Socialno delo. 27, 1988/2	103
PROBLEM "SAMORAZISKAVE" IN PRAVE AKCIJSKE RAZISKAVE
Z GILLIJEVEGA VIDIKA
Srećo Dragoš
Izhajajoč iz Gillija, bi se mogoče dala stvar takole
pojasniti: "Samoraziskava", razumljena kot končna stopnja
raziskovanja (z največ pozitivnimi določili od vseh drugih
vrst raziskav, po B. Mesec, glej gornji članek) je dejansko
mit. in sicer v tolikšni meri, v kolikor gre za predpostavko
spojitve akterjevih in raziskovaIčevih vlog znotraj skupine
("spojenost ali šibka diferenciranost obeh vlog", B. Mesec),
kar je zgolj nadaljnja logična stopnja pravih akcijskih
raziskav (tip 7 je. izveden iz tipa 6). In še več: če je to
res, ali bi iz tega lahko sklepali, da akcijske raziskave,
ker (vsaj idealnotipsko) implicirajo "samoraziskovalne"
postopke, s tem negirajo raziskovanje sámo?
Gilli sicer zelo poudarja, da za raziskovanje ni treba biti
profesionalni raziskovalec in da je temeljni pogoj pravega
raziskovanja ukinitev delitve dela na fizično (zbiranje
materiala itd.) in umsko delo (končna obdelava podatkov
itd.). Vendar to ne vodi v "samoraziskovanje" (v smislu
nediferenciranosti vlog), na kar izrecno opozarja v sklepu
svoje knjige (Gilli, 1974; podčrtal S. D.), kjer svari
raziskovalce pred izgubo identitete in jih opozarja "da je
cilj družbenega raziskovalca, strokovnjaka-kot-raziskovalca
- lastna strokovnost" (ibid. 247). S tem je mišljeno, da
naloga raziskovalca ni le vplivanje na akterje, torej
akcija, pač pa tudi obratno - povratno vplivanje
("retroakcija" po Gilliju) na področje znanosti.
"Protislovje med teorijo in prakso	mora raziskovalec
razmisliti in razrešiti znotraj raziskovanja... Ostati
v raziskovanju, zavedajoč se,	da je to še vedno,
pri današnjem stanju družbenih	odnosov, posredo-
vanje odstopka (cesije) moči...	- posredovanje, ki
je narejeno na osnovi izdelave in	uporabe teoret-
skih orodij" (ibid.).
Iz tega se vidi, da je za Gil lija bistvo (akcijskega
pravega) raziskovanja v tem, da se distribuira moč razisko-
valcev (delegirana od naročnika) na akterje in šele v tem je
njihova deobjektivizacija. Na področju raziskovanja kot
Socialno delo. 27, 1988/2	104
spoznavne dejavnosti pa je ukinitev delitve dela (fizično-
umsko, teoretično-praktično. raziskovalno-akcijsko) zgolj
sredstvo in pogoj deobjektivizacije, ne pa cilj ali vzrok. V
zvezi s tem je posebej poudarjeno tisto, "kar bi morala biti
meja delitve dela v raziskovanju" (ibid.. 244): to je
postulat, "da samo tisti, ki je fizično delal. lahko
sodeluje s polno znanstveno kompetenco v zaključnem intelek-
tualnem delu".
"Pa vendar, teoretično znanje je potrebno, da bi se
raziskovanje dobro izvajalo, in vsako novo raziskovanje
je treba presojati ne samo po prispevku. ki ga daje
preobrazbi situacije. pač pa tudi po prispevku, ki ga
lahko da znanstveni spoznavi družbenih pojavov" (ibid.
245).
Tore j :
1.	Raziskovanje, če hoče to (p)ostati, mora biti že
vedno spoznavna dejavnost (nepogreš1 jivost teorije, znan-
stveni pristop, prispevek znanstvenemu vedenju itd.); gre za
početje, ki proučuje svoj predmet neodvisno od subjektivnih
resnic, katerega interes je torej objektivna resnica -
objektivnost je tu merilo uspelosti tega početja. Sele to je
pogoj, da se ohrani "lastna strokovnost", da je sploh možna
"retroakcija" itd.
2.	Distribucija moči na akterje, ki so v tradicionalnem
raziskovanju zgolj objekti.
3.	Pogoj te distribucije moči je distribucija razisko-
valnih vlog tudi med akterje (ukinitev delitve dela se mora
"razmisliti in razrešiti znotraj raziskovanja" - Gilli),
hkrati pa je verjetno nujna tudi distribucija akterskih vlog
med raziskovalce. Bistvo torej ni stapljanje, pač pa distri-
buiranje vlog, se pravi njihova porazdelitev po različnih
nosilcih (akterji, raziskovalci).
S tem se doseže dvoje:
-	preseže se delitev dela med enimi in drugimi (umsko-
fizično itd.) in s tem v zvezi delitev moči;
-	raziskovanje v strokovnem (znanstvenem) smislu se ne
izniči, pač pa ohrani.
Sele s tem postane Gi11 i jeva zahteva po pristranskem
(angažiranem) in objektivnem (znanstvenem) raziskovalcu
Socialno delo. 27, 1988/2	105
realna. "Samoraziskovanje" je namreč ne izpolnjuje, ker s
stapljanjem (- izničenjem) vlog pade zgolj v samo-razisko-
vanje ali pa zgolj v samo-akcijo. To pa je stanje, ki ga
pravo akcijsko raziskovanje èele skuèa preseči.
"Samoraziskovanje" namreč predpostavlja kolektivno entiteto,
v kateri ni več različnih vlog (raziskovalnih, akterskih).
pač pa "vsi delajo vse". To je utopični konstrukt (ki ga
zavrača celo Gilli kot orto-marksist), podoben ideji samou-
pravljanja, kjer naj bi prav tako vsi delali vse in odločali
o vsem (rezultat: manipulacija in anarhija), namesto, da bi
vsakdo počel le tisto, za kar je sposoben, ter odločal le o
tistem, kar ga neposredno zadeva. Da je to mogoče, je seveda
potrebno imeti delitev dela in točno opredeljene vloge
(pristojnosti, odgovornosti), hkrati pa distribucijo moči po
raziičnih subjektih (demokratično ali poliarhično). Na-
sprotje tega je koncentracija moči v enem subjektu, ki druge
vodi in odloča namesto njih.
Kot so v tradicionalnih raziskavah vse raziskovalske vloge
združene v enem in istem subjektu-raziskovalcu (oz. zgolj
med raziskovalci), vse akterske pa v akterjih, prav tako so
v "samoraziskovanju" vse raziskovalske vloge združene v
istem subjektu in isto je z akterskimi vlogami.
Seveda èe vedno o(b)staja vprašanje, zakaj taka
"samoraziskovalna" oziroma "samoakcijska" skupina ne bi bila
zmožna znanstveno-objektivnega pristopa k raziskovanju (če
je. recimo, možno, da ima potrebna znanja), kot je tudi
vprašljivo, če medsebojna distribucija (akcijskih in razi-
skovalnih) vlog od enega na različne subjekte potegne za
sabo tudi redistribucijo moči (kar sugerira Gilli). Zdi se,
da bi odgovore na ti dve vprašanji bilo smiselno iskati v
razlikah med pojmovnim modelom raziskovanja in modelom
socialne akcije, oziroma v razlikah med interesi ter potre-
bami tistih, ki raziskujejo in onih, ki izvajajo socialno
akcijo. Potem bi bilo bolj jasno, kaj se zgodi z distribu-
cijo vlog in kje so njene meje.
106
Socialno delo. 27, 1988/2	106
Lahko bi rekli. da je osnovna razlika med raziskovalci in
socialnimi akterji glede na dejavnosti, ki jih kot takšne
opredeljujejo (torej kot raziskovalce, akterje), v intere-
sih, potrebah in sredstvih. Ce potrebo razumemo kot pomanj-
kanje nečesa in težnjo po zadovoljitvi tega pomanjkanja,
potem gre pri interesih za nekaj več, namreč za (takšno)
dejavnost. ki je usmerjena na zadovoljitev določenih potreb.
Interesi torej bistveno zavisi jo od narave potreb, vendar to
ni dovolj. Da se lahko izvaja dejavnost v smislu zadovolji-
tve potreb, so potrebni tudi neki objektivni pogoji, ki niso
odvisni od (potrebnega) subjekta in ki so družbeno dani (ali
pa niso). To so predvsem družbene možnost i in predpostavke
za zadovoljitev najrazličnejših potreb (materialna, duhovna
sredstva, ustrezne okoliščine itd.), brez katerih ni niti po
treb, sploh pa ne interesov. Poleg tega pa je potrebna neka
moč. da se interesi lahko uveljavljajo, da sploh kot intere-
si obstajajo (torej kot potrebe "na delu" oz. kot dejavnost
za zadovoljitev potreb).Ce je raziskovanje nekaj drugega kot
socialna akcija (oz. vsaj ožji pojem socialne akcije), potem
tudi potrebe in interesi niso isti, kot tudi ne sredstva, s
katerimi interese uveljavljamo. V zvezi s prejšnjo shemo bi
bilo to videti takole:
Socialno delo. 27, 1988/2
107
SI . 2.
DOLOČILA DEJAVNOSTI PRI RAZLIČNIH SUBJEKTIH DEJAVNOSTI
Potreba raziskovalcev je spoznanje problema in s svojo
spoznavno močjo (akumulacija znanja + podatki o problemu)
lahko uveljavljajo svoj interes. Za razliko od njih pa je
akterjem spoznanje rešitve problema le potrebno sredstvo, da
uresničijo neke drug(otn)e cilje, na katere je naravnana
njihova akcija. Predpostavka je, da ta akcija ne bi bila
uspešna (mogoča), če bi rešitev problema ostala neznana; to
pomeni, da je družbena moč akterjev premajhna in se jim mora
povečati preko spoznavne moči, ki jim jo prispevajo razisko-
valci, ko najdejo rešitev problema. Seveda se v resnici
stvar zakomplicira, ker moči akterjev, da bi dosegli svoj
cilj, praviloma ne poveča rešitev problema pač pa moč nekoga
drugega, ki je raziskovanje naročil in kateremu je pozna-
vanje rešitve problema ravno tako pogoj izvedbe njegovih
lastnih interesov (slednji so ponavadi različni od akterje-
vih). To pomeni, da raziskovalci pri zagotavljanju svoje
(raziskovalne, profesionalne) potrebe ne morejo biti nev-
tralni, pač pa so vselej pristranski (zavedno ali neza-
vedno) . Akcijsko raziskovanje naj bi ta problem rešilo tako,
da - kot rečeno - preko distribucije vlog spoznavna moč
raziskovalcev v resnici služi povečanju družbene moči akter-
jev in obratno, da preko večje moči akterjev (ki zdaj
poznajo rešitev problema in so osveščeni o vseh pasteh
raziskovanja) raziskovalci resnično prispevajo k večji učin-
kovitosti zastavljene akcije, v zvezi s katero se je problem
sploh pojavi 1.
Interes raziskovanja torej ni več določen zgolj s spoznanjem
rešitve problema, pač pa tudi z učinkovitostjo akterjev pri
doseganju lastnih ciljev oz. z uspešnostjo njihove uporabe
rezultatov raziskovanja. S tem gre za vprašanje, katere
interese raziskovalci podpirajo oz. na katero stran se
108
Socialno delo. 27, 1988/2	108
postavijo. Pri akcijskem raziskovanju zato lahko govorimo o
skupnih interesih akterjev in raziskovalcev (kljub še vedno
raziičnim potrebam).
SI . 3.
DOLOČILA DEJAVNOSTI PRI RAZLIČNIH SUBJEKTIH DEJAVNOSTI
Ce je to v raziskavi-akciji doseženo, je družbena moč, ki jo
raziskovalci dobijo od naročnika, uporabljena v akcijskem
interesu, ne pa da se moč raziskovalcev, (iz)rabljena zgolj
v kontekstu raziskave, potem obrne proti akterjem (preko
naročnika npr. ali neposredno že preko raziskovalcev). Iz
tega bi lahko sklepali dvoje:
1. "Samoraziskovanje"je nemogoče, ker predpostavlja -
ne le enakost interesov (in sredstev) - pač pa tudi enakost
potreb in subjektov; če so namreč potrebe za vse enake (x),
kako se lahko isti subjekt(i) v tolikšni meri distancira(jo)
od lastnih potreb, da uveljavijo tudi interes po cilju yi
( = rešitev y Ф cilj x). Za interese namreč velja, kot smo
rekli, da so določeni subjektivno, in sicer po potrebah,
hkrati pa tudi objektivno, ker jih določajo neke družbene
predpostavke, ki morajo biti dane in so neodvisne od
subjektovih potreb. To pomeni, da je stvarni problem, ki ça
je treba z raziskavo raziskati, lahko v zvezi ne le z
objektivnimi vidiki interesa, pač pa tudi z njegovimi
subjektivnimi vidiki (vrednote, ideologija, psihološke pred-
postavke itd., "lastna samoumevnost" skupine po B. Mescu)).
Prav tu gre za tavtologijo "samoraziskovanja": kako namreč
lahko nek nosilec interesa raziskuje stvarni problem, ki ni
le problem tistega istega interesa, pač pa hkrati njegova
posledica, ob tem, da je rešitev problema tudi posledica
istega interesa, ki sploh sproži njegovo raziskovanje? Ali
je lahko isti interes (njegov nosilec) vzrok svojega pro-
Socialno delo. 27, 1988/2	109
blema in hkrati vzrok (razlog) njegove reéitve? Ali ne gre
pri tem za prepričanje, da je tisti, ki neko družbeno akcijo
pripelje v krizo, tudi najbolj kompetenten, da najde rešitev
iz nje?
2. Problem moči. Do raziskovanja pride, če nek subjekt,
ki ima problem, nima dovolj moči, da bi ga tudi razrešil.
Predpostavka je, da intervencija raziskovalcev (= spoznavne
moči) poveča družbeno moč (v Gì 11 ijevem konceptu mora to
biti moč progresivnega subjekta, kar pomeni iz raziskovalče-
vega vidika deobjektivizacijo, iz socialnega pa družbeno
akcijo in distribucijo moči). V "samoraziskovanju" pa
vprašanje moči vodi v paradoks: nekdo, ki ima problem in je
nemočen, da bi ga razrešil, dobi šele s spoznavno močjo
(raziskovalci) možnost, da ga razreši in zato se odloči za
raziskavo. "Samoraziskovanje" pa predpostavlja, da je tisti,
ki je pred problemom brezmočen, hkrati tudi sam izvor
dodatne (spoznavne) moči. "Samoraziskovanje" torej pomeni,
da je subjekt, ki ima problem, hkrati dovolj močan, da ga
sam razreši, tako da sploh ni več jasno, zakaj se takemu
subjektu problem sploh pojavi kot problem (če je dovolj
močen, da ga razreši sam, torej brez pomoči drugega,
potemtakem sploh ni potrebe po raziskovanju; tisti, ki ima
dovolj moči za rešitev svojega problema, namreč ne potrebuje
njegovega raziskovanja).
Skratka, videti je, da premislek v smislu Gillijevih postu-
latov (o ohranitvi raziskovalčeve identitete ob hkratni
distribuciji moči - deobjektivizaciji raziskovalnega
objekta) nikakor ne vodi do "samoraziskovanja". pač pa do
t.i. pravega akcijskega raziskovanja (kot šestega tipa
raziskav po B. Mescu), za katero je značilna obojestranska
distribucija vlog akterjev U\ raziskovalcev. Bistvo distri-
bucije vlog je v tem primeru distribucija moči (ne pa
izničenje - stapljanje vlog). Gillijevo poudarjanje, da naj
ne bi nihče uporabil rezultatov raziskovanja na račun
objekta (npr. naročnik) pomeni pravzaprav to, da je objektu
raziskave prepuščen izbor alternativnih rešitev problema, s
čimer pravzaprav šele postane subjekt. Cim večja pa je
možnost nekoga za izbiro med alternativami, tem večja je
njegova družbena moč - in obratno, če nekdo nima na
razpolago nobenih alternativ. pomeni, da je brezmočen. Tu
ima strokovna moč v kontekstu družbene moči pomembno vlogo,
in sicer zato. ker slednjo lahko poveča, kar pomeni, da jo
lahko prerazporedi. - Ce je npr. v neki raziskavi naročnikov
problem v tem. kako (z)manipulirati svoj objekt, pri čemer
je naročniku potrebna spoznavna moč, da bi si z njo povečal
lastno družbeno moč, potem pomeni prenos (odstop) moči od
raziskovalca k objektu prenos spoznavne moči. Objekt, ki je
Socialno delo. 27, 1988/2	110
je v tem procesu deležen, pa je v boljšem, tj. močnejšem
položaju od naročnika, kot pa je bil prej
(-deobjektivizacija). Raziskovalec, ki tega ne vidi, ali pa,
sklicujoč se zgolj na spoznavni interes, to ignorira, za
Gillija ni raziskovalec, ker nasploh velja:
"Na porazdelitev posledic pa lahko vplivam samo, če
imam potrebno družbeno moč. Strokovnost, kateri smo
odvzeli družbeno moč, ki iz nje izhaja, postaja nezain-
teresirana za izkoriščanje svojih zmogljivosti in se
obnaša neodgovorno.
Do tega torej pride, če nekdo raziskovalcu odvzame družbeno
moč (npr. politika) ali pa. če se ji raziskovalci sami
odpovedo v imenu znan(stven)osti. Alternativa je v
odstop(k)u (cesiji) spoznavne moči objéktu. česar sicer ne
gre razumeti preprosto kot zmanjšanje (te) moči raziskoval-
cev zaradi povečanja moči objektom. pač pa je tu pomemJaen
prav način, kako se to naredi, saj je videti, da prav način
te distribucije moči določa tudi različnost tipov akcijskih
raziskav (v taksonomiji B. Mesca gre za 4., 5. in 6. tip).
Skupno vsem tipom (4.. 5., 6.) je, da se to doseže z
distribucijo vlog raziskovalcev in akterjev, na kar opozarja
Gilli, ko pravi, da so ti problemi razrešljivi "znotraj
raziskovanja". Teoretična utemeljitev tega bi lahko bila
zlasti Marxova (sociološka) razlaga zveze med delitvijo dela
in odtujitvijo - ali pa npr. Foucaultova (psihološko-
zgodovinska) razlaga razmerij moči (ki se ne generirajo
zgolj preko lastninskih in institucionalnih odnosov, pač pa
tudi na intergrupnem ter interpersonalnem nivoju, torej ne
zgolj na nivoju nadrejeni - podrejeni, ampak tudi med samimi
podrejenimi, zlasti preko različnih tehnik; bistvo obstoje-
čega sistema moči s tem ni odvisno toliko od nadrejenih in
njihove uporabe moči, pač pa od načinov reprodukcije ne-moči
med podrejenimi - v raziskovanju bi to pomenilo, da bistvo
nemoči objektov raziskovanja ni toliko v razmerju med njimi
in vsemo(go)čnim naročnikom, pač pa predvsem v odnosu
raziskovalec-raziskovanec).
Glede omenjenih treh tipov akcijskih raziskav je v zvezi z
distribucijo vlog relevantno vpeljati razliko med t.i.
pozitivno in negativno (rezistentno) družbeno močjo, s čimer
dobimo malce nazornejšo predstavo o različnosti posameznih
tipov akcijskih raziskav. S tem se da namreč (shematsko!)
ilustrirati zvezo med spoznavno in socialno (družbeno )
močjo (pozitivno in negativno). Pri tem gre za teoretično
mišljeni pojem moči v smislu pomanjkanja oz. redkosti virov
moči, zaradi česar pride do odnosov odvisnosti, ki so
pravzaprav oblika tovrstne moči.^'
Socialno delo. 27, 1988/2
111
SI. 4. ODNOS MED SPOZNAVNO IN SOCIALNO MOČJO PRI
RAZLIČNIH VRSTAH AKCIJSKIH RAZISKAV
4. tip: raziskave s sodelovanjen raziskovalcev
v akciji
5. tip! raziskave s soraziskovanjen akterjev
6. tip: akcijske raziskave v ožjen ponenu
(prave akcijske raziskave)
Socialno delo. 27, 1988/2	112
V tem smislu dopolnjena taksonomija akcijskih raziskav bi
bila videti takole:
Slika 5. DOPOLNJENA TAKSONOMIJA AKCIJSKIH RAZISKAV
Sklep: Kot akcijski tip raziskave ( v Gillijevem smislu
vsakršne prave raziskave) bi torej lahko imeli samo 6. tip
raziskav, medtem ko "samoraziskave", tudi če jih mislimo kot
raziskave, nikakor ne morejo biti akcijske.
OPOMBE
1.	Bučar, F., Nerazrešeno protislovje med strokovno in
politično močjo. Nova revija, 1986, 48-49, str. 695
2.	Tako razumljena moč je aktualna zlasti za indivi-
dualno raven socialno-akcijskega delovanja, kar se dobro
vidi iz Rusove klasifikacije fenotipov moči (gl. Rus, V.,
Adam, F., 1986, str. 3o). V. Rus: "Posedovanje dobrin še ne
pomeni tudi latentne moči tistega, ki ima dobrino v lasti.
Lastništvo redkih dobrin pa pomeni, da obstajajo tudi drugi
subjekti, ki bi radi imeli takšno dobrino. Njihova želja jili
spravlja v odvisnost od tistih, ki imajo dobrino v lasti.
Socialno delo. 27, 1988/2	113
lastnikom pa se imetje redke dobrine sprevrača v latentno
moč" (op. cit. str. 29-3o).
LITERATURA
Gilli, G. A., Kako se istražuje. Školska knjiga. Zagreb 1974
Mesec, B., Vrste akcijskih raziskav. Socialno delo, 27,
1988, 2
Rus, V., Adam, F., Moč in nemoč samoupravljanja. CZ,
Ljubljana 1986. str. 3o
Srečo Dragoš, socialni delavec, dipl. sociolog. Višja šola
za socialne delavce v Ljubljani. Saranovičeva 5. Ljubljana