Mirnost in samozavost Indijanccv škof Wiple, ki je ok. leta 1900 misijonaril med Indijanci, je pripovedoval sledečo zgodbo, ki označuje mirnost in samozatajevanje Indijancev. V nekem hotelu v Washingtonu je kosilo več indijanskih glavarjev. Ko je eden izmed njih videl, kako je neki beli gospod natresel popra v juho, je tudi on vzel posodico s poprom ln ga procej veliko natresel na svoj krožnik. Ko je začel jesti, je bil navidezno čiyto miren, vedar pa so mu, ko je začel poper preveč peči, tekle solze po licih. Njegov sosed Je to opazil in ga vpraSal: »Zakaj jokaž?« — »Mislil sem na svojo rajno staro mater,« se je oglasil odgovor. Sedaj si je natresel tudi drugi Indijanec popra, ki je nanj enako učinkoval kakor na njegovega soseda. Tedaj pa je prvl Indijanec ostro pogledal in vprašal: »Žakaj jokaš ti?« — »Jaz jokam,« je dejal drugi, >ker te tvoja stara mati ni vzela a seboj, ko je umrla.«