so se
med odjemalci znašli ugledni italijanski državljani,
skrbni družinski očetje in soprogi.
Kjer zmanjka dokumentarnega gradiva, gre
domnevno za zaigrane prizore nasilja, ki pa po
vtisu v ničemer ne zaostajajo za dokumentarnimi.
Tudi pri dokumentarnih posnetkih je treba
dvomiti, aU gre za sporočanje, ki naj ozavesti
svetovno javnost, da kaj ukrene zoper nasilje na
splošno. Dosti bolj verjetno se zdi, da gre zgolj
za spretno trženje zla, kjer odjemalcev nikoli ne
zmanjka.
primerjava deležev nasilja
v osrednjih poročilih
pop tv in tv slo 1
Z naslednjo primerjavo smo želeli ugotoviti, kak-
šne so razlike v obsegu sporočil, ki prinašajo v
gledalčev dom nasilje, kriminal, afere, trpljenje
in hujše nesreče.
Ob domnevi, da osrednja televizijska poročila
odražajo temeljno kulturno politiko uredništva,
se zdita merjenje nasilja v tej oddaji in primerjava
prav teh oddaj med različnimi programi dovolj
ustrezna za kritični pogled.
Za tak pristop smo vzeli vzorec 114 osrednjih
poročil (»TV dnevnikov«) v določenem časovnem
obdobju (od 7. 2. 2001 do 27. 4. 2001), ne da bi
pri tem delali kakršno koli selekcijo glede na dnev-
ne dogodke. Slo je za razmeroma strnjeno obdob-
je nekaj mesecev. Vsaka oddaja na enem televi-
zijskem programu je imela za primerjavo enako
oddajo istega dne na drugem programu. Tako je
bilo mogoče primerjati, kako različno ali podobno
predstavljajo televizijske hiše iste dogodke ali kako
pomembni se zdijo isti dogodki različnim uredni-
štvom. Raziskava se je osredotočila na naslednje
kategorije. Ugotavljali smo delež gradiva, ki je ime-
lo očitne znake nasilnih vsebin, vsebin, povezanih
s kaznivimi dejanji, aferami, ki vzbujajo strah pred
kriminalom, in delež poročil, ki so se nanašala na
nesreče.
Rezultati so pokazali očitna odstopanja v
uredniški politiki. POP TV ima znatno višji delež
nasilnih vsebin in vsebin, ki predstavljajo nesreče.
Samo v sedmih primerih od 57 je bil delež takih
vsebin višji na TV SLO 1 kot na POP TV. To po-
meni, da POP TV prekaša TV SLO 1 v izbranem
vzorcu v nasilnih vsebinah kar v 88% poročil.
Izračun povprečnega deleža nasilnih vsebin v
vseh merjenih oddajah znaša za POP TV 40,3%,
za TV SLO 1 pa 18,2%.
73
DRAGAN PETROVEC
SLOVENSKE NOVICE in delež
nasilja, kriminala in afer
Podobno kot pri presoji televizijskih sporočil so
bili izbrani tudi kriteriji za vsebino Slovenskih
novic. Ker gre za osrednji časnik, ki predstavlja
rumeni tisk, se je zdelo dovolj relevantno izbrati
časopis, ki je izredno popularen. Po branosti je s
300.000 bralci dnevno na prvem mestu.
Vzorec je obsegal 100 naključno izbranih časo-
pisov v letih 1999 in 2000.
Če upoštevamo (v skoraj vseh primerih nevtral-
no ali tematsko nenasilno opredeljeno) prilogo,
je bil delež nasilnih vsebin v omenjenem vzorcu
19,6%.
Če priloge ne upoštevamo, pa je bil delež na-
silja 26,9%.
Posamični stolpci pomenijo delež (v odstotkih)
nasilja v določenem izvodu Slovenskih novic.
Posebnost Slovenskih novic so naslovnice, ki
so bile deležne še posebne analize.
Delež nasilja, kriminala in afer na naslovnih
straneh je namreč znašal kar 66,7%. Posamični
stolpci pomenijo delež nasilja v odstotkih na do-
ločeni naslovnici.
Analiza »udarnega besedila« (rdeče ali črno
tiskana beseda ali naslov, ki teče čez naslovnico
ponavadi poševno v posebnem okvirju) pokaže
tole.
Prva rubrika vsebuje najbolj senzacionalistične
naslove, ki naj s krvavo vsebino pritegnejo bralče-
vo pozornost. Teh je daleč največ, kar 79. Beseda
»tragedija« se pojavi kar desetkrat, poleg nje pa
pogosto tudi naslovi, kot so »grozljivo«, »strašlji-
vo« in »krvavo«.
Naslovnice pogosto vsebujejo še dodatna spo-
ročila o drugih nasilnih dejanjih poleg tistega, ki
zasluži največje črke. Del naslovov se pojavlja že
na prvi strani, za glavnim naslovom, del pa na
naslednjih straneh. Tako se na primer pojavljajo
tile naslovi:
74
GOVORICA NASILIA V GOVORU O NASILIU
Posiljena in okrutno ubita pred hčerama
Seks z mladoletnico in še z domačo psico
Pošast - jokavi morilec ubil sto nedolžnih otrok
Razuzdano Ivone našli razmesarjeno in obe-
šeno
Posilil vsaj 100 žensk
Učiteljica pritekla gola in dijaka zvabila v seks
Slep od ljubosumja pred hčerjo ubil ženo
Tudi pri izbiri fotografij reporterji zagovarjajo
neokusen senzacionalizem brez občutka za priza-
dete in vpletene ali brez pietete do pokojnih. Taka
je primeroma fotografija matere ob sinovem tru-
plu in ustrezen naslov: »Strta mati ob sinovem
truplu«. Ob naslovu »Posiljeval in moril« je objav-
ljena fotografija krvavega trupla. Ob reportaži ob
petardah je časopis objavil fotografijo razmesar-
jene roke, kakršna je včasih spadala le v učbenike
sodne medicine. Ob novici, da je igralec ragbija
dal ustreliti prijateljico, se pojavi kar pet fotografij.
Tudi ob nesrečah je po možnosti fotografija trupla,
kot v primeru, ko je vojaški čoln povozil plavalko.
Če ni mogoče dobiti posnetkov trupel, je treba
prikazati od blizu in iz dovolj groze vzbujajočega
zornega kota vsaj razbitine. Tudi naslov »Razuzda-
no Ivone našli razmesarjeno in obešeno« sprem-
ljata dve fotografiji. Novico o Hrvatih, pobitih z
mitraljezi, ilustrira fotografija lobanje. V konkret-
nem izvodu Slovenskih novic se zdi, da je treba v
primeru, ko je glavna novica izjemoma dovolj do-
bra (prihod pevca Balaševiča v Slovenijo), da za-
senči kriminaliteto preteklega dne, za vsako ceno
najti vsaj še eno, ki je slaba ali celo šokantna in jo
po potrebi uvoziti iz tujine. Fotografija trupel sprem-
lja novico z naslovom »Poteptali 54 mladih«. Še v
primerih, ki imajo humano noto, kot na primer
reportaža o zdravnikih brez meja, uredništvo po-
streže s fotografijo otroka brez noge. Pod naslo-
vom »Mučila in okradla sta mamo in očeta« je
fotografija obvezanih krvavih staršev. Poročila s
Kosova praviloma ne izidejo brez fotografij trupel.
Tri fotografije spremljajo tudi naslov »Otroci ubi-
jajo otroke«. Fotografija trupla je ob članku »Skok
iz obupa«. V članku »Tempirana bomba s sekiro«
je fotografija ljudi in okrvavljenih nožev. Foto-
grafija trupla s posnetkom od blizu je priložena k
reportaži z naslovom »Vectra - krsta za tri«. Pri
nesreči avtobusa s šolarji, ki je zapeljal pod vlak,
je fotografija ranjenih otrok in pokritih otroških
trupel. Prav tako se reporter ni želel izogniti krvi,
ko je fotografiral okrvavljena tla podhoda, kjer je
prišlo do umora (»18-letnik mu je zmečkal loba-
njo«). Ob članku »Posilstvo na 26 minut« je ured-
ništvo objavilo še fotografijo žrtve. Zapis o truplih
novorojenčkov v hladilniku prav tako spremlja fo-
tografija, v istem izvodu pa se na naslovnici tudi
niso hoteli izogniti fotografiji trupla in krvi ob
smrtni nesreči z motorjem. »Mučilnico v kleti«
ilustrirata dve fotografiji. Tudi obrezovanje žensk
v Afriki ni brez slikovnega gradiva.
V izbranih primerih gre za naključni izvod
Dela in Dnevnika in za primerjavo med njima in
povprečjem 100 naključnih izvodov Slovenskih
novic, enkrat s prilogo in drugič brez.
75
DRAGAN PETROVEC
sklep
Obilje medijskega nasilja utegne napeljati na misel
o potrebni cenzuri. Celo države, ki jih štejemo za
najrazvitejše z vidika demokracije in spoštovanja
človekovih pravic, so se pred časom posluževale
cenzure, ki se je nanašala izključno na nasilje.
Švedska, znana po svobodnem obravnavanju spol-
nosti, je na primer prepovedala prikazovanje filma
»Bonie in Clyde« zaradi nasilja. Očitno so ugo-
tovili, da prikazovanje erotičnih vsebin bistveno
manj kvari državljane kot nasilje.
Ideje o nekakšnih vrstah elektronske cenzure
zgrešijo bistvo. Zagovorniki tako imenovanega
»V-čipa« (V = violence) menijo, da bi s tako tehno-
loško rešitvijo preprečili gledanje nasilnih prizo-
rov ali oddaj otrokom in mladostnikom. Pri tem
pozabljajo, da se obseg nasilja s tem prav nič ne
zmanjšuje, le potencialni uporabniki pripadajo
pač drugim starostnim skupinam. Pri tem prav
tako zanemarjajo dejstvo, da utegne nasilje enako
močno škodovati odraslim kot otrokom, le da na
drugačen način. Otroci so podvrženi šokantnim
izkušnjam, nekaterih prizorov ne morejo razum-
sko predelati, lahko jih tlačijo more, lahko posta-
nejo agresivni do vrstnikov in podobno. Odrasli
pa razpolagajo z veliko večjo stopnjo moči in se
na nasilje odzovejo z neprimerno večjim nasiljem
kot otroci. Poudarjene slike terorističnih napadov
in njihovih posledic lahko v odraslih, ki imajo v
rokah vzvode družbene moči, sprožijo neustav-
ljivo željo po maščevalnosti in podobnih ukrepih.
Omejevanje dostopa do informacij z nasilno
vsebino je v današnjem svetu, ki je prepreden z
najrazličnejšimi elektronskimi sistemi in mrežami,
videti nemogoče. Tisto, kar je videti smiselno, je
ustvarjanje kulture, ki bo znala razlikovati med
dobrim in slabim, če uporabimo nekoliko patetič-
no primero. Oblikovanje takega kulturnega in civi-
lizacijskega okolja ni kratkoročen projekt. Gre za
leta in desetletja. Na tej poti je vse preveč konflikt-
nih interesov, da bi jo zlahka prehodili. Tisto, kar
utegne ustvarjati manj nasilno okolje, bo prav go-
tovo zmanjšalo dobičke določenim korporacijam,
televizijskim in časopisnim hišam, pa še komu. Je
sklicevanje na demokracijo in na tržne mehaniz-
me vselej najvišje načelo? Vsekakor morajo obsta-
jati določene meje. Lahko v času sklicevanja na
Evropo (kar ni nič manj patetično kot sklicevanje
na dobro in zlo) in na mehanizme razvite demo-
kracije v resnici ponudimo potrošnikom vse, kar
gre dobro v promet? In če obrnemo vprašanje -
je dopustno prepovedati ali omejevati prost pretok
dobrin, kakršne so v našem primeru informacije
o nasilju? Ali taka omejitev ne nasprotuje najbolj
temeljnim pravicam svobodnega dostopa do in-
formacij? Predvsem pa prepuščamo potrošnikom
samim, da izbirajo, kaj jim ustreza. Vsakdo se lah-
ko izogne nasilju ali vsaj večini tega, če ne gleda
določenih oddaj ali ne bere določenih časopisov.
Vendar se je pokazalo, in to prepričljivo, da držav-
ljani najbolj povprašujejo prav po teh dobrinah,
in mediji so v tej vlogi le vestni služabniki občin-
stva. Prinesejo vse, kar razveseljuje bralce.
To je seveda ena stran medalje. Če bi hoteli
nekoliko pretiravati, bi lahko rekli, da tudi droge
razveseljujejo velik del občinstva. Če bi bile sploš-
no dosegljive, bi se poraba gotovo povečala, z njo
pa tudi slabe posledice njihovega učinkovanja. Je
boj proti alkoholizmu, ki je v zadnjem času na
Slovenskem spet bolj v ospredju, lahko podobna
izkušnja? Referendum o pitju bi prinesel prepri-
čljive rezultate v korist svobodne izbire potrošni-
kov.
Z nasiljem je podobno. Medijske hiše imajo
vrsto različno prepričljivih pojasnil. Ponujajo to,
kar si bralci in gledalci želijo, tako rekoč zahtevajo
v imenu pravice do obveščenosti. Poleg tega prika-
zujejo resnico, golo resnico z vsemi odtenki in za
to, da je taka, kakršna je, pač niso krivi mediji.
Prav narobe, prav je, da ljudje natančno zvedo,
kaj se dogaja. Ni težko dokazati, kako pravilne
so take odločitve, saj občinstvo nagrajuje medije
z izvrstnimi rezultati. Več resnice (nasilja), višja
je gledanost ali branost. Vendar ima demokracija
svoje meje. Vpliv mora biti vselej dvostranski.
Naloga in poslanstvo medijev ni le v tem, da po
najboljših močeh služijo željam potrošnikov.
Enako močno bi se morali zavedati, da je treba
na javno mnenje tudi vplivati in pripomoči k obli-
kovanju splošne kulture. Ta naloga pa je težka in
zlasti na kratek rok ne posebno donosna.
Zdi se, da nasilje deluje kot radioaktivnost. Spr-
va neopazno, ko pa začutimo učinke, so posledice
lahko že hude. Kaj storiti, da bi se ubranili skuš-
njavi, kakor koli moralizirajoče že komu zvenijo
taka vprašanja? Ali gre pri boju zoper nasilje za
željo po puritanski družbi, ki bo strasti samo zata-
jevala, da bodo v neki drugi obliki planile na dan
z nič manjšo razdiralnostjo? Tudi to je mogoče,
vendar ni tisto, za kar bi se kazalo zavzemati.
Nekaj smisla je morda v strokovnih telesih, ki
bi jih morale imeti televizijske in časopisne hiše
in bi se ukvarjala s problemom predstavljanja in
76
GOVORICA NASILIA V GOVORU O NASILIU
trženja nasilja v javnih medijih. Ta telesa bi morala
obravnavati nasilje kot načelen problem in se
opredeliti za določeno politiko. Poleg tega nikakor
ne bi zmanjkalo dela pri obravnavanju konkretnih
primerov. V razprave o mestu nasilja v javnem
prostoru bi se prav tako morale vključiti institucije,
ki so kakor koli povezane z mediji ali s kriminali-
tetno politiko, od znanstvenih ustanov do poklic-
nih ali strokovnih združenj. Na tej poti, ob nezane-
sljivi domnevi, da sploh kdo želi hoditi po njej, je
pričakovati vrsto odporov zlasti tistih, ki jim je
trženje nasilja zlahka prislužen kruh in še dosti
več kot kruh. Upravičeno lahko zatrdimo, da se
trgovcem z nasiljem cedita med in mleko.
Šele potem, ko bi take razprave postale običa-
jen način neformalne cenzure, ki bi pa vendar
nosile zelo jasna sporočila o primernosti določene
uredniške politike, je morda upati na začetek bolj
civiliziranega sveta, v katerem »voajersko« uživa-
nje nasilja ne bo dosti manj obrobno kot nasilje
samo.
Kako lahko socialno delo pripomore h kultivi-
ranju medijskega prostora? Najprej kot potrošniki
- torej kot tisti, ki ne moremo preživeti dneva, ne
da bi kupili Slovenskih novic ali se pojavljali kot
redni »odjemalci« nasilja v kakšni drugi informa-
cijski obliki. In navsezadnje kot ljudje, ki imajo
po definiciji svojega poslanstva več vpliva na dolo-
čena družbena dogajanja. Ostane le vprašanje,
ali sploh želimo po tej poti.
LITERATURA
G. Cerar (2000), Rasizem v vsako vas. Mladina, 28. 2. 2000: 45-46.
0.	Cvetek (2000a), Gnusna očetova šala. Delo, 5. 4. 2000: 17.
-	(2000b), Deklica morala brisati plenico, s katero jo je oče brisal po izlivu. Delo, 28. 10. 2000: 12.
-	(1998), Sedem let zapora dedku, ki je šest let zlorabljal vnukinjo. Delo, 17. 9. 1998: 11.
R. Graef (1992), Reflections on the Role of the Media in the English Criminal Justice System. V: H.
Messmer (ur.). Restorative Justice on Trial. Dordrecht: NATO ASI Series (327-333).
T. Horvat (2001), Kdo nas duhovno posiljuje? ONA, 27. 3. 2001: 17-19.
R. Huesmann, J. Moise (2001), Media Violence: A Demonstrated Public Health Threat to Children
[www.adbusters.org/mediaviolence.html].
L. E. Mueller (2000), Človeški stvor - napaka narave. ONA, 4. 4. 2000: 6-7.
-	(2000), Podpora ukrepom ob nasilju. Delo, 11.4. 2000: 3.
W. J. Potter (1999), On Media Violence. Thousand Oaks: Sage Publications.
1.	Ropac (2000), Očeta zasrbeli prsti, ko je imela hči osem let. Delo, 31.3. 2000: 13.
M. šelih (2000), Pozdravljena, Ona. ONA, 4. 4. 2000: 6.
P. Škerl (2002), Spolnemu iztirjencu 6 let in 10 mesecev. Delo, 5. 7. 2002: 14.
B. Videmšek (2000), Gorenjski bes in mir. Sobotna priloga, 8. 4. 2000: 10-11.
77
Marko Milosavljevič
MOČ IN ODGOVORNOS
MNOŽIČNI MEDIJI IN NOVINARSTVO MED POPOLNO SVOBODO IN ODGOVORNO SVOBODO
Zlorabe svobode govora morajo biti zatrte, toda
komu si upamo predati moč, da bi to počel?
Benjamin Franklin
Vsaka moč in vsaka svoboda, sprejeta na osnovi
družbenega konsenza (izjema je pač totalitarna
moč v nedemokratičnem sistemu), predpostavlja
pravice in dolžnosti. Za vsako moč obstajajo me-
hanizmi nadzora in zagotavljanja odgovornosti,
vprašljiva je le učinkovitost teh mehanizmov. Če
teh mehanizmov ni, sploh ne moremo govoriti o
demokratični družbi. In vendar se prav v razvitih
demokracijah evropskega zahoda in ameriškega
severa vedno pogosteje zastavljajo vprašanja o
mehanizmih, ki zagotavljajo odgovornost in ce-
lostno transparentnost medijskega sistema in no-
vinarskega posla. Pravice množičnih občil so pogo-
sto jasne in v osnovi pogosto določene že v ustavi.
Primer ameriškega prvega amandmaja, ki zagotav-
lja svobodo tiska in svobodo izražanja, je samo
najbolj znamenit. Nejasen je odgovor na nasprot-
no vprašanje: kakšne so dolžnosti množičnih občil.
Tak nejasen, netransparenten položaj pravic
in dolžnosti oz. moči in odgovornosti množičnih
občil je posebej paradoksen, če upoštevamo, da
celoten pomen množičnih občil in delo novinarjev
temeljita na principu javnosti - na principu jav-
nosti politike, javnega delovanja in ustvarjanja
oseb in ustanov, javnih odločitev in javnih dejanj.
Tudi kadar občila in novinarji posegajo na nejavno
področje, predvsem na področje zasebnosti posa-
meznikov ali tajnih dokumentov, ki naj bi ostali
skriti očem širšega občinstva, to počno pod maksi-
mo: »Javnost ima pravico zvedeti.« Prav zato, ker
je tisto, kar je javno ali bi moralo biti javno, osnova
delovanja množičnih občil, je logično pričakovati,
da po takih principih delujejo tudi sama občila.
Toda dejankost je pogosto drugačna. Pravila
in načini novinarskega in uredniškega delovanja
so pogosto netransparentni in prikriti. Občinstvo
in celotna družba se zato znajde pred vprašanjem,
kaj lahko od medijev pričakujejo, kaj lahko zahte-
vajo in kaj lahko dejansko storijo. Taka vprašanja
so najpogostejša, kadar pride do objave napačnih,
zavajajočih ali etično spornih informacij in vsebin.
Vsaka družba zato poskuša na tak ali drugačen
način vzpostaviti različne oblike mehanizmov, s
katerimi bi zagotovila javnost delovanja množič-
nih občil nasploh in novinarjev še posebej. Odgo-
voriti poskuša na vprašanja, do katere mere varo-
vati zasebnost in kaj storiti v primeru kršitve; kaj
storiti, da bi preprečili zavajanje državljanov in
potrošnikov (denimo ob neločevanju uredniških
in plačanih prispevkov), kako popraviti napačne
informacije itn.
Etične dileme novinarstva se med različnimi
akterji razlikujejo in so odvisne od perspektive.
S perspektive profesionalcev, torej tistih, ki se
ukvarjajo z novinarstvom (novinarji, uredniki), se
kot etične dileme najpogosteje zastavljajo tale
vprašanja:
•	zavajanje naslovnikov
•	konflikt interesov (prijateljstvo med novi-
narjem in akterjem dogodkov, plačila, darila, no-
vinarjevo udejstvovanje v dogodkih, oglaševanja)
•	vdor v zasebnost
•	zadrževanje informacij
•	plagiatorstvo (Brooks et al. 2001).
Etični problemi novinarstva, kot jih percipira
občinstvo, so najpogosteje:
•	navajanje napačnih podatkov
•	zavračanje priznanja napak
•	neimenovanje, skrivanje virov
•	nekompetentost ali ignoranca novinarjev
•	napadanje šibkih
•	osredotočenost na slabe novice
79
MARKO MILOSAVLIEVIC
•	pomanjkanje raznovrstnosti
•	neprofesionalnost pri komunikacijskih situa-
cijah (Haiman 2002).
Profesionalna in javna perspektiva se stikata
zlasti pri vprašanjih zavajanja (napačni podatki,
zavračanje priznanja napak) in vdora v zasebnost
(napadanje šibkih, pri čemer šibke najpogosteje
definiramo kot »navadne«, ne javne osebe, mlado-
letnike, razne manjšine, žrtve nasilja, nesreč, žalu-
joče, prizadete in bolne) (Merrill 1997).
tripartitnost
medijske regulacije:
načini zagotavljanja
transparentnosti
in odgovornosti
Vprašanje, kaj storiti v primerih tovrstnega me-
dijskega početja, in nasploh delovanje množičnih
občil in novinarstva je navadno urejeno tripar-
titno: z (državno) regulacijo, sestavljeno iz ustave,
zakonov in podzakonskih aktov, in s samoregu-
lacijo, ki jo navadno zastopajo medijski sveti in
kodeksi novinarskih društev (zunanja, eksterna
samoregulacija) in kodeksi posameznih medijskih
hiš (notranja, interna samoregulacija).
Zakoni so najbolj sporna oblika regulacije no-
vinarskega in uredniškega dela. So rezultat dela
politikov in zato pogosta oblika pritiska politike
na novinarsko in medijsko neodvisnost in pokon-
čnost. Medijski zakoni na Hrvaškem ali v Jugo-
slaviji, denimo, so razglašali opozicijske časopise
za pornografske ali jih kaznovali z enormnimi
denarnimi vsotami zaradi domnevnega žaljenja
ljudi iz vladajočih strank. Množična občila so del
demokratičnega in s tem političnega procesa, po-
litiki pa drugi del tega procesa - in imajo pri tem
pogosto ravno nasprotne interese in namene, kot
so tisti, ki jim sledijo občila (javnost političnega
delovanja in odločanja). Politika lahko tudi s spre-
jemanjem ustrezne zakonodaje poskuša onemo-
gočiti zahtevano javnost svojega delovanja in
utišati kritična občila.
Zato je pomembno, da novinarji, uredniki in
lastniki, pa tudi širša javnost ne prepustijo dolo-
čanja meja novinarsko-medijskega dela zgolj zako-
nom in politiki. Pomembno je, da se vse tri strani,
novinarji, lastniki in zainteresirana javnost, samo-
stojno odločijo urediti ključna etična vprašanja
in razrešiti dileme, ki se ob tem porajajo.
V slovenskem primeru naj bi bili prizadetima
stranema, profesionalcem in občinstvu, v pomoč
zakon o medijih, zakon o RTV Slovenija (akta
regulacije), kodeks društva novinarjev Slovenije
in - kot edini primer hišnega dokumenta - kodeks
novinarjev RTV Slovenija' (dokumenta samo-
regulacije). Od prej navedenih treh mehanizmov
zagotavljanja odgovornosti množičnih občil v Slo-
veniji nimamo le medijskega sveta (tiskovni svet
bi bil napačna izbira pojma, saj je treba določiti
pravila igre tudi za elektronska občila).
Veliko evropskih držav se ga je odločilo usta-
noviti, razlogi za to so jasni:
•	državna regulacija ali intervencija prehitro
postane cenzura, posebej ko gre za objavo tajnih
in spornih državnih dokumentov;
•	sodna pota popravljanja napak ali dokazo-
vanja prav so navadno dolga in draga, od njih
imajo še največjo korist odvetniki;
•	tudi v množičnih občilih je treba zagotoviti
to, za kar se ta zavzemajo pri drugih akterjih:
javnost in transparentnost delovanja.
Medijski sveti so oblika samoregulacije, toda
nikakor ne oblika samocenzure. Po dogovorih
med novinarji, uredniki, lastniki in javnostjo obli-
kujejo principe in pravila, ki preprečujejo državi,
da bi se vmešavala v medijsko neodvisnost, in
hkrati omogočajo prizadetim posameznikom ali
ustanovam, pa tudi samim novinarjem, da pridejo
do dogovora, opravičila ali popravka enostavneje,
hitreje in ceneje, kot če bi to poskušali doseči na
sodišču. Izkušnje z medijskimi sveti v Veliki Brita-
niji, Nemčiji in Skandinaviji so izredno pozitivne.
Po drugi strani pa je treba upoštevati lokalne
specifičnosti, posebej politične, pri čemer je zlasti
v postsocialističnih državah, v katerih se principi
demokratičnosti šele vzpostavljajo, marsikaterega
novinarja strah prevelike moči in vpliva lastnikov
(strah, ki se je za upravičenega izkazal v primeru
Nove KBM, njene lastniške in upravljalske prisot-
nosti v Večeru ter s tem povezanih odločitev in -
javno izraženih - stališč njenih predstavnikov).
Zato pogosto želijo samoregulacijo svojega delo-
vanja ohraniti pod nadzorom svojih, novinarskih
vrst, v nasprotju z recimo medijskim svetom, ki
vključuje tudi lastnike. To je tudi glavni argument
predstavnikov Društva novinarjev Slovenije proti
ustanovitvi medijskega sveta.
Ob tem se je treba vseeno zavedati, da novinar-
ski kodeks ni zadosten mehanizem zagotavljanja
odgovornih množičnih občil in odgovornega no-
vinarstva. Vse od prvega, francoskega kodeksa iz
leta 1918 je to kodeks poklica, ki ni prava profe-
80
MOČ IN ODGOVORNOST
sija, med drugim zato, ker ni omejen z licenčnim
dostopom do opravljanja. Razlog za to je, da
novinarsko delo temelji na osnovni človekovi
pravici, svobodnem izražanju mnenj in izmenje-
vanju informacij. Pravo in medicina temeljita na
drugih principih in lahko zato vstop v svojo pro-
fesijo omejujeta z licencami. Če bi v novinarstvu
uvedli podeljevanje licenc, bi omejili temeljne člo-
vekove svoboščine in osnovo vsake demokratične
družbe, pravico do nestrinjanja.
Prav zato, ker ima možnost opravljanja novi-
narskega poklica vsakdo (ne glede na zahteve, v
zadnjem času vse pogostejše, po akademski izo-
brazbi), je vzpostavljanje razHčnih oblik samo-
regulacije (kamor sodi tudi novinarski kodeks)
najpogosteje Sizifovo delo. To velja tudi za kodeks
Društva novinarjev Slovenije, ki je bil sprejet okto-
bra 2002 v Izoli.
Glavna težava je v tem, da je kodeks slovenske-
ga novinarskega društva prostovoljni interni ko-
deks prostovoljne organizacije. Njegova določila
niso pravno zavezujoča (kot so recimo določila
danskega, ali kot je zakonsko zavezujoča medijska
samoregulacija v Litvi), velja zgolj za člane dru-
štva, napisali pa so ga (zase) sami člani združenja.
S tem izpolnjuje vsa izhodišča koncepta samore-
gulacije: državi preprečuje pretirano poseganje v
novinarsko delo in tako z omejevanjem pravza-
prav ohranja svobodo tiska, pri tem pa je nastal v
internih krogih, ob upoštevanju vseh samozaščit-
nih interesov stroke. Če je 27. (zadnje) določilo
novega kodeksa, ki pravi: »Novinar je dolžan upo-
števati enaka merila, kot jih sam zahteva od dru-
gih« (določilo je dobesedno vzeto iz etičnega kode-
ksa Društva profesionalnih ameriških novinarjev),
na prvi pogled ohlapno, je ob dodatku nekaterih
bistvenih zahtev do drugih sfer družbe (recimo
»obveza, da se javni posli opravljajo javno in da
so vladni dokumenti dostopni za preverjanje«, kot
pravi ameriški kodeks novinarjev, oz. da morajo
»novinarji budno opazovati, da se javni posli
odvijajo javno«, kot pravi etični kodeks ameriških
urednikov) jasno, da novinarski kodeks na ta na-
čin pravzaprav govori o večji transparentnosti in
javnosti lastnega poklica: če od drugih zahtevaš
javno delovanje (utemeljeno na zgodovinskem
principu javnosti), moraš tudi sam delovati tako.
Novinarski kodeks skrbi za štiri vrste subjek-
tov: prvi je vir informacij, drugi je predmet novi-
narskega upovedovanja, tretji je naslovnik (bralec,
poslušalec, gledalec) in četrti je sam novinar. Viru
informacij so v novem kodeksu DNS namenjeni
trije členi, predmetu novinarskega upovedovanja
so neposredno namenjeni štirje členi, naslovniku
(javnosti v najširšem pomenu) pa sedem členov.
Razvidno je torej, da je veliko pozornosti posve-
čeno zaščiti naslovnikov in njihovi pravici do
temeljite, resnicoljubne informacije in hkrati do
transparentnega delovanja novinarja. Členi, na-
menjeni naslovniku, naj bi omogočali prav to: jas-
ne principe, po katerih delujejo novinarji, in nji-
hovo odgovornost do javnosti. Že prvi člen pravi,
da mora novinar svoje napake - četudi nenamer-
ne - priznati in popraviti.
Zanimivo je, da kodeks ameriških novinarjev
(po katerem so se ustvarjalci novega domačega
kodeksa po lastnih besedah precej zgledovali) vse-
buje tudi naslednja določila: »Novinarji morajo
razjasniti in pojasniti medijsko pokrivanje dogod-
ka in pozvati javnost k dialogu o obnašanju novi-
narjev. Opogumiti morajo javnost, da predstavi
pritožbe na račun medijev. Javno morajo predsta-
viti neetične postopke novinarjev in medijev.« Po-
dobno pravi etični kodeks Ameriškega združenja
časopisnih urednikov. Teh določil v slovenskem
kodeksu ni, a bi verjetno pripomogli k še večjemu
občutku transparentnosti novinarskega in medij-
skega delovanja.
Ne glede na občutek zavezanosti javnosti svo-
jega delovanja in namenjenosti kodeksa viru in-
formacij, predmetu upovedovanja in naslovnikom
pa je novi novinarski kodeks namenjen zlasti novi-
narjem samim. Večina členov govori o pristojno-
stih in pravicah novinarjev. Nekateri govorijo tudi
o dolžnostih novinarjev (oziroma prek tega o pra-
vicah naslovnikov ali predmetov upovedovanja),
predvsem pa govorijo o avtorskih in tehničnih pri-
stojnostih novinarja na eni strani in na drugi strani
o komercialnih interesih, ki ogrožajo novinarjevo
integriteto. Slednjim je posvečenih kar sedem
členov.
Največ razprav znotraj novinarskih vrst je po-
tekalo prav glede teh. 17. člen, ki se je v predlogu
glasil: »Novinar ne sme izkoriščati informacij o
finančnih dogodkih, ki jih dobi pri svojem profe-
sionalnem delu, za osebne interese. Prav tako ne
sme prodajati ali kupovati delnic podjetij, o ka-
terih poroča ali bo o njih poročal v bližnji prihod-
nosti,« se je na koncu v drugem delu spremenil
takole: »Če trguje z vrednostnimi papirji, o katerih
poroča, mora to razkriti javnosti.«
Pomemben je tudi 16. člen, ki pravi: »Da bi se
novinar izognil dejanskim ali navideznim konflik-
tom interesov, se mora odreči darilom, uslugam
81
MARKO MILOSAVLIEVIC
ali nagradam in se izogibati brezplačnim potova-
njem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlit-
vam, delu v politiki, državnih uradih ali drugih
javnih institucijah, če bi to lahko zmanjšalo nje-
govo verodostojnost ali verodostojnost novinarske
skupnosti.« Ponovno gre za člen, ki je dobesedno
prepisan iz kodeksa ameriških novinarjev, čeprav
bi lahko uporabili tudi soroden in bolj kategoričen
člen iz etičnega kodeksa Ameriškega združenja
časopisnih urednikov, ki pravi, da novinarji »ne
smejo sprejeti ničesar niti se ne smejo ukvarjati s
katero koli aktivnostjo, ki lahko kompromitira ali
bi jo lahko razumeli tako, kakor da kompromitira
njihovo poštenje.« Toda po drugi strani je opre-
deljenost, kaj lahko novinarja kompromitira, pri
tem členu zelo šibka in izpostavljena povsem raz-
ličnim interpretacijam.
Če pogledamo razlike med novim in starim
kodeksom DNS, opazimo, da so opredelitve in
zahteve v novem kodeksu bistveno natančnejše,
zlasti ko gre za mešanje oglaševalskih in novinar-
skih vsebin (oziroma prepovedi tovrstnega meša-
nja), pa tudi ko gre za dolžnosti novinarjev do
naslovnikov, torej javnosti. Hkrati novi kodeks
odpravlja množico odvečnih, zastarelih določil iz
prejšnjega kodeksa, sprejetega v začetni fazi de-
mokratizacije družbe leta 1991. Iz takratnega
načina razmišljanja je izhajal tudi nesrečni člen o
avtorizaciji intervjuja, ki je »neoporečen šele, ko
ga odobri prizadeta stran« - člen, ki je povzročil
veliko škode novinarski neodvisnosti in tudi v
kodeksu kot obliki samoregulacije ohranjal vzvode
nadzora nosilcev politične in ekonomske moči. V
novem kodeksu je člen o avtorizaciji povsem izbri-
san in dobro je tako.
Dobro je tudi, da je spremenjen člen, ki v sta-
rem kodeksu pravi, da je »uporaba nezakonitih
in nepoštenih sredstev pri zbiranju informacij,
dokaznih gradiv in slik« v nasprotju s kodeksom,
s tem povezana smernica pa je bila: »Morebitni
javni interes ne opravičuje kaznivih in nemoralnih
oblik novinarskega raziskovanja.« Tak legalističen
oziroma absolutističen deontološki pristop (ki te-
melji na strogi in dosledni zavezanosti določe-
nemu principu, najpogosteje legalističnemu; več
o tem v: Brooks et al. 2001) k etiki novinarskega
delovanja je v novem kodeksu spremenjen. 10.
člen pravi: »Novinar se mora izogibati nedovolje-
nim načinom zbiranja podatkov. Če informacij,
ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče
pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge
zanj predstaviti javnosti.« Novi kodeks je bolj
teleološko-situacijsko prožen in pod določenimi
pogoji omogoča tudi (zakonsko) nedovoljeno zbi-
ranje podatkov - kar je pomembno zlasti tedaj,
ko se primeri korupcije in kršenja pravic skrivajo
za oznakami državne, vojaške in drugih skrivnosti.
Manj upravičeno ali neupravičeno je tako nedovo-
ljeno zbiranje podatkov, kadar gre za navadne,
t. i. nejavne osebe.
Za »navadnega« človeka, ki se v množičnih
občilih ne pojavlja vsak dan in z mehanizmi no-
vinarstva najpogosteje ni (dobro) seznanjen, so
poleg 10. člena najpomembnejši tile.
•	Preambula, ki pravi: »Novinarji so dolžni
predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo,
ob spoštovanju pravic drugih, opravljati natančno
in vestno.«
•	Prvih pet členov in osmi (glej prilogo).
•	Členi, ki govorijo o splošnih etičnih normah.
20. člen pravi: »Novinar spoštuje pravico posa-
meznika do zasebnosti in se izogiba senzaciona-
lističnemu in neupravičenemu razkrivanju nje-
gove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo
zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni
interes. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih,
ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost,
je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar
se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo
informacij in fotografij škodi posameznikom, ki
niso vajeni medijske in javne pozornosti.«
•	21. člen: »Ko novinar poroča s področja pra-
vosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni prav-
nomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri
omembi imen in objavi slik storilcev, žrtev ter
njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in pred-
kazenskih postopkih.«
•	22. člen: »Posebno obzirnost mora pokazati
pri zbiranju informacij, poročanju in objavi foto-
grafij ter prenašanju izjav o otrocih in mladolet-
nikih, tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska
tragedija, osebah z motnjami v telesnem ali dušev-
nem razvoju ter drugih huje prizadetih ali bolnih.«
•	23. člen: »Novinar se mora izogibati rasnim,
spolnim, starostnim, verskim, etničnim in geo-
grafskim stereotipom in stereotipom, povezanim
s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim vide-
zom in socialnim položajem. Diskriminacija zara-
di spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali
narodni skupnosti, žalitev verskih čustev in obi-
čajev ter netenje mednacionalnih trenj niso do-
pustni.«
Štirje členi, od 20. do 23., posebej ščitijo na-
vadne posameznike (mladoletnike, nejavne osebe.
82
MOČ IN ODGOVORNOST
pripadnike raznih manjšin in druge »šibkejše«
akterje v družbi in s tem pri potencialni medijski
obravnavi) ter so v skladu s siceršnjimi mednarod-
nimi smernicami na področju zagotavljanja medij-
ske odgovornosti pri poročanju (podobne člene
najdemo v kodeksu ameriških profesionalnih no-
vinarjev, natančneje njegovem tretjem delu z na-
slovom Zmanjšati možno škodo, in v Kodeksu
profesionalnega delovanja britanske Nacionalne
zveze novinarjev, NUJ, ki o tem govori v petem,
šestem in desetem členu, pa tudi drugem, tretjem
in četrtem).
Tako je Kodeks Društva novinarjev Slovenije
način, kako izboljšati samoregulacijo, je korak v
smeri večje transparentnosti in odgovornosti no-
vinarskega delovanja. Toda noben kodeks ni sam
sebi namen. Pomembno je, koliko je v pomoč lju-
dem, ki se po njem ravnajo ali morajo ravnati.
Izboljšave, dobre plati in dobronamernosti novega
kodeksa DNS imajo prav tu glavno težavo; kot
smo omenili, je kodeks novinarskega društva pro-
stovoljni interni kodeks prostovoljne organizacije.
Ker v novinarstvu ne veljajo licenčne omejitve,
kot recimo v pravu ali medicini, Društvo novinar-
jev Slovenije ob kršitvah svojega kodeksa ne more
zagroziti s tako usodnimi sankcijami, kot jih lahko
v primerih hudega kršenja svojih kodeksov priča-
kujejo pravniki ali zdravniki. Prav zato je tudi ko-
deks Ameriškega združenja časopisnih urednikov,
prvič sprejet leta 1922 kot Zakonik novinarskega
obnašanja, že v nekaj letih neslavno propadel in
ponovno zaživel šele leta 1975, tokrat kot Izjava
o načelih. Nemoč tovrstnih kodeksov bi morda
preprečila vključitev (vseh) založnikov in njihovih
združenj, navadno prek medijskih svetov, v do-
sledno izvajanje in upoštevanje novega kodeksa.
Šele to bi morda zagotovilo dejansko večjo odgo-
vornost (vseh) novinarjev do javnosti. Toda ob
pripombah, ki se tudi v našem prostoru pojavljajo
na račun medijskega sveta, zlasti iz vrst Društva
novinarjev, takega sveta v Sloveniji še nekaj časa
ni pričakovati.
Uvodno vprašanje, ki si ga je pred dvema sto-
letjema zastavil Benjamin Franklin, ostaja brez
odgovora. Slovenija ni pri tem nobena izjema, kar
dokazujejo aktualne razprave v vrstih demokra-
tičnih in tudi manj demokratičnih družbah. Dile-
me, ki ostajajo, so:
•	prepad med pravico vedeti in pravico do
zasebnosti
•	razkorak med popolno svobodo in odgovor-
no svobodo.
Meje in obseg posamezne pravice in svobode
se v vsaki družbi spreminjajo, so konstanten work
in progress, kar dokazujejo aktualne razprave o
pravici do zasebnosti v ZDA, ki so se sprožile po
11. septembru 2001, in o s tem povezanih posegih
države v zasebnost posameznika, tudi njegovo ko-
munikacijo in telekomunikacijo, pa tudi svobodo
govora. Država je temeljito zmanjšala posamez-
nikovo pravico do zasebnosti in hkrati z bolj (ali
manj) subtilnimi mehanizmi posegla v svobodo
govora - posameznikov in množičnih občil.
Pravice in svoboščine ne obstajajo v socialnem
vakuumu, temveč v jasni odvisnosti od stanja
družbe kot celote in od specifičnega razvoja
dogodkov. Enako velja za množična občila, ki so
specifične družbene institucije s specifično orga-
nizacijo dela. Zahteva po njihovi večji javnosti in
transparentnosti delovanja je zahteva po večji
odgovornosti, je zahteva po odgovorni svobodi.
Popolne svobode pač v nobeni družbi ni.
priloga
kodeks društva novinarjev
slovenije (oktober 2002)
preambula
Prvo vodilo dela novinarjev je pravica javnosti
do čim boljše informiranosti. Obveščenost jav-
nosti je temelj delovanja sodobnih družb in je po-
goj za delovanje demokratičnega sistema. Da bi
zagotovili pravico javnosti do obveščenosti, mora-
jo novinarji vedno braniti načela svobode zbiranja
in objavljanja informacij in pravico do izražanja
mnenj. Novinarji so dolžni predstavljati celovito
sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju pra-
vic drugih, opravljati natančno in vestno. Takšno
delo je temelj verodostojnosti novinarjev. Kodeks
velja za besedilo, fotografijo, sliko in zvok.
novinarsko delo
1. Novinar mora preverjati točnost zbranih in-
formacij in biti previden, da se izogne napakam.
Svoje napake - četudi nenamerne - mora priznati
in popraviti.
83
MARKO MILOSAVLIEVIC
2.	Novinar mora pri objavljanju informacij, ki
vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti
odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo.
3.	Ko novinar objavlja nepotrjene informacije
ali ugibanja, mora na to opozoriti.
4.	Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti
vir informacije. Javnost ima pravico poznati vir
informacije, da bi lahko ocenila njen pomen in
verodostojnost. Če sicer ni mogoče pridobiti infor-
macije, se novinar lahko dogovori o anonimnosti
vira.
5.	Novinar sme zavrniti pričanje in razkritje
vira informacij.
6.	Novinar se mora izogibati plačevanju infor-
macij in biti previden pri tistih, ki v zameno za
informacije pričakujejo denar ali ugodnosti.
7.	Novinar ne sme zamolčati pomembnih in-
formacij, ki jih je zbral, ali ponarejati dokumentov.
8.	Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne
smejo ponarejati vsebine. Primerno mora biti oz-
načena tudi simbolna ali arhivska slika.
9.	Plagiati so nedopustni.
10.	Novinar se mora izogibati nedovoljenim
načinom zbiranja podatkov. Če informacij, ki so
za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti
drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj pred-
staviti javnosti.
11.	Novinar mora ločiti informacije od komen-
tarjev. Razlika med poročilom o dejstvih in ko-
mentarjem mora biti jasno razvidna.
12.	Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih
poroča, mora to razkriti oziroma se kot novinar
izločiti.
konflikti interesov
13.	Prepletanje ali združevanje novinarskih in
oglaševalskih besedil ter opravil ni dopustno.
14.	Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi
morajo biti razpoznavno in nedvoumno ločeni od
novinarskih besedil. Če bi utegnil obstajati kakr-
šenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno,
da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi in no-
vinarskimi vsebinami so nedopustni.
15.	Novinar se mora izogibati situacijam, ki bi
lahko privedle do konflikta interesov, dejanskega
ali navideznega, s katerim bi lahko kompromitiral
svoje dobro ime oziroma novinarsko skupnost.
16.	Da bi se novinar izognil dejanskim ali na-
videznim konfliktom interesov, se mora odreči
darilom, uslugam ali nagradam in se izogibati
brezplačnim potovanjem in drugim ugodnostim,
dodatnim zaposlitvam, delu v politiki, državnih
uradih ali drugih javnih institucijah, če bi to lahko
zmanjšalo njegovo verodostojnost ali verodostoj-
nost novinarske skupnosti.
17.	Novinar ne sme zlorabljati informacij o fi-
nančnih dogodkih, ki jih dobi pri svojem profesio-
nalnem delu, za osebne interese. Če trguje z vred-
nostnimi papirji, o katerih poroča, mora to razkriti
javnosti.
18.	Novinar je dolžan zavrniti ugodnosti, ki
jih ponujajo oglaševalci ali interesne skupine, in
se upreti poskusom, da bi vplivali na njegovo po-
ročanje.
19.	Morebitne neizogibne konflikte interesov
mora razkriti javnosti ali se kot novinar iz poro-
čanja in komentiranja izločiti.
splošne etične norme
20.	Novinar spoštuje pravico posameznika do
zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in
neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti
v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je
dovoljen le, če za to obstaja javni interes. Pri poro-
čanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti
moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica
javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora
zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo infor-
macij in fotografij škodi posameznikom, ki niso
vajeni medijske in javne pozornosti.
21.	Ko novinar poroča s področja pravosodja,
upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno
obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi
imen in objavi slik storilcev, žrtev ter njihovih
svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih
postopkih.
22.	Posebno obzirnost mora pokazati pri zbi-
ranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter
prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih, tistih,
ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija,
osebah z motnjami v telesnem ali duševnem raz-
voju ter drugih huje prizadetih ali bolnih.
23.	Novinar se mora izogibati rasnim, spolnim,
starostnim, verskim, etničnim in geografskim ste-
reotipom in stereotipom, povezanim s spolnimi
nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in so-
cialnim položajem. Diskriminacija zaradi spola,
pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni
skupnosti, žalitev verskih čustev in običajev ter
netenje mednacionalnih trenj niso dopustni.
84
MOČ IN ODGOVORNOST
pravice novinarjev
in razmerja do javnosti
24.	Novinar ima pravico zavrniti delo, ki je v
nasprotju s tem kodeksom ali njegovim prepri-
čanjem.
25.	Nihče ne sme brez soglasja novinarja po-
mensko spremeniti ali predelati njegovega izdelka.
Novinar ima pravico podpisovati prispevke. Ni
ga mogoče podpisovati brez njegove vednosti ali
proti njegovi volji.
26.	Novinar se je zavezan odzvati vabilu na
razpravo Častnega razsodišča in mora upoštevati
njegove razsodbe. Glede svojega profesionalnega
ravnanja kot pristojno priznava zgolj sodbo svojih
poklicnih kolegov.
27.	Novinar je dolžan upoštevati enaka merila,
kot jih sam zahteva od drugih.
OPOMBA
' RTV Slovenija je edina medijska hiša v Sloveniji, ki ima svoj kodeks. Zaradi specifičnosti položaja
novinarjev in urednikov v javnem rtv zavodu je bil potreben poseben regulacijski mehanizem, ki bi
zaobjel različne in specifične situacije, v katerih se pri svojem delu znajdejo tamkajšnji poročevalci.
Dokument z naslovom Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenije je bil
sprejet maja 2000 in junija dopolnjen.
LITERATURA
Brooks, B. S., Kennedy, G., Moen, D. R., Ranly, D. (2001), Telling The Story. Boston: Bedford/St.
Martin's.
DeFleur, m. L., Everette, E. D. (1981), Understanding Mass Communication. Boston: Houghton
Mifflin.
Gozzini, g. (2001), Istorija novinarstva. Beograd: Clio.
Haiman, R. j. (2001), Best Practices for Newspaper Journalists. Washington: Freedom Forum.
Kodeks Ameriškega združenja časopisnih urednikov.
Kodeks britanske Nacionalne zveze novinarjev (nuj).
Kodeks Društva novinarjev Slovenije.
Kodeks Društva profesionalnih ameriških novinarjev.
Milosavljevič, M. (2000), Trojanski konj v kodeksu. Novinar, maj 2000, 1: 4.
85
Mojca Pajnik
POROČANJE MEDIJEV O MARGINALIZIRANIH SKUPINAH
zapiranje javnega prostora:
vloga množičnih medijev
Vprašanja o položaju marginaliziranih* družbenih
skupin in posameznikov so širše povezana z vpra-
šanji demokracije, z družbenimi praksami vključe-
vanja in izključevanja, distribucijo moči, resursov,
možnostjo vplivanja na družbene odločitve. Pove-
zana so tudi z vprašanji participacije v javni sferi,
ki se danes oblikuje pod pogoji tržnega kapitaHz-
ma; politična in ekonomska sfera delujeta po prin-
cipih maksimiranja dobička in oženja procesov
odločanja. Javna sfera postaja depolitizirana, mno-
žični mediji se razvijajo v sredstvo za reprodukcijo
dominantnega diskurza. Državljan postaja v prvi
vrsti potrošnik, njegova političnost je reducirana
na udeležbo na volitvah, demokracija, ki naj bi
med drugim omogočala enakost, pa postaja poli-
gon za prezentacijo interesov, ki jih ustvarjata
predvsem korporativizem in elitizem. Moralni im-
perativ, ki implicira, da je naloga medijev ta, da
državljanom pomagajo pri ustvarjanju podobe o
svetu, na podlagi katere ti sprejmejo odgovorne
odločitve, je že od nekdaj uveljavljal utopijo, v
obdobju t. i. televizične demokracije pa ta utopija
postaja še bolj utopična.
V tem besedilu nas bodo zanimali tisti, ki jih
interesi »korporativne demokracije« per definitio-
nem zaobidejo; zanimale nas bodo reprezentacije
marginaliziranih skupin v množičnih medijih. Po-
kazali bomo, da mediji soustvarjajo in legitimirajo
diskurz, ki predstavlja marginalizirane skupine
oziroma posameznike, ki se tako ali drugače iden-
tificirajo z neko skupino ali pa jim to identifikacijo
pripisujejo drugi, kot »motnjo v sistemu«. Pokazali
bomo, da širijo nestrpnost in proizvajajo sovražni
govor, ki diskreditira »drugega«. Osredotočili se
bomo na mehanizme legitimacije, s katerimi me-
diji poustvarjajo delitev med »nami« in »njimi«.
V diskurzu dvojnosti, »mi-oni«, je razvidna pra-
ksa ločevanja, izključevanja, ki nagovarja k razmi-
šljanju v kategorijah dvojnosti, na primer dobro-
slabo, razvito-nerazvito, normalno-nenormalno
ipd. To je diskurz, ki pripiše pozitivne lastnosti
»normalni« večini in negativne marginalizirani
manjšini. Poleg mehanizmov ločevanja, ki jih bo-
mo obdelali v nadaljevanju, nas bodo zanimali
konkretni primeri iz medijske prakse, na podlagi
katerih bomo pokazali, kako ti mehanizmi delu-
jejo, oziroma, na čem vse se legitimirajo.
Primere iz medijske prakse gre v našem pri-
meru razumeti v kontekstu aktualnih prehajanj
biološkega v t. i. kulturni rasizem (prim. Kuzmanič
2002: 17—23). Diskriminacijo na podlagi barve
kože, oblike obraza ipd. nadomešča diskriminacija
zaradi življenjskega sloga, spolne usmerjenosti,
kulture. Odkrite oblike diskriminacije se umikajo
bolj prikritim, posrednim in subtilnim mehaniz-
mom, ki tudi v svojem učinkovanju dobivajo nove
dimenzije. Splošno znano je, daje odkrito izraža-
nje sovraštva do drugega nesprejemljivo, da je eti-
keta »rasist« nezaželena in da se rasizem kot tak
ne spodobi. To, da rasizem ni družbeno zaželen,
pa seveda še ne pomeni, da ga ni. Narobe, ravno
zato, ker ga zavračamo oziroma ker ga je treba
po splošnem prepričanju obsoditi, je toliko večja
potreba, da bi se manifestiral v bolj prikritih
oblikah. Danes ni politično korektno (prim. Eco
2001 koga označiti kot manjvrednega, ker nima
bele kože, postaja pa sprejemljivo koga označiti
kot kriminalca, ker naj bi bil videti kot kriminalec,
sprejemljivo je kakšno skupino poimenovati mo-
ralno sprijeno, ker njena praksa ni v okvirih t. i.
normalne, reproduktivne heteroseksualnosti. Ne
spreminjajo se samo manifestacije sovražnega
govora, spreminjajo se tudi metode opravičevanja
in mediji so eden od pomembnih akterjev, ki po-
sredno ali neposredno legitimirajo sovražni govor
87
MOJCA PAJNIK
kot sprejemljiv javni diskurz. Pri tem ne smemo
pozabiti, da medijski diskurz ni edini in neodvisen
od drugih javnih diskurzov, ki ustvarjajo »kontekst
političnega konsenza«, čeprav je glavni ustvarjalec
splošnega okvira, ki določa odnos do marginalizi-
ranih skupin (Jalušič 2001: 14).
Lazarsfeld in Merton (1972) bi rekla, da se
danes pogovarjamo o tem, o čemer poročajo mno-
žični mediji. Mediji uporabnikom medijskih vse-
bin narekujejo, o čem je aktualno razmišljati, po-
nujajo teme in tudi načine, kako o kakšni temi
razmišljati. Medijsko pomembna tema postane
pomembna za javnost in to na način, ki ga ustvar-
jajo mediji. Po modelu odnosa med mediji in jav-
nostjo, ki mu rečemo agenda setting, mediji ustvar-
jajo prioritetno listo tem in javnost usmerjajo k
izbranim temam. Teme, ki jim mediji posvečajo
pozornost, postanejo pomembne v javnem pro-
storu, dobijo status »občega interesa«. Javnost te
teme prevzame za »svoje«, jih ponotranji oziroma
ponotranji vtis, da so obče pomembne. Medijska
agenda postane javna agenda, medijske teme
teme javnosti. Javnost se po tej funkciji medijskega
učinkovanja kaže kot depolitizirana, pogosto
aktivna le v prevzemanju in ponotranjanju ponu-
jenega, pasivna pa v odpiranju javne razprave o
alternativnih možnostih. Ne gre namreč zgolj za
to, da postanejo medijske teme tiste teme, ki za-
nimajo javnost, gre tudi oziroma še zlasti za to,
da postane rezoniranje v medijih pogosto način
rezoniranja, ki ga prevzame javnost.
Prakse izključevanja v medijih se generirajo v
dejstvu, da se tisto, kar mediji komunicirajo,
vzpostavlja kot javno dobro. Ustvarja se vtis, da
tisto, česar v medijih ni, ni pomembno, in vtis, da
je sprejemljiv vsak način medijskega komunici-
ranja. Ko mediji ponujajo teme, o katerih je vred-
no razmišljati, zapostavljajo druge, in kar je še
bolj pomembno, ko mediji legitimirajo določene
načine razmišljanja o izbrani temi, zapostavljajo
alternative v razmišljanju. Pri poročanju o margi-
naliziranih skupinah se medijski diskurz zelo
pogosto vzpostavlja kot edini mogoč. Teksti, v
katerih bi novinarji odpirali možnosti oziroma
ponujali alternative, so redki. Če je, na primer,
kakšna marginalizirana skupina oziroma katera
od praks posameznikov iz te skupine za neki
določeni medij problematična, se po principu ve-
rižne reakcije naenkrat izkaže za splošno proble-
matično: to prevzamejo tudi drugi mediji. Ured-
niki, ki pregledujejo novice svojih uredniških in
novinarskih kolegov iz drugih medijev, »njihovo«
novico naredijo za »svojo«: o temi, o kateri poroča
določen medij, začne poročati več drugih, pogosto
na enak ali zelo podoben način. Znan psihiater
za določen medij izjavi, da so homoseksualci de-
viantneži. Njegovo izjavo povzamejo drugi mediji
- poudarjamo, »povzamejo«, ker gre pogosto
zgolj za to in ne, kot bi javnost ali (vsaj) del nje
upravičeno pričakoval, za kritiko take izjave. O
učinkih, ki jih ima taka izjava v javnem prostoru,
lahko le ugibamo. Dejstvo je, da mnenje, še zlasti
če ga izreče javna oseba ali strokovnjak z določe-
nega področja ali tudi novinar v medijih, učinkuje
kot pomembno in kot takega ga prevzame tudi
javnost oziroma njen (večji) del.
Zgoraj smo nakazali, da mediji določajo javno
agendo in da njihova izbira načina komuniciranja
pogosto postane tudi izbira prejemnikov medij-
skih sporočil. V nadaljevanju nas bodo zanimali
načini medijskega poročanja o marginaliziranih
skupinah; na podlagi primerov iz prakse bomo
analizirali argumentacije in razmišljali o njihovih
pomenih. Ugotavljali bomo, kako mediji širijo so-
vražni govor, reproducirajo predsodke in stereo-
tipe o posameznikih, ki jih po nekih kriterijih ne
uvrstijo v edino sprejemljivo kategorijo, to je,
kategorijo »normalnih državljanov«.
Namen tega teksta je opozoriti na diskrimina-
torne prakse v množičnem komuniciranju. V
analizi nas bo zanimalo poročanje medijev o raz-
ličnih skupinah, v katere uvrščamo na primer upo-
rabnike drog, geje, lezbijke, Rome, prebežnike,
prostitutke itn. Naštete so le nekatere od skupin,
za katere lahko rečemo, da jih mediji dnevno pri-
kazujejo kot nezaželene, kot tiste, ki vsakodnevno
ogrožajo »idilo« večine. V analizi bomo nameno-
ma obravnavali strategije argumentiranja v poro-
čanju o vseh zgoraj naštetih skupinah, ne le o ka-
kšni posamezni, in sicer zato, da bi pokazali na
uniformnost v praksah množičnega komunicira-
nja; ugotavljali bomo, da se mediji poslužujejo
podobnih argumentacij.'
problematizaciia
in kriminalizacija
Analize vsebine medijev (gl. van Dijk 1991) pogo-
sto pokažejo, da pri poročanju o marginaliziranih
skupinah prevladujejo prispevki o kriminalu, na-
silnih izgredih ipd.; gre zlasti prispevke o »proble-
mih«, kijih »ti marginalci« povzročajo. Marginali-
zirane skupine niso »tržno zanimive«, zato se
88
POROČANJE MEDIJEV O MARGINALIZIRANIH SKUPINAH
»mediji z njihovimi težavami ne ukvarjajo, razen
takrat, ko te prerastejo v konflikt, ki lahko priza-
dene tudi večinsko populacijo« (Erjavec, Bašič-
Hrvatin, Kelbl 2000: 15). Pri pregledu medijskih
tekstov se ta hipoteza potrjuje: pri poročanju me-
dijev o uporabnikih drog (gl. Pajnik 2001 ) so po-
gosto uporabljene besedne zveze »problematika
drog (mamil)«, »problemi na področju drog«,
»problematični narkomani«, »obvladovanje pro-
blema«. Uporabniki drog oziroma uživanje droge
je predstavljeno kot »obči« problem. Obstoj
problema predpostavlja možnost rešitve in če to
prenesemo v prostor medijskega, se pokaže, da
postanejo uporabniki drog tisto, kar je treba »re-
ševati«, postanejo nekaj, s čimer se je treba spopa-
sti. Ko so uporabniki drog označeni kot problem,
se spremenijo v objekte in »vodje zlonamernih
akcij«. Obravnavamo jih kot »člene matematične
enačbe« in jih reduciramo v »material za manipu-
lacijo« (Adorno 1999: 138).
Erjavec, Bašič-Hrvatin in Kelbl so pokazale na
medijski govor o problemu v primeru poročanja
o Romih (gl. tudi OSI 2001). Avtorice ugotavljajo,
da slovenski mediji o Romih poročajo v glavnem
kot o problemu, ki pesti Slovence. Gre predvsem
za probleme priseljevanja in nastanitve, za social-
ne težave, kulturne razlike in težave z integracijo.
»O Romih se ne govori drugače kakor o 'romskem
vprašanju' ali 'romskem problemu'« (Erjavec, Ba-
šič-Hrvatin, Kelbl 2000: 15). Pri 131 časopisnih,
televizijskih in radijskih prispevkih samo za en
primer ni veljala hipoteza, da mediji o Romih po-
ročajo le v primeru konfliktov. Predpostavljanje
konfliktov je razvidno v naslovih medijskih član-
kov, ki jih navajajo avtorice: »Romi spet na poti«,
»Romov ne mara nihče«, »Selitev Romov dviga
temperaturo«. Podobno so mediji reproducirali
govor o problemu tudi v času t. i. »prebežniške
krize« na prelomu 2000 in 2001; šlo je za nekak-
šno ponovitev »begunske krize« iz let 1992 in
1993 (gl. Jalušič 2001 ; Doupona-Horvat, Vershue-
ren, Žagar 2001). Tovrstne diskurzivne prakse
so pokazale, kot pravi Jalušič (2001: 14), kako se
diskriminatorni elementi homogenizirajo, proiz-
vedejo problem in krizo, ki s podporo medijskega
delovanja zlahka »legitimira odklone od nekaterih
temeljih načel (tudi načel človekovih pravic)«.
Kriminalizacija marginaliziranih skupin je ena
pogostih strategij, s katerimi se v medijih reprodu-
cira govor o problemu. Prostor, kjer mediji objav-
ljajo članke, v katerih inkriminirajo predstavnike
marginaliziranih skupin, še zlasti etničnih manj-
šin, so najpogosteje strani črne kronike. Romi na-
stopajo zlasti kot akterji negativno ovrednotenih
dejanj; pogosti so stereotipi v medijih, da »vsi
Romi kradejo« oziroma da jim je »kriminaliteta
prirojena«, da so »agresivni«, da »grozijo« in »po-
stajajo vedno bolj nasilni«. »Ciganske afere« se v
medijih predstavljajo kot grožnja družbenemu re-
du (Erjavec, Bašič-Hrvatin, Kelbl 2000: 21). Tudi
v začetku devetdesetih, ko so v Slovenijo prišli
begunci iz Bosne, smo v medijih zaznali podobne
strategije. Doupona-Horvat, Vershueren in Žagar
(2001) povzemajo medijske konstrukte, da begun-
ci »povzročajo vse več nereda«, »grozijo z bom-
bami«, »vplivajo na nezaupanje tujcev do varnosti
v Sloveniji«, celo, da so »v sosednji vasi menda
nekoga ubili«. Deset let pozneje se v primeru »pre-
bežniške krize« ponavlja isti vzorec pri poročanju:
prebežniki so predstavljeni kot »vodje zlonamer-
nih akcij«, »tujci«, ki »posiljujejo ženske«, »kra-
dejo«, »vlamljajo«, »širijo kriminal v soseskah po-
trpežljivih, tolerantnih, razumevajočih in prijaz-
nih domačinov« (gl. Jalušič 2001). Tatinskost etni-
čnih skupin je v medijih pogosto označena kot
nekaj prirojenega in samoumevnega. V veliki ve-
čini primerov gre za domneve, za predsodke, ki
jih novinarji aplicirajo na manjšinsko prebivalstvo
apriori, brez dokazov in preverjenih informacij.
Strategije inkriminacije pa ne uporabljajo le ta-
krat, ko poročajo o »tujcih«, ampak tudi o drugih
»drugačnih« skupinah. Uporabniki drog, na
primer, so predstavljeni kot kriminalci, ki »kadijo
jointe« in »s preprodajo drog služijo mastne de-
narce«. »Brezposelni mladeniči«, »roparji«, celo
»morilci« »trgujejo« z mamili in »jih preproda-
jajo« (gl. Pajnik 2001). Romi, begunci, prebežniki,
uporabniki drog so predstavljeni kot tisti, ki »vna-
šajo nered v red stvari« (Luthar 1998).
kolektivizacija
in sovražni govor
v poimenovanjih
Ena od pogostih značilnosti medijskega poročanja
o marginaliziranih skupinah je, da se predstavniki
teh skupin zelo redko pojavljajo kot konkretni
posamezniki; pojavljajo se kolektivno in mediji
jih največkrat tudi poimenujejo s kolektivnimi izra-
zi. Gre za strategijo: posameznik ni več on sam,
ampak je najprej oziroma samo član neke skupine
in karakteristike te skupine mu apriori pripadajo.
Strategija »generalizacije« izraža pozicijo, ki stig-
89
MOJCA PAJNIK
matizira vso skupino kot nezaželeno in vredno
obsodbe (Memmi 2000: 113), vzpostavlja princip
kolektivne krivde, ki rabi potrjevanju »normal-
nosti« večinske skupine. Tisti, ki so drugačni, so
kolektivni osumljenci. Erjavec, Bašič-Hrvatin in
Kelbl (2000: 15-16) pravijo, da »s tem, ko Romi
v prispevku ne dobijo svoje individualne podobe,
izgubijo tudi možnost, da bi se razlikovali od pov-
prečne, iz predsodkov in stereotipov izhajajoče
podobe Romov kot etnične skupnosti«. Kolektiv-
na poimenovanja, ki imajo izrazito prepoznavne
lastnosti sovražnega govora, navaja Kuzmanič
(2001: 62-63), ko povzema izraze za prebežnike
z internetne strani: »prekleti azilanti«, »banda za-
jedalska«, »črnuhi«, »delomrzneži«, »mrčes«, »ju-
žni primitivisti«, »sodrga«, »umazanci«. Diskurz
»mi in oni« ustvarja in utrjuje stereotip o dveh
vrstah, »dobri Slovenci« in »slabi marginalci«.
Uporabniki drog so, na primer, na eni strani po-
imenovani z različnimi izrazi, ki konotirajo pome-
ne v povezavi z drogo: »brezposelni mladeniči«,
»stari znanci policije«, »mamilaši«, »džankiji«,
»narkomanski rehabilitiranci«, »pivci raztopine«,
na drugi strani pa poimenovanja izhajajo iz drugih
praks: »ostareli tipi«, »ne več rosno mladi rokerji«,
»zapozneli dinozavri prve generacije« (gl. Pajnik
2001: 144—45). Uporabljeno poimenovanje ima
slabšalni pomen, proces kategorizacije učinkuje
kot ločevanje; nekateri sodijo v kategorijo »mami-
lašev«, drugi ne. Tisti, ki so iz te kategorije izvzeti,
so v medijih pogosto prepoznani kot »normalni«,
kar je razvidno v primeru: »kraj, kjer se zbirajo
metadonci, narkomani in drugi ljudje«.
Kuhar (2001b: 135) v analizi seksističnega dis-
kurza v Slovenskih novicah navaja objavljena po-
imenovanja žensk: »seks bomba«, »naj ritka«, »se-
ksi zvezdnica«, »zlata kokoška«, »kikle«, »napih-
njena gospica«, »prašiča«, »trapa«.'* Prostitutke,
na primer, so najpogosteje imenovane »proda-
jalke ljubezni«, tudi »mojstrice ljubezni« in »umet-
nice ljubezni« (gl. Pajnik 2002). Negativna poime-
novanja, slabšalni izrazi so npr. »kurba«, »kupljiva
dekleta«, »dovčerajšnje kurbice«, »delavke v naj-
starejši obrti«, »izložbene prostitutke«, »pocest-
nice«. Slabšalnost na denotativni ravni se v komu-
nikaciji oziroma ob sprejemanju sporočila pre-
nese na konotativno raven: bralec lahko prepozna
izraz kot negativen, ne razmišlja pa o kontekstu,
v katerem je bil napisan, in tudi ne o tistem, ki ga
je napisal. Omenjeni izrazi konotirajo tisto, čemur
se je treba izogibati, posameznice reducirajo na
objekt, ki zaradi svoje nesubjektivnosti ne more
poznati morale. Taki izrazi rabijo ohranjanju tra-
dicionalne predstave prostitucije kot nemoralne
aktivnosti, ki prinaša umazan denar in je nekaj
nečednega. Negativizacija ženske je razvidna v
zapisih kakor »skupina mladih deklet ali bitij«,
»tovrstne ničle«, celo »legitimna bitja« in »ta sloj
ženskega prebivalstva«, ali v poimenovanjih, ki
zvenijo ironično, zasmehljivo, na primer »prijate-
ljice noči«, »kraljice noči«, »gole bejbe«, »zaokro-
žene lolite«, »dame«, »animir dame«. Prostitutka
je predstavljena kot »druga« ženska, predstavljena
je v dihotomiji telo-objekt, postane objekt fasci-
nacije. V času analize medijskih tekstov o prosti-
tuciji smo lahko zaznali jasno tipizacijo, s katero
so mediji proizvajali stereotip o dveh vrstah pro-
stitutk. V prvo vrsto so uvrstili »samozavestne,
profesionalne Slovenke«, »domače prostitutke«,
»ljubljanske mobitel kurbe«, »mobi prostitutke iz
višjega razreda«, »prostitutke iz Slovenije, ki po-
večini delujejo na zelo visoki ravni (oglaševanje
in mobilni telefoni), pri čemer so zelo samostojne
(nimajo zvodnikov)«. V vrsto »naivnih uvoženih
tujk« pa, izhajajoč iz poimenovanj, sodijo »artistke
z Vzhoda«, »dekleta iz držav Vzhodne Evrope,
Južne Amerike in Balkana«. Ženske so reducirane
na nacionalno pripadnost s poimenovanji, kot so
»kitajske prostitutke«, »tri Srbkinje, Moldavka in
devet Romunk... oziroma tako imenovana Ceau-
cescova dekleta«, »visokorasle črnke iz Nigerije
ali Gane«, »brhke ukrajinske mladenke«. Ženske
so predstavljene kolektivno in kot blago, ki ga
tovorimo iz različnih držav. Prostitutke so ločene
od ostalih žensk oziroma od ostalih ljudi nasploh.
V tovrstni ideologizaciji družbene percepcije po-
teka binarna delitev med in-groups in out-groups;
bolj negativna kot so poimenovanja in odnos na-
sploh do out-groups, bolj so pripadniki teh skupin
oddaljeni od »nas«.
Janez Rugelj je v intervjuju, objavljenem v
Sodobnosti, »narkomane« označil za »nezrelo
ljudstvo«, »nore« in »antisocialne ljudi«, kot jih
poimenuje, pa za »moteče ljudi«; »alkoholiki«
oziroma »armada alkoholikov« so po njegovem
»brez izjeme zločinci na področju erotike in spol-
nosti«. Govori o »naravnih vrednotah«, po katerih
lahko uspeva samo »telesno in duševno zdrav člo-
vek«. Vsi, ki v to kategorijo ne sodijo - »lenuhi«,
»prevaranti«, »homoseksualci«, »lezbijke« -, so
po njegovem »izvržki«. Homoseksualci so »suha
veja«, ker »niso sposobni za funkcijo razmnože-
vanja«, so »protinaravni, izvržek narave« (gl.
Slana 2001).
90
POROČANJE MEDIJEV O MARGINALIZIRANIH SKUPINAH
Koiektivizacija, predstavljanje marginalizira-
nih skupin v javnem diskurzu kot »moteče mno-
žice« posamezniku ne pušča možnosti individuali-
zacije in ga potisne v poplavo stereotipnih in po-
gosto nestrpnih poimenovanj za skupino, ki ji pri-
pada. Kot smo navedli zgoraj, je marginalizirana
skupina že na ravni poimenovanj kolektivno
prepoznana kot slaba. Mediji z navajanjem kolek-
tivnih akterjev kot slabih drugih onemogočajo ali
vsaj otežujejo javnosti, da bi razumela položaj
Romov, uporabnikov drog, lezbijk ali alkoholikov.
od diferenciacije
v praksah delovanja
do dehumanizacije
Naslednja strategija, s katero so marginalizirane
skupine v medijih ali od njih definirane kot dru-
gačne od »normalne« skupine, je opisovanje ali
navajanje praks oziroma načinov delovanja. Zna-
čilnost takih opisov je predvsem ta, da so eno-
stranski; mediji poročajo o tistih »delovanjih« ali
»akcijah«, ki jih je mogoče pripisati skupini na
podlagi poimenovanj, ki smo jih predstavili zgoraj.
Logika tega diskurza je taka: če so na primer upo-
rabniki drog prepoznani kot »stari znanci poli-
cije«, potem to, kar počnejo, predvsem potrjuje
to, kar so. Po zdravorazumski logiki zlasti »kra-
dejo«, »ropajo« in »samo z nasiljem pridejo do
denarja« za »potešitev narkomanske sle«.
Strategija diferenciacije učinkuje kot strategija
za utrjevanje predsodkov. Predsodke prepoznamo
kot splošne sodbe, ustvarjene in izražene na pod-
lagi minimalnih informacij o osebah ali skupinah.
Izražanje predsodkov se izkazuje kot dejanje, ki
se v danem trenutku loči od »objektivne danosti«;
predsodki zavzamejo del danosti in povzročijo,
da v trenutku ne zmoremo več razmišljati drugače
kot tako, da se nam del realnosti izkazuje v smislu
»to je tako in nič drugače«. Romi na primer »po-
vzročajo škodo na njivah, travnikih in gozdovih«,
»prosjačijo«, »brskajo po smeteh«, »kradejo polj-
ščine«, »sekajo gozdove«, »onesnažujejo okolje«,
»delajo zgago«, »se naglo množijo« (gl. Erjavec,
Bašič-Hrvatin, Kelbl 2000). Prebežniki »prena-
šajo nalezljive bolezni«, »odžirajo davkoplače-
valki denar«, »vlamljajo v vikende«, »kradejo po
trgovinah«, »se pobijajo z noži«, »lulajo po kleteh
stanovanjskih blokov«, »se opijajo«, »nadlegujejo
ženske« (gl. Jalušič 2001, Kuhar 2001 a, Kuzmanič
2001). Prostitutke »se gole ali napol gole spreha-
jajo ob cesti in vabijo kliente«, »operirajo v temi«,
se »dajejo dol«, »nudijo kupljive posteljne užitke«,
ponujajo »mesene užitke« in »ljubezenske uslu-
ge«. Prostitutke so »punce, ki prodajajo, kar ima-
jo«, in imajo navado, da »omrežijo«, »zapeljejo
in nagovorijo«, »popeljejo v svet najdrznejših
sanj« (gl. Pajnik 2002). Geji in lezbijke (gl. Kuhar
2002) »imajo težave s spolno identiteto«, v »pe-
derdiskotekah« in na »pederplacih« se zbirajo
»tisti, katerih catch... sta hitro pecanje in navaden
fuk«, »istospolni kolegi« »največ govorijo o se-
ksu«, »dolgih kurcih« in »lepih in obdarjenih
partnerjih«.
Skrajno obliko diferenciacije, ki se pogosto
pojavlja v množičnih medijih, imenujemo dehu-
manizacija. Gre za opisovanje, s katerimi govorec
zanika drugega v njegovem oziroma njenem ob-
stoju. Gre za diskurz inkriminacije »njih« že
zaradi »njihovega« obstoja. Primer take strategije
je na primer navajanje, da uporabniki drog »med
zadrževanjem v okolici povzročajo nemir in raz-
burjenje«. »Prizori, ko jih nekaj redno postopa
okrog zdravstvenega doma s steklenicami v rokah,
njim pa so se pridružili brezdomci, res niso pri-
jetni za druge bolnike.« Sovražnost takih izjav je
v tem, da predpostavljajo, da je posameznik kriv,
ker vzbuja negativna občutja drugih. Zgovoren
je tudi naslednji primer: »Starši, ki bodo k zdrav-
nikom na Metelkovi vodili svoje otroke, bodo
morali v zakup vzeti tudi to, da bodo morda tam
naleteli tudi na kakšnega odvisnika«. V tej obliki
diferenciacije so na primer Romi zaradi drugačne
kulture in mentalitete, ki nista v skladu z normami
večinskega prebivalstva, »grožnja našemu kultur-
nemu redu« (Erjavec, Bašič-Hrvatin, Kelbl 2000:
22). Romi postanejo za večinsko prebivalstvo ne-
sprejemljivi zaradi videza, postanejo »temnopolti
prebivalci drugačnih vrednot in drugega vzorca
obnašanja, ki se ne usklajuje z našim«. Prisotnost
bosanskih beguncev je, na primer, »zbudila odpor
do tujcev«, ženske so se zaradi njih »počutile nela-
godno«. Prebivalci Šiške »so si morali večkrat po-
meti oči, saj niso mogli verjeti temu, kar so videli
skozi okna; s stopnišč doma na Celovški so jim
veselo mahali Iranci, Čečeni, pa državljani Sierre
Leoneja in Šrilanke« (gl. Jalušič 2001: 22, Kuhar
2001 a: 50).^ Ženske, ki se ukvarjajo s prostitucijo,
so v zadnji fazi »posebna struktura ljudi«, ki ogro-
žajo večino: »Grozno je ... razlagati otrokom, za-
kaj se gospe ne oblečejo tudi tedaj, ko je hladno«.
Tako razmišljanje Doupona-Horvat, Verschueren
in Žagar (2001:2) opišejo kot »homogenistično«;
91
MOJCA PAJNIK
že sama navzočnost »drugačnih« postane »abnor-
malna in po definiciji problematična«.
legitimaciia
»obrambnega« delovanja
V nadaljevanju bomo poskusili prikazati strate-
gijo, ki v medijih pogosto legitimira ksenofobični
diskurz. Njena značilnost ni le stigmatizacija »dru-
gega«, temveč oblikovanje diskurza žrtve. »Nor-
malno« prebivalstvo in država postaneta žrtev;
gre za strategijo ustvarjanja konsenza o ogroženo-
sti državljanov in države. Tako ustvarjen konsenz
postane točka legitimacije sovražnega govora. To-
vrstne argumentacije pogosto nastopajo kot »kon-
denzacija« (Jalušič 2001: 22) ogroženosti: »tujci
postajajo za našo državo preveliko breme«, »vse
stroške moramo plačevati obubožani državljani,
ki že sami živimo na robu revščine«, medtem ko
je »vsak deseti Slovenec lačen«. »Ilegalci preplav-
ljajo malo Slovenijo«, »Bloke ječijo v grozi«, dr-
žava pa bo obubožala, ker tujcem plačuje »gosto-
ljubje«. »Begunski val« okoliškim ljudem »močno
degradira... vsakdanje življenje«, »ilegalci« »opa-
zujejo domačinke na vrtovih«, ki se bojijo »izbru-
ha ebole ali kakšne druge epidemije« (gl. Jalušič
2001, Kuhar 2001 a).
Podobno Romi ogrožajo naše družbeno-eko-
nomske interese, drugače od »zagnanih, pridnih
in delavnih ljudi« (večinskega prebivalstva) »niso
sposobni izkoristiti možnosti, ki jim jih država
velikodušno ponuja«. Romi tako »prejemajo veli-
ke socialne pomoči«, hiše zidajo »na ravnini in
na lepi zemlji«, v nasprotju z domačimi kmeti, ki
»se matrajo po hribih«. Romi so »leni,« domačini
»delovni ljudje«. »Tukaj smo vajeni trdega celo-
dnevnega dela, smo revni, a trdni in pošteni ...
Zdaj pa naj dobimo sredi vasi cigane, ki ne bodo
nič delali, razen zgage« (gl. Erjavec, Bašič-Hrvatin,
Kelbl 2000). Tudi begunci »povzročajo vse več
nereda«, »motijo navade v mestu«, »povzročajo
naraščanje nacionalnih napetosti«. Begunci, ki so
»preplavili« Slovenijo v tako velikanskem in ne-
nadzorovanem številu, kot so poročali mediji, so
doživeli proces abnormalizacije in kriminalizacije
(Doupona-Horvat, Verschueren, Žagar 2001:23).
Podobno so nekateri novinarji »prodajanje
telesa« povezali z mnenjem, da je »položaj pro-
stitutk prava družbena sramota«, da »biti prosti-
tutka vsekakor ni ugledno, [temveč] prej sočutja
vredno stanje«. Ženske, ki delajo v javnih hišah.
so predstavljene kot grožnja »normalnim« držav-
ljanom: »... je strašna sramota za vse državljane
gledati dekleta, ki se ponujajo na cestah. Še huje
je v mestnih središčih, kamor se prostitutke pre-
selijo zvečer, se gole ali napol gole sprehajajo ob
cesti in vabijo kliente«. Ženske so predstavljene
kot grožnja normalnemu prebivalstvu in kot pre-
greha, ki pohujšljivo ogroža nedolžno večino.
Novinar predlaga, da bi bilo za normalno večino
bolje, če bi se izognila prostorom »pregrehe«,
novinarka navaja, da je prostitucija »velika nevar-
nost za družbo in vodi v moralni razkroj« (gl. Paj-
nik 2002).
sklep
Sklenemo lahko, da se nekateri mediji pri poro-
čanju o marginaliziranih skupinah poslužujejo
enakih oziroma podobnih strategij argumentira-
nja. Značilni elementi medijskega diskurza so tile:
problematizacija in kriminalizacija, koiektivizacija
in sovražni govor v poimenovanjih, diferenciacija
v praksah delovanja in dehumanizacija ter legiti-
macija »obrambnega« delovanja. Pri poročanju o
marginaliziranih skupinah mediji vzpostavljajo
stigmatizacijski in diskriminatorni diskurz, ki
deluje, kot smo pokazali, predvsem kot princip
ločevanja med »njimi« in »nami«. Mediji niso edi-
ni, ki v javno sfero vnašajo elemente nestrpnosti
do drugačnih, so pa eden od pomembnih in ne-
dvomno vplivnih mehanizmov za vzpostavljanje
družbenega konsenza. Imajo moč manipulacije
in tudi kritičnega razsojanja in pri poročanju o
marginaliziranih skupinah druge »moči« pravilo-
ma ne uporabljajo. Pogosto nastopajo kot genera-
tor sovražnega govora in pri tem igrajo več vlog:
ne gre zgolj za to, da je »avtorstvo« sovražnega
govora pogosto mogoče pripisati novinarjem, gre
tudi za to, da pogosto povzemajo (in s tem legiti-
mirajo) ksenofobične izjave »ljudstva«, predstav-
nikov države ali strokovnjakov. Strategije diskri-
minacije so pogosto prikrite. Novinarji stavijo na
razumevanje v slogu »zdrave kmečke pameti«, ki
opravičuje diskriminatorne prakse kot nekaj nor-
malnega in kot razumljivo, celo biološko pogojeno
reagiranje. Namen tega besedila torej ni bil prika-
zati »celostne« slike medijskega poročanja. Naš
namen je bil opozoriti na diskriminatorni diskurz
oziroma na različne strategije argumentiranja v
medijih, v katerih moramo z vso resnostjo zavrniti
elemente ksenofobije kot nesprejemljive.
92
poročanje medijev o marginaliziranih skupinah
OPOMBE
' Uporabljamo izraz »marginalizirane« in ne na primer »marginalne« skupine, ker želimo poudariti,
da je marginalizacija proces, ki poteka od zunaj, da gre za etiketiranje s strani drugih in da ljudje
primarno ne prepoznavajo sami sebe kot »marginalizirane«, ampak jih kot take prepoznava »družba«.
^ V eseju Politicamente correti o intoleranti? Eco ugotavlja, da se princip politične korektnosti spreminja
v novi fundamentalizem.
' Pri analizi bomo izhajali iz tekstov, v katerih so različni avtorji v zadnjih letih obravnavali poročanje
slovenskih medijev o različnih marginaliziranih skupinah. Oprli se bomo zlasti na tekste, objavljene
v Poročilu skupine za spremljanje nestrpnosti] gre za prvi izdelek skupine, ki je začela delovati na
Mirovnem inštitutu konec leta 2000. Od nastanka člani skupine zbirajo medijske tekste zaenkrat
slovenskih tiskanih medijev, v katerih zaznajo elemente nestrpnosti, rasizma ali sovražnega govora.
Zbrano gradivo je osnova za analize medijskega poročanja (gl. Jalušič 2001; Kuhar 2001 a; 2001 b;
Pajnik 2001). Uporabljena analitična metoda je kritična diskurzivna analiza (prim, van Dijk 1991;
1993; Denzin, Lincoln 1998). Metoda (gl. npr. Kuhar 2001b; Pajnik 2001) nam med drugim omogoča,
da se osredotočimo na predmet raziskovanja, ki ga poskušamo na podlagi analize uporabe jezika in
načina komunikacije razumeti v širšem družbenem kontekstu. Sklicevali se bomo tudi na tekst, v
katerem Kuzmanič (2001 ) analizira sovražni govor na internetnih straneh. Argumentiranje v poročanju
o Romih bomo črpali zlasti iz knjige Mi o Romih, v kateri avtorice ugotavljajo sovražni govor v
novinarskih prispevkih v Romih, objavljenih v tiskanih medijih, na nacionalni TV in na komercialni
POP TV (gl. Erjavec, Bašič-Hrvatin, Kelbl 2000). Sklicevali se bomo tudi na knjigo Retorika begunske
politike v Sloveniji, v kateri se avtorji s pragmatično tekstovno analizo osredotočijo na politike
legitimacije pri medijskem poročanju o beguncih (gl. Doupona-Horvat, Vershueren, Žagar 2001).
* Avtor razdeli seksistični diskurz v Slovenskih novicah na štiri različne sindrome: sindrom roza-
modro, sindrom kače zapeljivke, sindrom moškega šovinizma in sindrom zapeljivih poimenovanj.
Argumentacijo gl. v Kuhar 2001b: 122-135.
^ Glej tudi tekst Igorja Ž. Žagarja (2002), še posebej tisti del, v katerem avtor pomensko razčlenjuje
kolumno dr. Alojza Ihana (Ob)vladamo, objavljeno v Sobotni prilogi Dela 10. februarja 2001.
93
mojca pajnik
LITERATURA
T. W. Adorno (1999), Avtoritarna osebnost. V: M. Ule (ur.). Predsodki in diskriminacije. Ljubljana:
Znanstveno in publicistično središče (126—157).
K. N. Denzin, Y. S. Lincoln (1998), Entering the Field of Qualitative Research. V: K. N. Denzin, Y. S.
Lincoln (ur.). The Landscape of Qualitative Research. London: Sage Publications (1—35).
T. van DijK (1991), Racism and the Press. London: Routledge.
T. van Dijk (1993), Principles of Critical Discourse Analysis. Discourse and Society, 2, 2: 249-283.
M. Doupona-Horvat, J. Verschueren, I. Ž. Žagar (2001), Retorika begunske politike v Sloveniji.
Ljubljana: Mirovni inštitut.
U. Eco (2001), La bustina di Minerva. Milano: Tascabili Bompiani.
K. Erjavec, S. Bašič-Hrvatin, B. Kelbl (2000), Mi o Romih. Ljubljana: Open Society Institute.
N. Fairclough, r. Wodak (1997), Critical Discourse Analysis. V: T. van Dijk (ur.), Discourse as Social
Interaction. London: Sage PubUcations.
V. Jalušič (2001 ), Ksenofobija ali samozaščita. Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti (Ljubljana:
Mirovni inštitut), 1: 12—43.
R. Kuhar (2001 a). Zgrabiti in izgnati. Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti (Ljubljana: Mirovni
inštitut), 1: 45-55.
-	(2001b), »Favo-ritke.« Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti (Ljubljana: Mirovni inštitut), 1:
115-135.
-	(2002), V zavod za prisilno delo! Medijska preža (Ljubljana: Mirovni inštitut), 13: 18-21.
T. Kuzmanič (2001), Rasizem in ksenofobija, ki da ju v Sloveniji ni. Poročilo skupine za spremljanje
nestrpnosti (Ljubljana: Mirovni inštitut), 1: 56—77.
-	(2002), Post-socialism, Racism and the Reinvention of Politics. V: M. Pajnik (ur.). Xenophobia and
Post-socialism. Ljubljana: Mirovni inštitut (17-35).
P. Lazarsfed, R. Merton ( 1972), Mass Communication, Popular Taste and Organized Social Action.
V: W. Schramm, D. Roberts (ur.). The Process and Effects of Mass Communication. Urbana:
University of Illinois Press (554-578).
B. Luthar (1998), Poetika in politika teletabloidne kulture. Ljubljana: Znanstveno in publicistično
središče.
A. Memmi (2000), Racism. Minneapolis: University of Minnesota Press.
OSI (Open Society Institute) (2001), Spremljanje pridruževanja EU: Zaščita manjšin. Budimpešta:
Open Society Institute.
M. Pajnik (2001 ), »Mamilaši« ali »zapozneli rockerji prve generacije.« Poročilo skupine za spremljanje
nestrpnosti (Ljubljana: Mirovni inštitut), 1: 136-153.
-	(v tisku), »Natakar, Ukrajinko prosim!« Medijska reprezentacija prostitucije. Poročilo skupine za
spremljanje nestrpnosti (Ljubljana: Mirovni inštitut), 2.
M. Slana (2001), Miroslav Slana - Miros z Janežem Rugljem. Sodobnost, 65, 9: 1064-1085.
I. Ž. Žagar (2002), Xenophobia and Slovenian Media: How the Image of the Other is Constructed
(and What it Looks Like). V: M. Pajnik (ur.), Xenophobia and Post-socialism. Ljubljana: Mirovni
inštitut (37-44).
94
Janez Mekinc, Marija Ovsenik, Rok Ovsenik
DVOMI O MOŽNOSTI BOJA
PROTI RASIZMU IN KSENOFOBIJI
NA RAČUNALNIŠKIH SISTEMIH
ANALIZA PROTOKOLA SVETA EVROPE
uvod
Zaradi vse pogostejše uporabe interneta kot enega
glavnih instrumentov za distribucijo rasističnega
ali ksenofobičnega materiala je dozorelo spozna-
nje o potrebi po posebnih mednarodnih pravnih
instrumentih za borbo proti tej novi obliki rasizma
in ksenofobije. Velja splošno prepričanje, da tak
material in njegova online uporaba podpirata,
spodbujata in olajšujeta rasizem in ksenofobijo.
Svet Evrope je junija 2002 pripravil prvi Protokol
h Konvenciji o računalniški kriminaliteti o krimi-
nalizaciji rasističnih ali ksenofobičnih dejanj s po-
močjo računalniških mrež. Osnovna načela, ki so
vodila države članice Sveta Evrope k oblikovanju
Protokola, so bila tale:
•	vsako rasistično ali ksenofobično dejanje je
kršitev človekovih pravic, vladavine prava in de-
mokratične stabilnosti, ki so temelj demokracije;
•	vsa človeška bitja se rodijo svobodna in z
enakovrednim dostojanstvom in pravicami in s
potencialom, da konstruktivno prispevajo k raz-
voju in blagostanju naše družbe;
•	zagotoviti je treba celostno in učinkovito iz-
vajanje vseh človekovih pravic brez diskriminacije
ali razlik, tako kot je zapisano v evropskih in dru-
gih mednarodnih instrumentih;
•	svoboda izražanja je eden od temeljev demo-
kratične družbe, eden temeljnih pogojev za njen
napredek in za razvoj vsakega človeškega bitja;
•	zagotoviti je treba ustrezno ravnovesje med
svobodo izražanja in učinkovitim bojem proti ra-
sističnim ali ksenofobičnim dejanjem s pomočjo
računalniških mrež.
mednarodni temelji protokola
Mednarodna skupnost je od sprejetja Univerzalne
deklaracije o človekovih pravicah {Universal De-
claration of Human Rights) leta 1948 precej na-
predovala v boju proti rasizmu, rasni diskrimi-
naciji, ksenofobiji in s tem povezano nestrpnostjo.
Sprejeti so bili nacionalni in mednarodni zakoni
in številni mednarodni instrumenti za zaščito člo-
vekovih pravic, še zlasti mednarodna pogodba o
prepovedi rasne diskriminacije. Ne glede na ves
napredek pa želja po svetu brez rasnega sovraštva
in predsodkov ostaja le delno izpolnjena. Medtem
ko tehnologija zbližuje ljudi vsega sveta in padajo
politične ovire, pa rasna diskriminacija, kseno-
fobija in druge oblike nestrpnosti v naših družbah
obstajajo naprej. Ideje o rasni večvrednosti so se
razširile na nove medije, kot je npr. internet. Celo
globalizacija prinaša tveganja, ki lahko zelo po-
gosto iz etničnih in rasnih razlogov privedejo do
izključitve in večje neenakosti. Še posebej s poja-
vom mednarodnih komunikacijskih omrežij, kot
je internet, so nekatere osebe dobile moderna in
učinkovita sredstva za podporo rasizmu in kseno-
fobiji. To jim omogoča enostavno razširjanje svo-
jih idej po zelo širokem prostoru. Mednarodno
sodelovanje je nujno, če naj take osebe postanejo
predmet preiskav in pregona. Konvencija je bila
pripravljena tako, da omogoča fleksibilno in mo-
derno medsebojno pomoč v zvezi z računalniško
kriminaliteto v kar najširšem smislu. Tako se prvi
dodatni Protokol h Konvenciji nanaša na vpraša-
nje kriminalizacije dejanj, ki so po naravi rasistič-
na ali ksenofobična, storjena pa prek računalniš-
kih omrežij. Tako na mednarodni ravni kot na
nacionalnih ravneh je bilo napisanih veliko tekstov
o borbi proti rasizmu in ksenofobiji. Avtorji Pro-
tokola so upoštevali naslednje tekste: Mednarod-
no konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskrimi-
95
JANEZ MEKINC, MARIIA OVSENIK, ROK OVSENIK
nacije {International Convention on the Elimina-
tion of All Forms of Racial Discrimination, CERD),
Protokol št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih
pravic in temeljnih svoboščin {Protocol No. 12 to
the Convention for the Protection of Human Rights
and Fundamental Freedoms, ETS 177), predlog
za Okvirni sklep Sveta o boju proti rasizmu in
ksenofobiji, november 2001 {Proposal for a Coun-
cil Framework Decision on combating racism and
xenophobia), sklepe evropske konference proti
rasizmu, ki je potekala v Strasbourgu leta 2000,
in svetovne konference proti rasizmu, rasni diskri-
minaciji, ksenofobiji in podobni nestrpnosti, ki
je potekala v Durbanu leta 2001, ter celostno
študijo, ki jo je avgusta 2000 objavila Komisija
Sveta Evrope proti rasizmu in ksenofobiji {Council
of Europe Commission against Racism and Xeno-
phobia, ECRI; CRI (2000)27).
izhodišča boja
proti rasizmu in ksenofobiji
na računalniških sistemih
Namen Protokola je, da pogodbenice dopolnijo
določila Konvencije v smislu kriminalizacije dejanj
rasistične ali ksenofobične narave, storjenih preko
računalniških sistemov. Tako kot 4. člen omenjene
konvencije so določila Protokola obvezujoča. Da
bi pogodbenice izpolnile svoje obveznosti, morajo
ne le sprejeti ustrezno zakonodajo, pač pa tudi
zagotoviti njeno učinkovito uveljavljanje.
RAZUMEVANJE DEFINICIJ
POSAMEZNIH IZRAZOV
Ključni pomen za razumevanje Protokola so prav
definicije osnovnih pojmov, s katerimi se srečuje.
Osnovni pojem, ki ga je treba razumeti, je »rasis-
tično ali ksenofobično gradivo, ki pomeni katero
koli napisano gradivo, katero koli predstavo ali
kakršno koli izražanje mnenj ali teorij, ki zagovar-
jajo, podpirajo, spodbujajo dejanja nasilja, sovra-
štva ali diskriminacije do katerega koli posamez-
nika ali skupine posameznikov glede na njihovo
raso, barvo, versko prepričanje, izvor, nacional-
nost, nacionalni ali etnični izvor«'. Definicija se
nanaša bolj na določeno obnašanje, do katerega
lahko pride zaradi vsebine takega gradiva, kot pa
na izražanje občutkov, prepričanj in odpora v ta-
kem materialu. Definicija se kolikor je le mogoče
opira na obstoječe nacionalne in mednarodne
(ZN, EU) definicije in dokumente. Pomembno je
poudariti, da ta definicija že opredeljuje področje
prestopkov, opredeljenih v Protokolu, sicer pa jo
je treba razumeti takole:
1.	Rasistično ali ksenofobično gradivo je vsako
pisno gradivo, kot so besedila, knjige, revije, iz-
jave, sporočila itn., podobe, kot so slike, foto-
grafije, risbe itn., in vsakršno drugo predstavljanje
misli aU teorij rasistične ali ksenofobične narave.
2.	Gre za gradivo, ki zagovarja ali pospešuje
nasilna, sovražna aH diskriminacijska dejanja oz.
lahko spodbudi k takim dejanjem. Zaradi zaščite
svobode govora in izražanja zgolj izražanje idej
oz. misli rasistične ali ksenofobične narave ni kri-
minalizirano, čeprav lahko žali, šokira ali vznemir-
ja podpisnico ali kateri koli sektor prebivalstva.
3.	Izraz »nasilna dejanja« se nanaša na nedo-
voljeno uporabo sile, medtem ko se izraz »sovraž-
na« nanaša na skrajno nenaklonjenost ali zlona-
mernost.
4.	Izraz »diskriminacija« se nanaša na različno
ravnanje z ljudmi ali skupino ljudi na podlagi
njihovih značilnosti. Razumefi ga je treba v smislu
sodbe evropskega sodišče za človekove pravice v
primeru Abdulaziz, Cabales in Balkandali proti
Združenemu kraljestvu, v kateri je takole obrazlo-
žilo izraz: »Razlika v postopanju je diskrimina-
cijska, če 'nima cilja in zanjo ni razumnega opra-
vičila', to je, če ne zasleduje 'upravičenega cilja'
ali če ne obstaja 'sprejemljiva sorazmernost med
uporabljenimi sredstvi in zastavljenim ciljem'«.
5.	Nasilna, sovražna in diskriminacijska deja-
nja morajo biti usmerjena na posameznika ali
skupino posameznikov, ker pripadajo skupini, ki
se razlikuje po »rasi, barvi, veri, izvoru, držav-
ljanstvu, nacionalnem ali etničnem izviru«.
6.	Definicija zadeva tudi razloge, zaradi kate-
rih se navedeno šteje za »rasistično ali kseno-
fobično gradivo«. Ti razlogi so »rasa, barva, vera,
izvor, državljanstvo, nacionalni ali etnični izvir«.
Poudarifi velja, da fi razlogi niso enaki tisfim v 1.
členu Protokola št. 12 h Evropski konvenciji o
človekovih pravicah, od katerih nekateri nimajo
ničesar skupnega s konceptom rasizma ali kseno-
fobije. Razlogi iz člena 2A tega Protokola tudi niso
enaki fistim v Konvenciji o odpravi vseh oblik ras-
ne diskriminacije, ker se slednja ukvarja z »rasno
diskriminacijo« na splošno in ne z »rasizmom«
kot takim.
96
DVOMI O MOŽNOSTI BOIA PROTI RASIZMU IN KSENOFOBIH ...
kriminalizacija
posameznih dejanj
Dejanja, za katera Protokol zahteva, da jih pogod-
benice v svoji domači zakonodaji opredelijo kot
kazniva, imajo vrsto skupnih značilnosti. Poseb-
nost dejanj, ki so vključena med kazniva, je izrec-
na zahteva, da je z njimi povezano ravnanje »brez
osnove«. Ta zahteva odraža zavest, da opisano
ravnanje ni vedno kaznivo per se, pač pa je lahko
dovoljeno ali upravičeno ne le v primerih klasične
obrambe, pač pa tudi v primerih, v katerih druga
načela ali interesi vodijo do izključitve kazenske
odgovornosti (npr. zaradi zagotavljanja spoštova-
nja zakonov). Protokol se tako ne dotika ravnanj,
ki so skladna z zakonitimi vladnimi pooblastili
(npr. ko vlada pogodbenice nastopi, da bi zaščitila
državno varnost ali preiskala kaznivo dejanje).
Nadalje ne bi smeli kriminalizirati zakonitih in
običajnih dejanj v zvezi z načrtovanjem omrežij
ter zakonitih in običajnih delovnih in komercialnih
postopkov. Pogodbenicam je prepuščeno, kako
bodo take izključitve vključile v svoje pravne
sisteme. Spodaj opisana dejanja, ki jih opredeljuje
Protokol, morajo biti storjena namerno, da bi jih
lahko označili kot kaznivo dejanje. Neposredno
kriminalizirana dejanja pa so naslednja:
•	»Ponujati« pomeni pridobivati druge osebe
za preskrbo z rasističnim ali ksenofobičnim mate-
rialom preko računalniškega sistema. Pri tem je
pomembno, da lahko oseba, ki gradivo ponuja,
to gradivo tudi dejansko preskrbi.
•	»Dajati na voljo« pomeni nameščati rasis-
tično ali ksenofobično gradivo na računalniške
mreže za uporabo drugim osebam, npr. z obli-
kovanjem rasističnih ali ksenofobičnih spletnih
strani. Ta točka naj bi pokrila tudi oblikovanje ali
kompiliranje hiper povezav na rasistične ali kse-
nofobične spletne strani.
•	»Distribucija« rasističnega ali ksenofobič-
nega materiala v javnosti prek računalniškega si-
stema pomeni dejavno razširjanje materiala.
•	»Grožnja« opredeljuje dejanja, ki se nana-
šajo neposredno na grožnjo s telesno poškodbo
z zastraševanjem, kar vpliva na pravico do osebne
varnosti. Grožnja mora biti namenjena ali osebi,
ker ta pripada skupini, ki se razlikuje glede na
raso, barvo, vero, izvor, državljanstvo, nacionalni
ali etnični izvir, ali pa skupini, ki se razlikuje po
kateri koli od teh značilnosti.
pomen pojma javnost
pri kriminalizaciji
posameznih dejanj
Še zlasti pomembno je razumevanje pomena izra-
za »javnost«, ki se uporablja v vsem protokolu in
jasno pove, da področje uporabe tega določila ne
zajema komuniciranja ali izražanja, ki je zgolj
zasebne narave. Izmenjava mnenj npr. med člani
družine, ki ji druge osebe ne morejo slediti, zato-
rej ni kaznivo dejanje. Res je tudi, da imajo neka-
teri izrazi že sami po sebi javno dimenzijo, npr.
izraz »dajati na voljo«, ki nakazuje dejavno obna-
šanje do širše javnosti. Določila protokola želijo
nedvoumno pojasniti, da veljajo le za ravnanja,
ki imajo javno dimenzijo in so izven zasebnega
področja. Vendar to določilo zajema tudi rasis-
tično in ksenofobično gradivo, ki je na voljo na
notranjih mrežah podjetij ali se razširja prek takih
mrež.
rasistična ali ksenofobična
skupina
in odgovornost tretjih oseb
Kazniva dejanja iz protokola lahko poleg posa-
meznikov stori tudi rasistična ali ksenofobična
skupina, vendar mora biti ta »strukturirana orga-
nizacija«. To pomeni, da mora imeti hierarhično
strukturo, ki članom določa pristojnosti in vloge.
Skupina mora biti sestavljena iz dveh ali več čla-
nov, ki delajo v dogovoru, kar pomeni, da koordi-
nirajo svoje položaje, vloge, dejanja in pobude, da
bi storili dejanja, ki jih opredeljuje Protokol. Po-
udariti je treba, da ima lahko rasistična ali ksenofo-
bična skupina tudi dovoljene cilje (npr. dobrodel-
nost, zbiranje hrane itn.) in da lahko stori dejanja,
ki niso kazniva. Podpore takim ciljem ali sodelo-
vanja pri takih dejanjih se ne sme obravnavati kot
kaznivo dejanje. Vendar pa so pogodbenice sklad-
no s tem določilom dolžne kriminalizirati dejavno
in namerno podporo rasističnim ali ksenofobič-
nim skupinam oz. sodelovanje v takih skupinah,
če se s tako podporo oz. sodelovanjem podpira
nedovoljene cilje skupine oziroma povečuje njene
možnosti. Iz določila ne izhaja odgovornost po-
nudnika internetnih storitev, razen če dejavno in
namerno ne podpira nedovoljenih ciljev skupine.
Primer: čeprav prenašanje rasističnega ali kseno-
fobičnega materiala po internetu zahteva pomoč
ponudnika storitev v obliki zakupljenega voda.
97
JANEZ MEKINC, MARIIA OVSENIK, ROK OVSENIK
pa ponudnik storitev, ki nima kaznivih namer, ne
more biti odgovoren. Ponudnik storitev tako nima
nikakršne obveznosti, da bi dejavno nadziral vse-
bino. Se zlasti pomembna pa so določila proto-
kola, ki se ukvarjajo z vprašanjem odgovornosti
osebe, ki vodi ali podpira dejavnosti rasistične ali
ksenofobične skupine. Tudi poskus dejanja, opre-
deljenega v dokumentu, pomoč pri njem ali hujs-
kanje k njemu sta lahko kazniva. To pomeni, da
bodo morale podpisnice Protokola opredeliti kot
kaznivo dejanje pomoč pri katerem koli od kazni-
vih dejanj, opredeljenih v Protokolu, ali hujskanje
k takemu dejanju. Kazenska odgovornost zaradi
pomoči ali hujskanja nastane, če je osebi, ki je
storila kaznivo dejanje, opredeljeno v Protokolu,
pomagala druga oseba z namenom, da bi bilo to
dejanje storjeno. Pri poskusu storitve kaznivega
dejanja, kakor tudi pri pomoči pri takem dejanju
ali hujskanju k takemu dejanju mora biti jasno
izražena namernost.
zanikanje ali opravičevanje
rasističnih ali ksenofobičnih
kaznivih dejanj
Za slovenske razmere najbolj problematična, po
drugi strani pa tudi najbolj zanimiva bo kriminali-
zacija dejanj »Zanikanje ali opravičevanje rasis-
tičnih ali ksenofobičnih kaznivih dejanj«. S tem
problemom se ukvarja 6. člen Protokola; ta krimi-
nalizira ravnanja, ki se nanašajo na izražanje idej
ali teorij na podlagi očitne minimalizacije, zanika-
nja ali opravičevanja zločinov, opredeljenih v 6.
členu Statuta mednarodnega vojaškega sodišča, ki
je del Londonskega sporazuma z dne 8. 4. 1945.
V zadnjih letih je bilo v svetu več primerov, ko so
osebe - pogosto so to bili politični vodje, razisko-
valci, zgodovinarji ipd. - razvijale ideje ali teorije,
katerih namen je bil minimalizirati, zanikati ali
opravičiti hude zločine, ki so se zgodili med drugo
svetovno vojno, še zlasti holokavst. Tako ravnanje
je navdihovalo ali celo spodbujalo in opogumljalo
rasistične ali ksenofobične skupine pri njihovih
dejanjih, vključno s tistimi, ki so bila storjena prek
računalniškega sistema. Zločini, opredeljeni v 6.
členu Londonskega sporazuma, se nanašajo na
zločine proti miru, vojne zločine in zločine proti
človeštvu.
Prvo ravnanje, ki se mora kriminalizirati po
tem določilu, je očitna minimalizacija, to je, na-
merno in površno prikazovanje zločinov, oprede-
ljenih v 6. členu Londonskega sporazuma, nesklad-
no z resnico in z dejanskim pomenom teh zloči-
nov. Drugo ravnanje, ki se mora kriminaHzirati,
je zanikanje, to je, splošno in absolutno postav-
ljanje pod vprašaj resnice o zločinih, opredeljenih
v 6. členu Londonskega sporazuma, oz. njihovega
obstoja. Tretje ravnanje, ki se mora kriminalizirati,
je opravičevanje, to je, iskanje »upravičenih« raz-
logov za zločine, opredeljene v 6. členu London-
skega sporazuma.
sklepne misli
Večna dilema demokratičnih držav je, kako pote-
gniti mejo med popolno svobodo izražanja na eni
strani in zagotoviti pravice manjšin, ki bi jim lahko
bile pravice kršene prav zaradi te svobode. Če je
na prvi pogled odnos do rasizma in ksenofobije v
svetu dokaj enoten in odklonilen, nekoliko po-
drobnejši pregled tako zakonodaje kot zgodo-
vinskih dejstev pokaže, da so si lahko pogledi
posameznih držav tudi zelo nasprotni. Tudi razu-
mevanje svobode govora in izražanja je lahko v
različnih državah nekoliko različno. Že v evrop-
skih državah prihaja do manjših razlik, te pa se
samo še povečajo v odnosu do drugih držav, kot
so ZDA, Kanada, Južnoafriška republika in Japon-
ska. Predvsem ZDA ima specifičen liberalni odnos
do svobode govora in izražanja, na katerem teme-
lji ves njihov pravni sistem. Zaradi različnih stališč
bo neposredno izvajanje Protokola in mednarod-
no sodelovanje na tem področju izjemno težko,
saj se proti kriminalu na računalniških mrežah
brez vrhunsko organiziranega in načrtovanega so-
delovanja odgovornih institucij posameznih držav
enostavno ni mogoče boriti. Svetovni splet namreč
ne pozna meja in je temelj sodobne globalne dru-
žbe, znotraj nje pa obstajajo velikanske razlike v
razvitosti, kulturi in družbenih normah, kar so
tudi največje težave pri mednarodnem sodelova-
nju. Tudi če se bo posrečilo v prihodnosti vključiti
ponudnike internetnih storitev v boj proti tovrst-
nim spletnim stranem, se lahko pojavi samo ena
tako imenovana »offshore« država, pa bo gradivo
dostopno vsemu svetu. Svet Evrope se je zelo po-
gumno odločil oblikovati poseben protokol h kon-
venciji o boju proti računalniški kriminalitete, ki
bi opredeljeval prav boj proti rasizmu in ksenofo-
biji na svetovnem spletu. Oblikovati mednarodni
pravni akt, ki bi bil sprejemljiv za večino držav
članic Sveta Evrope, obenem pa tudi za druge
98
DVOMI O MOŽNOSTI BOJA PROTI RASIZMU IN KSENOFOBIII ...
države, kot so ZDA, Kanada, Južnoafriška re-
publika, Japonska, je zelo zahtevno delo, a je kljub
vsemu že obrodilo osnovni sad - predstavljeni
mednarodni dokument in iz njega izhajajoče
instrumente boja proti rasizmu in ksenofobiji. Ti
bodo lahko delno omejili širjenje rasizma in
ksenofobija prek računalniških mrež, nikoli pa ga
ne bodo popolnoma preprečili.
OPOMBA
' Izraze črpamo tako iz 1. člena CERD kot tudi iz Protokola št. 12H ECHR, ne da bi se pri tem nujno
nanašali na vse tam omenjene razloge. Izraz »rasa« se nanaša na vsako večjo skupnost ljudi, ki ima
posebne fizične značilnosti. »Barva« se nanaša na naravno obarvanost kože. »Vera« se nanaša na
verovanje v obstoj nadnaravnih sil, še posebej v osebnega Boga ali bogove, ki jih je treba spoštovati in
častiti. »Izvor« se nanaša predvsem na družinsko zaledje. »Državljanstvo« je definirano v 2. členu
Evropske konvencije o državljanstvu (European Convention on Nationality, ETS 166) kot »pravna
zveza med osebo in državo, ki ne kaže na etnični izvir osebe«. Nanaša se torej na specifičen pravni
odnos med posameznikom in državo, ki ga ta država priznava. Države lahko z državljani določenih
drugih držav postopajo bolj naklonjeno. Tako npr. države članice Evropske Unije z državljani nekaterih
drugih evropskih držav zlasti v upravnih zadevah postopajo bolj ugodno, kot bi bilo treba. Vendar je
to le ugodnejše postopanje na podlagi državljanstva in ne diskriminacija na podlagi nacionalnosti.
Razlikovati je torej treba med razlikami v postopanju, ki še niso diskriminacija, in razlikami v
obravnavanju, ki vodijo do prepovedane diskriminacije. Izraza »nacionalni ali etnični izvir« se nanašata
na ljudi s skupno nacionalno ali kulturno tradicijo.
LITERATURA
Additional protocol to the convention of cybercrime concerning the criminalisation of acts of a racist
and xenophobic nature committed through computer systems, doc. PC-PX(2002)22. Council of
Europe: Parliamentary Assembly [http://www.coe.int/T/E/Legal_affairs/Legal_co-operation/
Combating_economic_crime/Cybercrime/Racism_on_internet/Documents].
Convention on Cybercrime (2001). Budapest: Council of Europe [http://conventions.coe.int/Treaty/
EN/Treaties/Html/185 .htm].
Sodba evropskega sodišče za človekove pravice, 15/1983/71/107-109 (primer Abdulaziz, Cabales,
Balkandali proti Združenemu kraljestvu) z dne 28. 5. 1985, zbirka A, št. 94, 72. odstavek.
99
Tomo Dadič
ŠPORT KOT ORODJE SOCIALNEGA DELA
uvod
Napisati prispevek o vlogi športa v socialnem delu
je zame skorajda nemogoče, ne da bi mu dodal
osebno doživljajsko komponento. Že med izbiro
študija sta me obe področji enako zanimali in odlo-
čitev o pravi izbiri zame ni bila lahka. Ker sem s
športom v taki ali drugačni obliki povezan nad
30 let (tekmovalec, trener), so mi z njim povezane
dejavnosti tudi v socialnem delu vedno pomenile
izziv. S špprtom kot orodjem v socialnem delu
sem se tako prvič srečal ob koncu 80. in na začet-
ku 90. let v klubu zdravljenih alkoholikov Vihar-
nik - Piran in v programih Skupin mladih za zdra-
vo življenje, ki sta jih ustanovila Tone Kladnik in
Branka Knific s sodelavci. Zame je bila to dragoce-
na izkušnja, ki mi je v poznejših socialnodelavskih
akcijah prišla nadvse prav. Začetno obdobje mo-
jega poklicnega delovanja na področju oseb s po-
sebnimi potrebami sovpada z ekspanzijo razvoja
športa na področju oseb s posebnimi potrebami.
Gibanje Specialne olimpiade je bilo v vse večjem
zamahu, tako v kvantitativnem kakor tudi v kvali-
tativnem smislu. Začela so se ligaška tekmovanja
v nogometu med ekipami varstveno delovnih cen-
trov (VDC). Skratka, šport je postal pomemben
člen v življenju oseb s posebnimi potrebami. Po-
membna povezava med uporabniki in zunanjim
okoljem na Obali so bile Skupine mladih za zdra-
vo življenje in dobre medčloveške odnose. Nekaj
uporabnikov je bilo rednih članov skupin ter so
sodelovali pri rednih (tudi športnih) aktivnostih
skupin. Tako so sodelovali na veliko tekaških prire-
ditvah, namenjenih širokim množicam, doma in
v Italiji. V letu 1994 je bila pri Judo klubu Portorož
ustanovljena prva G judo sekcija s 5 uporabniki.
To so bili zametki današnjega G judo gibanja, ki
v Sloveniji vključuje okoli 60 oseb s posebnimi po-
trebami, vključenih v običajne športne kolektive.
sport v sirsem
družbenem kontekstu
Šport je v današnjem času kompleksen pojav, s
katerim je prepletena celotna družba. Vsakodnev-
no nas mediji zasipajo z različnimi informacijami,
rezultati, dosežki tako tistih vrhunskih kakor tudi
množičnih športnih dogodkov. Vsakodnevno se
rojevajo novi športi, za katere je na tržišču tudi
vedno več (največkrat drage) nove športne opre-
me. Na tržišču se pojavlja tudi vse več najrazlič-
nejših preparatov, ki »pomagajo« do boljših
dosežkov posameznikov. Namen tega prispevka
je osvetliti vlogo športa (konkretno juda) v kon-
tekstu socialnega dela. Šport kot orodje socialnega
dela je prisotno v najrazličnejših področjih, ki jih
obravnava socialno delo (pri delu z mladino, od-
visniki, osebami s posebnimi potrebami, starost-
niki ...). Verjetno ste tudi vi, spoštovane bralke in
bralci tega prispevka, pri svojem delu uporabili
kakšno od športnih dejavnosti, ali pa je (bil) šport
sestavni del izvajane dejavnosti.
Kakor vse dejavnosti v življenju človeka, ima
tudi šport svoj smisel in namen. Tako je lahko
komu vir zaslužka, komu pa zgolj razbremenitev
po napornem delu. Nas kot socialne delavce se-
veda zanima predvsem njegova vloga v socialnem
delu. Da bi si odgovorili na to vprašanje, je treba
verjetno poiskati skupne točke - presek med so-
cialnim delom, kineziologijo kot znanostjo o
športu in obravnavanim uporabnikom ali skupino.
Prav tako lahko najdemo povezave med oblikami
dela obeh strok (s posameznikom, skupino, skup-
nostjo ...). Pomemben povezovalni element je tudi
raba terminologije. Socialno delo in kineziologija
imata še eno zelo zanimivo (ne)naključno skupno
lastnost, in sicer to, da sta prav v zadnjih deset-
letjih doživela velik razmah.
Hitre družbene spremembe, ki smo jih doživeli
101
TOMO DADIC
v obdobju zadnjih desetih let, so terjale odgovore
na prenekatera vprašanja. Nove situacije so zahte-
vale nove, inovativne pristope in orodja pri pomo-
či ljudem v stiski in pri obravnavanju marginalnih
skupin. Na tem mestu morda ni odveč poudariti
pomen interdisciplinarnega sodelovanja med stro-
kami, ki imajo sicer same odgovore na mnoga
vprašanja, vendar je vprašanje, ali so ti dovolj celo-
stni. Tako Poštrak (1994: 325) citira G. Tomca,
ki pravi, da »delitev znanosti na posamezne disci-
pline ne odraža neke delitve v sami realnosti, tem-
več korespondira z interesi in zmožnostmi samih
raziskovalcev. Delitev na biologijo, psihologijo in
sociologijo ne odraža neke izvorne fragmentacije
človeka. Človek je prav nasprotno celota vseh
bioloških, psiholoških, družbenih danosti.«
Nadaljujemo lahko z ugotovitvijo Muleja (2000:
23), »da soodvisnost ni samo zelo pomembna,
ampak tudi pogosto spregledana lastnost!« Z zdru-
ževanjem različnih znanosti, oblik in pristopov,
ki neizogibno pomenijo tudi sodelovanje med
različnimi ljudmi in njihovimi subjektivnimi izho-
dišči, je mogoče bolje reševati marsikateri (so-
cialni) problem.
Tudi na športnem polju se kaže moč posamez-
nika ali skupine. Če gledamo na človeka kot celoto
več razsežnosti (telesne, duševne, duhovne, so-
cialne ...), je šport sredstvo, ki ima nedvomno vpliv
na prav vsako od njih. Torej nam je lahko kot
socialnim delavcem dober pripomoček pri delu z
populacijo, ki jo obravnavamo. Dandanes ima
kineziologija odgovore - pristope, ki na podlagi
strokovnih spoznanj in rezultatov raziskav potrju-
jejo pomembno vlogo športa v življenju najširše
populacije, pa tudi marginalnih skupin (oseb s
posebnimi potrebami, odvisnikov ...). Hkrati
zagotavljajo možnost ukvarjanja s športom in kar
najbolj varno, učinkovito, prilagojeno vadbo
vsakemu posamezniku.
DEFINICIJA ŠPORTA
Ni nujno, da je vsaka gibalna dejavnost že šport.
Športni sociologi se v splošnem strinjajo s tole
definicijo športa (Bednarik in sod. 2000:32-33):
»Šport je institucionaUzirana tekmovalna aktiv-
nost, ki vključuje različne fizične aktivnosti in
sposobnosti posameznikov.« Da lahko govorimo
o institucionalizirani obliki športa, morajo biti
izpolnjeni ti pogoji:
• pravila aktivnosti postanejo standardizirana
•	pravila določajo in predpisujejo ustrezne
uradno priznane organizacije
•	organizacijski in tehnični aspekt postane
pomemben
•	učenje spretnosti postane formalizirano ob
pomoči strokovnega teama (trenerji, zdravniki,
funkcionarji...)
Bednarik (2000: 33) nadaljuje: »Presek med
različnimi oblikami športa, ki imajo različne funk-
cije, in oblikami športa, ki imajo tudi funkcijo tek-
movanja in so opredeljene s svetovno priznanimi
normami, torej pravili tekmovanja, je lahko mini-
malen. Vendar ta presek mora obstajati!« Če ne,
potem ne moremo govoriti o športni dejavnosti,
temveč le o neke vrste telesni aktivnosti. Tako je
razlika med na primer kolesarjenjem in vožnjo s
kolesom po opravkih ali med hojo kot atletsko
disciplino in sprostitveno hojo v naravi. S stališča
posameznika morda sploh ni pomembna jasna
umestitev. Za posameznika, ki doživlja ugodje v
gibalni dejavnosti (ne nujno športni), ni pomem-
bno, kako je ta definirana. Ko pa govorimo o špor-
tu v kontekstu socialnega dela, je po mojem mne-
nju ta opredelitev nujna. Povedano drugače: treba
je vztrajati pri njej! Zakaj?
Definiranje športa nam daje točno določene
okvire, pravila, norme obnašanja, vloge, ki v niče-
mer ne odstopajo od vlog »normalne« populacije.
Drugačnost ni več posebnost! Drugačnost ni več
označba, ki osebo s posebnimi potrebami postav-
lja v poseben (seveda manjvreden, manj cenjen)
položaj. Torej ima tudi športna dejavnost, ki jo
gojijo osebe s posebnimi potrebami, svojo vred-
nost, ki v bistvu ni nič manjša od vrhunskih rezul-
tatov. Skratka, ko gre za šport oseb s posebnimi
potrebami, ne moremo in ne smemo govoriti le o
neki »gibalni« ali »terapevtski« dejavnosti. Še
zlasti ne, če na to gledamo kot na »terapevtski«
odnos. Ne morem si kaj, da ne bi omenil bizarne
slike v eni slovenskih institucij, kjer je »terapevt«
v beli halji, stoječ pod košem, podajal žogo upo-
rabniku, ki je metal na koš. Seveda taka aktivnost
s športom nima nobene povezave!
šport in osebe
s posebnimi potrebami
Športno rekreativna dejavnost ima v življenju oseb
s posebnimi potrebami pomembno mesto. Na
splošno bi lahko rekli, da se je pogled na šport
oseb s posebnimi potrebami spreminjal skladno
102
ŠPORT KOT ORODIE SOCIALNEGA DELA
z nastajajočimi spremembami in pristopi v stro-
kah, ki omenjeno problematiko obravnavajo. Še
ne dolgo tega (pred 15,20 leti) je veljalo, da je za
to populacijo primerneje, če se izogiba pretirane-
mu naprezanju, saj bi to utegnilo poslabšati njiho-
vo zdravstveno stanje. Danes te osebe sodelujejo
v najrazličnejših športnih (tudi v maratonu in
borilnih športih) ter tekmujejo na najrazličnejših
ravneh tekmovanj (od lokalnih do svetovnih iger).
Seveda je tekmovalna komponenta le ena od po-
membnih.
V preteklem obdobju mojega delovanja v špor-
tu oseb s posebnimi potrebami se je nabralo kar
nekaj zgodb, dogodkov in anekdot, ki bi se jih
dalo kvalitativno obdelati ter razjasniti vlogo špor-
ta v njihovem življenju. Med tisoči kilometrov za
volanom kombija, ko smo se vračali z najrazlič-
nejših tekmovanj (doma in na tujem), je bilo v
komentarjih športnikov slišati marsikatero misel,
ki me je dodobra presunila. »Vse sem zajebal...,
jaz sem kriv, da smo izgubili!« je mogoče ena od
izjav, ki govori o vsej resnosti doživljanja športne
aktivnosti pri uporabnikih. »Ne bom odstopil, tudi
če me peljejo v bolnico,« je naslednji komentar,
ki mi ga je ponavljal uporabnik (oseba s cerebral-
no paralizo), ko sva tekla mali maraton (21 km).
»Ko bom zaigral za Koper, bo zame navijal cel
stadion!« je še ena, ki še kako opisuje pomen
športa v njihovem življenju. Takim in podobnim
izjavam sem priča na skoraj vsaki športni ak-
tivnosti.
Zal je domačih raziskav s področja vpliva
športa na osebe s posebnimi potrebami zelo malo.
To še posebej velja za področje oseb z motnjo v
duševnem razvoju. Pa vendar je tudi na tem po-
dročju čutiti povečan interes, saj je že kar nekaj
diplomskih del na različnih fakultetah ljubljanske
univerze namenjenih tej tematiki. Omeniti je treba
longitudinalno študijo strokovnjakov s Fakultete
za šport (Berčič in sod. 1983; 1988; 1996), ki je
pokazala, da šport in športna rekreacija pozitivno
vplivata na osebe s telesno prizadetostjo na vseh
stopnjah rehabilitacije. Ob celostnem pristopu
ima šport oziroma športna rekreacija pomembne
funkcije v različnih stopnjah rehabilitacije. Študija
je pomembna predvsem z vidika celostnega pri-
stopa k obravnavani problematiki, saj je obrav-
navala socialnoekonomski položaj in zdravstveno
stanje v povezavi s športno-rekreativno dejav-
nostjo.
KAKŠNA IE PRIMERNA
ŠPORTNA DEJAVNOST ZA OSEBE
S POSEBNIMI POTREBAMI?
Odgovor na to vprašanje bi najlažje ponazorili s
citatom direktorja Specialne Olimpiade Slovenije
Marijana Lačna: »Nobena oseba z motnjo v dušev-
nem razvoju nima takih težav s srcem, da ne bi
tudi tekla, nobena tudi takih težav z epilepsijo,
da ne bi tudi plavala - seveda v skladu s svojimi
sposobnostmi!«
Ob primernem - celostnem pristopu k vsa-
kemu posamezniku skorajda ni športne aktivno-
sti, ki bi je osebe s posebnimi potrebami ne mogle
izvajati. Seveda je nujno zagotoviti vse potrebne
(varnostne, zdravstvene, organizacijske) pogoje.
To pomeni, da morajo izvajalci športne dejavnosti
vsakega posameznika dobro poznati (zdravstvene
in ostale posebnosti). Da pa bi zadostili omenje-
nim pogojem, je treba zagotoviti dobro sodelo-
vanje med trenerji, zdravstvenim osebjem, starši
in strokovnimi delavci v institucijah, ki jih osebe s
posebnimi potrebami obiskujejo.
Dejstvo je, da je v času obveznega šolanja za
ukvarjanje s športno aktivnostjo razmeroma do-
bro poskrbljeno (ure športne vzgoje). Težave na-
stopijo s prehodom v varstveno delovne centre,
ki jim pristojno ministrstvo (Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve) ne namenja posebnih
sredstev (niti kadra) za izvajanje športno-rekrea-
tivne dejavnosti. Po drugi strani pa je pri popula-
ciji oseb s posebnimi potrebami problem ravno
pomanjkanje gibanja. Če sledimo načelom Svetov-
ne zdravstvene organizacije (WHO), ki priporoča
približno pol ure telesne (športne) aktivnosti
dnevno večino dni v tednu, lahko rečemo, da je
telesna aktivnost za osebe s posebnimi potrebami
še posebej priporočljiva.
Torej sta naša poglavitna cilja ohranjanje zdrav-
ja in telesnih sposobnosti (samostojnega življenja
v delovnem in domačem okolju).
Povedano drugače, redno in organizirano uk-
varjanje s športno aktivnostjo zahteva od vsakega
uporabnika dolgotrajen napor, ki pa je bogato
poplačan (ohranjanje zdravja, samostojnost, vklju-
čenost v »običajno športno sfero«, več mogočih
življenjskih izbir, navezovanja stikov...). In ravno
to je kvaliteta, ki nam jo ponuja šport. Tej kom-
ponenti je treba dodati še vsaj dve. Druga je šport-
nikova samopodoba. Biti športnik, tekmovalec,
daje uporabnikom več možnosti sodelovanja pri
različnih tekmovanjih, druženju, spoznavanju
103
TOMO DADIC
novih ljudi in krajev in sklepanju novih prija-
teljstev.
Tretja pomembna komponenta je možnost
vključevanja uporabnikov v običajne športne ko-
lektive. Ravno na tem področju imamo na Obali
(Judo klub Koper in Judo klub Portorož) izkušnjo,
ki bo morda nekoč prerasla v organiziran sistem
vključevanja oseb s posebnimi potrebami v obi-
čajne športne kolektive.
Vključitev v običajen športni kolektiv je s sta-
lišča integracije in doživljanja osebe s posebnimi
potrebami še kako pomembna. Oseba s posebni-
mi potrebami ima seveda enake pravice in dolž-
nosti kot ostali člani kluba. Ko govorim o sociali-
zacijski komponenti, mislim zlasti na doživljanje
pripadnosti športnika kolektivu in širši druščini
športnikov, s katerimi se srečuje, druži, prijate-
ljuje. Gre za prevzem vlog v družbi, ki naj bi ne
bile namenjene tej populaciji. Vsakič znova nas
navduši občutek, ki ga doživimo, ko vidimo naše
judoiste, ko pomešani z ostalimi, večinoma po-
klicnimi športniki korakajo po hodnikih športne
dvorane Bonifika. In oboji doživljajo to kot nekaj
običajnega.
Osebe s posebnimi potrebami se udeležujejo
treningov v prostem času, v običajnem športnem
kolektivu. V dolgoletnem športnem ukvarjanju z
osebami s posebnimi potrebami smo vse bolj
prepričani, da ni več nobene dileme o tem, kam
sodi šport oseb s posebnimi potrebami. To nam
dokazujejo primeri, ki smo jih imeli trenerji juda
priložnost videti na Nizozemskem in v Veliki Bri-
taniji. Morda na tem mestu ni odveč povedati, da
imajo tudi veliki evropski nogometni klubi sekcije
oseb s posebnimi potrebami. Se več, imajo zapo-
slene celo profesionalne trenerje zanje.
Judo je torej šport, kjer nam je to najprej uspe-
lo. Podobna sodelovanja načrtujemo še z neka-
terimi drugimi športi (nogomet, plavanje).
OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI IN
TEKMOVALNI ŠPORT
Tekmovalna komponenta športa je ena pomemb-
nejših. Tekmovati pomeni primerjati se z drugimi
ali s samim sabo. Gre za naravno človeško potrebo
ali motiv. Seveda so lahko cilji in želje različni. V
desetletnem delu v športu z osebami s posebnimi
potrebami sem pri športnikih zaznaval sorazmerje
med potrebo (želje) po športnem udejstvovanju
in željo po tekmovanju. Specialna olimpiada je
gibanje, ki je na področju športa oseb z motnjo v
duševnem razvoju najbolj zaslužno za uvajanje
in širitev športne aktivnosti med omenjeno popu-
lacijo. Tudi v Sloveniji ima Specialna olimpiada
bogato tradicijo. Je regijsko organizirana in omogo-
ča treninge in tekmovanja vsem osebam z motnjo
v duševnem razvoju, če je to seveda njihov interes.
Tudi specialna olimpijska prisega vsebuje tekmo-
valno komponento športa: »Pustite mi zmagati!
Če ne morem zmagati, naj bom pogumen v svo-
jem poskusu!« Drugo pomembno gibanje je para-
olimpijsko gibanje, ki je prvenstveno namenjeno
drugim vrstam prizadetosti, ima pa prav tako pri
nas bogato tradicijo.
OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI
IN OBIČAJNI ŠPORTNI KOLEKTIV
Dejstvo je, da so pri nas športni klubi (društva),
ne glede na stopnjo organiziranosti in nivo tekmo-
vanja, usmerjeni k rezultatom. Temu so podrejene
tudi aktivnosti klubov. Žal se je treba na tem mestu
dotakniti tudi temne plati športa, ki je njegov ne-
izogibni spremljevalec, kadar višji, nezdravi cilji
nadvladajo zdrav športni duh. Pa vendar je ravno
športni klub prostor, kjer je najbolj celostno in
strokovno poskrbljeno za izvajanje športne pano-
ge. Seveda se na tem mestu kar samo ponuja vpra-
šanje: »Imajo v športnem klubu mesto tudi osebe
s posebnimi potrebami?« Odgovor je seveda: Da!
Vendar morajo biti za to izpolnjeni določeni po-
goji.
Lep primer tovrstne integracije smo videli tre-
nerji juda, ki smo se udeležili seminarja v Cardiffu.
Organizacija Welsh Integrated Sports Plan (WISP)
je bila ustanovljena leta 1988 z namenom, da
vzpostavi in vzdržuje mrežo integriranih športnih
sekcij in klubov, ki bi omogočali športno udejstvo-
vanje osebam s posebnimi potrebami, in sicer v
različnih športih.
Organizacijsko so aktivnosti vezane na obsto-
ječo infrastrukturo in strokovni kader v klubih,
kjer posamezni šport gojijo. Tako športniki, ki
trenirajo v teh klubih, prihajajo na treninge inte-
griranih sekcij in trenirajo skupaj z osebami s po-
sebnimi potrebami in narobe.
Aktivnosti potekajo v judu, košarki, nogometu,
sabljanju, dviganju uteži in ragbiju. Temeljna iz-
hodišča WISP so:
• Osebe s posebnimi potrebami niso samo
sposobne sodelovati v športu oz. fizičnih aktivno-
104
ŠPORT KOT ORODJE SOCIALNEGA DELA
stih, nekatere med njimi lahko postanejo v športu,
ki so ga izbrale, celo zelo dobre.
•	Osebe s posebnimi potrebami morajo imeti
pravico izbire športa, ki ga bodo gojile, v najširšem
smislu svojih sposobnosti kot tekmovalci, rekrea-
tivci, pomočniki, administratorji ali uradne osebe.
•	Športna aktivnost oseb s posebnimi potre-
bami ne sme biti razumljena ozko kot terapevtska
dejavnost, ampak v smislu vseh prednosti, ki jih
prinaša šport, in sicer: vzpostavljanja socialnih
kontaktov, zdravja, zabave, možnosti potovanj,
afirmacije.
•	Za nekatere skupine oseb ali posameznike
s posebnimi potrebami je pomembno, da trenirajo
na začetku v ločenih sekcijah. Mogoče se bo taka
skupina ali posameznik šele pozneje želela vklju-
čiti v integrirano sekcijo.
PRIMER VKLJUČEVANJA OSEB
S POSEBNIMI POTREBAMI
V OBIČAJEN ŠPORTNI KOLEKTIV
IN PANOŽNO ZVEZO
G sekcija pri Judo klubu Koper deluje od decem-
bra 2000. Ob že obstoječi sekciji pri Judo klubu
Portorož delujeta še dve. Prva pri Judo klubu
Zmajčki v Ljubljani, druga pa pri Judo klubu Jese-
nice. Skupaj v projektu vključevanja (gan: vklju-
čevalna, ju: mehka, do: pot) deluje 8 trenerjev.
Prav tako pa je pri Judo zvezi ustanovljena ko-
misija za judo oseb s posebnimi potrebami. Torej
gre s stališča socialnega dela za bistven premik,
ko se posameznik športno ne udejstvuje oz. zdru-
žuje na podlagi vrste prizadetosti, ampak na pod-
lagi športa, ki si ga je izbral! Trdim torej, da mora
panožna zveza združevati vse različnosti posa-
meznikov, ki se želijo ukvarjati z določenim špor-
tom. Seveda nas v praksi na tem področju čaka
še veliko dela. Gre pravzaprav za miselni preskok,
ki postavlja na glavo veliko stvari v športu oseb s
posebnimi potrebami.
Seveda pa je problem zelo kompleksen in zah-
teva veliko priprav. V samem športnem kolektivu,
ki je praviloma rezultatsko orientiran, je treba (ob
kadru, suportu itn.) ustvariti klimo, ki bo vklju-
čitev posamezne osebe s posebnimi potrebami
dejansko sprejela kot novo kvaliteto. Naše izku-
šnje kažejo, da je res tako. Vključevanje je v klubu
sprožilo še cel spekter vzporednih, posledičnih
dogajanj, ki jih trenerji nismo pričakovali oziroma
o njih nismo razmišljali (npr. pozitivna identifika-
cija članov prvega moštva z G sekcijo, kohezivnost
med sekcijami in znotraj njih itn.).
O judu (ali katerem koli drugem športu) torej
ne moremo govoriti kot o zgolj terapevtski dejav-
nosti, oziroma o odnosu terapevta (trenerja), ki
»daje« terapijo športniku (ki to »terapijo potre-
buje«). Ob vseh ostalih prednostih pred drugimi
športi ima judo še to, da so si z vstopom v dojo
(dvorano) vsi udeleženci med sabo enaki. Stroge
norme obnašanja namreč temeljijo na medseboj-
nem spoštovanju, torej tudi spoštovanju drugač-
nosti. Ravno to je občutek, ki smo ga nastopajoči
čutili med letošnjim nastopom na evropskem prven-
stvu v Mariboru. Vsi udeleženci smo pred vstopom
dobili enake akreditacije kot ostali tekmovalci.
Pred nastopom smo se ogrevali v istih prostorih,
na istem tatamiju (blazini) kot tekmovalci, ki so
čakali svoje finalne nastope. Ogrevali smo se sku-
paj z olimpijskimi in svetovnimi prvaki! Zgodba
zase je tudi topel sprejem, ki so nam ga namenih
organizatorji evropskega prvenstva, in odziv pub-
like, ki je spremljala naš nastop. Z aplavzom je
bila nagrajena domala vsaka prikazana poteza na
predstavitvenem treningu.
Trenerji smo z prikazom metodike treninga v
marsikom »odprli kakšno novo dimenzijo« v doje-
manju juda in športa oseb s posebnimi potrebami.
Tudi sebi.
UMESCENOST G SEKCIJE
V JUDO KLUB KOPER
Sekcijo »obdajajo« zainteresirani subjekti (Varst-
veno delovni center Koper, Sožitje, Sklad Silva
in Obalno društvo za cerebralno paralizo). Pred-
stavniki teh zainteresiranih subjektov sestavljajo
skupaj s trenerji (odgovornimi za strokovni del)
koordinacijo, ki skrbi za izvajanje dejavnosti. G
sekcija je torej le eden od programov kluba, ki jih
gojimo v klubu (drugi zadevajo pionirje, mladince,
člansko ekipo, veterane itn.). Podobna organizi-
ranost G sekcij poteka še v treh klubih (Portorož,
Zmajčki in Jesenice). Skratka, gre za zagotavljanje
pogojev delovanja G sekcije znotraj običajnega
športnega kolektiva. Klub se na višji ravni nave-
zuje na panožno zvezo, v našem primeru Judo
zvezo Slovenije, ki s komisijo za osebe s posebnimi
potrebami varuje interese judoistov, ki so osebe s
posebnimi potrebami.
Model je mogoče preshkati na katero koli
športno panogo oziroma klub. Ob že omenjenem
105
TOMO DADIC
WISP imajo pralcso vključevanja tudi vrhunski
nogometni klubi Evrope. Še več, zaposlene imajo
celo trenerje za osebe s posebnimi potrebami.
Zanimivo je obravnavanje medijev, ko poro-
čajo o športnih prireditvah ali dosežkih oseb s
posebnimi potrebami. Da omenjene novice objav-
ljajo športne redakcije medijskih hiš, je bolj izjema
kot pravilo. Šport »invalidov« kar nekako »ne so-
di« na športne strani. Izjema so po mojih opaža-
njih poročanja s Paraolimpijskih iger. O športnem
dogodku oseb s posebnimi potrebami beremo
zgolj vestičke v rubrikah »Iz naših krajev« in po-
dobne. Nekoč je neki regijski Ust objavil poročilo
z evropskega turnirja v judu v rubriki »Saj ne bodo
objavili« ob članku, ki je govoril o tem, kako je
neki gobar našel izjemno velikega jurčka. Zgled
poročanja o istem dogodku je Nedelo (2001), ki
je članek objavilo na športnih straneh, tik ob
poročilu z zgodovinske zmage naših nogometašev
z Romunijo.
sklep
Verjetno se na koncu vsakemu od nas postavlja
vprašanje, kako je lahko oseba s tako ali drugačno
oviranostjo rezultatsko »konkurenčna« športniku.
tekmovalcu? Vendar to ni pravo vprašanje, na ka-
terega bi bilo treba odgovoriti, in bi ga bilo treba
zato obrniti. Torej - zakaj oseba s tako ali drugač-
no oviranostjo ne bi sodelovala, trenirala v običaj-
nem športnem kolektivu? Ko govorimo o ukvarja-
nju oseb s posebnimi potrebami s športom, je
treba poudariti, da hočejo biti te osebe le šport-
niki, tako kot vsi ostali, ki jih določen šport navdu-
šuje, in nič drugega! Zato je še kako pomembno
v tem kontekstu jasno potegniti mejo med t. i.
»športno aktivnostjo« oziroma »terapevtskim de-
lovanjem - pozitivnim vplivom določenega športa
na posameznika« in športom, ki nosi v sebi celo-
ten spekter dogajanj in procesov. To v praksi po-
meni, da šport daje tudi osebi s posebnimi po-
trebami priložnost, da trenira, potuje, tekmuje,
doživlja uspehe in neuspehe, veselja in žalosti.
Da bi imel šport pravo vrednost, gledano v prese-
ku s socialnim delom, mora to biti način življenja.
In tu je po mojem mnenju odgovor na dilemo, ali
osebe s posebnimi potrebami sodijo v običajen
športni kolektiv.
Področje socialnega dela je vsekakor zadosti
široko in odprto za nove pristope in ideje, ki po-
magajo pri reševanju posameznih težav celotne
populacije. Tudi za kineziologijo velja, da je veda,
ki proučuje zelo široko področje športa - od vrhun-
skega tekmovalnega športa, šolskega športa do
rekreacije - , in proučuje tudi vpliv športa na razne
marginalne skupine. Torej presek med socialnim
delom in kineziologijo obstaja. Na strokovnjakih
obeh ved je, da najdemo sinergijske učinke in
izkoristimo dane priložnosti.
106
šport kot orodie socialnega dela
LITERATURA
Bednarik, j. (2000), Izdatki za šport v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Berčič, H., Ažman, D., Šavrin, R., Tušak, M., Veličkovič-Perat, M., Vute, R. (1996), Šport in športna
rekreacija v funkciji kakovosti življenja telesno prizadetih. Ljubljana: Fakulteta za šport Univerze v
Ljubljani, Inštitut za kineziologijo.
MuLEi, M. (2000), Dialektična in druge mehkosistemske teorije. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta
Univerze v Mariboru.
Petrovič, K., Doupona, M. (1996), Sociologija športa. Ljubljana: Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani.
PošTRAK, M. (1994), V znamenju trojstev. Socialno delo, 33, 4: 325-342.
Sozzi, G. (1994), Ragazzi difficili? Cremona: Centro di Formazione Professionale e Centro Socio
Educativo di Cremona.
107
Vera Grebene
ETNOGRAFIJA HEROINSKE KRIZE
V prispevku govorim o krizi, ki jo doživljajo s he-
roinom zasvojeni uživalci drog. Ugotovitve in
sklepi so narejeni na podlagi rezultatov kvalita-
tivne raziskave, v kateri sem uporabila obsežno
etnografsko gradivo'. Pri raziskovanju sem sledila
smernicam kvalitativnega raziskovanja, ki jih pred-
laga Mesec ( 1998), upoštevala pa sem tudi navodi-
la za kvalitativno raziskovanje, ki sta jih za potrebe
Hitre ocene stanja razvila Stimms in Rhodes za
Združene narode in WHO (1998). Dobljeni rezul-
tati so podlaga za predloge o možnih oblikah delo-
vanja v skupnosti.
V vsakdanjih predstavah o uživanju drog je
navadno kriza trenutek, v katerem naj bi uživalec
podlegel nebrzdanim strastem in neobvladljivi
potrebi po drogi, zaradi česar naj bi bil pripravljen
storiti kar koli. Krizo običajno razumejo kot vzvod
za nasilno in neobvladljivo vedenje ljudi, ki uživajo
droge. Stereotipi so prav pomemben del zgodb
in jih zasledimo tako med uživalci kot neuživalci.
Gre za to, da je kriza hudo doživetje, ki prižene
človeka do nekontroliranih ravnanj.
Še ne dvajsetleten fant, ki je pred kratkim
nehal z drogo, ker, kot pravi sam, ni hotel ratat
džanki, je povedal:
... se počutiš dobro, vsaj nekaj cajta. Ko se ne
počutiš tako dobro, si že na krizi. Pol moraš
nadaljevat s tem, če nočeš bit na krizi. Kriza
je tako, kot vsi vejo, res huda in se vsak pol boji
krize. Zato pa kradejo doma staršem denar in
zlato, vse živo, da imajo denar, da si grejo po-
tem kupit.
Glede krize (Flaker 1999) obstajata dva nas-
protujoča si pogleda. Po prvem je kriza drama-
tična izkušnja, »ki je ne bi privoščil niti svojemu
sovražniku«: bolečine so tako neznosne, da jih ni
mogoče prenesti, nekateri celo pravijo, da lahko
od krize umreš. Po drugi strani pa se je razširilo
mnenje, da kriza ni hujša od močnejše gripe in
da jo lahko prestaneš brez večjih težav. Flaker
meni, da je resnica verjetno oboje in da veljata
obe razHčici, odvisno od okoliščin in človeka,
njegovega zaznavanja, presnove^, stopnje zasvo-
jenosti ipd..
Vprašanje krize je tesno povezano z vpraša-
njem zasvojenosti. »Prehod na kompulzivno (za-
svojeno) uživanje je pomembna sprememba sta-
tusa v karieri heroinskega uživalca, toda pogosto
bo označen kot neopazen/nezaznaven zdrs - sivo
področje, v katerem naraščajoča se vpletenost s
heroinom osebe ni jasna in je odprta za različne
zgrešene interpretacije« (Pearson, Oilman, Мс-
Iver 1987). Znotraj prehoda lahko zaznavamo dve
vrsti takih zgrešenih interpretacij. Prva je, ko ose-
ba verjame zase, da je zasvojena, čeprav dejansko
ni. Druga pa je, ko oseba ne verjame, da je že
zasvojena, čeprav dejansko je (ibid.).
Zasvojenost se je lahko razvila že veliko prej,
kot je kdo dejansko doživel krizo (npr., če je bil
človek ves čas dobro preskrbljen z drogo in ni
opazil odtegnitvenih sindromov), medtem ko se
kdo drug sploh še ni navlekel, pa v želji po doka-
zovanju pripadnosti subkulturi uživalcev krizo
mogoče zaigra, kar implicira sogovornik s trdit-
vijo, da ona sploh ni vedela, da kriza obstaja. Ko
je slišala, kako je s tem, jo je imela čez tri dni. To
je psiha.
Zasvojenost ne sledi neposredno eksperimen-
tiranju s heroinom. In čeprav se stopnja, pri kateri
osebe postanejo zasvojene, med posamezniki raz-
likuje, je nujen pogoj, da se zasvojenost razvije,
nekaj časa trajajoče redno vsakodnevno uživanje
droge. Prve krize ne moremo nujno določiti kot
trenutka, ko se je kdo »spremenil« iz nezasvoje-
nega uživalca v zasvojenega, je pa to nedvomno
tista točka, na kateri se zgodi premik v samozave-
109
VERA GREBENC
danju lastnega uživanja. Kriza je dokaz, da so zdaj
zares »noter«. Je znak, da je posameznik s svojim
stilom uživanjem prestopili magično mejo, ki za
večino predstavlja zdrs navzdol.
Krizi lahko torej pripišemo dve funkciji:
1.	V smislu poteka kariere posameznika je kri-
za točka preobrata v samozavedanju zasvojenosti.
2.	V kulturnem smislu služi kot prepoznavna
izkušnja, ki dokazuje pripadnost subkulturi (ne
glede na to, ali si človek želi biti del te subkulture
ali ne).
Tako je kriza kulturni fenomen in sestavni del
mitologije uživanja, saj se jo je treba naučiti pre-
poznati, hkrati pa v subkulturi uživanja določa
posebno statusno mesto (pripadnost skupini uži-
valcev), zato ni le individualna, ampak tudi kolek-
tivna izkušnja - kot kulturni fenomen rabi užival-
cu, da se jo nauči prepoznavati in doživeti. Ni
naključje, da so si pripovedi doživljanja krize, če
ne vsaj kot neprijetne izkušnje, podobne prav v
razsežnostih dramatičnega, grozljivega, na meji
tega, kar človek še lahko prenese. Na tak način
se individualna izkušnja poenoti. Za vse, ki jo
doživijo, je podobna izkušnja in tako postane del
pričakovane življenjske zgodbe uživalca.
prva kriza
Prvo krizo lahko razumemo kot orientacijsko toč-
ko, ki uživalcu omogoča vnos časovne perspe-
ktive. Je točka, s katere se ozre nazaj v čas, ko je
zasvojenost še skrita nekje v »sivem polju«, in v
čas naprej, ko zavest o zasvojenosti vpelje ekono-
mijo nujnega odmerka. O prvi krizi kot točki v
karieri bi lahko govorili kot o končni točki »realne-
ga časa«, potrebnega, da se človek navleče.
V raziskavi Podobe heroina (Flaker in sod.
1999) smo zabeležili različne realne čase, potreb-
ne, da se človek navleče. Obdobja, ki so jih nava-
jali sogovorniki, so dolga 2 ali 3 mesece: Najprej
sem heroin jemal le ob koncu tedna (pol grama).
Po dveh mesecih pa sem bil tako daleč, da nisem
mogel več nehat ga jemat, ali 3 do 4 mesece, vklju-
čujoč kontrolirano obdobje: Na samem začetku
sem si heroin brizgoval v žilo 2x tedensko. Da pa
sem postal odvisen, sem potreboval približno en
mesec a\i štiri mesece intenzivnega uživanja: Zelo
hitro mije to prešlo v navado. Drogiral sem se tudi
po desetkrat dnevno. Ker je bilo jemanje droge tako
pogosto, sem se hitro navlekel. To je bilo približno
po treh ali štirih mesecih. Pri kolegih pa je bilo to
zelo različno. Nekateri so jemali drogo le na zaba-
vah in šele po letu ali dveh so se popolnoma navle-
kli. Drugim pa je to uspelo že prej kot meni, v dveh
mesecih. Pomemben element pri času, ki je potre-
ben, da se človek navleče, je poleg pogostosti uži-
vanja tudi količina in čistost heroina, ki ga uživa.
Nedvomno doživetje prve krize pomembno
vpliva na percepcijo uživanja in zasvojenosti. Se
zlasti, ker v zvezi z zasvojljivostjo s heroinom za-
sledimo dvoje prevladujočih prepričanj. Eno je,
da heroin zasvoji takoj, že prvič, ko poskusiš\ To
prepričanje je del predstav, ki jih imajo o drogah
predvsem neuživalci, deloma pa to verjamejo tudi
uživalci sami. Predvsem to povezujejo s psihično
odvisnostjo: Če tko prekinjen uživaš, rabišpribližn
eno leto. Ne, čega že tolko časa, si že notri. Psihično
si takoj zasvojen, fizčno sem bila po pol leta, samo
sem se ga vsak dan. Drugo prepričanje pa deli
predvsem velika večina uživalcev, ki začenjajo z
drogo, in sicer, da se ne bodo nikoli navlekli. Tako
rekoč vsak uživalec zase sprva verjame, da lahko
neha, če hoče'*.
Kdaj si začutil, da si se navlekel?
- Ja, to sem počasi začutil tam po kakšnem letu
dni, pol leta, letu dni. Ampak sem se skoz
prepričeval, sej loh neham, še zmer ni bilo tako
hudo.
V smislu kariere posameznega uživalca so taka
stereotipna prepričanja pomembna, saj se na njih
utemeljujejo posameznikova naslednja ravnanja.
Tako se lahko zgodi, da oseba postane žrtev mita
»heroin ima moč, da zasvoji takoj« in zaradi tega
nabavlja in jemlje droge iz strahu pred abstinen-
čno krizo, še preden se sploh razvije dejanska fi-
zična odvisnost. V raziskavi, ki so jo izvedli Pear-
son, Oilman in Mciverjeva (1987), je bilo ugotov-
ljeno, da bo v situaciji, ko oseba zase verjame, da
je odvisna, zasvojenost zares postala »samoizpol-
njujoče se poslanstvo« - številni bivši uživalci, s
katerimi so se raziskovalci pogovarjali, so s svojimi
besedami opisali, kako se lahko te zgrešene iden-
titetne predstave pojavijo in dejansko pripeljejo
do razvoja zasvojenosti.
Veliko več je uživalcev, ki so prepričani o na-
sprotnem, ki verjamejo, da ne bodo nikoli navle-
čem, zato je prva kriza skoraj za večino resnično
presenečenje:
Skratka, enkrat pa se je zgodilo, da je za tri
dni zmanjkalo robe in takrat mogoče, ker sem
110
ETNOGRAFIJA HEROINSKE KRIZE
se zavedal, da je ni in da nisem nič vzel, sem
se prvič zavedel, da sem bolan. Bilo je pa to
tako: Zbudil sem se in je bila totalno mokra
postelja, dejstvo je tudi, da sem bil navlečen
kot pes takrat - šmrkal sem po par gramov na
dan... Takrat sem to prvič zaštekal.
Stephens (po Flaker 1999: 221) pravi, da zna-
ke krize prepozna manj kot polovica uživalcev in
še takrat jih ponavadi nanje opozorijo prijatelji
oziroma drugi uživalci. Kljub spoznanju jih le
četrtina poskusi prenehati. Tretjina pa jih ne glede
na to, da se prestrašijo, uživa naprej. Petina jih je
celo srečnih, da so se končno »navlekli«, saj zdaj
pripadajo klanu.
Prva kriza lahko človeka, ki ne ve za krizo in
o njej ni poučen, povsem preseneti:
Ko sem imel prvo krizo, sploh nisem vedel kaj
mi je. Bruhal sem, imel drisko, vročino, treslo
me je, slabo mi je bilo in nisem vedel, kaj naj
storim. Na kraj pameti mi ni prišlo, da bi to
lahko bila kriza, saj psihično sploh nisem bil
odvisen (denarja je bilo takrat še zadosti), zato
sem šel k zdravniku in dobil 14 dni dopusta.
Tudi potem, ko nekateri že doživijo prvo krizo,
še vedno verjamejo, da lahko prenehajo in tudi
še potem, ko doživijo nekaj naslednjih kriz:
Petkrat sem krizirala 3-4 dni, dvakrat čisto z
mislijo, da bo samo še priložnostno. Pa ni tako
lahko. Ko si daš ponovno dozo, si spet tam
kjer si bil. Priložnostnega uživanja ni.
telo kot instrument
Ugotovimo lahko, da je veliko tega, kar se pove-
zuje z uživanjem drog, povezano z reakcijami
telesa. Telo postane pomemben instrument, s
katerim se meri bodisi užitek bodisi odsotnost
užitka. Kot je rekel eden od uživalcev: Človek se
navadi spremljati odzive telesa. Telo postane
pomemben instrument merjenja: telesni odzivi in
doživljanje določajo, v kateri »fazi« zadetosti je
človek, razkrivajo, kdaj popusti učinek droge, in
napovedujejo bližajočo se krizo. Eden od sogo-
vornikov je sam ugotavljal: »... ampak zebe te in
pr odvisnikih se počasi navadiš zlo dobr spremlat
ta svoja agregatna stanja - a te zebe, a te ne zebe,
a prčakuješ, da boš švicat začeu ... počas rataš
senzibiln za ta telesna znamenja.«
Uživalci merijo čas trajanja nekega občutja in
tako določijo posamezne faze v uživanju. Telesno
doživljanje jim pove, kje na loku uživanja se na-
hajajo. Kot pove dekle:
N: Ne, prvo sem bla zadeta, pol pa zdrava do
zjutr. Pol na konc sem bla pa še mejčkn bolna,
tist, da se je dal zdržat ene dve, tri ure. Tko da
bi zdržala ene 17 ur.
Kriza nastopi po tem, ko popusti učinek droge.
Začne se tako, da je človek »mejčkn bolan«. So-
govorniki so navajali, da kriza nastopi nekaj ur
(od 7 do 12) po zadnjem odmerku, odvisno od
tega, aH gre za začetne krize, aH pa človek že dalj
časa uživa heroin.
A: KoHko časa po zadnjem odmerku se poja-
vijo znaki krize?
B: Odvisno od tega koliko in koliko časa jem-
lješ. Pri meni po osmih urah.
A: Kakšni so prvi simptomi?
B: Živčnost, rahle bolečine v nogah, slabost,
potenje.
A: Koliko časa traja kriza, če ne jemlješ heroina
aH metadona vmes?
B: Prve krize so trajale tri, štiri dni. Skoraj vsa-
ka naslednja kriza je težja. Zdaj traja tudi po
en teden, da se telesno stanje popolnoma nor-
malizira.
Čas, ki preteče med zadnjim odmerkom in
prvimi znaki krize, je odvisen tudi od kvaHtete
zaužite droge (čistost pripravka) in koHčine.
B: Odvisno zdaj, koliko si navlečen. Pa ful je
od stafa odvisno. Ponavad, če nisi na meta-
donu, če si sam na heroinu, po ene 12 ih urah.
Takrat si fizično že mal u kurcu, pa psihično
tudi.
Sprva blagi telesni znaki, ki nakažejo, da uči-
nek droge popušča, se v nekaj urah stopnjujejo:
B: Najprej nastopijo: živčnost, bolečine v no-
gah, slabost, potenje. Ti znaki se stopnjujejo
tako, da je bolečina vedno večja in tudi slabost.
Pojavijo se tudi trebušni krči in driska. Po pri-
bližno 12-ih urah se pojavi bruhanje. Bolečine
iz nog preidejo na celo telo.
111
VERA GREBENC
Sogovorniki menijo, da se kriza začne najprej
na psihičnem nivoju. Ko popušča učinek droge,
se uživalec, še preden zares fizično čuti kakršne
koli težave, pripravi, zave, da potrebuje nov odme-
rek. »Najprej se začne psiha. Začne ti upadat, to
že po petih urah, šestih. Tist, da te šejkat začne,
pa da nč ne moreš, pa da zlomlen hodiš, tist traja
od 12 do 16 ur.«
Ta sogovornica pove, da nekateri niso niti do-
bro nehali s kinkanjem, ko se že začnejo ukvarjati
s svojo bližajočo se krizo:
... se zadaneš in traja ta zadetost šest do deset
ur. Odvisno tudi od tolerance človeka. Pol po
tem si normalen, uno, kao zdrav še ene par
ur, to je spet odvisno od tolerance. Spet lahko
govorimo o 4 do 6 urah. Pol se pa že začne
fizična kriza. Sam je pa ponavadi tko, da je
folk navajen, da ko mine tista zadetost, da je
že psiha tista, k »rabim še«. In pol gledaš ljudi
tam pri nas, k so v bistvu čist cool, kakšen je
še tko rahlo zadet, pa že teži, da je bolan.
Če človek ne poskrbi za nov odmerek, se po
dveh do štirih dneh razvijejo zelo burni telesni
odzivi, ki nakažejo, da se je kriza približala
vrhuncu.
B: Najslabše se počutim po treh, štirih dneh.
Takrat je telesno počutje najslabše, počutiš se
najbolj šibkega in najtežje prenašaš vse skupaj.
Kriziranje^ te vrste je ponavadi povezano s spu-
ščanjem^ ko se ljudje bodisi prostovoljno, bodisi
zaradi spleta okoliščin soočajo s procesom detoksi-
kacije - torej ko se hočejo (ali morajo) »spucati«.
A: Kdaj kriza doseže vrhunec in kakšen je?
N: Najhujš je ponavadi tretji dan. Tko nej bi
blo, čeprou men je že prvi dan ful hudo, sam
tist, da pride pa ornk, pa drugi dan. A veš, k
ta prvi dan maš še mal rezerve v telesu, pol ti
telo čist potroši in pol je men drugi dan najhujš.
A: Kakšen pa zgleda ta vrhunec krize?
N: Takrat, k je najhujš, gre vse od tebe. Bruhaš,
prebavne motnje maš, vse, vsi ti možni simpto-
mi, k sem jih naštela, so ful potencirani. Zebe
te ornk, zehaš ornk, spat ne moreš, boli te vse,
krče maš, skratka, grozn je.
Popuščanje krize lahko prepoznamo v opisih,
ki govorijo o pojenjanju burnih telesnih odzivov.
S: Pr men traja fizično kakšnih pet, šest dni.
Tist, da lahko rečeš, da te ruka. Pol še čutiš
utrujenost pa neprespanost, ker na krizi ne
moreš spat. Lahko bi rekel, da kriza tako med
tretjo in četrto nočjo dosega vrhunec.
Uživalci ponavadi tolažijo simptome krize, še
preden se je zares razvila, tako, da poskušajo
čimprej priti do novega odmerka, če pa to ni mo-
goče, si'pomagajo z drugimi sredstvi, npr. tab-
letami, alkoholom, kadijo travo in seveda z me-
tadonom.
Trava je grozna, trava te ubija. Psihično te še
petkrat bolj razfuka. Helex tablete ti ful poma-
gajo, pa pomagajo tudi ene tablete z morfijem.
Dormicum je d best, za spat, k maš krizo. Se
jih nažreš al pa pošopaš, če jih imaš v tekočini
- je še bolš, k je psiha, spet igla, pa spiš par ur
in si d best. Helex je bomba tableta. To je k
metadon, umiriš se, zaspiš. Tablete so pocen,
pa še ne moreš se jih tolk nalest k metadona.
Seveda bo posameznik ravnal v krizi različno
glede na cilj kriziranja. Če se kdo želi spustiti, bo
usmeril prizadevanja v blaženje abstinenčnih te-
žav, v minevanje časa, ki mora preteči. Ena od
sogovornic si je abstinenčne težave lajšala s po-
močjo tablet in kopelmi v toplicah (plavanje v
vroči vodi):
Čeprou jest, enkrat samo sem fizično krizo
uspela preživet, pa še to s tabletami, k me je
mama odpeljala v toplice. In to, k sem bla cel
dan v uni vroči vodi, sem plavala, tako da me
ni zebl in sem se tud utrudila, da sem ponoč
spala kakšno uro ali dve.
Drugače je, če kdo doživlja krizo, ker ne zmore
pravočasno nabaviti heroina. Razlogi so lahko
različni: nima denarja za nakup, osebni diler je
izginil, človek je v priporu in podobno. Takrat
nastopijo strategije blaženja krize, ki naj posamez-
niku omogočijo, da zdrži do naslednjega odmerka
in da zbere dovolj energije, da bo sposoben izpe-
ljati vse, kar je potrebno, da nabavi. Pomagajo si
s sredstvi, ki vsaj delno nadomestijo primanjkljaj
droge (psihofarmaki, alkohol) in lajšajo bolečine
(tablete). V obeh primerih kriziranja (spuščanje
oziroma »redna« kriza) gre večinoma za podobne
pristope, razlika je, da takrat, kadar so »bolni«,
potrebujejo predvsem sredstva, ki jih okrepijo.
112
ETNOGRAFIJA HEROINSKE KRIZE
da zberejo dovolj energije za nabavo novega od-
merka in da blažijo fizične simptome, medtem
ko pri spuščanju iščejo načine, ki jim blažijo bo-
lečine, pospešijo izločanje droge iz telesa in jim
krajšajo čas, potreben, da se telo očisti.
Pogosto si pomagajo z metadonom, ki je v sub-
kulturi znan kot sredstvo za premoščanje krize
do novega odmerka heroina.
M: V petek dobimo za dva dni metadon, dve
flaški, v soboto že preživimo, ker metadon drži
ful dolgo.
N: Dalj kot hors?
M: Ja, ne 24 ur, najmanj, ker ga skozi piješ in
ga imaš ful v sebi, tako da v soboto še gre, v
nedeljo pa kriziram. Če pa že kje kaj dobim,
pa se zadenem šele zvečer, da lahko zaspim,
čez dan že lahko kriziram. Zjutraj pa se samo
zbudiš, pa hitro na Metelkovo.
Opisi krize na prvo mesto postavijo telesno
reakcijo, čeprav ne zanemarijo, da gre v krizi tudi
za čustveno doživetje.
Temperatura ti naraste na 40 stopinj, čez pol
ure te pa že hudo zebe. Ljudje ne spijo, brcajo,
so živčni in imajo drisko. N. se je drla, od bo-
lečin pa je padla v nezavest. Če nimaš volje, ti
nič ne pomaga, niti liter vodke. Je tako, kot bi
si izpahnila roko in štiri dni ne bi šla k zdrav-
niku, poleg tega da bi še bruhala.
Poročali so o močnem potenju in kihanju. Ob
močnem in rednem uživanju se pojavi tudi bru-
hanje in izločanje:
Bruhanje dvajsetkrat na noč. Na koncu misliš,
da ti bo želodec ven pogledal, ker ni nič več v
njem. OÍ) kriziranju tudi hodiš vsake pol ure
scat. Ni ti jasno, od kje prihaja vsa ta tekočina.
Podobno je tudi s sranjem, le da te prime le
nekajkrat.
Potenje in splošna onemoglost doprinesejo
precej neprijetnemu vonju:
Pa smrdiš full dobr. Sam ne morš iti niti pod
tuš. Sam ležiš. Vse te boli pa noge full steguješ.
Kriza je proces, ki ga uživalci enačijo z bolez-
nijo, ali natančneje, sebe opisujejo kot bolne.
Tako sem imela vsaj vsak dan za šut. Tok, da
zdrava sem bila, da nisem bila bolna.
Vendar včasih dodajo pojasnilo, »da če je ne-
kdo bolan, če je v krizi, ga drugi časti«, in s tem
pojasnijo, za kakšno vrsto bolezni gre.
Nekateri jo doživljajo tudi blažje. Predvsem
je blaga v začetku kariere: Če ne veš, kako zgleda
kriza, je tko k da maš gripo. A je tko, pa prvič je
čist izi. Drug sogovornik, priča te izjave, je temu
pritrdil ter dodal, da se krize stopnjujejo:
A: Ne, ta prvič je kul..., ne, ta prvič ni ne vem
kuko zlo težko .... Sam pol, ko pa ... Jih je
vedno več... Takih. Mene je na konc tolk trgal,
k sem en teden zdržal, pol sem pa ta sedmi
dan z nogami v radiator brcal, ceu stanovanje
je blo pobruhan, teki je iz us'h luken.... mislim,
noro.
Tako dolge hude krize uživalci večinoma ne
poznajo, običajno je »ta hudo« mimo po dveh
nočeh.
Neke vrste aritmetika krize, ali bolje, aritme-
tika uživanja postane pomemben način regulira-
nja uživanja. Lahko bi rekla, da nadzorovati krizo
pomeni nadzorovati, obvladovati uživanje in de-
lovati tako, da se zadrži vpliv nad načrtovanjem
in potekom osebne kariere. Telesno doživljanje
postane pomemben dejavnik pri uživanju drog
in izkaže se, da morajo ljudje (s)poznati, kako se
odziva njihovo telo, prav zato, da lahko »stabili-
zirajo« uživanje. Pa naj gre pri tem za to, da bi
iztržili čim večji užitek pri uživanju, ali pa za to,
da izpeljejo osebne scenarije poteka življenja.
normalizacija krize
V vsakdanjem življenju zasvojenega uživalca drog
je kriza tako rekoč običajen dogodek, ali bolje,
dogodek, ki se navadno niti ne zgodi, saj ljudje
poskrbijo, da preprečijo krizo. Zasvojeni uživalci
vzamejo heroinsko krizo kot normalen del svojega
uživanja. Toda vsakdanjost krize še ne pomeni,
da bo v krizi vsak od njih ravnal na podoben način.
Zasvojenost sama po sebi še ne pomeni, da bodo
vsi uživalci drog zato, ker so zasvojeni, živeli po-
doben način življenja. Življenjski stili uživalcev
heroina se lahko med seboj močno razlikujejo in
temu ustrezno se razlikujejo tudi strategije obvla-
dovanja krize. Na življenjski stil vpliva vpetost v
113
VERA GREBENC
sceno drog, predvsem intenzivnost uživanja, dolo-
ča pa ga tudi prisotnost oziroma odsotnost po-
membnih drugih vlog v življenju posameznika. V
vsakdanjiku zasvojenih uživalcev, ki jim je vzdrže-
vanje zasvojenosti glavna življenjska preokupa-
cija, se mešajo dejavnosti, ki so povsem navadne
in podobne dejavnostim običajnega dneva mla-
dega brezposelnega človeka, in pa dejavnosti, ki
so povezane z uživajem drog, zlasti kako nabaviti
staf in dobiti denar zanj (Flaker in sod. 1999).
Brezčasnost, ki jo determinira odsotnost ritma
dela in drugih običajnih obveznosti, se prekinja
in dinamizira z aktivnostmi, ki so neposredno po-
vezane s sceno in uživanjem. Drogo je treba naba-
viti »deloma zaradi njenega neposrednega učinka,
deloma zaradi navdušenja oz. strasti zanjo, v fazi
zasvojenosti pa zaradi anticipacije krize in nuje«
(Flaker in sod. 1999: 364). Toda vsakdanjik zasvo-
jenega uživalca, ki je redno zaposlen, ima službo
in s tem tudi stalen vir dohodka, se bo v marsičem
razlikoval od vsakdanjika mladega uživalca, ki je
izključen iz sveta šole in dela ter preživi večino
dneva na ulici. S tem se bosta razlikovala stila živ-
ljenja teh dveh ljudi. To razliko razkrivajo tudi
taktike obvladovanja krize. Na dveh skrajnih polih
bi lahko tako srečali uživalce, ki jih kriza nikoli
ne zateče nepripravljene, medtem ko so se tisti
na drugi strani popolnoma prepustili fatalizmu
in se resignirano prepustili toku dogodkov.
nadzorovanje uživanja
Nekaj sogovornikov je poudarilo, da redni užival-
ci, ki imajo za sabo že nekaj izkušenj z uživanjem
drog in si prizadevajo, da bi se njihovo življenje
ne vrtelo le okoli uživanja drog, ampak hočejo
biti dejavni tudi v drugih kontekstih življenja, sča-
soma obvladajo, kako preživeti. Temu prilagodijo
način uživanja. Glede na to, da redno uživajo dro-
go, je njihova pozornost usmerjena predvsem v
nadzorovanje uživanja.
Potem ko se je razvila zasvojenost, postane po-
membno, kako posameznik uravnava ravnovesje
med zadetostjo in popuščanjem učinka. Poskrbeti
želi, da se kriza ne bi premočno razvila, torej delu-
je v smeri preprečevanja krize, hkrati pa vendarle
želi iz droge iztržiti tudi užitek. Na prvem mestu
skrbnega uživanja je, da človek vedno poskrbi za
rezervo in je vnaprej pripravljen, bodisi v obliki
naslednjega odmerka, bodisi v obliki prve pomoči
(tablete, metadon):
Mislm, veš kako. Ti, k si enkrat na temu, k si
džanki, ne, k samo še vzdržuješ stanje, si nikol
ne privoščiš, da si doma brez vsega, ne če
nimaš keša za šus, si pa metadon kupiš, al pa
Tramal, samo Tramal je kurac, al pa kerekol
druge tablete.
Eden od sogovornikov, starejši uživalec, tudi
dobro situiran, je bil, kar se »rezerve« tiče, zelo
uspešen. Drogo je nabavljal v velikih količinah,
pri čemer je bil zelo vesten pri porabi in ni preti-
raval. On sam je imel skoraj vedno dovolj časa, da
je heroin vzel v miru in čisto. Zato, da je vzel heroin,
si je vedno načrtoval dovolj časa.
Če pa je posameznik vpet v mreže vlog, ki ga
povezujejo z neuživalskim okoljem, si bo prizade-
val, da navzven ne bo prihajalo do prehudega kon-
flikta zaradi uživanja, pa tudi, da bo zadovoljivo
opravljal svoje vloge:
Ampak če pa en normaln lajf furaš, če morš
hodit v službo, pa ni šans. K teb je pol tko, k si
ti enkrat odvisen, teb se cel lajf samo okol bor-
sa vrti, k ti kupš, takoj začneš razmišljat, kje
bom pa zdej keš dubu, da bom na novo kupu.
Če nimaš keša, ne. Če pa maš keš, pa zmeri
gledaš, da maš zjutri za en šus inpl lohk cel
dan funkcioniraš, tokom dneva si že enkrat
zrihtaš. Zmerom maš pa, vsaj jest mam zmeri
tablete doma, k si ne morem prviščit. To je
štala, ne. K včas pa pride, recmo, zdej je kriza
u Lublan s stafom, se lohk zgodi, da par diler-
jev nima in kva boš. Grozn, to ne prvoščm
nikomur.
To pa se ne posreči tistemu, ki se mu je življe-
nje preveč opustošilo in mu ne ostane veliko ma-
nevrskega prostora za načrtovanje dogodkov, po-
vezanih s prihodnostjo.
Nobenega džankija ne boš najdu, da bi bil ne-
pripravljen, mislm, razen tist, k je razfukan že
čist.
Različne stile uživanja drog lahko sicer prepo-
znamo glede na prizadevanja uživalcev, kako
ravnati s krizo, zlasti, kaj vse vložiti v to, da kriza
ne bi bistveno vplivala na potek dneva, pa tudi
glede na prizadevanja po ohranitvi ali pridobitvi
zaželenih socialnih vlog. Vendar moramo imeti
pri tem v mislih, da uspešno reguliranje krize ni
samo rezultat individualnega prizadevanja, ampak
114
ETNOGRAFIJA HEROINSKE KRIZE
je tudi rezultat okoliščin, situacij, v katerih se člo-
vek znajde. Dober iztek ni vedno odvisen od rav-
nanj posameznika. Ljudje si lahko kljub uživanju
drog prizadevajo ohranjati »normalen« potek živ-
ljenja, toda družbeni kontekst, v katerem so droge
prepovedane, narekuje vrsto situacij, ki jih mora
uživalec predvideti ali preprečiti, da ga uživanje
ne bo oviralo pri organiziranju rednih dnevnih
aktivnosti. V okolju, kjer se uživanje (formalno
ali neformalno) sankcionira, mora uživalec vse,
kar je povezano z uživanjem, tudi krizo in taktike
obvadovanja krize, preobleči v nevpadljivo pre-
obleko.
maskiranje
Zdi se, kot da poteka vsakdanje življenje uživalca
na različnih vzporednicah. Uživalec išče načine,
kako zagotoviti »normalno« zunanjo podobo do-
gajanja. Starši, partnerji, drugi ljudje naj bi verjeli,
da se nič posebnega ne dogaja. Gre za to, da po-
skuša uživalec zagotoviti nevmešavanje ostalih v
njegovo organiziranje vsakdanjika, zato pripravi
uradni in neuradni scenarij. Ali, kot pove dekle, v
njeni sobi se je odvijal uradni del, medtem ko je v
omari potekal neuradni:
Tudi po eno uro se zajebavaš, da se zadaneš.
Jaz sem se doma v omari, ker je mami potem,
ko je zvedela, da se ga v sobi prbijam, hodila
vsake petnajst minut v sobo. Se je naredilo,
da sem ravno našla žilo, ko je mami noter pri-
šla, potem sem potegnila gun ven in jo napo-
dila. Včasih sem si kar malo v mišico spustila,
ko nisem našla žile, ampak to moraš čisto po-
časi, da te ne boli. Učinek je tak, da te pozdravi
toliko, da nimaš krize.
Če pomislimo, da je želelo dekle potolažiti
krizo, obenem pa ves čas vzpostavljati »dialog« z
mamo, potem je morala najverjetneje tudi krizo
interpretirati kot del običajnega scenarija oziroma
poskrbeti, da potolaži krizo vsaj toliko, da bo
normalno funkcionirala (se zadeti v mišico).
Uživalec lahko vpokliče vrsto ravnanj, ki ma-
skirajo uživanje. Tako kot vse v zvezi z uživanjem,
je treba tudi krizo preobleči v kontekst, ki ga lahko
okolica sprejme - imam gripo, potrebujem bolniš-
ko: Sm sou k zdravniku, pa mije dal 14 dni bolniške.
Tako maskiranje krize mora uživalec izvesti v
vseh okoljih, kjer je nevarno, da bo razkrito uži-
vanje sankcionirano oziroma da bo zaradi tega
izgubil pomembne socialne vloge. Kot uslužbe-
nec, dijak, starš ... moraš v želji po ohranjanju teh
socialnih statusov poskrbeti, da te kriza ne bo
zatekla nepripravljenega. Zadeti se je treba pred
službo, v odmoru, izven pogleda nepoklicanih.
Nekaterim pa vendarle uspe tak dvojni sce-
narij:
Do sedaj nisem imel nobenih pizdarij z zako-
nom, sedaj pa si tega niti ne morem privoščiti,
ker bi rad obdržal službo. Z leti se naučiš kon-
zumirat, ni več tako brezglavo in tudi kriza ni
tako huda in lažje znaš v krizi odreagirat, greš
k prijatelju ali pa si metadon prej obvladaš, ali
pa je s tabo nekaj narobe.
Pri tem je obvladovanje krize bistvenega po-
mena. Uživalec, ki je povsem vezan na ilegalni
trg z drogo, mora poskrbeti, da ima pri sebi po-
treben odmerek in vsaj nekaj blažil krize, ki po-
magajo prebroditi čas (ilegalni metadon, tablete).
Nekateri se sčasoma odločijo, da se vključijo v
metadonsko obravnavo, kar jih razbremeni nabav-
ljanja dnevnega odmerka. Tisti, ki se poleg meta-
dona še zadevajo, uporabljajo metadon kot nevtra-
Hzator krize, pridobljeni vmesni čas pa porabijo
za dejavnosti, povezane z nabavljanjem drog. V
zvezi z metadonom obstaja vrsta individualnih
teorij, povezanih z osebnimi željami uživalcev -
od tega, da metadona ne marajo, ker se ga nav-
lečeš še bolj kot heroina in je metadonska kriza
težja in daljša od heroinske, do tega, da bi nekateri
radi nižje doze, da se lahko potem zadevajo, drugi
pa višje doze, da se ne bi bilo treba še zadevati.
Nekateri so zadovoljni, kakor je. Večina pa kritizi-
ra dejstvo, da morajo po dnevni odmerek vsak
dan sproti, kar je za zaposlene in šolajoče zelo
naporno, in hkrati tako dinamiko razumejo kot
nadaljevanje odnosa diler-uživalec, le da v tem
kontekstu vlogo dilerja po njihovem prevzamejo
medicinske sestre.
nestabilnost ilegalnega trga
Problem pri zagotavljanju rezerve je povezan zla-
sti z nestabilnostjo ilegalnega trga. Trg ni stalen,
kvaliteta in cena nenadzorovano nihata, lahko se
tudi zgodi, da se pretrgajo običajni kanali nabavlja-
nja (zaprejo dilerja). Vprašanje rezervnih poti
(nadomeščanje z alkoholom, tabletami, drugimi
115
VERA GREBENC
drogami, metadonom na recept) je vedno aktual-
na zadeva.
Nenehno ponavljajoč se cikel nabava-uživanje
poganja strah pred krizo aH dejanska fizična od-
visnost. Kriza postane razlog, da naenkrat ni več
časa za nič drugega kot iskanje droge (moram do
droge, sicer bom bolan, če bom bolan, ne bom
sposoben funkcionirati, če ne bom mogel funk-
cionirati ...). Ne uživa več, da bi bil zadet, ampak,
da ne bi kriziral: Ko začneš čutiti znake krize, se
moraš hitro znajti, ker se ti lahko zgodi, da zaradi
krčev, bolečin ...ne moreš po heroin, pa lahko imaš
denar v rokah.
Zasvojeni uživalec dnevno porabi precej de-
narja za drogo. Nekateri menijo, da tega denarja
ni nikoli dovolj:
B: A veš, noben ni tolk bogat, da bi lahko ceu
življenje ..., a veš, kolk gre dnarja. Recimo za
dva grama na dan mor'š dat 20 jurjev na dan.
Zasvojenost je zato težje regulirati tistim, ki
nimajo zanesljivih finančnih virov. Poleg tega je
treba imeti tudi varen prostor za shranjevanje (ne
le droge, tudi pribora), kar je nekomu, ki živi v
skupnem gospodinjstvu z ljudmi, ki ne vedo za
uživanje oziroma ne smejo izvedeti zanj, težko.
Posedovati večjo količino je nevarno tudi zato,
ker bi bila v primeru policijske intervencije večja
količina indie, da je posameznik trgoval z drogo
(kar je kaznivo). Zato postane razumljivo, zakaj
uživalci »poskrbijo« za sosledje dogodkov, ki bodo
zagotoviU možnost nabavljanja. Zato se je treba
dnevno pojavljati na sceni in se gibati v tistih pro-
storih, ki bodo omogočali zadevanje in zadetost.
prostor uživanja
Čep rav običajno povezujemo vprašanje krize s
pomanjkanjem droge oziroma denarja zanjo, se
izkaže, da ima prav tako pomembno mesto v kon-
tekstu krize pomanjkanje prostora, kjer bi se dro-
go lahko užilo. Kriza je torej tudi s prostorom za
uživanje. Če kajenje droge ni mogoče na javnem
mestu zaradi vonja, kot ugotovi sogovornik {Pri
mamilih, ki ob zaužitju proizvajajo različne vonja-
ve, se je seveda treba izogibati javnih mest. Zato se
takšna mamila v glavnem uživajo doma ali na pro-
stem, kjer te neuživalci ne motijo), pa intravenozno
uživanje heroina zahteva prostor, kjer bo mogoče
izpeljati ves postopek. Lastno stanovanje daje to
zasebnost, hkrati je miren prostor vrednota tudi
zato, ker omogoča uživanje v drogi. Najbolje je,
če uživaš stvar doma ali pri prijatelju, saj imaš mir
in si lahko malo oddahneš in nimaš strahov, da bi
te kdo kje zalotil. To seveda zmeraj ni možno.
Pa tudi doma je treba uživanje največkrat skri-
vati: Nekaj jih je doma pri starših, nekaj jih je poro-
čenih in njihovi zakonci ne vedo za to, večina pa
jih ima svoje stanovanje, a ga le s težavo plačujejo.
Nekateri imajo krizo in so pri prijateljih ..., tako
da bi bilo značilno, da živijo v določenem delu
mesta, pa ne. Pač vsak se znajde po svoje.
Včasih dovolijo uporabo svojega stanovanja za
uživanje tudi nekateri dilerji, sicer pa pride do
uživanja kjer koli: Trda droga pa se zaužije na pr-
vem mestu, kjer je to mogoče. Zato so stanovanja
manjših dilerjev prvi cilj vsakega zasvojenca, ki bi
po nakupu rad čimprej zaužil mamilo. Če pa ti to
ne uspe, pač poiščeš prvi kraj, ki ti zaužitev omogo-
či. Ponavadi je to kar v avtu, toaletni prostori ben-
cinskih črpalk ali kakšnega lokala, tudi dom, nara-
va in v službi pridejo v poštev - povsod.
Droga se uživa vsepovsod, to je odvisno od krize
in od situacije. Na odločitev, kje bo kdo vzel drogo,
ne vpliva le želja po hitrem zaužitju aH po poto-
lažitvi krize, narekujejo jo tudi okoliščine, pove-
zane z družbenim obsojanjem uživanja. Zato se
za uživanje drog išče skrite prostore, mesta, ki so
odmaknjena očem javnosti (kleti, zapuščene stav-
be), oziroma, so ti prostori javni tako zelo (npr.
avtobusna postaja), da z vnaprej strukturiranimi
pomeni, ki jih imajo, uživalcu omogočijo, da
prikrije uživanje in se izogne javnemu zgražanju.
Uživanje se torej zgodi na prvem mestu, ki zago-
tavlja vsaj nekaj intimnosti. In naglice pri uživanju
ne narekuje vedno le kriza, nuja po drogi, uživalec
lahko želi odmerek vzeti čimprej tudi zato, da ga
ne bo zalotila policija, da ga ne bi videH sošolci
ipd.
kriza kot situacija tveganja
Kriza je situacija, v kateri uživalci hitreje spregle-
dajo tveganje aH celo zavestno tvegajo. Koliko in
kdaj bo posameznik tvegal, je odvisno od poti, ki
jih ima na razpolago, da se tveganju izogne. Kriza
je zagotovo situacija, ki zoži repertoar ugodnejših
iztekov. Ljudje v krizi so lahko manj pazljivi, v
odnosih z drugimi pristajajo na zase manj ugodne
ali celo škodljive dogovore. Kot osebe v krizi so
zagotovo v manj ugodnem položaju, ko gre za
116
ETNOGRAFIJA HEROINSKE KRIZE
sklepanje »pogodbenih odnosov« z drugimi (npr.
kupiti morajo slabšo drogo, sprejeti nižje plačilo
za opravljeno delo). Lahko so žrtve izsiljevanj,
prevar in zlorab.
Krizo lahko razumemo tudi kot točko, v kateri
se lahko zgodijo prehodi/zdrsi v karieri. Prva kri-
za je lahko, kot že rečeno, točka prehoda iz rekrea-
tivnega v redno vsakodnevno uživanje. Redno uži-
vanje pa pomeni, da je treba naenkrat preskrbeti
več droge, kar pomeni, da se potroši več denarja.
Sčasoma se pogosteje dogaja, da ni ustreznega
odmerka pri roki, oglašajo se prvi znaki krize.
Če je šlo za uživalca, ki je dorgo snifal ali kadil,
bo pogosta strategija, kako zmanjšati stroške in
ohraniti ali celo povečati užitek, prehod na intra-
venozno uživanje drog:
B: Tko, če te kdo vpraša, zakaj se ga počiš, pa
zakaj... Sej jest ne uživam več. Jest sem uživu
en mesec, pol je blo pa konc. Mislm, uživou
sem tri leta, k sem ga snifu, ampak tist je blo
tko, nedeljsko, drugač pa, odkar sem na igli,
en mesec sem uživu, pol pa sam še vzdržuješ
stanje. Ampak ta filing, k se ga zadaneš ta pr-
vič, je božanski.
Kriza je situacija, ki lahko spodbudi prehod
na iglo, kar je precej bolj tvegan način jemanja
droge. Intravenozni način uporabe droge pomeni
veliko večjo izpostavljenost različnim nesrečam,
ki se lahko pripetijo pri uživanju, med temi so:
nevarnost okužbe, poškodbe, premočan odmerek
(overdovz).
Včasih tveganje spodbudi ravnanje okolja.
Tako kot v primeru, ko v lekarni niso hoteli izdati
sterilne igle: V lekarnah so bili neprijazni. Zvečer
ti sploh niso dali. Pa tudi če ti je zmanjkal tolar,
nisi dobil. Ta uživalec se je moral potem znajti po
svoje in velika verjetnost je, da se je odločil za
souporabo pribora. Nevarna pa ni samo soupo-
raba pribora, tako je tudi na primer z uporabo
rabljenih filtrov (nevarnost okužbe). V tej skupini
niso le vsi uporabljali isti filter, ampak so filtre
ponovno prekuhavali, če niso uspeli nabaviti he-
roina: Uporaba iste vate, da prefiltrirajo umazane
delce. Vatke so shranjevali in ko je bila kriza, so
skušali iz vatk vsaj še kaj iztisnit.
Glede na ravnanja in vedenja v krizi, predvsem
v povezavi z načinom uživanja, lahko razlikujem
dva skrajna tipa uživanja: previdno in neprevidno,
ki pa lahko prav zaradi okoliščin (ugodnih ali ne-
ugodnih) postaneta svoje nasprotje. Značilnostim
previdnega tipa uživanja bi lahko pripisali, da ima
uživalec pribor vedno pri sebi, vnaprej računa na
možnost, da bo do uživanja prišlo, in si tudi vna-
prej zagotovi vse potrebno za uživanje (od pribo-
ra, prostora, odmerka, časa za uživanje). Nepre-
vidno uživanje je seveda nasprotje prejšnjega,
uživanje je trenutno, pri uživanju se zavestno ali
nezavedno tvega. Oba tipa sta lahko povezana s
stilom življenja, ni pa nujno. Lahko gre za brez-
domnega uživalca, ki težko predvidi potek na-
slednjega dne, toda vedno pazi, da ima pri sebi
sterilni pribor in zalogo za hude čase. V vsak-
danjih situacijah najbrž ni »čistih« tipov, ampak
se vedenje porazdeli med obema poloma. Kako
se bo posameznik v situaciji obnašal, je odvisno
tako od osebne odločitve (ozaveščenosti, znanja
o tveganjih) kot od spleta okoliščin (npr. trenutka,
ko nabavi drogo, odsotnosti storitev nizkega praga
ipd.).
škoda zaradi tveganj
kot rezultat pomanjkanja
Tveganje v krizi je povezano zlasti s pomanjka-
njem (droge, pribora, prostora, denarja, znanja,
ustreznih storitev, družbene moči). Uživalci ugo-
tavljajo, da kriza spodbudi k večjemu tveganju.
Tvegajo lahko pri pridobivanju sredstev za nakup
heroina (vstop v nelegalne načine pridobivanja
denarja, npr. kraja, prostitucija, dilanje), pri na-
bavljanju droge (neznan diler, slabša kvaliteta dro-
ge, z več nevarnimi primesmi), pri uživanju droge
(injicira namesto kadi, uporabi rabljen pribor,
zadene se v neustreznem prostoru). Posameznik
pa tvega tudi, da zaradi krize ogrozi svoje pozitiv-
ne socialne statuse (neupravičeno izostane z dela,
kinka v šoli, je manj delovno uspešen, uspešna).
Škoda, ki jo utrpi, je torej povezana s pravno-for-
malnimi (kaznovanost, neurejeni osebni doku-
menti, izguba pravic v zdravstvenem in socialnem
zavarovanju), zdravstvenimi (okužbe, poškodbe,
overdovz) in socialnimi (brezposelnost, brezdom-
stvo, okrnjena socialna mreža) posledicami tve-
ganj. Ker so uživalci drog družbeno marginalizi-
rana skupina, imajo zato pri obvladovanju tveganj
veliko manj izbire in morajo iskati vire zlasti zno-
traj individualnih resursov (s čimer se še bolj pri-
kriva/odriva družbena odgovornost, ko gre za
vprašanja uživanja). Iskanje odgovorov bi torej
vodilo v smer večanja možnosti. Vendar pa je delo-
vanje na individualnem ozaveščanju premalo.
117
VERA GREBENC
ljudem je treba dati »materialno bazo« (Flaker
2002), da lahko delujejo. Dober primer najdemo
na Nizozemskem, kjer so že pred leti vpeljali
projekt basic box - osebni pribor za uživanje drog,
spravljen v posebnem plastičnem etuiju. Ta akcija
ni opozarjala le na skrb do lastnega zdravja, pač
pa je tudi ozaveščala v smeri kontroliranja, obvla-
dovanja uživanja. Slo je za zavest o »kulturi«
uživanja.
kriza kot moment, ko je
smiselno skupnostno delo
Kriza je zagotovo trenutek, ko je posameznik bolj
dovzeten za različna tveganja, povezana z uživa-
njem drog. Zato je zanimiva kot situacija, ob kateri
lahko razmisUmo o mogočih, zlasti pa stvarnih
ravnanj, če imamo v mislih, kaj lahko ponudi
socialno delo.
Načini, kako ljudje, ki uživajo droge, obvladu-
jejo krizo, so povezani s stilom uživanja, z izkuš-
njami, ki jih imajo, z materialnimi možnostmi, z
vlogami, kijih imajo v vsakdanjem življenju. Zlasti
pa se izkaže, da lahko kljub temu, da se kriza nav-
zven manifestira predvsem kot individualno, v
prvi vrsti telesno doživljanje, v ozadju krize pre-
poznamo družbene in socialne dejavnike, ki nare-
kujejo dinamiko krize. S tem mislim najprej na
prepoved uživanja drog, zaradi česar je poleg sa-
mih substanc prepovedano ne le znanje o drogah,
ki bi omogočalo ljudem, da droge kontrolirajo in
nadzorujejo lastno uporabo, ampak je vzpostav-
ljen tudi moratorij na »normalizacijo« javnega
kaznovanja uživalcev s socialnim izključevanjem.
Gre za to, da npr. izključitev iz šole, prekinitev
zaposhtve, zavrnitev prošnje npr. za denarno po-
moč, pa tudi zmerjanje na ulici, poniževanje npr.
v lekarni, ko kupujejo igle, postanejo legitimni
mehanizmi družbenega izključevanja uživalcev,
še več, postanejo pričakovan, nujen odgovor.
Prvi korak pri iskanju odgovorov, ki jih lahko
da socialno delo, je, da spoznamo, kako je kriza
vpeta v vsakdanjik uživalcev drog. Analiza krize
pokaže tri točke, ki so zanimive v smislu skupnost-
ne intervencije (gl. tabelo).
V krizi je človek sam, ker pa je tudi kolektivna
izkušnja (preti vsem zasvojenim uživalcem), je mo-
goče razmišljati o intervencijah, ki bi se odvijale
individualno in skupinsko. Med predlogi za inter-
vencije, poleg klasičnih, ki jih ponuja pristop zmanj-
ševanja škode (varnejše uživanje drog, drop-in,
terensko delo, vrstniško svetovanje), predlagam
tudi spodbujanje samoorganiziranosti uživalcev,
saj na tak način okrepijo že obstoječe oblike samo-
pomoči, ki so žive v subkulturi uživanja. Poleg
znanih blažil krize, ki jih poznajo skoraj vsi užival-
ci, ki so dovolj dolgo na sceni, med njimi obstaja
tudi določena stopnja solidarnosti v krizi. Dru-
gemu pomagajo, če imajo za sebe dovolj droge,
če so sami v dobri koži, če jim je človek bhzu.
Izkušeni uživalci menijo, da kriza skorajda ne
more presenetiti izkušenega uživalca. V večjih te-
žavah so ljudje, ki svojega uživanja ne zmorejo
Tabela Možne intervencije v krizi
KRITIČNE TOČKE KRIZE INTERVENCIJE
slabo telesno počutje • blažila krize na recept (tudi če ni zdravstvenega zavarovanja)
•	• krizni tim (skupina uživalcev, ki pomagajo nabaviti drogo komu, ki je sam
preveč v krizi - uslugo vrne na način, o katerem se dogovorijo vnaprej)
•	heroin na recept
pomanjkanje denarja • omogočiti enostavne poti zaslužka {top job: prideš, delaš, dobiš zaslužek)
•	sindikat/organizacija uživalcev, ki bi zastopala pravice uživalcev,
•	dnevni centri, drop-in (topla hrana, možnost uporabe kopalnice, pralnice)
•denar
tvegano uživanje »varne sobe za injiciranje
•	nadzorovani dilerski naslovi (kontrola kvalitete in cene droge) - lahko jih
nadzoruje organizacija uživalcev drog
•	učenje varnejšega uživanja drog
•učenje o kontroliranem uživanju drog (kako obvladati drogo), podobno
kot se »učimo kultiviranega pitja alkohola«
•	spodbujanje, da ljudje ne prestopijo na intravenozno uživanje
118
ETNOGRAFIJA HEROINSKE KRIZE
kontrolirati, ki so v slabem socialnem položaju,
ki se resignirano prepuščajo toku dogodkov. V
teh primerih bi bilo smiselno organizirati »krizne
time«, ki bi kot intervencijske skupine pomagale
v kritičnih situacijah. Zanimivo bi bilo razmisliti
o pravilih delovanja takega tima. Zagotovo bi mo-
ral človek nekako povrniti pomoč v krizi, ko bi se
»pozdravil«, saj bi sicer tako pomoč le izkoriščal.
En način bi lahko bil, da mora tisti, ki so mu po-
magali, vložiti nekaj v fond za krizo (v obliki zava-
rovalnine), druga možnost bi bila, da opravi do-
ločeno uslugo (npr. en dan kuha kavo v centru
drop-in, pripravi predavanje o varnejšm zadevanju
in podobno). Tak krizni tim bi zahteval precej
angažiranja samih uživalcev, zahteval bi popolno
organizacijsko strukturo. Če pomislimo na razme-
re, ki so trenutno aktualne pri nas, obstajajo real-
ne možnosti za tak tim, ki bi bil lahko dejaven pod
okriljem organizacij, ki že delujejo na nizkopraž-
nem področju.
V krizi je človek bolj dovzeten za razna tve-
ganja in nepazljiv, ker hiti. Dostopnost informacij
o varnejšem uživanju drog bi morala biti zagotov-
ljena vsem uživalcem. Zlasti začetnikom, ki so po
navadi mladi ljudje in ne iščejo stika s službami.
Mogoč pristop je vrstniško svetovanje. Če človek
doživlja hudo krizo in se nahaja v izredno težki
socialni situaciji, bi moral imeti npr. terenski de-
lavec kot sodelavec skupnostnega projekta diskre-
cijsko pravico dati uživalcu tudi denar za nakup
droge, če se to v tistem trenutku izkaže kot edina
učinkovita in nujna pomoč.
Finančno obubožanje, ki je posledica velikega
trošenja imetja zaradi uživanja drog, je glavni raz-
log, da ljudje, ki nimajo sredstev, da bi si pravo-
časno priskrbeli nujni odmerek, vstopajo v nele-
galne in nezaželene oblike pridobivanja dohodka.
Tako gre večino časa za priložnostne in tudi nele-
galne posle, s katerimi pokrivajo predvsem sprot-
ne potrebe, le redko pa se jim posreči na tak način
zagotoviti reden vir sredstev, kar bi omogočalo
bolj kontrolirano uživanje in s tem tudi možnost,
da bi se posameznik vključil tudi v opravila, ki
niso vezana na sceno in uživanje.
Nezanemarljiva okoliščina, ki še otežuje ure-
janje zaposlitev, tudi začasnih, je ta, da uživalci,
ki so brez sredstev, navadno nimajo-urejenih do-
kumentov, so brez stalnega bivališča, nimajo zdrav-
stvenega zavarovanja. Če bi želeli najti načine,
da bi prišli do hitrega zaslužka na legalen način,
bi bilo treba na poseben način urediti njihov sta-
tus, ki bi omogočal, da delajo tudi brez papirjev,
mogoče nekaj ur na dan, glede na njihove trenut-
ne potrebe in zmožnosti. Tak servis, ki bi ponujal
te vrste storitve, bi moral biti zelo prilagodljiv,
pokrival naj bi storitve, ki jih lahko v primeru
odpovedi opravi tudi kdo drug, npr. lepljenje pla-
katov, urejanje zelenic, pleskanje, čiščenje in
podobno. Hkrati bi iskal tudi vrste dela, ki uživalce
veselijo in se skladajo v njihovo organizacijo dneva
(npr. fant, ki si je želel, da bi bil didžej). Zadetost
in kriza sta tista intervala uživanja drog, ki precej
zmanjšata sposobnosti za delo. Posameznik bi mo-
ral zato imeti podporo v poskusih in želji, da to
dvoje regulira, ker želi participirati v svetu dela.
Skupnostni projekt je lahko usmerjen na eni
strani v promocijo varnejšega uživanja drog, na
drugi strani pa lahko deluje zlasti v smeri ohran-
janja ali vzpostavljanja tistih vlog, ki ljudem, ki
droge uživajo, omogočajo produktivno sodelo-
vanje v skupnosti. Na tak način uživalci ostanejo
v skupnosti (npr. zaposlitveni servisi, klubi) in
skupnosti pripadajo. Droga je sicer pomemben
del njihovih življenj, toda pomembne (p)ostanejo
tudi druge zadolžitve, obveznosti, pravice, ki jih
življenje v skupnosti predstavlja.
119
vera grebenc
OPOMBE
' Etnografski viri: relevantne izjave iz intervjujev, opravljenih za potrebe raziskave Podobe heroina v
Sloveniji (Flaker in sodelavci 2000), drugi intervjuji in zapisi pogovorov, ki smo jih z uživalci heroina
opravili študentke in študenti VŠSD in sama avtorica prispevka.
^ Medicinske razlage upoštevajo, da je presnova nekaterih ljudi hitrejša, zato se prisotnost heroina v
telesu hitreje razpolovi in s tem se tudi pospeši doživljanje abstinenčnih simptomov (A. KasteHc, na
usposabljanju za terenske delavce).
^ Pridružili bi jim lahko tudi trditve nekaterih uživalcev, ki pravijo, da so s heroinom prvič začutili, da
»se dobro počutijo v svoji koži«. Tudi nekateri drugi viri (Lalič, Nazor 1997) govorijo, da lahko
začetek uživanja povežemo z nekakšno psihično navlečenost/navezavo na heroin.
Obstajajo tudi primeri, ko so posamezniki po krajši epizodi intenzivnega uživanja dejansko prenehali
uživati. Flaker navaja primer fantov, ki so jemali drogo čez poletje, v jeseni pa so prenehaU, ker so se
začeli treningi nogometa.
^ Kriziranje = preživljanje krize.
^ Spustiti se (spucati se) v žargonu uživalcev pomeni detoksikacijo.
LITERATURA
Flaker, V. (1995), Skupinska dinamična in institucionalna protislovja prostovoljnega dela: Procesi
dezinstitucionalizacije služb duševnega zdravja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede
(doktorska dizertacija).
- (2002), Živeti s heroinom II: K zmanjševanju škode. Ljubljana: Založba /* cf.
Flaker, V., Grebenc, V. (2002), Skupnostni pristop k zmanjševanju škode povezane z uživanjem drog:
Priročnik za delo skupnostnih projektov. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Flaker, V, in sod. (1999), Podobe uživanja heroina v Sloveniji z vidika zmanjševanja škode: Preli-
minarno poročilo o raziskavi. Socialno delo 38, 4—6: 341—395.
Grebenc, V. (2002), Heroinska kriza kot fenomen pri uživanju drog. Neobjavljeno (Raziskovalno
poročilo).
Lalič, D., Nazor, M. (1997), Narkomani: Smrtopisi. Zagreb: Alinea
Mesec, B. (1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
Pearson, G., Gilman, M., McIver, S. (1987), Young People and Heroin. Aldershot: Gower.
Stimson, g. v, Fitch, c., Rhodes, t. (ur.) (1998), The Rapid Assessment and Response Guide on
Injecting Drug Use. Ženeva: WHO, Program on Substance Abuse.
120
Dušica Grgič, Mirjam Bartol-Polončič, Gordana Cižman
PRIMER VODENJA DRUŽINE
PO PROGRAMU PSIHOSOCIALNE POMOČI
Predstavitve socialno varstvene storitve pomoči
družini za dom (PDzD) smo se lotili predvsem
zato, ker je bilo že večkrat ugotovljeno, da centri
za socialno delo nimamo enotne prakse dela na
tem področju in je to, kako se bomo lotili izvajanja
storitve, prepuščeno bolj ali manj možnostim, ki
jih imajo posamezni centri. V pričujočem pris-
pevku predstavljamo izvajanje storitve na Centru
za socialno delo Ljubljana Moste Polje. Storitev
PDzD smo prvič začeli izvajati leta 1997; od takrat
do danes se je model dela vedno bolj bistril in
funkcionalno kristaliziral. V veliko pomoč nam
je bila tudi publikacija Evaluacija socialno var-
stvene storitve pomoč družini za dom in programov
psihosocialne pomoči družini v Centrih za socialno
delo, ki jo je objavila Skupnost centrov za socialno
delo in kjer so zbrane izkušnje pri izvajanju te
storitve na področju celotne Slovenije.
Pomoč družini za dom obsega strokovno sveto-
vanje in pomoč pri urejanju odnosov med družin-
skimi člani in pri skrbi za otroke in usposabljanje
družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem
življenju. V nasprotju z osebno pomočjo gre pri
tem programu za preusmeritev od posameznika
na sistem, pri čemer je dejavnost usmerjena k so-
cialnemu učenju. Gre torej za pomoč nefunkcio-
nalnim družinam, pomoč družini kot celoti, ta pa
je usmerjena k reševanju konkretnih problemov
družine. Psihosocialna pomoč se praviloma izvaja
v družini, na njenem domu, izvaja se kontinuirano
po časovno določenem programu in je časovno
omejena. Po potrebi se lahko proces pomoči dru-
žini podaljša, vendar je treba vedno izhajati iz
novega dogovora, ki je sestavni del vključevanja
v delo z družino.
Pravilnik o standardih in normativih določa:
• da so upravičenci do storitve posamezniki
in družine, ko stiske in težave izhajajo iz neure-
jenih odnosov v družini, ko družina išče strokovno
svetovanje in pomoč pri skrbi za otroke in ko dru-
žina potrebuje trajnejšo podporo in vodenje,
•	da je pogoj za uporabo storitve motiviranost
družine in sprejem dogovora o sodelovanju,
•	da postopek storitve poteka po petih zapo-
rednih delih,
•	da postopek do tretjega dela obsega 10 ur
pogovorov, nadaljnja srečanja povprečno devet-
deset minut na mesec ali povprečno 60 minut na
teden ter da obsega prvi cikel pripravo in 10 sre-
čanj ali 40 ur, vsak naslednji pa 30 ur,
•	da se storitev izvaja timsko po principih
skupinskega dela z družino,
•	da izvajata storitev dva izvajalca (strokovni
delavec in soizvajalec),
•	da morata biti izvajalca vključena v super-
vizijo,
•	da se o izvajanju vodi dokumentacija,
•	da mora strokovni delavec opraviti na leto
50 storitev, soizvajalec pa 60,
•	da se izvajanje storitve organizira po merilu
en vodja in en soizvajalec na 10.000 družin.
Pravilnik o standardih in normativih navajamo
predvsem zato, ker ugotavljamo, da je v nekaterih
opredelitvah pomanjkljiv ali neustrezen. V praksi
je bilo že večkrat ugotovljeno, da je treba pomoč
ponuditi tudi tistim družinam, ki je ne iščejo same
in imajo po večini verjetno hujše probleme. Na
take družine nas opozorijo iz okolja, v katerem
družina živi. Sem sodijo tudi družine, s pomočjo
katerih se izognemo izločitvi otrok iz družine. Gre
tudi za družine, pri katerih je bil vpeljan postopek
zaradi ogrožanja oziroma zanemarjanja otroka.
Začetna pričakovanja do teh družin so nižja, pred-
vsem glede začetne motiviranosti, vsekakor pa to
ne izključuje sklenitve dogovora o sodelovanju.
Merila pri presoji vključitve družine v program
so:
•	vrsta težav in problemov, ki jih ima družina
121
DUŠICA GRGIČ, MIRIAM BARTOL-POLONČIČ, GORDANA ČIŽMAN
•	pripravljenost družine za sodelovanje
•	mnenje strokovnega delavca ali tima, da je
vključitev potrebna
•	smotrnost vključitve glede na možnosti pro-
grama
•	otrokove težave
•	stopnja ogroženosti otrok
•	informacije in poročila o družini in otroku
iz okolja.
Na področju socialnovarstvene storitve po-
moči družini za dom delamo kot nosilke primerov
štiri strokovne delavke, ki poleg tega dela oprav-
ljamo tudi dela na drugih področjih. Stalna članica
našega tima je tudi koordinatorka programa, po
poklicu diplomirana psihologinja, ki dela s polovič-
nim delovnim časom. Trenutno imamo 5 izvajalk
oziroma izvajalcev, zaposlenih prek javnih del.
Naloge strokovne delavke, ki je obenem nosilka
primera so:
•	utemeljiti potrebo po vključitvi družine v
program
•	preveriti pripravljenost družine za vključitev
in sodelovanje
•	motivirati družino za sodelovanje, kadar na
začetku še ni te pripravljenosti
•	spremljati in usklajevati vse oblike pomoči
(službe in strokovni delavci, ki pri tem sodelujejo),
za katere se z družino dogovorimo, da jih bomo
izvajali
•	sodelovati pri pripravi dogovora med udele-
ženimi v programu
•	spremljati evalviranje doseženih ciljev in so-
delovati pri prilagajanju programa glede na ugo-
tovljene spremembe
•	sklicevati in voditi sestanke medinstitucio-
nalnih timov
•	oceniti, ali in kdaj je primerno obravnavo
zaključiti ter to obravnavati na skupnem srečanju
z uporabniki in vsemi sodelujočimi in izvajalci v
programu.
Naloga koordinatorke programa je skrb za več
področij izvajanja, in sicer povezava programa
navzven in navznoter.
Povezava programa navzven pomeni sodelova-
nje z Zavodom Republike Slovenije za zaposlova-
nje, sodelovanje z Ministrstvom za delo, družino
in socialne zadeve, sodelovanje na razpisih in iz-
bor izvajalk in izvajalcev.
Znotraj programa pa skrbi za izvajanje teh na-
log:
•	uvajanje izvajalcev v delo, organiziranje izo-
braževanja in supervizije
•	mentorska srečanja z izvajalci pomoči
•	naloge v paru z izvajalci pomoči v družini
in s strokovnim delavcem
•	koordinacija s strokovnimi delavci
•	sodeluje pri delu tima, pri neposrednem delu
z družino in drugimi strokovnimi delavci CSD ter
predstavniki institucij, ki so v stiku z družino
•	vodi predpisano dokumentacijo
•	vodi, spremlja, usklajuje delo izvajalcev na
domu s sodelovanjem zunanjih služb (patronažna
služba, šola, zdravstveni dom, vrtec itn.).
Izvajalci na domu izvajajo v načrtu opredeljene
prednostne naloge:
•	družino učijo konkretnih in praktičnih spret-
nosti v zvezi s skrbjo za otroke in za dom;
•	sodelujejo v vseh fazah priprave in dogovar-
janja v zvezi s potrebami družine in oblikami po-
moči, ki jo bomo ponudili;
•	sodelujejo na srečanjih medinstitucionalnih
timov.
Strokovni delavci imamo na Centru za socialno
delo enkrat na mesec organizirano supervizijo
(skupinsko obliko). Za izvajalce pomoči na domu
in koordinatorko programa pa je organizirana
dodatna skupinska supervizija enkrat mesečno.
predstavitev primera
V nadaljevanju predstavljamo primer vodenja dru-
žine po programu psihosocialne pomoči, ki prika-
zuje tudi aplikacijo modela dela. Delo poteka v
treh fazah, ki jih v prispevku predstavljamo z dveh
vidikov - najprej opišemo model dela, nato pa
tudi konkretno delo z družino, ki je vpeto v model.
S storitvijo pomoč družini za dom (PDzD) pri-
čnemo, ko tim za PDzD in koordinatorka pro-
grama skupaj ugotovimo, da so izpolnjeni kriteriji
za vključitev družine, ki se na eni strani nanašajo
na potrebe družine, na drugi pa na ponudbo po-
moči, ki naj bi te potrebe zadovoljevala.
Pomoč smo ponudiU družini, ki jo sestavljajo
mati Andreja, 35 let, delavka, dolgotrajna uporab-
nica psihiatričnih uslug, očim Boris, 35 let, dela-
vec, nezaposlen. V zakonu se jima je rodil sin Vid,
2,6 leta. Mati ima iz prve izvenzakonske zveze
sina Marka, 14 let, ki je od ranega otroštva name-
ščen v rejniški družini, in iz druge izvenzakonske
zveze hčerko Tanjo, 10 let, ki živi z njo in možem
Borisom. Družina živi v dvosobnem socialnem
stanovanju v manjšem bloku. Zaradi težav z du-
ševnim zdravjem je bila mati dalj časa v bolniškem
122
PRIMER VODENIA DRUŽINE PO PROGRAMU PSIHOSOCIALNE POMOČI
staležu. Večkrat je bila tudi za krajše ali daljše
obdobje hospitalizirana v psihiatrični bolnici. Se
vedno teče postopek za njeno invalidsko upoko-
jitev. Mož Boris je bil odpuščen kot tehnološki
višek in si išče novo zaposlitev. Zdravstvena služba
in šola sta opozorili na vedenjske motnje in ogro-
ženost hčerke Tanje zaradi domačih razmer in
težav, izvirajočih predvsem iz materine bolezni
in njenega odnosa do deklice. Vedenjske in
čustvene motnje so ugotovili tudi delavci centra
za socialno delo na taborih, ki se jih je udeleževala
Tanja. Deklica je bila od rojstva dalje večkrat za-
časno nameščena v rejo k materini znanki, in sicer
petkrat. Rejniško razmerje je bilo navadno sklen-
jeno za čas nekaj mesecev, zadnje, pred materino
poroko, pa je trajalo eno leto. Sedaj živi v materini
novi družini skupaj z očimom in mlajšim polbra-
tom Vidom. Z očetom nima stikov. Je nezaposlen
in doslej ni skrbel za Tanjo. Stike z deklico pa je
imela njegova mati (Tanjina babica), ki je poma-
gala tudi finančno, in sicer tako, da je prispevala
za šolsko prehrano in je imela z vnukinjo občasno
stike po telefonu.
Center za socialno delo vodi in svetovalno
spremlja družino že več let. Prvič je bila vključena
v program pomoči družini za dom od novembra
1999 do marca 2001, nato ponovno od decembra
2001 do aprila 2002, ko je stekel postopek za
izvajanje ukrepa namestitve otroka v rejniško dru-
žino. Ponujena je bila pomoč in podpora zlasti
materi na domu - pri gospodinjskih opravilih in
v zvezi z vzgojo otrok. Očimu Borisu pa je bila
ponujena splošna podpora, predvsem pa pomoč
pri iskanju zaposlitve. Tanja je imela intenzivno
podporo v šoli (učiteljica in svetovalna delavka),
dodatno pa ji je bila dodeljena še prostovoljka, s
katero je preživljala prosti čas in se z njo družila.
Vključevala se je tudi v dejavnosti v okviru mladin-
skega oddelka na centru za socialno delo.
pripravljalna faza dela
Kadar na timu ugotovimo, da obstajajo pogoji in
je pomoč družini smiselna, začnemo pripravljalno
fazo dela. Na timu PDzD določimo nosilca prime-
ra. Kadar družina sama ne kaže začetne motivi-
ranosti za sodelovanje, pripravi družino strokovna
delavka - nosilka primera: motivira družino za
sodelovanje oziroma skupaj z družino raziskuje
nefunkcionalna področja družine. Izvajalka po-
moči na domu in koordinatorka programa obišče-
ta družino na domu. Dogovorimo se o začetnih
terminih obiskov.
V našem primeru so bili izpolnjeni vsi kriteriji
za izvajanje pomoči družini, zato je nosilka prime-
ra novembra 2001 sklicala sestanek medinstitu-
cionalnega tima, na katerem sta bila prisotna tudi
starša. Razgrnjena je bila družinska problematika
z navedbo vzroka za obravnavo. Šola in zdravstve-
ni dom (psihologinja) sta nas opozorila na nara-
ščajoče težave pri hčerki Tanji, prav tako pa smo
na centru opazili tudi poslabšanje maminega
duševnega zdravja. Za zaščito otrokovih koristi
in pomoč materi in ostalim družinskim članom
smo predlagali pomoč v okviru programa za po-
moč družini dom. Družina je soglašala z vstopom
izvajalke v dom in kazala pripravljenost sodelo-
vati. Predvsem mati si je želela, da bi se stanje
izboljšalo in da ne bi bilo treba razmišljati o rej-
ništvu za hčerko Tanjo.
Po sestanku sta nosilka primera in koordina-
torka programa obiskali družino na domu, se še
enkrat o vsem pogovorili in ocenili razmere v do-
mačem okolju. Dogovorili smo se o terminih in
vsebini obiskov. Na obisku na domu je postalo
tudi bolj jasno, da bo družina potrebovala tudi
zelo osnovno pomoč pri spodbujanju spretnosti
za izvajanje osnovnih gospodinjskih opravil.
Dogovorili smo se, da bo izvajalka na domu
učila (zlasti mamo Andrejo) znanj in veščin, ki
smo jih skupaj z družino določili kot cilje na za-
četni timski obravnavi. Zakonca sta soglašala, da
jima izvajalka pomaga navezati stik z institucijami,
ki so pomembne za družino. V tem primeru so
bile to v prvi vrsti nevladne organizacije, ki se
ukvarjajo z osebami s težavami v duševnem zdrav-
ju, in Zavod za zaposlovanje (zaradi moževe po-
novne nezaposlenosti). Mama naj bi postala dejav-
nejša pri ukvarjanju z otrokoma, ki živita pri njih.
Spodbujali naj bi jo pri bolj samostojnem vodenju
malega Vida v vrtec in domov (do tedaj je to oprav-
ljal samo oče), pri igri z otrokoma in pri Tanjinem
delu za šolo.
Ob veliki začetni pripravljenosti in motivira-
nosti družine je delo na domu lepo steklo. Počasi
pa je postalo jasno, da so pričakovanja, zlasti ma-
tere, dokaj nerealna, saj je mislila, da se bodo stva-
ri urejale same od sebe, oziroma, da bo izvajalka,
ko jih bo obiskala, sama vse postorila.
V pripravljalni fazi smo začeli na podlagi ustne
privolitve o sodelovanju obiskovati družino na
domu. Ko smo že izvajali pomoč na domu, so
koordinatorka, nosilka primera in izvajalka na
123
DUŠICA GRGIČ, MIRIAM BARTOL-POLONČIČ, GORDANA ČIŽMAN
osnovi opažanj in dela z družino pripravile prvi
predlog načrta pomoči družini. V enem mesecu
smo naloge in odgovornosti vseh sodelujočih pri
izvajanju programa opredelili tudi pisno. lasno
smo opredelili cilje, ki smo jih želeli doseči, naloge
obeh sodelujočih strani ter način in časovni okvir
za njihovo izvajanje.
Za cilj smo si zastavili povezati družino z insti-
tucijami, ki pomagajo ljudem s težavami v dušev-
nem zdravju, in aktivirati mamo v družinskem živ-
ljenju, še zlasti pri načinih ukvarjanja z Tanjo ter
pri spremljanju mlajšega otroka v vrtcu. Spod-
buditi smo želeli njeno sodelovanje s šolo in pre-
buditi interes za Tanjino domače delo v zvezi s
šolskimi obveznostmi.
Naslednji cilj se je nanašal na mamino pre-
poznavanje otrokovih potreb in občutljivost zanje,
razvijati spretnosti ustreznejšega odzivanja na
Tanjine potrebe in jo učiti izkazovanja naklonje-
nosti in ljubezni do otroka.
Družina je potrebovala tudi podporo v zvezi
z vodenjem denarnih zadev, saj so biU njihovi do-
hodki zaradi moževe ponovne brezposelnosti zelo
skromni. Od tod je razumljiv naslednji cilj, pri
doseganju katerega sta bila aktivna in zavzeta oba
zakonca: iskanje zaposlitve za moža. Mati pa je
zavzeto pričakovala ugodno rešitev invalidske
upokojitve.
Pisni dogovor z družino je predpostavljal pri-
sotnost vsaj enega od staršev med izvajalkinim
obiskom na domu in aktivno sodelovanje v času
njenega obiska. Dogovorjeno je bilo, da se bosta
zakonca dvakrat mesečno srečala z nosilko pri-
mera - obiskala bo družino na domu, ali pa se
bodo oglasili pri njej na razgovoru in se pogovar-
jaU o tem, kako poteka sodelovanje z izvajalko
programa na domu. Zakonca sta bila povabljena
tudi k sodelovanju na sestankih, namenjenih eval-
vaciji dogovorjenih in opravljenih nalog. V dogo-
voru je bilo tudi določeno, da bo izvajalka družino
obiskovala dvakrat tedensko po dve uri. Enkrat
bo prihajala dopoldan (ko sta zakonca sama do-
ma), drugič pa popoldan (da bodo skupaj z obema
otrokoma). Pomoč družini smo načrtovali za osem
mesecev - do konca šolskega leta, ko naj bi se
odločali, ali bo treba za deklico predlagati name-
stitev v rej niško družino, oziroma, kako se bo po-
moč nadaljevala. Predvidevali smo, da bo pos-
topno spreminjanje na vsakem od področij, na
katerem smo zastavili pomoč družini, vplivalo na
spremembo klime in odnosov med družinskimi
člani ter v družini ustvarilo primernejše pogoje
za nadaljnji razvoj otrok. Zlasti pa smo upali, da
se bo materino zdravstveno stanje ob naši podpori
izboljšalo in da se bo tohko okrepila, da bo ob
nadaljnji intenzivni moževi podpori zmogla dajati
otrokoma več kot doslej.
druga faza
V drugi fazi, fazi izvajanja, na preglednih timskih
obravnavah v trimesečjih evalviramo gibanje spre-
menljivk ter glede na to korigiramo načrt pomoči.
Napredku prilagajamo poleg vsebine izvajanja
tudi termine, do kdaj načrtujemo, da bi se kaj
opravilo, in kako. Ko se spremembe približajo
zastavljenim ciljem, ali pa ko ugotovimo, da na-
daljnje sodelovanje ni mogoče ali smiselno, se pri-
čne tretja faza, v kateri načrtujemo zaključevanje
dela z družino.
V fazi izvajanja izvajalec, izvajalka pomoči dela
z družino na domu na tistih področjih, ki so po-
membna za realizacijo ciljev. Pri delu z družino
prihaja do dilem, kako ravnati v raznih situacijah
in katere strategije so najustreznejše. Tudi razvoj
sprememb pri družini je treba spremljati. V ta
namen si izmenjujemo informacije na tedenskih
mentorskih srečanjih koordinatorke in izvajalke,
izvajalci z nosilko primera, institucijami. Dobro-
došla in nujna je podpora supervizije, ki jo za
koordinatorko programa in izvajalce na domu iz-
vaja izkušena zunanja sodelavka centra, psiholo-
ginja, ki ima tudi sama izkušnje s tovrstnim delom
v družinah.
Ob supervizijskih srečanjih dobimo strokovno
in osebno podporo, marsikateri problem zagleda-
mo v drugačni luči, ga bolj strukturiramo in lažje
rešimo. Evalvacija sprememb vedenja in odnosov
v družini poteka vsake tri mesece in temelji na
opažanjih izvajalke, dotedanjih evalvacijah, mne-
nju družine in tudi institucij, če so vključene. Na
timsko obravnavo povabimo družino, skupaj oce-
nimo, ali so bile zaznane spremembe pri družini.
Pri družini, ki jo predstavljamo, smo evalvacijo
opravili dvakrat: sredi novembra in sredi decem-
bra 2001. Na sestanek medinstitucionalnega stro-
kovnega tima smo povabili Tanjino učiteljico in
socialno delavko iz šole, njeno zdravnico, mamino
psihiatrinjo, patronažno sestro in psihologinjo z
mentalnohigienskega oddelka zdravstvenega do-
ma, ki je spremljala oba otroka, in strokovne de-
lavke, delavce centra, ki so bili doslej vključeni v
obravnavo družine. Opažali so, da se dekličine
124
PRIMER VODENIA DRUŽINE PO PROGRAMU PSIHOSOCIALNE POMOČI
težave večajo. Manifestirale so se skozi motnje
vedenja, pa tudi znaki depresivnosti so se poglab-
ljali. Izvajalka je poročala, da se Tanja potepa. Z
materino privolitvijo je odhajala od doma tudi v
času izvajalkinega obiska na domu, čeprav je bilo
dogovorjeno, da družina ta čas preživi skupaj. De-
klica je doma bila videti nesrečna in nezadovoljna.
Po prvi evalvaciji smo sklenili, da bomo še do-
datno okrepili pomoč deklici in podporo v šoli in
doma. ZačeU pa smo tudi že razmišljati o pripra-
vah glede namestitve v rejniško družino. Dogovo-
rih smo se, da bosta deklica in mati vodeni v ok-
viru mentalno-higienskega oddelka zdravstvenega
doma pri psihologinji, ki je deklico spremljala že
od rojstva.
Glede na spremembe smo korigirali načrt po-
moči. V drugem načrtu pomoči smo spremenili
prednostni vrstni red ciljev. Na prvo mesto smo
postavili razmerja med otroki in mamo. Usmerili
smo se tudi bolj na mamino zdravje, ki je začelo
kazati znake poslabšanja. Začela se je tudi umikati
iz sodelovanja in postajati vse bolj pasivna. Ob
izvajalkinih obiskih je šla ležat, ali pa je pozabila
na obljubo.
V januarju 2002 je delo v družini teklo še zelo
intenzivno, sorazmerno s tem so se pričeli jasneje
kazati primanjkljaji v zmožnostih naučiti se in
pridobiti tiste spretnosti, ki smo si jih skupaj za-
stavili za cilje. Mama je izpolnjevala vse manj do-
govorjenega in vse bolj je postajalo jasno, da so
načrtovane naloge pretežke in da nima zadost-
nega energetskega potenciala, da bi jih opravila.
Stiska, ki jo je doživljala, ker se je zavedala po-
sledic takega stanja v družini (da bomo Tanjo na-
mestili v rejniško družino), je povzročala tudi vse
večjo izgubo kontrole nad vedenjem, tako da se
je dogajalo, da je Tanja poročala v šoH, da jo starša
večkrat tepeta. V družini izvajalka ni opažala, da
bi bili starši nagnjeni k takemu načinu kaznovanja.
Večkrat pa sta dekhco krivila za poslabšanje ma-
terinega zdravstvenega stanja.
Deklica je v šoli učno zelo popustila, vedenjske
motnje so se kazale na področju odnosov s sošolci
in čustvenem področju. Izražala je vse več destruk-
tivnega vedenja navzven. Tudi samomor je omen-
jala, podobno kot je slišala o tem govoriti mamo.
Pri obisku psihologinje na mentalnohigienskem
oddelku je bila zelo zaprta, na vprašanja je odgo-
varjala »ne vem«.
Materino stanje se je toliko poslabšalo, da jo
je mož peljal na nujno psihiatrično pomoč in je
bila ponovno nameščena v bolnici. Zdelo se je.
da mama vse breme sprememb odriva na ramena
izvajalke. Zmogla pa je zavzeto, s spodbujanjem
in spremljanjem na razgovore sodelovati pri iska-
nju službe za moža Borisa. V začetku februarja
je dobil delo. Domov je prihajal utrujen, ni mogel
več toliko postoriti v gospodinjstvu kot prej.
Ker je bilo pri družini toliko težav, smo v za-
četku februarja pripravili tretjo evalvacijo razmer,
na kateri smo skupaj ugotovili, da je Tanjin razvoj
resno ogrožen. Usmerili smo se v pripravljanje
zaščite otroka v obliki rejništva.
tretja faza
Ko se spremembe približajo zastavljenim ciljem,
ah pa ko ugotovimo, da nadaljnje sodelovanje ni
mogoče ali smiselno, se prične tretja faza - zaklju-
čevanje dela z družino. Možna sta dva rezultata
končne timske obravnave. Če ocenimo, da so spre-
membe zadostne, da je funkcioniranje družine ta-
ko, kot smo načrtovali, na končni timski obravnavi
skupaj z družino in morebitnimi za družino
pomembnimi institucijami sklenemo s pomočjo
zaključiti oziroma se dogovorimo o ukrepih, ki
jih bo treba zaradi nadaljnje zaščite pravic in ko-
risti uporabnikov izpeljati po uradni dolžnosti.
Zaključimo tudi v primeru, ko ugotovimo, da se
spremembe ne gibljejo v pričakovano oziroma že-
leno smer, vzroke za to pa je mogoče iskati pri
različnih dejavnikih, ki so tako na strani nas, iz-
vajalcev pomoči, kot na strani družine in njenih
zmožnostih oziroma pripravljenosti, pa tudi pri
zunanjih neugodnih dejavnikih. Drug mogoč re-
zultat pa je, ko ugotovimo, da se učinki pomoči
sicer kažejo, vendar pa je za dosego zastavljenih
ciljev potreben daljši časovni okvir. V tem primeru
izvajanje pomoči družini podaljšamo, sklenemo
nov dogovor o sodelovanju ter na novo opredeli-
mo časovni okvir in prednostne naloge, ki jih bo-
mo izvajali.
Evalvacija sprememb je ena pomembnejših na-
log programa v procesu spreminjanja funkcional-
nosti družine. Poteka v vseh fazah izvajanja in jo
vključujemo v proces dajanja pomoči, ki tako po-
stane zelo živ in dinamičen, vseskozi se spremin-
jajoč in prilagojen zmogljivostim družine in pri-
pravljenosti izvajalca. Ukvarjamo se predvsem s
štirimi dejavniki, ki se izražajo v družinskih
problemih (Satir 1988):
• samovrednotenje: občutki in predstave, ki
jih ima človek o sebi
125
DUŠICA GRGIČ, MIRIAM BARTOL-POLONČIČ, GORDANA ČIŽMAN
•	komunikacija: sporazumevalni načini, ki si
jih ljudje izdelajo, da bi razumeli drug drugega
•	pravila o tem, kako bi morali čutiti in delovati
•	povezava z družbo: način, kako ljudje nave-
žejo stik z drugimi ljudmi in ustanovami zunaj
družine.
Evalvacija učinkov pomoči predstavi spremem-
bo vedenja posameznih družinskih članov in vse
družine in spremembo odnosa družine z okoljem.
Podatke zbiramo s pomočjo dnevnikov obiskov
izvajalcev, mesečnih poročil izvajalcev, tedenskih
mentorskih srečanj, začetne, pregledne in končne
timske obravnave, zapisov pogovorov in srečanj
strokovnih delavcev z družino, ankete in vprašal-
nika za družino. S trojno evalvacijo ciljev in učin-
kov pa spremljamo učinek na uporabnika, izvajal-
ca pomoči, CSD kot izvajalsko organizacijo.
V podporo pri izvajanju programa so številni
vnaprej pripravljeni obrazci. Omogočajo večjo
preglednost in nam pomagajo hitreje prilagajati
svoje delo nastalim spremembam (ali zastojem).
V našem primeru smo uporabili obrazce Oprede-
litev problema, Začetna timska obravnava. Načrt
pomoči. Dogovor o vključitvi družine v program.
Pregledna timska obravnava in Končna timska
obravnava.
Podatke in mnenja družine pridobivamo s štiri-
mi instrumenti. Vprašalnik psihosocialne pomoči
družini smo izdelali v dveh izvedbah: za družine
z majhnimi otroki in za družine z večjimi otroki.
Anketa psihosocialnih situacij v družini osvetli raz-
na področja delovanja družine, na primer komu-
nikacijo, socialne stike, čustveno področje delova-
nja družinskih članov. Lestvica počutja osvetli
(ne)depresivno počutje osebe. Z lestvico samopo-
dobe ugotavljamo, kakšno mnenje ima oseba o
sebi. Ti štirje instrumenti nam rabijo za oceno
stanja in za ugotavljanje sprememb pri družini.
Ne uporabljamo jih pri vseh družinah. Najbolj
uporaben in za družine sprejemljiv se je doslej
izkazal na prvem mestu omenjeni vprašalnik.
Pri družini, ki smo jo vodili po tem programu
in je opisana v tem prispevku, smo uporabili An-
keto psihosocialnih situacij in Lestvico počutja,
vendar žal samo na začetku, dobro pa bil bilo to
narediti v obdobjih, dogovorjenih za spremljanje
sprememb - vendar družina tega ni več želela.
Izvajalci uporabljajo za evidentiranje svojega dela
z družino Dnevnik obiskov. Mesečno poročilo,
za ocenjevanje svojega (ne)zadovoljstva z delom
pa uporabljamo Evalvacijsko lestvico za izvajalce
pomoči.
V našem primeru je evalvacija opravljenega
dela z družino pokazala, kako zelo omejene so
kapacitete, zlasti materine, in da kljub zelo inten-
zivni podpori niso bili kos nalogam. Upoštevali
smo, da tudi ostali pogoji niso bili ugodni: mož
Boris je ponovno ostal brez službe, mamino zdrav-
stveno stanje se je slabšalo, ponovno je dobila za-
vrnjeno prošnjo za invalidsko upokojitev. Ob
vsem tem pa so se Tanjine težave vedno bolj očitno
kazale skoz naraščajočo depresivnost in vedenjske
motnje. Preprosto ni bilo dovolj ugodnih pogojev
za realizacijo zastavljenih sprememb in dosego
na začetku zastavljenih ciljev. Težave posameznih
družinskih članov so se le še povečevale. Izkazalo
se je, da pomoč v dosedanji obliki ni več smiselna.
Družina se je zaprla in odklonila nadaljnje sodelo-
vanje. Kljub temu pa smo ugotovili, da so se ob
našem vstopu v družino povečali socialni kontakti
in da sta zakonca pokazala večjo mero samoinicia-
tivnosti pri reševanju svojih težav. Bolj samoza-
vestno sta nastopala in jasno sta se znala postaviti
za svoja stališča in odkloniti nadaljnje sodelovanje.
Ko smo sprožili postopek za Tanjino namesti-
tev v rejniško družino, sta sprva oba odločno od-
klonila kakršno koli sodelovanje. Postopoma pa
sta spoznala in sprejela rešitev, še posebej, ker je
bila namestitev urejena pri družni, v kateri je že
nameščen starejši brat Marko, na katerega je Ta-
nja zelo navezana. Starša sta se tega zavedela in
zlasti Tanjin očim je bil potrpežljiv pri prepriče-
vanju mame Andreje in v oporo Tanji v zvezi z
začasnim odhodom iz družine.
Čeprav je bil cilj, s katerim smo vstopili v dru-
žino, podpreti družino in pomagati razviti pogoje,
ki bodo zagotavljali varnost za nadaljnji razvoj
obeh otrok, zlasti za hčerko Tanjo, so srečevanja
na domu in vstop v družino prinesla jasnejša spo-
znanja o stanju v družini in o potencialih njenih
članov, kar je olajšalo utemeljitev odločitve glede
Tanjine namestitve v rejniško družino. Bilo je tudi
v pomoč pri pridobivanju materinega soglasja za
izvedbo namestitve.
Predstavljeni primer potrjuje, da uspeh pri na-
šem delu ni le izpolnjevanje in doseganje v načrtu
zastavljenih ciljev, temveč je uspeh še bolj v tem,
da naš vstop v družino pripomore k boljšemu pre-
poznavanju najbolj ustrezne in primerne rešitve.
Vstop v družino in podpora, ki so je deležni, olajša
družini soočenje s pogosto težko sprejemljivo real-
nostjo življenjskih razmer, v katerih živijo. Poma-
ga jim spoznati, kakšni so njihovi osebni potenciali
in omejitve, in jih krepi za soočanje z njimi.
126
PRIMER VODENIA DRUŽINE PO PROGRAMU PSIHOSOCIALNE POMOČI
Tako delo je izziv, ki ne le strokovno, temveč
tudi zelo osebno in čustveno angažira zlasti izva-
jalko, izvajalca pomoči na domu. Postane del dru-
žinske drame, v kateri je soočen, soočena z oseb-
nim delom odgovornosti za razvoj dogodkov v
družini. Supervizijska podpora nekoliko olajša
sprotno premostitev stisk in razmejevanje strokov-
nega od osebnega v tem odnosu. Ponuja seveda
tudi strokovne interpretacije in podlage za ukre-
pe, vendar pa ne more nadomestiti potrebe po
specifičnem izobraževanju izvajalcev pomoči na
domu. To delo terja znanja s področja psihodina-
mike družinskih odnosov, veliko komunikacijskih
spretnosti in posluh za prepoznavanje skritih spo-
ročil, ki jih uporabniki oddajajo s svojim vede-
njem, in za medsebojne odnose v družini in z
izvajalko.
Pomembna naloga pri nadaljnjem razvoju pro-
grama bi moralo biti permanentno izobraževanje
izvajalcev, pa tudi zagotavljanje večje stabilnosti
ob kadrovanju oseb, ki delajo z družino na domu.
^ LITERATURA
B. SuNKO et al. (2001), Evalvacija socialnovarstvene storitve »Pomoč družini za dom« in programov
psihosocialne pomoči družini v centrih za socialno delo. Ljubljana: Skupnost centrov za socialno
delo.
Predpisi o socialnem varstvu z uvodnimi pojasnili Anjute B. Škoberne (1993). Ljubljana: Uradni list
Republike Slovenije.
V. Satir (1995), Družina za današnji čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.
R. Skynner, j. Cleese (1994), Družine in kako v njih preživeti. Ljubljana: Tangram.
V. ŠvAB (2001), Priročnik o shizofreniji. Radovljica: Didakta.
127
POVZETKI
SOCIALNO DELO IN MEDIJI
Dragan Petrovec
MEDIJI IN NASILJE
Dr. Dragan Petrovec je znanstveni sodelavec na Inštitutu za kriminologijo in docent za kriminologijo
na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
Prispevek povzema ugotovitve raziskave z naslovom »Nasilje v medijih«. Raziskava je bila razdeljena
na dva dela. Prvi je teoretske narave in obravnava pojav nasilja v medijih na splošno in odziv na
tovrstno kulturo. Drugi del je empiričen. Vsebuje podatke o količini nasilja v nekaterih sredstvih
javnega obveščanja. Za ustrezno sliko uredniške politike, ki se nanaša na nasilje, primerja osrednja
poročila dveh televizijskih hiš na isti dan v obdobju dveh mesecev. Rezultati so pokazali, da se
nacionalna televizija močno razlikuje od komercialne, kjer je nasilnih vsebin skoraj trikrat več. Vendar
tudi nacionalna televizija lovi zaostanek z nekaterimi drugimi oddajami. Poleg televizijskega sporočanja
raziskava analizira najbolj bran slovenski časopis Slovenske novice z vidika količine nasilja, načina
sporočanja in slikovnega opremljanja, pri čemer je naključno izbranih 100 izvodov zadnjih dveh let.
Iz analize naslovnic, slikovnega gradiva in količine nasilja v celotnem časopisu je razvidno, da je
nasilje najbolje trženo blago. Skorajda 80 odstotkov naslovov zbuja asociacije na krvave zgodbe, ki
tudi v resnici sledijo. Po avtorjevem mnenju ni mogoče zagovarjati klasične cenzure, saj gre za
dolgotrajen proces, v katerem se oblikuje kultura posredovanja informacij in kultura branja. Za
sedanji trenutek je značilna uredniška politika, ki oblikuje novice, kakor in kakršne želi sprejemati
publika. Pri tem uredništva praviloma odklanjajo vlogo oblikovalca splošne kulture in pristajajo
zgolj na vlogo tistega, ki (u)streže publiki.
Ključne besede: senzacionalizem, odziv na nasilje, cenzura.
Marko Milosavljevič
MOČ IN ODGOVORNOST
MNOŽIČNI MEDIJI IN NOVINARSTVO MED POPOLNO SVOBODO IN ODGOVORNO SVOBODO
Dr. Marko Milosavljevič je asistent za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Vsaka moč in vsaka svoboda, sprejeta na osnovi družbenega konsenza (izjema je pač totalitarna
moč v nedemokratičnem sistemu), predpostavlja pravice in dolžnosti. Pravice množičnih občil so
pogosto jasne in v osnovi pogosto določene že v ustavi; primer ameriškega prvega amandmaja, ki
zagotavlja svobodo tiska in svobodo izražanja, je samo najbolj znamenit. Nejasno pa je, kakšne so
dolžnosti množičnih občil. Poleg tega so pravila in načini novinarskega in uredniškega delovanja
pogosto netransparentni in nerazkriti. Občinstvo in celotna družba se znajdeta pred vprašanjem, kaj
lahko od medijev pričakujeta, kaj lahko zahtevata in kaj lahko dejansko storita. Najpogosteje se taka
vprašanja zastavijo, kadar pride do objave napačnih, zavajajočih ali etično spornih informacij in
vsebin. Članek se ukvarja z razmerjem med novinarsko in medijsko svobodo in odgovornostjo,
pravicami in dolžnostmi, regulacijo in samoregulacijo, torej z mehanizmi in postopki, ki poskušajo
zagotoviti jasno, javno in transparentno delovanje množičnih občil, posebej v odnosu do »navadnih«
ljudi, medijsko neizpostavljenih, šibkih, žalujočih, manjšin in ostalih posebej občutljivih delov družbe.
Ključne besede: novinarska svoboda, medijske pravice in odgovornost, regulacija, etika.
129
POVZETKI
Mojca Pajnik
POROČANJE MEDIJEV O MARGINALIZIRANIH SKUPINAH
Mag. Mojca Pajnik je mlada raziskovalka na Mirovnem inštitutu, Inštitut za sodobne družbene in
politične študije, Ljubljana.
Mediji kot eden od ideoloških aparatov države (Althusser) delujejo v funkciji reproduciranja trenutnega
stanja v družbi. T. i. »zadevam javnosti« podeljujejo status z legitimiranjem izbranih politik in
utrjevanjem družbenih norm. Mediji določajo okvir razmišljanja in interpretiranja, kar deluje tudi
kot sredstvo za legitimacijo predsodkov in diskriminacijo pripadnikov marginahziranih skupin, na
primer uporabnikov drog, žensk, ki se ukvarjajo s prostitucijo, prebežnikov. Na podlagi rezultatov
analiz medijskih tekstov lahko rečemo, da mediji reproducirajo predsodke in stereotipe na razUčnih
stopnjah. Uporaba kritične diskurzivne anahze, metode za analiziranje tekstov, ki nam omogoča, da
se osredotočimo na izbrane segmente tekstov in jih poskušamo na podlagi analize uporabe jezika in
načina komunikacije razumeti v širšem kontekstu, pokaže denaturahzacijo in dekonstrukcijo splošno
sprejetih reprezentacij. Tako ugotovimo, da mediji pri poročanju o pripadnikih različnih
marginahziranih skupin pogosto uporabljajo enake ali vsaj podobne strategije argumentiranja.
Pripadniki takih skupin so pogosto označeni kot »problematične osebe«, kot tisti, ki se predvsem
razlikujejo od »normalne« večine. Poimenovanja so stereotipna in posameznika reducirajo na objekt,
zanikajo njegovo subjektivnost in ga predstavijo kot nekoga, ki že zaradi tako ali drugače definirane
drugačnosti ogroža večino. Delovanje, v skrajnih primerih tudi že sam obstoj pripadnikov omenjenih
skupin je predstavljeno kot apriori tisto delovanje, ki ogroža ustaljeni družbeni red. Novinarji v svoji
argumentaciji vzpostavljajo in vzdržujejo mejo med dopustnim in nedopustnim, delujejo kot
razsodniki, ki v imenu zaščite javnosti in javnega interesa »žrtvujejo« posameznike ali skupine
posameznikov.
Ključne besede: ideološki aparati države, argumentacija, reprezentacija.
Janez Mekinc, Marija Ovsenik, Rok Ovsenik
DVOMI O MOŽNOSTIH BOJA PROTI RASIZMU IN KSENOFOBIJI NA INTERNETU
ANALIZA PROTOKOLA SVETA EVROPE
Mag. Janez Mekinc je zunanji sodelavec Generalne policijske uprave MNZ RS, predavatelj na Fakulteti
za socialno delo Univerze v Ljubljani in Visoki šoli za turizem in gostinstvo v Portorožu in ekspert Sveta
Evrope za področje človekovih pravic. Prof. dr Marija Ovsenik predava na Fakulteti za socialno delo
Univerze v Ljubljani, Fakulteti za organizacijske vede v Kranju in Visoki šoli za turizem in gostinstvo v
Portorožu. Mag. Rok Ovsenik je asistent na Visoki šoli za turizem v Portorožu.
Večna dilema demokratičnih držav je potegniti mejo med popolno svobodo izražanja na eni strani in
zagotavljanjem pravic manjšin, ki bi jim lahko bile prav zaradi te svobode kršene pravice, na drugi.
S to dilemo se srečujemo, ko poskušamo kriminalizirati dejanja, povezana z pojavljanjem rasističnih
in ksenofobičnih spletnih strani. Še večja dilema nastane, ko poskušamo določiti posamezna dejanja,
ki bi jih bilo treba kriminaHzirati. Enako pomembno je tudi vprašanje, aH je lahko ustvarjanje,
produciranje, objavljanje, ponujanje aH omogočanje spletnih strani z rasistično in ksenofobično vsebino
kaznivo dejanje. Sama po sebi se ponuja primerjava s spletnimi stranmi z otroško pornografijo.
Oboje so na prvi pogled primerljivo problematične zaradi svoje vsebine, natančna analiza pa nam
pokaže, da je omejevanje svobode izražanja v primeru rasizma in ksenofobije veliko bolj
problematično.
Ključne besede: svoboda izražanja, človekove pravice, kriminalizacija.
130
povzetki
NAČINI DELA V SKUPNOSTI
Tomo Dadič
ŠPORT KOT ORODJE SOCIALNEGA DELA
Tomo Dadič, dipl. soc. del, je vodja enote Izola Varstveno-delovnega centra Koper in podiplomski
študent na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani.
Šport je danes v svetu zelo kompleksen družbeni pojav. Kot tak ni imun na slabosti (komercializacija,
doping, afere), hkrati pa v svojem bistvu nosi tudi ogromno prednosti. Športu (oziroma kineziologiji
kot znanosti o športu) je mesto tudi v socialnem delu in narobe. Še posebej v tistem delu kineziologije,
kjer športni dosežek ni primarni (oziroma sploh ni) cilj ukvarjanja s športom. Športna dejavnost G
juda (gan: vključevalni, ju: mehka, do: pot) poteka na Obali od leta 1994 ter je od začetnih petih
oseb s posebnimi potrebami v ludo klubu Portorož prerasla v gibanje, ki se odvija v štirih judo klubih
po Sloveniji s 60 osebami s posebnimi potrebami. Na osnovi kriterijev normahzacije so sodelavci, ki
delajo v projektu G juda na Obali, dokazaH, da šport (judo) daje osebam s posebnimi potrebami
možnost vključevanja v običajno življenjsko okolje. Daje jim priložnosti za večjo prisotnost v družbi,
veča jim možnost izbire in vpliva, ponuja več možnosti za osebni razvoj in navezovanja novih znanstev
in prijateljstev. Na ukvarjanje z športom nikakor ne smemo gledati kot na terapevtsko dejavnost, ki
jo eden daje, drugi pa sprejema. Narobe, gre za enakopravne udeležence v športnem procesu. Še
zlasti velja to za judo, ki v sebi nosi komponento enakopravnosti in spoštovanja in temelji na strogih
etičnih načelih. Šport (judo) ponuja obilo možnosti preseganja vsiljene »samopodobe uporabnikov«
s strani družbe. le odHčno sredstvo destigmatizacije, integracije in normalizacije oseb s posebnimi
potrebami.
Ključne besede: kineziologija, judo, destigmatizacija, integracija, normalizacija.
Vera Grebenc
ETNOGRAFIJA HEROINSKE KRIZE
Vera Grebenc je asistentka stažistka na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Heroinska kriza kot fenomen uživanja drog zaseda v govoru o drogah poleg govora o užitku
pomembno mesto. Medtem ko v pogovorih uživalcev drog zasledimo bolj ali manj dramatične
pripovedi o doživljanju kriz in doživetjih v krizi, se strokovna literatura osredotoča na medicinske
pojme v zvezi z abstinenčnim sindromom. Vsakdanje predstave o krizi so ujete v stereotipe: kriza
kot motiv za nenadna in nekontrolirana dejanja posameznika, ki je »pripravljen storiti kar koH«.
Razumljena je kot vzvod za nasilno in neobvladljivo vedenje ljudi, ki uživajo droge. Manj je znano,
kako je kriza povezana z vsakdanjikom uživalcev drog, kako je zavest o krizi vpeta v organizacijo
dneva ljudi s scene, v prakse uživanja in taktike obvladovanja zasvojenosti. S kvahtativno analizo
intervjujev in osebnih pripovedih uživalcev drog, v katerih se je avtorica osredotočila na pripovedi,
ki govorijo o heroinski krizi, je izdelala zemljevid heroinske krize. Krizo analizira v povezavi s socialnim
kontekstom (zaposlitev, šolanje, prosti čas, socialne mreže) in glede na situacije, ki so pomembne v
vsakdanjem življenju ljudi, ki uživajo droge (nabavljanje, uživanje). Rezultati analize so pokazaH, da
kriza ne zaseda osrednjega mesta v življenju ljudi, ki so zasvojeni s heroinom, je pa na poseben način
stalno prisotna - kot možnost, grožnja ali dejansko doživetje. Za razumevanje krize je treba razlikovati
dva konteksta krize: »redna« kriza je posledica pomanjkanja droge in povezana s potrebo, da jo
potolažimo; kriza je lahko tudi slovo od uživanja drog, abstinenčna kriza, povezana z željo o
prenehanju uživanja. Gre za različna procesa, ravnanja ljudi se v vsaki od obeh situacij razlikujejo.
Dober iztek krize je povezan s socialnim položajem posameznika in trenutnimi okoliščinami, naj gre
za obvladovanje tveganj, povezanih s praksami uživanja heroina, ali pa za ohranjanje ali ponovno
vzpostavljanje pomembnih socialnih vlog v življenju ljudi, zasvojenih s heroinom. Mogoč odgovor
pri načrtovanju intervencij socialnega dela je skupnostno socialno delo, saj je metoda, ki predvideva
kontekstualno vezano delovanje in omogoča odzive na vsakdanje situacije v vsakdanjem okolju.
Ključne besede: zasvojenost, pomanjkanje, tveganja zaradi uživanja drog, skupnostno delo.
131
POVZETKI
Dušica Grgič, Mirjam Bartol-Polončič, Gordana Čižman
PRIMER VODENJA DRUŽINE PO PROGRAMU PSIHOSOCIALNE POMOČI
Mag. Dušica Grgič, Mirjam Bartol-Polončič, univ. dipl. psih., in Gordana Cižman, dipl. soc. del, so
strokovne delavke Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje.
Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi
člani in pri skrbi za otroke ter usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju.
Storitev izvajajo v zaporedju treh faz. V fazi priprave skupaj z družino opredelijo problem, sklenejo
dogovor o sodelovanju ter naredijo načrt pomoči družini. V fazi izvajanja kontinuirano delajo z
družino ter evalvirajo napredek na preglednih timskih obravnavah z družino. V fazi končevanja
ocenijo učinke pomoči ter se odločijo o nadaljevanju ali zaključku pomoči. Podpora pri izvajanju
programa so številni, vnaprej pripravljeni obrazci. Predstavljen je primer, ki potrjuje, da uspeh pri
delu ni le izpolnjevanje in doseganje v načrtu zastavljenih ciljev; uspešno je delo tedaj, ko vstop v
družino pripomore k boljšemu prepoznavanju najustreznejše in najprimernejše rešitve. Tako delo je
izziv, ki ne le strokovno, temveč tudi zelo osebno in čustveno angažira še zlasti izvajalko, izvajalca
pomoči na domu. Med pomembne naloge pri nadaljnjem razvoju programa bi morali uvrstiti
permanentno izobraževanje izvajalcev in zagotavljanje večje stabilnosti ob kadrovanju oseb, ki delajo
z družino na domu.
Ključne besede: faze dela, načrt pomoči, dogovor, izvajalka, dokumentacija.
132
Editor's notes
This issue brings the first selection of contributions to the V Slovenian congress of social work that
took place in Portorose last October. Selected contributions will continue to be published in future
issues.
An event that occurred between the previous and this issue of the journal Socialno delo demands to
be marked here: our publisher has been promoted from a Technical College to a Faculty. (However, its
English name - School of Social Work - shall be retained.) We are doubly pleased: beside being in the
position henceforward to publish papers on the basis of master's and doctoral theses in social work, we
proudly assume that our journal has contributed to the promotion.
133
ABSTRACTS
SOCIAL WORK AND THE MEDIA
Dragan Petrovec
MEDIA AND VIOLENCE
Dr. Dragan Petrovec is a scientific counsellor at the Institute of Criminology and a senior lecturer of
criminology at the University of Ljubljana Faculty of Law.
The contribution summarises the findings of a research on 'Violence in the Media'. It has two parts.
The first is theoretical and discusses the phenomenon in general, as well as responses to it. The
second is empirical, providing data on the amount of violence in some public media. The main news
of the national television and a commercial one were compared on the same day for the period of
two months. The results show that the commercial television differs considerably from the national
one, as it contains almost three times more violent contents. But the national broadcaster catches up
in some other programmes. Further, the daily with the highest circulation in Slovenia is analysed
from the standpoint of the amount of violence, the manner of reporting, and graphic material, taking
random 100 issues from the last two years. The analysis of front pages, graphic material and the
amount of violence on the whole shows that violence is a highly marketed commodity. Nearly 80
percent of titles evoke bloody stories, which then actually follow. The author does not think that
classical censorship could be argued for, because the culture of passing information and the culture
of reading are formed in a continuing process. It is characteristic for the present editorial policies to
design news to the tastes of their audiences. As a rule, editors decline the role of designers of general
culture and only accept the role of those who 'serve the audience'.
Keywords: sensationaUsm, response to violence, censorship.
Marko Milosavljevič
POWERAND RESPONSIBILITY
MASS MEDIA AND JOURNALISM BETWEEN TOTAL EREEDOM AND RESPONSIBLE FREEDOM
Dr. Marko Milosavljevič is an assistant lecturer of journalism at the University of Ljubljana Faculty of
Social Sciences.
All power and all freedom based on social consensus (as opposed to totalitarian power in a non-
democratic system) presupposes rights and obligations. The rights of mass media as often clear and
determined by the Constitution; the case of the American First Amendment warranting the freedom
of the press and of speech is only the most famous one. However, the obligations of the mass media
are unclear. The journalistic and editorial policies are often non-transparent and undisclosed. What
can the audience and the whole society expect from the media, what can they demand, and what can
they actually do? Such questions usually arise with respect to mistaken, misleading, and ethically
dubious information and content. The paper deals with the relationship between journalistic and
media freedom and responsibilities, between rights and obligations, between regulation and self-
regulation, that is, with the mechanisms and procedures designed to ensure clear, public and trans-
parent functioning of the mass media, particularly in relation to 'ordinary people', without access to
the media, the weak, the grieving, the minorities, and other specially vulnerable parts of society.
Keywords: freedom of the press, media rights and responsibilities, regulation, ethic.
134
abstracts
Mojca Pajnik
HOW THE MEDIA REPORT ABOUT MARGINALISED GROUPS
Mojca Pajnik, M. A., is junior assistant at the Peace Institute (Institute for contemporary social and
political studies), Ljubljana.
As one of the ideological apparatuses of the state (Althusser), the media reproduce the state of
society. So-called 'public affairs' are given this status by legitimising selected policies and fixing
social norms. The media determine the framework of thinking and interpreting, which works also as
a means of legitimising prejudices towards and discrimination of members of marginalised groups
such as drug users, prostitutes, refugees. The use of critical discourse analysis makes it possible to
focus on selected textual segments, to understand them in a wider context, and to carry out denatu-
rahsation and deconstruction of commonly accepted representations. It turns out that when the
media report on members of various marginalised groups, they often use the same or at least similar
strategies of argumentation. Their objects are often marked as 'problem persons' who first of all
differ from the 'normal' majority. The denominations are stereotypical, denying the objects' subjec-
tivity and presenting them as ones whose very difference endangers the majority. Their actions, in
extreme cases even their very existence, are presented as a threat to the social order. Journalists in
their argumentation establish and maintain the boundary between admissible and inadmissible; they
act as arbiters who 'sacrifice' individuals in the name of the protection of the public and the public
interest.
Keywords: ideological apparatuses of the state, argumentation, representation.
Janez Mekinc, Marija Ovsenik, Rok Ovsenik
DOUBTS ABOUT THE CHANCES OF FIGHTING RACISM AND XENOPHOBIA ON THE INTERNET
ANALYSIS OF THE PROTOCOL OF THE COUNCIL OF EUROPE
Janez Mekinc, M. A., is an associate of the General Police Administration, a lecturer at the University of
Ljubljana School of Social Work and the School of Tourism, Portorose, and an expert for human rights
at the Council of Europe. Dr Marija Ovsenik is a professor at the University of Ljubljana School of
Social Work, the Faculty of Organisational Sciences, Kranj, and the School of Tourism, Portorose. Rok
Ovsenik, M. A., is assistant lecturer at the School of Tourism, Portorose.
The continuing dilemma of democratic states is how to draw the boundary between the total free-
dom of speech on the one hand and the securing of minorities' rights, which could be infringed by
that very freedom. The dilemma is met while attempting to criminahse the acts related to the crea-
tion of racist and xenophobic web sites. An even greater dilemma arises with the attempt to define
individual acts to be criminaHsed. Equally important is the question whether designing, producing,
publishing, supplying or allowing web pages with racist and xenophobic contents can be deemed a
criminal act. A comparison with web pages containing child pornography imposes itself. Both are
problematic on account of their contents, but a close analysis shows that the limitation of freedom of
speech in cases of racism and xenophobia is a far greater problem.
Keywords: freedom of speech, human rights, criminahsation.
MODES OF COMMUNITY WORK
Tomo Dadič
SPORT AS A TOOL OF SOCIAL WORK
Social worker Tomo Dadič is head of the Izola branch of Secure Labour Centre, Koper, and a post-
graduate student at the University of Ljubljana Faculty of Sport.
135
ABSTRACTS
Today, sport is a complex social phenomenon. Not at all immune to weaknesses (commercialisation,
doping, scandals), it also contains many advantages. Sport (or kinesiology as the science of sport)
has a place in social work, as well as vice versa. Especially in that part of kinesiology for which
achievement is not the prime (or not at all) aim. G judo (gan: inclusive, ju: soft, do: path) has been
practiced on the Coast since 1994 and has developed into a movement involving four judo clubs in
Slovenia and 60 people with special needs. On the basis of the criteria of normalisation the partici-
pants of G judo on the Coast have proved that sport (judo) gives persons with special needs oppor-
tunities to become more included in everyday environment. It gives them more choices, more influ-
ence, and offers more opportunities for personal growth and for estabhshing more contacts and
making friends. The involvement in sport should by no means be regarded as a therapeutic activity,
offered by one party and received by another. All participants are equal. This is particularly so in
judo which contains a component of equality and respect and rests on strict ethical principles. Sport
(judo) offers many opportunities for surpassing the 'self-image of users' imposed by society. It is an
excellent means of destigmatisation, integration and normahsation of persons with special needs.
Keywords: kinesiology, judo, destigmatisation, integration, normahsation.
Vera Grebenc
ETHNOGRAPHY OF HEROIN CRISIS
Vera Grebenc is assistant-probationer at the University of Ljubljana School of Social Work.
The heroin crisis as a phenomenon of drug use has an important place in the language of drugs -
right next to the speech on pleasure. Whereas in conversations with drug users more or less dra-
matic narratives are found on the experiences of crises and experiences in crises, the expert litera-
ture focuses on medical notions related to the syndrome of abstinence. Everyday ideas of the crisis
are caught in stereotypes: the crisis becomes a motive for sudden, uncontrolled actions of the indi-
vidual 'ready to do anything'. The crisis is understood as a lever for violent behaviour of the people
who take drugs. Less is known about how the crisis relates to everyday life of drug users, how the
awareness of the crisis influences the organisation of the day of the people from the scene, the
practices of enjoyment, and the tactics of controlling one's addiction. On the basis of a qualitative
analysis of the parts of interviews and personal narratives that speak about it, the author shaped a
map of the heroin crisis. It is analysed in relation to the social context (employment, schooling,
leisure time, social networks) and with regard to everyday situations important to the users (purchas-
ing, consumption). The results showed that the crisis does not occupy a central position in the lives
of the people who take heroin, yet it is in a special way permanently present - as a possibihty, threat
or actual experience. To understand the crises two contexts need to be distinguished: the 'regular'
crisis is the consequence of the shortage of the drug and is related to the need for solace; or it may be
related to the wish to stop, a way of giving up the drug. These are two distinct processes; the people's
conduct is different in each case. The possibility of a good outcome of the crisis depends on the
social status of the concerned individual and to the present circumstances, whether it is about con-
trol over risks related to the practices of drug taking or about maintaining and re-establishing impor-
tant social roles in the lives of addicts. The preferred course in planning social work interventions is
community social work, which provides context-bound acting in everyday environment.
Keywords: addiction, shortage, risk, community social work.
Dušica Grgič, Mirjam Bartol-Polončič, Gordana Čižman
A CASE OF FAMILY WORK FOLLOWING A PROGRAMME OF PSYCHOSOCIAL AID
Dušica Grgič, M. A., Mirjam Bartol-Polončič, a psychologist, and Gordana Čižman, a social worker,
are professional workers at the Centre of Social Work Ljubljana Moste Polje.
136
ABSTRACTS
The professional aid for a family encompasses counselling directed at settling the relations among
family members, caring for children, and training the family for its role in everyday life. The service
is conducted in three phases. In the phase of preparation, the problem is defined together with the
family, an agreement on co-operation is made, and the plan of aid is elaborated. The continuous
work with the family marks the phase of execution, in which the progress is evaluated with the family
on periodical conferences. In the termination phase the effects of aid are assessed and the decision
is made whether to continue or finish. Many pre-printed forms facilitate the carrying out of the
programme. The presented case confirms that success is not achieved merely by attaining planned
aims; the work is successful when the worker's entry helps the family to better recognise the most
suitable solutions. Such work is a challenge engaging the worker not only professionally but also
personally and emotionally. The future development of the programme should include permanent
education of workers and the assurance of better stability in recruiting persons who are to work with
the family at their home.
Keywords: work phases, aid plan, agreement, worker, documentation.
137
IZDAJE FAKULTETE (PREJ VISOKE ŠOLE)
ZA SOCIALNO DELO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stanovanjska tveganja
ranljivih skupin
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost
Tanja Lamovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so preživele
spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie
sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje: Feministične
raziskave za socialno delo
Naročila: Knjižnica VSSD, Topniška 35, 1000 Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si
Nove knjige sodelavcev VSSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Vesna Leskošek, Zavrnjena tradicija: ženske in ženskost v slovenski zgodovini od
1890-1940. Ljubljana: Založba/* cf.
Darja Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba /* cf.
Marija OvsENiK, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Inštitut
za s amo razvoj
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne.
Ljubljana: KRT.
Vito Flaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf.
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf.
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf.
Albert Mrgole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju
mladinskega prava. Ljubljana: /* cf.
David Šalamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /
*cf.
Založba /* cf., Slomškova 15, 1000 Ljubljana, (061) 1544451, zoja.skusek@guest.arnes.si
KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
oddaia
Besedilo je treba oddati v elektronski obliki. Zapisano naj bo v formatu WORD ali RTF. Oddate ga
lahko na disketi (standardni 3,5-palčni), ali še bolje, pošljete kot priponko po elektronski pošti.
format
Teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije naj bodo dolgi okoli ene avtorske
pole (30.000 znakov s presledki vred). Druga besedila (poročila, recenzije) naj imajo okoli pol avtorske
pole. Pisma naj bodo kratka in naj takoj preidejo k stvari.
Besedilo naj ima dvojen razmik med vrsticami in enotno velikost črk 12 pik. Biti mora neforma-
tirano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja odstavkov!
Pri alinejah na začetku vrstice ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo navadne pomišljaje!
Vmesni naslovi lahko imajo največ tri nivoje. Oštevilčite jih na standarden način (L, 1.1., 1.1.1.
...), in sicer ročno - ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov!
Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo! Ležečo ali podčrtano pisavo (ki sta ekvivalentni)
uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, za naslove knjig in revij (gl. spodaj) in za tuje besede v
besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali
podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.: ...
igra [play]...; s tem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo
...«, »... vse tuje besede [...] in latinske ...«.
Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda
pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate
besedilo, ki rabi velike črke.
opombe
Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred bibliografijo. Ne uporabljajte
računalniškega formata opomb! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko
takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript (»nadpisano«). V taki pisavi naj bo tudi
številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibliografskih opomb (tj.
takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme biti.
Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je
tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte
internih grafičnih modulov urejevalnikov besedil!
seznam virov
Na koncu besedila postavite (neoštevilčen) seznam uporabljene literature, razvrščen po abecednem
redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden).
Zajema naj samo v besedilu navedeno literaturo!
Seznam naj bo urejen kakor tile zgledi:
M. Ambrož (2002), Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske organizacije. Univerza v
Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija).
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, Men and Ethnography. Lon-
don: Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.). Lectures in Experimen-
tal Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
— (1991), Sadomasochism in the Perversions: Some Thoughts on the Destruction of Reality. /. Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32, 1-2: 54-60.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
Pri reviji navedemo strani, na katerih se nahaja članek, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju.
Podnaslov pišemo za dvopičjem po glavnem naslovu. Z dvema črticama na začetku vrstice zaznamu-
jemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
reference
Reference v besedilu naj bodo urejene po temle zgledu: »... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi
Čačinovič Vogrinčič 1993) ...«, in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.).
Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr. »... (Miller 1992: 121) ...«. Imena istega avtorja ali
urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr. »... (Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991:
87) ...«. Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, njegovo ime v
oklepaju izpustite, npr. »... po Millerjevi {ibid.) je ...«. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite
»ibid.«, kadar navajate isto stran kakor pri prejšnji navedbi, ali »op. cit.«, kadar navajate isto delo, a
drugo stran v njem, npr.: »... {op. cit.: 121) ...«
priloge
Glavno besedilo prispevka naj se začne z naslovom prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice.
V glavnem besedilu ne sme biti nikjer navedeno, kdo je njegov avtor/avtorica.
Prvi list natisnjenega besedila, v elektronski obliki pa posebna datoteka naj vsebuje povzetek,
ključne besede in kratko informacijo o avtorju, avtorici. Omembe avtorja, avtorice naj bodo vedno v
tretji osebi.
Povzetek naj obsega 10-15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve (sklepi)
prispevka. Ne uporabljajte formulacije tipa »Prispevek predstavlja rezultate raziskave ...« ipd., temveč
te rezultate (ali sklepe ipd.) na kratko obnovite.
Ključnih besed naj ne bo manj ko tri in - če ni nujno - ne več ko šest. Ne ponavljajte besed iz
naslova!
Informacija o avtorju, avtorici naj vsebuje samo najosnovnejše podatke (npr. »Dr. X Y je docentka
za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev
Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.«).
Če je mogoče, priložite prevod povzetka, ključnih besed in opombe o avtorju/avtorici v angleščino.
Obvezno pripišite svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, če ga imate!
recenzija
Vaše besedilo bo recenziral/a strokovnjak/inja s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo. Recenzija
je anonimna na obe strani. Čeprav se trudimo, da bi bil postopek kratek, lahko traja kar dolgo. Če
dobite predloge za popravke, jih obvezno upoštevajte in popravljeno besedilo vrnite v predvidenem
roku.
Published in six issues per year
Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani
II

socialno delo 42 (2003
ISSN 0352-795Ó
UDK 304+3Ó