Skrbi in tožbe sadjerejca. Prepričan sem, da je za zimo vsak sadjerejec sadna drevesa dobro zavaroval pred zajci ali s slamo, zlasti s turščino, ali pa s trnjem in koli. Vendar tako zavarovanje traja le od časa do časa; treba je vsako leto večkrat ponoviti. Sadno drevje in drugi pridelki pa so gotovo vredni, da se pred požrešno živadjo bolje okovarijo, namreč s pravičnim lovskim zakonora. Zato pa se nihče drug ne bo pobrigal, nego kmet sam mora stopili na noge in terjati pravice! Stavim sto na eno, ko bi se drugim stanovom enaka krivica godila, kakšen vrišč in krik bil bi že po časnikih in zbornicah, da bi žugal svet podreti. Le kmet naš mirno spi in sanja, naj bi mu drugi pomagali iz zadreg, katere to niti ne briga. Slabo je to znamenje naSe zavesti in poguma; vendar zmiraj ne sme tako ostati. Pisalo se je že večkrat po časnikih, naj bi se združile občine k temu potrebnemu delu, kajti ravno v občinah ima še naš kmet prosto besedo. Zal, tudi tu je menda pogorel. Na večkratni opomin in spodbudo oglasilo se je za zboljšani in pravični lovski zakon komaj par občin, drugod je bilo vse tiho. Sicer je nam ne preprijazna kmetijska družba štajarska na prvo prošnjo namignila, da je voljna pomagati, samo da se jih v ta namen oglasi več in mnogo občin. Sedaj je torej na občinah ležeče, ali in kedaj dobimo novi zakon v obrambo naših sadežev, še bolj pa nadepolnega sadnega drevja. Spanje v tem času in tacih razmerah raora biti vsakemu kmetu — sadjerejcu nerazumljivo. Saj nam le edina sadjereja obeta boljšo prihodnjost, ako jo umno gojimo in s tem našim naslednikom zapustimo lep spomin svojega dela. Kdo bi to o lovu in divjačini mogel reči ? Dostikrat se ta še za sedaj ne izplača; kdor pa le nalašč na škodo drugih zareja in varuje divjačino, ta ni vreden hvale od kmeta, Se manj pa od njegovih naslednikov, katerim je slastni sadni prigrizek daleč od njegovih rok požrl že zgodaj — zajčji zob! Naprej torej, ,,Komur mar je pribodnjega vnuka, Komur mar je zahvale rodii!" Pohorski.