Ekofašizem • Intervju Anton Komat Številka 9/10 * Letnik 4 * September/Oktober 2009 Cena 2 EUR ' 770022 ha KAPČE MATIC Nacionalni radiiskš program v treh jezikih RADIO Si Radio Slovenia^^^^H 100,4 MHz 103,9 MHz 102,8 MHz 107,2 MHz 91,1 MHz 89,0 MHz 101,3 MHz 105,5 MHz 96,7 MHz > 100,8 MHz 93,4 MHz Л 107,7 MHz 99,4 MHz 98,9 MHz 102,0 MHz ^ w 102,0 MHz Svez, drugačen in I noin najboljše glasbe ■ www.radiosi.eu TclvfrbufnvV Ш- ' KmUp Štude-nt ^ “ cel/eta TOLPA! SEDEM JE! MIRKO, ZAČENJA SE! PRIDI GOR' ЈММОД SICJDENN j. Pf POLNOČJ NA0& TOLPA BUMOV VSAK DAN OB 19:00, PONOVITEV PA TEDEN KASNEJE MALO UNIVERZA V MARIBORU ŠTUDENTSKI SVET www, studentskisvet. uni-mb. si ŠTUDENTOM PRIJAZNEJŠA UNIVERZA PRAVA STRAN w w w .studentskisvet .uni-mb .si M M M •>ГППГ!ТГ»1*12*ПГПШ-1ШГ?! kazalo ZELENI ODPUSTKI Okoljski davki se nam tako izkažejo kot liberalni odpustki. Kot sodobni načini trgovanja z lastnimi grehi. Denarnica nadomesti vest posameznika ali vest gospodarske družbe. Država pa uspe ohraniti videz liberalnega odnosa do posameznika na eni strani in do podjetništva na drugi strani. ZELENI KAPITAL 8 Politična skrb za okolje se tu odraža predvsem skozi zavzeto propagiranje implementacije določenih okoljskih standardov, ki so na Zahodu že doseženi, na Vzhodu pa še vedno ne. Skrb za okolje tako lahko postane močno politično orožje za uveljavljanje in ohranjanje svoje dominantne pozicije. '*’■ '' jkt- FARMACEVTSKA INDUSTRIJA 16 Še huje: obstajalo naj bi tudi veliko dokumentiranih dokazov, da temelji pandemija šeste stopnje, ki jo je pred kratkim razglasila WH0, na ponarejenih dokazih in manipulaciji s podatki o smrtnosti in obolevnosti kot posledicah okužbe z virusom nove gripe. KRASNI NOVI SVET 20 Ekologijo so iz rok aktivistov in znanstvenikov »izpulile« korporacije in uvedle svojevrstno »diktaturo zelenega«. V ZDA naj bi namenili približno 16 milijard $ kot spodbudo za zamenjavo starih avtomobilov za nove, učinkovitejše. Ukrep je načeloma res »zelen«, a gre prej za prodajo novih avtomobilov kot pa za resnično ekološko zavest. ZAPISI IZ MRTVEGA DOMA 24 Irak: pojem, bolj potreben svetovnemu umu kol še en dokaz neuma kakor tistemu postmodernemu kontekstu izkustva, za katero se niti Auschvvitz niti Vietnam niti Čečenija pravzaprav nikdar niso niti zgodili, tistemu izkustvu, ki ga ne more prizadeli in ga ne more presenetiti nobena dojka, nenadoma izpljunjena na univerzitetni kateder. VOJNA SVETOV 26 Zadnjo lekcijo so prejela izčrpana človeška bitja, ki so izgubljeno plula po Sredozemskem morju. Obupane klice na pomoč so preslišale mimoidoče ladje, ki so sicer obvestile matične obalne straže, a te pod izgovorom, da se begunci nahajajo v mednarodnih vodah, niso ukrepale. MOBILNOST 30 Študentje imajo možnost opravljanja praks v tujini tudi preko največje mednarodne študentske organizacije AIESEC, ki ima v 107-ih državah po svetu že več kot 38.000 članov. Študentom omogočajo tudi udejstvovanje na konferencah in seminarjih, ponujajo pa štiri različne tipe praks: razvojno, izobraževalno, tehnično in management. KULTURNA POLITIKA 34 Preživetje smo si tako izborili na nacionalnem nivoju, kjer sredstvo razporeja stroka. Malha, iz katere črpa, je neprimerljiva z malho v domači hiši. Poglejmo samo prezir do mednarodnih projektov, ki jih je lokalna skupnost pokazala v času, ko se kiti z Evropsko kulturno prestolnico. Naslovnica: Jernej Žumer INTERVJU 10 Biozofski ekonomski model mora preiti v model nične rasti. Nična rast pomeni, do porabimo le toliko naravnih virov, kolikor jih lahko narava obnovi, oz. da recikliramo čim več odpadkov na outputu. To pomeni, da proizvajamo kvalitetno blago, ki ga lahko vzdržujemo in servisiramo, in da recikliramo vse, kar je možno. PROMETEJEV DNEVNIK 18 Odgovori na to vprašanje, ki se nam ponujajo, segajo od dejstvo, da kriza Slovenije ni tako prizadela, do obratnega argumenta, da nas kriza še ni prizadela, saj še ni s polno močjo udarila v realni sektor preko »prirojene« melanholije naroda med Balkanom in srednjo Evropo do Cankarjevega vzklika: »Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojen!« uvodnik kolofon KATEDRA Lepota narave Založnik in izdajatelj Društvo študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškov trg 15, 2000 Maribor Zakoniti zastopnik Dr. Peter Virtič peter.virtic@katedra-on.net Uredništvo GSM: 031 731 192 info@katedra-on.net www.katedra-on.net Odgovorni urednik Damir Mlakar damir.mlakat@katedra-on.net Glavni urednik Aleš Kustec ales.kustec@katedra-on.net Izvršna urednica Daša Purgaj dasa.purgaj@katedra-on.net Oblikovanje in prelom Denis Kebler Sodelavci Dr. Vesna Vuk Godina, Dr. Boris Vezjak, Andrej Adam, Dr. Samir Osmančevič, Mag. Gorazd Kovačič, Dario Svetej, Januš Rasiewicz, Samo Bohak, Simon Raj-bar, Maja Kaučič, Rok Kralj, Matej Klarič, jasmina Antonijevič, Kristjan Jejčič, Milan Lazarevič, Monika Horvat, Sara Pokeržnik, Aljaž Selinšek, Gregor Lozar, Igor Bašin, Franja Pižmoht, Boris Strmšek, Matjaž Germ, Gregor Kuhar Almira Čatovič, Karolina Babič, Miha Andrič, Lili Mihajlovič, jasmina Zvoršek in Anej Korsika. Karikature jernej Žumer, Urška Babuder Lektoriranje Barbara Ojsteršek in Tina Sovič Marketing Bojan Horvat GSM: 041 980 903 E-mail: info@katedra-on.net Naklada: 8.000 izvodov Prispevki avtorjev vedno ne odražajo stališč uredništva. Slovenski akademski in študentski časopis KATEDRA je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo pod zaporedno številko 1027. Katedra je sofinancirana s strani Študentskega sveta Univerze v Mariboru in Ministrstva za Kulturo RS AlešKustec Naš način življenja je bolj odvisen od narave, kot si velikokrat želimo priznati. Mogoče je ravno zaradi tega tudi naš odnos do narave tako mačehovski. Tako je od nafte, ki jo je proizvedla narava, (zaenkrat) odvisen naš promet. V zahvalo za to vračamo naravi izpušne pline. V notranjosti narave so skrite razno razne rude, ki jih pridno izkoriščamo v industriji. V zahvalo za to povsem degradiramo območja rudnikov. Tudi pridelavo hrane nam omogoča narava oziroma njena rodovitna zemlja. V zahvalo za to s sodobnimi kmetijskimi metodami pospešujemo erozijo te zemlje in jo zastrupljamo z razno raznimi zaščitnimi sredstvi, da bi uničili živali, ki nam kradejo pridelek. To, da ga mi krademo naravi, seveda ne pomislimo. Narava nam omogoča tudi rekreacijo in šport. V zahvalo za to smo npr. spremenili poraščene hribe v goloseke za smučišča. Skratka, od narave predvsem jemljemo, vračamo ji le malo, še najbolj svoje odpadke. Teh je zaradi naše netraj-nostne pridelave in povečane potrošnje vedno več. Svoja življenja smo tako zapolnili z umetno narejenimi stvarmi, da smo izgubili stik z naravo. Živimo v »betoniziranih« naseljih z malo drevesi. Z avto- mobili se tako hitro vozimo po širokih avtocestah, da niti ne opazimo narave okoli nas. Svoj prosti čas preživljamo pred televizijo ali ob računalniku. Vikende si zapolnimo z nakupi v velikih škatlah, polnih človeških proizvodov. Tudi zaradi tega izgubljamo občutek za lepoto v naravi. Ne opazimo jutranjega sonca in njegovih žarkov, ki prodirajo na Zemljo, ker se nam mudi v službo. Ne odpravimo se v gozd, da bi poslušali simfonijo ptic. Ne zanima nas opazovanje meglic, ki se vzdigujejo nad mrtvico. Ne zagledamo se v čudovito sliko pisanih barv drevesnih krošenj. Svet narave je počasen, subtilen, tih. Morda narave ravno zaradi tega ne moremo začutiti, ker so naša življenja zrcalno nasprotna temu. Vendar naj se še tako trudimo, ne moremo zanikati, da izhajamo iz narave, smo del narave. Zato s tem, ko onesnažujemo naravo, onesnažujemo tudi sebe, pa naj si bo to psihično v obliki stresa in depresij ali fizično v obliki najrazličnejših bolezni. Tudi naše »zahvale« naravi v obliki izpušnih plinov, degradacij in odpadkov se nam slej ko prej vrnejo v obliki naravnih nesreč. Slednje za razliko od vsakodnevnih lepot narave vedno pritegnejo našo pozornost. ■ U >U O oč ZAKAJ BI JO ISKALI? NAJ ONA NAJDE VAS NABIRALNIK. *Ime in priimek: *Ulica in hišna številka: *Poštna številka in kraj: E-pošta: Telefon: Podatki označeni z * so obvezni. Katedra izhaja drugo sredo v mesecu. Izpolnjeno naročilnico pošljite v kuverti na naslov založnika; Društvo študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškov trg 15, SI-2000 Maribor. Splošni pogoji: Izvod časopisa se na naslov naročnika dostavi na dan izida. Rok za plačilo naročnine je najkasneje 14 dni po prejemu prve številke. Društvo študentov In podiplomcev Slovenije se zavezuje, da bo vse naročniške podatke varovalo v skladu z veljavnimi zakonskimi določili. Naročam se na mesečni časopis Katedra. ! 5 številk - 8,5C j 10 številk - 15C Študenti imajo 30 % popusta pri naročnini. D Sem študent/ka. Za upoštevanje popusta morajo študentje z naročilnico poslati tudi potrdilo o vpisu. Upoštevamo tudi skenirane študentske Izkaznice, ki Poštnina in DDV sta vključena v ceno. KATEDRA, MOČ BESED Okoljski davki - liberalni odpustki Princip obdavčevanja okolju škodljivih proizvodov in dejavnosti spominja na neki v zgodovini zelo znani princip plačevanja odpustkov za svoje grehe. Tako je ponovno dovoljeno »grešiti« vsem tistim, ki jim to omogoča njihova denarnica. Sporočilo je jasno: onesnažujte, če si to lahko privoščite. KAROLINA BABIC Letos so v Državnem zboru sprejeli novelo zakona o davku na motorna vozila. S to novelo se uveljavlja progresivno obdavčevanje avtomobilov glede na emisije C02. Avtomobili z najmočnejšimi motorji z najvišjim količnikom emisij bi se tako podražili tudi do 22 odstotkov, avtomobili z najmanjšimi emisijami C02 pa bi se po nekaterih izračunih lahko celo pocenili. Cilj takšne davčne politike je predvsem spodbuditi kupce, da se odločijo za nakupe avtomobilov, ki manj onesnažujejo okolje. Medtem ko naj tisti kupci, ki vztrajajo pri avtomobilih z močnejšimi motorji, svoje ne preveč zelene odločitve drago plačajo. Na prvi pogled se ideja zdi smiselna in pravična. Podobnih načinov spoprijemanja z okoljsko problematiko je mnogo. Še en tak primer je recimo obdavčevanje plastičnih vrečk z 22 centi na vrečko, ki ga je prva uvedla Irska že pred sedmimi leti in so ga letos celo podvojili. Na Irskem jim je tako dejansko uspelo uporabo plastičnih vrečk znatno zmanjšati, hkrati pa so državno blagajno obogatili za celih sto dvajset milijonov evrov. Vendar pa nas mora pri takšnem pristopu nekaj zmotiti. Gre namreč za dejstvo, da je okolju škodljivo ravnanje dopustno v zameno za primerno plačilo. Z deset tisoč evri davka si nekdo tako kupi pravico, da se z velikanskim teren-cem vozi po natrpanih mestnih ulicah, s 44 centi davka si nekdo kupi pravico, da uporabi plastično vrečko. Tovrstna okoljska davčna politika nas zato spominja na znano zgodovinsko trgovanje z lastnimi grehi, ki ga poznamo pod oznako odpustkov. Odpustek je po katoliškem nauku odpuščanje kazni za grehe pod pogojem, da se je grešnik z dejanjem pokore in opravljanjem dobrih del krivde odrešil. Vendar pa so se hkrati ob tej praksi pokore in odpustkov pojavile in postale prav pogoste tudi zlorabe odpustkov, pravo trgovanje z odpustki, kar je bilo tu- di eden od povodov za reformacijo v 16. stoletju. Premožni sloji so si z velikimi »donacijami« cerkvi postopno kupovali svoje mesto v nebesih, s tem pa zrelativizi-rali eno temeljnih postavk katoliškega nauka, tj. enakost pred Bogom. Bogati so lahko grešili, ker so si to lahko privoščili. Termin »odpustek« tako danes v splošni rabi večinoma uporabljamo prav za to komercialno obliko odpustkov, torej za trgovanje z odpustki. In prav s takšnim trgovanjem z odpustki, tokrat na posvetni ravni, imamo opraviti danes na področju okoljskih davkov, kjer gre-šenje zoper naravo postaja odvisno od tega, koliko grehov si ljudje lahko privoščijo. Res je, da se globalna okoljska politika v našem primeru emisij iz motornih vozil dolgoročno usmerja k regulacijam svetovne proizvodnje avtomobilov, ki naj bi postopno prešla k izdelovanju avtomobilov z emisijami pod 100 g/km, vendar pa se moramo kljub temu vprašati, zakaj se vsaj še za desetletje ali dve dovoljuje pretirano onesnaževanje tistim, ki jim to omogoča denarnica. Čeprav bi brez težav že danes lahko omejili nakupe avtomobilov z močnejšimi motorji le na tiste, ki takšne avtomobile potrebujejo, ker so npr. hribovski kmetje ali vinogradniki ali ker živijo na strmih pobočjih, splošno uporabo takšnih vozil pa bi postopno odpravili z direktno zakonsko prepovedjo, pa kljub temu okoljska politika raje kot direktno reguliranje uporablja posredne regulacije. Razlika med direktnim reguliranjem in posredno regulacijo je tukaj ključna, saj odraža določenega duha našega časa, tj. liberalnega duha. Praksa takšne posredne regulacije je danes zelo pogosta. Če pogledamo nekaj primerov na področju zdravja, se nam ta princip jasno izriše. Zakone o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov pišejo na podlagi raziskav o škodljivosti kajenja, a vendar na podlagi teh raziskav kajenja eksplici- tno ne prepovedo, temveč le posredno po prostorskih omejitvah ter po visokih obdavčitvah tobačnih izdelkov poskušajo na kadilce vplivati v smeri zmanjševanja in opuščanja kajenja. Podobno kljub raziskavam o škodljivosti hitre hrane (fast food) direktnih prepovedi tovrstne gostinske dejavnosti ne uvedejo, temveč uvajajo določene sisteme informiranja posa- meznikov o škodljivosti takšnega prehranjevanja. Princip je jasen: posameznika se informira, nanj se posredno pritiska (zakonsko in moralno), vendar se končno odločitev glede ravnanja ter spopadanja s posledicami prepusti posamezniku. V ozadju tega liberalnega pristopanja k regulaciji je mogoče pre- poznati idejo liberalnega subjekta, torej posameznika, ki je moralno avtonomen in je zmožen sam presojati o svoji dobrobiti, ter tudi odgovarjati za posledice svojih odločitev. Po eni strani nam je ta ideja všeč, saj na njej temelji koncept osebne svobode, ki posamezniku omogoča, da sam izbere svoj način življenja. Vendar pa dejansko takšna svoboda ne more obstajati, saj je posameznik znotraj družbe pri svojih odločitvah vselej bistveno pogojen z družbenimi okoliščinami ter neposrednimi vplivi iz okolja in zatorej njegove odločitve nikoli niso povsem njegove. Po drugi strani pa je odlo- čanje posameznika zelo omejeno z njegovimi finančnimi zmožnostmi, te pa so odvisne od njegovega položaja v družbi, kjer možnosti in dobrine niso enakomerno porazdeljene. Na to trhlo ozadje ideje o liberalnem avtonomnem subjektu se naslanjajo tudi politike, ki določena vedenja pogojujejo z debelino denarnice posameznika. Pojavljajo se npr. predlogi o dodatnem zavarovanju ekstremnih športnikov, ki bi se lahko za tak ekstremen način življenja odločali pod pogojem, da se dodatno zavarujejo za primere nezgod v teh ekstremnih razmerah. T. i. svobodna odločitev za določen način ži- vljenja je tudi tukaj pogojena s finančnimi zmožnostmi posameznika. Dovoljeno je kaditi, a cene tobačnih izdelkov bodo v nedogled rasle, tako da povprečen kadilec, ki prejema delavsko plačo, za kajenje odšteje že petino svoje plače ali več. Čeprav »dokazano« škodljivo, je torej dovoljeno tistim, ki si to lahko privoščijo. Navezava na okoljske davke pa nam tukaj pokaže še dodaten problem. Liberalna ideologija predpostavlja, da je posameznik lahko odgovoren za svoje odločitve, saj če so škodljive, škodijo le njemu samemu, pa naj mu udarijo po zdravju ali pa po denarnici. Vendar pa pri okoljskih davkih ta ideologija zatava še globlje v paradokse kot pri primerih s področja zdravja, ki smo jih omenjali. Če nekdo za neekološko odločitev nakupa avtomobila z močnejšim motorjem odgovarja tako, da mora zaradi davkov plačati zdaj še povišano ceno že tako ali tako dragega avtomobila, se zgodba z odgovarjanjem za posledice odločitev tukaj ne konča. Za posledicami odločitve enega posameznika, ki si je ta »greh« pač lahko privoščil, namreč trpijo vsi prebivalci tega sveta, saj onesnaževanje deluje zares demokratično in zato posledice nikomur in ničemur ne prizanašajo. S tega vidika se že tako zgrešena liberalna ideologija izkaže za še bolj problematično. Posredne regulacije, ki se poslužujejo finančnih pritiskov, v našem primeru »zelenih odpustkov«, pa delujejo le kot voda na mlin tržnemu sistemu, ki se ne želi podrediti okoljskim zahtevam. Po vrhu vsega vse skupaj deluje še tako lepo hvalevredno liberalno. Seveda imajo okoljski davki svojo pozitivno plat, da se namreč z njimi v proračunu zberejo določena sredstva, ki jih je mogoče nameniti nadaljnjim investicijam v ekološke projekte. Ob predpostavki, da so na Irskem tistih sto dvajset milijonov evrov porabili za subvencije za čistilne naprave, se zdi obdavčitev plastičnih vrečk povsem sprejemljiva in celo pohvalna. Vendar pa ostaja problematična logika v ozadju, da je namreč ekološko škodo mogoče poplačati in popraviti. Škoda, ki jo okolju povzroča neekološko ravnanje, je takšne narave, da nima svojega ekvivalenta v evrih in dolarjih. Gre za podoben problem kot v primerih odškodnin, ki jih običajno civilna sodišča prisodijo žrtvam različnih krivic in zločinov. In tako kot nobena odškodnina ne more odtehtati psihičnih travm ali izgube bližnjega, tako tudi nobena še tako vrtoglava višina davka ne more izbrisati petkratne vrednosti emisij močnejšega avtomobila. Vidimo lahko, kako države uporabljajo tržne principe pri regulaciji družbe. Namesto da bi določena škodljiva ravnanja preprosto z dekretom prepovedale, se odločajo za posredne regulacije, kot je podražitev takšnih ravnanj, nato pa čakajo, da tržni principi opravijo svojo nalogo. Če namreč na trgu povpraševanje določa ceno, potem bo po tej državni sprevrnjeni tržni logiki regulirana višja cena zmanjšala povpraševanje; če bo neekološko ravnanje zelo drago, se ga ljudje ne bodo več posluževali. Vendar pa države pozabljajo, da obstajajo skupine ljudi, ki te povišane davke obravnavajo kot drobiž, tako kot nekateri kazni za prometne prekrške štejejo kar kot potne stroške. Premožnejše skupine vsako denarno kaznovanje (pa naj bo to kazen za prekršek ali vnaprej plačani davek) obravnavajo kot del svojih življenjskih stroškov, in to preprosto zato, ker si to lahko privoščijo. Okoljski davki se nam tako izkažejo kot liberalni odpustki. Kot sodobni načini trgovanja z lastnimi grehi. Denarnica nadomesti vest posameznika ali vest gospodarske družbe. Država pa uspe ohraniti videz liberalnega odnosa do posameznika na eni strani in do podjetništva na drugi, tako da je posameznikom omogočena izbira sebi lastnega načina življenja, podjetjem pa omogočen svobodni razvoj, pod pogojem seveda, da si to lahko privoščijo. Okoljska politika, ki bi glede na resnost razmer morala poseči po zelo radikalnih prijemih, naivno stavi na neke utopične samoregulacijske družbene principe, pa čeprav je že vsem jasno, da sveti tržni principi sami po sebi ne delujejo in zato družbo, ki stavi nanje, vedno znova pustijo na cedilu. Konec koncev, domet našega davka na motorna vozila je zelo omejen. Svoj cilj doseže le pri tistih, ki si terenca že pred uvedbo novega davka tako ali tako niso mogli privoščiti. ■ Na čigavem dvorišču? The Economist, tednik, katerega ideološka platforma |e jasna že od njegovega nastanka leta 1843, nas danes lahko preseneti s sila neobičajnimi članki. Naenkrat v tem zakrknjenem trobilu kapitala beremo o zeleni ekonomiji in priložnostih za razvoj novih okolju prijaznih tehnologij. Celo oglasni prostor je poln simpatičnih podob korporacij, ki se zavzemajo za trajnostni razvoj. Kaj to pomeni? ANEJ KORSIKA Na prvi pogled se zdi, da smo priča nadvse pohvalnemu etičnemu obratu, ko je naposled tudi velekapital spoznal, da je nekaj potrebno radikalno spremeniti, da tako več ne gre naprej, da je način, kako danes deluje naša družba, uničujoč do okolja, da se neodgovorno obnašamo do prihodnjih generacij in morda celo, da smo dobiček postavili pred ljudi. Nizozemska naftna korporacija Shell, ki ima v svoji lasti 25 rafinerij, 45.000 bencinskih črpalk in na dan načrpa več kot tri milijone sodčkov nafte, spada v to kategorijo. Med njihovimi vrednotami lahko najdemo: odkritost, integriteto in spoštovanje do ljudi. Dejavni pa so tudi v iniciativi za etično poslovno obnašanje. Največji predstavnik svetovne avtomobilske industrije, japonska Toyota, gre še korak dlje. Na svoji spletni strani imajo zapisano, da si želijo zelen svet ter da so vodilni na področju dvigovanja okoljskih standardov. Podoben vzorec bi gotovo lahko opazili pri vsaki korporaciji in podjetju, ki danes da nekaj nase. Spoštovanje okoljskih standardov ni več radikalna zahteva gibanja Zelenih iz sedemdesetih let. Ne, danes skoraj vsak evropski parlament premore vsaj eno stranko, ki se zaveda tega, da je okolje dober način za pridobivanje političnih točk. Stvari so se torej izboljšale, globalna zavest človeštva je prešla na novo raven in tako kot smo nekoč ukinili suženjstvo, danes počasi ukinjamo onesnaževanje okolja. Žal se stvari zapletejo, ko preidemo na raven tako imenovanih "umazanih" podrobnosti. Danes imamo namreč 27 milijonov sužnjev, kar je več kot kadarkoli v človeški zgodovini. Prav tako pa se "uspešno" spopadamo z onesnaženostjo. Danes na letni ravni v reke in vodovja Združenih držav Amerike uide samo še nekaj več kot 3000 milijard litrov industrijske in odpadne vode. Mimogrede rečeno, ste vedeli, da so vsi prebival- ci Kaira kadilci? Žalostno, vendar resnično, poročilo Svetovne zdravstvene organizacije ugotavlja, da je zrak v egiptovski prestolnici tako onesnažen, da dan, preživet tam, ustreza pokajeni škatlici cigaret! Tu nekaj dobesedno smrdi! Kako je torej mogoče, da nas vse po vrsti za naravo izredno skrbi, da imamo panoge zelenega kapitala, da korporacije pristajajo na trajnostni razvoj, kljub temu pa je planet vsak dan bolj onesnažen? Mislim, da se srečujemo z izrazito politično in ekonomsko hipokrizijo, ki je sistemsko posredovana in zaznamuje odnos Zahoda do okolja. Ponazorimo jo lahko z dvema metaforama. Prvi je pozabljeni Brechtov citat: "Vsi imamo radi meso in vsi sovražimo klavnice!" Drugi pa je sociološki koncept, znan pod prismuknjeno zvenečo kratico NIMBY, ki v angleščini pomeni "not in my backyardl". Srečujemo se torej s konceptualno toleranco, ki je značilna za liberalizem in vedno znova odpove, ko trči na umazano prakso. Vsi se zgražamo in besno vzklikamo proti razvoju jedrskih elektrarn, vsi smo sočutni ob surovem ravnanju Ambružanov z romsko družino Strojan. A vendar vsi postanemo zadržani in skeptični, kadar smo soočeni s predlogom, da bi se v naši bližini gradilo jedrsko odlagališče. Ali pa si nas drznejo vznemirjati celo s takšnimi idejami, da bi mi sami postali sosedje Strojanovih. Tak vzorec političnega in ekonomskega sprenevedanja je enak tudi državi in korporacijam. Le kako smo si sploh dovolili domišljati, da bo kapital postal okoljsko ozaveščen, če pa je vendar skoraj vedno narava tista, iz katere črpa največjo presežno vrednost in kateri mora vračati najmanj, praktično nič. Presežna vrednost oziroma bolj splošno rečeno dobiček je tista središčna točka, brez katere kapitalizem ne more funkcionirati. Na pomembnost profita je mestoma opozarjal že Karl Магх. V prvem zvezku Kapitala lahko beremo: "S primernim pro- fitom pa postane kapital drzen. Če je zagotovljenih 10 %, ga je mogoče povsod uporabiti; z 20 % postane živahen; s 50 % svojeglavo predrzen; za 100 % potepta vse človeške postave; za 300 % pa ni zločina, ki ga ne bi tvegal, tudi a ceno vešal." Stvar je jasna, pri nežni občutljivosti kapitala za okolje, razvoju t. i. zelenega kapitala in okoljsko prijaznih izdelkih gre za farso, ki se trudi zadovoljiti spremenjen potrošniški okus. Dejstvo je, da je kapital danes bistveno bolj globalen kakor politika. S svojo brezobzirnostjo divja po planetu, išče tržne niše, se izogiba in prilagaja, izsiljuje in revolucionira, je dinamična zver brez predaha. In deluje. Shell in Toyota uspeta svoje kupce prepričati, da so njuni izdelki bolj okoljsko sprejemljivi. Korporacijam to večinoma uspe doseči s selitvijo svoje "umazane" proizvodnje oz. težke industrije na svetovno periferijo in druge države, ki se po razvitosti še ne morejo kosati z Zahodom. V Indiji, na Kitajskem in v Rusiji seveda ne veljajo enaki okoljski standardi kot v Evropi. Podjetniški duh v tem, sicer malce bolj onesnaženem zraku, lažje zadiha. Tako kot sta se Evropa in ZDA v 19. stoletju in večini 20. pospešeno industrializirali in se požvižgali na okolje, se dogaja danes v omenjenih državah. Ali jim smemo to zameriti ali moramo biti razumevajoči? Vprašanje gledišča. Z ekonomskega vidika je seveda dobrodošlo, da imamo te države, ki predstavljajo globalni bazen rezervne armade delovne sile, ki ne glede na človeške in okoljske stro- ške za nas proizvajajo po absurdno nizkih cenah. Kapitalu in hkrati tudi politiki prav tako popolnoma ustreza, da lahko izvažata svoje kemikalije in jedrske odpadke. Prve danes lahko odvržete v somalijske vode, za druge se lahko po relativno ugodnih cenah dogovorite z Rusi. Določen antagonizem v odnosu do tako nebrzdanega razvoja na račun okolja in ljudi nastopi, ko zadevo pogledamo skozi strogo politično optiko in skozi optiko nacionalnega kapitala. Ljudska republika Kitajska je leta 2007 zabeležila rekordno 13-odsto-tno gospodarsko rast in celo danes, v vrtincu globalne krize kapitalizma, ji ne gre slabo (napovedi za letos ocenjujejo 10-odstotno rast). Tukaj zanemarimo, kaj pravzaprav pomenijo takšni merski vatli. Dejstvo je, da gre za gigantsko razvijajočo se ekonomsko silo, ki je pred šestdesetimi leti verjetno ne bi napovedal nihče. Seveda lahko pričakujemo, da se bo ta materialna sila nekega dne preslikala tudi v politično moč, ki bo dodobra spremenila geopolitična razmerja sveta. Politična skrb za okolje se tu odraža predvsem skozi zavzeto propagiranje implementacije določenih okoljskih standardov, ki so na Zahodu že doseženi, na Vzhodu pa še vedno ne. Skrb za okolje tako lahko postane močno politično orožje za uveljavljanje in ohranjanje svoje dominantne pozicije. Dejstvo je, da je kapital danes bistveno bolj globalen kakor politika. S svojo brezobzirnostjo divja po planetu, išče tržne niše, se izogiba in prilagaja, izsiljuje in revolucionira, je dinamična zver brez predaha. Politika je v primerjavi z njim kot ujetnica, ki lovi sapo in ga komaj dohaja, saj je v prvi vrsti vezana na svoja lokalna, t.j. nacionalna okolja in ne zmore dovolj moči, da bi jih prebijala. Prav zato danes gre, politična moč mora prevzeti pobudo, sama začeti iskati globalne rešitve in ustvarjati nove radikalne družbene modele. Modele, ki bodo šli onkraj kapitala, si za svoj cilj postavili ukinitev in neizprosno kritiko kapitalizma, sistema, ki je danes temeljni problem človeštva. In dokler politika ne bo stopila po tej poti tudi v okoljskem smislu, ne moremo pričakovati prebojev. Šele ko bomo spoznali, da je celotna Zemlja naše skupno dvorišče in da naših odpadkov v resnici ne moremo izvažati nikamor, se bomo lahko začeli pogovarjati o ekološko ozaveščeni družbi. ■ d(n)o dna Ali si ne zaslužimo? Hudo je, če se stvari zapletajo lokalno in globalno. Še huje, če ni videti izhoda. Če vedno znova prevladajo izgovori namesto rešitev. In nepremakljiva prepričanost v lasten prav, v večvrednost lastnega obzorja. Hudič je, ko se zdi, da vse skupaj počasi jemlje hudič. Ko namesto treznih vizij vse bolj prevladujejo alarmantne novice in črni scenariji. Ko se reči spreminjajo le na površini in v resnici bolj ali manj ostajajo enake. Ko ne pomagajo več tolažbe, da gre zgolj za subjektivno doživljanje in pesimistično konstrukcijo realnosti. Ko se negotovost in strah pred neizogibnim težavnejšim jutrišnjim dnem zaleze globoko v kosti... Nekateri menijo, da je zgoraj opisano čutenje duha časa pri številnih posameznikih pač posledica globoke krize na vseh ravneh. Da je krivdo za tovrstne sentimente treba iskati v vsesplošni krizi, v globalni gospodarski in finančni krizi, še bolj v krizi vrednot, ki kaže vse bolj neprijazen obraz tudi v teh krajih. Drugi so prepričani, da je pravi razlog za množično nezadovoljstvo in frustracije tod in drugod kriva pretirana izpostavljenost množičnim medijem oziroma informacijski poluci-ji, da so kriva zatrta hrepenenja depriviranih posameznikov družbe (pre)obilja in odtujenost od narave, da gre pri omenjenem počutju preprosto za odraz družbenih neenakosti ... Sam sem prepričan, da na koncu koncev vselej žanjemo, kar smo sejali, da smo za lastno (ne)srečo navsezadnje krivi sami. Ali si ne zaslužimo prav takšne vlade, kot jo zmeraj znova imamo? Ali si ne zaslužimo prav takšnih politik(ant)ov, univerz, davkov, birokracije, sistema v celoti? AH si nismo na- vsezadnje sami krivi, če nam življenja krojijo Zidarji, Bavčarji, Šroti ter nasploh negativna selekcija? Če letargično podpiramo vladno pot blaženja težav brez razvojne vizije, kar po moje na koncu ne vodi drugam, kot v bankrot države in v popoln razkroj moralnih vrednot? Kdo pa nam je kriv, če pri nas še po tolikih letih delitev na črne, bele in rdeče nismo opravili z mrtvimi in nas očitno bolj razvnema preteklost, kot pa sedanjost in prihodnost? Če se, na primer, raje ukvarjamo s Hrvaško oziroma s početjem dveh očitno nesposobnih diplomacij kot pa z veliko pomembnejšimi zadevami za ljudi in državo. Z brezposelnimi, z novimi delovnimi mesti, novimi možnostmi za razvoj in preživetje, z zmanjševanjem zadolževanja države... Drži, vseh perečih reči in okoliščin se ne da spremeniti čez noč, pa vendar sem prepričan, da lahko s pravilnim razmišljanjem in pravilnim delovanjem sleherni posameznik pomembno vpliva nase in na svet okoli sebe. Spreminjanje samega sebe in zavedanje, da šteje prav vsak trezen glas in akcija posameznika, je navsezadnje izvrstno zdravilo za malodušje. Pomaga tudi k boljšemu počutju, pa čeprav nekateri v teh časih raje prisegajo na alkohol in druge opojne substance. Da bo potrebno veliko več kot obljube, da bomo spravili stvari v red, je jasno. V boju proti tegobam današnjega časa žal ne pomaga nič drugega kot delovanje. Zavedanje, da na uro izumrejo tri živalske vrste, da na uro posekamo 1500 hektarov gozda in da se človeška populacija poveča za 10.000 novih Zemljanov, kajpada pomaga, a treba je narediti red tudi v lastni hiši. Pomesti pred lastnim pragom. u Biozofski pogled na svet Anton Komat je kot neodvisni raziskovalec, pisatelj, publicist, predavatelj in avtor televizijskih oddaj znan kot varuh in borec za naravo. Kot hiozof verjame, da se moramo od narave predvsem učiti, ne pa je zgolj izkoriščati za svoje sebične namene. ALEŠ KUSTEC Če se ne motim, zagovarjate globalno ohlajanje v bližnji prihodnosti in ne segrevanja. Bi lahko razložili to svojo stališče? Najprej me je zbodlo v oči dejstvo, da je kar trideset tisoč raziskovalcev podpisalo Oregonsko peticijo, v kateri nasprotujejo propagirani histeriji okrog antropogenega izvora podnebnih sprememb. V peticiji je zapisano, da imajo tisti raziskovalci, ki zagovarjajo drugačno resnico, kot je Al Gorova hipoteza, težave v službi ali pa službo celo izgubijo. Zanesljivo pa ne dobijo sredstev za nadaljevanje raziskav v smeri svoje herezije. Novodobni heretiki ne končajo na grmadi, danes so metode bolj sofisticirane, vendar je s tem ogrožena svoboda v znanosti. To je alarmantno! Ko namreč neka stvar preide v enoumje, hitro pademo v brezumje, kar je lahko usodno. Drugo, kar me je presenetilo, je, da v Mednarodni skupini OZN-a o podnebnih spremembah [IPPC], ki podpira Al Gorovo tezo, ni astronomov in predvsem ni geologov. Geologi držijo v rokah ključ za branje preteklosti. Dogajanje na planetu se namreč lahko dokaj natančno razbere iz zapisov v kamninah in ledu. Na podlagi teh zapisov vemo, da smo v zadnjih dva in pol milijona let imeli 34 ledenih dob. Na to vplivajo kozmični razlogi, ki jih odlično pojasnjuje Milankoviče-va teorija (sploščenost elipse Zemljinega tira, precesija vrtalke in nagib zemeljske osi). Iz raziskav, ki sem jih pregledal (nekaj manj kot 50), sem ugotovil, da so raziskovalci, ne glede na uporabljeno metodo, prišli do sila podobnih rezultatov. Klimatski sistem planeta je pokazal presenetljivo jasno fraktalno podobo. Izmenjava ledenih dob in vmesnih otoplitev je periodična, kot je periodična sončna aktivnost. Ampak v tej periodičnosti (približno 100.000 let za ciklus ledenih dob) so v manjših časovnih merilih (približno 1.000 let) spet merljiva nihanja povprečnih temperature (približno 200 let). In znotraj njih se v še manjših časovnih merilih (približno 80 let) znova pojavi periodičnost (približno 40 let). Priče smo pojavu, ki mu teorija kaosa in fraktalna analiza pravita »podobnosti preko meril«. Ko pred seboj gledamo grafe podnebnih sprememb skozi geološko zgodovino planeta, zremo tipično fraktalno podobo kaotičnega sistema - vzorec v vzorcu. Ko človek doume teorijo kaosa, premaga ovire in o stvareh razmišlja drugače. Drugače jih vidi. Dobi nov pogled, ki je čisto drugačen od prejšnjega. Veliko širši je. Ne išče več vzorcev v enem ali drugem merilu, ampak podobnost vzorcev prek vseh meril. Gre za simetrijo, gre za sa-mopodobnost med velikimi in drobnimi merili. Prav v tej simetriji »vzorca v vzorcu« je skrit ključ do bistva stvari tudi pri klimatskih spremembah. Jaz na vsa dogajanja v naravi in tudi v človeški družbi gledam skozi sistemsko teorijo. V naravi vsi sistemi delujejo po principu determinističnega kaosa. Tu ni mesta za determinizem in kavzalnost, ki lahko vodita do katastrofalnih zaključkov. Lahko govorimo le o faznem portretu sistema, torej o tendenci sistema. Skratka, zadnje dvestoletno obdobje otoplitve se je končalo leta 2005. Okrog leta 2012 bo že merljiv upad povprečnih temperatur. Če ste pozorni, od leta 2005 ni več velikih suš na planetu. Potem imamo samo še neurja. Ta pa so že posledica ohlajanja, kajti neurja nastopajo, ko se povečajo temperaturne razlike med dvema točkama. Vesel sem, da se bomo lahko kaj kmalu prepričali in spoznali resnico, leto 2012 je blizu, jaz verjamem geologom, oni ne morejo ponarejati meritev. Zapise v geoloških plasteh ne moremo potvori- ti, lahko jih berejo kjerkoli na planetu in prišli bodo do podobnih rezultatov. Ne pa me 'hecat' z računalniškimi modeli, ki se jih poslužujejo propagandisti Al Gorove hipoteze. Tule ni prostora za podrobnejšo razlago, zato vam priporočam, da si na spletu ogledate poročilo NIPCC Final Report 2009 na kar 867 straneh! Kaj pa vpliv človekovih emisij toplogrednih plinov na segrevanje ozračja? Človekove emisije toplogrednih plinov nimajo bistvenega vpliva na klimatski sistem planeta. Še nekaj me je zmotilo pri Al Gorovi hipotezi. Goveja čreda, ki šteje skoraj milijardo in pol glav, ima z izriganim metanom večji toplogredni učinek kot vsa vozila na tem planetu, pa se o tem ne govori. Al Gorove svete krave! Sicer pa gre za realne ekonomske interese razvitega sveta. Strategi, ki ocenjujejo zaloge nafte, pravijo, da jo imamo še za trideset ali štirideset let. Zato je ameriška vojska zasedla strateške pozicije, Irak nadzira nafto v emiratih in Saudski Arabiji, pritiska na Iran. Enako je ruska armada zasedla vse strateške »naftne« položaje okoli svojih meja. Razviti hočejo nafto zase, saj potrebujejo od dvajset do trideset let za tranzicijo na novo energetsko bazo. Obenem je potrebno umiriti silno gospodarsko rast Kitajske, Indije in Brazilije. S kjotskimi kuponi se jih bo skušalo prisiliti v upočasnitev rasti. Če civilizacija ne bo uspela s pravočasno tranzicijo na novo energetsko bazo, bo resno ogrožen svetovni mir. Kako vidite finančno ekonomsko krizo v povezavi z ekološko? V knjigi Simbiotski človek sem šel v analizo neo-darwinistične paradigme. Ta zloraba izvornega Darvvino-vega nauka se danes prodaja kot koz-mologija sodobnega sveta. Kozmo-logija neo-darwinizma je vzrok vsega zla v tem svetu, jaz vidim pet problemov na globalni ravni. Problem eko-nomsko-finančne krize je le eden iz- med njih. Sledi problem energetske baze civilizacije. Doba nafte se končuje in civilizacija mora najti novo energetsko bazo. Tretji problem je prehranska kriza. V svetu imamo milijardo lačnih, kar je sramota. S hrano je direktno povezano zdravje ljudi. To je četrti problem oziroma zdravstvena kriza. Vmešavanje farmacevtske industrije v medicino in nadvlada farmacevtskih korporacij nad zdravstvenim sistemom je analogno podrejanje kmetijstva s strani fitofarmacevtskih korporacij. Pet velikih (Monsanto, Novartis, Aventis, DuPont, Вауег) obvladuje hrano (lakoto) in zdravje (bolezen), ker trži semena, kemična gnojila, pesticide, zdravila in gensko tehnologijo. Z dvema prastrahovoma človeka, lakoto in boleznijo, poskuša nadzirati cel planet. Peti problem je klimatska začimba, kot jaz temu pravim. Kakršna koli že bo klima, ali bo topleje ali hladneje, bomo imeli kaotično stanje, saj se nam bodo sesule tako prehranska kot vodna varnost, biotska pestrost in zdravstvena varnost, da energetskih in gospodarskih problemov sploh ne omenjam. Te probleme vidim v popolni povezanosti. Če politika poskuša rešiti parcialno samo en problem, bo samo do konca zaostrila vse probleme. Kot slon v trgovini s porcelanom z rilcem postavlja vaze, z ritjo jih podira. Dokler ne bomo imeli celovitega vpogleda v planetarno dogajanje, bomo le do skrajnosti zaostrovali vse probleme. Vse do kaosa, ko bodo stvari ušle »Out of Control«. Kaj pa Slovenija? Znana je kot zelena dežela. Pa je glede na naš odnos do okolja res tako zelena? To je velika iluzija. Iluzija o neki čudoviti deželici na južni strani Alp. Pohod kapitala je v teh osemnajstih letih naše samostojnosti radikalno poslabšal stanje. Nerad govorim o okolju, ampak o biosferi narave in teh-nosferi človeka. Veliki posegi v biosfero Slovenije niso ovrednoteni. Polovico podtalnice imamo preko mere zastrupljene, imamo negativno vodno bilanco, večino rek je reguliranih, zato imamo v zgornjem toku rek sušo, v spodnjem pa poplave. Skoraj vso obrežno vegetacijo vodotokov imamo uničeno. Kljub temu da smo po količini rodovitne kmetijske zemlje na prebivalca predzadnji v Evropi, nam Pet velikih (Monsanto, Novartis, Aventis, DuPont, Вауег) obvladuje hrano (lakoto) in zdravje (bolezen), ker trži semena, kemična gnojila, pesticide, zdravila in gensko tehnologijo. vsako leto erozija odplakne za Šmarno goro prsti. En centimeter prsti pa rabi nekaj stoletij, da se obnovi. Tudi hidrorežim pokrajine imamo zaradi novozgrajenih obširnih asfaltiranih in betoniranih površin porušen. Ne mislim samo na avtoceste, ampak tudi na obrtno poslovne cone, ki jih ima vsaka občina, pa tudi na veletrgovine z ogromnimi parkirišči. Prekinili smo stik meteorne vode s podtalnico. Na teh asfaltiranih površinah ni nihče poskrbel, da bi voda poniknila v podtalnico, ampak odtočni kanali vodo odvedejo do prvega kanaliziranega vodotoka. Vodo dobesedno kanaliziramo ven iz Slovenije. Še tisto bore malo rodne zemljo, ki jo imamo, smo v veliki meri uničili s pesticidi in kemičnimi gnojili. Pozitivno je edino, da imamo dve tretjini Slovenije pokrite z gozdom. Gozdarska stroka je edina naša stroka, ki je vsaj zame vredna vsega priznanja. Kot enega izmed glavnih krivcev onesnaževanja okolja omenjate kmetijstvo, vendar kmetijska stroka to opravičuje z nujo po doseganju čim večjih količin pridelkov oziroma hrane. Tukaj sta zamešana vzrok in posledica. Če gledamo zgodovinsko rast proizvodnje in porabe kemičnih gnojil v svetovnem merilu in rast svetovnega prebivalstva, bomo ugotovili, da je rast svetovnega prebivalstva približno petnajst let zamaknjena za rastjo porabe kemičnih gnojil. Torej je bilo najprej več ponujene hrane, potem pa je prebivalstvo začelo naraščati. Človeška vrsta reagira tako kot vsaka vrsta v naravi. Če je veliko hrane, se razmnožuje in ima več potomstva. Če je manj hrane, ima manj potomstva, ker je selektivni pritisk okolja večji. Ta dva grafa sta čez celo stoletje popolnoma vzporedna. Torej je industrijska proizvodnja hrane povzročila eksplozijo prebivalstva, ne pa obratno. Pred petnajstimi leti smo imeli 750 milijonov lačnih, danes jih je milijarda. Kdo hrani lakoto? Živimo v svetu, v katerem ima človek le dve možnosti: ali umre lačen ob prazni skledi ali pa bolan ob polni. Lačen, ker hrane nima, ali bolan, ker je hrana zastrupljena. To je sramotni dosežek civilizacije, s katero se tako radi hvalijo politiki. V industrijskem kmetijstvu je pridelovanje hrane v prvi vrsti postalo posel s tendenco po čim večjem dobičku. Hrana je politično orožje. Politične elite sveta oziroma centri moči, kot jim jaz pravim, so obstajale skozi vso zgodovino. Ali so obstajale na imperialnem nivoju ali na nivoju multinacionalk, je stvar konfiguracije sveta. V tem smislu bom citiral Непгуја Kissingerja in njegovo izjavo iz leta 1975: 'Kdor ima nadzor nad nafto, bo nadziral države. Kdor ima nadzor nad hrano, bo nadziral ljudi. Kdor ima nadzor nad financami, bo nadziral ves svet.' Takrat so imele nadzor nad nafto velike korporacije, sedem sester. Ko so kmetijstvo premaknile iz solarnega v naftno, so elite, ki so imele nadzor nad nafto, dobile nadzor še nad hrano. In danes nam te iste korporacije ponujajo še zdravje. Imajo nadzor nad vsemi osnovnimi biološkimi potrebami človeka. Sprememba globalnega predpisa Co-dex Alimentarius, ki bi naj začel veljati z začetkom naslednjega leta, prinaša še poseg farmacevtske industrije v sistem prehrane. S gensko tehnologijo naj bi transgene rastline vsebovale aktivne zdravilne snovi. Hkrati se prepove uporaba vseh naravnih zdravilnih učinkovin. V Sloveniji smo že doživeli prepoved proste prodaje najbolj učinkovitih zdravilnih zelišč (npr. glog ali šentjanževka), ker naj bi imela tvegane učinke na zdravje ljudi. Prodajajo jih lahko samo lekarne. Glog je izjemna zdravilna rastlina. Če imate previsok pritisk, vam ga zniža. Če imate prenizkega, vam ga dvigne. To je popolna homeostatska regulacija. To farmaciji seveda ni všeč. Njim je všeč, če greste k zdravniku, dobite recept in kupite njihova zdravila. Zato so zlo-birali prepoved prodaje zdravilnih zelišč. Brezbrižna javnost niti trznila ni. Kakšno nevarnost predstavljajo gensko spremenjeni organizmi oziroma GSO? O GSO je svetovna znanost razdeljena. Imamo akademsko znanost, ki se poučuje na fakultetah. In imamo korporacijsko, ki je locirana v tajnih labo- Živimo v svetu, v katerem ima človek le dve možnosti: ali umre lačen ob prazni skledi ali pa bolan ob polni. To je sramotni dosežek civilizacije, s katero se tako radi hvalijo politiki. ratorijih korporacij. Ta povezava velekapitala z znanostjo je najbolj nevarna naveza tega sveta. S tem je znanost ušla iz družbenega nadzora. Ti znanstveniki, ekspertokrati, so prodali svoje duše za denar. Svetovna genetska znanost je resnico o genomu povedala na kongresu Human Genom Project [projekt človeškega ge-nomajv Lyonu leta 2001. Akademski znanstveniki, ki so edini kompetentni v svetu, so povedali, da tisto, kar odgovarja centralni genski dogmi, ki jo je definiral Crick leta 1958, ne drži. Poročali so, da tisto, kar še odgovarja genski dogmi, velja le za slab odstotek človeške DNK. Vse ostalo pa je intronska DNK, o kateri znanost ne ve kaj dosti. In prav na ovrženi genski dogmi je temeljila ambicija genske tehnologije. Korporacije so investirale milijarde dolarjev v posel, ki se je obetal. Po Lyonu so delnice bioteh-noloških firm na Nasdaqu strmoglavile. Genom je kaotičen sistem, katerega vedenje je nenapovedljivo in nepredvidljivo. V igri je naključje. Kako bo narava GSO 'reprogramirala', nihče ne more napovedati. Kdor koli trdi, da je vse 'pod kontrolo', je debil ali pa lažnivec. Dokler je to laboratorijski eksperiment, je v redu. Problem postane, ker so zadaj velike ambicije kapitala in centrov moči. Ambicija pa je nadzor nad semeni in prehrano. Če nafti, hrani in zdravju dodaš še semena, imaš v rokah prehransko varnost celega sveta. Na Spitzbergih gradijo gensko banko, ki je varna pred direktnim udarom atomske bombe. Kdo je investitor? Jasno, da so to korporacije, ki obvladujejo GSO, prehrano in zdravje. Velikih pet! Poglejmo Irak! Prva stvar, ki so jo ameriški vojaki naredili, je bila, da so v Abu Graibu ukradli največjo gensko banko za žitarice na svetu, kajti področje Evfrata in Tigrisa [Irak, Sirija, Turčija] predstavlja svetovno gensko zibelko žitaric. Sa-dam Hussein ni bil neumen. Njegovo biološko orožje ni bil strup za ljudi, ampak največji zaklad, ki ga človeštvo lahko ima, semena žitaric izvornih starodavnih varietet. Semena starodavnih sort kulturnih rastlin so danes najhujše biološko orožje. Kako se v to razlago po nadzoru nad nafto in hrano vklopijo biogo-riva? Američani želijo vedno biti prvi. Ko so zavohali, da bi bil z biogorivi dober posel, so hitro postavili blizu dvesto tovarn po celi Ameriki. Vir bi naj bila koruza, produkt pa bioetanol. Tako hitro so postavili tovarne, da niti celo- vite kalkulacije niso opravili. Nato je MIT (Massachusset Institut for Tech-nology - Inštitut za tehnologijo v zvezni državi Massachutest) izdelal celovito kalkulacijo. Ugotovili so, poenostavljeno povedano, da za tri enote vložene nafte dobijo ven le dve enoti. Torej, polom. Poleg tega, če bi npr. Evropa želela samo 10 % bencina, ki ga danes porabimo za transport, nadomestiti z biogorivom, bi potrebovala še za eno Evropo njiv, kar je nemogoče. Potem so Američani te tovarne demontirali in jih prepeljali v jugovzhodno Azijo, predvsem na Tajsko. Tam se jim kalkulacija izide. Toda, če se spomnite, je na Tajskem vojska morala čuvati skladišča hrane in trgovine, ker so jih ljudje ropali. Padli sta dve vladi in izbruhnili so ulični protesti in nemiri. Razlog je bila lakota. Kmetje so namreč pod političnimi pritiski in lažnimi obljubami dali velike površine njiv za pridelavo rastlin za bioetanol. Država, ki je bila izvoznica hrane, je postala država lačnih. Tega naši mediji niso objavili. Potrošniki velikokrat ne vemo, kakšna je kakovost hrane na trgovskih policah. Imamo zadosti učinkovit monitoring za hrano? V Sloveniji jemljemo okoli 35 tisoč vzorcev prehranskih artiklov letno. Toda velika večina teh vzorcev (preko 90 %) se nadzira glede prisotnosti bakterij. Preostanek vzorcev pa predstavlja nadzor nad kemično kontaminacijo, recimo nad pesticidi. Toda v kmetijstvu je v uporabi 250 aktivnih snovi, pri monitoringu pa se jih išče 40 do 50. Tak monitoring je zelo pomanjkljiv. Podobno je s pitno vodo. Tujci, ki so spremljali stanje v Sloveniji, so rekli, da imamo bolj poskus sc-reeninga kot pa pravi monitoring. Težave imamo tudi z laboratoriji in njihovimi akreditacijami. Če pogledamo meso, je bila afera norih krav dovolj močna, da se sedaj poreklo mesa spremlja. Vse ostalo še ni sledljivo. V tem globalnem cirkusu hrana kroži po planetu, tako da ne vemo, od kje je kaj prišlo. Lanskega septembra se je v EU izvedlo vzorčenje sadja in zelenjave in kar 48 % vzorcev je vsebovalo ostanke pesticidov. Če pa poslušamo naše zdravnike, ti nenehno ponavljajo: 'Jejte sadje, jejte zelenjavo.' Obenem pa ista stroka ne čuti nobene volje po nadzoru kvalitete hrane. V Sloveniji imamo absurdno situacijo, da se nadzora hrane vsi otepajo. Sedaj nam grozi, da bo nadzor hrane prešel v pristojnost Ministrstva za kmetijstvo. S tem bi dobili bal- kanski sistem: 'Kadija sudi, kadija tu-ži.' Ne more zastrupljevalec nadzirati samega sebe. To je absurd. Če do tega pride, bomo vložili presojo na pristojno sodišče. Mislim, da je bistvenega pomena v Sloveniji to, da sedaj 'razfrčkane službice' na Ministrstvu za zdravstvo, na Ministrstvu za okolje, na Ministrstvu za kmetijstvo, na Inštitutih za varovanje zdravja [IVZ] združimo v eno agencijo za kemično in biološko varnost, kot jih imajo v Avstriji, Nemčiji, Švici in Skandinaviji. Pomembno je, da imamo nadvladno agencijo, ki je odgovorna parlamentu, ne pa da je pod vplivom trenutne vlade. Kajti voda in hrana sta bistveni sestavini nacionalne varnosti države. Tukaj ni časa za igrice. Pri vodi smo že večkrat ugotovili, da se je leta skrivalo podatke o kontaminiranosti pitne vode. V Prekmurju so v enajstih občinah, kjer je bila voda zastrupljena, ljudem lagali, da ni. Enako je bilo v Ljubljani glede črpališča Hrastje. Takrat smo vložili v Murski Soboti kazensko ovadbo proti trem ministrom: Kebru na zdravstvu, Kopaču na okolju in Butu na kmetijstvu. To je bilo sporočilo: 'Fantje, zresnite se! Dovolj je igric z vodo, hrano in človeškim zdravjem!' V Prekmurju je velika umrljivost za rakom na prebavilih. Potem pa izjavi 'odgovorna oseba' iz IVZ-ja, da to zato, ker jedo preveč šunke in nezdrave hrane. To je aroganca in ignoranca oblasti, ki je plačana, da rešuje probleme ljudi, ne pa da ponižuje njihovo dostojanstvo. Kako povečati prodajo ekološko pridelane hrane? Večina slovenske populacije živi v težkih razmerah. Tranzicija in turbo kapitalizem sta naplavila na površje vse najslabše. Najslabše smo pobrali iz sveta, namesto da bi izbrali najboljše rešitve. Pa smo imeli izjemno priložnost. V eksistenčni stiski ljudje poskušajo biti racionalni in kupujejo ti- sto, kar je najbolj poceni. Toda v Sloveniji je veliko plodne zemlje neobdelane in v zaraščanju, kljub temu da smo na repu Evrope po rodovitni zemlji. Vsaka družina bi morala imeti možnost pridobiti kos zemlje in imeti lastno pridelavo, ne le kmetje. Gre za eksistenco, za prehransko varnost državljanov. Programi pomoči ljudem bi morali temeljiti na tem, da lahko pride družina do koščka zemlje oziroma vrtička, kjer lahko pridela zase vsaj nekaj hrane. Danes je hrana vse večji strošek in še večji bo kaj kmalu. V slovenskih mestih izstopa predvsem Ljubljana, pa obstaja trend, da se te vrtičkarske površine zmanjšujejo? Strinjam se, da so bile nekatere vrtičkarske kolonije sračja gnezda. Ampak v istem trenutku, kot je potekal izgon vrtičkarjev, bi morala biti na voljo nadomestna zemljišča in predpisani standardi. Potoval sem po Evropi in videl, kako je to urejeno v Švici, Avstriji ali na Nizozemskem. Odlično! To so vzorno urejeni kompleksi zemljišč. Prava paša za oči, kako so ljudje inovativni. Predvsem je pomembno, da vrtičkarstvo prinaša sonaravno, ne pa industrijsko pridelano hrano in s tem prinaša zdravje med ljudi. Slovenija nima nobene možnosti za konkurenčnost v industrijskem kmetijstvu. Pošiljati slovenskega kmeta na trg je enako kot ga pošiljati k vragu. Zgodovinski temelj slovenskega kmetijstva je mala posest, ki je tudi reliefno pogojena. Mi nimamo obširnih ravnic kot Francija ali Nemčija. Če bi cela Slovenija šla v subvencionirano biotsko pridelavo, bi imeli neskončen trg in velik izvozni potencial. Ampak mi smo res pravi Butalci. Zapravljamo dragoceno zemljo, ki je imamo malo. Namesto da bi jo imeli za prehrano ljudi, na 70 % zemljišč gojimo koruzo za krave in prašiče. Posledica tega je, da imamo samo tretjinsko prehransko varnost, kar je katastrofa. Biotska pridelava pomeni tudi aktiviranje deset tisoče novih delovnih mest, lahko bi imeli mrežo lokalnih tržnic. Mi pa smo šli v gradnjo megatrgovinskih škatel, ki bodo čez dve leti lahko prazne, ker globalni prehranski sistem razpada. Po podatkih je transport hrane med kontinenti upadel v pol leta za tretjino, 64 držav je že zaprlo mejo za izvoz hrane. To niso lačne države. To so države, čigar vlade so zaskrbljene, da bodo jutri morda postali lačni. Temelj prehranske varnosti postaja lokalni trg. Kar smo' zasrali' globalno, moramo reševati lokalno. Če bi cela Slovenija šla v subvencionirano biotsko pridelavo, bi imeli neskončen trg in velik izvozni potencial. Ampak mi smo res pravi Butalci. Zapravljamo dragoceno zemljo, ki je imamo malo. Prej ste dejali, da je polovica podtalnice, ki je naš glavni vir pitne vode, prekomerno zastrupljena s pesticidi. Je potemtakem boljše piti vodo iz pipe ali plastenke? Po nekaterih podatkih se namreč za liter vode iz plastenke porabi četrt litra nafte. Kot civilizacija prehajamo v obdobje posledic. Moramo se zavedati, da vsako pristajanje na ustekleničeno vodo pomeni, da se odrečemo vodi, ki je javna in skupna dobrina vseh ljudi. Zato je smiselno, da se borimo za čisto vodo iz pipe. Torej, da se borimo za neonesnažene vodne vire. Pri nas le-te z 98 % predstavlja podtalnica. Vsakršno pristajanje na ustekleničeno vodo pomeni, da se bomo odrekli ustavno zagotovljeni pravici do zastonj pitne vode. Ustekleničena voda je privatna lastnina kapitala, ki je plačal državi koncesijo za vodni vir. Bolj kot bomo šli na ustekleničeno vodo, bolj bomo izstopali izjavnega in podpirali privatni interes. Kar je samomorilsko. Večja kot je potrošnja ustekleničene vode, več vrtin bo kapital dobil. In ko bomo enkrat prišli do tega, da bo polovica vse vode ustekleničene, bo zadeva hitro šla navzdol, saj državi ni v interesu, da se ohranjajo vodni viri za javno oskrbo, kajti ona dobi stokrat manj DDV-ja iz pipe kot pa iz plastenke. Kapital nima nobenega interesa, da se ohranjajo vodni viri, kajti bolj kot bodo uničeni, več ustekleničene vode bo prodal. Torej, mi smo tisti, ki se moramo hudičevo zavedati, da je borba za čisto vodo iz pipe borba za našo vodno varnost. V nasprotnem primeru bomo ljudje izgubili vodno suverenost in vodno varnost. Kateri so glavni industrijski onesnaževalci v Sloveniji? Težka stara industrija je v glavnem propadla v tranziciji. Vendar pa nam je pustila spominke. To so stari grehi, ki ostajajo zakopani v naravi. Dravsko polje je tukaj vodilno. Sam sem s pomočjo domačinov našel sedem gramoznic, kamor so nametali strupe, nato pa jih zasuli in posadili s topoli. Najhujša je Kozoderčeva jama, tam je preko 40.000 ton kontaminirane zemljine. Država kot podpisnica Stockholmske konvencije je dolžna sanirati stare grehe, vendar se ne zgane! Kar se tiče industrije, imamo v Sloveniji uradno evidentiranih okrog sedemsto grešnikov. Glavne onesnaževalke so kemična industrija, industrija barv, papirna industrija, pa tudi razne galvane, ki spuščajo težke kovi- ne, so lahko zelo sporne. Mislim, da bi industrija morala biti še najmanjši problem, če bi država striktno uvajala evropske standarde. Se ljudje na vas veliko obračajo zaradi okoljskih težav? Mnogo je klicev na pomoč in ljudje so v velikih stiskah. Nimajo nobene opore, ne v lokalni oblasti ne pri inšpekcijah. Pri nas praktično ne obstoji okoljska pravičnost, ker brezobzirni kapital ruši vse pravne standarde s korupcijo in z lobiranjem. Dva odvetnika sta ponudila brezplačno pomoč, in to nam je v veliko podporo. Zelo sem vesel, da prihaja do sodelovanja z mariborsko pravno fakulteto. Študentje naj bi v študijskih skupinah reševali posamezne primere kršenja okoljske pravičnosti. Kakšna pa je ekološka ozaveščenost Slovencev? Prevladuje prepričanje, da je ekologi- ja zapiranje pip, ugašanje luči in ločeno zbiranje odpadkov. Toda, kaj nam pomaga ločeno zbiranje odpadkov, če nič ne naredimo, da bi na in-putu zmanjšali količino porabljenih naravnih virov in nepotrebne embalaže. Kaj nam pomaga varčevanje z vodo na pipi, če se barbarsko uničuje hidrosistem in razpada hidrografska mreža pokrajine? Kaj nam pomaga ugašanje luči, če država zaradi večjega davčnega priliva in novih investicij podpira noro trošenje dragocene energije? Ekologija je vse kaj drugega, mora postati način življenja, gre za preživetje človeške vrste. Osvojiti bi morali bio-zofski pogled na svet. Biozofija pomeni, da človeštvo posnema tisto, kar je narava v milijardah let evolucije ustvarila kot popolni sistem. Mi se moramo od narave učiti, ne pa da nasilno ropamo planet za svoj sebični interes. Bom dal primer. Če gledamo naravo, je primarna sukcesija, ko rastline po- selijo prazen prostor. To so pionirske rastline. Če pride do npr. goloseka v gozdu ali polomasti, te pionirske vrste hitro kolonizirajo izpraznjeni prostor. So izjemno akumulativne, ker preusmerijo nase vso možno energijo in materijo iz okolja. Te vrste imajo kratko življenjsko dobo. Potem sledi sekundarna sukcesija, ki ima dve poti: ali propade ali pa se razvije v zrelo kli-maksno združbo. Mislim, da se človeštvo nahaja točno na tej točki, na točki bifurkacije, na točki usodne odločitve. Iz primarne sukcesije smo izšli kot primarni kolonisti. In dejansko smo prišli iz Afrike ter kolonializirali prazen prostor Evrazije. 2 neolitsko revolucijo smo prešli v sekundarno sukcesijo, ki v sedanji civilizaciji dosega svoj vrh. V svojo tehnosfero preusmerjamo na račun biosfere vso dosegljivo energijo in materialne vire. Nadaljevanje preusmerjanja planetarnih virov zgolj v našo korist nas bo pokopalo, kajti nahajamo se na točki 'bifurkacije'. Filozofija neomejene rasti v naravi ne obstaja. Ima jo samo ena vrsta celic, rakave celice. Te pa pokončajo tako gostitelja kot same sebe. Obstajajo izračuni, da če bi velike države, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, nadaljevale s tako rastjo BDP-ja, kot jo imajo danes, bi čez petindvajset let potrebovali še en planet naravnih virov. Obsedenost politike z BDP-jem, s filozofijo neomejene rasti, je filozofija rakavih celic. In tisto, kar človeštvo mora narediti, če hoče preiti v klimaksno fazo, je, gledano ekološko, da mora na inputu zmanjšati porabo virov. To ne pomeni nobenega znižanja kvalitete bivanja, kvečjemu zvišanje. Kaj je danes temelj rasti BDP-ja? Množična proizvodnja in množična potrošnja. Predvsem množična potrošnja krame za enodnevno ali kratkotrajno rabo. Vedno slabša je kvaliteta blaga, ki ga kupujemo. Npr. v naši družini smo eno samo sekiro imeli praded, ded, oče in jaz, ker je bila iz vrhunskega jekla. Meni so jo, žal, ukradli, tako da sem kupil novo, vendar je hitro počila na navadni grči. Kupil sem še eno, pa mi tudi ta ni dolgo služila. Bi-ozofski ekonomski model mora preiti v model nične rasti. Nična rast pomeni, da porabimo le toliko naravnih virov, kolikor jih lahko narava obnovi, oz. da recikliramo čim več odpadkov na outputu. To pomeni, da proizvajamo kvalitetno blago, ki ga lahko vzdržujemo in servisiramo, in da recikliramo vse, kar je možno. Je torej bolje kupiti eno sekiro za dobo dvajset let ali pa odvreči dvajset sekir v dvajsetih letih? S IsSt Filozofija neomejene rasti v naravi ne obstaja. Ima jo samo ena vrsta celic, rakave celice. Te pa pokončajo tako gostitelja kot same sebe. Kateri so tisti glavni strupi, ki so prisotni v naših življenjih, in kakšen vpliv imajo na naše zdravje? Obstajajo štiri glavne skupine. Prva skupina so nevrotoksini oziroma živčni strupi. Predvsem skupina pesticidov, ki jim pravimo organofosforni. To so insekticidi, ki so jih razvijali kot bojne strupe za ubijanje ljudi. Razvijali so jih nacisti in so z njimi ubijali jude po taboriščih. Kasneje so to uporabili za ubijanje žuželk. Ta skupina je predvsem prisotna v južnem sadju, bananah, agrumih in je zato potrebno paziti pri lupinah, ki so kontaminirane. Nevrotoksini so prisotni v prehranski verigi. Potrebno se je zavedati, da kronična izpostavljenost že malim dozam skozi daljše obdobje povzroča nepovratne poškodbe višjih centrov v možganih. Otroci so mnogo bolj ogroženi, ker še nimajo razvite pregrade med možgani in krvjo. Ljudje imajo težave s kratkoročnim spominom, pomanjkanjem koncentracije, nespečnostjo, težkimi udi ali glavo in motnjami fine motorike. Druga skupina so hormonski motilci, ki povzročajo estrogeni učinek. Pri ženskah raka na rodilih. Pri moških pa upad moškosti v smislu produkcije spermijev, testosterona in sekundarnih spolnih znakov oziroma ekspresije moškega libida. Feminizacija moških je danes svetovni fenomen in prerašča v svojevrstno kemično kastracijo. Tretja skupina so metabolični strupi, ki delujejo predvsem na energetski nivo celice. Te posledice izvirajo predvsem iz herbicidov in težkih kovin. Povzročajo številna degenerativna obolenja. Četrta skupina so snovi, ki so kancerogene. Pri raku ne moremo govoriti, da ga je več samo zato, ker je več starih ljudi. V Sloveniji smo dolgo vrsto let v povprečju na leto odkrili od 3500 do 3800 novih rakavih bolnikov. Zdaj pa je to število poskočilo na preko deset tisoč na leto. Ne gre samo za staranje prebivalstva, ampak je v igri predvsem kemični pritisk. Jasno pa je, da večino strupov dobimo skozi hrano in vodo. Zdravstvena stroka z ministrstvom na čelu se bolj osredotoča na alkohol in tobak kot na te strupe. To so cenene in zlajnane teme, ki širijo iluzijo o skrbi države za zdravje ljudi. O tobaku in alkoholu se odloča vsak posameznik. O strupih v hrani pa se ne moremo odločati, ker niti ne vemo, koliko jih je v hrani in kateri so. To je perverzno. Zakaj posegajo v osebne svoboščine ljudi, kajti tobak in alkohol sta osebni odločitvi? Po drugi strani pa jih poglavitni problem, kemizacija okolja, ne briga. Velikokrat poudarjam, da so ogroženi predvsem otroci. Če ima mati 64 kg, otrok pa 8 kg in če ona absorbira dva kg hrane oz. vode, otrok pa en, potem je ob isti hrani in vodi ta otrok štirikrat bolj obremenjen na enoto telesne teže kot njegova mama. In tega ne upošteva nobena varnostna presoja. Otroci so najbolj ogrožena populacija in zame je zločin, da se nihče ne ukvarja s tem, zakaj nedolžni otroci umirajo za levkemijo pri štirih ali petih letih. Pa ne kadijo in ne pijejo. Kje so zdaj veliki zdravniki in skrbna zdravstvena politika, da bi jih obvarovali. Kaj lahko naredi posameznik za večje varovanje okolja? Velikokrat slišim od ljudi: 'Kaj pa jaz sam lahko naredim?' Čisto enostavno. Ko nas bo v Sloveniji pol milijona osveščenih, bomo kreirali javno mne- nje. Trgovci bodo prodajali tisto, kar bomo mi kupovali, ker se bodo prilagodili željam kupcev. Politika bo delala tisto, kar bomo mi hoteli, ker jih mi volimo. Jaz pravim, da ni problem v politiki, ni problem v kapitalu, ni problem v centrih moči, ampak je problem v ljudeh. Politiki bodo naredili vse, le da dobijo še en mandat. Ekonomisti bodo delali tisto, pri čemer bodo imeli največji profit. Politiki imajo štiri leta dolg mandat in ne gledajo naprej. Ekonomija dela od bilance do bilance. Briga njih prihodnost. Če ne bo šlo tukaj, se bo kapital preselil na Kitajsko. Mi bomo pa ostali tukaj in z nami vsi problemi. Če se bodo ljudje odločili, bo svet drugačen. Svet definirajo ljudje. Ta odločitev je revolucionarna v smislu trdnih in jasnih definiranih zahtevkov. Ni vsaka revolucija krvava. Revolucija je predvsem v glavah ljudi. Sam sem bil v ožjem vodstvu študentskega upora v začetku 70. let v Ljublja- ni. Takrat smo se študentje uprli. To ni bil samo jugoslovanski fenomen, bil je evropski in svetovni fenomen. In politika je prisluhnila, ker je bila v to prisiljena zaradi študentskega upora. Danes pretresajo svet bistveno hujši problemi, kot so bili takrat, ko smo se mi uprli, pa ni nikjer nikogar. Kaj se je zgodilo s to mladino, kje je njen revolt? Spi v potrošniški ležernosti. Najbolj nevarna stvar, ki lahko zadane sodobnega človeka, je brezbrižnost in lažno upanje. Brezbrižnost v smislu 'jebi ga, saj to ni moj problem'. Lažno upanje pa je nadaljevanje te brezbrižnosti ali pa utemeljevanje same brezbrižnosti. 'Pa saj bodo to naredili strokovnjaki, saj politiki to morajo narediti, to bodo uredili zdravniki, inženirji, tehnologi.' To je 'jebi veter' sistem. Nihče ne bo naredil nič, če ne bodo ljudje rekli, zdaj imamo pa dovolj, spremenimo svet na bolje. Za nas gre! Lažno upanje je zelo nevarno, kajti le ko umre upanje, živi delovanje. Prej ne. Dokler človek upa, ne bo nič naredil. Jaz to vidim na predavanjih, ki jih imam. Pa naj predavam gospodinjam, učiteljem, upokojencem, kmetom ali pa študentom. Na predavanju so pretreseni, ker prej tega niso vedeli, ker jim tega nihče poprej ni povedal. Ko pa stopijo ven iz predavalnice, si naprej mislijo: 'Pa saj je vse v redu, saj vse štima. Svet je še vedno takšen, kot je bil.' In potem živijo naprej po starem, nič ne storijo, nič! V začetku sem omenil teorijo kaosa. Stvari se kopičijo in kopičijo in nič se ne zgodi. Potem pa kar naenkrat naredi 'resk' in vsi so presenečeni, pretreseni. Kako je to mogoče? 'Joj, naravna katastrofa.' Toda vedno pred vsemi elementarnimi katastrofami, kot so suše, poplave, plazovi, izbruhi epidemij, grozeča lakota, pomanjkanje vode ali karkoli že, nam narava pošilja nedvoumna znamenja, sporočila. Vendar, ker smo brezbrižni, ker imamo lažno upanje, ne odreagiramo pravočasno. Ko je še čas. Očitno je človek veliki amater, ki ga lahko 'zbrihta' le katastrofa. Upam, da nova katastrofa ne bo pobrala stotin milijonov ljudi, toda tudi to se lahko zgodi, ker se človeštvo sprehaja na robu kaosa, na samem fraktalnem robu nepredvidljivega in nenapovedljivega. Ko zdrsnemo tja čez, nam ne bo pomagala nobena tehnologija, ne znanost, ne politika. Takrat bo šlo zares, za golo preživetje. ■ Danes pretresajo svet bistveno hujši problemi, kot so bili takrat, ko smo se mi uprli, pa ni nikjer nikogar. Kaj se je zgodilo s to mladino, kje je njen revolt? zelena politika "Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče"? Ekonomska kriza je pokazala zobe. Ljudje kot po tekočem traku izgubljajo službe in grozi resna socialna kriza. Politika je za vsako ceno prisiljena oživiti gospodarstvo. Ekološki standardi so sedaj še bolj nezavezujoči, kot so bili - že prej pa so bili bolj ali manj v senci gospodarskih interesov. GREGOR KUHAR Kljub temu pa je govorjenje o ekološkem problemu v politiki postalo norma. Pogosto je govora o zeleni ekonomiji, zeleni rasti, ekološkem preboju, zelenem kapitalizmu ... Sprejemajo se različne, sicer nenačelne in luknjaste ekološke resolucije in nekateri izmed ukrepov zoper ekonomsko krizo imajo močno ekološko noto. Države subvencionirajo zamenjavo starih avtomobilov z novimi, ki manj onesnažujejo okolje (podoben zakon je nedavno sprejel tudi slovenski parlament, kjer pa ne gre za subvencioniranje nakupa avtomobila, ampak za progresivno obdavčitev glede na izpust), z namenom oživitve avtomobilske industrije, od katere je odvisno mnogo služb. Tako hkrati rešujemo ekonomski in ekološki problem in zdi se, da ni nepremostljivih nasprotij med ekonomijo in ekologijo. Toda poglejmo samo naravo ukrepa - država je primorana spodbujati potrošnjo in proizvodnjo, da s tem ohrani delovna mesta. Ker vsaka proizvodnja pomeni nujno tudi onesnaževanje, država posredno le-to spodbuja, kljub temu da je količina onesnaževanja tako manjša, kot bi lahko bila, če bi država spodbujala kakršnokoli proizvodnjo. S tem seveda nočem reči, da je problem v spodbujanju ekološko čistejših tehnologij - nasprotno, spodbujanje ekološko čistejše tehnologije je nujen ukrep v reševanju ekološkega problema. Vprašanje, ki se postavlja, je globlje in se ga v ma-instream politiki ne zastavlja. Je ekološki problem sploh rešljiv ob ekonomiji, katere cilj je stalna gospodarska rast, saj se zdi, da je le-ta v svoji naravi protislovna in nezdružljiva z ekološkim ciljem zmanjševanja negativnih vplivov na okolje. Odgovor 'da' ponujajo različne teorije, ki rešitev vidijo v strukturnih spremembah sedanjega gospodarskega sistema, kar pomeni zgolj energetsko racionalizacijo, zmanjševanje ekološko najbolj problematič- nih sektorjev, vlaganje v tehnološki razvoj ..., temelji sistema pa razen manjših estetskih popravkov ostajajo enaki. Uporablja se besedna zveza 'trajnostni razvoj', ki prav tako implicira stalno gospodarsko rast. Pogosto se govori o nujnosti povečanja deleža storitvenih dejavnosti v deležu proizvedenega BDP-ja. Govora je bilo tudi o konceptualnem gospodarstvu, ki naj bi zamenjalo industrijsko proizvodnjo1. Ne da bi se spuščali v podrobno analizo uresničljivosti takih konceptov, omenimo le pomenljivo opazko - zakaj tolikšno poudarjanje potrebe po tehničnih poklicih, če hočemo zmanjševati masovno industrijsko materialno proizvodnjo? Kaže torej, da bo industrija (od katere je odvisen tudi velik del storitvenih dejavnosti) še veliko časa temeljna gospodarska dejavnost, ki pa lahko ekonomsko preživi le ob zadostni količini proizvodnje - to pomeni, da mora proizvesti zadostno količino proizvodov, ki prej ali slej postanejo odpadki, s tehnologijo, ki bolj ali manj onesnažuje okolje in porabi več ali manj energije. Problem ponazarja težnja industrije, da proizva- ja izdelke za enkratno uporabo ali izdelke s čim krajšim rokom uporabe, ki so po nekaj letih bodisi zastareli bodisi se enostavno pokvarijo. Če izvzamemo specializirane produkte z astronomskimi cenami, je za večino industrijske proizvodnje dolgoročno ekonomsko pogubno, če izdeluje izdelke z dolgo uporabno vrednostjo. Kvaliteta in obstojnost izdelka se praviloma zmanjšata, ko se ga začne masovno izdelovati. Naslednje vprašanje: ima tudi visoko-tehnološka industrija, industrija, ki naj bi ustvarila pogosto poudarjeno visoko dodano vrednost in v kateri mnogi vidijo rešitev ekološko-ekonomskega problema, resne omejitve, vsaj pri združevanju ekološkega in ekonomskega uspeha, ki bi ga bil deležen večji del svetovnega prebivalstva? Oziroma ali obstaja zgornja meja 'Silicijevih dolin' v svetu, ki bi še bila ekonomsko in ekološko vzdržna? Nasprotno pa družbeno-ekonom-ski modeli, ki predpostavljajo zmanjšano gospodarsko rast ali njeno stagnacijo, predvidevajo gospodarstvo, ki ne bi bilo pod radikalno diktaturo dobička in rastjo BDP-ja, kar v teoriji pomeni lažjo združitev okoljskih, ekonomskih in socialnih ciljev. Idealistično povedano: gospodarski sistem, ki bi potrebe ljudi zadovoljeval in ne bi ustvarjal potreb z namenom izpolnjevanja lastnih ciljev, bi lahko imel boljše možnosti za hkratno rešitev ekonomskega, ekološkega in socialnega vprašanja. Gre seveda za abstraktno špekulacijo, pri kateri ostaja veliko nedorečenega. Toda poanta je, da se politični in ekonomski diskurz (z redkimi izjemami) giblje zgolj med absolutnim zasledovanjem gospodarskih ciljev in med kompromisnim zasledovanjem gospodarskih ciljev, ki ustrezajo fleksibilnim ekološkim standardom. Oboje pa temelji na predpostavki, ki je morebiti napačna - globalno gospodarstvo je zmožno na dolgi rok ustvarjati nenehno rast, ne da bi s tem prekomerno obremenili okolje. Oboje tudi temelji na sklepanju, da je vse, kar je drugačno od prostega tržnega gospodarstva, korak nazaj k mračnim časom krvavega komunizma. O marginalizaciji razprave, ki bi problematizirala same predpostavke smernic gospodarskega razvoja, priča članek Eriča Dupina Nasprotovanje gospodarski rasti2, ki poroča o francoskem poslancu Yvesu Co-chetu, ki je edini v Narodni skupščini zagovarjal omejevanje gospodarske rasti, katero je označil kot »proti-ekonomsko, proti-družbeno in pro-ti-ekološko«. Njegovo mnenje predstavlja eno 577-ino v francoski skupščini, kar pa je še vedno 100 procentov več kot v večini drugih držav. Še več pa pove dejstvo, da se je od njegovih »radikalnih« stališč oddaljila njegova matična stranka Zelenih. Zgornja spekulativna razmišljanja seveda ne ponujajo čarobnega recepta in ne dajejo dokončnih odgovorov. Opozarjajo pa na določene vprašljive predpostavke, na pomenljiv neobstoj javne razprave in na demoniziranje določenih stališč, ki se jih ne obravnava argumentirano, ampak se jih ignorira z etiketami utopije, eko-terorizma, nedemokratičnosti ... Opozarjajo na možnost, da so si lahko ekološke in socialne politike bolj blizu, kot so to bile doslej. Predvsem pa opozarjajo na vprašljivo uresničljivost določenih ekonomskih modelov, kot sta zelena rast ali zeleni kapitalizem, ki so priročno sredstvo za utišanje dvomljivcev in krinka, ki ohranja stanje stvari več ali manj tako, kot je. ■ 1 Gl. npr. Turk Ž. Kriza je strukturna, utopične regresije niso rešitev. V Sobotni prilogi časopisa Delo dne 04.04.2009. 2 V Le Monde Diplomatique, slovenska izdaja, avgust 2009. farmacevtska industrija Za pandemije niso krivi le virusi Tarča in žrtev »novih epidemij«, za katerimi bržkone stoji interes farmacevtske industrije, sta tako človeštvo kot zdrav razum. Med letoma 2003 in 2009 naj bi se bilo s ptičjo gripo okužilo manj kot 500 ljudi in zaradi nje umrlo manj kot 300 ljudi. Medtem je navadna gripa vsako leto zahtevala med 250.000 in 500.000 življenj. DARIO SVETEJ Kanadska zdravnica Guylai-ne Lanctot se je v nekem trenutku svoje kariere vprašala: »Zakaj cene zdravil rastejo, pacienti pa postajajo vse bolj bolni?« Odgovor na to vprašanje je objavila v svoji knjigi Zdravniška mafija, ki je takoj postala svetovna uspešnica. Na kratko se glasi nekako takole: ker v sistemih javnega zdravstva, pa naj bodo ti usmerjeni kapitalistično ali socialistično, vlada interes farmacevtske industrije, ne pa skrb za človekovo zdravje. Podobno meni tudi grški novinar in pisec Peter Arguriou, ki v svojih delih razkriva »obstoj doslednega mehanizma na področju medicine«. Ta po njegovo ne le da napačno predvideva, temveč si pandemije tudi izmišlja ter njihovo uresničenje projicira v bližnjo prihodnost. »Epidemija« prašičje gripe je po Arguriouu najnovejši produkt tega mehanizma pandemije. Hranila naj bi se z milijardami dolarjev najrazličnejših denarnih podpor in bila le del še večjega mehanizma - neutrudne »mašinerije« vladajočih, ki ustvarja strah in z njim spretno manipulira. Napačne napovedi, škodljiva cepiva V preteklih treh desetletjih je bilo veliko napovedi., ki so se večinoma izkazale za napačne ali so bile zgolj lažni alarm. Leta 1976 je ameriška vlada sprožila preplah zaradi prašičje gripe. Med novinci v vojaškem oporišču Fort Dix je bilo ugotovljenih 13 primerov prašičje gripe, eden se je končal s smrtjo. Tedanji ameriški predsednik Gerald Ford je menil, da so ti primeri grožnja nacionalnemu zdravju. VVashington je javnosti sporočil, da se morajo zaradi preprečitve pandemije cepiti vsi moški, ženske in otroci. Program množičnega cepljenja je bil tako nekompetentno izveden, da je moral biti prekinjen po enajstih mesecih, vendar je cepivo že prejela približno ena tretjina prebivalstva ZDA. Cepivo, ki bi ljudi moralo zaščititi pred mogočim zdra- vstvenim tveganjem zaradi prašičje gripe, je bilo najverjetneje povezano z zelo nezaželeno grožnjo zdravju. Nekaj tednov po pričetku cepljenja je namreč med tistimi, ki so bili cepljeni, naglo porasla pogostnost Guillain-Barrejevega sindroma, auto-imunske bolezni oziroma vnetja živčevja, ki povzroča paralizo. Kot navajajo, je zaradi cepiva tedaj umrlo najmanj 25 ljudi, na stotine jih je bilo trajno prizadetih, na tisoče pa jih danes od ZDA terja odškodnino zaradi tega, kar se jim je zgodilo po cepljenju. Virus prašičje gripe je ušel iz vojaškega oporišča Fort Dix, so kasneje priznale ameriške oblasti, napovedi epidemije pa se niso uresničile. Se še spomnite epidemije AIDS-a? Svet je bil zgrožen, apokaliptične napovedi in ocene o njegovem širjenju pa so se kasneje izkazale za neverjetno nenatančne. Toda sledili so številni drugi virusi, ki bi utegnili, kot so poročali, celo pokončati moderno civilizacijo. In za nakupe zdravil in razvoj zdravil ter cepiv se je kajpada porabilo na bilijone dolarjev. Fantomska pandemija SARS-a je izginila v enem letu in se ni pojavila nikoli več, hentavirusa se ne spomni skorajda nihče več. Sicer pa: od leta 2003 do 2009 naj bi se bilo s ptičjo gripo okužilo manj kot 500 ljudi in zaradi nje umrlo manj kot 300 ljudi, medtem ko je navadna gripa po svetu vsako leto zahtevala med 250.000 do 500.000 življenj. Tarča in žrtev »novih epidemij« sta očitno človeštvo in tudi zdrav razum. Epidemije kot medijski spektakel Nalezljive bolezni so seveda zmeraj nadvse hvaležna tema medijev. Nikoli končana zgodba, spektakel za množice. Potencialno usodna vprašanja za preživetje posameznika in družbe v celoti zmeraj zagotavljajo veliko pozornost občinstva. Po drugi strani ni nobena skrivnost, da so množični mediji poslanstvo služenja javnosti že davno nadomestili z novim vodilom poslovanja - dobičkom. Da se lastništvo velikih, t. i. korporativnih medijev pokriva z nalož- bami v drugih panogah gospodarstva, s katerimi so povezani številni interesi politike oziroma države, je znano. In da jih isti mediji ne bi podpirali, četudi zgolj med vrsticami, bi bilo seveda nenavadno. Dr. Michael Chossudovsky, vodja Centra za raziskovanje globalizacije, je o tem nedvoumen: »Vloga velikih svetovnih, t. i. korporativnih medijev, ki so eden izmed stebrov globalnega kapitalističnega sistema, je prispevati k ohranitvi obstoječih družbenih razmerij«. Po njegovem je napihovanje grožnje bližajoče se pandemije le ena izmed metod preusmerjanja pozornosti od resničnih težav, ki pestijo človeštvo. Povezava medijev in državnih in meddržavnih zdravstvenih institucij s farmacevtsko industrijo, ki si od prodaje zdravil in cepiv proti novi gripi obeta milijardne zaslužke, zasluži posebno pozornost. Dr. Chossudovsky konkretno izpostavi analizo napiho- Povezava medijev in državnih in meddržavnih zdravstvenih institucij s farmacevtsko industrijo, ki si od prodaje zdravil in cepiv proti novi gripi obeta milijardne zaslužke, zasluži posebno pozornost. tiha ihta >u vanja pandemije na primeru ugledne javne ustanove, ki bi ji človeštvo moralo zaupati. Svetovna zdravstve-na organizacija (WHO) je tako na za- >RZAVa -l^-A^EV/ANJE № VE ko VAN je J Ш r>A GRE DOB'i rOD ROK J mvjrč prometejev dnevnik dnega sveta, ampak morajo živeti in se razvijati v srcih in mislih ljudi. Ruski pisatelj jevgenij Zamjatin3, po katerem se je zgledoval tudi Orwell, nam v svoji distopiji Mi, slika ali, bolje rečeno, konstruira podobo resničnosti, v kateri je posameznik absolutno podvržen do skrajnosti matematizi-ranemu razumu, ki je nadomestek za religijo. Instrumentalna racionalnost pri posamezniku brez načel ali z enoumnimi načeli ustvarja sterilni »raj« na Zemlji, raj, v katerem ni prostora za drugačnost, pestrost, čustva in ustvarjalnost, torej za vse lastnosti, ki človeku omogočajo človečnost. V odlični spremni besedi k romanu Mi Drago Bajt citira filozofa Kierkegaar-da, in sicer citat, ki povzame bistvo knjige: Vloži me v sistem in me boš zanikal, jaz nisem matematični simbol - jaz sem. O aktualnosti omenjenih del je bilo prelitega mnogo črnila. Huxley je sam napisal zbirko esejev Brave New vvorld revisited, v kateri z grozo ugotavlja točnost svojih napovedi iz Krasnega novega sveta. Marsikatera iz- med omenjenih »prerokb« se je uresničila že za časa pisanja zbirke esejev. Tudi sam sem v Katedri že objavil članek, v katerem sem počel nekaj podobnega, ugotovitve so bile, predvidljivo, podobne. Orvvell se obrača v grobu ob eksploziji marketinške in PR industrije4. Nam je res usojeno, da ob obletnicah izidov omenjenih knjig melanholično ugotavljamo, da so imeli avtorji prav? Ali pa lahko morda živimo drugače? Mimezis Morda sem v svojem opisu sveta kljub vsemu navedenemu preveč pesimističen, morda bi namesto podobe, ki se vsiljuje bralcu (podobe človeka kot zombija), moral uporabiti primerjavo, ki jo je uporabil kolega Grega Kosi: ljudje kot fikusi. Izbiro metafore prepuščam bralcu. Odgovor na vprašanje, s katerim sem zaključil prejšnji odstavek, nam lahko ponudi umetnost oziroma literatura. Evald Flisar v svojem romanu Čaj s kraljico v usta najstnice položi (približno) naslednjo definicijo umetnosti: »Predstavljati si, kakšen bi bil svet, če ne bi bil takšen, kot je.« Ali ni ravno opisana zmožnost nujna za zamišljanje novega, boljšega sveta, v katerem bi radi živeli? Sposobnost in drznost sanjarjenja je pogoj za razmišljanje o prihodnosti. Naomi Klein v dokumentarcu, ki je bil posnet o njeni knjigi Doktrina šoka (The shock doctrine), med predavanjem omeni, da pri ameriških študentih opaža nenavaden simptom, ki jo skrbi. Študenti niso več zmožni sanjariti. Sanje o boljšem svetu so dajale energijo družbenim gibanjem v šestdesetih, Martin Luther King je imel sanje, ki so postale resničnost in so postale temelj za odpravo rasne diskriminacije. Generacija 68 je želela slediti svojim sanjam in ustvariti drugačen svet. Angleški filozof john Hollo-way povzame njihove sanje oz. krik, kot ga sam poimenuje tako: »Ne, ne bomo posvetili naših življenj vladavini denarja, ne, ne bomo posvetili vseh dni našega življenja abstraktnemu delu, namesto tega bomo naredili nekaj drugega5.« Strah... Generacija 68 je imela svoje strahove in dobre razloge, da se boji. Z uporom se je postavila naproti tradiciji, konvencionalni morali, družbenemu ustroju in aparatu države, ki ga je poosebljal predsednik Richard Nixon, ki je želel z »razvajenimi pamži« opraviti hitro in grobo in je to tudi storil. Vendar je imela tudi pogum, da se zoperstavi sistemu, ki tepta človeško dostojanstvo in dojema posameznike le kot vijake v stroju. Danes nam je ostal le še strah. Strah pred izgubo službe, strah, da ne bomo dobili službe, strah pred tem, da »izvisimo«, strah pred prihodnostjo, strah pred sedanjostjo, pred jutrišnjim dnem, ob misli na dan pojutrišnjem nas že obliva groza. Preker-nost (negotovost) je dandanes naravno stanje človekovega bivanja. Poznamo voditelje, ki se po opičje sprenevedajo ob osnovnem in intuitivno razumljivem pojmu dostojanstva in opravičujejo mučenje v imenu nacionalne varnosti, nacionalnega interesa in (ohranitvi) »našega načina življenja«. Poznamo druge, ki sključeni in brez hrbtenice pokleknejo pred tujimi vazali. Morda je dandanes spet aktualno bridko Cicerovo spoznanje, da je današnje ljudstvo bolj kot idealu rimskega populousa podobno navadni raji, ki želi kruha in iger. Podobno morda velja za nekoč slavni delavski razred, od katerega so danes ostali le še atomizirani posamezniki, ki nezaupljivo švigajo s pogledi in se sprašujejo, kaj naklepa bližnji. S tega gledišča se je morda res smiselno vprašati, kje je v takem svetu sploh še prostor za dostojanstvo. ... in pogum Pa vendar obstajajo žarki upanja, ki se kažejo kot žepki upora na vseh ravneh družbe. Trenutna finančna kriza sicer res ni prinesla nikakršnih radikalnih sprememb in kmalu bomo spet priča dobro znanemu »bu-isness as usual«. A ekonomisti, kot je npr. Paul Krugman, ki je recesijo napovedal, že svarijo, da nas, če ne bomo sprejeli radikalnih sprememb, čaka nova recesija, ki bo veliko hujša od te. Z malo ironije lahko na to krizo gledamo kot priložnost. Vendar ne kot dar z nebes. Bolj ustrezna je morda modrost starih Grkov, ki se glasi: »Nič velikega ne vstopi v človeško življenje brez prekletstva.« Morda pa bodo voditelji svobodnega sveta z Obamo na čelu vseeno zbrali toliko poguma, kot ga je bivši ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, ko je v času, podobnem našemu (ob zadnji veliki recesiji), dejal: »Ničesar se ni treba bati, razen strahu samega.« ■ 1 Fight Club, 1999, režiser David Fin-cher. V filmu med drugim nastopa teroristična skupina projekt Kaos, katere cilj je uničiti temelje pokvarjene zahodne civilizacije, katere glavni greh je kapitalizem kot izrojena ideologija, da bi s tem odprli možnosti za nov svet. 2 V mislih imam misel Francisa Fu-kuyame, ki je zagovarjal, da je socialna demokracija zadnja in najboljša oblika organizacije in družbe, ki ne bo in ne more biti več presežena oz. so radikalne spremembe nemogoče, nepotrebne ali nesmiselne. 3 Jevgenij Zamjatin, ruski pisatelj, najbolj znan po romanu Mi, ki poleg mnogih referenc vsebuje Orvvellovo referenco 1984. 4 Orvvellov termin dvorek (double-speak), ki je označeval jezik v romanu 1984, je znotraj PR industrije (PR - public relations, stiki z javnostjo) izgubil vsako negativno konotacijo in se marsikje uporablja že kot učbeniška definicija. 5 Holloway, 1986 in vrata do novih svetov, Turbulence, julij 2008 (prevedel Samo Bohak). Podobno morda velja za nekoč slavni delavski razred, od katerega so danes ostali le še atomizirani posamezniki, ki nezaupljivo švigajo s pogledi in se sprašujejo, kaj naklepa bližnji. murf FOTO: Matic Stoji krasni novi svet Ekofašizem »Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva.« Tone Brodar (Edvard Kardelj), Fašizem, 1934 ROK KRALJ Reševanje« krize se namesto v smeri temeljitih reform ekonomskih in še posebej finančnih institucij razvija v povsem drugo smer. Zgodbo poznamo že iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so se porajali fašistični sistemi. Ekonomija in fašizem imata mnogo skupnega, celo več, fašizem je »otrok« ekonomskega sistema; bolj natančno - kapitalističnega gospodarskega sistema. »Fašizem je obramba kapitalističnega gospodarskega sistema«, in to »edina obramba, ki ostaja temu sistemu«. Kardeljeva analiza iz tridesetih let prejšnjega stoletja je več kot uporabna za današnji čas. A zakaj poudarja ravno finančni kapital in zakaj ta za svoje reševanje potrebuje fašizem? Ključ do razumevanja kapitala leži v razumevanju denarnega oziroma finančnega sistema. Denar v kapitalizmu ni več zgolj pripomoček za menjavo dobrin, temveč orodje za dosego presežne vrednosti - dobička. Denar je kapital takrat, nas je poučil Marx, kadar vstopa v kakršenkoli proces (produkcijski, storitveni ali preprosto špekulativni), katerega primarni cilj je pridobivanje dobička. In kdo ustvarja in nadzoruje tok denarja - kapitala? Ne države, kot so mnogi prepričani, temveč centralne banke, bodisi zasebne (ameriške Zvezne rezerve) bodisi »neodvisne« (Evropska centralna banka), in komercialne banke. Glavni viri denarja v obtoku so krediti komercialnih bank in tiskani denar, ki ga centralne banke posojajo državam v zameno za obveznice (seveda z obrestovanim pribitkom). Denar v obeh primerih v finančni sistem vstopa kot dolg. Da bi kapitalist lahko sprožil proizvodni proces, s katerim ustvarja presežno vrednost, mora najprej pridobiti začetni kapital in zanj se največkrat zadolži - pri bankah seveda. Da država lahko investira v družbeno infrastrukturo in finan- cira socialno državo (ali vojne), se mora zadolžiti - pri centralni banki (za tiskani denar) ali komercialnih bankah (krediti). Da si posameznik lahko omisli nepremičnino, se mora zadolžiti. Korporacije, države (celo največje) in večina svetovnega prebivalstva so v odnosu do bank - dolžniki. Ker je bankam vedno treba vrniti več (obresti), kot je bila izposojena vsota (banke ustvarijo nov denar le v višini izposojene vsote, ne pa še denarja, ki bo potreben za odplačilo obresti), je v sistemu neprestano prisoten primanjkljaj, ki se v ciklu med dvema krizama neprestano veča. Da bi primanjkljaj denarja pokrili, je treba neprestano povečevati produkcijo (odtod nujnost gospodarske rasti), da lahko kapitalisti, države in prebivalstvo vračajo glavnico in obresti. A večja, ko je gospodarska rast, večja je potreba po novih kreditih in bolj se povečuje nesorazmerje v ekonomskem sistemu, kar končno pripelje do večje ali manjše (ciklične) krize. Kriza je proces odprave finančnih nesorazmerij, ki jih »odplača« celotna družba oziroma njen najproduktivnejši del. Industrijski kapitalisti morajo zaradi krize racionalizirati stroške (odpuščanje delavcev, selitev proizvodnje), da bi lahko pokrili »vire kapitala«, ki so v večjem delu krediti. Države morajo »naviti« davčni sistem (velik del zbranih davkov gre za odplačilo dolgov države), zmanjšati javne investicije in socialne izdatke; prebivalci morajo več delati (nekateri opravljajo tudi po več služb hkrati) in se odreči marsičemu, da lahko odplačujejo visoke kredite. Bogastvo družbe tako teče v smeri zasebnega finančnega kapitala, ki zaradi ustroja finančnega sistema vedno dobiva. Finančni velekapital se v času krize še okrepi in uniči konkurenco, ki se v času rasti preveč »namnoži«. Po podatkih nadzorne institucije ameri- škega kongresa za depozite FDIC se je v zadnjem desetletju drastično povečala koncentracija bank. Pet največjih ameriških komercialnih bank je imelo leta 2000 25-od-stotni delež vseh bančnih depozitov v državi in 29 odstotkov vsega finančnega premoženja, v začetku leta pa že 50 odstotkov depozitov in 40 odstotkov premoženja. Neprestane krize, pravi Kardelj, »izhajajo iz osnovnega protislovja v kapitalističnem načinu produkcije, namreč iz protislovja med družbeno produkcijo in privatnim prilaščanjem produktov«. Kljub prevladujoči zasebni lastnini je družbena produkcija še vedno rezultat prizadevanj celotne družbe, saj v produkciji družbenega bogastva, po- sredno ali neposredno, sodelujejo vsa družbena področja (industrija, kmetijstvo; šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo itd.). Prilaščanje produktov oziroma presežne vrednosti pa gre v veliki meri v zasebne roke. Napetosti zaradi vse večjih socialnih razlik, ki so posledica vse intenzivnejše privatizacije celotnega družbenega produkta, se večajo tako znotraj družbenih skupnosti kot med njimi. Države in industrijski kapitalisti so sicer najbolj na udaru nezadovoljnih ljudi, a ko se kriza zaostri se »iz oči v oči« dejansko znajdeta samo dve družbeni skupini: prebivalstvo in lastniki finančnega kapitala; ki tvorijo »tenko plast ljudi, ki dajejo pečat celotnemu gospodarstvu in ne samo gospodarstvu - s svojo gospodar- Neprestane krize, pravi Kardelj, »izhajajo iz osnovnega protislovja v kapitalističnem načinu produkcije, namreč iz protislovja med družbeno produkcijo in privatnim prilaščanjem produktov«. v. • Tir- •'"J .*v v#v* * V „ * A4 * iT«- f v ’§ m ‘N .V. Kip Edvarda Kardelja s somišljeniki na Trgu Republike krasni novi svet sko premočjo postavlja ta finančna oligarhija tudi politiko in kulturo v službo svojih lastnih interesov.« Finančni kapitalisti v času skrajne krize uporabijo skrajno sredstvo - fašizem, ki je, kot pravi Kardelj, »cvetka, ki uspeva le v krizi«. Rastoče nezadovoljstvo ljudi lahko ogrozi obstoj finančnega kapitala, zato ta potrebuje močnega zaveznika: fašističnega voditelja, fašistično državo ali vsaj fašistične metode. »Fašizem je kapitalizem v trenutku, ko se razgali kot zver.« »Reševanje« (finančnega) kapitala Danes fašističnega sistema ni več zlahka prepoznati, saj nima več tako jasne (hierarhične) strukture kot v preteklosti. Fašizem deluje iz različnih centrov moči - mediji, nekatere politične stranke, mednarodne institucije, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, nekatere vlade itd. V ozadju teh centrov pa igro dejansko vodi majhna skupina finančnih velekapitalistov, ki delujejo po različnih polformalnih skupinah, kot je na primer zloglasna skupina Bilderberg. Fašizem zaščiti veliki finančni kapital, za obvladovanje ljudstva pa »uporablja in razvija vse strasti, vse predsodke«, je v času vzpona fašizma v prejšnjem stoletju zapisal ameriški novinar Lincoln Stef-fens. Na tem principu je utemeljena tako imenovana vojna proti terorizmu, ki z uporabo in razvijanjem različnih predsodkov, predvsem do muslimanov, ustvarja ozračje strahu in sovraštva (močnih čustev oziroma strasti), ki so odlična podlaga za konflikte in vojne. Nalogo spodbujanja predsodkov in strasti danes več kot odlično opravijo globalni mediji, kot so Fox, CNN, ABC, Reuters, ki so že dolgo v lasti finančnega kapitala, in vsi drugi, ki jih zgolj nekritično povzemajo. Vojne so že preizkušen mehanizem reševanja oziroma »zaposlitve« kapitala v času gospodarske krize, saj »hranijo« tako orožarsko industrijo kot zasebne preskrbovalne in varnostne korporacije, kot so Halliburton, KBR in Blackvvater. Po ocenah ameriških obrambnih revizorjev (Defense Contract Audit Адепсу) naj bi bilo v Iraku poniknilo vsaj 1 3 milijard $ za nejasne in nepotrebne izdatke, medtem ko je samo korporacija KBR od leta 2001 prejela 32 milijard $ davkoplačevalskega denarja. Podobno nalogo kot vojna proti terorizmu ima tudi nova »vojna proti gripi«, ki jo najbolj intenzivno širijo ravno mediji in bo po pričakovanjih »vredna« vsaj 400 milijard $, kar je samo strošek za predvidenih 4,9 milijarde odmerkov cepiva v enem letu; »drobna« pomoč držav, pravzaprav davkoplačevalcev, farmacevtskim korporacijam torej. Tudi ekologija je postala priročno sredstvo za reševanje propadajočega ekonomskega sistema, ki temelji izključno na kapitalističnemu proizvodnemu načinu. Ekologijo so iz rok aktivistov in znanstvenikov »izpulile« korporacije in uvedle svojevrstno »diktaturo zelenega«. Tako naj bi samo v ZDA namenili približno 16 milijard $ kot spodbudo za zamenjavo starih avtomobilov za nove, učinkovitejše. Ukrep je načeloma res »zelen«, a dejansko gre prej za prodajo novih avtomobilov kot pa za resnično novo ekološko zavest, saj obenem ni nič storjenega za resnične spremembe v smeri javnega prevoza in spremembe prevoznih navad (manj prevoženih kilometrov). Kapitalizem z »zelenimi« izdelki ne želi spreminjati sistema in družbenih vzorcev potrošnje, ampak zgolj proizvajati še več dobrin, tokrat v »zeleni preo- bleki«. A vse našteto je le kapljica v morje v primerjavi s (samo)reše-vanjem finančnih kapitalistov. »Bančništvo se je 'reorganiziralo' tako, da je fašistična država podprla z ljudskim denarjem finančne kapitaliste,« je leta 1934 zapisal Kardelj. Leta 1934!? Mar danes ni to svojevrsten deja vu? Po nekaterih ocenah naj bi bila samo EU za reševanje svojih bank doslej namenila 3800 milijard , ZDA pa 12.800 milijard S (časopis Dnevnik, 1 3. 6. 2009). Državljani ZDA in EU bomo še desetletja, bolje stoletja plačevali finančnemu kapitalu za napake, ki jih je zakuhal sam. »Toda,« se sprašuje Kardelj, »ali je s fašizmom utrjen položaj finančnega kapitala? Nasprotno! Fašizem je sicer na eni strani res edini izhod finančnega kapitala, da se obdrži na vladi, toda hkrati s tem večjo zanesljivostjo tira celotno zgradbo finančnega kapitala v pogubo.« Poguba ali... Danes se celo v ZDA sprašujejo (Sara Robinson v članku Fascist America: Are We There Yet), ali niso so že prestopili praga, ko bi državo lahko poimenovali za fašistično. Dnevnikov kolumnist Dejan Kovač pa se v kolumni Naj živi diktatura (17. 8.2009) sprašuje: »Morda pa postaja diktatura nova zahodna paradigma. Kdo ve, stvari se gibljejo v to smer.« Spet so na udaru priseljenci, tujci, homoseksualci, Romi in druge marginalne skupine; v sosednji Italiji (spet) uvajajo posebne varnostne skupine, nenavadno podobne »starim« fašistom, medtem pa se finančni kapital samo še krepi. Ali bomo ukrepali, še preden bodo stvari spet ušle izpod nadzora in se razvile v (novo) totalno vojno; bomo čakali, da nas potegne v vse globlji vrtinec fašizma, ki v času zaostrene krize postaja vse bolj »aktualen«? S krepitvijo demokratičnih struktur, tudi znotraj ekonomskega področja; s preobrazbo ekonomskega sistema od zgoraj in spodaj; s striktno zaščito človekovih pravic ter z uveljavitvijo sodelovanja, solidarnosti in pravičnejše porazdelitve dobrin v lokalnem, državnem in globalnem okolju še lahko preprečimo nadaljnji razvoj fašističnih družbenih struktur in njihovih destruktivnih aktivnosti. ■ Da bi primanjkljaj denarja pokrili, je treba neprestano povečevati produkcijo (odtod nujnost gospodarske rasti), da lahko kapitalisti, države in prebivalstvo vračajo glavnico in obresti. FOTO: Matic Stojs državljanska vzgoja k Manifestu za odlično javno šolo Nekaj misli V prvi septembrski številki Šolskih razgledov lahko preberemo 10 tez oziroma zahtev Manifesta za odlično javno šolo, ki je nastal kot posledica javnih tribun v organizaciji Ministrstva za šolstvo. V nadaljevanju bom ocenil dve. ANDREJ ADAM 1. Sedma zahteva Manifesta se glasi takole: Hočemo šolo brez ocenjevanja. Šola mora spodbujati učenca pri razvoju njegovih potencialov in socialnih spretnosti, ga naučiti učiti se in biti odgovoren. Toda ali si res želimo šolo brez ocenjevanja in kako to željo utemeljujemo? Ideja, da mora šola spodbujati učenca pri razvoju potencialov itd., kot pravi drugi stavek navedene zahteve, sama po sebi še ne nasprotuje ocenjevanju. Priznati je potrebno, da sedma zahteva navaja stvari, ki jih je v resnici težko oceniti - socialne spretnosti, učenje učenja, od- govornost, vendar to govori zgolj v prid ideji, da ni treba vsega ocenjevati, ne pa, da ukinemo ocenjevanje kot tako. Po tem uvodnem pretresu omenjene zahteve bom poskusil razviti svoj argument za ocenjevanje. Prepričan sem namreč, da ocenjevanje v šolo uvaja enega izmed bistve- nih elementov pravičnosti. Nobenega dvoma ni, da moramo vse učence obravnavati enako (s čimer zadostimo pravičnosti kot enakosti), vendar si sčasoma nekateri učenci glede na vloženo delo zaslužijo več (s čimer zadostimo pravičnosti kot zaslužnosti). Z ocenjevanjem, v kolikor sprejmemo, da predstavlja objektivno nagrajevanje zaslug, tako zagotovimo pravičnejšo šolo. Na tej točki bi nasprotnik bržkone rekel, da bi pravičnosti kot zaslužnosti lahko stregli tudi na druge načine, toda naj pojasni, na kakšne. Kako bi se, če bi ukinili neko kolikor toliko objektivno merilo, izognili subjektivnostim in kapricam ocenjevalcev? Kako čudno prečudna je misel o odpravi ocenjevanja, bi nam moral predočiti že razmislek o posledicah tega ukrepa. Kaj bi se zgodilo z našimi šolami, če bi ta ukrep sprejeli? 2. Ustavimo se še ob deseti zahtevi: Hočemo raznolike šole, možnost izbire med različnimi programi in prijemi ter enakovrednost naravoslovnih, družboslovnih in umetniških predmetov. K enakovrednosti nimam pripomb, kar pa zadeva izbirnost, velja opozoriti na zadevo ali dve. Upam, da se tvorci manifesta zavedajo, kaj pomeni danes (v danem družbenem kontekstu) govoriti o izbirnosti, katerikoli izbirnosti. Če bi se tvorci Manifesta spogledali s šolsko stvarnostjo, bi uvideli, da je izbirnost, kot se udejanja pri nas, vselej povezana z vdiranjem ekonomskega načina mišljenja v šolski prostor. V šolah je vse več takšnih in drugačnih »za poj v rit« utemeljenih projektov in poskusov, ki pod pretvezo prenove učitelje vse bolj spreminjajo v majhne podjetnike, ki se v te projekte, če naj sploh dokažejo svojo eksistenco, enostavno morajo vključevati. Morda mi ne boste verjeli, toda hipotetično privzemite, da imam prav in premislite, kaj v tem primeru pomenijo izrazi, kot so: učenje za učenje, sodelovalno učenje, samodisciplina, skupinsko delo, povezovanje z drugimi, če navedemo samo nekatere iz Manifesta in seveda iz trenutnega šolskega življenja. Kaj mislite, da kapitalistu pomeni zaposleni, ki se vseskozi uči, sodeluje, je samodiscipliniran, skupinsko dela itd.? Ni naključje, da sem v razpravi o izbirnosti dal prednost ekonomiji in se šele sedaj obračam k interesu otrok. Pri izbirnosti, kot sem jo orisal, namreč ni govora o tem interesu ali nemara pravici otrok, da bi se kakovostno in celostno izobrazili. Z izbirnostjo v šolo prodira logika trga. Že danes je treba pravilno izbrati, se hitro specializirati, kajti jutri vas bodo vrstniki z različ- Z izbirnostjo v šolo prodira logika trga. Že danes je treba pravilno izbrati, se hitro specializirati, kajti jutri vas bodo vrstniki z različnih koncev sveta prehiteli. oc£Ki^MAWje I N/ ♦ . : VoTe^L1 komentar nih koncev sveta prehiteli. Če bi kdo med učenci nemara zakričal, da pa ima pravico do branja romanov, filozofije, glasbene in likovne izobrazbe, da ima pravico biti solidaren in vzgajati svoje bodoče otroke v duhu solidarnosti, da ima pravico biti državljan, ki je predan ideji skupnosti, se pravi, če bi zakričal vse to, kar zahtevajo tudi snovalci Manifesta, potem bi dobil v odgovor le odmev ali kakšen ciničen prenoviteljski nasmešek. Snovalci Manifesta bi se torej morali zavedati, da nekatere besede, ki jih uporabljajo, že več niso orne, če pa so, bodo iz njih zrasli natančno tisti trendi, zoper katere Manifest nastopa. Če bi se vprašali, kako je to možno, je odgovor enostaven: imamo reformatorje, ki ne izhajajo iz kompetentnih analiz sedanjega družbenega trenutka. Preden sklenem, priznavam, da bi večina mladih sprejela tako izbirnost kot šolo brez ocenjevanja. Glede na to se sprašujem, čemu sploh imamo strokovnjake, zakaj reforme šolstva ne izpeljejo kar učenci sami. Kakšen psiholog bi sicer rekel, da se otroci in mladostniki še ne odločajo zrelo, temveč v skladu s trenutnimi ne-reflektiranimi in najbrž sebičnimi željami; in kakšen filozof bi nadaljeval ter poudaril, da bomo z izbirnostjo zgolj hranili sebične izbire mladih, nikakor pa ne bomo spodbujali medgeneracijske povezanosti, kot (ali ni to čudno?) pravi deveta zahteva Manifesta. Verjamem sicer, da so snovalci Manifesta mislili dobro s svojo utopično vizijo. Sprejmimo torej svetlo plat utopije, plat, ki nam kaže, kaj bi naša šola utegnila biti; a dodajmo, da od načrtovalcev šolske politike pričakujemo tudi aristotelovsko praktično modrost oziroma zavedanje, da vsi predlogi niso dobri ali izvedljivi in da utegnejo nekateri dobri predlogi, četudi so izvedljivi, v danem kontekstu sprožiti skrajno nezaželene posledice. Manifest potemtakem zveni kot nadaljevanje katere izmed pravljic bratov Grimm. Na ta način bi lahko uvodne besede Manifesta, ki med drugim pravijo, kdor ima otoke res rad, dopolnili takole: jim pripoveduje pravljice. ■ V letošnjem letu, januarja in junija, sem izdal dve knjigi o stanju novinarske in medijske avtonomije pri nas. Skupaj okoli 1600 strani. Vanju sem vložil ogromno svojega časa. Komu je še mar svoboda medijev? Prva knjiga nosi naslov »In media res: novinarji med etiko, politiko in kapitalom«, druga »Somrak medijske avtonomije: boji za politično hegemonijo 2004-2008«. Obe se posvečata burnim dogodkom v medijski krajini po letu 2004, pravzaprav po svoje do današnjega dne. Obe želita biti bolj kot ne dokumentarni in manj mnenjski »memento«, opomin za vse prihodnje politične prikrojevalce medijske resnice, nove cenzorje in medijske tajkune ter seveda politične vladarje z medijskimi apetiti. Naj takoj na začetku povem, da mi je resnično zoprno govoriti o javni recepciji lastnih knjig. Toda v tem primeru bom v imenu medijske hevri-stike storil natanko to, ker sem prepričan, da iz več razlogov tak odnos reflektira stanje stvari, na katerega želim opozoriti. Celo več, usodo teh knjig sem po svoje napovedal v njih samih, kar pomeni, da je smiselno preveriti lastne napovedi. Najprej k mariborski sceni. Obe sta, med drugim, doživeli mariborsko tiskovno konferenco v januarju in juniju. Čeprav se ukvarjata natanko z vprašanjem novinarske svobode, na predstavitvi ni prišel noben novinar. Če se popravim: prišla je zgolj novinarka Radia Maribor. Pomot pri vabilih ni bilo, tudi jih ni manjkalo. Knjižnih recenzij je bilo, pogumno rečeno, za vzorec: staromodno sem med tistimi, ki ne kličejo naokoli in teh- tajo za promocijo. Smem iz tega kaj sklepati, smejo iz tega kaj sklepati drugi? Da bi bila stvar še pikantnejša, naj k odnosu do dveh knjig prištejem še naslednje dejstvo: do današnjega dne me glede izsledkov iz njih ni kontaktiral še noben novinar. Spet moram navesti izjemo: razen novinarke Mladine, ki je po izidu druge naredila z mano intervju. Ob izidu druge knjige sta sicer izšli še dve poročili: Petra Kolška na kulturni strani Dela in Dragice Korade v Sobotni prilogi Večera. Obe sta rezultat zapisov na podlagi okrogle mize Društva novinarjev Slovenije ob izidu. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če tega dogodka ne bi bilo. No, čisto mogoče je, da v svoji nečimrnosti terjam zase preveč in marsikdo bo škodoželjno pritrdil takšni oceni. A naj za trenutek odloži svoje strasti v kot in se vpraša, koliko knjig je v teh letih izšlo na temo političnega podrejanja medijev. Težko se je izogniti vtisu, da so se nekateri novinarji, predvsem mariborski, glede navedenega ravnanja celo potrudili. A ker ne dvomim, si ne drznem in si ne želim podvomiti v njihovo profesionalnost, je edina logična izpeljava lahko le ta, da jih razprava o novinarski svobodi ne zanima. Ironično je natanko takšna tudi ugotovitev obeh mojih knjig. Situacija je, če rezimiram, torej v pogledu iz moje osebne perspektive, zdaj naslednja: v Sloveniji nimamo pretirane no- vinarske svobode. Ampak četudi je nimamo, samo spoznanje o tem novinarjev ne zanima. Ne zanima jih niti, če se kdo ukvarja z novinarsko svobodo in izsledke o tem publicira. Glede na to, da se z njo sami ne ukvarjajo, bi še vedno bilo namreč možno, da jih zanima, če se z njo ukvarja kdo drug. Ampak tudi tu se ne dajo in prezir ni nič manjši. Zato je edini način, kako preseči ignoranco do svoje lastne svobode za novinarje, ta, da se pretvarjajo, da je ni. Da bi to dosegli, jim predlagam: sprejmite sklep in nikakor ne dovolite razprave o njej. Če se bo kdo pregrešil, ga strogo kaznujte. Če se bo našel kakšen bedak, ki bo o tem pisal, ga prezrite. Upoštevajte urednike, ker vedo več od vas. Bodite uvidevni do lastnikov, njihovih »racionalizacij« in enotirnih uprav. Še dalje zanikajte, da obstaja kakršnakoli oblika cenzure, ker je ni. Za politične pritiske in cenzuro se menite le v konkurenčni medijski hiši. Še dalje sodelujte z neodvisnimi političnimi strokovnjaki s strankarskimi izkaznicami (to lahko še dalje zamolčite). Poveličujte izbrano civilno družbo, denimo Zbor za republiko (tisto, ki je prava in na vaši strani). Izbirajte sogovorce in pisce, ki raje govorijo abstraktno, z vsemi drugimi so težave. Imate pa še eno alternativo, kaj storiti, ki je enako dobra od zgoraj navedene: delajte to, kar že zdaj počnete! ■ zapisi iz mrtvega doma Logos in dojka DR. SAMIR OSMANČEVIČ, GRADEC (PREVOD: DARINKO KORES JACKS) Leta 1969 se je Theodor Wi-esengrund Adorno, nemški filozof in vodilna osebnost neomarksistične Frankfurtske šole, soočil s skrajno zanimivo obliko mladeniškega in intelektualnega protesta: sredi predavanja o estetiki so mu tri študentke javno pokazale prsi in ga ob tem skušale poljubiti - kar je za avtorja Negativne dialektike in Treh študij o Heglu, napol judovskega emigranta iz nacistične Nemčije in povratnika v njo, moralo na neki način biti vrhunec politične in (še posebej?) filozofske provokacije. Ali so se omenjene univerzitetne ekshibicionistične striptizete tega sploh zavedale, tukaj ni posebno pomembno. Bolj relevanten je namreč faktum, da se da v tem konec koncev vendarle inspiriranem dejanju razbrati dimenzija, ki jo dan za dnem na lastni koži občuti mišljenje, ki se samo sebe še drzne imenovati neodvisno in začudeno. Poleg vseh inštruiranih in insceniranih simulacij urejenega življenja (ki domnevno ščiti pred kardiovaskularnimi boleznimi, čeprav vemo, da jih pravzaprav povzroča) in politične ureditve (ki državljana in posameznika domnevno ščiti pred vsemi mogočimi krivicami), poleg vseh naslanjanj na vseprisotne sloterdijkovske proteze (od presajanja organov mrtvih darovalcev do psihoterapevtskih orgij), poleg vseh prepričevanj, da je vsaka sprememba nujno sprememba na slabše in da je status quo tako rekoč prirojen človeškemu bitju, mišljenje kot žalostna in ogrožena priča nekega raztrganega sveta dan za dnem doživlja prav tisto, kar se je tako pe-netrantno zgodilo prerano preminulemu nemškemu profesorju: dojka, Afganistan, Irak ... Nelogični logos in logični kaos Prav na šesto obletnico, odkar je bilo v Bagdadu ubitih 22 uslužbencev Združenih narodov, je v tem mestu - kot sicer tudi skoraj vsak dan, odkar je G. W. Bush iraškemu narodu poklonil demokra- cijo - ponovno eksplodirala bomba. Ena od zibelk svetovne kulture je v trenutku ostala brez nadaljnjih sto meščanov, naša vsakdanja dojka je ponovno glasno udarila po svetovnem političnem in zgodovinskem katedru in telefoni so v pisarnah evropskih in ameriških analitikov ponovno zazvonili v upanju, da so prav oni sposobni razložiti neobičajno pekto-ralno provokacijo. No, kot vemo, se take razlage praviloma zreducirajo na le nekaj fraz, stiliziranih do vtisa o kompetentnosti, torej od njih ni treba pričakovati kaj več od poskusov, da bi predvideli Obamovo naslednjo potezo ali kritizirali iraške varnostne sile. Kajti stvar je mnogo globlja, filozofsko in zgodovinsko bolj strupena, zgodovinsko malignejša. Ko so namreč stari Grki na obalah Male Azije, Egejskega morja in Jadrana modrovali o logosu, o logein, o umu, ki vlada vidnemu in nevidnemu svetu, se jim zagotovo niti v zadnji premisi ni nakazovala možnost, da bi bilo vse to lepo in umno, kar so tlačili v ta pojem, morda pravzaprav gola in drzna metafizična zabloda, odraz potrebe, da okrog sebe brezpogojno vidimo smisel celo tam, kjer ga očitno ni niti ga ne more biti. Da je teorija logo-sa, ki so jo ustvarili, morda izšla iz napačne predpostavke, ki do današnjih dni kot kakšno klasično prekletstvo iz bajk in kot zli duh spremlja vsako mislečo substanco. Namreč iz predpostavke, da človekov svet ima smisel, celo preden se ga človek dotakne; on (svet) ga (smisel) nedvomno poseduje a priori in treba ga je samo razodevati, pa čeprav iz nezavidljive perspektive jamske za-mračenosti. Torej se poleg možnosti, da svet nima nikakršnega smisla, odpirajo še nadaljnje možnosti. Pod ena: Svet ga ima preveč. Secun-do: Svet ima smisel, ki pa je lažen in napačen. In končno tisto, kar zavračamo skoraj a priori: Svet ima smisel in ta smisel je nekaj, kar je vsaj podobno resnici. V vsakem od teh štirih primerov mišljenje sizifovsko vztrajno išče to transcendentalno instanco ter se pri tem v večji meri nadeja, da bo s tem legitimiralo samo sebe, kakor da bo v dramatičnem dejanju insceniranja bitja osmislilo človeško stvarnost. Kajti škandalozna je usoda modernega subjekta in njegove stvarnosti (Irak in bomba, ki eksplodira na šesto obletnico neke druge bombe, zagotovo nista najboljša dokaza škan-daloznosti usode, o kateri je govora): subjekt konstituira - skorajda v smislu neoplatonističnih teorij, v katerih bog iz trenutka v trenutek, vedno znova, ohranja svet s tem, da ga ustvarja ex ni-hilo - objekt, ki se je toliko odtujil in osamosvojil, da ga več ne zanimajo niti najbolj obupni vzdihljaji subjekta, brez katerega, paradoksalno, objekt sploh ne obstaja. Moja lastna stvarnost je torej sila, ki je višja in močnejša od mene, torej od tistega, ki jo izgrajuje in vzdržuje. Moja lastna stvarnost simulira kontinuum smiselnosti, da bi ohranila privid nespremenljivosti. Moja lastna stvarnost simulira sodelovanje v občem umu, ki se domnevno ne bi tako imenoval, če ne bi bil umen. Moja lastna stvarnost želi, da se brez rezerv umaknem v empirično, onstran omenjenih metafizičnih zablod, kajti le tako sem zaščiten pred vsakodnevnimi udari iraških dojk-projektilov, ki tako niso solze nemočnega dualističnega boga, ampak natanko to, kakor se imenujejo: projektili, bombe. Nemočen, »integriran«, nemetafizi-čen, zreduciran na orodje anonimne tuje volje. Toda - zaščiten! Lokavi svetovni um dobro ve, za- kaj je današnji dan dober in kakšen pomen ima v prav tisti zgodovini, ki jo je Hegel v maniri pruskega (ali celo balkanskega!) generala lakonsko in brez kančka vidne eksaltacije proglasil za klavnico ter s tem očitno namignil, da velja ta faktum brez ostanka akceptirati. Včasih se zdi, da je prav ta klavnica pravzaprav edino, kar je objektivni idealist Hegel imel za eventualno realno v veličastnem svetenju ideje, ki jo mi imenujemo svet. Irak in kontekst izkustva Kajti najgloblja modrost - ki jo lahko razumemo tudi kot preventivni ukrep proti kardiovaskularnim boleznim - leži v spoznanju, da je vsak čas imel svoje Bagdade in svoje Pakistane. V Enodimenzionalnem človeku Herbert Marcuse pravi: »Ta širši kontekst izkustva, realni empirični svet, je dandanes še vedno svet plinskih celic in koncentracijskih taborišč, Hiro-šime in Nagasakija, ameriških ca-dillacov in nemških mercedesov, Pentagona in Kremlja, svet nuklearnih mest in kitajskih komun, Kube, poneumljanja in pokolov.« Ta stavek je bil spočet prav v desetletju adornovske dojke, brez in pred vsemi šele prihajajočimi »izkustvenimi konteksti« od Vietnama, Irana, Afganistana, preko Bosne in Čečenije do nine eleven in sodobnega Iraka, ki obeležuje žalostne obletnice tako, da uprizarja njihove reprize. Zato se sprijaznimo: Moj svet je »še vedno svet«. Ne tisti blohovski »še-ne-svet«, ne svet, ki bi po vseh znanih zakonih dialektike moral že zdavnaj preiti v svoje nasprotje, ampak ravno obratno: še vedno je le »še vedno svet«, svet, zakr-čen v satanski položaj, ki ne dopušča nikakršnih obetov drugačnega. Celo če se svet torej spremeni, um v njem (kot rečeno: s smislom ali brez njega) evidentno ostaja isti: koncentracijska taborišča 1941 in 1991, napalmske bombe v Vietnamu in kdo bi vedel kakšne v Afganistanu ... Da ne naštevamo: preprosto vzemite Marcusejevo sentenco in v njej zamenjajte geografske pojme s tistimi, ki ste jih danes mimogrede, s kotičkom očesa, zaznali v dnevnem časopisu - in postalo vam bo jasno, kako malo tega se je spremenilo v kvaliteti uma, o katerem je tukaj govora. No, človeško trpljenje se je toko namnožilo, da je informacija o njem pravzaprav postala dolgočasna, povsem odvečna informacija, s katero si ima naš dan, ki se začne s kopalnim plaščem in cappuccinom, komajda kaj početi. zapisi iz mrtvega doma No, človeško trpljenje se je tako namnožilo, da je informacija o njem pravzaprav postala dolgočasna, povsem odvečna informacija, s katero si ima naš dan, ki se začne s kopalnim plaščem in ca-ppuccinom, komajda kaj početi. Kontekst izkustva, o katerem razpravlja zgroženi Marcuse, je postal tako širok, da so se njegovi horizonti in robovi in limesi zlili z neko vrsto absolutne metafizične nemoči in resignacije, ki več ne želi jadikovati sama nad sabo. Tako je širok, da bi nekoliko bolj drzno mišljenje utegnilo pomisliti, da funkcija atomskega napada na Japonsko ni bila kapitulacija te države, ampak to, da bi se navadili na najradikalnejši, dokončni »kontekst izkustva«, na možnost, da se lahko to zgodi tudi nam, če bomo trmasto vztrajali v odporu, kakor je Japonska v poslednjih mesecih druge svetovne vojne. Nekako ravno tako, kot je ravno Adorno ugotavljal, da je funkcija pretepanja v ameriških risankah navajanje otrok na nasilje v družbi - telesno, duševno in kakopak ekonomsko. Irak: klavnica, katere menedžerje premodri um. Irak: aktualni in najaktivnejši protipol vsem vrstam previdnosti v zgodovini, s katero upravlja predobri bog. Irak: kontekst izkustva, ki v največji meri potrjuje Nietzschejevo večno vračanje istega. Irak: samo ena v neskončnem nizu dojk, tako mlade- niško in lahkomiselno razgaljenih pred prestolom logosa, vladarja človeške zgodovine. Irak: drugačen, a vendar isti, isti, a vendar drugačen. Irak: geografski pojem, odvečen in moreč za svet borznih poročil o iraški nafti, pojem, bolj potreben svetovnemu umu kot še en dokaz neuma kakor tistemu postmodernemu kontekstu izkustva, za katero se niti Auschvvitz niti Vietnam niti Čečenija pravzaprav nikdar niso niti zgodili, tistemu izkustvu, ki ga ne more prizadeti in ga ne more presenetiti nobena dojka, nenadoma izpljunjena na univerzitetni kateder. Irak: mišljenje, ki več ne ve, kateremu kontekstu izkustva naj bolj verjame, temu zadnjemu, virtual- nemu, a v svoji moči neskončno realnemu, ali tistemu jokavemu marcusejevskemu izkustvu (realnemu in humanemu, vendar iluzornemu in nemočnemu), ki vedno znova obstane nad neskončnim perpetuiranjem človeškega trpljenja, vedoč, da pri tem ne tvega ne logosa ne trpljenja, ampak samo sebe. Sebe in vse ostale strukture smisla, ki so jih že nesrečni stari Grki implantirali logo-su ter se pri tem menda nadejali, da se bo ta smisel-implantat kadarkoli zares vrasel v organizem človeške zgodovine. Irak: samo en »še vedno svet« brez obljub -dojka, kdo ve zakaj nesramno nastavljena pod nos frankfurtskega profesorja estetike. ■ vojna svetov Učenje življenja Ob koncu leta 2008 je po svetu blodilo kar 42 milijonov ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Vojne, bolezni in pomanjkanje osnovnih potrebščin, vrednih človekovega življenja, silijo ljudi v migracije. Ironično so prav države v razvoju tiste, v katere se zateče kar štiri petine vseh beguncev. SIMON RAJBAR Iz učilnice... S pričetkom oktobra se bodo v šolskih klopeh ostalim sotrpinom pridružili tudi študentje. Z daljšim ali krajšim negodovanjem proti neumnostim, ki da jih učijo po šolah in fakultetah, se jih bo vsaj velika večina posedla po razredih. Mladina se izobražuje povsod po svetu in prav je tako. Na pomembnost izobrazbe nas opominjajo celo afganistanski begunci v Iranu in včasih šele ob takšnih primerih spoznamo, kakšen privilegij izobrazba dejansko je. Znanje namreč poskrbi, da lažje manevriramo skozi življenje. Velike razlike so le v vsebinah in načinu pridobivanja teh znanj. V kolikor je te begunce spremljala sreča in jim je uspelo najti, sicer po večini umazana fizična dela na črno, potem se njihovi otroci namesto beračenju posvečajo učenju. Stvari seveda niso tako preproste. Po letu 2004 je iranska vlada sprejela zakon, po katerem morajo afganistanski otroci plačevati osnovnošolsko izobrazbo ter zdravstvene storitve, ki je za vse ostale brezplačna. Medtem ko si mnogi to težko privoščijo, si večina sploh ne more. V ta namen so ustanovili ilegalne šole, ki afganistanskim otrokom brez dokumentov omogočajo vsaj osnovno izobrazbo. Tovrstne šolnine se gibljejo okrog šest evrov mesečno na otroka, teh pa je veliko. V Iranu je po podatkih Visokega komisariata za begunce Združenih narodov (UNHCR) registriranih slab milijon prišlekov, po neuradnih statistikah pa se ta številka povzpne celo do dveh milijonov in pol. Samooklicana globalna vojna proti terorizmu se v Afganistanu le še stopnjuje, na kratko pa je zopet potegnilo civilno prebivalstvo. Že vsak četrti begunec na svetu prihaja iz Afganistana. Samo begunci iz Afganistana in Iraka pa skupaj tvorijo skoraj polovico vseh beguncev, za katere je odgovoren UNHCR. Kot v drugih kriznih žariščih reke obupanih ljudi najbolj pritiskajo na sosednje države. Pakistan uradno nudi zatočišče 1,8 milijona beguncem in je s tem gostitelj največje begunske populacije na svetu. Obenem država gosti tudi največje število beguncev glede na njene ekonomske zmožnosti. Vedno več ljudi je tudi prisiljenih živeti v begunskih taboriščih. Predmetnik znanja v teh taborih se zato zelo razlikuje od ti- stega v Iranu. Brez dovoljenja za delo se dečki od svojih očetov večinoma učijo obrti na črnem trgu, ki mnogokrat vključuje tihotapljenje orožja, drog in talibanskih borcev. Deklice na drugi strani spoznavajo umetnost čakanja in prerivanja pred oskrbovalnimi centri ZN ter hranjenja družine iz praznega niča. Politika do migrantov pa postaja vedno ostrejša, saj državam predstavljajo nepotrebno breme. Tako še okoli 1,1 milijona iraških beguncev okupira Sirijo, v Jordaniji, državi s 5,5 milijona prebivalcev, pa že spreminjajo demografsko sliko prebivalstva. In kljub temu da je človeštvo znova obnemelo ob še dveh televizijskih vojnah, se begunska kriza, ki je nastala kot kolateralna škoda ameriške okupacije in spremljajočega sektaškega nasilja, le redko prebije na spored ali časopisne strani. ... v učilnico Sicer po taboriščnem znanju daleč prednjačijo prebivalci subsahar-ske Afrike. Po podatkih UNHCR je tukaj odstotek beguncev, ki prebivajo v razmerah, velikokrat nevrednih človeškega življenja, ravno obraten kot drugod po svetu. Vsak sedmi od desetih beguncev namreč životari po teh taboriščih. Sicer so se veščin preživetja prebivalci Darfurja naučili, še preden so prispeli v begunske centre, a jim to znanje življenja ne olajša. Napadi na konvoje s hrano, vdori džandžavidov na kamelah in konjih ter nasilje oboroženih roparskih skupin ob teh taboriščih vseeno niso ustavile navalov novih prišlekov. Revščina, lakota in bolezni iz tega osiromašenega življenja naredijo tragedijo. V Čadu je več kot 260.000 beguncev iz Darfurja, kjer so prvo begunsko taborišče Farchana postavili že leta 2004. V njem se v že napol razpadlih šotorih še vedno stiska okoli 20.000 ljudi. Medtem ko se mlajši otroci igrajo brez igrač, nekatere starejše otroke poučujejo samo s pomočjo krede, ki je zamenjala vse ostale šolske pripomočke. Izobraževanje je tukaj prej izjema kot pravilo. Vseh malenkosti, ki jih otroci zahodnega sveta jemljejo za samoumevne, ti otroci sploh ne poznajo. Medtem zahodne države, ki so velikokrat posredno ali neposredno krive za begunske krize, sprejmejo zelo malo beguncev. In če Afričanom uspe zbrati pogum, kaj šele denar, da se odpravijo na tvegano pot na obale Evrope, jih kljub pričakovanjem najbrž ne čaka svetla prihodnost. To se bodo morali žal še naučiti. Zadnjo lekcijo so prejela izčrpana človeška bitja, ki so izgubljeno plula po Sredozemskem morju. Obupane klice na pomoč so preslišale mimoidoče ladje, ki so sicer obvestile matične obalne straže, a te pod izgovorom, da se begunci nahajajo v mednarodnih vodah, niso ukrepale. Preden so prišli v teritorialne vode Italije, je bilo za večino že prepozno. Tisti, ki so uspeli priti v katero od »obljubljenih dežel«, pa postopajo po begunskih centrih, sami sebi v napoto, čakajoč na Godota. ■ med svetovi "V imenu zemlje" Nekoč najbolj rodovitna zemlja na planetu je danes povsem izsušena, pre-sahnjena in mrtva. Govorimo namreč o starodavni Mezopotamiji. SAMI AL-DAGHISTANI Mezopotamia (gr.) je kraj, kjer je pred približno sedem tisoč leti vzniknil človeški um - s starodavno modrostjo, prvimi zakoni in pisavo. Sumerci, Akadci, Babilonci in Asirijci so narodi, ki so vzpostavili socialni odnos, zakonodajo in civilizacijo, temelječo na literaturi (mi-sli-črki-besedi), preko odnosa do zemlje - z namakalnim poljedelstvom. To in nadaljnje oskrbovanje zemlje sta bila poglavitna premika v zgodovini človeške dejavnosti, ki sta sprožila razvoj mentalne misli. Danes je »dežela med dvema rekama« - Irak - povsem izsušena. Nekoč slava in ponos Iraka in celega sveta - Evfrat (po arabsko Furat) in Tigris (Didžla) - sta danes bolj podobna mlakuži, potoku in kontaminirani vodi kot pa sili, ki je do nedavnega, do leta 2003, poganjala kolo iraške civilizacije. Po letu 2003 se je vzmetje zgodovine ustavilo. Država je razpadala in obubožala, varnost je v njej izginila, kulturna zgodovina je bila izropana in požgana. Irak je na udaru in vsak si ga je lahko privoščil - Iran s šiitsko orientirano vlado in neposrednim vplivom na iraško vlado, Kurdi z vse večjim izvozom nafte brez odobravanja Bagdada in Turčija s postavljanjem jezov v notranjosti države pri izviru rek Evfrat in Tigris. Evfrat izvira na JV Turčije, v mestu Bi-recik. Danes stoji na Evfratu (v Turčiji) šest ogromnih jezov, zbirališča vode, ki onemogočajo pretok vode v notranjost Iraka. Velikanski jezovi ogrožajo sleherno življenje v Iraku, tako posamezno kot tudi narodno, okoljevarstveno, živalsko in rastlinsko. Projekt, ki ga je Turčija zastavila v nedavni preteklosti, pokriva 75.358 km2 na območju današnje Turčije, Sirije in Iraka in med drugim teče skozi mesta Diyarbakir, Gazi-antep, Kilis in Mardin (vsa turška). Do zdaj je bilo porabljenih 32 milijard ameriških dolarjev, turška vlada pa je dodatno porabila še 16 nepredvidenih milijard. Že leta 1980 je ta ustanovila projekt, imenovan GAP, ki zajema 22 jezov, 19 hidro- elektrarn, prekriva 1,7 milijona hektarjev zemlje in gospodari s 16 milijardami kW energije. Turška vlada z uporabo postavljenih jezov zasluži letno približno 3,7 milijarde ameriških dolarjev. Evfrat je dolg 2.800 km, od tega se 1263 km reke nahaja v Turčiji in teče skozi Sirijo in Irak do iraškega izliva Shat al Arab. Keban, Karakaza, Birecik in Ataturk so največji jezovi, ki kraljujejo nad Evfratom, izmed naštetih pa je Ataturk peti največji jez na svetu. Enako nesrečna je uso- da reke Tigris. Tudi ta izvira na jugovzhodu Turčije, v mestecu Cizre. Reka meri 1.900 km, od tega 523 km teče v Turčiji. Dicle, Kralkiz, Batman, llisu so imena hidro-jezov, postavljenih v zadnjih letih, ki odvzemajo vodo Iraku. V času pisanja tega članka lahko spremljamo gradnjo največjega jezu Cizre. Irak je suh. Starodavna mitologija mogočnosti danes povsem sovpada z uničujočim povojnim stanjem razklanega Iraka. Vode ni, Evfrat in Tigirs sta presahnila. Človeška življenja izginjajo, rastlinstvo umira, poljedelstvo v Iraku ne obstaja več. Nekoč cvetoča in plodna dežela kulture, znanja in pridelka je danes osušeni cvet na tržišču denarja in krvi. Nalezljive bolezni se širijo, ljudje obolevajo vse po- Nalezljive bolezni se širijo, ljudje obolevajo vse pogosteje, puščava se širi in požira nekoč bogato rastlinstvo, Irak pa ostaja odvisen od posojil in uvoza žita in zrna iz držav, ki so ga dobesedno pokopale - iz ZDA, Irana in Turčije. gosteje, puščava se širi in požira nekoč bogato rastlinstvo, Irak pa ostaja odvisen od posojil in uvoza žita in zrna iz držav, ki so ga dobesedno pokopale - iz ZDA, Irana in Turčije. Glede na informacije iraškega ministrstva za trgovino je Irak v prvi polovici leta 2009 mesečno uvozil sveže dobrine iz Turčije in Irana v vrednosti 16 milijard; iz Sirije za 3,8 milijarde in iz Jordanije za 400 milijonov ameriških dolarjev. Zaradi ožemajoče vodne politike Turčije postaja danes iraški Evfrat vse manjši v primerjavi z dvoletnim stanjem in bo kmalu verjetno povsem presahnil. V zadnjih dveh letih so se padavine v Iraku občutno zmanjšale; puščajoči kanali, odplake in nenehno namakanje razsipavajo Evfrato-vo vodo, revna in osušena polja pa postajajo zelo slana, saj voda izpareva in prisiljuje ljudi, da čistijo dno njegove bele gomile. Jamil, Iračan iz Damaska, pravi, da sta Tigirs in Evfrat, omenjena celo v Bibliji, reki izjemnega pomena za celotno regijo in ves svet. Kar dela turška vlada danes, je povsem nezaslišano. V času prejšnjega režima bi bilo tako početje nemogoče! Najbolj zastrašujoče pa je dejstvo, da bodo po vsej verjetnosti kmetovalci morali opustiti sajenje riža, imenovanega po provinci Anbar (vredno in bogato zrno, ki označuje domoljubni ponos Iračanov) in ga zamenjali s cenenim nadomestkom. Poleg tega se kmetovalci vse pogosteje priseljujejo v mesta in opuščajo svoja dela. Suša prekriva ves Irak, padavine so se zmanjšale za 95 odstotkov, palmova drevesa in citrusove orhideje se sušijo. Še besede Ali Babana, ministra za organizacijo: »V Iraku imamo pravo sušo, naše kmetovanje umira, naša mesta venejo...« Omenjena kriza grozi Iraku in njegovi identiteti, zibelki civilizacije, ki je nekoč bila največji izvoznik dateljnov na svetu in je oskrbovala Nemčijo z ječmenom za pivo. Edino, če lahko tako rečemo, razveseljujoče dejstvo je, da je zaradi upada vode na obeh rekah pred kratkim bilo odkrito starodavno mesto, ki se lahko ponaša z mogočnostjo starih narodov na tem območju in tako dodaja težo (iraški) kulturni zgodovini. Je to vse ali skriva Irak še kaj več? ■ univerzitetno Raziskovalci so koristni, preprosti in zabavni »Želim si, da projekt Noč raziskovalcev postane vseslovenski in se nam prihodnje leto pridruži tudi Univerza na Primorskem. Brez raziskovalnega dela in raziskovalcev bo namreč Evropa zaostajala v njenem razvoju, in to je tudi bistvo, zakaj se namenja evropska sredstva za promocijo raziskovalnega dela in življenja raziskovalcev,« je pred pričetkom vseevropskega projekta Noč raziskovalcev dejal rektor Univerze v Mariboru, dr. Ivan Rozman, in dodal, da si želi, da bi se za poklic raziskovalca odločilo čim več mladih. DAŠA PURGAJ Eksperimenti, delavnice in zabava Prav mladi so bili tisti, ki so se 25. septembra v največji meri ustavljali v Raziskovalni vasi, ki je nastala v nakupovalnem središču Euro-park. Precej zanimanja je pritegnila Nevvtonova igralnica, v kateri so predstavljali različne eksperimente. »Imamo tekočino, ki je mešanica vode in škroba ter se obnaša nekoliko nenavadno, saj lahko vanjo boksnemo in ne bo pljusknila naokoli. Prikazujemo tudi delovanje influ-enčnega stroja, kjer se lahko nabijeta dve plošči kondenzatorja, da začne kroglica med njima skakati. Ugotavljamo, kako lahko vodo iz krožnika spravimo v kozarec, ne da se dotaknemo roba krožnika ali da jo odlivamo, kar lahko naredimo s pomočjo sveče. Ugotovimo lahko tudi, da ne moremo z ognjem počiti balona, napolnjenega z vodo, saj toploto, ki jo dobiva, voda sproti ohlaja. Lahko se igramo tudi z dicmansi. Iz komotlač-ne komore izsesamo tlak, pri čemer nastane podtlak, ki napihne zračne mehurčke v dicmansih,« je povedala Maja Martinšek, študentka fakultete za naravoslovje in matematiko. Svoj oddelek so iz omenjene fakultete imeli tudi tehniki, ki so predstavljali tehniko in tehnologijo. Nekateri so delali z lesom, drugi so izdelovali modele avtomobilčkov, tretji so predstavljali delovanje elektro- in solarnega motorja. Precej matematično je bilo v Vegovem inštitutu, kjer je študent Gregor Donaj razložil, kako se lahko matematika obrestuje. »Matematika se obrestuje tako, da se lahko modelirajo tokovi denarja v bančništvu. Recimo z modeli, ki temeljijo na preteklih podatkih, saj z analizo le-teh dobimo napoved, kako se bodo spreminjali v prihodnosti. Banke to uporabljajo pri likvidnosti; se pravi, da vedo, ko- liko denarja morajo imeti na razpolago in koliko ga lahko nalagajo. Različna področja matematike se uporabljajo tudi v šifriranju in kodiranju informacij,« je sklenil Donaj. Oddelek za biologijo fakultete za naravoslovje in matematiko je predstavil živalske vrste. Posebno pozornost so posvetili deževnikom. »Dokazali smo, da se deževniki lahko tudi učijo in da zaznavajo svetlobo, kljub temu da nimajo razvitih oči in da so to živali, ki se ne oglašajo, ampak proizvajajo zvok s pomočjo ščetin, ki jim služijo za premikanje,« je povedala profesorica Bojana Mencinger Vračko. Na voljo je bil tudi Evropski kotiček, v katerem so obiskovalci dobili informacije o skrbi Evropske komisije za raziskovalce. Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko je izvedla delavnico Raziskovalec kot filmski ustvarjalec, tehniki so pred- ш stavili z govorom krmiljene naprave, kemiki pa so »čarali« pod naslovom Kemijska raketa. Fakulteta za varstvoslovje je predstavila policijske dejavnosti, kriminalne preiskave in še in še več. Za zabavni program so poskrbeli PhD Researchers Big Bang Band, ki ga sestavljajo izvrstni glasbeniki, sicer pa raziskovalci in profesorji različnih fakultet, Sigma Epsilon Band, katerega izvajalci prihajajo v glavnem s fakultete za gradbeništvo, za poslastico pa je poskrbel kantav-tor Zoran Predin, ki je dejal, da je lahko tudi glasba raziskovanje. »Če hočeš biti originalen moraš izumiti vedno nekaj novega, nekaj boljšega in drugačnega in na tak način je glasba tudi raziskovanje,« je dejal Predin. Biti raziskovalec je način življenja Okoli 150 mladih raziskovalcev, ki so sodelovali v projektu na Univerzi v Mariboru, je mladim dokaza- lo, da ni potrebno biti Einstein, da si raziskovalec. »Raziskovalec ni samo poklic, ampak življenje. Takrat, ko imaš navdih in ko se dogaja nekaj zanimivega, povezano s tvojim raziskovalnim delom, kar se pa lahko zgodi tudi sredi noči, moraš biti pripravljen to tudi narediti. Seveda je včasih tudi kakšno mukotrpno delo, a raziskovalec mora znati tudi živeti in se znati zabavati, kar so tudi dokazali,« je med ogledom stojnic dejal dr. Ivan Rozman v upanju, da si bodo mladi, ko se bodo odločali za svojo življenjsko pot, morda izbrali tudi študij, ki so ga spoznali na Noči raziskovalcev. Pestro tudi v Ljubljani Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani se je letos projektu priključila prvič in po ljubljanskih ulicah pod sloganom »Humanistika, to si ti« prav tako pripravila pester program. »Ker praznujemo 90-letnico najstarejše slovenske univerze, smo se v Ljubljani odločili posebej izpostaviti humanistiko in družboslovje, povezano z raziskovalnim delom na filozofski fakulteti, vendar ne na način, da promoviramo samo raziskovalno delo, ampak da promoviramo način razmišljanja, ki je specifičen način pristopa k resničnosti, je kritičen, in da promoviramo MtWT0M0VA univerzitetno način komuniciranja v humanistiki, ki je lahko šaljiv in zabaven. V tem smislu smo naredili prireditve, s katerimi vstopamo v mesto Ljubljana -na ulicah smo z gibanjem stopili skupaj z ljudmi in jih povabili, da se srečamo iz oči v oči na delavnicah in festivalih, celo izletih in konferencah,« je povedal vodja projekta na Univerzi v Ljubljani Rajko Muršič. Predstavilo se je sedem oddelkov fakultete s skoraj tridesetimi dejavnostmi. Začeli so s predstavitvijo raziskave o uspavankah in obiskovalce kakšno tudi naučili. Pogledali so v začarani svet drog, prikazali tradicionalne plese in jogo kot način življenja ter se z igranjem vlog vživljali v različne osebe, kot so priseljenci, Romi, muslimanke, ter na ta način poskušali preseči stereotipe in opozarjali na konstrukcijo identitete, z aktivno udeležbo dijakov, učencev in učiteljev pa ugotavljali, kako rešiti komplicirano konfliktno situacijo v razredu. Na ta dan je potekal tudi festival etnografskega in dokumentarnega filma, imenovan Tek na dolge razdalje, ustvarili so pločnik slavnih, kamor so zapisali imena znamenitih raziskovalcev v humanisti- ki, in predstavili filozofijo, politiko, literaturo, kaligrafijo, vojno umetnost, globalni dialog in še in še. Na okrogli mizi so govorili o problemih odnosov med posameznimi identitetami in potrebami družbe ter izpostavili »žensko« življenje in problem nasilja. Željne avanture so popeljali po reki s čolnarjem Matijo, ki je predstavil način življenja ob Ljubljanici. Zaključek ustvarjalnega natečaja Na prireditvi so v obeh mestih razglasili tudi zmagovalce ustvarjalnega natečaja za plakat, ki bo vabil na Noč raziskovalcev 2010. Izdelki so bili v Mariboru nagrajeni v treh kategorijah. V prvo kategorijo spadajo izdelki otrok iz vrtcev. Nagrade so didaktične igrače v vrednosti 250 evrov, presenečenje za skupino otrok, ki jih bo obiskal Um-ko in knjižna nagrada. Zmagala je skupina Žabice iz vrtca Ivana Glinška. V drugo kategorijo spadajo osnovnošolci in tu je prvo mesto osvojila Lina Ahif z Osnovne šole Prežihov Voranc Maribor. V tretji kategoriji pa so tekmovali srednješolci in študentje. Zmagala je Anamarija Fink s fakultete za gradbeništvo, druga je bila Ines Štefa-nec z iste fakultete, tretja pa Tjaša Brod. Nagrade v teh dveh kategorijah so bile prenosni računalnik, fotoaparat, dve uri bovvlinga in bon za večerjo v vrednosti petdeset evrov. »Z zadovoljstvom pa lahko povem, da smo prejeli pre- ko tristo del,« je dejala koordinatorka projekta na Univerzi v Mariboru, Brigita Krsnik Horvat. Natečaj so pripravili tudi na Univerzi v Ljubljani, kjer so izbrali najboljši plakat s sloganom »Humanistika je zakon!« in najboljši prevod naslova projekta v angleščini HUMA-NITIES ROCK! ■ MARIBORU '1-OVJE‘IN MATEMATIKO FOTO: Daša Purga/ ^ t>KMTAWlA . t 10R.AUJICA V digitalni igralnici se je predstavi la Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. mobilnost Študent gre v svet po izkušnje Pretok mladih in znanja je koristen za razvoj družbe in njen napredek. Evropska unija zato že dalj časa spodbuja mobilnost in izmenjavo ljudi, predvsem v izobraževanju in na trgu bodoče delovne sile, posredno pa spodbuja prenos znanja med državami. Najprimernejše obdobje za pridobivanje tovrstnih znanj in izkušenj je zagotovo študentsko obdobje, saj ponuja veliko možnosti in priložnosti izkusiti življenje, delo in študij v tujini. Mednarodne izkušnje pa so običajno tudi odlična referenca pri iskanju zaposlitve in načrtovanju kariere. Še več, vse kaže na to, da bo v prihodnje vedno bolj pomembno tudi v svojem življenjepisu imeti vsaj eno izkušnjo iz tujine, bodisi študentsko ali delovno. DASA PURGAJ Evropski programi mobilnosti Mladi v Sloveniji se odločajo za študij v tujini tako na dodiplomski kot na podiplomski ravni. Izmenjave, za katere lahko študenti Univerze v Mariboru (UM) pridobijo finančno dotacijo preko evropskih programov mobilnosti, so programi Era-smus, CEEPUS in meddržavno bilateralno sodelovanje. Letos je bil prvič objavljen tudi razpis za pridobitev dodatnih štipendij za študij in praktično usposabljanje študentov na Norveškem, v Islandiji in Li-chtensteinu v letu 2010 v okviru Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma. Pri programu Vseživljenjskega učenja Erasmus lahko dodiplomski študenti študirajo na tistih visokošolskih institucijah v tujini, s katerimi imajo njihove matične fakultete UM sklenjene Erasmus bilateralne sporazume, prakso pa opravljajo ali na partnerskih institucijah ali v podjetjih, prav tako v sodelujočih državah (EU, EEA in Turčija). Univerza v Mariboru vsako leto pošlje prijavo na razpis Centru RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS) in na podlagi odobrenih sredstev objavi razpise za sofinanciranje študija in prakse študentov v tujini po programu Erasmus. Na študij v tujino po programu CEEPUS lahko gredo študenti tistih fakultet oz. smeri, katerih fakultete oz. koordinatorji so uspešno prijavili CEEPUS projekt. Sodelujoče države v programu CEEPUS so države srednje in vzhodne Evrope, vključno z državami bivših jugoslovanskih republik. Razpisi za ostale možnosti študija in prakse v tujini se nahajajo na spletni strani CMEPIUS (http://www.cmepius.si/), Univerza v Mariboru pa na svoji spletni strani pod rubriko aktualno-štipen-dije, dela objavlja tudi ponudbe iz tujine. Veliko informacij o možnosti štipendiranj v določeni državi imajo tudi veleposlaništva posameznih držav. Za informacije študentom o programu ERASMUS je študentom na voljo Služba za mednarodno in meduniverzitetno sodelovanje (erasmus@uni-mb.si). Razpisna dokumentacija je objavljena na spletnih straneh Univerze. Naši v tujino, tuji k nam »Do sedaj so bila vsa odobrena sredstva za študij in prakso v tujini v okviru programa Erasmus vsako leto izkoriščena. V predlanskem štu- dijskem letu (2007/08) je možnost sofinanciranja študija in prakse v tujini v okviru programa Erasmus izkoristilo 196 študentov za študij in 13 za praktično usposabljanje, ki ga je bilo možno opraviti v okviru programa Erasmus v tem letu prvič. V iztekajočem se študijskem letu je bilo na študijski izmenjavi v tujini 282 študentov, na praksi pa 25,« je povedala Karolina Bucka, vodja Službe za mednarodno in meduniverzitetno sodelovanje na Univerzi v Mariboru in dodala, da se študentje v največji meri odločajo za študij v Nemčiji, Avstriji, Španiji in na Portugalskem, ki vedno bolj pridobiva na aktualnosti, saj letos tja odpotuje največ študentov Univerze v Mariboru. Pri praksah v tujini preko Univerze v Mariboru pa je bilo največ prijav za Avstrijo, Španijo in Veliko Britanijo. »V zimskem semestru prihajajočega študijskega leta pričakujemo več kot 180 študentov preko programa Erasmus in 11 preko programa Ceepus in z ostalimi bilateralnimi sporazumi. Največ študentov bo študiralo na Ekonomsko-poslovni fakulteti UM, na drugem mestu pa je Fakulteta za elektrotehniko, raču- komentar nalništvo in informatiko UM - na ti dve fakulteti je tudi v preteklih letih prišlo največ tujih študentov. Prijave za letni semester še zbiramo,« je še dejala Karolina Bucka. Projekt Silver Na Univerzi v Mariboru teče tudi mednarodni dvoletni projekt Silver - Sound ldetifying Learner's Valu-es in Europe; učenje vrednot s pomočjo glasbe. »Gre za znanstveno- raziskovalni in delno pedagoški projekt, ki je financiran s pomočjo programa Evropske komisije za vseživljenjsko učenje Comenius, v njem pa poleg Slovenije sodelujejo še Belgija, Norveška, Turčija in Estonija,« je razložil Andrej Naterer, vodja projekta na Univerzi v Mariboru. S projektom želijo vzpostaviti nove pristope, preko katerih je mogoče sodobno poučevanje vrednot s pomočjo glasbe. Izhaja se iz učenčevih stališč, vezanih na njegov individualni izbor glasbe, kar bi v primeru tolerantnosti pomenilo, da se učence prosi, da poiščejo glasbo po svoji izbiri na temo tolerantnosti in se o izboru razpravlja. Projekt je za študente zanimiv, ker lahko sodelujejo pri mednarodni izmenjavi, ki se bo odvila med 1. in 21. marcem 2010 v vseh državah partnericah, sodelujejo pa tudi pri neposrednem oblikovanju novih instrumentov pri poučevanju. Zainteresirani lahko obiščejo eno izmed javnih predstavitev projekta, ki bo oktobra in novembra na Filozofski fakulteti v Mariboru, ali pišejo na sil-ver.si@live.com. Prakse v tujini v okviru organizacije AIESEC Študentje pa imajo možnost opravljanja praks v tujini tudi preko največje mednarodne študentske organizacije AIESEC, ki ima v 107 državah po svetu že več kot 38.000 članov. »Poleg največje izbire praks omogočamo študentom tudi udejstvovanje na konferencah in seminarjih ter vodilne pozicije, na katere se lahko prijavijo, izbire pa jim v nobenem primeru nikoli ne zmanjka,« je povedala Doris Kos iz AIE-SEC-a Kranj. Ponujajo štiri različne tipe praks, razvojno, izobraževalno, tehnično in management prakso. »Največkrat se študentje odločajo za management prakse, a jim tudi razvojne lahko prinesejo veliko izkušenj. Pri njih namreč običajno pridejo v ospredje države tretjega sveta. Če pa izberejo management prakso, potem si v večini želijo v Ameriko oziroma v bolj razvite države,« je pojasnila Kosova. Stroški tovrstnih izmenjav so različni in se v povprečju gibljejo med 100 in 200 evri. Vključujejo stroške v organizaciji, kot so jezikovni testi, pripravljalni seminar in ureditev papirjev, ne vključujejo pa potnih stroškov. Pri izbiri prakse ni nobenih pogojev, samo ta, da je kandidat/-ka študent/-ka mariborske ali ljubljanske univerze in ne šteje več kot 29 let, mora pa biti član organizacije AIESEC. Na izmenjavo gre študent lahko v poljubnem številu, vendar pa vse skupaj ne sme presegati treh let. Najkrajša doba, za katero lahko gre na prakso, je šest tednov, najdaljša pa leto in pol. Vendar je izbira same prakse, dolžine, tipa vedno na strani študenta. Več informacij je na voljo na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju ali na spletni strani www.aiesec.org/slovenia/kranj, kjer lahko najdete tudi lokacije lokalnih odborov v Ljubljani in Mariboru. »Študent s članstvom pridobi nešteto možnosti za razvijanje samega sebe in pridobivanje izkušenj. Delo v tujini je odlični pripis k izkušnjam v življenjepisu. Prav tako imajo možnost udeleževati se vseh vrst seminarjev in/ali konferenc v Sloveniji ali v tujini,« je k vpisu povabila Doris Kos in dodala, da je več informacij na voljo na spletni strani www.aiesec.org/slovenia/kranj. Možnosti za diplomante Za diplomante je v okviru Univerze zelo atraktiven program usposabljanja v tujini, imenovan Leonardo da Vinci. Ciljna skupina usposabljanja v programu Leonardo da Vinci so osebe na trgu dela (brezposelne ali zaposlene), ki so zaključile postopek izobraževanja. Prakse v okviru programa Leonardo da Vinci so torej izredno dobra možnost za pridobitev delovnih izkušenj po končani fakulteti. Štipendije so višje kot v programu Erasmus. Projekti Leonardo da Vinci so dvoletni in tako se je v obdobju 2007/2009 prakse udeležilo 25 udeležencev, v obdobju 2008/2010 pa zaenkrat 16. Projekti Leonardo da Vinci so vodeni tudi v Službi za mednarodno in meduniverzitetno sodelovanje Univerze v Mariboru. Trenutno imajo odprt razpis za projekt GRADEX 3. Vzpodbudimo torej mlade, da gredo v svet, izkušnja iz tujine namreč zaznamuje za celo življenje. ■ Takšen občutek dobi povprečen študent, ko poskuša enkrat v svojem študijskem življenju del znanja in izkušenj pridobiti na tuji univerzi in naleti na slovensko zaplankanost. A „ Slovenija - središče vesolja Priznam, da redko resno razmišljam, še manj pišem, o programih študijskih izmenjav. Nekako sem ujet v ljudsko prepričanje, da so vsi ti programi, sheme in pogodbe le podpora za podpiranje pijančevanja, razvrata in divjanja v tujini. Verjetno je kriv slovenski fenomen, da smo precej skeptični do drugih. Sploh pa naš pokroviteljski odnos do tujcev. A morda moram spremeniti svoj pogled. Nedavno se je namreč iz tujine vrnil kolega, ki ni uspel narediti vseh izpitov. Da ne bo pomote, kolega ni neumen in tudi sicer je precej uspešen študent. Pač se je izkazalo, da študijske izmenjave niso šala, ampak resen študij v tujini. Pokazati je moral celo večji obseg znanja kot na domači fakulteti. Pa tudi samo en izpitni rok je bil na voljo. Skratka, zadeva je bila nedvomno težja kot doma. In brez prostora za pijančevanje. Ob misli na ta primer se mi zmrači pred očmi, ko se spomnim, kaj vse mora študent narediti, da se lahko odpravi na študij v tujino. Zbira gore predhodnih soglasij nosilcev, da se mu bodo v tujini opravljene obveznosti priznale tudi doma, ki pa so nemalokrat le mrtva črka na papirju. Potem išče primerljive programe in predmete, ker univerza pač ni več tako fleksibilna, kot je v preteklosti bila. Za zabavni zaključek pa dobi študent za dvanajst mesecev življenja v tujini štipendijo, ki zadostuje morda za štiri. Ne mo- rem se znebiti občutka, da vse to sodi v nek širši koncept slovenskega strahu, da smo samo mi sposobni in ustrezni. Še hujši je aktualni primer znancev, ki se bosta naslednji semester odpravila na študij v tujino, vendar bosta morala izpit opravljati doma. Verjetno je razlog za tak nenavaden dogovor z nosilcem v tem, da je gostiteljska univerza že stoletnica in se gre bati, da so njeni študijski programi zastareli in slabi. Zagotovo so namreč naši programi boljši in kakovostnejši, saj smo mlajši in s tem bolj sodobni. Imamo aktualno znanje. Mogoče je to razlog, da nimamo praktično nobenih izmenjav s pariško Sorbono ali angleškim Oxfor-dom, preprosto sta univerzi in njuni programi prestari ... Zaradi takšnega ponižujočega odnosa do tujih univerz bi najraje predlagal spremembo zakonodaje tako, da bi moral vsak študent enkrat v času študija za vsaj en semester v tujino. Ne, ker je to najenostavnejši način, da privarčujemo nekaj denarja, ampak ker smo preprosto premajhni, da bi lahko bili samozadostni. Ne sme biti prostora za skepso do študija v tujini. Nenazadnje naš odnos pomembno vpliva na resničnost. Če se bomo izmenjav resno lotili, bodo tudi postale resne. Hkrati je mednarodna izkušnja najboljše zdravilo proti Slovencem ljubo čustvo nezaupanja in nestrpnosti. Za slednjo namreč ni prostora v »družbi znanja«. ■ šport Poljsko je treba hitro pozabiti Ne gre prezreti dejstva, da so Slovenci v evropski reprezentančni košarki pošteno premešali karte. Kot nagrada za delo je bil množičen obisk navijačev na Poljskem. V zaključnih dvobojih jih je bilo blizu tri tisoč, kar je za tako majhno državo izjemno število. MILAN LAZAREVIČ Slovenska košarkarska reprezentanca je meseca septembra navdušila domačo javnost. Četrto mesto je izjemen uspeh, a ostaja občutek, da je bila Slovenija zrela vzeti kolajno, ki jo je selektor Jure Zdovc najavil pred odhodom na Poljsko. Predsednik Košarkarske zveze Slovenije (KZS) Dušan Šešok je po porazu z Grčijo stresal jezo, govoril o tem, da jim sodniki in uradniki niso pustili osvojiti kolajne. Morda ima prav, a ne gre prezreti dejstva, da so Slovenci v evropski reprezentančni košarki pošteno premešali karte. Kot nagrada za delo je bil množičen obisk navijačev na Poljskem. V zaključnih dvobojih jih je bilo blizu tri tisoč, kar je za tako majhno državo izjemno število. Pri TV Slovenija so objavljali meritve gledanosti in košarkarska reprezentanca je bila septembrski hit. Poletna zgodba Tvorec zasedbe je Jure Zdovc, okoli sebe pa je imel podporo, da uspeh ni mogel izostati. Imel je popolne podatke o vseh reprezentantih, njihovih lastnostih. Vedel je, na koga lahko računa. Poškodb ne moreš predvideti, izostala je pomoč kapetana Matjaža Smodiša, pred prvenstvom se je poškodoval Beno Udrih, med prvenstvom še Goran Dragič. Le ena senca je padla na celoten potek priprav. Jure Zdovc se je odločil iz reprezentance odstraniti Sašo Vujačiča. Zdovc je ocenil, da ta igralec, ki ga kar šest let ni bilo v reprezentanci, ni bil dovolj pripravljen prestati vseh naporov. Na plan so prišle še druge zgodbe, a reprezentanca je le našla želeni mir. Je Vujačič želel postati kar prvi igralec, čeprav je bil kar šest let odsoten z evropskih prizorišč in poletnega druženja z reprezentanco? Morda, ampak v moštvenem špor- tu je igralec del sistema. Vanj se je treba vklopiti. Če je igralec neprilagodljiv, potem nastanejo težave. Zdovc je svojo kariero ustvaril z delom. Ima rad red in disciplino ter brezpogojno izpolnjevanje obveznosti. Kot igralec je osvojil praktično vse, ve, kako se ustvarja rezultat, ima zmagovalno miselnost. Vujačič lahko naredi kakšno potezo več, ki štrli iz sistema, a v reprezentanci bi imel veliko konkurenco kvalitetnih igralcev, ki igrajo v najmočnejših evropskih klubih in ligi NBA. Pravzaprav jih je več, ki lahko s kakšno potezo odločijo tekmo. Erazem Lorbek je bil izbran v naj- boljšo peterko prvenstva. Ob takšni količini kvalitete je treba najti ustvariti kemijo. Če je ni, potem tudi rezultata ne moreš pričakovati. Zdovc je natanko vedel, kaj lahko od posameznika pričakuje. Nauk za naprej Kaj bo slovenska košarka izvlekla iz tega uspeha, je drugo vprašanje. Stanje doma ni rožnato, sedanja generacija ne bo večno skupaj. Treba bo dobiti naslednike. Mlada reprezentanca se že dve leti bori proti izpadu iz prve kategorije, mladinci prav tako, kadeti pa bodo še tretje leto zapored v drugi ligi evropske košarke. Strah je, da v naslednjih nekaj letih ne bo igralcev, ki bi sposobni kvalitetno zapolnili vrzel. Treba je vedeti, da so najpomembnejši členi naše izbrane vrste stari blizu ali pa prek trideset let. Gre torej za zrelo reprezentanco, ki v tej zasedbi najverjetneje ne bo dočakala možnosti, da bi se borila za olimpijske igre 2012. Po tem letu bo nujna prenova izbrane vrste. S kom jo bodo zapolnili? A to ni edina stvar v celotni podobi slovenske košarke. Klubi so tudi pereč problem. Domala vsi so v finančni stiski, za novo sezono so krepko znižali proračune, le redki Kaj bo slovenska košarka izvlekla iz tega uspeha, je drugo vprašanje. Stanje doma ni rožnato, sedanja generacija ne bo večno skupaj. Matjaža Smodiša je ustavila poškodba hrbta. Je reprezentančne zgodbe zanj konec? minuta odmora izpolnjujejo obveznosti do igralcev. KZS je skorajda prosila, kdo bi še igral v prvi ligi, nazadnje pa je v to igro vstopil Šenčur, ki je bil šele peti v drugi ligi. V takšni situaciji je res težko ustvarjati šampione. Tukaj je še treba omeniti slabo stanje v ženski košarki. Reprezentanca je komajda odigrala prvenstvo divizije B, klubov je malo, komajda jih sestavijo za eno ligo. Finančna kriza je zajela celo državne prvakinje iz Celja. Klub je moral krčiti proračun, odpovedati se nekaj igralkam in celo trenerju. Pred Košarkarsko zvezo Slovenije je torej vrsta odprtih vprašanj. Dober rezultat članske reprezentance (na tem projektu so delali več kot leto dni) ne more prikriti vseh težav. Skrivanje in bežanje od odgovornosti lahko ima dolgoročne posledice. Treba je imeti pravi program, a tega na obzorju še ni. Upanje je Olimpija Kanček upanja lahko da prenovljena podoba Uniona Olimpije. Ta spet ima na kupu veliko slovenskih reprezentantov. Vodstvo kluba je izkoristilo krizo na trgu in nekaj »pobeglih sinov« vrnilo v Tivoli. Ljubljančanom se izteka čas oziroma trajanje licence za nastop v evroligi. V novi sezoni si morajo priboriti uvrstitev med šestnajst najboljših, v Stožicah raste nova dvorana. Ta dva dejavnika bosta ključna. Če bi rezultat bil slab, potem bi sledila selitev v evropski pokal. Tekmovanje v evropskem pokalu je kvalitetno, ampak vseeno gre za drugi kakovostni razred. Vrnitev med elito bi bila zelo zahtevna, vsi igralci pa imajo večinoma podpisane enoletne pogodbe, kar daje dodatno negotovost za prihodnost. Olimpija je gonilna sila slovenske košarke. Če njej gre slabo, potem drugi šepajo. V letih, ko se je borila s prezadolženostjo, so mnogi mladi in nadarjeni igralci svojo prihodnost raje poiskali v tujini. Kar za eno reprezentanco bi jih lahko našteli. Škoda je nepopravljiva. Zdaj je čas, da mladi košarkarji spet dobijo (za)upanje v slovensko košarkarsko institucijo. Če bo trener Olimpije jure Zdovc, ki je takoj po EP sporočil, da ne bo več selektor, ker ima preveč dela z ljubljanskim projektom, zdržal ves pritisk, potem lahko v novi sezoni pričakujemo navdušujočo igro, kot so jo prikazali slovenski reprezentanti na Poljskem. ■ Zahovičeva primerjava z Benfico je potuha nasilnežem, ki s temi dejanji »izražajo« skrb nad rezultati. Kakšna je to skrb, ko poškodujejo tri varnostnike, razbijajo inventar, na koncu pa z zakritimi obrazi zbežijo, da jih kdo ne bi prepoznal. To je navadno huliganstvo, ki ga zdaj trpijo nogometaši, drugič bo na vrsti kdo drug. Kriminaliza&eAS-\-v o PRIREDITVE info®io.si 07 49 02 400 priprava in organizacija zabavnih, poslovnih dogodkov, družabnih srečanj, konferenc, koncertov festivalov različnih zvrsti; 07/49-02-400 info@regio.si www.regio.si Univerzitetna knjižnica Maribor P 6710/4,2009 120900890,9/10 Kavarna & klub Zvezda Polet med Zvezde! Brežice Cernelčeva 3 8250 Brežice Wlrn IR61 Krško CKŽ 36 8270 Krško > Strežemo izvrstno kavao Privoščite si najboljšo! Servis in storitve za mlade: Turistični aranžmaji, vse vrste fotokopiranja, tiskanje, prodaja študentskih bonov, brezplačni dostop do interneta, nakup vstopnic za koncerte, mladinske izkaznice Agnecije PUNKT: Krško CKŽ 37, Krško, 07/49-05-480 Brežice Černelčeva 3, Brežice, 07/49-66-1 16 www.punkt-on.net O CD (Q O po