LETO IV. ŠT. 35 (180) / TRST, GORICA ČETRTEK, 16. SEPTEMBRA 1999 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1 124 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77€ NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 DVA SVETILNIKA DVA SVETNIKA Prejšnje dni se je v papeškem zavodu Slovenik v Rimu zaključil simpozij o škofu Frideriku Ireneju Baragi. Številni predavatelji so osvetlili podobo in lik tega svetniškega slovenskega škofa, ki se je ves predal misijonskemu poslanstvu med Indijanci v Kanadi (sicer o tem poročamo posebej). Naš čas je poln osebnosti, ki so s svojim življenjem in delom vplivali nanj in globoko posegli v človeško zgodovino. Danes pomislimo le na osebnosti, kot so Maksimilijan Kolbe, mati Terezija ali pater Pij - da ostanemo le pri teh duhovnih figurah. Škofa Baraga in Slomšek sta dejansko živela v istem času. Prvi je bil rojen 1.1797, drugi pa 1800. Oba sta bila velika kristjana, škofa rimske Cerkve, kulturnika in še kaj. Medtem ko je poznejši prvi mariborski škof (Slomšek) deloval doma, med Slovenci, pa je drugi (Baraga) svoje življenje in delo posvetil širjenju vere med daljnimi plemeni Indijancev ob velikih jezerih Severne Amerike. Ali sta se Baraga in Slomšek poznala? Leta 1854 je bil Friderik Baraga v Št. Andražu, takratnem sedežu lavantinske škofije na obisku pri škofu Antonu Martinu Slomšku. Ljubljanski nemški dnevnik je takrat zgovorno zapisal, da sta se tu srečala dva cerkvena kneza, ki imata toliko skupnih točk in pogledov. Obe figuri, Slomšek in Baraga, sta lahko danes nam pomembna orientacijska točka. Prvi je bolj slovenski, domač izraz, priča slovenske vernosti in domoljubja. Drugi izhaja iz aristokratskega graščinskega okolja in že v svoji misijonski ameriški izbiri kaže nekak kozmopolitizem. Oba torej danes nudita Slovencem možne sodobne usmeritve in poti. Baragovo delovanje med ameriškimi Indijanci ni bilo lahko. Najprej kot duhovnik, kasneje kot apostolski vikar in nato škof (v mestu Marquette) se je moral soočati z neštetimi težavami in problemi. Imel je najprej leseno stolnico, bival pa je pri jezuitih. Večkrat je bil nato v Evropi, srečal se je tudi s papežem Pijem IX. - O Slomškovem življenju in delu pa smo itak že večkrat veliko pisali, zato bi se tu ne ponavljali. Oba slovenska škofa in svetniška kandidata sta imela pri svojem delu veliko grenkih ur in razočaranj, ki pa sta jih znala z božjo pomočjo premagati. Oba predstavljata Cerkev, tisto božjo in človeško ustanovo, ki ji je Kristus zagotovil, da je peklenska vrata ne bodo premagala. Prav v tem duhu sta delala za svoje ljudstvo, ki je tudi precej trpelo, in mu tako zvesto stala ob strani. Lepo je zapisal Jacques Maritain, da Cerkev kot taka v svojem obstoju in svojem duhovnem poslanstvu živi z ljudstvom in trpi z ljudstvom, saj ne more biti drugače. V tem smislu sta tudi Slomšek in Baraga opravljala svoje poslanstvo in oba sta na poti k oltarju. Zato naj ob njegovi nedeljski beatifikaciji zaključim s Slomškovimi besedami: Nas Slovence naj bistri prebrisana glava. Glava in srce dajata možu poštenje in čast... Slovenci, Boga ne pozabimo, vse za nebesa in domovino storimo! - Prijatelji, nikdar ne pozabimo, da smo pošteni Slovenci! Krščanstvo in slovenstvo sta tako Slomšku kot Baragi vedno živa pojma. Vsak po svoje sta to gojila v svojem času in prostoru. Tem idealom sta ostala vedno zvesta. ’ ANDREJ BRATUŽ HUMANITARNA TRAGEDIJA NA VZHODNEM TIMORJU BODO ZN NAREDILI KONEC NASILJU? DRAGO LEGISA "Odločno obsojam nasilje, ki se je razdivjalo na Vzhodnem Timorju in katerega žrtev so ljudje in tudi imetje katoliške Cerkve. Vse, ki so odgovorni za tolikšne zločine, rotim, naj se odpovedo svojim ubijalskim in uničevalnim dejanjem ter namenom. Srčno tudi upam, da bosta Indonezija in mednarodna skupnost naredili konec sedanjemu terorju, ki ga nič in nihče ne moreta opravičiti." Tako se med drugim glasi pismo, ki ga je papež Janez Pavel II. naslovil na oba katoliška škofa na Vzhodnem Timorju, kakor hitro so prišle v Rim novice o množičnih pokolih in o najrazličnejših oblikah nasilja na omenjenem otoku. Timor je največji otok v najbolj vzhodnem delu Malih sundskih otokov na Malezijskem otočju. Notranjost tega otoka je gorata, obkrožajo pa jo razmeroma ozke obalne ravnine in močvirja. Timor je razdeljen na dva dela: na Zahodni in na Vzhodni Timor. Glavni mesti sta Kupang in Dili, ki sta tudi pomembni trgovinski središči. Prebivalci otoka so povečini kmetje, ki obdelujejo majhna posestva, z otoka pa izvažajo kavo, čaj, gumo in kokosove orehe ter sandalovino ali sandalov les. Na začetku 16. stoletja je od evropskih držav prva začela trgovati s Timorjem Portugalska. Posebni mednarodni pogodbi, ki stajo bili sklenili leta 1860 oz. leta 1914 Portugalska in Nizozemska, sta otok razdelili na dve ločeni pokrajini: Zahodni in Vzhodni Timor. Prvi je bil pod nadzorstvom Nizozemske, drugi pa je postal portugalska kolonija. Leta 1950 je bil Zahodni Timor priključen Indoneziji, Portugalci pa so se z otoka umaknili leta 1975. Tedaj je prišlo do bojev med indonezijsko vojsko, ki je bila dejansko osvojila Vzhodni Timor, in med gibanjem Fre-telin, ki se je zavzemalo za neodvisno državo. Indoneziji se je leta 1976 tudi formalno priključil Vzhodni Timor, a boji so se nadaljevali. V marcu leta 1983 je sicer bilo sklenjeno premirje, ki pa otoku ni prineslo pravega in resničnega miru. Združeni narodi niso nikdar priznali priključitve Vzhodnega Timorja Indo- neziji, naglašali so, da imajo njegovi prebivalci pravico do samoopredelitve. Leta 1996 sta prejela Nobelovo nagrado za mir bojevnika za neodvisnost Jose Ramos-Horta in katoliški škof Carlos Ximenes Felipe Belo. V letošnjem januarju je Indonezija izjavila, daje pripravljena priznati neodvisnost Vzhodnega Timorja, če bi prizadeto prebivalstvo na referendumu zavrnilo status avtonomne pokrajine, ki gaje ponujala Indonezija. Dne 4. septembra letos je glavni tajnik Združenih narodov razglasil, da je skoraj 80% volilnih upravičencev glasovalo za neodvisnost. Dne 7. t.m. je Indonezija razglasila na otoku izredne razmere, proindonezijske milice pa so svoje nasilje stopnjevale, indonezijska vojska pa jim je odkrito pomagala. Tako se je začelo stopnjevati tudi nasilje ter so nastajali pravi pokoli nedolžnega prebivalstva. ■ ■ STRAN 2 NA LEVANTINSKEM SEJMU V BARIJU 'LOGIKE STALNEGA MESTA NI VEČ" Tako je dejal predsednik vlade DAlema na odprtju Le-vantinskega velesejma v Bariju. Obravnaval je predvsem vprašanja, ki pobliže zadevajo Jug a se je dotaknil tudi problemov vsedržavnega značaja. Najprej je ugotovil, da bodo prihodnje leto v Italiji deželne volitve, na katerih bo prišla jasno do izraza tudi politična volja volilnega zbora, čez poldrugo leto pa bo konec sedanje zakonodajne dobe. Osrednja vlada mora torej zelo pohiteti, če bo hotela narediti nekaj zares korist- nega za nadaljnji družbeni in gospodarski razvoj. V Bariju je predsednik vlade predvsem pozval podjetnike, naj več vlagajo na Jugu, vlada pa bo naredila vse, kar je potrebno, da se bodo naložbe vsestransko obrestovale, da se bo torej ustvarjalo bogastvo, kar je prvi pogoj, če hočemo to bogastvo kasneje tudi pravičneje razdeljevati. Poudaril pa je, da se je logika stalnega delovnega mesta v sodobnem gospodarstvu preživela. Industrijsko razviti svet namreč poz- ČETRTEK 16. SEPTEMBR* 1999 na - je nadaljeval - tudi drugačne oblike zaposlitve, kot je na primer interimno ali začasno delo, tako imenovani part time, terminske delovne pogodbe, fleksibilni urnik in t.i Job sharing, ko si delavca delita delovno mesto, urnik dnevnega ali tedenskega dela in seveda tudi plačo. Ministrski predsednik je imel stalno pred očmi stanje na Jugu države, kjer je velika brezposelnost. Tako je v Kalabriji vsak tretji delavec brez kakršnekoli zaposlitve. ---------DL/STRAN 16 i Janez Povše ! ZA VEČ ČLOVEKOVIH PRAVIC. Petrov naslednik Janez Pavel II. prihaja v Slovenijo za razglasitev "častitljivega božjega služabnika" Slomška za blaženega. Marko Tavčar / intervju EDI ŽERJAL Danijel Devetak OD OGLEJA DO DUNAJA m Iva Koršič SLOVENSKI UČITELJICI MED OKCITANCI Boris Pahor VILENICA: TRST, MESTO V NASTAJANJU Matjaž Rustja SLORI: RAZISKAVA O NAŠEM ŠOLSTVU O GORIŠKEM URBANISTIČNEM NAČRTU Igor Devetak PRAZNIK KRVODAJALCEV V CABR)AH Damjan Hlede UGODNOSTI ZA DRUŽINE Z OTROKI Igor Cotič KOŠARKA: POMLAJENA EKIPA DOMA Peter Szabo LETO ODPUŠČANJA NOVI MOSKOVČANI ŽRTVE TERORIZMA ŠE O ŠKANDALIH V RUSIJI SSk O PREDLOGU ZAŠČITNEGA ZAKONA MASELUJEVO BESEDILO NE USTREZA PRIČAKOVANJEM Slovenska skupnost je na naše uredništvo poslala sporočilo^ katerim opozarja javnost, da sedanje Masellijevo besedilo v zelo pomembnih delih bistveno odstopa od dolgoletnih zahtev in pričakovanj naše narodnostne skupnosti. To gre poudariti predvsem, ker - kot je zapisano v sporočilu - smo priča "skoraj- 2 da evforičnemu poročanju iz Rima o postopku za odobri-• • • ... tev zaščitnega zakona za Slo- ČETRTEK v • septembra vence v našem dnevnem tis-1999 ku, po radiu in televiziji in ob izjavah vidnih slovenskih predstavnikov strank, ki oblikujejo sedanjo vlado". Da besedilo ne odgovarja pričakovanjem, se. je pokazalo že v členih, ki jih je julija odobrila komisija za ustavna vprašanja poslanske zbornice, dodatno pa v popravkih k ostalim členom besedila, ki jih je preteklo sredo predstavil "odboru devetih" poročevalec Maselli. Na podlagi najnovejših popravkov naj bi na primer črtali Milje iz seznama večjih občin, v katerih naj bi javne uprave omogočale rabo slovenščine vsaj v enem izmed svojih u-radov. Prvotni člen o vračanju Narodnega doma in Trgovskega doma je zdaj dokončno izvotljen. Ne govori se več o priznanju sindikatov, ki jih sestavljajo Slovenci, temveč tistih, ki običajno uporabljajo tudi slovenščino. Slovenski zavod IRRSAE naj bi ne bil samostojen, temveč sekcija večinske ustanove, podobno kot glasbeno šolstvo. Uvajajo se nove o-mejitve glede rabe slovenščine v stikih s predstavniki javne varnosti ter med javnimi ustanovami. Ob teh "podrobnostih" pa ostajajo nerešeni oziroma se še bolj zapletajo osnovni vozli Masellijevega besedila: območje zaščite in paritetni odbor, ki naj bi izpopolnjeval in uresničeval zaščitna določila. Maselli je zdaj v četrti člen vnesel še dodatni popravek, in sicer da sez- nam "zaščitenih občin" sestavi paritetna komisija na zahtevo vsaj tretjine svetovalcev posamezne občine. Kot je Slovenska skupnost že večkrat poudarila, bi tak postopek pomenil, da zaščita ni odvisna od spoštovanja človekovih pravic, ustave in meddržavnih obveznosti, temveč od dobre volje večine, in da bo v vsaki izmed obmejnih občin prišlo do polemik in nacionalističnih kampanj. Če k temu dodamo dejstvo, da so členi o območju, kjer naj bi veljala posamezna določila, pravno slabo napisani, saj so možna protislovna tolmačenja členov št. 1 in 8,1. odstavek (vse tri pokrajine), 4 (seznam občin, ki ga je treba sestaviti), 8, 3. odstavek (posebni ukrepi v središčih Trsta in Gorice), 27 (veljavnost meddržavnih sporazumov in prepoved nižanja ravni dosežene zaščite), je slika še bolj zaskrbljiva. V času, ko so ustavni, deželni upravni in drugi sodniki že podrobno analizirali obveznosti, ki izhajajo iz ustavnih in meddržavnih določil, je taka nejasnost nedopustna, saj bo le množila politične in pravne spore. Glede paritetnega odbora pa velja ugotovitev, da bo tudi o sestavi "slovenskega dela" v določeni meri odločala italijanska večina, kar pomeni, da sta pariteta in subjektivnost manjšine le navidezni. Deželno tajništvo Slovenske skupnosti, ki je o zadnjih novostih glede zaščitnega zakona razpravljalo na seji 9. t.m. v Nabrežini, bo s podrobno kritično analizo Masellijevega besedila seznanila odločujoče dejavnike in javnost, ker šteje za svojo dolžnost, da ob skorajšnjem odločanju v poslanski zbornici skuša izboljšati besedilo, pri oblikovanju katerega, žal, slovenska manjšina ni nastopala enotno in kot subjekt. S 1. STRANI BODO ZN NAREDILI KONEC NASILJU? Ameriški predsednik Clinton, britanski ministrski predsednik Tony Blair in tudi italijanski ministrski predsednik DAlema so mnenja, da bi morala na Vzhodnem Timorju nastopiti mirovna sila, ki bi pod nadzorstvom Združenih narodov poskrbela, da se naredi konec pokolom in nasilju. Tudi Avstralija, ki je tako rekoč sosedna država, se strinja, da je treba poskrbeti za izoblikovanje ustrezne mirovne sile, in je tudi pripravljena sama prevzeti poveljstvo, seveda pod nadzorstvom ZN. O tem kočljivem vprašanju je bil govor na zasedanju v mestu Auckland na Novi Zelandiji, ki se ga je udeležil tudi Bill Clinton. Tudi glavni tajnik Zveze NATO Solana, ki bo 18. oktobra postal prvi zunanji minister Evropske zveze, meni, da bi v zadevo morala pobliže poseči Evropa, čeprav še nima popolnoma izoblikovane zunanje politike, še manj pa vojaške. Medtem ko se diplomati in politiki pogovarjajo in delajo načrte, se nasilje žal nadaljuje in tudi stopnjuje ter mu ni videti konca. Politikom je predvsem pri srcu ravnovesje sil v tem predelu sveta in seveda tudi raznovrstni interesi, množice pa umirajo ali so podvržene najrazličnejšim krutostim, da lakote niti ne omenjamo. V nedeljo pozno zvečer je predsednik Indonezije Habi-bie izjavil, daje naprosil glavnega tajnika Združenih narodov, naj poskrbi, da bi čim-prej prispela na Vzhodni Timor mirovna sila. Ta pa naj ukrepa, da se v deželo vrneta red im mir. Dejansko je Ha-bibie klonil pred hudimi pritiski, ki so jih v zadnjih dneh izvajali predstavniki demokratičnih držav, zlasti Združenih držav Amerike. Izkušnje, ki jih imamo tudi z razmerami na Kosovu, pa nas o-pozarjajo, da sam prihod mirovne sile še ne pomeni, da se bodo razmere na Vzhodnem Timorju uredile. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 36 5 473 F A X 040 7754 1 9 MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREI BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAIATELI: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU "Pranje umazanega denarja in korupcija utegneta zabosti nož v samo srce Rusije. Zato se mora Moskva takoj in odločno lotiti tega problema." Tako je dejal ameriški predsednik Clinton, kosejevnovo-zelandskem Aucklandu sestal z ruskim ministrskim predsednikom Putinom. Slednji pa je odgovoril, da se "za škandali skrivajo umazane politične i-gre". Pristavil je, da je treba resnična dejanja ločiti od laži. Zanimivo je, da milanski dnevnikCorr/ere della sera še dalje dnevno posveča najmanj dve strani škandalom v Rusiji, pri čemer vztraja, da vodijo glavne niti v sam vrh ruske oblasti, predvsem do predsednika Jelcina in njegove družine. Tako ravna ta dnevnik, čeprav je njegov odgovorni urednik prek ruskega veleposlaništva prejel uradno pismo pristojnega urada ruskega predsedstva, naj preneha objavljati novice, ki da so lažne in žaljive za Jelcina in družino. V pismu najdemo tudi grožnjo oz. napoved, da utegne predsednik Jelcin postopati v skladu z določili mednarodnega prava. Glavni u-rednik pa je že pojasnil, da objavlja časnik le natančno preverjene novice, zato so grožnje s sankcijami odveč. TERORISTIČNI ATENTATI V MOSKVI Svetovna javnost je zaskrbljena tudi zaradi atentatov v ruski prestolnici. Prav na dan, ko so po vsej državi žalovali zaradi kakih sto žrtev prejš- njega atentata v Moskvi, se je bliskovito razširila novica o novi eksploziji. V zgodnjih jutranjih urah je zletela v zrak večnadstropna palača, ki seje skoraj sesula v prah. Pod ruševinami je bilo najmanj 70 mrtvih. Jelcin je v televizijskem govoru izjavil, da je terorizem Rusom napovedal vojno. Naglasil pa je, da bodo banditi, ki so odgovorni za zločine, dobili ustrezen odgovor. A-tentati naj bi bili dejo islamskih skrajnežev iz Čečenije. Basajev, bivši čečenski ministrski predsednik in poveljnik islamskih sil, ki so v prejšnjih mesecih vdrle v Dagestan, je izjavil, da islamski bojevniki v Dagestanu nimajo opravka z eksplozijami v Moskvi. NOV PORAZ ZA SCHRODERJA Nemška socialdemokratska stranka je v nedeljo, 12. t.m., doživela nov volilni poraz. Na deželnih volitvah v Turingiji so krščanski demokrati (CDU) dobili absolutno večino glasov (51,5%) in v primerjavi s prejšnjimi volitvami napredovali za kakih 8%. Socialdemokrati so zbrali le 18,5% glasov in nazadovali za več kot 10%. Turingija je na ozemlju nekdanje komunistične Nemčije in je zanimivo, daje neokomunistična stranka (PDS) postala z 20 poslanci v deželnem zboru druga politična sila v deželi. Prejela je dobrih 21 %glasov, in sicer nekaj več kot 5%. Očitno ta stranka zbira glasove med volivci, ki niso zadovoljni s sedanjim socialnim stanjem v Nemčiji. Zeleni, liberalci in neonacisti pa niso prekoračili praga 5% in so brez predstavnikov v novem deželnem zboru. Za socialdemokrate je stanje porazno tudi po izidu nedeljskih občinskih volitev v Porenju-Vestfaliji. V Kolnu so dobili krščanskodemokrat-skega župana po 43-letnem nepretrganem županovanju socialdemokratskega predstavnika. V Dortmundu bodo 26. t.m. ožje volitve med kr-ščanskodemokratskim kandidatom za župana (45,6% glasov) in socialdemokratskim kandidatom (42,2%). V občinskem svetu jeCDU stranka relativne večine (42%). Po zmagi CDU na volitvah v Turingiji je ta stranka dobila večino v zgornjem domu (Bundesrat) nemškega parlamenta. CDU ima zdaj v tem zboru 28 predstavnikov, SPD pa 26, medtem ko ostalih 15 pripada t.i. "nevtralnemu bloku". Začasa kanclerja Kohla je večino v Bundesratu imela SPD. P O V E I M O NAGLAS JANEZ POVSE ZA VEC ČLOVEKOVIH PRAVIC IN SPOŠTOVANJA Komaj je bilo z orožjem zaustavljeno nasilje enega naroda proti drugemu na Kosovu, že se podobne stvari dogajajo na Vzhodnem Timorju. Ob tem seveda ni mogoče mimo spopadov v Dagestanu, mimo preganjanja Kurdov v Turčiji in Iraku, mimo pritiska Kitajske na Tibet. Ob dogodkih na Vzhodnem Timorju je razviti svet ponovno dvignil svoj glas in to upravičeno. Teptanje človekovih pravic kjer koli na zemeljski krogli je preprosto rečeno grožnja vsemu človeštvu. Praviloma gre za napetosti znotraj iste državne tvorbe, in sicer med večjim in manjšim narodom. Praviloma se tudi pokaže, da se večji narod v mnogih primerih čuti večvrednega, zato mu niti na misel ne pride, da bi pravočasno in po mirni poti dopustil manjšemu narodu pravico do samoodločbe. Tako pride do uporabe sile. V kolikor pa manjši narod prvi prime za orožje, ker je pač pri svojem gospodarju vedno naletel na gluha ušesa, se večji narod z vso ihto znese nad njim. Prihodnost človeštva je le v vse večjem u-veljavljanju človekovih pravic. Številčno močnejši narodne more biti večvreden. Človekove pravice so druga beseda za svobodo, ki pripada vsem brez izjeme. Nihče ne sme ali bi ne smel pogojevati in omejevati svobode drugega. Nihče nima svobode v svoji lasti, svoboda se v enaki meri daje vsem. Svoboda sama je tista, ki daje prostor vsem narodom, nekoč jo bo dala vsem posameznikom. Dokler narodi niso svobodni, človek kot po- sameznik ne velja nič in to je strašno. Zato je vsakršno prizadevanje, ki je na svetu zares pomembno, v bistvu prizadevanje za večjo svobodo vseh. Le v tem je lahko smisel človekove in tudi božje zgodovine, vse ostalo je podaljševanje nasilja v vedno novih preoblekah. Od upoštevanja človekovih pravic ni daleč spoštovanje do drugače mislečega. S tem v zvezi je beatifikacija škofa Antona Martina Slomška veliko upanje, da se bo raven spoštovanja do drugače mislečega v mladi državi Sloveniji dvignila na še višjo raven. Ob velikem priznanju dela in spomina na Antona Martina Slomška namreč ni mogoče mimo dejstva, kako se določen del slovenske družbe obrača na vernike oziroma na Cerkev. Govorimo lahko o nerazumevanju vere oziroma vernikov, mestoma prihaja do pravih žalitev, kar seveda ni spodbudno in plodno. Prav gotovo slovenski narod in mlada država Slovenija ne potrebujeta nestrpnega obravnavanja drugače mislečih posameznikov, posebno če se spomnimo na vloge vere v u-temeljevanju naroda kakor tudi vstopanja Slovenije v novo Evropo. Prav ob priložnosti velike počastitve Slomškovega imena je mogoče upati, da bodo nekoristni pogledi na drugače misleče preseženi in da bomo kot Slovenci zmogli uresničiti tisto stopnjo medčloveškega spoštovanja, ki bo nam v ponos, drugim pa za vzgled. AKTUALNO NTERVJU / EDI ŽERJAL MED SLIKARSTVOM IN SOCIALO MARKO TAVČAR Za uvod bi vas prosili, ali bi nam najprej predstavili okolje, v katerem ste zrasli in se navdušili za likovno ustvarjanje. Rodil sem se v Rojanu, ko je bil ta predel mesta še večinoma slovenski in ko so se naši ljudje še v veliki meri ukvarjali s kmetijstvom, zlasti z vrtnartsvom in vinogradništvom. Mnoge rojanske ženske pa so tedaj še hodile služit v mesto, oziroma so iz mesta nosile domov perilo mestnih gospa, ga oprale ter zlikale in ga nosile nazaj. Pri nas doma smo imeli vrtnarijo, naši pa so pridelek prodajali na trgu v Rojanu. Mnogi rojanski moški pa so delali v pristanišču in bili vozniki, saj smo v Rojanu imeli velik konjski hlev v ulici Apiari. Otroci smo večkrat hodili gledat to veliko štalo in včasih so nas vozniki posadili na te velike in težke konje, da smo jih jezdili. Mi pa smo bili vsi srečni, da so nam to dovolili. Osnovno šolo sem obiskoval v Rojanu, srednjo šolo pa pri Sv. Jakobu, kjer sem že spoznal prof. Černigoja, ki me je tudi pozneje v vseh letih študija na realni gimnaziji spremljal in vodil v slikarstvu. Po maturi, ko je prof. Černigoj odprl privatno šolo in nadaljeval z mentorsko dejavnostjo, je bilo zame naravno, da sem se pridružil temu krogu, saj je okrog sebe zbral lepo blevilo bivših ucei icev ii i urugil i mladih likovno nadarjenih ljudi. Kako pa je bil Černigoj v šoli ? Bilje odličen, naraven pedagog. Najlepše ure, vsaj zame, so bile ure likovne vzgoje v risalnici, odkoder je bil lep pogled na tržaški občinski bazen in pristanišče. Tiste ure so bile za nas nepozabne. Risali smo in, ko je bila risba izgotovljena, jo je prof. Černigoj vzel in vsako obesil na tablo ter jo analiziral. To je delal s čisto vsako risbo vsakega učenca. Risbo je sicer kritično pregledal, vendar vedno s pozitivnega vidika ter ugotavljal zanimivosti dela in vedno je ovrednotil izpovedne lastnosti in osebnost vsakega učenca. Večkrat nas je tudi vodil na ogled zanimivih razstav, ki so bile v mestu. To so bile zelo zanimive izkušnje. Kakšen je bil vaš odnos do velikega mojstra? Moj odnos je bil do profesorja Černigoja res prijateljski. Večkrat sem hodil k njemu na dom in v njegovem ateljeju risal ter se pogovarjal o umetnosti. Černigoj me je večkrat predstavil raznim galeristom in drugim tržaškim umetnikom. Uvedel me je v sindikat tržaških slikarjev. Černigoj je bil velik pedagog. Dovolil je vsakemu umetniku, da se je izražal v tistem slogu, ki mu je bil najbližji. Iz njegovega kroga so izšli tudi pomembni ustvarjalci, npr. arhitekt Boris Podrecca, Klavdij Palčič in drugi, ki so se uveljavili v širšem prostoru. Se še spominjate, v kateri tehniki sle tedaj delali in katere teme so vas v tistih letih navdihovale? V šoli smo se učili različnih tehnik. Posebno gvaš mi je bil pri srcu. Černigoj nas je naučil, čeprav ni imel posebnih stiskalnic, tudi izdelave linoreza in lesoreza. Pri tiskanju smo si pomagali, kot smo pač mogli. Moji začetki slikarstva so bili us- Edi Žerjal je znan tržaški likovni umetnik, poznamo pa ga tudi kot človeka, ki se poklicno ukvarja s socialno problematiko, saj je vodja patronata EPACA pri Zvezi neposrednih obdelovalcev v Trstu. merjeni v to smer. Na prvi razstavi sem prikazal linoreze na tematiko okraskov na kraških portalih. Kdaj pa ste prvič razstavljali? Prvič sem razstavljal v Tržaški knjigarni, bilo je to leta 1970, ko sem bil star 30 let. To je bila moja prva osebna razstava. Razstavljal sem sicer že prej, skupno s prijatelji, ki so bili pod vodstvom prof. Černigoja. Kaj pa v kasnejših letih? Poleg Černigoja ste imeli za učitelje še druge mojstre? Nadaljeval sem s tečajem figure v Muzeju Revoltella, in sicer pod vodstvom prof. Nina Perizija. Nato, po nasvetu samega prof. Černigoja, pa sem šel na polletni tečaj v Urbi-no, kjer smo se učili lesoreza. Grafika me je navdušila, tako da sem se odločil, da se bom izpopolnjeval. Vpisal sem se zato v grafično šolo Carlo Sbisa, ki je bila tedaj še v Rojanu in jo je vodila njegova žena Mi-rella Schrott Sbisa. Grafiki in še zlasti akvatinti sem nato posvečal veliko-svojega časa. Zelo spodbudno je bilo zame tudi sodelovanje pri Grupi U, to je bila skupina umetnikov, ki se je zbirala v Trstu in veliko sestankov posvečala tudi razpravljanju o umetnosti. Ob tem pa smo si tudi pomagali pri našem ustvarjalnem in zlasti razstavljal nem delu. Različne grafične tehnike so tedaj postale za daljše obdobje vaš najbolj priljubljeni način izražanja. Spominjamo se raznih ciklusov, ko so vas nago i 'a tj ali g lag oljaške pismenke, portali, kraška arhitektura in letni časi s kmečkim delom itd. Skoraj odsotna pa je člo veška fig ura. Za kaj? Čeprav v svojih slikah redkokdaj prikazujem človeško telo, me skoraj vedno nagovori človeško delo, njegovo poseganje v prostor in tudi čas. Človek s svojim delom je ustvaril to pokrajino, je ustvaril Kras. Posebno v zadnjih časih mi je vse bolj pri srcu kraška arhitektura in kulturna krajina. Rad opazujem in slikam predvsem hiše, ki imajo zaprte borjače. To je zaprt prostor, nekakšen svet zase, kot da se človek, ki v teh hišah živi, težko druži z drugimi. Vedno imam vtis in mogoče sem s tem Kraševcem malo krivičen, da so Kraševci tudi zaradi arhitekture svojih starodavnih hiš nekako zaprti vase in so se umaknili pred zunanjim svetom. Tega v drugih krajih ne opažamo. Pomislite na Furlanijo ali Toskano. Tam so gradili hiše, ki so jih celo privzdignili, da bi bile bolj vidne. Okrog njih je vse odprto, da vsakdo lahko vidi in pride k hiši. Menim, daje način gradnje bivališča sicer res odvisen od naravnih okoliščin, a tudi da te naravne okoliščine pogojujejo značajske poteze ljudi, ki v teh krajih živijo. Kraški kmet postane več kot samo gospodar na svoji domačiji. Ta zadržanost in previdnost sta me vedno nekako pritegovali. Po eni strani ju razumem in čutim blizu, po drugi pa se čudim temu. Tem temam ste ostali zvesti tudi v najnovejših stvaritvah, ko ste se odločili za čisto drugačno tehniko? Za kaj gre? Zaradi dela in pomanjkanja prostora, kjer bi lahko izdeloval grafike, sem se odločil za drugo tehniko, to je za akvarel. Pri tem sem si izmislil nekakšno varianto, in sicer uporabo lužil in voska. Barvni učinki so zato nekoliko posebni in menim, da prav to odgovarja mojemu značaju. Trenutno se ukvarjam z bolj praktičnimi stvarmi, saj doma počasi urejujem stanovanje in svoj atelje, vedno pa pomalem kaj slikam. Že dolgo me npr. zaposluje motiv devinskega gradu. Veliko simbolike je v njem, ob tem pa je tudi zaradi lepote hvaležen motiv. Naslikal sem jih že ne vem koliko, a doslej mi ni še uspelo, da bi dosegel res tak barvni učinek, kot si ga želim. Menim, da zahteva dobra slika veliko dela. Omenili ste delo. Marsikdo vas pozna za človeka, ki se strokovno in na zelo požrtvovalen način ukvarja s socialnimi problemi kmetov in drugih ljudi, saj ste zaposleni pri patronatu EPACA. Kaj bi povedali o tem? Maja leta 1972 sem začel delati pri Zvezi neposrednih obdelovalcev vTrstu, ker se je spremenilo ozračje v tej organizaciji in so rabili človeka z znanjem slovenščine. Kmalu potem so me postavili za ravnatelja patronata EPACA. Od takrat dalje sem se začel zanimati za socialne probleme, zlasti za skrbstvena vprašanja kmetovalcev. Tržaška pokrajina je majhna. Tako sem osebno spoznal skoraj vse naše proizvajalce in z nekaterimi sem postal tudi dober prijatelj. Po svojih močeh in v kolikor mi zakon dovoljuje, skušam vsem ugoditi, da pridejo do svojih pravic. Kateri so osnovni problemi socialne narave, ki pestijo naše kmete? Največji problem obstaja v tem, da kmet plačuje 20 let prispevkov in mora dopolniti 65 let, da stopi v pokoj. Ta pokojnina mu ne da možnosti, da bi se z njo preživljal. Zato malokateri kmet v pokoju lahko zapusti delo na svojem posestvu. O kmetijstvu na Tržaškem se sicer veliko govori, vendar je stvarnost precej skromna. V zadnjih letih je močno upadlo število kmetij, nazadovala je živinoreja, ki je bila dolga desetletja glavna panoga pri nas, doma so ostajali stari ljudje, mladi so odhajali v tržaško pristanišče ali po drugih poslih v mesto. Mladi so se izučili raznih obrti ali se zaposlili v trgovini in prometu, tako so kmetije propadale. Toda prav v zadnjih letih je opazen premik. Precej mladih je poprijelo. To so mlajši fantje in dekleta, ki so polni idej in dobre volje, lotili so se novega načina dela in se nekako specializirali v taki ali drugačni proizvodnji. Tako imamo na Krasu zelo kakovostna vina, ki se lahko merijo z vsemi drugimi vini v Italiji in tudi po svetu. Naj omenimo tudi količinsko skromno, a kakovostno zelo pomembno proizvodnjo oljčnega olja, nekaj - sicer redkih navdušencev - se je lotilo rentabilne živinoreje. Se bi lahko naštevali, a na kratko rečeno, gremo v smer, ko bomo v tržaški pokrajini imeli majhen odstotek prebivalstva, ki se bo ukvarjal s kmetijstvom, a ta posel bo za te ljudi donosen. Spremenila se je torej miselnost. Desetletja smo žal dolgo krožili v nekakšnem začaranem krogu, ker smo večinoma vztrajali pri ohranjanju nečesa preživelega. Dolgoročno je to škodilo kraškemu prebivalstvu, saj so j mladi zapuščali kmetije, ker niso v njih videli nobene prihodnosti. Spremenil se je način življenja, ker ni bi- lo nekega pozitivnega pogleda v prihodnost; ljudje so začeli prodajati | zemljo in hiše, vse to pa je negativno vplivalo na dušo naših ljudi. Tudi zato slikam kraško pokrajino, da bi ; koga nagovoril, da bi se še kdo zav-I zeto lotil dela na tej "pokrajini kamniti", da rečem s pesnikom. Pokojninski sistem v Italiji doživlja prav v teh tednih korenito prenovo. Kaj mislite o teh načrtih? Po letu 2001 bodo za kmete pokojnine še manjše, ker bodo plačane na osnovi števila prispevkov, ki jih je kmet v svojem življenju vpla- čal. Zato si bo morala država zamisliti posebne sklade, v katere bodo plačevali vsi odvisni in samostojni delavci. Edino na ta način si bodo lahko ti ljudje pridobili take vsote denarja, da bodo lahko s temi dopolnilnimi skladi krili razliko, ki jih sama pokojnina ne bo krila. Za Trst in okolico velja, daje pri nas zelo veliko ostarelih ljudi. To dejstvo ima na kmetih eno valenco, v mestih pa se ostareli velikokrat znajdejo v hudih težavah. Kako gledate na to problematiko? Problematika ostarelih in njihovih težav je gotovo v ospredju problemov, ki jih mora reševati socialno pravična država. Problemov je ničkoliko in so različni, vendar je tudi res, da se iščejo rešitve. Na kmetih je družina še vedno v glavnem patriarhalno zasnovana. Kmetija rabi ljudi za svoje delo. Zato je vsak človek od najmlajšega do najstarejšega vedno uporaben in potreben. Nona pripravi kosilo za celo družino, ki dela na polju, in istočasno pazi ter varuje mlajše otroke, ki ne hodijo še v vrtec ali šolo in niso u-porabni pri kakem delu. V tej skupnosti je vsak družinski član tudi členek v verigi, ki pomaga, da kmetija čim bolj napreduje. Zato se tudi bolezen in ostarelost ter celo smrt v taki sredi veliko lažje prenašajo. V mestu, kot je naše, pa je problematika ostarelih še posebej pereča. Statistike kažejo, da je vse več ljudi, ki so presegli 70. leto starosti, in da je tudi veliko vdov in vdovcev, ki živijo sami. Večkrat se žal godi, da taki zapuščeni ljudje umrejo v samoti in jih najdejo po več dnevih ali celo tednih. Deželna uprava Fur-lanije-Julijske krajine se je zavedela tega problema in je skušala najti, v sodelovanju z vsemi sindikalnimi organizacijami na deželnem ozemlju, primerno zakonsko rešitev. Lani so tako sprejeli okvirni deželni zakon št. 10/98, ki globalno urejuje so-j cialno problematiko ostarelih. Med drugim predvideva sredstva za socialno in zdravsteno oskrbovanje o-starelih na domu. Na ta način lahko človek preživlja svojo starost v okolju, v katerem je vedno živel in mu je domače. Predvidena je tudi podpora družinam, ki hočejo obdržati onemogle svojce doma. Dežela nudi sredstva, da zaposlenim ni treba pustiti dela zaradi oskrbovanja sorodnikov, ampak lahko s tem denarjem plačajo usposobljene ljudi, ki obiskujejo in oskrbujejo ostarele ali onemogle, glede na specifične potrebe posameznikov. Žal pa ta zakon še nima popolnega finančnega kritja, da bi povsem stekel in zadostil vsem potrebam. Doslej so bili na tem področju še zlasti angažirani ljudje, ki so se prostovoljno vključili v dobrodelne organizacije. Vsi poznamo Karitas, Skupnost sv. Egidija ali gospe, ki prostovoljno pomagajo j pri oskrbovanju bolnikov v bolnišni-; cah... Ta stvarnost je kar precej razširjena med italijanskimi občani, ve-; liko premalo pa med nami. Omenjeni deželni zakon pa nekako globalno rešuje vse te probleme. Katera lastnost je torej za socialnega delavca najbolj potrebna? Potrpljenje! Zelo lahko in lepo je enkrat na leto obiskati ostarele-j ga ali bolnika in mu pomagati v kakem primeru. Tisti dan si ves sre-j čen, ker si napravil dobro delo. A I zelo težko je, da vsak dan obiščeš nekoga in mu pomagaš. 3 ČETRTEK 16. SEPTEMBR 1999 4 ČETRTEK 16. SEPTEMBRA 1999 KRISTJANI IN DRUŽBA BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU A I ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO zvone strubelj ■ 24. N AVAD N A N E DE LJ A Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: "Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal." In so šli. Okrog šeste ure in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki šotam postajali, in jim je rekel: "Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?" "Ker nas nihče ni najel", so mu dejali. Tedaj jim je rekel: "Pojdite tudi vi v vinograd!" Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih. Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino. Odgovoril je enemu izmed njih: Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij ? Vzemi, kar je tvojega in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober1 Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji. (Matej 20,1-16) KRISTUSOVA CERKEV KOT ODPRT PROSTOR ZA VSE LJUDI Nikjer še nisem bral zgovornejše razlage o božji milosti kot je podana v Jezusovi priliki o delavcih v vinogradu. Vse človeške lestvice pravičnosti so obrnjene na glavo. S tem Jezus želi povedati, da Bog ni tak kot človek. Bog Oče, ki je upodobljen v priliki, ne pozna pravil ekonomije, kjer so storilnost, dober izračun in zaslužek na pwem mestu. Nasprotno. Gospodar se poigra s pravili človekove produktivnosti in delo v svojem vinogradu načrtuje čisto na drugi osnovi. Model Očetovega vinograda sloni na vrednosti vsakega delavca, ne glede na čas dela ali na delavčevo sposobnost. Cilj trgatve v vinogradu je, da bi v njem delalo čimveč ljudi in da bi ob koncu delovnega dne postali vsi enaki. Da bi se torej znali skupaj veseliti opravljenega dela. Milosti, ki jih Bog daje, si ne moremo zaslužiti. Le podarjene so nam lahko. Tako kot delavci, ki so v vinogradu delali eno samo uro, pa so prejeli isto plačilo kot tisti, ki so delali od ranega jutra naprej, tudi mi prejemamo obilico božjih dobrot, ne da bi jih sami zaslužili. Prav zato rečemo, da je božja milost zastonjska, podarjena, nezaslužena. Tako kot nam je podarjeno življenje, prijateljstvo, ljubezen. Jezus nas s priliko o delavcih v vinogradu vabi k odkrivanju darov, ki so nam dani in za katere smo lahko samo veseli in hvaležni. V današnjem času ni več v navadi, da bi sami sebe zrli tudi v tej luči. Prevečkrat smo podobni jutranjim delavcem, ki jim gre v nos, da so tudi zadnji prejeli isto kot oni. Merimo svoje sposobnosti, jih primerjamo z drugimi, tekmujemo, smo nevoščljivi. Izčrpavamo svoje duhovne energije v praznem materialnem in duhovnem konkuriranju, namesto da bi se veselili skupne trgatve in priložnosti, da vsi skupaj lahko delamo in se veselimo pridelka. Božji vinograd, ki je Kristusova Cerkev, je odprt prostor za vse, ki se želijo udeležiti duhovne trgatve človeštva. "Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober '1" Kdor spozna Božjo dobroto in merila njegove pravičnosti, kdor zauživa njegove milosti in živi v prijateljstvu z Njim, mora samega sebe napolniti z isto dobroto in z istimi pravili širokosti in razumevanja. Božja milost se tako preko človeka, ki je napolnjen z njo, širi na bližnjega. Da, Bog se poslužuje svojih otrok, da bi njegova milost, dobrota, odpuščanje, usmiljenje dosegli čimveč ljudi. Poglejmo na veliki dogodek razglasitve škofa Slomška tudi s te strani. Koliko ljudi bo ob papeževi razglasitvi Slomška za blaženega po njem doživelo Božjo dobroto in bližino, koliko ljudi bo po njegovem liku in z njegovo priprošnjo zaživelo boljše, človeka in kristjana vrednejše življenje? TUDI LETOS SMO SE SREČALE Marijine družbenice in druge dobre žene iz Goriške so se preteklo nedeljo, 12. septembra, zbrale v Zavodu svete Družine za vsakoletno duhovno obnovo. Tokrat je govoril duhovnik in publicist Joško Kragelj. Hvaležne so njemu in častitim sestram za prijetno in doživeto duhovno srečanje. Skoda le, da ni bila udeležba na duhovni obnovi številnejša. V PRIČAKOVANJU NA 19. SEPTEMBER PRED BEAtTfIKACIJO Do papeževega obiska in slovesne razglasitve prvega mariborskega škofa Antona Martina Slomška za blaženega nas ločuje le še nekaj dni. Slovenci v matici, zamejstvu in zdomstvu z veseljem pričakujemo 19. september, ko bo naš ugledni sonarodnjak razglašen - prvi, odkar je Slovenija samostojna in neodvisna država - za blaženega. Ker je bil Slomšek zaveden Slovenec in narodni buditelj, bo to praznik ne samo za vernike, ampak za vse ljudi dobre volje. Travnik ob Betnavskem dvorcu v Mariboru, do pred kratkim žitno polje, je že od začetka meseca avgusta spremenil svojo podobo, saj so na njem po zamisli arh. Jožeta Marinka pripravili veliko cerkev na prostem, ki bo lahko sprejela nad 200 tisoč u-deležencev. Prostor bo organiziran centrično, tako da bodo vsi pogledi usmerjeni v žarišče dogajanja. Osrednji del prizorišča bo seveda štiri metre dvignjen oltar, nad katerim bosta slika Ptujskogorske Marije, najpomembnejša Marijina podoba za Slomška, in znamenje križa, na desni strani bo Slomškov portret, na le- vi pa zvonovi. Celotni oltarni prostor bo krasilo Slomškovo geslo: Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne omike. Na desni strani velikega dvignjenega oltarnega prostora bo oder, na katerem bo pod vodstvom prof. Jožeta Trošta prepevalo nad 2.500 pevcev, članov župnijskih zborov mariborske škofije; spremljal jih bo pihalni orkester. Isto mesto bo tudi prizorišče uvoda v evharistično slavje, pri katerem bodo sodelovali glasbene skupine, solisti, ansambli in radijski voditelji. Oltarni prostor bo krasilo dvanajst mlajev iz pohorskih gozdov. SPORED DNEVA Ugledni gost bo pristal na mariborskem letališču ob 10. uri; tam ga bodo pričakali apostolski nuncij Edmund Farhat, predsednik republike Milan Kučan, mariborski škof dr. Franc Kramberger, ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. Po kratkem protokolarnem sprejemu se bojanez Pavel II. s pa-pamobilom odpeljal k Betnav-skemu dvorcu, kjer ga bo zbrana množica pozdravila ob 10.30. Papež se bo nekaj časa vozil med zbranimi in se tako večini udeležencev čimbolj približal. Prizorišče bo razdeljeno na več sektorjev, mednje bodo speljane poti. Vsaka vstopnica, ki je brezplačna, bo udeleženca vodila do vhoda na prizorišče in sektorjev, ki bodo označeni z različnimi barvami. Ob 11. uri naj bi se pričela maša, pri kateri bo ob svetem očetu več kot 40 kardinalov, nadškofov in škofov ter več sto duhovnikov iz Slovenije, zamejstva in izseljenstva. Somaševalci bodo nosili mašne plašče s simbolom papeževega obiska. Med drugi- Kip škofa A.M. Slomška v prezbiteriju mariborske stolnice, ena najbolj verodostojnih podob novega blaženega mi uglednimi somaševalci bodo prisotni kard. Angelo Soda-no, kard. Alojzij Ambrožič, in kard. Franz Konig z Dunaja ter škofje iz Varaždina, Zagre- ba, z Reke, iz Pulja, Trsta, Gorice, Vidma, Celovca, Gradca in Eisenstadta. V začetku ma-, še bo sv. oče opravil razglasitev beatifikacije. To bo storil s posebno molitvijo po kratki predstavitvi Slomškovega življenja in izrečeni prošnji mariborskega ordinarija dr. Krambergerja, naj se častitlji- vi božji služabnikA.M. Slomšek razglasi za blaženega. Sledila bosta prinašanje relikvia-rija (delo češkega kiparja Otmarja Olive), v katerem bo delček Slomškovega telesa, in razgrnitev Slomškovega portreta. Med tem dejanjem bosta veliki zbor in zbrano ljudstvo prepevala znano Slomškovo pesem V nebesih sem doma. Drug pomemben trenutek ob Slomškovem slavju bo popoldansko srečanje Janeza F*avla II., po njegovi molitvi na grobu blaženega, z delegati slovenske sinode v stolnici ob 1 7.30. Prvo plenarno zasedanje pomembne sinode, ki si je zadala geslo Izberi življenje!, bo v dneh od 4. do 6. novembra. Ob koncu kratkega obiska v Sloveniji boimel papež ob 18.45 na mariborskem letališču tudi kratek pogovor s predsednikom Milanom Kučanom, nakar bo ob 19.30 odletel proti Vatikanu. POGOVOR / DR. MARJAN TURNŠEK ISKANJE VZOROV V EVROPI NARODOV Dr. Marjan Turnšek, profesor na teološki fakulteti v Mariboru, je v zadnjih letih kot vicepostulator v postopku za Slomškovo beatifikacijo odigral pomembno vlogo in ima mnogo zaslug, če smo tik pred velikim dogodkom. S svojim ogromnim znanjem in jasno vizijo je rad pristal na pogovor za naš tednik. dje vendarle še zanimajo za svetnike, in mislim, da se bodo vedno bolj. V svojih besedah Zakaj mislite, da današnji človek tako hrepeni po blaženih in svetnikih? To je dobro in zanimivo vprašanje, ki si ga danes vsi zelo pogosto postavljajo in se sprašujejo, zakaj razglaša papež v zadnjih časih toliko blaženih in svetnikov. Mislim, da je človek vseh časov vedno iskal svoje vzore. Danes pa je človek, kot lahko vidimo, posebno nagnjen k temu, da išče svoje vzore, čeprav hoče biti po drugi strani samostojen in enkraten, kar je tudi prav. Poglejmo samo, koliko imamo športnih, filmskih in glasbenih zvezdnikov in kolike mase ljudi hodijo za njimi; hkrati vidimo, da veliko teh superzvezdnikov nima v svojem zasebnem življenju človeku in človeštvu kaj veliko dati, da so pravzaprav bolj negativni kot pa pozitivni vzori. Prepričan sem, da človek v svoji najgloblji notranjosti hrepeni po pozitivni izpolnitvi svojega življenja. Mislim, da papež tudi zaradi tega razglaša toliko blaženih in svetnikov, ker verjame v to, da so svetniki najbolj izpolnili svojo človeškost in človeške ter krščanske kreposti v herojski meri. Zato se mi zdi, da se tudi danes Iju- ;'// besedilih govorite o širši slovenski in celo evropski razsežnosti Slomška kot kandidata za blaženost. Katera je po vašem mnenju Slomškova vrlina, ki združuje vse Slovence, tudi tiste v zamejstvu? S tega vidika bi izrecno poudaril njegovo modrost in sposobnost, da je uspel v tistem burnem času, ko je ško-toval - to je bil čas revolucij, ! liberalizma, začetka komunizma, raznih nacionalizmov -, ustvariti osamosvojitev slovenske kulture od nemške, in sicer na neboleč in nerevolu-cionaren način, tako da ni nastal zaradi tega razkol med dvema narodoma. Narod se je hkrati lahko osamosvajal in vendar ostajal v pozitivni povezavi z drugim, večinskim narodom. Mislim, daje to velik doprinos A.M. Slomška k sožitju v tem delu Evrope. Kol vicepostulator v postopku za beatifikacijo ste eden najboljših poznavalcev Slomškove osebnosti. Česa se osebno pri tem velikem dogodku najbolj veselile? Najprej to: mislim, da je vsaj nadškof Fran Kramberger boljši Slomškov poznavalec, saj je tudi doktoriral z disertacijo o liku A.M. Slomška. Res pa je, da sem imel v zadnjem času srečo, da sem veliko delal zanj in o njem. Meni največ pomeni to, da se je papež tri leta po obisku Slovenije odločil, da zopet obišče našo deželo samo za razglasitev Slomška za blaženega. To je velik poklon slovensl