ANTON VODNIK: PRIČAKOVANJE.                         357
Kamila se preoblači. Dene nase kratko krilo, obuje tihe čeveljčke, postavi se predenj in prične tiho peti. Polagoma prestavlja svoje krasne male noge, razživlja se vedno bolj, vedno bolj, z levico se prime zadaj za glavo in njeno nežno telo je vse polno plesa, ki je strasten in turoben kakor pesem, ki jo tiho prepeva.
Naenkrat konča, sleče s sebe krilo in bluzo, poišče plašč in se vrže v njem na posteljo. Leži vznak, roke ob sebi, zaprtih oči, a prsi se naglo dvigajo. Potem se vsa umiri in je pokojna, kakor bi spala.
Pravnik vstane in sede k njej. Plašč je odpet in vidi se njeno perilo, ki je snežnobelo in vse v čipkah. Njene grudi so majhne, toda polne in gibljejo se kakor speče ptice. Ustne so podobne roži, ki se hoče ravnokar razcvesti. Je zdrava, šele išče solnca, bo šele cvetela. Njen mali nosek je nalahko upognjen, ima svojo misel, toda krotko, dobrohotno. Ves njen obrazek je ovalen, pri-kupljiv, ustrezajoč.                                               (Dalje prihodnjič.)
ANTON VODNIK:
PRIČAKOVANJE.
Joj, kako sem vztrepetala!
Kedaj se je storila noč ...
kedaj večer nam je zagrnil okna?
Joj — m jaz nisem dragemu luči prižgala
Če bom videl luč goreti,
bom čutil v čolnu čudežno dehteti
rože,
ki cveto na tvojem oknu ...
Odkod je naenkrat veter zavel
tako bolestno?
Kako me je zbodlo, stisnilo okrog srca...
Ah, nekaj sem hudega, hudega tebi storila,
o dragi! ....
368                        ANTON VODNIK: PRIČAKOVANJE.
Kako trepeče cvetje zvezda!... Kako mi plamen trepeta bolno nemirno....
Joj, kako moj dragi trepeta!...
Čez čoln se sklanja —
oh bled, oh bled
kot cvet žalostne rože ...
Ce se bo vrnil, ne bo me poljubil le tiho, le tiho me zrl.'.. takrat bo otožno luč vzplapolala -samotna bom v noč jokala ...
Kako trepeče cvetje zvezda! ...
Oh, varno bom luč zastrla
s sanjavo tenčico zlatih las-------:
kako je, o dragi, čez bledi obraz
ti zlata zarja pala!
Kako ti je roka vztrepetala —
o, tako trudna ...,
da po vsem telesu čutim
bolečino nežnosti...
Jutranje bela meglica
kot vonj rosi na tvoja lica —
kot da je angel,
kakor da nisem jaz ...
(Kot z rožami posut je čoln z zvezdami...)