s BEQSILO SLOVENSKE' '/'V' / /////✓/ / / / / / / / / / 'ŽENSKE ZVEZE V AMERIKI / / Sini /i ''V: ' • ■' 4 • V-^ vS V'S-'S MISS ROSE MARY ROSSA Captain of the Franccs Susel Cadets, Branch No. 10, Cleveland (Collinnvood), Ohio. Official PUBLICATION ofIthe Slovenian Women's Union ofAmerica Number 3 MARCH, 1940 Volume 12 SLOVENSKA ŽENSKA ZVEZA Ustanovljena 19. dec. 1926 v Chicagi, 111. Inkorporirana 14. dec. 1927 v državi lll.nois Duhovni svetovalec—Spiritual Advisor Rev. Milan Slaje, 1709 E. 31st St., Lorain, Ohio. Glavni Odbor — Supreme Committee Predsednica—President Mrs. Marie Prisland, 1034 Dilingham Ave., Sheboygan, Wis. I. podpredsednica—First Vice President Mrs. Frances Rupert, 19303 Shawnee Ave., Cleveland, Ohio II. podpredsednica—Second Vice President Mrs. Mary Goghe, 4517 Coleridge St., Pittsburgh, Pa. III. podpredsednica—Third Vice President Mrs. Mary Shepel, B Lawrence St., Ely, Minn. [V. podpredsednica—Fourth Vice President Mrs. Frances Raspet, 805 Spring St., Pueblo, Colo. V. podpredsednica—Fifth Vice President Mrs. Mary Kocjan, 6 Ash St., Calumet, Mich. Tajnica—Secretary Mrs. Josephine Erjavec, 527 No. Chicago St., Joliet, 111. B lagaj ničarka—Treas urer Mrs. Josephine Muster, 714 Raub St., Joliet, 111. Nadzornice—Auditors Mrs. Mary Tomažin, 1902 W. Cermak Rd., Chicago, 111. Mrs. Mary Otoničar, 1110 E. 66th St., Cleveland, Ohio. Mrs. Mary Smotz Lenich 609 Jones St., Eveleth, Minn. Z .alia THE DAWN URADNO GLASILO SLOVENSKE ŽENSKE ZVEZE V AMERIKI OFFICIAL ORGAN OF THE SLOVENIAN WOMEN’S UNION OF AMERICA Izhaja vsak mesec—Published monthly 9 Naročnina.................$2.00 na leto <; Za članice SŽZ............ 1.20 na leto Subscription price.......$2.00 per year Members of the SWUA.... 1.20 per year Office of Publication: “ZARJA” 1135 East 71st St. Editorial Office: ALBINA NOVAK, Editor 1135 East 71st St. Tel.: HEnderson 1572 SLOVENIAN WOMEN’S UNION OF AMERICA Organ'zed Dec. 19th, 1926 in Chicago, 111. Incorporated Dec. 14th 1927 in the State of Illinois Member of: National council of Catholic Women Entered as Second-Class Matter , June 28, 1929, at the Post Office at Cleveland. Ohio, under the Act of' August 24. 1912. Glavni Odbor — Supreme Committee Prosvetni odsek—Educational Committee Mrs. Albina Novak, urednica in upravnica “Zarje," 1135 E. 71st St., Cleveland, Ohio. Mrs. Frances Ponikvar, 1030 E. 71st St., Cleveland, Ohio. Mrs. Frances Sušel, 726 E. 160th St., Cleveland, Ohio. Mrs. Anna Petrich, 2178 Burton St., Warren, Ohio. Mrs. Emma Shimkus, 717 Fifth St., La Salle, 111. Svetovalni in porotni odsek — Advisery Board Mrs. Agatha Dežman, predsednica, 649 So. 29th St., Milwaukee, Wis. Mrs. Anna Kameen, P. O. Box 767, Forest City, Pa. Mrs. Rose Jerome, 214 Grant Avenue, Eveleth, Minn. Mrs. Agnes Mahovlich, 9525 Ewing Ave., So. Chicago, 111. Mrs. Olga Mirkovich, 2348 N. W. Roosevelt St., Portland, Ore. Namestnica nadzornicam: Josephine Seelye, 1097 E. 71st St., Cleveland, Ohio. 1940 MARC 1940 3 4 5 0 7 8 P | Albin škof S | Simplicij p. N | 4. post. Kunig. P | Kazimir spozn. T | Hadrijan muč. S I Perpetua in Fel. Č I Tomaž A. c. uč. P | Janez od Boga 9 s Frančiška R. 10 N Tiha 40 muč. 11 P Sofronij šk. 12 T Gregor I. c. uč. 13 S Kristina muč. 14 Č Matilda kr. 15 P Marija 7 žalosti 16 s Hilarij škof 17 N Cvetna 25 P (Vel. pondeljek) 18 P Ciril Jer. c. uč. 26 T Emanuel muč. IP T Sv. Jožef 27 S Janez Dam. c. u. ?,0 S Ničeta škof 28 C Janez Kap. ?,1 Č, Vel. četrtek 29 P Evstazij opat ?,?, P Vel. Petek 30 S Kvirin m. 23 S V. sobota 31 N | Bela nedelja 24 N Velika noč 1940 «» M ARC WED. H THU. •< » FRI. 1940 SAT. SUN. » MON. » » » » 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 7AS/ /31 25 26 27 00 e* 29 30 THE BIRTHDAY BOUQUET FOR MARCH Birthstone: Bloodstone (True —■ Firm) Flower* Daffodil (Friendship, kindness and sincerity) BIRTHDAYS OF FAMOUS PEOPLE IN MARCH 1. Frances Raspet, Supremo Officer S2Z 2. Pope Leo XIII, 1910 3. Alexander G. Bell, telephone, 1847 4. Knute Rockne, coach, 1888 B. Howard Pyle, artist, 18B3 ii. Ring Lardner, humorist, 188B 7. Ben A. Williams, author, 188!) H. Josephine Muster, Supreme Officer SŽZ 9. I. Hull, American Navy, 177B 10. Dudley Buck, organist, 18119 11. A. P. Gorman, statesman, 1889 12. Josephine Erjavec, Supreme Secretary SŽZ 13. Adolph S. Ochs, 1858 14. Thomas Marshall, Vice-President, 18B4 IB! Andrew Jackson, President, 1767 ic! Jamea Madison, President, 17B1 17. Anna Wadnjak, Captain Barberton Cadets SZZ 18. Grover Cleveland, President, 1887 19. St. Joseph’s Day 19. Wm. J. Bryan, statesman, 1800 20. Chas. W. Eliot, educator, 1884 21. Zicgfeld Theatrical Producer, 1809 22. Van Dyke, painter, 1B49 23. J. C. I.eyendecker. artist, 1874 24. Andrew Mellon, statesman, 18BB 25. G. Iiorglum, sculptor, 1807 20. W. T. Smedley, painter, 18B8 27. Ruth Hanna McCormick, 1880 28. Aristide Briand, Fr. statesman, 1862 29. John Tyler, President. 1790 30. John B. Stanchfold, statesman, 18BB.___________________ LETO XII. — STEV. 3 MARCH, 1940 VOL. XII. — NO. 3 “Naša” Bara OD tem imenom poznamo gospo Barbaro Kramer v San Franciscu, California. Naša Bara nas je nadvse presenetila, ko je izstopila iz vrst glavnih odbornic in najbrž bi jo skušale v njeni nameri pregovoriti, če bi za vzrok svojega odstopa ne navedla dejstvo, da hoče imeti 1 3 letni rekord glavnega odborništva. Ker vemo, kako ceni številko 1 3, ji tega veselja pač nismo mogle odreči. Nič več pa ni kot prav, da se na častnem mestu Zarje omeni velike zasluge, katere si je za Zvezo iztekla naša dobra in delavna sestra, Barbara Kramer. Bila je med prvimi dopisovalkami v letu 1 926 ter krepko podprla novo idejo o ustanovitvi slovenske ženske organizacije v Ameriki. Na prvem sestanku, kjer je bila Zveza ustanovljena, je bila naša Bara soglasno v gl. odbor postavljena, kjer se je nahajala vse do januarja letos. Nobena glavna odbornica in nobena izmed zvezinih članic ni toliko finančno za Zvezo žrtvovala kot je Barbara Kramer. Na svoje stroške je prišla štirikrat na vzhod, vsakikrat v zvezino korist. Poleg svoje domače podružnice je ustanovila še podružnico št. 20 v Jolietu, št. 43 v Milwaukee in št. 45 v Portland, Oregon. Tudi na drugih krajih je poskušala. Ni se brigala za stroške, niti za zamudo časa, samo da je lahko kaj za Zvezo storila, katero ljubi iz dna srca. Zato ji danes na tem mestu izrekam iskreno in najtoplejšo zahvalo v imenu celokupnega gl. odbora, kakor tudi v imenu Zvezinega članstva. Zahvaljujem se ji pa tudi v svojem lastnem imenu kot dobri prijateljici in so-delavki, na katere zvestobo sem se lahko vsikdar zanesla. Upam, da bo prihodnja konvencija to zavedno delavko na svoj način počastila. 'Daši je naša Bara iz gl. odbora izstopila, smo vseeno prepričane, ker jo poznamo, da bo največji kotiček njenega srca vedno Zvezi ohranjen. Toraj, draga Bara! Dasi pravijo, da je nehvaležnost plačilo sveta, Ti vseeno zatrjujem, da Ti je Zvezino članstvo hvaležno, za vso Tvojo požrtvovalnost in da se Te bomo vse skupaj vedno z najlepšimi srčnimi čutili spominjale. V imenu vsega članstva in gl. odbora Ti na daljni Pacifik pošilja najlepše sesterske pozdrave, Marie Prisland, predsednica Zveze. ^ REV. MILAN SLAJE: SE JIM ŽE ODPIRAJO OCI! VEZA ameriške mladine (American Youth Congress), ki je v februarju zborovala v Washingtonu, nam dovolj jasno pokazuje, da mladina, vzgojena v raz-kristjanjenih, oziroma, brezverskih javnih šolah, z vero izgubi tudi vsakteri moralični čut ter postane dostopna vsaki prevratni ideji. Prav ista mladina, ki se sedaj javno ali prikrito navdušuje za komunizem, bi se prav tako navduševala za Hitlerja, ako bi bil isti prej prišel. Mladina brez vere je kakor konj brez uzde. Morebiti postane to jasno tudi tistim, ki so nas ves čas zagotavljali, da je vera docela nepotrebna. Mnogi so šli celo tako daleč, da so vero imenovali — strup. Da, da, strup, toda protistrup, brez katerega bo vsak vzgojitelj žel kaj žalostne sadove: Prav je storil predsednik Roosevelt, ki jih je kakor paglavce prijel za ušesa ter jim povedal, da je vera v Boga bila in bo last vseh narodov in je primerno ožigosal rusko vlado, ki vodi neizprosen, četudi popolnoma brezupen boj proti Bogu. S tem je predsednik izbrisal slab vtis, ki ga je naredila njegova soproga, ker je tako nekritično sipala svoje blagoslove na nedoletne in nerazsodne fante in dekleta omenjene organizacije, mesto da bi jih bila materinsko posvarila in poučila. Res, da je motiti se — človeško, vsekakor pa se mora vsakemu zdeti le malo čudno, da nima oseba na tako odličnem mestu trdnejših principov in bolj zdrave sodbe. Ako mladiči zveze ameriške mladine v resnici predstavljajo mišljenje in načela ameriške mlade-ži, vzgojene v javnih šolah, potem moramo samo obupno dvigniti roke in reči! Tužna nam majka! Vemo, da je bila mladina vedno in vedno bo razbo-rita in radikalna, da si ne pusti ukazovati, da gre rada do skrajnosti. Takšni smo bili tudi mi in končno ni v tem nič slabega. da celo mnogo dobrega, ker neugnano navdušenje mladih je premnogokrat v zgodovini narodov vzdramilo stare iz duševne otopelosti ter bilo začetek marsikaterega dobrega dejanja. Idealne, akoprav neugnane mladine si želimo. Mladina pa, ki se je v februarju zbrala v Washingtonu, je pokazala kaj malo onega idealnega in vzličenega navdušenja za principe, toliko več pa neke nerazumljive pokvarjenosti, na kakršno nismo navajeni pri mladih ljudeh, sirovosti in pomanjkanje onih temeljnih principov, ki držijo skupaj človeško družbo. Slovesno in javno je ta “ameriška” mladina potrdila in odobrila — vsaj indirektno — komunizem, akoprav jim mora biti znano, da je komunizem največji sovražnik vsake demokracije. Slovesno in javno so se izrekli proti vsaki pomoči Finski, ker je sovražnica nad vse “demokratske” in “človekoljubne'’ Rusije, pač pa naj bi Amerika zaščitila Kitajsko, ki je zaenkrat ljubljenka sovjetov. Po čudni logiki in čudnih pojmih pravičnosti in ljubezni te “ameriške” mladine je tedaj popolnoma v redu, da Rusi pobijajo finske žene in otroke, ni pa v redu, da isto delajo tudi Japonci. Krono pa si je ta odlična družba nadela s tem, ko je žvižgala predsednilcu, ko ji je ta dal prijateljski nasvet, da naj prej dorastejo in potem šele govorijo o teh vprašanjih. Dorasla ta mladina pač ni, niti duševno, niti moralna, ker pač njeni vzgojitelji v teh dveh pogledih niso dorasli. Bo že popolna resnica, kar je dognal Dies-ov preiskovalni odbor, da po javnih šolah, posebno višjih in univerzah, mladina vse preveč sliši o komunizmu, vse premalo pa dobiva duševne izobrazbe in izobrazbe značaja. In ako temu še dodamo, da nikdar ničesar ne čuje o Bogu, razven, kadar se kak “smart” profesorski frkolin norčuje iz Njega — potem je nad vse žalostna slika te mladine podana. Lahko je tudi, da je večina v omenjeni zvezi ameriške mladine, morebiti celo pretežna večina, popolnoma, drugačnega mišljenja, kakor so njeni voditelji. Mogoče je tudi, da jo izrablja v svoje namene dobro organizirana manjšina brezobzirnih in breznačelnih komunistov, katerim je vsako sredstvo dobrodošlo, da le vodi do cilja. Ako bi tudi bila stvar takšna, Amerika bi nikakor ne mogla biti ponosna na takšne sadove toliko hvalisanih javnih šol. šola, ki ne zna, ali ne more vzgojiti značajnih in krepkovoljnih fantov in deklet, ki so vedno in proti vsakemu pripravljeni braniti svoje prepričanje, takšna šola je zgrešila svoj namen in ne zasluži tega imena. Naj bo torej večina mladeži v omenjeni zvezi komunistična, ali ne, v vsakem slučaju daje\ nad. vse slabo spričevalo razkristjanjenim javnim, šolam. In tako pridemo, radi ali neradi, do zaključka, da bo končno le verska šola mogla rešiti problem mladine in sodobne družbe. Čital sem razne komentarje o kongresu zveze ameriške mladine v Washingtonu. Slcoro brez izjeme se vsi komentatorji prijemljejo za glavo, ker kaj takega le niso pričakovali, da jim bo ta imenitna mladina takšno zagodla. Kako smešni in pozabljivi so ti gospodje pri ameriškem časopisju! Leta in leta so prepevali slavospeve komunističnim morilcem v Meksiki in Španski ter nas poučevali, da umor včasih ni umor, ampak dobro dejanje, če- mu pač to hinavsko vzdihovanje, ako je ameriška mladina sedaj istih misli, da bombe, ki dežujejo na finska mesta in vasi, niso bombe, ampak pravi bla- goslov za finski narod? Radujte se in veselja poskakujte, ker mladina se točno drži vaših naukov. In sadovi teh naukov se že kažejo v vsej obilnosti. . . Ivan Zorman: 7 VONOVI zvonijo, ^ nad mestom drhtijo, pomladna se zarja blešči; slovesno se dviga, veselje nam vžiga, Gospodovo zmago slavi. VELIKONOČNO JUTRO V pomladnem žarjenju, v kipečem življenju drevesa ob cesti brste; še bilke ob tlaku ob slednjem koraku iz dolgega sna se bude. Zvonovi veselo so pesem odpeli— prispeli v Gospodov smo hram. In himna mogočna se s kora vsa zvočna Zveličarju zliva k nogam. In srce se vrača na polja domača: k vstajenju hitimo čez plan. Zvonovi zarano vse lepše ubrano donijo čez cvetno ravan. Vse lepše gorkeje se zarja prismeje in siplje na polja zlato . . Spomini na leta mladostnega sveta poljubljajo rodno zemljo. JOSEPHINE ERJAVEC: MOJI SPOMINI NA LETO 1914 O beremo razna poročila o kritičnih razmerah med narodi v Evropi se naše misli sučejo v nadvse važnem vprašanju: koliko časa bo še vzelo predno se stanje izboljša in koliko časa se bo še prelivala nedolžna kri mladeničev in trpinčilo ljudstvo, ki ne zahteva več kot primerno življenje? In odgovor je čedalje bolj zapleten in negotov. V pismih nam pišejo sorodniki iz Slovenije, da zna biti tudi za nje zopet prelivanje krvi, ker poročila so že v javnosti, da se zna vršiti mobilizacija čet s 15. marcem. Z strahom čitamo take novice, ker znajo tudi naši priti v kak konflikt. Bog jim pomagaj ohraniti mir in sporazum z balkanskimi narodi, da bo saj ta majhna skupina tvorila utrdbo v slučaju, da seže bližje do njih roka sovražnika. Pri tem premišljevanju mi misli nehote polete na leto 1914, ob začetku svetovne vojne, ko sem tudi jaz z starši občutila grozoto mobilizacije na Francoskem in Angleškem. Ob prvem prihodu v Ameriko, to je leta 1904, takrat stara komaj štiri leta, sem bila vse premla-la, da bi ohranila spomin na dobre tete in druge sorodnike v domovini. V Ameriki sem se takoj udomačila z družbo in bi mogoče pozabila na vse spomine iz detinskih let, toda ata in mama sta me vedno opominjala zdaj o tem, zdaj o onem in v mojem mladem srcu je oživelo hrepenenje videti svoje oddaljene sorodnike od katerih so redno prihajala pisma. Leta 1914, to je bilo ravno deset let po prihodu v Ameriko se starši odločijo, da gremo v domovina na obisk. Vendar je napočil čas, ko smo pisali teti v Ljubljano, da pridemo meseca julija. Teta je bila vesela poročila in pripravila vse svoje sobe in vse kar je imela, da nas lepše sprejme in izkaže vso gostoljubnost za časa obiska. Bilo je vse dogovorjeno. Poslovili smo se od prijateljev iz Amerike ter se podali čez morje na parniku Philadelphia od American Line. Vožnja je bila krasna, da nismo vedeli, da smo na morju. Strežniki so bili Nemci, ki so bili prijazni s postrežbo. Imeli smo še tri dni do cilja — ko vidimo razstavljen buletin VOJNA NAPOVEDANA MED AVSTRIJO IN SRBIJO. Kako smo se ustrašili te strašne novice, kako smo postali odreveneli. Ljudstvo je razburjeno tekalo sem in tja, kaj bo sedaj. Strežniki Nemci, oziroma Avstrijci so nam s strahom pripovedovali, da to pomeni za nje vrnitev v njih deželo in na vojsko. Pristali smo v Cherbourgu, ter se z vlakom podali v Pariz. To je bilo zjutraj okrog devetih. Takrat ni bilo postrežbe kot sedaj, ko te vse skozi spremlja zastopnik, takrat nas je čakal na postaji en zastopnik, Francoz in nismo vedeli ali smo prišli pravemu v roke ali ne. Ko smo se vozili v busu po pariških cestah smo videli vse polno razburjenega ljudstva, vse polno vojakov, ki so marširali, poleg njih črno oblečene dame, žene, sestre ali ljubice, vse je hitelo naprej. Videli smo regimente drug za drugim marširati po širokih pariških cestah. Zastopnik, ki nas je spremljal nas končno pripelje v neko restavracijo, kjer se je govorilo samo po francosko. Kosilo je bilo naročeno in pred jedjo so postavili pred vsakega veliko steklenico vina pa naj bo otrok ali odrasel, samo, da so lahko dobro računali. Mi pa tako trudni in zbiti, pa nikje prostora za počitek. Ata je šel z zastopnikom na postajo, da aranžira glede vlaka za v Ljubljano in to čimprej ko mogoče. Tu so mu povedali, da so vse proge zajete samo za vojaštvo, vlaki, da vozijo samo na špansko in v Italijo in še to ni sigurno, ker bo treba na vsakem križišču čakati po teden dni ali več, da pridejo vsi potniki na vrsto. Kaj naj storimo? Bili smo v zelo kočljivem položaju. Biti tako blizu cilja, svojcev, ki so nas že čakali na postaji v Ljubljani, a vendar ne moremo do njih! Dasira-vno se je nekaj sopotnikov okorajžilo da gredo v Italijo, pa naj bo kar hoče, nam je Previdnost na-rekala se obrniti nazaj, dokler je še mogoče. Prtljaga je ostala na postaji, ker bilo je vse tako zmešano ... Z teškim srcem smo se poslovili od kovčegov ter šli nazaj na postajo v stanju kakor smo prišli. Rekli smo z Bogom naši prtljagi, kajti malo smo imeli upanja, da še kedaj vidimo in dobimo v roke našo dragocenost. Po vseh oknih in voglih Pariza smo videli velike lepake (signs) in napoved vsem Nemcem iti iz dežele v 24 urah ali pa postanejo francoski ujetniki. Radi ali ne radi, morali so pustiti vse premoženje Franciji, ker med tem časom je bila že napovedana vojna med Nemčijo in Francijo. Nekateri Nemci so rajše ubežali v Ameriko ter le družine poslali v Nemčijo, samo, da ni bilo treba iti na fronto. Vlak, ki je isti dan vozil iz Pariza nazaj v Cherbourg je bil prenapoljen da ni bilo še prostora za stati, čeravno smo imeli vozne listke za drugi razred, smo se zadovolili s trdimi sedeži, med tem, ko so francoski vojaki stali ali sedeli drug na drugim ter prepevali francoske pesmi. Skušali smo dremati, kar pa ni uspelo, kajti pogled na tiste vojake mi je še danes živ spomin. Izgledali so kot morski roparji (pirates). Drugo jutro končno prispemo v Cherbourg. Treba je bilo zopet čakati na parnik za prevoz skozi angleški kanal do Southampton. Francoski vojaki na straži so zahtevali na vsakih par metrov, da pokažemo potne liste in proti večeru se končno vkrcali na parnik. Vozili smo se vso noč in proti jutru prišli v Southampton. Komaj stopimo na angleška tla, takoj opazimo isto vrvrenje kot smo ga doživeli na francoskem v Parizu. Tudi tu so vojaki drveli od vseh koncev in krajev. Zopet tiste dolge parade vojakov, tisti jok in stok in drvenje avtomobilov ter prevoz nebroj artilerije. Takoj smo vedeli, da je tudi v Angliji napovedana vojska in to v enem dnevu je bila vojna napoved med Nemčijo in Anglijo. Zgledalo je, kakor da nas zasleduje grozna vojna, povsod novi doživljaji. V pristanišču je bil parnik Philadelphia, ki nas je pred tremi dnevi pripeljal v Evropo. Pred uradom parobrodne družbe pa je bila vrsta za vrsto Amerikancev, ki so se drenali hoteč dobiti kak prostor na parniku za v Ameriko. Tudi mi smo stali v vrsti in končno dobili odgovor “da naj pridemo drugi dan.” In tudi drugi dan so rekli, da je že vse zasedeno toda prosili smo toliko časa, da smo bili uslišani in to v glavnem iz razloga, ker smo s istim parnikom prišli tja. Toda zopet je bila druga smola. Ker nismo hoteli imeti posebnih skrbi z denarjem med vožnjo smo pred odhodom iz Amerike poslali denar direktno na banko v Ljubljano in tu so pa zahtevali gotovino, te pa ni bilo dovolj na rokah. Kako smo se oddahnili, ko so nam tujci, Nemci, prišli na pomoč ter ponudili francoskih frank, kar jih je še manjkalo in končno smo dobili v roke vožnje listke za tri osebe, mamo, ata in mene. Kabine so bile vse oddane in tako smo spali kar v drugem razredu v parlor ju na zofah in ves čas v eni in isti obleki. Bili smo hvaležni, da saj prostorček biti na parniku. Rekli smo, da imamo le eno nogo na parniku ves čas in smo veseli, samo da jadramo proti domu v Ameriko. Kmalo začujemo sireno parnika in začel se je pomikati od obrežja, toda to pot nismo pretakali solze žalosti, temveč veselja, da gremo nazaj proti naši novi domovini, ki je prosta vojne, čeravno smo bili v Evropi samo štiri dni, smo je bili do grla siti ter smo težko čakali kedaj pridemo iz ogrožene vode. Komaj se vozimo par ur, že nas ustavijo francoske ladje ter pridejo preiskati parnik, nato so pred nami vodo preiskavah, ako je kaka mina pred nami. Bojna ladja za bojno ladjo so nas spremljale v bojazni, da bi ne bili prve žrtve. Signal za signalom, bojne ladje, submarini in z natlačenim vojaštvom in kanoni, smo videli po morju, ko so druga z drugo križale. S strahom smo opazovali kaj bo, ako se kaj zgodi. Toda ko pridemo izven nevarne morske meje so nas bojne ladje počasi zapuščale. Kako srečni smo bili, ko smo po 17 dnevih zagledali kip svobode ter se srečne šteli vrniti v Združene države. V New Yorku smo si najprvo dobili novih oblek in pred ko se odpeljali v Joliet smo se ustavili v Sakserjevem uradu, kjer smo kupili tistikrat naše vožnje listke. Ko so nas zagledali so bili zelo iznenadeni, kajti pokazali so nam slovenski časopis, kjer je bilo zapisano z velikimi črkami: “Usoda družine Šetina,” nejasna itd. Potem je sledilo, da smo bržkone za časa vojne internirani, itd. Bilo je to za nas tembolj razveseljivo, ker je bilo vse obratno, bili smo živi in zdravi, prišli smo nazaj na ameriška tla. Ko smo zapustili New York, je bilo z nami tudi istih Nemcev, ki so se ustavili v Chicagi in mi smo jim za vselej hvaležni, ker so nam pomagali iz velike zadrege, ko so nam posodili denar ob tako važnem času, kajti brez njih bi ne mogli priti takrat nazaj. Ko pridemo v Joliet, je vsak kdor nas je srečal gledal na nas kot na prikazen, niso mogli verjeti, da smo v resnici mi, kateri smo se komaj pred tremi tedni poslovili in o katerih so čitali o strašni usodi. Moja teta ga. Kraljeva v domovini je pisarila na vse kraje, še celo pokojnemu župniku č. g. Kranjcu. Seveda, predno je prišel odgovor, so tudi pošto ustavili. Tako smo bili dolga leta v nejasnem položaju. Tako se je končalo naše potovanje leta 1914 za katero je bilo treba potrošiti veliko več kot je stala vožnja do sedanje vojske, toda doživljaji tega potovanja nam ne bodo šli nikdar iz spomina. Naj še omenim, da po preteku dveh let, smo po posredovanju tvrdke Frank Sakser prejeli vso prtljago iz Francije in našli vse v redu. že smo pozabili na prtljago, kajti mislili smo, da jo nikdar več ne vidimo in vidite, navzlic vsem neprilikam bili so pošteni in vrnili blago tistim katerim pripada. Naše drugo potovanje v domovino je bilo leta 1927 in takrat sem prvič videla svoje sorodnike in obiskala mnogo krajev izven Jugoslavije in ob povratku proti domu, se ustavili v Parizu, kjer smo si najeli bus, ki nas je vozil daleč ven na bojišče, tam, kjer se je takrat razvijala vojna, kjer so se vršile krvave bitke. Videli smo nemške in francoske zakope, videli pokopališče, kjer so pokopani ŽENSKI Moderna obutev ni za zimsko sezono pODIATRISTI, ki opravljajo in zdravijo nadloge nog, so strogo obsodili sedanjo moderno obutev. Šolnčki brez pet in na vseh koncih in krajih izrezani in preluknjani ne varujejo nog, ki so mrazu najbolj izpostaljene. Hude ozebline so direktna posledica te nespametne mode. Prstje na nogi najtežje prenesejo mraz in zato jih je treba držati pokrite in zavarovane, ne pa mrazu izpostavljene. Nespametno je slediti takim novotarijam ter pri tem tvegati svoje zdravje. V mrzlem in slabem vremenu izberimo pametno obutev, pa ne bo treba kazneje obžalovati svoje nečimernosti. Ženske postajajo bolj vitke 2AVAR0VALNA DRUŽBA Metropolitan Life Insurance Co. je preiskovala težo žensk, ki so se zavarovale tekom zadnjih petnajst let. Vzeli so dobo desetih let ter primerjali težo žensk v starosti od 20 do 24 let ter visokosti pet čevljev štiri palce. Ženske te starosti in te visokosti so pred desetimi leti tehtale povprečno po 127 funtov vsaka. Deset let kasneje je skupina enake starosti in višine kazala povprečno težo 122 funtov. Skupina starejših žensk, okrog 40 do 44 let, je pred desetimi leti tehtala po 149 funtov. Po preteku desetih let, je enaka skupina kazala le 144 funtov za vsako zavarovanko. Normalno se ženske med 20 in 40 letom zredijo po en funt na leto. Ko dosežejo 40 leto se teža zviša povprečno le za eno tretjino funta na leto. Zadnja izkazila Metropolitan Life Insurance Co. kažejo, da je teža pri obeh skupinah žensk za pet funtov lažja. Včasih je pomenila debelost blagostanje. Danes pa nimamo več tako napačnega naziranja. Čim večji je človek, tem več funtov nosi po svetu. Konec staroveške mode v Uzbeku JUŽNEM DELU Rusije žive Uzbeki, pri katerih si žene zakrivajo obraze. Ti zastori so znak ženske pokornosti in podložnosti in temu so se Uzbečanke sedaj uprle. Staroveški predsodki so jim zakrili obraze in moderna doba jih bo oprostila te nadloge, da ne bodo več hodile okoli kakor strašila za v koruzo. naši ameriški junaki in teh je bilo neštevilno, katerim je plapolala sredi pokopališča ameriška zastava. Tu naprej smo se peljali do cerkve v Rheims, ki je ena najkrasnejših na Francoskem, ki je bila vsa preluknjena od nemških krogelj, videli vas za vasjo še vedno opustošene, ki so javno kazale sledove vojne. Toda vsa grozota svetovne vojne ni učinkovala zadostno na vladarje, ker krvavo klanje se je zopet pojavilo, ki bo zahtevalo neštevilne žrtve, in zakaj? Da, zakaj se koljejo in trpinčijo drug drugega, ko smo vendar vsi od Boga in naše življenje na tem svetu bi moralo biti posvečeno Bogu, našemu Stvarniku, ki ima vso pravico nad nami. Težko je umeti dandanašnji izobraženi svet, ki vse premalo ceni vrednost življenja. In tako mi misli obujajo spomine na doživljaje, ki se vrstijo slika za sliko ob času približajočih velikonočnih praznikov, ki bodo letos zopet obsuti s žalostjo in trpljenjem v mnogih družinah onkraj oceana. Mi, vsi, iskreno želimo, da bi kmalu zopet vladal ljubi mir in v tem upanju pošiljamo pozdrave za srečne praznike vsem narodom in deželam. SVET Ti zastori segajo od srede prs pa do vrha temena. Tudi niso to mehki pajčolani kakor so jih nosile Turkinje ali Egipčanke, ampak so iz žime stkane mreže, ki pokrivajo ves obraz. Ni čuda, da so se tega naveličale. Več tisoč žen se je zbralo v gledišču v glavnem mestu Tashkent in tam so potegnile le zastore z glav ter zahtevale postavo, ki bo to modo za vse večne čase odpravila. Tašče hočejo drugačno angleško ime. ■y/ELIKO dovptipov in zbadljivk je šlo na račun tašče, ki se pravi po angleško “mother-in-law.” Tašče so se pa tega naveličale in njih društvo, ki šteje 2500 članic, je razpisalo nagrado $50 za primerno, drugačno ime. Med predloženimi naslovi so si izbrale izraz “Kinmother,” kar bi se reklo po naše sorodna mati. To ime zveni bolj špoštlji-vo in se bo najbrže uveljavilo. Med navzočimi taščami sta bili dve posebno razveseljeni. Od neveste in ženina ste bili postavljeni za vzor in ideal dobre tašče. Res je, da so kakšne tašče sitne in neveste neprijazne, ampak se ne sme vseh soditi po enem kopitu. Tudi dobre tašče živijo na svetu in pri marsikateri družini so velika in cenena pomoč, posebno tam, kjer so še mali otroci. Ne pozabite, da dobra beseda dobro mesto najde tudi pri občevanju s taščo. Nove znamke v počast pisateljice Louise May Alcott J^RZAVA BO izdala znamke, ki bodo nosile sliko pisateljice Alcott, ki se je posebno priljubila s svojo lepo povestjo “Little Women.” Dva in sedemdeset let je že minilo, ko je ta knjiga prišla na ameriški književni trg, a je do danes ostala med priljubljenimi mladinskimi povestmi. Little Women so njene sestrice, katere v povesti vodi pisateljica pod imenom Jo. Tudi v resničnem življenju je bila voditeljica v družini in tudi glavna opora pri hiši. Njen oče je bil duhovit človek, a prav slab finančnik, kakor je navadno pri vseh idealistih še danes. Očetov prijatelj filozof Emerson je navduševal mlado pisateljico v njenih začetnih literarnih poizkusih, ki so ji prinašali skromne honorarje, dokler se ni razvila v eno izmed najpriljubljenejših pisateljic. Znamke, tiskane na čast Louise May Alcott, bodo najprej naprodaj v njenem domačem kraju, v Concord, Massachusetts. Sneženi vihar—Snowstorm pESNITEV s tem naslovom je prinesla Sestri M. Madele-va iz Notre Dame, Indiana, zlato medaljo. Ta izvan-redno nadarjena nuna je predavala na raznih ufiiverzah in v literarnih krogih. Manhattan College v New Yorku ji je pred dvemi leti podelil častni naslov Doctor of Literature. To je prvi in edini slučaj, da je ta zavod odlikoval žensko s takim naslovom. Spisala je več knjig, esejev in poezij, za katere je dobila lepa priznanja. Lansko leto je izdala Selected Poems —Izbrane poezije. Pesnitev Snowstorm pa je priobčena v angleškem delu te izdaje Zarje. (Stran 105.) Edina nuna poštarlca BLIŽINI MONTICELLO, N. Y. je mala naselbina St. Joseph, kjer imajo sestre redovnice svoj samostan z obširnim zemljiščem 1450 akrov. Razun nun in samostanskega osobja je malo drugih prebivalcev in zato je poštni urad kar v samostanskem poslopju. Leta 1898 je bila imenovana za ondotno poštarico mlada sestra, sedaj častita Mater Polycarpa. Vsa ta leta je vodila svoje uradne posle nad vse vestno in točno. Razobesila je vsak od vlade poslani plakat, čeprav je bilo izključeno, da bi kdo iz St. Joseph želel h mornarici, ali da bi se tam potikal kak zločinec, za katerega je vlada razpisala nagrado. Celih 42 let je Mati Polycarpa urejevala poštne zadeve in kar se njenega zdravja tiče, bi jih še lahko vodila kdo ve koliko let. Sedaj pa je dosegla 70 leto in ukloniti se mora želji strica Sama ter stopiti v pokoj, katerega si je gotovo zaslužila. Njeno službo bo prevzela Sestra Michaelina in prebivalci naselbine St. Joseph bodo še v bodoče hodili v samostan po svojo pošto. Mater Polycarpa pa bodo ohranili v najlepšem spominu kot vestno uradnico in prvo nuno poštarico. Odlikovanje časnikarskih poročevalk J^LUB ČASNIKARIC je letos razdelil po sto dolarjev na-g ade s primernim priznanjem in pohvalo za izvanred-no dobre prispevke v preteklem letu. Predsednica kluba, gdč. Kathleen McLaughlin, je naprosila gospo Roosevelt, da je prevzela to častno nalogo razdeliti nagrade, kar je z veseljem storila. Gdč. Ruth Millet je iz juga iz Memphis, Tennessee, ter piše žensko kolono “We, the Women” in je nastavljena pri The Cleveland Press. Njeni članki se nanašajo na etiketo in obnašanje. Gdč. Virginia Pope je doma iz Chicage, in je že petnajst let nastavljena pri New York Times. Zadnjih osem let urejuje in piše članke o modi. Gdč. Helen Worden je dolgo vrst let sporočala o bogatih gostijah, prireditvah in toaletah iz takozvane višje in boljše družbe. (Če so boljši je precej dvomljivo, res pa je, da imajo denar, katerega trošijo za razne'zabave.) Gdč. Worden je spisala več knjig. Prav zanimivo je opisala pot okrog mesta New York, katero je v presledkih sama prehodila. Knjiga ima naslov “Manhattan’s Rim.” Četrta odlikovanka Sonia Tomara se ni mogla osebno udeležiti. Odlikovanje je bilo izročeno predsednici New York Herald Tribune, ge. Ogden Reid. Gdč. Sonia Tomara je Rusinja. Rojena je bila v Petrogradu (sedaj Leningrad) in svetovna vojna ji je zagrenila njena dijaška leta. Pred rusko revolucijo je bežala v Carigrad ter je pozneje prišla v Pariz. Tam je začela svojo časnikarsko karijero pri francoskem listu Le Matin. Kot sotrudnica New York Herald Tribune je službenim potom mnogo potovala ter živela delj časa po vseh večjih evropskih mestih. Ima dober pogled v politične razmere, o katerih zanimivo poroča. V začetku septembra lanskega leta se je mudila na počitnicah v Waršavi. Njen dolce farniente so prekinile bombe, katere so Nemci začeli metati nad nesrečno, a zgodovinsko slavno mesto Waršavo. Popisi teh dogodkov so vzbudili splošno pozornost. Pred neugnanim sovražnikom je morala bežati v Rumunijo, kamor je srečno dospela nepoškodovana. Pri razdelitvi nagrad se je gdč. Tomara potom radija zahvalila. Sedaj se mudi v Beogradu, kjer se prav dobro počuti. Omenila je, da je Balkan znan kot smodišnica, a njej se zdi Jugoslavija najvarnejša dežela, vsaj za nedo-gleden čas. Da bi naša ljuba domovina res varna ostala, to vse izseljenke srčno upamo in želimo. Milijon dolarjev za eleganco p>0 SODBI pariških modnih diktatorjev je lansko leto deset žensk potrošilo za obleko, obutev, kinč in lišp nad en milijon dolarjev. V tej prikriti tekmi za prvenstvo v eleganci je vojvodinja Windsor letos na prvem mestu. Takoj za njo pa so postavili njeno svakinjo, vojvodinjo Kentsko. Med njima ni nobenega prijateljstva in ne vemo, kako bo ponosna Marina prenesla tako zapostavljanje od plebejske Američanke Wallis. Odpotovala bo s svojim možem v Avstralijo in za tam si je bila nakupila celo balo, da bo dostojno zastopala mogočno Anglijo. Na tretje mesto pride Madame Patino, katera ima tako bogatega moža, da si lahko umišlja najnovejše modne izdelke. Četrta tekmovalka je Američanka Doris Duke. Njen oče je bil tobačni kralj in ji je zapustil toliko milijonov, da ji ne bo treba nikdar skrbeti za vsakdanji kruh. Za obleko se sicer dosti ne briga. Prisilile pa so jo razmere, da je zašla med to elegantno oblečeno družbo. Njen mož James H. R. Cromwell je bil imenovan ministrom za Kanado. Žena se bo morala tam postaviti, da bodo videli kaj zmoremo tukaj v Ameriki. Barbka Hutton, princezinja verižnih pet in deset centov trgovin je zapisana šele na devetem mestu. Sedaj se nekje v Floridi solnči in pridno plete jopiče za francoske vojake. Pri takem delu lažje premišlja ke-daj ji bo dansko sodišče osvobodilo grofa Haugwitz Re-wentlow. Kraljice so vedno in povsod zavzemale prvo mesto. Danes pa je vse narobe na svetu in tako je tudi moda krenila svojo pot. Na prvem mestu je Wallis, ki je kraljica Edwardovega srca, ne pa Anglije. Resnična angleška kraljica Elizabetha pa je porinjena na deseto mesto. Kraljica Elizabeta je dovolj elegantno oblečena, ampak ona ne hodi v Pariz. Domača industrija ji je bolj pri srcu in to dosledno podpira. To dejstvo ji je škodovalo, da ni na prvem mestu, kar jo gotovo ne briga v teh resnih časih, ko se prestoli majejo. Ženska mednarodna liga — Women’s International League M ISS JANE ADAMS, ki je ustanovila in do svoje smrti vodila socijalno središče Settlement House v Chicago, Illinois, je leta 1915 ustanovila Zensko tnednarodno ligo. Ta liga je bila prav za prav federacija raznih ženskih skupin ter ni sprejemala posameznih članic. Zadnjih par let pa so to pravilo v toliko spremenile, da sprejemajo tudi posamezne članice. Ženska mednarodna liga ima svoje urade v New Yorku, Bostonu, Chicagu, Washington, D. C. Urad v Washingtonu vodi gdč. Dorothy Detzer, ki je zelo agilna tajnica. Kaj bi ga. Roosevelt študirala? (^A. ROOSEVELT je bila sprejeta kot častna članica dam na univerzi Harvard v Cambridge, Mass. Med pogovorom so jo vprašali, kakšne predmete bi si ona zbrala, ako bi začela študirati. Odgovorila jim je, da se ji zdi jako važen predmet o ekonomiji, potem o ljudski upravi— “Economics and Public Administration.” Na Mladinskem kongresu, ki se je vršil v Washingtonu, je obsojala brutalni napad na Finsko deželo. Ko je slišala nekaj mrmranja, je navzoče prosila, da naj počakajo, da bo skončala, kar misli povedati, potem naj pa ploskajo ali žvižgajo, kakor jim je ljubše. “Strinjam se z vami,” je nadaljevala, “da bi se bili mi morali pognati za Ethiopio, ko je bila napadena. Simpatizirala sem z Špansko, kakor pozneje s Kitajsko, Češko in Poljsko, in sedaj z ubogo deželo Finsko.” ALBINA NOVAK: “ZLATA” KAMPANJA jAMPANJA brez naslova je kakor človek brez prvega imena. Malo komično bi bilo, če bi se vsi klicali samo po priimkih in posebno kjer nas je! po več v ene družini. Zato so krstna imena zelo na mestu. Ravno tako bi bilo z našimi kampanjami, če bi vsem rekli kar “kampanja” in bi pri tem ostalo. Potem ne bi razločili drugo od druge. Zato je na mestu, da se izbere za kampanjo primeren naslov in seveda z naslovom tudi pomen. Slednje ima učinek do-čim se s prvim odlikujemo. Pri izbiranju naslova in pomena za letošnjo kampanjo nam je priletel na pomoč majhen golobček, ki je imel v kljunčku drobne pisemce, naslovljeno na vse članstvo SŽZ. V| tem drobnem pisemcu so bile napisane samo štiri besedice v zlatem črnilu. Pod temi štirimi besedicami pa je bilo naročilo, da smemo v javnost samo z prvo besedo do majnika in šele v majnikovi izdaji naj javnost zve o vsej vsebini drobnega pisemca. Dobro je pogodil nedolžni golobček in hvaležni smo mu, ker je priletel na pomoč. Torej stvar in čast kampanje je bila s tem rešena, namreč kar se tiče naslova. Imenuje se torej “ZLATA” kampanja. Zdaj smo pa prišle do najbolj važne točke: kako se priporočati članstvu, da bi se prav vse zanimale za uspeh te kampanje? Neizogibna je ena stvar namreč, treba bo iti vsem na delo in ne čakati samo na nekatere, ki morajo po navadi držati vajeti v vsaki kampanji! Vse se bomo morale potruditi in če prej, boljše bo, in to ne samo s besedo “saj se bomo,” ampak treba bo kar ob kraja začeti. Najprvo v svoji domači hiši, potem pri sosedovih in tako naprej do sorodnikov in še dalje do prijateljic, in tako naprej. Kolikokrat se je že pokazalo, da je le začetek težak in potem, ko to premagamo, gre pa kar samo naprej. Imenovana sem za voditeljico te kampanje. Res je, da sem imela že vseh vrst “sarže,” toda to je moj prvi poizkus v tej odliki. Zdaj me pa zares strašno skrbi kako bo šlo to delo od rok. Pa med tem mi je prišlo v misel: saj imamo vendar spretne glavne podpredsednice, katerih delokrog je v njih državi in potem ima vsaka podružnica predsednico in podpredsednico, ki so vsega vešče, ej, kaj pa če bi nje prosila za pomoč? Prav dobra ideja, sem si mislila! In za države kot Wisconsin, Illinois, Indiana in Kansas pa še tudi Missouri za srečo, katere ima čez naša glavna predsednica in da njo zaenkrat odkrižamo od skrbi za te države, bodo morale pa predsednice in podpredsednice ondotnih podružnic biti toliko bolj pridne! In tako sem prišla do zaključka, da tako bo najboljše in zdaj me nihče ne potolaži drugače! Torej če ne bo kaj žetve, ko bo na delu skoraj sto najbolj pridnih članic pri Zvezi, potem sploh ne bo nikdar. Kolikokrat se je že ponavljalo v dopisih: Vsaka naj pripelje samo eno novo članico pa se bo število podvojilo. In za to kampanjo se vas pa prime za besedo in to velja za vsako podružnico, ki bo tekom kampanje podvojila število članstva poklonim jaz še posebno darilo, ki bo nekaj prav lepega, to vam povem. Velikokrat smo že brale napise, da kar je zlato to je trpežno in se bo svetilo na leta in leta. Tako bo tudi naša “zlata” kampanja odsevala na leta in leta s svojim plemenitim pomenom. Ko sem vprašala gl. podpredsednice, če bi sodelovale v kampanjskem odboru nisem pričakovala ,da se jim bo odprl najtoplejši kotiček v srcu toda ravno to se je zgodilo, ker so vse odgovorile, da sprejmejo. Da vidite koliko se zanimajo, bom ponovila del odgovora. Frances Rupert, I. gl. podpredsednica, piše: “Dos'.ej sem se udejstvovala še v vsaki kampanji ampak v “Zlati” kampanji pa hočem napeti vse sile, da bo naša država Ohio dosegla svojo kvoto.” Mary Coghe, II. gl. podpredsednica, piše: “Storila bom vse v moji moči, da bo Pennsylvania zopet odlikovana s zmago. Sedem novih članic imam že sama za vpisat na prihodnji seji. Na Pennsylvanio se kar zanesite in ne boste razočarani.” Mary Shepel, III. gl. podpredsednica, je odgovorila: “Za Minnesoto ste brez skrbi, ker sem sigurna, da bodo članice vse pomagale. Obiskala bom vse bližnje podružnice, oddaljenim pa pisala, ker Minnesota mora biti na prvem mestu.” Frances Raspet, IV. gl. podpredsednica, piše: “Seveda bom pomagala za uspeh “Zlate” kampanje, prej ne odneham, da dobim vsaj 50 novih članic in kar se tiče Colorade ste brez skrbi, da se bomo postavile.” Mary Kocjan, V. gl. podpredsednica, je poslala lep odgovor: “Ime “Zlata” kampanja je velike vrednosti za vse članice v Michiganu in storile bomo kar bo v naši moči. V kratkem grem v bližnje mesto ustanoviti novo podružnico.” Dal Bog, da bi se vse to uresničilo! Pristopnina je prosta za oba oddelka. V kampanji se bo štelo dve članici mladinskega oddelka za eno v odrasli oddelek. Nagrade bodo sledeče: ZA PODRUŽNICE Prva nagrada: Obesek (Placque) in deset dolarjev ali čarter in pet dolarjev. Druga nagrada: Sedem in pol dolarjev ali čarter in dva dolarja in pol. Tretja nagrada: Čarter ali pet dolarjev. NAGRADE ZA POSAMEZNE AGITATORICE Za vsakih 50 novih članic—$25.00 Za vsakih 25 novih članic— 12.50 Za vsakih 10 novih članic— 4.00 Za vsakih 5 novih članic— 2.00 Za vsake tri nove članice—Zvezina broška. Nagrade se poklonijo tri mesece po zaključeni kampanji in se pošljejo na glavne odbornice v dotič-nem distriktu ali pa na predsednice podružnic, katere iste razdele. Frances Ponikvar: OPREZNOST PRI VOLITVAH KD0 ni že bral raznih zgodb iz temnega srednjega veka in med temi tudi to, da je tedanje čase vladala le bolj pest močnejšega. Kaj pa v današnji, tako opevani “prosvitljeni dobi,” ali je v tem oziru kaj drugače? Priznati se mora, da ne mnogo. Sedanja evropska vojna ni nič drugega kot grabežljivost močnejšega in nadvlada nad slabejšim. V naši svobodni deželi Ameriki pa temu ni tako! Tukaj so mesto krogel glasovnice, ki se jih lahko poslužujemo, tako revež kot bogataš, torej je v tem enaka pravica za vse! Pač tudi v tej demokratični obliki vlade ni vse rožnato in kakor bi moralo biti, ker mnogokrat se zgodi, da pridejo na odgovorna mesta taki, ki gledajo bolj za svoje sebične namene in koristi kakor pa za blagor ljudstva ali dežele. Posledica tega je brezposelnost in razne druge nerednosti. Zato pa je potrebno, da se vsakdo dobro informira o kvalifikacijah in o zgodovini kandidata predno gre na volišče ter presodi značaj človeka temeljito, predno odda zanj svoj glas. Kajti ni prav, da se odda glas tje v en dan kakor priporočajo politični pristaši, ampak vsak naj vzame v pretres preteklo delovanje kandidata in potem naj presodi ali je mož na mestu ali ne. Zlasti delavski krogi, kamor spadamo povečini mi priseljenci, bi morali dati prednost tistim, ki simpatizirajo z delavskimi krogi in ne voliti take, katerim gre le za svoje stolčke. Ameriške državljanke tvorimo precej močan del glasov pri vsakih volitvah, bodisi mestnih, državnih ali vladnih in priporočljivo bi bilo, da bi se bolj vpoglobile v našo demokratično vlado. Kadar beremo o političnih shodih, udeležujmo se jih in pazno zasledujmo razne argumente in potem berimo v listih kaj je njih obljubljeni program in šele, ko smo popolnoma prepričane, da bo dotični kandidat najboljši med najboljšimi, potem mu oddajmo svoj glas. Priporočljivo je tudi ,da upoštevamo “ženske” kandidatinje, kjer so na listi in držimo skupaj za izvolitev žensk-uradnic, kjer vidimo, da lastujejo zadostne kvalifikacije. Naravno je, da nas moški smatrajo za neizkušene v političnem gospodarstvu ne glede na našo razumnost in izobrazbo. Ravno zato bi pa morale ženske biti skupne za povzdigo našega spola v javnem življenju, ker naša doraščujoča mladina se bo vse drugače udejstvovala v tem pogledu kot se me in če jim vsaj nekoliko olajšamo pot do tega uspeha, bodo hvaležni za dedščino in spomin na nas jim bo v ponos. -------------o----------- ALI VEŠ . . . DA je Myron C. Taylor poslanik predsednika Združenih držav v Vatikan prvi poslanik k papežu od leta 1863—1867, ko je bil poslan poslanik Rufus King? DA se določi število glasov od vsake države v predsedniških volitvah po številu zastopnikov k kongresu? DA se izdeluje Oldsmobile avtomobile delj kot katere druge vrste, ki so na trgu? DA je bil predsednik Združenih držav Benjamin Harrison vnuk predsednika William Henry Harrisona? Slednji je bil samo en mesec predsednik. DA reka Donava teče skozi Dunaj, Budimpešto in Bel-grad ? DA je v letu zemlja najbližje solnca v januarju? DA je bil predsednik Theodore Roosevelt komisar policije v New Yorku? DA se spored kosila pri Japoncih začne s sladko ku-marco in konča s kislo kumaro? DA je neka ženska tožila za razporoko, ker je bil mož tako varčen, da je zahteval čaj kuhan na isti vodi kot so se kuhala jajca, da se je prihranil plin? DA smo videli v neki mesnici lepak, ki se je bral: Ne hodite k zdravniku zaradi jeter, pridite k nam? DA je deveti predsednik Združenih držav William Henry Harrison sam hodil s košarico na trg po potrebščine? DA so Hopi Indijanci rabili metle za precejat jedi kot juho in druge slične jedi, tako je bila metla med posodama, ko se je precejalo ? DA je uradna cena zlatu v Ameriki $35 za unčo? DA je bilo v šestnajstem stoletju v Carigradu prepovedano piti kavo in za prvi tak prestopek je bil kaznjenec pretepen in za drugi pa kar vtopljen? ---------------o--------------. ALI SI AKTIVNA ČLANICA SŽZ? Ali si aktivna članica, ki bi te pogrešale, ali si kar zadovoljna, da je tvoje ime na listi? Ali greš na seje in se pridružiš k drugim zvestim članicam, ali ostaneš doma in potem kritiziraš in zabavljaš? Ali se rada pridružiš tistim, ki pomagajo, ali si kar zadovoljna, samo, da si zraven? Pripravljamo se za lep program, saj si gotovo slišala in zelo nas bo razveselilo, če prideš k seji in nam pomagaš! Pridi vendar, draga sestra, ter pomagaj z rokami in srcem! Ni treba biti “tiha” članica, ampak zdrami se vendar enkrat, draga sestra! Premisli malo, ko to bereš, saj vsaka izmed nas ve, kaj je prav in kaj je napek; povej, draga sestra, ali boš aktivna članica, ali pa samo spadala k organizaciji kot članica? Mesec za mesecem beremo prijazne prošnje odbornic, ki vabijo svoje članstvo na seje, včasih je odziv in mnogokrat je pa le glas vpijočega v puščavi. Nekatere se sploh ne vzdramite in pri tem vzamete veselje tistim, ki bi rade bile aktivne. Vsaka podružnica ima razne načrte za organiziranje raznih klubov ali programov itd. Pri vsem tem je treba dobrih nasvetov in pomoč od članstva. Če ste med tistimi, ki ovirajo napredek pri podružnici zaradi odsotnosti od sej, prosim vas prav vljudno, spreobrnite se in s tem boste vsem okrepili dobro voljo in zanimanje in to je pot do vsestranskega uspeha pri vsaki podružnici. Torej, drage sestre, orodje za plodovito polje drži v rokah vsaka izmed nas, ali ga bomo rabile in orale, da bo obilen sad, ali pa bomo pustile, da stoji doma v kotu, kjer bo zarjavelo? Upajmo, da bo prvo! Želim vsem skupaj veselo alelujo! Anna Petrič, predsednica št. 54 in gl. odbornica prosvetnega odseka. Kmečka hiša, znamenje, zimsko solnce ZAOBLJUBA Domovina, zlata mati, naša četa ti je vdana. Pri zastavi posvečeni te pozdravlja, zate vžgana, stalna je ljubezen naša, kot so naše gore stalne, iskra, kot so naši vrelci in kot reke srebro-valne. Ko pa kdaj bi tvoje skale, stari Triglav se razdrle, pa bi naše čete vstale, tebe, Triglav, bi podprle. Ko pa kdaj bi tvoji vrelci, bistra Soča, usehnili, pa bi srečno kri ti v strugo naškropili, natočili.—Dr. Janez E. Krek. Št. 1, Sheboygan, Wis.—Februarska seja je bila ravno na pustni torek, zato sem mislila, da ne bo udeležbe, ampak sem bila veselo presenečena, ker članice sa prišle v lepem Številu. Sprejeta je bila tudi ena nova članica. Na dnevnem redu je bila kegljaška tekma, na katero vse komaj čakamo, da se zopet snidemo z našo divizijo. Srečna članica bi bila sestra Margaret Mervar, toda ni je bilo na seji. Res škoda! Pridite v lepem številu na prihodnjo sejo in posebno ste vabljene vse keg-ljačice, da se dogovorimo za tekmo. Pcfcdrav vsem članicam SŽZ! Antonia Retell, predsednica. Št. 2, Chicago, 111.—Naša zadnja seja se je vršila 1. februarja, na katero so pa skoraj vse članice pozabile. Pridite v polnem številu na sejo v marcu, ker bo zelo važna radi kegljaške tekme, ki se vrši v Chicagi 27, in 28. aprila. Bolna je bila naša predsednica sestra Nahtigal kakor tudi sestra Dosch. Mogoče ste bile bolne tudi druge, kar pa meni ni bilo naznanjeno. Vsem bolnim želim povrnitev ljubega zdravja. Apeliram na vas, da bi na seji dne 7. marca poravnale ves zaostali dolg na asesmentu. Vesele praznike želim vsem sosestram SŽZ! Lillian Kozck, tajnica. Št. 4, Oregon City, Ore.—Naznanja se vsem našim članicam, da bomo skupno prejele sv. obhajilo na veliki četrtek. Ako se vas- priglasi zadostno število, bomo pripravile zajtrk za vse navzoče. Dobroznana sestra Mary Turnšek, ki se je udeležila izleta SŽZ v staro domovino leta 1938, se je morala podati v bolnišnico, kjer je prestala operacijo. Zdravje se ji počasi vrača. Leto je že minilo, odkar je bila operirana sestra Herbst, toda je še vedno slabega zdravja. V bolnišnici se nahaja tudi sestra Rose Jackson, po prestani operaciji in ssstra J. Sajovic tudi dolgo časa boleha na svojerrt domu. Bogu priporočamo vse naše bolne sestre, da naj jim povrne ljubo zdravje. Članice ste pa prošene, da jih obiskujete, ker obiski so vsakemu bolniku v tolažbo. Ko pride pomlad, bo za vse boljše. V sedanji sefeoni je pa dež in veter, po hribih pa sneg. Kmalu bo štiri leta, odkar nas je obiskala naša glavna predsednica. Gospa Prisland, ali še spominjate, kako smo šle na Mount Hood? če bi prišli sedaj, bi se šle lahko smučat, ker je vse povsod zimsko veselje in rajanje. V par tednih bo kronana “Kraljica zimskega veselja.” Toda tega bo kmalu konec, ko sneg skopni se 'narava takoj zbudi in češnje cveto, da imamo zmeraj veselje. Vesele velikonočne praznike vsem Mary Polajnar. št. 6, Barberton, O.—Dan 14. januarja, 1940, ko so se pri nas kazale slike iz stare domovine, bo vsem ostal dolgo v prijetnem spominu. Vsi, ki so videli slike, pravijo, da so bili prav zadovolj- IZ GLAVNEGA URADA pODRUZNICE, ki bi rade naročile filmske slike, vzete ob priliki izleta SŽZ leta 1938, imate sedaj lepo priliko, da si izberete dan za kazanje ter takoj sporočite ge. Mary Tomazin, 1902 W. Cermak Rd., Chicago, Illinois, ker sedaj jih ima ona v svoji oskrbi. Slike so zanimive za tukaj rojeno mladino kot za nas, ki smo prišli iz stare domovine, da jo vidimo še enkrat vsaj v lepih slikah. Tajnice imajo na rokah pravila sprejeta na zadnji konvenciji. Če niste še dobili svoj iztis, pojdite takoj do tajnice ali pa na sejo podružnice. Priporoča se članstvu, da natančno prečita vse točke ter iste izpolnuje do polne vrednosti ter se po njih ravna. Lepo število podružnic je seglo po poslovnih knjigah za tajnice in blagajničarke, v katerih je slovenski in angleški tekst. Cena za obe knjigi je $4.50 in za eno knjigo $2.50. Naročite knjige, ki bodo pomagale k lepemu redu poslovanja pri podružnici. Vesele.velikonočne praznike! Josephine Erjavec, glavna tajnica. ni in bilo je vredno lepe udeležbe. Naša mladina je s zanimanjem sledila krasnim prirodnim lepotam naše mile slovenske domovine. Najlepša hvala urednici Albini Novak, ki .ie prišla k nam s slikami in ves čas jasno in razločno tolmačila v obeh jezikih. (Dovolite, da se tudi od moje strani zahvalim za vso vašo prijaznost. Ured.) Hvala vsem, ki ste ss udeležili mno-gobrojno, da ste nekateri morali vsled pomanjkanja sedežev ves čas stati. Prav lepa hvala vsem našim pridnim delavkam, ki so rade vsestransko pomagale na dan prireditve, kakor tudi s prodajo tiketov za darila in s predprodajo vstopnic. Hvala vsem. ki ste darovale lepa darila) in vsem, ki ste darovale jestvine kakor tudi pomagale s prispevki, da so se zmanjšali stroški. Resnica je, kar je pred nedavnim časom rekia naša predsednica, da tako zvestih in velikodušnih žensk ni pri nobenem drugem društvu v naselbini kakor pri naši podružnici SŽZ. Z uspehom smo prav zadovoljne, še ena taka prireditev oziroma še en tak kup denarja naj pride skupaj, pa bodo vsi stroški naših kadetk plačani. Naša predsednica je bila naprošena, da bi tea tukajšno javno šolo ponovili vsaj en del predstave, s katero smo praznovali 150-letnico ustave Združenih držav Amerike. To se je izvršilo dne 20. februarja v Highland Junior High School na 25. cesti, ko smo ponovile igro “Our First Flag” in nastopile so tudi kadetke in pevski zbor. Naša blagajničarka sestra Mary Mekina je obhajala 25-letnico zakonskega življenja. Naše sestre in prijateljice so se spomnile svoje pridne delav- ke ter jo presenetile na njenem domu, kier smo imeli prav prijeten večer. Vse najboljše še na mnogo let! Teta štorklja je zopet obiskala dve naši članici: Frances Smrdel je pusti- la zalo hčerko in Mary Gradišar pa krepkega sinčka. Čestitamo! V teku je kampanja za pridobitev novih članic. Ko bo> vreme malo boljše, se bomo podale okrog, da dobimo vsaj nekaj novih članic. Prosim vse, ki imate znanko, ki ni še pri podružnici, da jo pripeljete na prihodnjo sejo, da se vpiše, ker jo bomo prav vesele. Želim vsem zadovoljne praznike, s pozdravom, Frances Ošaben, tajnica. * * * Iskrena zahvala! Tem potom želim izraziti najtoplejšo zahvalo vsem, ki ste se spomnili na nas ob priliki 25-letnice najine poroke. Najlepša hvala za krasno, meni zelo koristno darilo, “Maytag” pralni stroj, kakor tudi za prijeten družabni večer na mojem domu. Še enkrat prav lepa hvala! Mary Mekina. Zahvala Prav srčna hvala vsem sestram podružnice št. 6, Barberton, Ohio, za krasna darila mojemu novorojenčku. Vaša dobrosrčnost in prijaznost mi bo vedno v najlepšem spominu. Vsem skupaj, še ponovno prav iskrena zahvala. Bog vas živi! Mary Žagar, 833 W. Brady Ave. Št. 7, Forest City, Pa.—V februarju je bil pomemben dan za vse naše članice, ker smo praznovale 13-letnico obstoja podružnice. Dejstvo, ki je vredno, da se omeni je, da sta predsednica in tajnica v istem uradu od začetka, za kar jima najlepše priznanje. V 13 letih smo dočakale mnogo veselih in žalostnih dogodkov. Več naših agilnih sester se je preselilo v večnost, med njimi naša blagajničarka Ivana Gačnik, katere zvesto delovanje ze!o pogrešamo. Ona je s svojd pridnostjo pridobila podružnici čarter, katerega zvesto hranimo. Duš pokojnih se pa spominjamo v molitvah. Drage sestre! Ob 13 letnici vam kličem: Še mnogo zdravih in uspešnih let delovanja v blagor naše SŽZ v Forest City. Še eno željo imam, da bi se izpolnila v kratkem, in ta je, da bi tudi pri naši podružnici imele mladinski oddelek. Pri Zvezi je že več kot 300 članic v tem novem oddelku. Pristopijo lahko deklice od 4 do 14 let starosti, ki plačujejo samo 10 centov na' mesec in v slučaju nesreče se izplača svota do sto dolarjev k pogrebnim stroškom. Vsem, ki se bodo pridno potrudile v kampanji, ki je sedaj v teku za mladinski in odrasli oddelek, bodo podeljene mične nagrade v gotovini. Torej se potrudite! Naše aeje se vršijo vsak prvi torek v mesecu v dvorani društva Naprej ob pol osmih zvečer. Prihodnja seja se vrši 5. marca, na katero pridite vse članice, da ukrenemo za slavnost Maternega dne. Po vsaki seji igramo igre ter imamo mnogo zabave. Globoko sožalje sestri Sušter nad iz- gubo dragega soproga. Zbrale smo se na domu žalosti ter molile za pokoj njegove duše. Bog mu bodi milostljiv! Sestri Mary Telban in Louise Jelen sta prestali nevarni operaciji. Upam in želim, da bi pomladansko sonce utrdilo zdravje vsem našim bolnim sestram ! Vesele velikonočne praznike! Anna Kameen, predsednica. Št. 9, Detroit, Mich.—Vsa pohvala našim sestram (za lepo udeležbo na seji 2. januarja. Želim, da bi bile vse bodočo seje tako številno zastopane, potem bomo lahko mnogo dobrega ukrenile v korist podružnice. Odbor za to leto je sledeči: Angela Stupar, predsednica; Mary Indihar podpredsednica; Theresa Kaiser, tajnica; Anna Bahar. blagajničarka; Mae Shinja-roff, zapisnikarica; Anna M. Bahar, Amelia Pavlič in Mary Špehar, nadzornice; Augustine Svete OFM., duhovni vodja. Prav lepa hvala našim kadetkam za okusen prigrizek po seji. Sprejeti sta bili dve novi članici. Dobrodošli med nas! Prošene ste vse matere-članice, ki imate hčerke, da jih nagovorite, da pristopijo v Zvezo in se pridružijo kadetkam. Naše kadetke se pridno udejstvujejo pri društvenih prireditvah. Dne 21. aprila bodo vprizorile krasno igro “Begunka.” Po igri bo ples, za katerega bo igrali izvrstna godba Frankie Jankoviča iz Clevelanda. Vstopnina za igro bo 50 centov, za ples pa 35 centov za osebo. Za lačne in žejne bo dobro preskrbljeno. Prošene ste vse članice, da posetite to prireditev ter povabite tudi svoje domače in prijatelje, da bo udeležba čim večja. Pridite na prihodnjo sejo, da se ukrene vse potrebno v prid te lepe prireditve. Vesele praznike vam želim, Angela, Stupar, predsednica. Št. 10, Cleveland (Collinwood), O.— Ko sem bila na decembrski seji izvoljena v urad predsednice, sem se takoj zavedala, da sem prevzela veliko odgovornost. Vedela sem. da Francka, če hočeš ali nočeš, pero v roke in piši ter navdušuj članice do lepih ciljev in za korist podružnice. Dobro se (zavedam, da je uspeh podružnice v prvi vrsti odvisen od neumornega dela odbornic. Torej bom skušala po svoji najbolji moči opravljati naloge tega urada v zadovoljstvo vseh članic. V veliko pomoč mi bodo so-odbornice, ker so vse prav marljive in prijazne in že vidim, da bomo prav lahko skupno delale. Vas drage sestre pa prosim, da sodelujete z odborom in prihajate v večjem številu na seje, ki itak hitro minejo in po seji se pa imamo vselej prav dobro. Nikdar ne manjka okusnega prigrizka in dobre kapljice in vse to na račun tistih članic, ki v dotič-nem mesecu obhajajo ovoj rojstni dan. Dekleta vežbalnega krožka pa prav pridno strežejo in prepevajo med postrežbo, da je res prijetno na naših sejah. Prav lepa hvala dekleta, ker ste tako pridne. Zadnjo sejo jet posetila urednica Albina in nam raztolmačila pomen letošnje kampanje ter nas bodrila, da bo najbrž prav lep uspeh. Frav spobud-no je nagovorila tudi naše mlade čla- nice, ki so pristopile k mladinskemu krožku ter jim je naročila, da naj tudi one agitirajo, da bo njih krožek močan v članstvu kakor tudi na lepem glasu. Mlade deklice so bile zelo vesele slišati toliko lepega in so vse obljubile, da bodo ustregle priporočilu. (Moram še to povedati, da sva z Albino prijateljici že od mladih let in sva v starem kraju v Ribnici skupaj v šolo hodili, seveda to je bilo v mladih letih, ker sva še majhni prišli v Ameriko. Albina'se že leta in leta udejstvuje v društvenem življenju in ne vem. če jo kdo poseka v govorih in nastopih.)— (Pri tem ne sme ostati Francka, ker si tudi Ti zelo nadarjena in boš gotovo pokazala članicam št. 10, da Imajo spretno voditeljico v Tvoji osebi. Ured.) Prav lepa hvala urednici za poset in iskrene besede, pa še kaj pridi, Te bomo vedno vesele. (Hvala za prijaznost. Ured.) Sedaj pa še nekoliko o naši Materinski proslavi, ki se vrši 5. maja. Kakor imamo začrtan program, bo to ena najlepših prireditev te sezone. Res bo veiiko truda in stroškov, toda predstavile bomo res nekaj imenitnega. Vpri-zorjena bo krasna igra “Lurška pa-starica,” katere vsebina je veličastna zgodovina po Svetovidovskem odru pod vodstvom č. g. Matija Jagra. Potem bo nastop našega mladinskega krožka v krasnih narodnih oblekcah in naš vežbalni krožek bo zopet pokazal svojo umetnost v korakanju in še več drugih zanimivih točk. Apeliram na vas drage sestre, da se odločite biti navzoče na tem lepem programu dne 5. maja. Naj nobene ne manjka. Katere pa imate hčerke, ki bi rade pristopile v mladinski krožek, ste prošene, da jih vpišete takoj, ker sedaj se vrši važna kampanja. Nagovorite tudi svoje prijateljice, da pristopijo k nam. Vesele velikonočne praznike želim vsem sestram SŽZ širom Amerike. Franccs Tomšič, predsednica. * * + Na zadnji seji smo zopet pomnožile naš mladinski oddelek in želja vseh je, da bi vsaki mesec število narastlo, da bomo tudi v tej kampanji pridobilo častno odlikovanje in s tem prinesle čast podružnici. Vse, ki ste bile na zadnji seji ste slišale, kako pobudno je poudarjala naša urednica Zarje o namenu te kampanje in nas navduševala zanjo. Vse priznanje glavnim odbornicam, da so njej poverile vodstvo kampanje, ker je spretna voditeljica in delavna odbornica. Vse vemo, da imamo mnogo dela in skrbi pri svojem poslu, toda ni imela sebe v mislih, ko je sprejela to važno nalogo, ker ona ne gleda na težo dela. Zato pa vas prosim, drage sestre, da stopimo ž njo na plan in s tem damo zadoščenje veliko število novih članic. Na prihodnji seji nas obišče glavna podpredsednica gospa Frances Rupert, ki bo dobrodošla med nas. Članice le pridite v velikem številu na sejo 14. marca. Taki sestanki so zelo koristni za podružnico. Sporočam vsem članicam naše podružnice, da bomo imele skupno sv. obhajilo 3. marca pri osmi sv. maši. Pridite z znaki v cerkveno dvorano ob pol osmih, da gremo skupaj v cerkev. Opozarjam vas na krasni program v počast materam, ki bo podan na na- šem odru dne 5. maja. Rezervirajte si ta dan za to proslavo. Več o tem prihodnjič. Zadnji mesec je bil za našo podružnico usodepoln. V večnost so odšle kar tri naše sosestre in te so; Mary Glach, Helen Bezek in Anna Požun. Slednja ie bila stara komaj 23 let in zapušča 16 mesecev staro hčerko. Naj počivajo v miru. Preostalim naše globoko sočutje. Spominjajmo se umrlih v molitvi. Težki operaciji sta srečno; prestali Mary Glavan in Jennie Počkar. Bolne so tudi Mary Hrastar, Frances Klun, Frances Lesjak in Frances Kastelic. Vsem bolnim članicam želimo prav hitrega zdravja kakor tudi že dolgo bolni sestri Annie Zupančič. Vesele velikonočne praznike in obilo pirhov vsem sestram in čitateljem Zarje želim, Frances Susel, tajnica. Urna Nežika, ali je res tako? Naše odbornice mi pravijo, da me je Bog kaznoval, ker sem preveč plesala predpustom in da bom saj v postu dala mir o tem. da hodim v dve gubi kot bi iskala zaklad. Hrbet me tako boli. da ne morem nikamor. No, pa prej ko bo fca plesat, upam, da ozdravim. Franccs. Št. 12, Milwaukee, Wis.—Seja v februarju je bila dobro obiskana. Sprejeta je bila nova članica, Mary Remitz, hčerka pokojne sestre Mary Remitz, ki je preminila v januarju 1940. Naj ji bo lahka ameriška zemlja. Preostalim pa naše globoko sožalje. Zapustila je žalujočega soproga, dve hčerki in enega sina. Hčerki Mary se je dopadlo, ker je dobila posmrtnino iaplačano tako hitro, da je takoj pristopila k naši podružnici. Dobrodošla! Na seji je bil osvojen sklep, da se ne sme za članice zakladati delj kot za dva meseca. Torej sestre, nikar ne pozabite plačati do 25. vsak mesec. In tudi drugi prispevki morajo biti plačani vsak mesec. Vsem glavnim odbornicam in sose-stram želim vesele velikonočne praznike. Vsem Pepcam pa veseli god in vse najboljše tistim, ki obhajajo v marcu svoj rojstni dan. Ravno tako Josephine Vidergar in moji svakinji Josephine Remsak v Sheboyganu. Pozdrav in na svidenje na seji 4. marca, kjer boste slišale, koliko smo napravile na domači zabavi 6. februarja. Mary Schimenz, tajnica. (o Zahvala z) () V imenu št. 12 se zahvaljujem « M vsem, ki ste se udeležili naše do- j?) © mače zabave. Hvala lepa št. 17 * (Z in 43, ob priliki vam povrnemo. S g Iskrena hvala marljivem odbo- 9) S? ru in delavnim članicam. Hva- « S la lepa tudi vsem, ki ste prišli S g kot maske. Bila je prav prijet- » >5 na zabava za vse. « (A Mary Shimentz, tajnica. v) Gospa Affatha Dežman se) zahvaljuje Nimam besed, s katerimi bi se zadostno zahvalila, ker ste me povzdignile za eno stopinjo višje. S tem ste pokazale, da mi zaupate. Najlepša hvala, drage sestre. Upam, da ne boste nik- dar razočarane nad menoj. Zahvaljujem se tudi sestram, ki so mi čestitale k temu in mojemu godu. Nadalje se zahvaljujem sestram št. 12 za požrtvovalnost in velikodušnost izkazano za našo domačo zabavo. Na prihodnji seji boste vse veselo iznena-dene nad lepim dobičkom, že dolgo časa ni bilo kaji takega. Prijazno prosim vse tiste članice, ki ste z menoj zaostale pri zadnji kampanji, da stopimo naprej in pokažemo, da znamo biti tudi me pridne, če hočemo. Samo tri nove članice in naša prsa bo krasila krasna zlata zvezina broška. To bi naj bil cilj vseh nas, ki nismo bile še doslej aktivne pri pridobivanju novih članic. In druge lepe nagrade? Pomislite, koliko načinov je za porabiti nekaj ekstra dolarjev v teh časih! In do teh se kaj lahko pride, ako se nekoliko potrudimo za novo članstvo. Torej nagrade so vredne, da se jih poslužimo. Voščim vsem sosestram veselo alelujo! Z najlepšimi pozdravi vsem širom Amerike! Affatha Dežman, predsednica svetovalnega odseka. Št. 14, Cleveland (Notingham), O.— Kako ne bi z vessljem delala za organizacijo, kakor je naša in kako ne bi bila Zadovoljna, ko vidim, da so naše ameriške Slovenke zainteresirane v naš uspeh!- Ni jih treba prositi za hčerke, da bi jih vpisale v Zvezo, pač pa jih rade dajo v organizacijo! Zavedajo se sicer, da v slogi je moč in da bomo veliko dosegle v skupnosti. Prav lepa hvala materam! Prosim ostale sestre, da vsaka pridobi saj eno novo članico v kampanji, ki je sedaj v teku za odrasli in mladinski oddelek. Saj zapreke ni nobene; članarina je malenkostna, da vsaka lahko plačuje. Med nami bi ne smelo biti Slovenke, ki bi ne bila pri SŽZ. Pokažimo, da tudi me Slovenke nekaj zmoremo, ako nas je veliko število, potem nas bo poznala vsa širša ameriška javnost in imele bomo rešpekt pri vseh narodnostih. Moja srčna želja je, da bi v tem letu prišla naša podružnica do števila 500 članic, kar bi bilo prav lahko z nekolikim trudom. Naj bi že na prihodnji seji v marcu pokazale svojo dobro voljo s tem, da bi vpisale nekaj novih članic. Seja se vrši 5. marca. Na dnevnem redu imamo več važnih točk, katere se bodo rešile v večje zadovoljstvo, ako bo navzočnost članic povoljna. Poglejte tudi v svojo plačilno knjižico in ako dolgujete, potem prav gotovo poravnajte. Jaz moram vsak mesec točno odposlati poročilo našega članstva na glavni urad in to delo je zelo mučno, ako nimate vse plačan ases-ment. Jaz nimam blagajne za zakla-dat, po hišah nerada kolektam in če nimam na rokah za poslati hi drugega izhoda kot suspendacija. Moja iskrena želja ie, da bi bila naša podružnica ena Izmed prvih, kar se tiče točnosti v poslovanju kakor je bilo doslej. Vesele praznike! Na svidenje na seji! Frances Medved, tajnica. Št. 15, Cleveland (Newburg), O,— Naš kart pardi je prav izvrstno uspel. Tako velike udeležbe ni bilo že dolgo časa kot na tem pardi. Prav veseli me, da se tako složno deluje pri naši podružnici. Če bo šlo tako naprej, bo- mo prav zadovoljne. Lepa hvala našim vrlim članicam, ki so pridno prodajale tikete kakor tudi vsem, ki so darovali za pardi ter vsem, ki ste delale. Ostalo nam je še nekaj pijače in na februarski seji je bilo sklenjeno, da naredimo še en pardi za članice 'in damo pijačo brezplačno. Pridite, ako vam le mogoče, na prihodnjo sejo. Klicano ie bilo ime Prances Arko iz 82. ceste in resi škoda, da je bila odsotna, ker denar je ostal v blagajni in na prihodnji seji bo pa že tri dolarje za eno članico, če pridete vse, potem bo gotovo med nami tista, ki jih bo dobila. Priliko imamo vse enako. Fri naši podružnici imamo štiri skupine kegljačic, ko jih nima nobena druga podružnica v Clevelandu in za drugo sezono bi jih rade imele šest, če dobimo kegljišče v naši okolici. (Sestra Hrovat, dovolite, da dodam še to, da imajo vaše kegljačice prav lepo uniformo in na hrbtu v velikih črkah SŽZ in št. 15. To je nekaj, kar nimajo druge podružnice. Čestitamo!— Ured.) Na bolniški postelji se nahaja Louise Plahutnik. Prosim članice, da jo obiščete. Prosim tudi. da mi sporočile, kadar je katera bolna, ker meni je nemogoče vedit za stanje vseh članic. Želimo vsem skorajšno okrevanje. Vesele praznike! Mary Hrovat, tajnica. WELIKANOC se bliža! V ozračju je že dih radosti, na zemlji obljuba življenja. Velikanoč! Pomladni praznik! Ko sneg skopni se prvi oglašajo cvetoči zvončki, ki oznanjujejo prebujenje narave. Pirhi! Kaj bi bil praznik brez pirhov v vseh različnih barvah ! Velikonočno veselje je v ozračju kot dih radosti, ki da človeškemu srcu moč, da premaga bolest in se prebudi v novem upanju za jasnejše dni. Vesele praznike vam želimo: REV. MILAN SLAJE, duhovni svetovalec, MARIE PRISLAND, glavna predsednica, ter vse glavne odbornice SŽZ! št. 17, West Allis, Wis.—Februarska seja je bila povoljno obiskana. Vsa hvala našim zavednim sestram za vrlo zanimanje. Upam, da bo lepa udeležba na vsaki bodoči seji. Po seji smo igrale igro in žal naj bo vsem, ki ste zamudile domačo zabavo. Veselo smo presenetile našo dobrosrčno sestro Josephine Schlossar, ki je obhajala svoj rojstni dan v februarju. Da bi ji ljubi Bog ohranil zdravje še dolga vrsto let! Skupno sv. obhajilo za velikonoč bomo prejele pri osmi sv. maši dne 3. marca. Upam, da se boste vse udeležile. Naznanjam, da bomo priredile veselico dne 4. maja. O tem bo več poročila prihodnjič. Sklenjeno je, da bo vsaka članica morala plačati 25 centov v ročno blagajno. Želimo vsem sestram skorajšno zdravje, članice pa prosim, da jih obiščete. Z najlepšim pozdravom, Štefanija Miklaučič, poročevalka. * * * West Allis, Wis.—Večkrat mi je prišlo na misel, da napišem nekaj skromnih vrstic, ker se mi list zelo dopade in posebno še, ki vedno prinaša zanimive dopise iz domovine. Najlepša pohvala sestri Evelyn Fabian iz Chicage, ki poroča vse tako natančno iz potovanj-skih beležkov. Ona gotovo ni imela dosti prostega časa, ker si je vse tako zanimivo zabeležila. Tudi krasne slike, ki nam dajo toliko užitka pri branju, so nekaj lepega in zanimivega za list. Ko čitam, mi pridejo v misel spomini iz mojega potovanja leta 1935, ko sem obiskala vse zanimive kraje in mesta po Jugoslaviji in Italiji. Res, človek se kar zadovoljnega počuti in v duhu si misli, da je zopet v svoji rojstni domovini, med svojimi dragimi domačimi ljudrrii. Ravno tako je bil užitek, ko smo brali lepe opise o izletu od občeznane urednice Albine, katerih naslov je bil imeniten in do črkice resničen, namreč “Kako krasna si zemlja slovenska!” Težko je bilo za vsakega rodoljuba, ka je prišel čas, da se je moral izseliti iz domačega kraja in se odpeljati v neznano tujino, ter zapustiti svoje sorodnike, prijatelje, domačo vas in faro. In zakaj? Ker nam rodna zemljal ni mogla dati kruha in ne zaslužka za pošten obstanek. Za mnoge ni drugega kazalo kot se podati v tuje kraje, odkjer so prihajala poročila, da se jim boljše godi kot doma. A kljub temu, da imamo v Ameriki boljšo bodočnost in pošteno življenje, vendar srce hrepeni saj v duhu biti tam, kjer ja tekla zibeljka. Ob tej priliki se želim iskreno zahvaliti naši urednici za čestitke na dan moje poroke dne 29. novembra, 1939. Njen brzojav je bil prvi po poroki in (zato sem še toliko bolj hvaležna. Nadalje prisrčna hvala za čestitke gospej Jennie Cerran in soprogu ia Pittsburgha. Ravno tako lepo se zahvaljujem gospodu Leo Zakrajšku in soprogi iz New Yorka ter vsem drugim, kateri ste nama poslali vsakovrstne čestitke in voščila za srečno bodočnost. Imela vas bom v najlepšem spominu kakor tudi moj soprog. Kadar potujete skozi Milwaukee, oziroma West Allis, Wisconsin, ste toplo vabljeni na obisk, kar bo nama v veliko veselje. Pošiljam najlepše pozdrave vsem ANTON in KRISTINA BEVETZ •glavnim odbornicam in vsem ostalim sestram S2Z! Voščim tudi vesele velikonočne praznike vsem poznanim širom Amerike! Kristina Kolar-Bevetz, čl. št 31, 1316 S. 62nd St., West Allis, Wis. Št. 18, Cleveland (Collinwood), O.— Naše misli se sučejo krog spomina na minuli kart pardi 6. februarja, za katerega je bilo precej zanimanja. V veselje mi je omeniti, da je bila udeležba precej povoljna kljub slabemu vremenu in mnogoterim prireditvam baš ta večer (pustni torek). Pogrešale smo seveda več članic, katerim toplo priporočam, naj jim bodo društvena prireditve v bodeče bolj pri srcu, ker le v slogi se pokaže moč napredka. Iskrena zahvala vsem našim marljivim sosestram, katere ste na en ali drugi način pripomogle k temu družabnemu večeru. Postrežba je bila vsestransko zadovoljiva, kar upam, da je najboljši odmev in prijazno vabilo že za v bodočo naklonjenost št. 18 SŽZ. Še posebna zahvala gospej Mullec, naši ugledni trgovki iz Waterloo Rd. ter njeni družini iz a vrlo zanimanje za uspeh prireditve kakor tudi gospej Oswald iz Grovewood. Nič več kot prav je, da se tudi članice poslužujejo po možnosti njih trgovin, kajti baš trgovci so tisti, ki skušajo ob vsaki priliki pokazati svojo naklonjenost društvom. Bridka usoda je posegla v družino marljivih sosester Paulin. Gospa Justina Paulin je zgubila ljubečega soproga, gospa Mary Paulin in njene hčerke pa s tem ljubljenega sina in brata. Vaše sosestre od št. 18 z vami globoko sočuvstvujemo. Naša pionirka gospa Mary Kuhel je prestala težko operacijo. Zdravje se ji vrača precej povoljno. Soprog sestre A. Zgonc se je tudi vrnil iz bolnišnice, kamor je bil odpeljan vsled težke nesreče, ko se je vračal ponoči iz dela. Pogrešamo gospo Jennie Sodja, katero je bolezen priklenila na posteljo. Želeč skorajšnega okrevanja! Sestra Viola Sodja pa je v januarju postala ponosna mamica. Čestitke! Življenje piše povsod lastne romane; nitke radosti, čestokrat težke bridkosti so prepletene v njem. Svet pa je kljub temu lep ob jutranji zori budeč nove upe, v večernem zatonu tajin-stveno nepojmljiv s svojimi prevarami .. . Sestre! Kampanja za pridobitev novih članic se je pričela s 1. februarjem. Pristopnina je prosta, torej pošljite kaj dela! Veselo velikonoč vsem! Josephine Praust, tajnica. Št. 19, Eveleth, Mlnn.—Prijazno vabim vse naše članice na bodoče mesečne seje, ker ni prav, da smo vedno ene in iste vprežene pri delu in za seje, saj je vendar za vse članice koristno, če imamo kaj v blagajni. Zdaj imamo važno kampanjo za odrasli in mladinski oddelek od 4 do 14 let starosti, članice so deležne ravno iste svote k pogrebnim stroškom, kakor se izplača za odrasle članice v slučaju smrti. Plačujejo pa samo 10 centov mesečnine in to bi moralo zanimati prav vse naše matere-članice, da vpišejo svoje hčerke. Potrudimo se prav vse za napredek podružnice! Bolne so tri naše članice. Tajnica sestra Jerome je imela težko operacijo in je na potu okrevanja. Bolna je tudi naša blagajničarka, ki je v bolnišnici in sestra Mary Strah, ki je imela že tri operacije. Vsem bolnim članicam želim, da bi jim Bog dal lfubo zdravje, ker je največje bogastvo sveta. Vesele velikonočne praznike vsem sestram SŽZ! Antonia Nemgar, predsednica. Čestitamo! Tri naše vrle glavne odbornici; bodo praznovale svoj rojstni dan v marcu. Glavna podpredsednica Frances Raspet dne 1. marca; glavna blagajničarka Josephine Muster dne 8. marca, in glavna tajnica Josephine Erjavec dne 12. marca. V imenu vseh glavnih odbornic, uredništva in celokupnega članstva vam pošiljamo najsrč-neje čestitke ter želimo, da bi dočakale še dolgo vrsto let v plodonosnem delovanju za pro-cvit Zveze kakor tudi v zdravem in srečnem družinskem življenju. Živele naše vrle Slovenke! Bog vas blagoslovi v vsem, kar si najbolj srčno želite! Najboljše na svetu ni predobro za vrle narodnjakinje kot ste ve! Št. 20, Joliet, 111.—Ne vem, kako naj začnem, da bi v kratkih potezah povedala, kar je stvarno in važno za javnost. Januarska seja je bila prav dobro obiskana. Ustoličen je bil novo-izvo-ljeni odbor, obenem smo praznovale zmago, katero je priborila naši podružnici naša tajnica Josephine Mustar. ki zavzema pri Zvezi tudi urad glavne blagajničarke. Med posameznimi agitatoricami je sebi iztekla najvišjo čast kot prva zmagovalka. Ob tej priliki smo povabile vse glavne od- bornice, ki so se začasno nahajale na letni seji v glavnem uradu Zveze. Njim in gospej Mustar v počast smo imele po seji obširen program, katerega je vodila gospa Josephine Erjavec in deloma pa tudi gospa J. Zupančič, živeča v Rockdale. Značilnost programa je bilo sodelovanje članic mladinskega oddelka v starosti 4 do 14 let. ki so nastopile v različnih vlogah. Med deklicami je mnogo izvrstnih talentov, ki bodo podružnici kot organizaciji pripomogle k lepemu izteku ob mnogih bodočih prilikah. Na programu so bili vsake vrste umetni plesi, drsanje, deklamacije, petje in zanimivi govori. Zlasti spodbuden govor je imel č. duhovni vodja Rev. Butala, spoštovana glavna predsednica gospa Prisland, priljubljena urednica gospa Albina in prijazna glavna nadzornica gospa Lenič. Govorniki so želi topel aplavz in priznanje članic. Želim, da njih besede najdejo pravo mesto in prinesejo dobre uspehe. Srečne se štejemo, da smo imele v svoji sredi te odlične goste. Obiskale so nas odbornice sosedne podružnice iz Aurora in prva glavna blagajničarka gospa Dular iz Chicaga. Vsem tem se lepo zahvaljujemo za obisk. Prva točka programa je bila predstavitev novo pristoplih članic mladinskega oddelka. V imenu njih je zbornico pozdravila gospodična Joan Muster, nakar je podala kratko deklamacijo gospodična Caroline Tomažič v počast glavni predsednici in ji poklonila košaro s cvetjem. Njej so sledile ostale deklice in obsule gospo Prisland s cvetjem. (Slika na strani 110). Naš novo organiziran pevski zbor, sestoječ z članic iz Rockdale, pod spretnim vodstvom gospe Zupančič, je podal nekaj ljubkih slovenskih pesmic in v duetu sta pa zapeli mladi hčerki gospe Zupančič. Dalje v solo-spevih so nastopile Virginia Stukel, Lorraine Kuzma in Marie Ann Musich. V umetnih plesih so nastopile Florence in Dolores Zupančič, Geraldine Kezele, Eileen Ferkol in Gloria Ann Papesh. Takozivani “Roller-skating act” so proizvajale sestre Berkovich. Petje in plese je spremljala na gla-sovirju gospodična Olga Erjavec. Da je bilo vsem ustreženo, sta fca plesaželj-ne igrale vesele poskočnice sestri Bis-try. Naše kadetke so pa servirale okusen prigrizek, kakor je to navada na vsaki januarski seji. Na sejo sta prišla tudi Urna Nežika in Marko. Na željo članic sta obljubila, da se bosta v bodoče večkrat pokazala. Nežiki so tekle besede kot maslo in rekla je, če jo Marko ne bo zasnubil. ga vpraša sama, saj je prestopno leto. Rekla je tudi, da se v Ameriki veliko boljše počuti kot v starem kraju. Naglas je še vedno staro-krajsko-gosposki in pa modo še tudi ni popolnoma opustila, drugače je pa zauber dekle! Vsem se je zelo dopad-la in najbolj pa Markotu, ki je do las zaljubljen v njo. Oči sploh ni drugam obrnil kot samo na Nežiko. Zvestoba, da ji ni para. Nežika je prinesla polno košaro vsakovrstnih spominčkov, katere sta z Markotom razdelila med članice. Poslovila sta se z obljubo, da še prideta zato, ker imamo v Jolietu glavni urad Zveze. Ne vem, mogoče GLAVNE ODBORNICE IN ODBORNICE ŠT. 20, JOLIET, ILLINOIS, SLIKANE NA DOMU PRIJAZNE GOSTITELJICE GOSPE MARY PALESKO V JOLIETU. cikata na službo v glavnem uradu. Vse je mogoče na svetu te dni. Na tem mestu se želim zahvaliti vsem posameznikom in skupinam, kateri ste karkoli pripomogli, da smo častno zmago primerno praznovale. Vsem delavkam in sploh z eno besedo rečeno VSEM se iskreno zahvaljujemo. Želim, da bi dobro razpoloženje, katero je prevladovalo v obilni meri na prvi seji v tem letu ostalo med nami skcjsi vse leto. Hvale in posnemanja vredno je to, da so se v zadnji kampanji odlikovale vse glavne odbornice in najpridnejša med njimi je bila naša Josephine Muster. . V imenu podružnice ji prisrčno čestitam in želim še več plodonosnih zaključkov v korist naše podružnice. Nobeni izmed nas ni dano, da bi pri svojem delu dobila samo poklone, pač pa pridejo na ušesa tudi opazke, ki nas včasih napravijo žalostne, toda moi nasvet vsem, ki delujejo za blagor Zveze bi bil, da vsak poštenjak bo odobraval dobro delo in vsaka agilna glavna odbornica je članstvu dober zgled in v ponos. Dokler imamo marljive glavne odbornice, je obstoj in razvoj SŽZ zagotovljen. Če pa bodo dremale, bodo ostale članice zaspale in ž njimi vred organizacija. To se pa pad nobenim pogojem ne sme zgoditi. Naša organizacija mora rasti k temu bo pripomogla vsaka posamezna članica, posebno zdaj, ko je razpisana nova kampanja, v tej kampanji naj se s svojo marljivostjo odlikuje vsaka članica, saj to je vsaka svečano obljubila ob pristopu v organizacijo. Pri naši podružnici sta bili odlikovani kar dve zmagovalki. Gospej Muster je iizročila zaslužen dar gospa Prisland in gospej A. Berry pa je poklonila dar gospa Lenich in Josephine Erjavec je obdarila podružnico z svoto $10. Hvala lepa! Hvala lepa gospej Težak za poslane šopke cvetlic, katere smo pripele našim glavnim odbornicam. (Gospa predsednica je izpustila sebe, toda tudi ona ie prejela krasen šopsk, katerega ji je pripela gospa glavna predsednica. Da bi io videle, kako je bila lepa “v rošcah.” (Ured.) Predno končam, naj še povabim vse, katere se zanimate za kegljanje, da se udeležite seje v marcu. Turnir se vrši v Chicagi 27. in 28. aprila. Po mar-čevi seji bodo kazane premikajoče slike posnete ob raznih prilikah v Jo-lietu, kakor tudi na konvenciji. Pridite v isto lepem številu kot zadnjič. Želim vsem skupaj vesele velikonočne praznike. Glavnim odbornicam pa še enkrat iskrena hvala za poset seje v nadi, da ste odnesle najlepše vtise. Emma Planinšek, predsednica. * # # Poročilo tajnice št. 20 Tem potom vabim vse članice na sejo 17. marca. Poleg zanimive seje boste imele prav lepo prosto zabavo. Le pridite, boste videle, kako ste vse luštne v slikah. V zimski sezoni je navadno največ bolezni kot prehladi itd. Bolnih je tudi več mladih članic. Anna Kolenc-Glavan je prestala težko operacijo. Za pljučnico je zbolela Julia Škufca in se nahaja v bolnišnici. Njima in vsem bolnim sestram želimo hitrega zdravja. Naše globoko sožalje družini sestre Agnes Skedel nad izgubo ljubljenega sina v starosti 24 let. Naj počiva v miru! Na ledu je bil smrtno ponesrečen soprog sestre Caroline Gregorčič. Poleg soproge, pokojni Matt Gregorčič zapušča tudi več odraslih otrok in sorodnikov. Naše sožalje. Naj mu sveti večna luč! Dobro poznani rojak Frank Gospo-darič je predel vodstvo volilne kampanje na republikanskem tSkeiu za governerja in senatorja države Illinois. Gospod Gospodaric je že več let aktiven v republikanskih vrstah v Jo-lietu in mu tudi sedaj želimo lep uspeh. Kakor je običaj vsak velikonočni pondeljek tako bomo tudi letos priredile veliko plesno veselico, katera se bo imenovala "Leap Year Dance." Zabave bo dovolj za mlade in starejše. Veselični odbor se pridno pripravlja, da bo zopet nekaj novega. Veste, letos je prestopno leto in imajo ženske prednost, zato lahko pričakujemo nekaj več kot prejšna leta. Le povejte svojim domačim in prijateljem o tej veselici na velikonočni pondeljek večer in skupno rezervirajte ta večer za največjo veselico te sezone. Vstopnice bo- do v predprodaji in priporočamo se vsem za najlepšo naklonjenost. Torej dne 25. marca ste vabljeni v velikem številu v Slovenia dvorano. Na svidenje! Josephine Muster, tajnica. * * * Tolažba v bridki uri Dne 29. januarja je mene in družino zadela velika žalost, ko smo izgubili ljubljenega soproga in očeta. Ko ni prišel k večerji, ga je šel iskat sin Anton in dobil je mrtvega. V tej bridki uri so bile sosestre od št. 20 SŽZ v veliko tolažbo. Prišle so ga skoraj prav vse kropit in molile za njegovo dušo. Iskrena in posebna hvala Josephine Erjavec za sožalno kartico. Zdaj vidim, koliko iskrenih prijateljev si človek lahko privabi, ako gre večkrat na sejo. Doslej sem malo sej zamudila in v bodoče bom pa še manj, ako mi Bog da zdravje. Hvaležna ostanem vsem sosestram SZZ! Karolina Gregorčič, 1024 Brodway St., Joliet, 111. tmmmmmmmmmmmmmmmtott I Priznanje podružnici št. 20, I Joliet, 111 I Glavne odbornice, ki smo bile : | navzoče na seji podružnice št. 20 ::: I; meseca januarja, smo bile mne- • |: nia. da zasluži podružnica javno I priznanje za krasen in zabaven : | program, ki je bil ob tem času ; | protavajan. |: Posameznih točk ne bom na- j |: vajala, rečem le, da so bile vse lepo in precizno izpeljane in da |: je bil ves program navzočim v velik užitek in zabavo. | Torej le še kaj takega pripra- ::: :: vite! i; Za glavne odbornice: I Marie Prisland. tmmmimatRmmttjmmmmmmmm Št. 21, Cleveland (West Park), O.— Dne 14. januarja je žalostno zapel zvon v naši cerkvi ter s tem naznanil, da je zavedno zatisnila svoje trudne oči naša sestra Rozalija Zakrajšek in prestala svoje zemeljsko trpljenje ter se preselila v večnost. Pokojna zapušča žalujočega soproga, tri hčere in štiri sinove, katere je vzgojila v pravem krščanskem duhu. Draga sestra, počivaj v miru in naj Ti bo Bog plačnik za Tvoja dobra dela. Spomni se pri Bogu na nas. Naše globoko sožalje preostalim. Nevarno bolno so te dni odpeljali v St. John bolnišnico sestro Mary Cimperman. Bog jo ohrani in podeli ljubo zdravje. V bolniško posteljo se je morala podati naša mlada sestra Josephine Weiss. Bolezen ne prizanaša mladim ne starim. Vsem bolnim želimo ljubega zdravja. Teta štorklja je podarila zalega dečka naši sestri Jennie Galič, prej Po-feelnik. Čestitke mamici in starima mamicama Pozelnik in Galič, čestitke tudi sestri R. Zupančič, ki je te dni postala enkrat več stara mama, kakor tudi sestri A. Škoda, ki jo je dvakrat v enem tednu doletela čast biti stara mama. Ko sem prišla domov od zadnje seje sem se mogla kar naprej smejat. Mož in sin sta me kar od s.rani gledala in Prva vrsta: J. Erjavce, M. Pa les k o, M. Prisland, A. Novak. Druga vrsta: A. Ko-revec, J. Muster, M. Lenich, E. Planinšek. Tretja vrsta: M. Ne-manich, F. Hrovat, J. Benedik, C. Gregorčič. me šele drugi dan vprašala, če je kaj narobe. Povem vam, da je res fletno, kadar so naše članice pri dobri volji. Sedaj že komaj čakam druge seje. Prav lepa hvala za darila sestram Anna Zupančič, Prances Koželj, Theresa Kožuh in Anni Jungfrida za požrtvovalnost. Samo to ni prav, da morajo vedno ene in iste darovat in delat. Naša velikodušna predsednica Mary Hosta je kar dvema članicama plačala asesment za leto 1939. To znači njeno veliko ljubezen c'o S2Z, za kar smo ji vse hvaležne. Sporočam tudi, da so dekleta vež-balnega krožka obljubile vprizoriti lepo igro za Materinski dan. Pridite vse na sejo v marcu, ki bo zanimiva in po seji bo pa spet zabava. Vesele velikonočne praznike! Ančka Felčič, tajnica. Št. 25, Cleveland, O.—Naše seje so vsak mesec prav dobro obiskane in v februarju pa še posebno, ker smo imele sprejem naših malih deklic. To je bilo veselja in šepetanja med njimi, kako bodo lepe, kadar dobijo svojo novo uniformo. Urednica Albina je imela ž njimi prvi sestanek ter jim razkazala razne vzorce za oblekce, tako so si izbrale kroj. ki bo napravil njih nastop slikovit, kar se da. Me smo hvaležne sestri Albini, ki se tako vneto sjanima za re/;voj našega mladinskega krožka. S pomočjo predsednice izobraževalnega oc’seka sestre Frances Bogovich, ki je popolnoma vešča raznih vežb in telovadb, smo kar brez skrbi, da bomo imele pri naši podružnici nekaj posebnega. Sedaj je vse v redu in tudi blago naročeno za oblekce. treba bo samo pridnih rok. da bodo v :e šivanje dokončale in na Materinski proslavi bo'o pa naše deklice imele glavno vlogo na programu. Katera mati bi rada vpisala svojo hčerko, da bo tudi pri prvem nastopu našega krožka, naj to stori takoj in se javi pri meni na domu ali na prihodnji seji. Glejmo, da bomo tudi z mladinskim oddelkom na častnem mestu. Sklenile smo na seji, da bomo imele dne 5. marca družaben večer v šolski dvorani, c'a bo nekoliko več v skladu za blago za nove oblekce. Vabljene ste vse članice in prijateljice, kakor tudi naše boljše polovice, da bo čim večja družba. Lep večer je dobrodošel tudi v postnem času, da nam ne zastanejo živci. Iskrena hvala Mary Razinger za lepo svetilko in prejšnji predsednici Prances Ponikvar za dar $5 mladinskemu krožku. V kratkem smo izgubile dve zvesti članici. Prva je bila Frances Kobe, ki je rada prišla k sejam in bila ponosna članica Zveze. Na večer zadnje seje je pa preminila naša agilna članica in ustanoviteljica Rose Zupančič. Ona ni nikdar pozabila naših delegatinj, ter gotovo poslala kartico v pozdrav. Bila je vzorna katoličanka ter s svojim bojevitim nastopom marsikrat prinesla dobre stvari na površje. Bila je neustrašena pri raznih debatah ter vselej pokazala visoko spoštovanje do tistih voditeljev, katere je rada imela. Spomin na njo ostane blag med nami. Naše globoko sožalje preostalim sorodnikom. Pokojni naj pa mirno snivata v večnem spanju. Bolna je Frances Cimperman, 6707 Carl Ave.. ki bo hvaležna članicam aa obisk. Dalje je bolna Jennie Melle, 6806 Bonna Ave. Vsem bolnim želimo ljubega zdravja. Frances Mihelčič želimo. da se ji zlomljena roka kmalu zaceli. Kampanja! Kampanja! Da, v teku je nad vse pomenljiva kampanja aa pridobivanje članic v odrasli kot v mladinski, oddelek. Če smo bile še kdaj pridne, to bomo morale biti v tej kampanji, ker letošnja kampanja ima “zlati" pomen, tako je rekla naša urednica, ki je bila imenovana za voditeljico te kampanje in kar je članica naše podružnice, je naša dolžnost, da se pokažemo simpatične. Torej drage sestre, lepo vas prosim, pomagajte, kar se bo dalo, da bomo imele lep uspeh, saj bo za naš dobrobit in ponos. Kako lepo se bo bralo kampanjsko poročilo, če bo št. 25 kje bolj na vrhu. Ali bo? To bomo kmalu vedele, namreč že prihodnja seja bo pokazala, kaj lahko pričakujemo. Pripeljite svojo prijateljico ali znanko na sejo in se lahko kar takoj vpiše, ravno tako mlade deklice od 4 do 14 let starosti, ki plačujejo samo 10 centov na mesec. Priporočan je bil izlet v Columbus, Ohio, kakor so šle nekatere naše članice lansko leto. Vožnja je poceni in vzame samo en dan za tja in nazaj. Katera bi rada šla, naj pride na prihodnjo sejo. Dalje nam je priporočala, da bi šle to pomlad v Washington, D. C. Tudi za tja bi dobile prav poceni vožnjo kakor tudi druge udobnosti. Za v Washington bi pa vzelo tri dni. namreč en dan tja, potem en dan za izlet po mestu in potem' tretji dan naizaj. Katera bi šla, naj se javi pri urednici ali pa na marčevi seji, kjer boste dobile vse podrobne podatke. Kakor vidim, imamo precej obširen program za prihodnje mesece. Saj pravijo, da kjer je živahnost, tam je tudi luštno biti. Najbrž, da bo tako tudi pri nas. Voščim vsem sestram vesele praa-nike in vas najlepše pozdravljam, Mary Otoničar, tajnica. * * * Lepo presenečenje Na zadnji seji št. 25, sem bila tudi jaz točka, ki je morala biti rešena, kajti imele so v načrtu zame lepo presenečenje. Poklicana sem bila v ospredje dvorane in tisti čas stopi do mene urednica Albina ter mi v lepo izbranem govoru izroči svoje vrste šopek v spomin kot 11 let v uradu predhodnice. Bila sem ginjena nad lepim darilom, katerega nisem pričakovala. Najlepša hvala, drage sestre. Zame bo to trajni spominek od vas. Frances Ponikvar. Št. 26, Pittsburgh, Pa.—Vsa pohvala našim sestram za lep poset januarske seje, in posebno še naše maškaradne veselice 31. januarja, 1940. Naša mladina je imela zopet zabaven večer in tudi starejši so se veselo sukali po dvorani. Največja napetost je bila, ko je prišel čas za "kejk vok;” cela procesija je šla po dvorani v želji, da dobi kejk in sreča je zadela Anno Klun in Adama Balkovec. ki je bil njen partner. Lepa hvala vsem onim, ki ste darovale v ta namen, kar je bilo v gmotno pomoč naši blagajni. Lepa hvala tudi vsem, ki ste pomagali. Naši prejšnji nadfeornici je v januarju preminil soprog Peter Klobučar. Naše globoko sožalje nad izgubo priljubljenega moža. Naj mu sveti večna luč! Opominjam vse tiste članice, ki dolgujejo na mesečnini, da poravnate svoj dolg ali pri seji ali na mojem domu. Sklep seje je, da se ne sme zalagat več kot tri mesece za članico. Ker moram jaz odposlati točno vsak mesec na glavni urad, zato je dolžnost vsake članice, da ima tudi plačano ob času, ker jaz ne bom kolektala po hišah od članice do članice, do nekaterih še po dvakrat in trikrat. Prosim upoštevajte. Pozdravljene! M. Bahor, tajnica. Št. 27, North Braddock, Pa.—Ponovno ste vabljene na veselico, katero priredimo skupno z drugimi devetimi društvi dne 30. marca, 1940 v Hungarian dvorani, Cable Avenue, East Pittsburgh. Pridite vsi starejši in mladina, ker zabave bo obilo. Za ples bosta igrala dva orkestra. Vstopnina bo samo 25 centov. Pričakujemo pričujoč-nost vseh naših članic in prijateljev. Delavske razmere so se v naši državi malo izboljšale. Toda bolezen med članicami pa vedno nagaja. Sestra Kristina Palovček je imela težko operacijo kakor tudi sestra M. Kučič. V kratkem se poda na operacijo sestra M. Augustin. Sestra Dolinar je še bolna kakor tudi sestra Ramos. Bog daj, da bi bile vse vesele in zdrave za velikonoč. Ko smo stopile v novo leto 1940, smo si želele zdravje in srečo, toda pri nas smo imele prvi mesec novega leta žalostni slučaj, ker nam je zavedno v Gospodu zaspala naša zvesta sestra Johana Komadina. Bilo je 21. januarja ob šestih zjutraj. Pokojna je bila stara šele 39 let in pridna pomočnica pri podružnici, zato jo bomo silno pogrešale. Zapustila je soproga in tr' otroke, dve sestri, brata, mnogo sorodnikov in prijateljev. Draga sestra, spavaj mirno v ameriški zemlji. Tvojim milim in dragim naše globoko sožalje. Družina pokojne sosestre se želi najlepše zahvaliti vsem sestram za molitev v hiši žalosti, kakor tudi za lep sprevod do hladnega groba in za darovano sv. mašo. Sestra K. Barbič se prav lepo zahvali za dar od podružnice in pravi, da je lepo biti članica Zveze. Naša tajnica Josephine Rednak ba obhajala svoj rojstni dan 19. marca. Čestitke in še na mnogo let! Vesele velikonočne praznike želim vsem skupaj. Na svidenje na seji 3. marca! Anna Tomašič, predsednica. Št. 291, Broundale, Pau—Poročati imam žalostno novico, da je nemila smrt pobrala zopet eno našo članico, sestro Marijo Mihevc in to tako hitro, da kar ni bilo za verjeti. Zadel jo je mrtvoud. Doma je bila iz Borovnice na Notranjskem. V zadnji pozdrav smo poklonile krasni šopek cvetlic. Iskrena hvala sestram za molitev rožnega venca ob krsti. Bila je ves čas mirna in blaga duša ter zvesta članica Zveze. Naj v miru počiva. Na bolniški postelji se nahaja Sestra Cilka Šemrov. Prošene ste, da jo obi- ščete. Nadalje vas prosim v imenu tajnice, da bi letos točno plačevale me-sečnino, da ne bi bilo zamude na glavnem uradu. Pri sestri Pristavec smo imele par-krat “nedolžno igro” v prid blagajne. Kaj. ko vas več ne pride! Malo raz-vedrila je vsakemu v korist v teh časih. Vljudno ste prošene, da pridete vse na sejo 11. marca, da se pomenimo zaradi 11-letnice. Blagajna stoka! Doslej je bila še vsaka članica vesela darila od podružnice in tako se bo nadaljevalo, če boste vzajemne. Vsaka naj prinese darilo !za 10 centov vrednosti. Dolžnosti in pravice so za vse enake. Pa. vsaka naj pripelje tudi eno novo članico, da nas bo lepše število. Na svidenje! Frances Žigon, blagajničarka. Št. 30, Aurora, 111.—Radi slabega zdravja mi je bilo nemogoče izpolniti obljubo na decembrski seji, ko sem bila izvoljena za poročevalko, da bo vsak mesec dopis, kar ni bilo in tudi seje sem zamudila. Kakor mi je bilo po-ročano, so se imele prav dobro obakrat. Zares, med nami je prav lepa složnost in prijateljstvo. Bog daj vsem bolnim ljubega zdravja, da se bomo udeleževale vseh sej. Ravno pri pisanju teh vrstic zazvoni telefon in dobim žalostno novico, da je preminila sestra Carolina Jeraj, po pravici povedano, kmalu bi se zgrudila na tla, tako me je pretresla tužna vest. Vedela sem, da čaka na operacijo v bolnišnici, toda vmes je posegla pljučnica in ji pretrgala nit življenja. Bila je božja volja, da se je selila v večnost. Lansko leto ob desetletnici podružnice smo z veseljem poudarjale, da nismo zgubile članice zarac'i smrti, sedaj je pa že drugače. Draga, nepozabna Caroline! Ti si nas prva zapustila in šla po svoje plačilo. Tvoje življenje je bilo vse skozi s trnjem obsuto in napisala bi se cela knjiga o Tvojih izkušnjah. Bila si komaj 35 let stara, ko Te je zapustil soprog s sedmimi nepreskrbljenimi otroci, šest deklic in en fantek, malo dete, staro šele tri mesece. Radi globoke ljubezni do svojih otrok se nisi hotela omožiti, čeravno si imela več priložnosti. Ti si bila otrokom: mati in oče obenem. Prav lepo in vestno si izpolnila svojo od Boga dano nalogo, zakar Te bo ljubi Bog stotero poplačal. Ker si bila zavedna krščanska žena, si bila tudi pri več podpornih društvih, ako-ravno je bilo mnogokrat težko vzdrževati plačila. Vedela si, da bodo otroci potrebovali pomoč v slučaju Tvoje smrti, ker imela si jih srčno rada, zato jih nisi zapustila brez sredstev. Zelo Te bomo pogrešale pri podružnici, kjer si nam bila v vsako pomoč. Leta 1932 si bila naša tajnica in tudi Tvoje tri hčere so pri Zvezi, starejša hčer Pauline je naša sedanja blagajničarka in hči Louise pa nadzornica že več let. Tvoj veličastni sprevod je značil naše globoko spoštovanje do Tvojih zaslug, ki bodo živele v spominu nate na vekomaj. Iskreno sožalje izrekamo sinu in hčerkam nad izgubo ljube mamice in tako vsem ostalim sorodnikom. Me, sosestre, jo ohranimo v molitvah in blagem spominu. Mary Fajfar. št. 31, Gilbert, Minn.—Dne 21. januarja, 1940 je za vedno zaspala v Gospo- du. častna predsednica Marija Indihar. Ona je bila v odboru od ustanovitve št. 31 ter vedno aktivna v korist Zveze. Bila je prva, ki se je v Minnesoti zanimala za proslavo 150-letnice ustave Združenih držav Amerike in na njeno pobudo je bilo v novem Harry Hopkins parku usajeno brestovo drevo. Kako ponosno je korakala načelu povorke na dan te slavnosti! Njena dobra dela ostanejo v trajnem spominu na njo. Me sossstre smo jo vse rade imele :«i kar je ona priporočala, tako se je zgodilo, ker ona je vedno gledala, da se povzdigne SŽZ kakor tudi slovenska žena. Na njeno prizadevanje se je tudi vsadilo lipovo drevo v počast prve slovenske ženske v Ameriki, ki je bila sestra škofa Baraga. MARY INDIHAR Kakor je skrbela za napredek Zvefce, tako je bila tudi skrbna žena in mati svoji družini, katero je dobro vzgojila. Pogrešale jo bomo pri sejah kakor tudi njen soprog in otroci. Spominjajmo se njene duše v molitvah. Naj ji bo lahka ameriška zemlja. Naše sožalje preostalim sorodnikom in prijateljem. Pokojna sestra Indihar je prišla v Tower, Minn., leta 1892 in v Gilbertu se je nahajala od leta 1909. V teh letih si je pridobila nešteto dobrih prijateljev med Amerikanci kakor tudi med svojimi rojaki. Sprevoda se je udeležilo mnogo ljudstva in članic S2Z. Naj ji bo blag spomin! Theresa Prosen, tajnica. Št. 32, Euclid, O.—Pri zadnjiih dveh sejah je bila majhna udeležba. Pridite na sejo v marcu, da uredimo lep program za Materni dan. Vaši dobri nasveti nam bodo služili v veliko pomoč. Ne izgovarjajte se. da se lahko brez vaše navzočnosti ukrene, saj veste, da odbor ne rad sam odločuje. Torej upoštevajte to prošnjo in pridite na sejo. Matere ste prijazno prošene, da vpišete svoje hčerke od 4 do 14 let starosti. da bomo imele tudi pri nas mladinski krožek. Kard pardi dne 30. januarja je dobro uspel, za kar vsem lepa hvala. Tajnica prosi, da bi članice redno plačevale asesment. Pobira se na seji, na domu in dvakrat na mesec v dvorani sv. Kristine, kateri dnevi so označeni v listih. Tajnica enostavno odklanja koletkat po hišah, zato bodite toliko dobre, da prinesete plačat ob času, da ne bo suspendacij, za kar vam bo tajnica hvaležna. Na svidenje na seji! Pozdravljene! Maric Koss, blagajničarka. Št. 3G, McKinley, Minn.—V prijetno dolžnost si štejeva s soprogom, da se tem potom iskreno zahvaliva za veselico, katero ste nama pripravile članice št. 36 dne 13. januara, 1940 za najino 25-letnico poroke. Hvala lepa podružnici za 10 srebrnih dolarjev in košarico lepih cvetlic. Hvala lepa vsem, ki ste se trudile za lep uspeh kakor tudi sinu in hčerkam za lepo darilo in kejk. Lepa hvala vsem sorodnikom in prijateljem za darove in vso naklonjenost. Posebna hvala še tistim, ki so bili navzoči na svatbi pred 25 leti in zopet prišli na srebrno poroko. Spomin na vso izkazano prijaznost nama ostane v trajnem in hvaležnem spominu. Če nama bo Bog dal zdravje, bova po svoji moči povrnila. Naše seje so še precej dobro obiskane. Priporočam materam, da vpišete svoje hčerke v mladinski oddelek, ker v mladini je napredek in bodočnost organizacije. Prosim vas. da bi vedno skupno delovale za procvit naše SŽZ. Vesele velikonočne praznike želim vsem glavnim odbornicam in članicam, posebno pa pri št. 36. S pozdravom, Anna Špehar. Št. 39, Biwabik, Minn.—Na seji v februarju smo sklenile, da bomo praznovale desetletnico obstoja podružnice meseca marca, to je na dan naše mesečne seje. Priredile bomo prav lep večer. Igrale bomo razne igre za nagrade in sploh po vaši mili volji, kar bo katero veselilo. Vsaka članica naj pripelje svojo prijateljico. Zabave, smeha in vsakovrstnih dobrot za želodec bo obilo. Če le mogoče, naj vsaka pripelje eno novo kandidatinjo, ker smo ravno v kampanji. Uverjena sem, da bo vsaka rada pristopila, ko bo videla, kako se fejst imamo. Torej pridite prav vse! Zahvaliti se moram tudi vsem skupaj, ki ste pomagale ročni blagajni pri nakupu tiketov za posteljno pregrinjalo. Najbolj pridni sta bili Doris Delak in Anna Pavlišič. Bolna je sestra Jaklevič, ki jo bolijo noge in sirota ne more že vso zimo iz hiše. Sestra Vrskovič se pa mora ponovno podati na operacijo, to je že v tretjič. Bolna sestra Jlapončič je že dve leti v postelji. Obiskujte bolnice in katere ste oddaljene, pa molite za njih zdravje. Vesele praznike vam želim, Mary Delak. Št. 40, Lorain, O.—Naša prihodnja seja se vrši 12. marca, na kateri imamo več važnih stvari za ukrepat, glede naše desete obletnice, ki se vrši 21. aprila. Prosila bi članice, da se udeležite v polnem številu, ker dobra navodila in priporočila bodo dobrodošla in se bodo tudi upoštevala. Bolne so sestre Prances Juha, Mary Baraga in Mary Škapin. Tem in vsem bolnim želimo skorajšnega okrevanja. Vežbalni krožek priredi kart pardi dne 10. marca. Vljudno ste vabljene, da se udeležite ter jim pomagamo do uspeha. Prošene ste vse članice, da prihajate na sejo, da plačate svojo mesečnino na seji, na domu tajnice ali pri blagajničarki. Prejela sem tudi pravila, sprejeta na zadnji konvenciji, katera lahko dobite vsak čas. Vesele velikonočne praznike! Na svidenje! Angela Kozjan, tajnica. Št. 41, Cleveland (Collinwood), O.— Za našo podružnico je to leto pomembno, ker v njem obhajamo desetletnico, odkar je bila ustanovljena. V ta namen bomo priredile slavnostni banket in lep program, da bomo vse vedele, kdaj je bilo deset let. Največje veselje pa bo, ako se boste članice potrudile in vpisale lepo število novih članic v mladinski in odrasli oddelek in se bomo na tej proslavi postavile kot še nikdar prej. Na seji je bila lepa udeležba. Sprejele smo tri nove članice, tri sestre iz družine Brajdič. Dobrodošle! Matere, vpišite svoje hčerke, ker boljše družbe ni za nje kot pri naši Zvezi. Obiščite tudi svoje znanke in jim pokažite našo Zarjo, ki je res podučen list, katerega tudi naši moški čislajo in radi berejo. Saj vedno vprašujejo za njo in se< skoraj jeze, če ne pride takoj na prvega v mesecu. Torej, če se moškim dopade, bi se morale me, ženske, toliko bolj okleniti za naš napredek. Na zadnji seji bi bila dobila sestra Alice Lausche štiri dolarje, če bi bila navzoča, tako je pa ostalo v blagajni in bo prihodnjič $5 za eno, toda nihče ne ve, katera bo klicana, zato pridite kar vse na sejo. Bolne so sestre Mary Radell. Mežnaršič, Kožel, Ira Golob in Makovec. Vsem želimo povratek dobrega zdravja. Naše sožalje družini Šinkovec nad izgubo ljubljene hčerke. Naj ji sveti večna luč. Drage sestre, opominjam vas na velikonočno dolžnost. Naj vsaka pazi, da jo izpolni. Božji blagoslov bo nad nami, če bomo me Izveste svojemu Odrešeniku. Vesele velikonočne praznike želim vsem skupaj! Mary Lusin, predsednica. Št. 45, Portland, Ore.—Sjednica ob-državati dne 6. februara uz prisutno prilicam broj članica. Sjednica sada če se obdržavati svaku prvu nedjelju od mjeseca u 2 sata posle podne u Wonder Bakery Hall. Buduš, da smo promijenile, da vam je lakše doči. Molim, da se potrudite, da dojdete. Sestre, koje ne prisustvujedu na sjednici nego jedan, dva puta na godi-nu, onda kada dojdu imadu dosta govoriti što ni je u redu, ali ako dolazite na više sjednicah, onda če te znati, što se radi, jer tako možemo se skladno po sestrinski razumiti. Hvala ljepa sestri Susnjara. ki je darovala dar uz korist blagajne. Na dojdučo sjednico če donesti dar sestra Končulat. Ljepi pozdrav svima sestrama SŽZ! Olga Mircovich, predsjednica. Št. 46, St. Louis, Mo.—Mrzlo vreme je gotovo oviralo boljšo udeležbo na zadnji seji. Prosim, da pridete vse na prihodnjo sejo, ker imamo mnogo važnega za rešiti. Slišale boste tudi, koliko smo skupile na naši pardi. Hvala vsem. ki ste se udeležile in prodale ti-kete ter sestram Janson in Skoff za vso ureditev, kakor tudi vsem, ki ste darovale prevleke za blazine. Kampanja za nove članice je v polnem teku. Katera izmed nas bo prva pridobila nekaj novih članic? Če več ne, naj se vsaka potrudi saj za eno novo članico. Vas najlepše pozdravljam, J. Speck, poročevalka. Št. 47. Cleveland (Garfieldl Heights), O.—Naš vežbalni krožek priredi domačo zabavo in kart pardi dne 2. marca pri sestri T. Bizjak na Vineyard Ave. Članice, soprogi in prijatelji ste prav prijazno vabljeni na počet, saj v postnem času si itak ne moremo privoščiti drugih zabav, vedno biti doma, je pa tudi dolg čas. Ves preostali dobiček bo za napravo novih uniform za naša dekleta. Zavedajmo se, da delajo čast in ponos ne samo nam in naši podružnici, temveč vsej naselbini. Zato je dolžnost vse naselbine, da pokažemo svojo lojalnost in pomagamo jim priti do zaželjenega cilja, ki bo dekletom in nam v zadoščenje in veselje. Na februarski seji je bilo sklenjeno, da bo v bodoče po vsaki seji prosta zabava. Seje so navadno kratke in zanimive in potem se lahko še eno uro zamudimo v prijazni družbi članic. Pridite v obilnem številu na sejo 9. marca. Po izadnji seji nas je pogostila naša predsednica, ki je ravno obhajala 30 letnico zakonskega življenja. V imenu vseh članic ji kličem: Bog ohrani njo in gospoda Zidaniča še najmanj 20 let, da bosta praznovala zlato poroko. Sonce je že nekam boli gorko, kmalu bo čas, da prične buditi naravo; češnje v Washingtonu bodo cvetele in duhtele, članice naše podružnice pa že tega komaj čakajo, da jih gremo pogledat. O ne samo češnje, tudi druge zanimivosti naše prestolice. Na seji je ena rekla, da bo najdelj sedela tam, kjer se dela denar. Zanimanja je že mnogo, vožnji stroški ugodni, da bolj poceni se sploh nikdar ne dobi vožnje. Torej katera je namenjena iti, naj se prav1 takoj priglasi pri sestri Zidanič, kjer dobi vse podrobnosti. Če nas bo za dva avtobusa, bo pa Ss večja družba. Vsem Jožicam in Joškotom želim vse najboljše za god. Članicam S2Z in čitateljem Zarje pa blagoslovljeno veliko noč! Helen Tomažič, tajnica. * * * Članica št. 47 piše iz Califomije Srčne pozdrave vsem sosestram iz. prelepe sončne Califomije, oziroma iz San Francisco, kjer sem na obisku pri hčerki. Počutim se zadovoljno in vsak dan vidim nove kraje in srečam domače ljudi. Dne 1. februarja sem obiskala gospo Barbaro Kramer, ki je bila zelo prijazna in gostoljubna napram meni ter me povabila na kosilo v "Chinatown.” Obiskali sva tudi najlepša gledališča ter imeli mnogo lepe zabave. Iskrena hvala gospa Kramer! Najlepše pozdrave clevelandčanom in vsem sestram SŽZ! Mary Železnik. Št. 49, Euclid, O.—Udeležba na zadnji seji je bila pičla. Podružnica šteje preko sto članic, na sejo jih pride okrog 15 do 20, kar nikakor ne odgovarja številu. Marsikaj bi se hitrejše rešilo in tudi boljše ukrenilo, ako bi vas več prišlo. Namenile smo ustanoviti vežbalni krožek, kakor je že bilo poročano. Kakor pri vsakem začetku, tako bo treba tudi sedaj pomagati priti do sredstev. Katero dekle veseli biti pri krožku, še lahko pistopi. Če bomo složno delale, bomo lahko v kratkem času uresničile željo mladih deklet. V ta namen bomo začele “blanket klub,” torej če več nas bo v tem klubu, toliko več bo dobička tea uniforme. Kai pa kampanja? Ali se bo kaj oglasila pri naši podružnici? Jaz mislim, da bi bilo popolnoma na mestu, če bi se malo potrudile, saj je še mnogo deklic od 4. do 14. leta med nami. kakor tudi starejših deklet in žensk, ki lahko pristopijo. Pridite vse na sejo 2. marca ob pol osmih zvečer v navadnih prostorih. Naznanjam tudi, da se bo nadaljevalo z bank-nite, namreč vsako sejo dobi ena navzočih prosto mesečnino. Torej pridite, da boste navzoče, ko bo klicano ime. Vsem bolnim želimo ljubega zdravja. Vsem glavnim odbornicam in sestram SŽZ želim veselo velikonoč! Zvezi za pirhe pa mnogo novih članic! Mary Walter, zapisnikarica. Št. 51, Akron, O.—Dolžnost me veže, da se javno Izahvalim vsem posetnikom veselice dne 3. februarja, 1940. Veselja in zabave je bilo dovolj za vse navzoče. Članice, ki ste bile odsotne, ste pokazale, da se ne zanimate za podružnico kot bi se morale, toda upamo, da pridete prav gotovo drugič. Prošene ste vse, da pridete vsak mesec na sejo ter pridobite tudi kaj novih članic v tej kampanji. Le to je pot do lepega uspeha. S sestrskim pozdravom, Frances Zakely, predsednica. Št. 53, Cleveland (Brooklyn), O.— Veseli me, da so članice pri naši podružnici pridno na delu za v korist Zveze. Na zadnji seji je bilo sklenjeno, da priredimo kart pardi in domačo zabavo dne 2. marca zvečer pri sestri Marjanci Končan na W. 14th St. Prostor je dala prostovoljno, za kar smo ji vse hvaležne. Pijačo in jedačo bomo po večini darovale, tako bo vsega v obilici in želimo, da pripeljete tudi svojega možička ali prijatelja in prijateljico, da bomo vse, kar bo pripravljeno, pomagali spraviti pod streho. Groše pa spravi naša blagajna za tekoče stroške. Torej prijazno ste vse vabljene na poset. Dopis od št. 90 mo je zelo zanimal; kot se vidi, so tam Žirovke. Rada bi, da se podjišejo drugič z hišnim imenom, mogoče se poznamo. Anna Jesenko, po domače Fricova ustanoviteljica in prva tajnica št. 53. Št. 54, Warren, O.—Kljub slabemu vremenu je bila povoljna udeležba na zadnji seji. Po seji se je vršila zabava v počast sv. Valentinu. Predsednica Anna Petrič je spekla okusen kejk, krasno okinčan z rdečimi srčki. Drugo sta pa preskrbeli tajnica in blagajničarka. Klicano je bilo ime Frances Žuga, pa žal ni bila navzoča. Torej za drugič se svota podvoji. Pridite vse na sejo 5. marca. Drage sestre, sedaj smo v času kampanje. Prosila bi matere, da vpišete svoje hčerke, ki lahko pristopijo z malo mesečnino 10 centov. Pojdimo tudi do naših znank in prijateljic ter jih pripeljimo v Zvezo. Prosila bi tudi tiste, ki ste zaostale pri asesmentu, da poravnate na mojem, domu, 2205 Burton Street, za kar se vam lepo zahvalim. V Zarji je bilo poročano, da je kampanja pod vodstvom naše vrle urednice. Po mojem mnenju bi ne mogla biti v boljših rokah. Zatorej vse na delo, da bo uspeh tem znatnejši. (Hvala lepa. Rose, za pobudne besede Ured.) V božičnih praznikih se je zaročila nam vsem poznana Mary Gorsick z g. Joe Waltko. Čestitke, Čeprav malo pozno. Mary je bila naša prejšnja tajnica, želimo ji vse najboljše! Bližajo ss velikanočni prazniki, torej želim vsem skupaj, da bi jih obhajali srečno in veselo! Kose Rachcr, tajnica. Št. 55, Girard, O.—Dana mi je dolr žnost, da se najsrčnejše zahvalim podružnici za darovano sv. mašo in cvetlice ob smrti naše častne članice Lozier Frances. Še posebej se zahvalim jaz in vsa moja družina za številno udeležbo pri pogrebu, kljub hudemu mrafcu. Lepa hvala tudi drugim, ki ste na en ali drugi način izkazali svoje sočutje in prišli kropit in skupno molit sv. rožni venec. Zagotavljam vam, da naša družina nikdar ne pozabi naklonjenost in prijaznost. Delala bom v bodoče kolikor bo mogoče v prid podružnice, kajti izkazale ste pravo prijateljstvo. Torej še enkrat, lepa hvala vsem. Pokojni pa daj Bog večni mir in pokoj! Februarska seja je bila še precej dobro obiskana. Žal pa je lahko vsem, ki niste prišle. Po seji so nas članice gospodinjskega kluba pozvale v spodnje prostore, kjer so nas postregle s pravo starokrajsko pustno večerjo. (Bilo je ravno na pustni torek). Ocvirkove potice, krofi, klobase in zelje ter druge dobrote vse pripravljeno prav okusno. Najlepša pohvala pridnim ženskam, ki se toliko trudijo, da drugim postrežejo in zraven pa še same darujejo k vsemu temu. Zahvaljujemo se kuharicam, gospem Turk, Anzeck in Gabrovšek. Ob priliki bomo poskusile povrniti. Mogoče ni znano vsem članicam, da so se dekleta od naše podružnice združile z dekleti od št. 57, Niles, in ustanovile vežbalni krožek “drill team.” Vaje imajo vsak teden v Niles šoli. Učita jih dva častnika, ki sta dobro podučena v tej stroki. Dekleta so zelo navdušena in so se že veliko naučile. Dobile so že povabilo za javni nastop v mesecu aprilu. Prosila bi članstvo, da jim pripomore na razne načine priti do potrebne svote za nove uniforme, v katerih bodo dekleta nastopala ter prinesle čast podružnici in naselbini. Kako je lepo za videti naša dekleta, ki stopajo prav postavno. Vidim jih vsak teden, pa se ne naveličam, ker vsak pot več znajo. Le tako naprej in uspeh bo gotov. Obžalujemo, da sta sestri M. Bogo-vich in Agnes Kambič v bolnišnici že precej časa. Prosim, da jih obiskujete po možnosti. Ako katera želi obiskati in je za njo predaleč )za hoditi, me naj pokliče po telefonu in vas rada odpeljem tja. Želimo pa, da bolnice kmalu okrevajo. Vsem članicam SŽZ želim vesele velikonočne praznike. Naše pa prosim, da pridete vse na prihodnjo sejo. Theresa Lozier, predsednica. Št. 56, Aurora, Minn.—Želja vseh odbornic je, da bi članice prišle vsak meseo k seji v tako lepem številu kot ste prišle v januarju. Ustoličen je bil nov odbor in po seji smo igrale karte in druge igre ter bile deležne prav okusnega prigrizka. Bil je res lep sestanek. Vljudno ste prošene vse članice, da točno plačujete mesečnino. če nimate časa priti na sejo, pridite plačat na V BLAG SPOMIN POKOJNIM SESTRAM, KI SO PREMINULE PRI SLEDEČIH PODRUŽNICAH: PODRUŽNICA ŠT. 10, Cleveland, Ohio. Mrs. Helen Bezek, 15938 Whitcomb ltoad, Cleveland, O., rojena 1. inaja, 1892, pristopila 9. februarja, 1939, umrla 22. januarja, 1940. PODRUŽNICA ŠT. 10, Cleveland, Ohio, Mrs. Mary Glac, 15224 Saranac Road, Cleveland, Ohio, rojena 22. decembra, 1877, pristopila 12. januarja, 1928, umrla 17. januarja, 1940. PODRUŽNICA ŠT. 12, Milwaukee, Wisconsin, Mrs. Mary Re-mitz, 718 W. Washington St., Milwaukee, Wisconsin, rojena 23. decembra, 1880, pristopila 4. januarja, 1932, umrla 18. januarja, 1940. PODRUŽNICA ŠT. 21, Cleveland, Ohio, Mrs. Theresa Zakrajšek, 12814 Carrington Ave., Cleveland, Ohio, rojena 15. oktobra, 1880, pristopila 12. julija, 1928, umrla 14. januarja, 1940. PODRUŽNICA ŠT. 25, Cleveland, Ohio, Mrs. Frances Kobe, 1050 E. 62nd Street, Cleveland, O., rojena 9. marca, 1879, pristopila 13. maja, 1929, umrla 8. januarja, 1940. PODRUŽNICA ŠT. 31, Gilbert, Minnesota, Mrs. Mary A. Indi-har, Box 137, Gilbert, Minn., rojena 22. januarja, 1875, pristopila 9. avgusta, 1929, umrla 21. januarja, 1940. V deželi blaženih duhov, plava duh umrlih sester, ki nam kličejo: “Na svidenje, na večno rajsko svidenje!” moj dom ali pa pošljite po pošti. Vas lepo pozdravljam, Frances Puhek, tajnica, 314 E. Howard Street. Št. 61, Braddock, Pa.—Z našimi sejami se ne moremo pohvaliti, ker je vedno majhna udeležba, toda morebiti se boste poboljšale in nas veselo izne-nadile na prihodnji seji. Ker je naša ročna blagajna izčrpana, bi bilo dobro kaj ukreniti v ta namen. Na prihodnji seji lahko o tem razmotrivamo, če boste prišle. Pregovor pravi: Sloga jači—nesloga tlači! Torej bodimo složne in zaupljive, pa bo gotovo boljše za Zvezo in članstvo. Odprta je kampanja za nove članice. Drage sestre, pojdimo na delo in vsaka naj bi pridobila saj eno novo članico. To bo nam vsem v veliko čast in napredek. V zakonski stan je stopila hčerka naše tajnice, kateri smo poklonile $5 za poročni dar. Čestitamo! Bilo srečno! V bolnišnici se še vedno nahaja sestra Frances Hrovat, članice prosim, da jo obiščete. Da bi se kaj kmalu vrnila k svoji družini, kjer jo nujno potrebujejo. Želim Ti vesele velikonočne praznike, ker vem, da prečitaš Zarjo, kakor si mi rekla. vNajlepše pozdrave vsem sosestram SŽZ in posebno naši nekdanji “kraljici” Agnes Mahovlich v South Chicago. Zadnjič, ko sem bila tam, ni bilo časa jo obiskati. Želim, da bi imele več članic, ki bi se tako vrlo zanimale za Z v ciz o kot ona, potem bi Zveza štela še enkrat toliko članic kot jih. Vesele velikonočne praznike želim vsem skupaj, F. Kasher. Št. 63, Denver, Colo.—Upam in želim, da bodo bodoče seje isto povoljno obiskane kot je bila prva letošnja seja, ker le če skupaj pridemo moremo ukreniti v korist Zveze in tudi v našo zabavo. Odbor za letos je sledeč: Mary Kovač, predsednica; Agnes Krašovec, podpredsednica; Kary Kvas, tajnica; Josephine Clous, zapisnikarica; Mary Star, blagajničarka; Mary Mikan, vratarica. V imenu članstva izrekam najlepšo zahvalo prejšnji predsednici in tajnici za vse, kar sta dobrega storili za podružnico. Naznanjam članicam in občinstvu, da bo v kratkem minilo pet let, odkar je bila ustanovljena naša podružnica. Priredile bomo plesno veselico v domu slovenskih društev dne 30. marca. Vstopnina bo 75 centov in s tem bo tudi jed in pijača prosta. Upam, da se vam ne bo zdelo preveč, ker je v dober namen, saj veste, da damo polovico dobička za cerkev. Ker sem precej oddaljena, zato vas vljudno prosim, da pridete na sejo plačat asesment. Vas pozdravljam, Mary Kvas, tajnica. Št. 79, Enumclaw, Wash.—Vreme na daljnem zapadu je zelo lepo, cvetlice že kažejo svoje glavice, ne bo dolgo, ko bo vse v cvetju. Delavske razmere so takšne kot povsod. Kar se tiče podružnice, gre pa bolj počasi, toda upam, da bo v tem letu več napredka. V Zarji berem, da se je odprla kam- panja za mladinski in odrasli oddelek. Vstopnina je prosta, torej ni vzroka, eakaj bi se vsaka ne potrudila in pridobila saj eno novo članico, pa bi se naše število podvojilo. Seje so precej dobro obiskane. Zadnja se 1e vršila pri sestri J. Rihter, ki je vdova in ker je bila ravno predpustna nedelja, je napravila celo ohcet v nadi, da io obišče snubec. Toda ostala je razočarana, ker ni bilo pečlarja, toda smo jo mme potolažile, da naj počaka, ker po veliki noči zna priti kakšen Marko naokrog. Le čuvaj ga Ne-žika, da ne zaide kam na zapad, ker tukaj imamo mnogo vdov. Bolni sta tudi dve članici, kateri obiščite ob priliki. Vesele velikonočne praznike in mnogo uspeha v letu 1940 želi Ivana Chacata, tajnica. F. S. Pozdrav Pepci Udovich v Bessemer, Pa. * * + Iskrena zahvala Na redni seji 4. februarja, vršeča se pri sestri Rihter, sem bila veselo presenečena, ko so mi članice izročile krasno darilo za spomin na mojo zaroko, oziroma srebrn krožnik z napisom št. 79 SŽZ. Ne morete si misliti, kako sem bila vesela tega krasnega spomina. Prisrčna hvala. Vaša radodarnost mi ostane vedno v spominu. Iskrena hvala vsaki posebej za trud, ki ste ga imele ob tako obloženi mizi. Vas srčno pozdravlja, Rozi Gore. * * * Dasiravno sem le družabna članica, pa zelo rada berem naše glasilo in bi rada tudi jaz malo poročala od št. 79. Naše seje so prav prijetne in vesele, ker je ena naših članic Ribničanka in poskrbi dovolj smeha za vse. Seje se vršijo po privatnih domovih, zdaj pri eni, 'pdaj pri drugi in vsaka skrbi, da postreže z vsakovrstnimi dobrotami, tako, da se nam kar dobro godi. Za zadnjo sejo se je posebno potrudila naša predsednica sestra Rihter in nas povabila! tudi na sejo v marcu, je rekla, ker je v postu, bo skuhala kislega zelja in jaz ga pa prav rada jem. Sestra Potočnik iz Cumberland nas vabi že delj časa. Le počakaj, saj bomo prišle samo, da vemo kam. Ona je namreč vdova in prav gostoljubna in prijazna. Na seji je bilo sklenjeno, da članica, ki bo odsotna od treh sej, plača 25 centov v ročno blagajno. V februarski Zarji sem brala v dopisu št. 90, da bodo imele ocvirkovo potico na njih veselici tako, kakor je jedla pri Bohaču v 2 ir eh. Jaz sem jo tudi tam jedla nekaterikrat. Drugič povej, kdo si, potem Ti pišem tudi jaz in povem kdo sem. Z najlepšim pozdravom, Johana Logar. Št. 88, Johnstonvn, Pa,—Cenjene sestre! Glavna seja in januarska sta bili pohvalno obiskani, v februarju je pa bilo bolj slabo. Prihodnja seja 3. marca ob treh popoldne bo zelo važna in navzočnost vseh članic je nujno potrebna. Za ukreniti imamo glede proslave naše druge obletnice, ki se vrši 4. maja v dvorani sv. Terezije. Ako hočemo imeti uspeh, moramo kar začeti prodajati vstopnice, kakor hitro jih dobimo. V dveh letih obstoja smo imele precej napredka v članstvu kot v premoženju, toda moramo paziti, da bo vedno boljše in zato je potrebno, da pridete vse na seje, da se bolj natančno pogovorimo, kaj in kako bi pomagale k zaželjenemu cilju. In še nekaj. Nekatere članice dolgujete po več mesecev, prosim vas, da poravnate dolg in plačujete redno, ker lažje se plača majhno svoto kot potem, ko se nabere. Kar se tiče enih članic, so hvalevredne, ker pazijo, da imajo sproti poravnano mesečnino. Bolni sta sestri Sadek in Sudanik. Želimo, da bi Bog dal zdravje vsem našim sestram! Vesele velikonočne praznike! Mary Lovše, tajnica. Št. 93, Brooklyn, N. Y.—V januarju je bila seja dobro obiskana. Ukrenile smo precej dobrega za dobrobit podružnice. Upam, da nas bo vsak mesec lepo število na seji. Veselica 20. januarja je prav dobro uspela. Zal naj bo tistim, ki ste Zamudile. Bilo je okusnih potic in drugih dobrot, ker naše ženičke znajo res dobro pripravit. Sestri Hutar in Bizjak znata speči dobre potice, sestra Križman je prinesla okusne krofe, sestri Piršič in Palčič sta pa prinesli nekaj takega, kar ni bilo sladkor, ne med in ne tržaške fige, pa je kar samo “zlajzlo” dol . . . torej sama dobrota. Maske so tudi prišle v našo zabavo. To se je prepevalo, vriskalo in rajalo, da bi kmalu pozabili, koliko je na uri. Drage sestre, hvala vam, ki ste delale in ker ste bile navzoče. Tukaj je kampanja za nove članice. Drage mi čebelice, sedaj pa glejte, da ne bomo spale. Tudi me se hočemo v tem oziru pokazat in postavit, torej pripeljite hčerke v mladinski in tudi za odrasli oddelek. Vstopnina je prosta za vse novopristople. Glejte, da bomo dale glavnemu odboru še več poguma, saj one nas vedno zvesto spodbujajo pri delu za napredek Zveze. Voščim veselo alelujo ter obilo pirhov in Zvezi uspešno kampanjo! Helen Corel, predsednica. ----------o---------- Slovo Adijo! le zdrava ostani, podaj mi še enkrat roko, na mene nikar ne pozabi, čeravno drug ženin tvoj bo. Ne bodem ljubezni te prosil, ne bodem te prosil roke a v prsih jaz bodem te nosil in s tabo ločitve gorje. Spominjaj se, da sva goreče ljubila se tudi midva spominjaj se najine sreče, če moreš brez tihih solza. Oh kolikrat poljubovala, si ti me, prisrčno dekle! Nikdar pa se nisva vprašala, ljubiti se smeva, al’ ne. Le kadar boš sama sedela, naj stopim ti jaz pred oči, le kadar boš sama slonela, spominjaj preteklih se dni! Obljubljena roka je bila, obljubljeno bilo srce, vendar pa se bova ljubila do zadnjega, zadnjega dne. T. K.: PODGANE NA DIJETI NA Cornell univerzi v Ithaca, N. Y., so deset let na podganah preizkušali, kakšen vpliv ima hrana na razvoj in dolgost življenja. Bele podgane so razdelili v tri skupine. Ena skupina je dobivala hrane kolikor jo je hotela. Druga skupina je dobivala manjše porcije in je zaostajala v rasti. Tretja skupina pa je bila nekaj časa hranjena tako, kakor prva skupina, pozneje pa so ji začeli dajati manjše količine živeža. Vsa hrana pa je imela potrebne vitamine, mineralije in proteine. Zmanjšali so samo število kalorij. Podgane pri polnih zalogah so živele primeroma 700 dni, kar znaša preneseno 70 let v človeškem življenju. Druga in tretja skupina, ki ni prejemala polne mere živeža, pa je dočakala 1400 dni ali po naše 140 let. Drugi poskus, ki je trajal štiri leta, je pokazal možnost podaljšanja življenja. Proučevali so bolezni v starosti in zopet je imela slabše hranjena skupina večjo odpornost napram napadom bolezni. Imela je manj izrastkov “tumors,” kakor pa skupina pri polnem koritu. Poskušali so tudi s telovadbo pri podganah srednjih let oziroma srednje starosti. Dobivale so zadostno hrano in vsled telovadbe se niso nič zredile. Podganam z organičnimi slabostmi pa je telovadba stanje poslabšala. Iz vseh dosedanjih poskusov so dognali, da si z debelostjo prikrajšamo življenje in poslabšamo zdravje. Kdor si lahko vse privošči in se ne zna premagovati, je, kar se tiče zdravja in dolgosti življenja, na slabšem, kakor pa človek, katerega razmere silijo, da je skromen v jedi in pijači. HOMOGENIZIRANO MLEKO yo je nov način, ki napravi mleko prebavljivo za vsak še tako delikaten želodec. Znano je, da se mleko nekaterim ljudem upira in za take bo homogenizirano mleko kot nalašč. Pri nas še ni prišlo na prodaj, v Kanadi pa je bilo upeljano že pred šestimi leti. --------O--------- Pavla M.: PRIZANESLJIVOST NE moremo vselej vsega umeti, a moramo vselej vse odpustiti. Največ ljudi je mnenja, da so velikodušni, če drug drugemu odpuste in nato v do-zdevno-pravični ošabnosti krenejo vsak svojo pot. Ni dovolj, da odpustimo. Odpuščati moramo iz ljubezni, ki je tako velika, da zakrije krivdo v duši človeka, kateremu odpuščamo. Le močni in dobri ljudje lahko odpuščajo, ne da bi poniževali. Resnično veliko odpuščanje zbudi življenjske kali, ki pri-čno rasti in zoreti. --------O--------- UTRINKI Srce nam je včasih mehko in milo, da vse bi objelo in vse odpustilo, a zopet napočijo hipi temni, ko vse nam žalost in jezo rodi. Vsakdo je že prišel v tak položaj, da mogel ni dalje, niti nazaj. ŽENA IN DOM Haudidu in halo!—Dober dan in pozdravljeni! Ni ga gmaha in ga ni.—Ko sem pred štirimi meseci rekla tej koloni z Bogom in gutbaj, sem mislila, da je tega konec. Pa mi ne dajo miru in od vseh krajev me dregajo. Najbolj me je premaknila Raspetova Francka, ki grozi, da bodo članice Zvezo pustile, če Neži-ke ne bo nazaj. Da se kaj takega ne zgodi, me danes zopet vidite. Seveda bi bilo prav umestno, če bi Kdaj kakšna par novih članic dobila in bi rekla, da so za Nežiko. Se reče, majčkano se mi vseeno dobro zdi, ko me tako obrajtate, saj tudi sama vem, da na tem kislem svetu malo zabave učinkuje kot najboljše arcnije. Da imam, po vašem mnenju, nekoliko talenta, vas tu in tam razveseliti, si v čast štejem. Saj je tako malo ljudi na tem puklastem svetu, ki bi se brigali za veselje drugih; kakšno zasoliti, o ja, za tisto smo vsi nagli. Torej, če vam ta kolona res tu in tam privabi smehljaj in vam trenotno da pozabiti vsakdajne križe in težave, je njena naloga dosežena in v veselje mi bo, če sem vam pripravila malo zabave. Ker je pa že sv. Pavel rekel, da ni dobro človeku samemu biti, zato tudi Nežika vabi Markota, naj se vrne in ji piše, če še kaj nanjo misli; čeprav je že predpust pri kraju. Kar čudno je, kako sta ta dva karakterja našla pot v naša srca. Na januarski seji podružnice v Jolietu, sta Nežika in Marko nastopila v veliko zabavo vseh navzočih. Dve talentirani članici podružnice št. 20, sta ta par imenitno predstavljali. Tudi na zadnji Konvenciji sta nastopila Nežika in Marko, proizvajana od članic iz Cleve. landa in občinstvo kar ni moglo pozabiti njunih štramarij. Tako imajo tudi nekatere druge podružnice svojo lastno Nežiko in Marka, ki sta pristna zvezi-na karakterja, zato naj še zanaprej kratkočasita naše članice in vse čita-telje Zarje. * * * Mož ženi, ki nosi umetno lasuljo; Le kako moreš nositi lase, ki jih je prej nosila druga oseba? Žena: In ti, kako moreš ti nositi čevlje, ki jih je prej nosilo drugo tele. * * * Sodnik—Torej že pred enim letom vam je sosed rekel, da ste gorila, pa ga šele sedaj tožite? Kmet—Veste, šele danes sem videl to grdobo; prej nisem vedel, kakšna zverina je to. Zbira Frances Sušel: ŽIVEŽ ZA DRUŽINO PETIH OSEB £)OBRODELNE organizacije, ki delijo živež in podporo revnim družinam, so izračunale, da se lahko dobro in pravilno prehrani družina obstoječa iz očeta, matere in treh otrok, ako potroši $8.45 tedensko. Od teh $8.45 so največ odšteli za mater. Prehrana matere, ki pričakuje novorojenčka mora biti zadostna v vseh snoveh, katero rabi mati sama in bitje, ki je še v razvoju. Pri nezadostni in nepravilni hrani se pokažejo posledice, posebno zobovje je poškodovano. V dokaz so nam številne preizkušnje, katere so zdravniki dognali. Nedavno smo čitali o znamenitih petorkah v Kanadi. Vseh pet ima skupaj sto popolnoma perfektnih zob. To so seveda prvi zobki, ki so prav tako važni in se jih ne sme zanemariti ne s hrano, ne s čiščenjem. Mati mora dobiti več zelenjave, sadja, mleka in jajc. Štediti s hrano v takem stanju je naravnost pogubno za novi rod. Za mater je določena ta množina hrane (za teden): sedem kvartov mleka, sedem jajc, štiri funte krompirja, štiri funte sveže zelenjave, paradižniki iz kan, ako so sveži predragi; sadeži iz zemlje, kot korenje, repa, kolerabe in drugo, pet unč suhega sočivja (fižol, grah, leča in druge), dva funta svežega sadja, tri funte kruha, ki naj bo vsaj deloma iz cele pšenične moke (whole wheat), dva in pol funta žitnih preparatov, funt in pol mesa in rib, pol funta masla, sedem unč sira, četrt funta druge maščobe, tri četrt funta sladkorja in mollasses. Izvedenka v prehrani mater smatra to izbiro hrane kot zadostno za mater in za nerojeno dete. Svari tudi pred napačno ekonomijo. Kar bi si mati pritrgala, bi s ;tem 'ogrožala svoj'e zdravje in zdrav razvoj svojega deteta. Predvsem bi trpelo zohovje. Gotovo ste že kedaj slišale pritožbo matere, da je imela lepe zobe, katere pa je hitro izgubila, ko se je začela družina nabirati. Z vsakim detetom je šlo nekaj lepih in trdnih zob. Ako bi bila mati pravilno podučena in bi si mogla privoščiti zadostne in pravilne hrane, bi bili tudi zobje ohranjeni. Zopet en dokaz, da ignoranca tepe ljudi. Znano nam je, da v teh časih marsikateri materi ni mogoče zbirati hrano. Dokazano je pa tudi, da se v tem pregrešijo tudi take matere, ki imajo dovolj sredstev, pa se ne brigajo kaj jim koristi ampak jedo kar jim je ljubše. Revne matere morajo seveda poiskati pomoči, premožnejše naj pa več mislijo na novi zarod, kateremu so dolžne dati zdravo telo. Zelo važno za vsako gospodinjo je tudi nakupovanje. Imeti mora bistro oko, da loči dobro in zdravo od slabega in preležanega blaga. O cenah naj se informira, da bo dobila stoprocentov za svoj dolar. Kakor nakup, tako ali Ce ima kdo kaj posebnega, ki bi spadalo v Nežikino kolono, naj pošlje naravnost na njo. Njen naslov je: Urna Nežika, General Delivery, Sheboygan. Wis. še bolj važno pa je kuhanje in priprava hrane. Kuhati zelenjavo v vodi, da vse plava, potem pa tisto vodo zliti v “sink,” se pravi metati dobre snovi in denar v pomine. Vselej rabi svoj razum in česar ne razumeš, posluži se najboljših prijateljjc, knjig, pa boš marsikaj novega izvedela iz njih. Prispevala ga. T. K. — o--------- DOMAČA KUHINJA Jabolčni narastek Pet velikih jabolk duši s žlico sladkorja, a brez vode, da mehkega in jih pretlači skozi sito. Primešaj trd sneg treh beljakov, nekoliko cimeta, limonove lupinice in žličko ruma ali vanilije, nakopiči v namazano skledico ali na krožnik in peci deset minut. Marmeladni narastek Mešaj tri žlice kakoršnekoli marmelade ali svežega pretlačenega sadja, dve žlici sladkorja in žlico ruma ali vanilije, da se dobro speni. Primešaj trd sneg petih beljakov in dve žlici moke. Peci pol ure. Pomaračna marmelada Olupi toliko pomaranč, da jih bo za odstrani še vse, kar je belega, da marmelada ne bo grenka, nato jih zreži na pol prsta debele rezine in pri tem odstrani vse peške. Daj jih v porcelanasto posodo. Olupi tudi tri kisla jabolka, jih zreži na kocke in daj k pomarančam. jabolčne olupke, ko-ščišča in samo rumeno lupinico od treh pomaranč kuhaj samo pokrite z vodo do mehkega. Potem jih pretlači in daj tudi to pomarančam. Zdaj stehtaj vse skupaj in deni kuhati prav toliko sladkorja, politega s polovico toliko vode. Ce tehta vse skupaj recimo štiri funte, potem kuhaj s štirimi funtom sladkorja in okrog en kvart vode, da se kapljica, ki jo ka-než v mrzlo vodo strdi. Dodaj sadni sok in dobro mešaj ter kuhaj 20 minut na močnem ognju. Potem dodaj sok ene limone in kuhaj še pet minut. Napolni zdaj marmelado v kozarce in zaveži ali polij s parafinom-šele prihodnji dan. Pomarančna marmelada se strdi šele v par dneh; zato ne obupaj, če je v začetku bolj mehka. Krompirjeva solata Kuhan krompir olupi in zreži na bolj debele koščke, zmešaj s soljo, poprom, ščepcem sladkorja, sesekljanim zelenim petršiljam, malo sesekljane zelene paprike in čebule ter okisaj z bolj milim kisom. Solata naj ne bo premokra in naj tako stoji dve uri. Medtem zmešaj pol pajnta kisle smetane s celim jajcem, kavno žličko moke in malo soli. Stepaj nekaj časa mrzlo, potem pa postavi na peč, da prevre; zmešaj takoj med okisan krompir in pusti stati, da se shladi. Po potrebi dodaj še kisa. -----------o---------- Anna Petrič: NEKAJ NAVODIL Mleko se ne prismodi, če dno posode namažemo z maslom. Narezane limone položimo z narezano stranjo na krožnik, kjer je nekoliko kisa. Če rabimo samo beljake od jajc in hočemo rumenjake ohraniti, jih dajmo v posodo a čisto vodo. Pred uporabo vodo odlijemo. o^^xxtxxxxxtxxzztxx x iimiiiiim ttttti MIKLOVA ZALA Povest iz turških časov (Nadaljevanje) cixxxxxxxxYxxxxxxxxxxxxxxxYxYxyx^yxYxYxxl “Vse se nama bode posrečilo, Zala,” ohrabruje svoje spremljevalko Davorin. “Stražniki niso pazljivi nocoj. Vsi so utrujeni in povrh še vinjeni. Naju ne bodo spoznali. Jaz sem itak kot stražnik oblečen, ti pa si v turški halji videti kakor turški častnik. V največji sili pa primeva tudi lahko za orožje!” “Jaz se ne bojim ničesar, Davorin! Zanašaj se na moj pogum! Vse hočem storiti in prestati, ako le rešim Mirka.” “To lahko storiš, ali uživala ne boš nikdar z njim zakonske sreče,” šepeče tiho za-se Almira v bližnjem grmovju in posluša dalje. “Kod pa prideva na Gradišče, Davorin?” vpraša potem radovedna Žalika. “Mi smo shranjevali ključ, ki odpira v Strelčevi hiši vhod na grad. Očetu ga je bil izročil Strelec sam, da ga čuvamo v svojem zatišju. Na ta ključ sem stavila vse svoje upanje. A nocoj ga nisem mogla najti nikjer, in tudi oče ne vedo, kje je. Zatorej ne vem, kako prideva na Gradišče.” “Ne skrbi za to!” odvrne spremljevalec. “Ko sem bil zvečer med turškimi stražniki, sem zvedel za ključe, ki zapirajo podzemeljsko pot. Natihoma sem si jih prisvojil, predno sem šel pod Rožčico. Brez njih bi pač ne mogla priti na grad, kajti vrata so močno zapahnjena.” Nato stopata tiho dalje in Žalika je med potom stiskala majhno podobico Matere božje na prsi ter prosila v duhu Boga pomoči. Srečno sta došla do Strelčevega doma, njima pa je sledila oprezno Almira, kolikor toliko oddaljena. V hiši ni bilo nikogar. Vse je bilo mrtvo in zapuščeno. Potem sta se spravila po stopnicah v klet, a tu je bil tisti zid razkopan, ki je prej zakrival železna vrata. “Bog ve, kako so našli Turki ta skrivna vrata!” opomni tiho Zala. Almira se pri teh besedah strese in srce ji jame močno plati. Davorin vzame ključ ter odklene počasi in tiho vrata. Ko pa stopi v podzemeljski hodnik, se spodtakne nad človeškim truplom in pade čezenj. V temu trenutku se vzbudi stražnik iz spanja in zakliče na pomoč, ali Davorin mu zasadi ostro sabljo globoko v prsi in turški stražnik izdihne svojo dušo. Zaliko je seveda obšla groza pri tem prizoru, toda kmalu se je opogumila ter korakala z Davorinom dalje po podzemeljskem hodniku na grad. A naenkrat se je zopet ustavila, rekoč: “Ali ni zaškripalo pri vratih? Zdi se mi, kakor da bi jih bil kdo zaklenil.” Davorin posluša, a vse je bilo tiho kakor v grobu. Almiri pa zaiskre v tem hipu oči od same radosti. “Zdaj je vse v mojih rokah,” si misli nesrečno dekle. “Mirko je moj. Zala je v kletki kakor ptiček.” Nato sledi zopet pazno za njima. Srečno prispo vsi trije do izhoda na Gradišču. Vrata se odpro. Zala in Davorin stopita v klet, iz kleti pa prideta brez vsake zapreke na prosto. Za njima prikoraka skrivši tudi Almira. Veselje in radost sije vsem trem iz oči, ker so tako srečno dospeli na Gradišče. Nato se približata Davorin in Zala nagloma turški straži, ki je čuvala ječo, kjer so bili Mirko in njegovi tovariši zaprti. Davorin je že mislil odpreti vrata, toda zdaj se ni mogla Almira več brzdati v svoji hudobiji in strasti. Zlobno dekle ni moglo trpeti, da bi Žalika objela, četudi v ječi, svojega ženina Mirka ter mu še enkrat srečna pogledala v drago obličje. “Tega ne!” si misli dekle in v tistem trenutku zakriči na ves glas. Hipoma nastane hrup in šum. Straža se vzdrami in v trenutku ugrabijo turški vojaki ponočne vsiljen-ce. Davorin se zgrudi ranjen na tla, Zali odpade sablja in vsi trije se potem mirno vdajo sovražnikom. V jutro na vse zgodaj so jih privedli v glavni stan. Davorin in Žalika sta pisano gledala svojo izdajalko, zakaj spoznala sta natanko njene namere. Ali to ni presedalo Almiri. Zmagovito je nosila glavo po koncu. Ne-prestrašeno je zrla stražnikom v oči. Kmalu je stopil tudi poveljnik turške čete v šator. A kako se je zavzel nad lepoto mlade Mirkove žene! Kar obstal je pred njeno veliko, častito postavo. Dolgo ji je gledal v oči in obraz, kakor da bi se ne mogel ločiti od njenega milega pogleda. Žalika zre nepremično na tla. Rdečica oblije njeno lice. Nedolžnost odseva z njenega obličja. Neka vzvišenost in blagi mir ji sije z visokega čela. Globok vtis je napravila ta izredna prikazen na poveljnikovo dušo. Prej ljut in divji, je postal sedaj krotek in miren. Blagi Zalin pogled ga je očaral; ona je ukrotila neusmiljenega Turka. “Resnico je govoril Tresoglav,” si je mislil poveljnik. “To je zlato darilo za mojega gospodarja. Nisem še videl take žene in tudi car sam nima med svojimi sužnicami lepše, kakor je ta-le pred menoj.” “Odkod sta prišla, žena?” jo nagovori poveljnik v bosenskem jeziku. Ali Zala molči, kakor da ne bi ime'.a jezika. Njeno srce je okamenelo. Zala je že videla v duhu vso svojo nesrečo, slutila je že v srcu strašno svojo usodo. Vedela je, da je postala sužnja turškega poveljnika ter izgubila na veke — svojega Mirka. Še v drugo jo povpraša poveljnik. Ali Zala molči, kakor da bi bila mrtva, brezčutna stvar. Na tretje vprašanje pa odgovori Almira namesto Žalike: “To je žena Mirkova, katero želiš, da jo daruješ svojemu gospodu. Mirko in njegovi tovariši so ti včeraj odrekli to ženo. Rajši umrjejo, kakor da ti izroče kras cele Rožne doline. Ali jaz sama sem ti jo spravila v tvojo oblast, zato da rešim Mirka, svojega ženina. “Ta-le ključ v moji roki priča dovolj, da bi brez mene ne bila prišla ta žena v tvoje roke. Ako bi ne bilo mene, prost bi bil Mirko, prosti bi bili njegovi tovariši in prosta tudi — Zala! “Ta-le mladenič, ki si ga ujel na potu v našo dolino, je vzel skrivši tvojim stražam ključe od podzemeljskega vhoda. Z njimi je otvoril Zali in sebi vhod in ondi je ubil tudi tvojega stražnika. V svoji zbeganosti pa je pustil ključ v vratih in jaz sem ga vzela s seboj, da ti izpričam svojo vdanost in uslugo. “A ravno ko sta mislila obadva stopiti v ječo k Mirku in njegovim tovarišem, sem zbudila stražo ... in zdaj smo vsi trije tu pred teboj. Usmili se me! Jaz sem Almira, hči Tresoglavova.” Togote se je tresel Davorin, ko je čul to strašno obtožbo. Poveljnik pa ji je odgovoril mirno in krotko: “Veliko hvalo sem ti dolžen, Almira. Izberi si svoje plačilo!” “Ako mi dovoljuje tvoja milost, te prosim, da mi rešiš Mirka in njegove tovariše smrti in temne sužnosti.” Nato odvedejo stražniki Davorina v zaduhlo ječo. Zaliko in Almiro pa pelje poveljnik sam v stranski oddelek svojega šatora. Kmalu potem so privedle straže Mirka in njegove tovariše iz temne ječe v glavni šator turškega poveljnika. Ujetniki so že mislili, da jim sedaj naznanijo smrt. Pričakovali so najstrašnejših muk. Strah in groza jih torej obide, ko stopi poveljnik, s sabljo rožljaje, v šator. A ko privzdignejo glave in se ozrejo nanj, zdrgečejo vsi na celem životu: Zraven njega je stala Almira, zavita v črno haljo. Kakor pogleduje gad zmagonosno in s pisanim očesom ptička, katerega je zavratno ugrabil v travi pevajočega, tako zmagovito in ponosno je zrla zdaj Almira na vklenjenega Mirka. In on se je zares zbal tega pogleda. Strašna slutnja mu je pretresla dušo. Nehote mu je prišla na misel tista usodepolna noč, ko se mu je bilo dekle zaklelo v strašno maščevanje. Mirko je spoznal, da se je sedaj uresničilo Almirino žuganje. Uvidel je, da je izdala njega in vse njegove tovariše nekdanja njegova — prijateljica! Ves žalosten in potrt je povesil tedaj glavo in oči ter se vdal nemili usodi. Nov up in nada pa prešine njegovo dušo, oživi nje- govo srce, ko jame poveljnik tako-le govoriti: “Včeraj sem vam bil zaradi predrznega govora zažugal s strašno smrtjo. Danes sem hotel izvršiti svojo grožnjo. Pokazati sem vam hotel, kako ravna s kristjani nečloveški poveljnik, kakor ste mene včeraj vi imenovali. “Toda moje srce se je danes omehčilo, moja želja izpolnila. Vi ste sužnosti in smrti — rešeni. “Otela vas je ta-le deklica, znana vam Almira.” Vsi jo kar začudeno pogledajo in vsak jo v duhu že zahvaljuje za njeno veliko dobroto. Tudi Mirko se zdaj, ves oživljen in radosten, ozre na nekdanjo svojo prijateljico. Milo in hvaležno jo pogleda, rekoč: “Presrčna ti hvala, draga Almira!” V tem trenutku pa se zasliši iz stranskega šatora obupen krik: “Mirko, Mirko, to ni res, ni res!” Mladeniču se zdi ta glas znan. V srce ga zbode, kakor da bi mu kdo z ostrim nožem vse žile prerezal. Ljut, kakor ranjen lev, hoče skočiti tja, odkoder je prišel ta klic, ali straža ga hipoma zgrabi ter odvede s tovariši vred iz šatora. Zala pa se zgrudi omedlela in obleži kakor mrtva na tleh. Bila je izdana in uničena. PETNAJSTO POGLAVJE Še tistega dne popoldne je došlo iz glavnega turškega tabora pri Beljaku povelje, naj se naša četa v gornji Rožni dolini hitro pomakne naprej. Združiti se ima z glavno vojsko v Podjunski dolini. Zatorej se je v turškem šatorišču jelo takoj vse pripravljati na odhod. Prej pa se je še hotel poveljnik polastiti kristjanskega tabora pri cerkvi sv. Jakoba v Podgradu. Zdaj ko je bilo Gradišče v njegovih rokah, je imel Turek več vojakov na razpolaganje. Z vso močjo se je odločil tedaj napasti dobro utrjeno cerkev. Toda vsak poizkus je bil zaman. Tudi tu so se naši vrli Rožanje tako krepko in hrabro branili, kakor na Gradišču. Vendar pa jim jame upadati pogum, ko so izvedeli, da je prišlo močno zavarovano Gradišče sovražnikom v roke in vsa njegova posadka pod meč ali v sužnost. Zatorej je bilo našim kmetom kaj po godu, ko jim turški poveljnik ponudi mir. Vsakemu kristjanu je obljubil prostost in življenje. Le svoje imetje, ves živež, hrano in' druge dragocenosti naj prepuste mogočnemu zmagovalcu. Pogoji so se sprejeli, pogodba sklenila. Ali kakor je Turek teptal božje zapovedi in moril ljudi, kakor divjo zverino, tako je prelomil tudi to pogodbo. Mirno dospevši v tabor, ni namreč prizanesel sovražnik kristjanom, temveč je dal vse pomoriti, kar mu je prišlo v pest. Kdor pa ni izdihnil duše pod njegovim bridkim mečem, je prišel v sužnost. Naposled so poplenili vse imetje, oropali cerkev zlatnine in srebrnine, razdrli zidovje, vas pa požgali do tal. Dan pozneje so Turki zapuščali Gradišče in Podgrad. V spomin so uničili vse, kar so našli, pa niso mogli odvesti in odnesti s seboj. Upepelili so vse vasi na daleč okrog in nebo je krvavo žarelo noč in dan. Tudi Svetne so požgali. Ali na občno začudenje sta ostali dve hiši po ognju nedotaknjeni, in sicer poslopji, kjer sta bivali Almira in Mirko, to je hiša Serajnikova in Tresoglavova. Z bogatim plenom obloženi so se pomikali Turki dalje po Rožni dolini. S seboj so peljali z Gradišča in iz Podgrada nad tri sto ujetih kristjanov, žen in otrok, moških in deklet. Kdor pa je bil preslab, da ni mogel z njimi, tega so umorili brez usmiljenja, tako sivolase starčke, kakor majhne, nedolžne otročiče. Na potu so puščali povsod očita znamenja svoje krvoločnosti in krutosti. Žito na polju so poteptali, vasi in hiše požigali, ljudi pa odvajali v sužnost. V Podgorju so hoteli cerkev Matere božje upepeliti. Ali glej čudo! Cerkev ni hotela goreti. Tedaj pa so Turki, razljučeni in razjarjeni, razsekavali svete podobe in svetnike na oltarjih. In še nedavno so kazali tam ljudje na svetih podobah vsekana znamenja turške nečlovečnosti. To je bila najhujša turška vojska, katero so doživeli nesrečni Slovenci na Koroškem. V kamen vsekane in na papir popisane so strašne dogodbe tistih časov; pa tudi med preprostim ljudstvom slovenskim še živijo dandanes žalostni spomini, ki nas živo spominjajo na nesrečno leto 1478. Ali Bog, ki je vsem pravičen sodnik, je poplačal tudi Turkom njih krvoločnost. Sredi meseca velikega srpana imenovanega leta je dospela glavna turška vojska od Beljaka po celovški dolini do reke Drave. Pri vasi Mohljiče se ji je pridružila še četa, ki je plenila po Rožni dolini. Ne manj, nego nad deset tisoč kristjanskih ujetnikov je bilo sedaj v turški vojski. Kakor neumno živino so gonili s seboj nesrečne kristjane. Med njimi sta bila tudi Zala in Davorin. Tu je bil jok in stok, vpitje in krik! Vsled hudega dežja je bila takrat Drava visoko na-rastla. Težko je bilo priti preko globoke reke. V naglici so si stesali Turki iz desek in brun mnogo ladij in brodov. Na nje so naložili svoj plen, v nje pognali ujete kristjane in vanje stopili tudi sami. A teža je bila prevelika. Deroča voda je preplavila nekaj ladij in brodov. Velika množica Turkov je utonila, a še več kristjanov je našlo hladni grob v penečih valovih domače reke. Le majhno število ujetnikov se je rešilo iz mogočne vode. Med njimi je bil tudi Davorin. Ali nesrečne Žalike ni otela smrt v hladnih valovih turške sužnosti. Bila je v spremstvu glavnega poveljnika, in ta je čuval mlado ženo, kakor zenico lastnega očesa. Junaški mladenič Davorin se je dolgo boril z ljutimi valovi peneče reke Drave. Naposled ga je vrgla voda živega na suho. Ves pobit in potrt, uničen in omamljen, se je napotil naš junak polagoma po Rožni dolini proti domu. Noge so ga komaj nosile. Tako je bila oslabljena njegova telesna moč. Zakaj vklenjen v železne verige, je moral stradati v turški ječi. Še nekaj dni in Davorin bi bil lakote umrl. Tudi duh njegov je bil otemnel in meglen. Vsak dan so ga strašili kruti turški vojaki, ko je bil ujet, z mučno smrtjo. Trpinčili so ga, kakor so ga mogli in znali. V teh mukah in bolestih pa je bil, čemur se ni čuditi, nesrečni mladenič izgubil svoj spomin. Le nekako temno se je še pozneje spominjal, da je hotel z Zaliko vred rešiti Mirka in njegove tovariše, a da je bila vse to preprečila — Almira. Toda na kakšen način in kje, tega pa siromak sedaj ni vedel več. Ali kadarkoli je zagledal Almiro, se je vselej stresel na vsem životu. Strah in groza ga je obhajala pred njo. Nje se je izogibal kakor hudodelke, ki ima strašno pregreho na duši. Na potu domov je prišla Davorinu majhna četa oboroženih kmetov naproti. Bil je Mirko s svojimi tovariši in sosednjimi kmeti z Gorenjskega. Tisti dan namreč, ko so zapustili Turki Gradišče, so oprostili tudi Mirka in njegove tovariše. Ves obupan je hitel mladi mož potem v tabor pod Rožčico, meneč, da še najde ondi svojo drago ženo in nevesto Zaliko. Ali žali-bože, tu je moral prehitro spoznati, da je bil to res Zalin glas, katerega je slišal ono strašno jutro v turškem taboru. Sosedje so sedaj povzdigovali in slavili pogujnno deklico Almiro, češ, ona sama je rešila Mirka in najodličnejše može v vsej okolici. Ona je tvegala zanje svoje življenje. Vse se je čudilo, ko je Almira pripovedovala, kako je šla tisto usodepolno noč naravnost k turškemu poveljniku v šator; kako ga je ondi kleče prosila, naj reši Mirka in njegove tovariše temne sužnosti. A ravno tedaj, ko je bila pri njem, je privedla ponočna straža Zaliko v šator. Ujeli so jo nekje v podzemeljskem hodniku, kamor jo je zvabil nesrečni in predrzni mladenič Davorin. Poveljnik je nato njeno iskreno prošnjo uslišal, Zalo pa kot nočno pohajalko odvedel v sužnost. Tako je govorila izdajalka Almira svojim lahkovernim sosedom. Ljudje so res verjeli lažnivim besedam in občudovali njen pogum. Le oče Serajnik je majal z glavo, toda rekel ni ničesar. Mirko pa malo da ni zblaznel, ko je izvedel, da je ujeta njegova Žalika. Hipoma je sklenil, da jo mora rešiti. Zatorej se je napotil preko Rožčice na Gorenjsko. Ondi je prosil pri kmetih pomoči, in res, marsikdo mu je sledil na Koroško. Nagloma je bil nabral Mirko tudi v Rožni dolini nekaj mož in mladeničev. Nato so šli vsi, oboroženi s sekirami, vilami, kosami, železnimi verigami in hlodi, za turško četo v spodnjo Rožno dolino. Upali so, dji jo še dojdejo ter ji odvzamejo plen in ujetnike. Ali namesto turške čete so dohiteli le Davorina, ki pa je bil že na potu proti domu. In ta jim je povedal, da se je turška četa združila že z ostalo vojsko ter odšla skozi Podjunsko dolino črez Štajersko in Kranjsko domov v globoko Turčijo. --------- (Dalje prihodnjič) No. 3 — Vol. XII. The Datvn March, 1940 OFFICIAL ORGAN OF THE SLOVENIAN WOMEN’S UNION OF AMERICA________________________ YOUTH AND RECREATION BOARD DISTRICT I—Mrs. Albina Novak, 1135 E. 71st St., Cleveland, Ohio, president of Board DISTRICT 2—Miss Molly Sumic, 222—57th St., Pittsburgh, Pennsylvania DISTRICT 3—Mrs. Lillian Kozek, 2244 S. Lincoln St., Chicago, Illinois DISTRICT 4—Mrs. Frances Marinshek, 438 Sheridan St., Ely, Minnesota DISTRICT 5—Mrs. Dorothy Meister, 332 Michigan Ave., Pueblo, Colorado DIRECTOR OF JUNIOR DEPARTMENT—Miss Albina Jancar 1686 E. 32d St., Lorain, Ohio. my cfrip Through Europe By Evelyn L. Fabian VENICE JpERHAPS before I go on explaining the various sights I had seen in Venice, I should tell you something about the trains in Europe. All the trains are more or less corridor trains and you can walk through them from one end to the other, under cover, just like ours here in America. Only, instead of having cars with an aisle down the middle, like most of ours, all theirs have a corridor along one side and compartments opening off it. The compartments have glass windows, with curtains on, and a sliding glass-top door with a curtain. If you want to, you can shut the door and pull down all the curtains, so nobody that’s passing or standing in the corridor can look in at you. There are many, many windows all along the corridor (it is almost all windows!), and people stand up in it most of the time, and smoke and talk to each other, and look out these windows. Then they go back into their own compartment and sit down again. How often we closed the doors and broke out in melody with all the Slovenian and American songs we could think of. Oft times crowds would gather around the compartment and listen intentively without saying a word. Each compartment has two long seats in it, all neatly upholstered and with arm-rests that have partitions between the seats, but you can lift them back and lie down if there are not people in every seat. Six or eight people are in each compartment—six in first class, and eight in second class. Over their heads they keep their hand-baggage on racks. Between the two big outside windows in each compartment there is usually a little drop-table, used to play cards on or on which can be served refreshments. Most of the stations we stopped at were quite elegant. The trains did not seem to go through horrid, slummy parts, that make you think the city must be awful—the way you so often do in America. Also, in nearly all the cities, when you step out of the station you are in a beautiful big piazza, or square, that seems to give you a grand welcome. Then I must not fail to tell you about the dining cars, called restaurant wagons, which are on nearly every train that goes a long way, and usually get very good meals. There is always somebody in the dining-car (the conductor, usually) who speaks a little English—but enough! When you start on a journey that has a meal-time in it, the dining-car conductor usually comes through the train soon after it gets started, and asks everybody what time they wish to eat. There may be three dinners, 4:30, 5:30 or 6:30—first, second and third service; they are all alike. You say which one you want, and he gives you a seat-ticket so you know you’ll have a place. Maybe all the places are given out for the hour you want when he gets to you,—then you have to do the best you can with what he has left. Just before each service he goes throughout the train ringing a loud dinner-bell and calling out which service it is time for. Then when everybody is seated that service commences. Everybody gets the same thing at the same time. Then you may wonder what we ate while touring Italy. Well—the regular breakfast that everybody has is just coffee or tea or chocolate or milk, and rolls with butter and strained honey. But you can have other things, such as toast and jam, or bacon and eggs — no cereal as in Paris or England. The fruit of course is too wonderful for words. The great big dark red cherries we ate—and the strawberries, peaches, plums and pears—My! but it was good. For luncheon we usually began with relishes—like sardines and anchovies, olives and radishes and slices of Italian sausage, and things like that. Next, ravioli or ris-soto or some other that belongs to the macaronni family. And after that a meat course with potatoes and vegetables, and salad (always a plain lettuce salad with French dressing; they don’t have fancy ones like we do) and mostly fruit and ice-cream for dessert. For dinner we had soup and fish (which reminded me of the dinners we had on the boat), and a roast of some kind, with potatoes and vegetables, salad; and a fancy icecream dish or other sweet, and fruit again. We didn’t eat often in restaurants, in Italy—but mostly at the hotels we stayed in. They were table d’hote dinners (that is, you don’t choose), but we liked the food and it certainly did agree with us. Probably I better get right on to Venice—we arrived at 6:30 P. M. on Sunday, August 7, 1938. Have you ever dreamed of what Venice is like? Well, when we came to our destination it seemed as though it didn’t live up to my expectations or what I had read about. It was like all the other stations. I was not angry but merely heartbroken. Then one of the porters said, “This door to the gondolas.” Of course, we had to go through the familiar routine of custom inspection. Then before us was this door through which we passed, and below at our very feet was a great flight of marble steps down to the water’s edge. Crowding these steps were a throng of gondoliers, porters, fruit-sellers, water-carriers, and peddlers. At the edge and away as far as one could see, a flock of gondolas like black swans curved in and out. My head was in a whirl, — so intense was the surprise, so foreign to my traditions that I threw myself on the yielding cushions of a waiting gondola. Just a little turn of the gondolier’s wrist, and away we darted into the canal. Then we came to a narrow canal where the palaces and warehouses shut out the sky. On we went under low bridges of marble; around sharp corners, their red and yellow bricks worn into ridges by thousands of rounding boats; and past open plazas crowded with the teaming life of the city. Then we glided into a sea of opal, amethyst and sapphire—so it seemed to me. There isn’t a horse or donkey or anything on wheels in all Venice. Just boats, boats, and more boats. They have big old scows that carry brick and mortar like our freight trucks do. Then they have the gondolas, you know, which are very long, painted black, and curve upwards at both ends. On the front end is a steel ornament with teeth that looks a little like a one-sided comb. It is heavy and balances the weight of the gondolier, who stands on the back end. How in the world the gondoliers get those great long gondolas around all the sharp corners, and through those narrow canals is more than I can understand. But they do! And instead of honking horns, they have the most curious cries that they give to notify other gondoliers that they’re going to turn a corner. The gondola stopped near a small flight of stone steps protected by huge poles striped with blue and red. A porter steadied the gondola to one of the poles as we entered Hotel Metropole. Alice Železnik and I had a corner room Miss Fabian feeding pigeons Top picture: Gondola. Lower on St. Mark’s Square. picture: Bridge of Signs. on the second floor overlooking the great big lagoon from one window and a canal from the other. We had twin beds with white net canopies over each to protect us from mosquitos. This was quite strange, for we had never seen this before. Nevertheless we thought it quite elegant. We had our dinner quite late. Hearing so much of Lido (the Atlantic City of Venice) we decided to take a steamer across. The Lido is one of the smartest seaside resorts in Italy. It separates the lagoon from the wide sea. Although it is an island it seems like a large garden and can offer all kinds of pleasure. The Lido is full of hotels, seaside cottages, shops, and places of amusement. We just wandered about leisurely enjoying it all. We didn’t fail to visit the souvenir shops and found them very expensive. We returned to the steamer and were soon on our way back to the hotel. The boat ride was too wonderful for words. A night of silver moons, — one hung against the velvet blue of the infinite sky, the other at rest in the still sea below. From afar we saw gay lanterns lighting the big barges, filled with singers, and surrounded by shadowy gondolas. Presently we saw the long landing pier and the attractive Piazzetta and glancing upward we looked with admiration on the splendid bell tower, 350 feet in height, with its pointed summit piercing the light clouds and its aerial balcony hung like a gilded cage against the sky. Getting back to the Hotel I sat at the window for quite some time before I decided 1 better get some sleep. The view of the lagoon upon that moonlit night presented a scene too beautiful for words. It was the Venice of my dreams. All the defects which day reveals are, by moonlight, totally concealed or softened into indistinctness, like features hidden by a silvery veil. Occasionally a boat full Venice—General View Venice—St. Mark’s Church Then we paused for a moment to look up at the Clock Tower with its big dial plate that is visible from a long distance off. It is remarkable for its two black giants on a platform, which strike the hours with their hammers. One pretty feature here is its pigeons. Their homes are in the marble arches of the adjoining buildings, — the Ducal Palace and St. Mark’s. As the huge clock strikes on the hour they all suddenly appear fluttering about in great numbers. I bought a bag of corn and before I knew it, the pigeons came fluttering down by two’s and three’s and begging with their best coos for something to eat. In a very short time I was surrounded by them — which can be readily seen in the picture. The pigeons alighted upon my shoulders and courageously picked up corn from my outstretched hands. This is the most photographed spot in Venice—the Piazza of San Marco, with its doves. On the edge of the Piazzetta are two stately columns. Each upholds the emblem of a patron saint; one, a statue of St. Theodore, the other, the famous winged lion of St. Mark. Close by these columns is the Ducal Palace, which for more than a thousand years was the residence of the Doges. Around it on two sides are long arcades of marble columns—above them is the crowning glory of the building. By day this palace is superbly beautiful; but, in the evening, when illimunated by the moon or flooded with electric light, it is a very imposing structure. The colonnades around the Ducal Palace give shelter from the sun or rain and hundreds stroll here through the day. But in the evenings when St. Mark’s square is thronged with prom-enaders, and music floats upon the air, the arcade is to the Piazza what a conservatory is to a ballroom. The Ducal Palace was begun in 814, but was rebuilt five times before it was completed in its present form. All the wealth and beauty that was accumulated by Venice was concentrated in the Doge’s Palace. Just behind the residence of the Doge’s, suspended over the Canal which connects the city prison, is the Bridge of Sighs. It is one of the most familiar sights in Venice. (To be continued.) of musicians would appear and, to the passionate throbbing of the guitar, a score of voices chanted the songs of Italy. No pen can give this beauty. It must be seen and felt. It matters little how dull your soul may be, or how dead your enthusiasm, for here—Nature will touch you with a wand that will stir every blunted sensibility into life. About 9:30 the following morning we walked to the Piazza of San Marco, seeing things and shopping. It really was fun shopping in Venice. The great Piazza in front of Saint Mark’s Cathedral, is an immense rectangle with arcades around three sides of it, and ever so many shops, besides cafes, the King’s palace, and other things. The shops sell beads — just millions of beads which are made over in Murano; bead necklaces, bead flowers, beaded bags and beaded lampshades. Then there are many linen shops selling beautiful table linens and fine laces. We just walked from one shop to another until we were loaded with souvenirs. We saw some very smart dresses—I must say that things are very chic there, too. Jewels and art fabrics, antique and modern, of every variety, are there displayed to suit every taste. We sauntered slowly up and down the piazza, first one side and then another. EVERY MEMBER IS AN IMPORTANT WORKER! YES! It’s the truth! Every member is an important worker in our membership drive, important in every sense of the word! Let us take for example a Branch with 75 members. If only two or three of the 75 members work in the campaign, the most that can be expected from each is about ten members, that would give us a total of 30. Now let us take it for granted that the 75 members will each bring in only one new member and each member certainly has one relative or friend who is still waiting to be asked to join and look, what do we have: 75 more new members and by the close of the campaign we’ll have 150 members in that very Branch. Of course, this isn’t hard to understand but it is almost never accomplished. I wonder if there’ll be an exception to the case in this campaign. Any Branch that will double its present membership in this campaign, that Branch will receive an extra award from the manager of the campaign besides the award offered by the Headquarters. What do you say, members, will such a tribute to success ever be reached? Everything is possible but will it happen among our Branches? We’ll see! Here is the list of awards offered to the workers in this campaign: For every 50 new adult members—$25.00 For every 25 new adult members— 12.50 For every 10 new adult members— 4.00 For every 5 new adult members— 2.00 For 3 new members: the beautiful SZZ emblem brooch. These awards will be paid three months after the close of the campaign and will be presented by the Supreme officer of the district or the president of the Branch. Admission is free for junior and adult applicants. We accept girls between the ages of 4 to 14 years, who are of sound health, Catholic religion and of Slav origin or offsprings of Slav parents. The dues are only ten cents per month for which we shall pay a funeral benefit to the extent of one hundred dollars. In the adult department, we accept females from 14 to 55 years of age, who are of sound health, Catholics and of Slav origin or married to a Slav. For adult members dues are 25 cents per month. Two junior members count for one adult member in the counting for awards. The awards are based on adult members. With all the wonderful awards and other provisions, there really is no obvious reason why this campaign can’t surpass the records of our past campaigns. Do you? Well, let’s get down to brass tacks and work harder than ever before. What say you, good members? I hope the very best for everyone of you. Nothing shall prevent us from meeting with success providing you and you and you will help attain it. Enthusiastically yours, ALBINA NOVAK, Campaign Manager. -----------o------------ REPORT OF SUPREME SECRETARY QFFICERS and members are kindly requested to co-operate in securing new members during our drive which began February first and will continue to June 30, 1940. Cash prizes are offered to the best workers. Ledgers or entry books are still available at the headquarters. They sell for $2.50 each or $4.50 for the set of two. These books are practical for the secretary and treasurer. They will help you keep a prompt record of all business transactions. Secretaries may place the order with the next monthly report. Every secretary has received the necessary number of booklets on “By-laws and Constitution,” of our organization which were adopted and approved by the last convention. Every member should have one of these booklets and read it over very carefully and also abide by them. With best wishes for a most successful campaign and a Happy Easter to all! JOSEPHINE ERJAVEC. ACTIVITIES OF OUR BRANCHES No. 1, Sheboygan, Wis.—The midwest bowling tournament was the topic of discussion at our last meeting. Five teams have so far signified intentions of making the trip to Chicago, April 27 and 28. About the middle of April a pillowcase card party will be given, proceeds to be used to defray expenses for the trip tc Chicago. All of the bowlers are working enthusiastically for the success of the party. We decided to hold a card party or other social function for the benefit of the new Sisters’ home being built in Lemont, 111. Miss Mollie Virant is our new member. Welcome! The writer wishes to make a correction in her January write-up in Zarja, which said that the recent dance given by the Widows’ club was held to defray expenses to the bowling tournament in Chicago. The purpose of the dance was to start a fund for the Widows’ club to aid its members in times of sickness or adversity. Best wishes for a happy Easter to all! PAULINE RUPAR. No. 4, Oregon City, Ore.—I wish to thank the members of No. 4 for the beautiful bedspread that was given to me at the bridal shower. I was very sorry not to be present at the shower but I understand my fiance George Nelson opened the packages and when I came to his place to see the gifts, he had them wrapped to original style so I had the pleasure of opening them over again. Many thanks to Mrs. Mary Polajnar for arranging the shower. It’s really loo bad that I had to miss out on the party but I understand everyone had a lot of fun. To everyone who has expressed their love in the form of presents and to all who helped to make the party such a lovely event, I want to thank them from the bottom of my heart. It was thoughtful kindness so beautifully shown. CECELIA GERKMAN. No. 6, Barberton, O.—Dear girls! The latest news is first, of course another one of our girls is altar bound! Jennie Usnik has just revealed her engagement to Eddie Obreza. We extend our very best wishes! There must be something in a name, after all, as this makes the third “Jennie” we are to lose from the single ranks. On Feb. 20th the Parent-Teachers’ Association of Highland Junior High sponsored a Slovenian night. The senior members presented the scene “Our first flag”, the cadets demonstrated the floorwork and we sang patriotic songs. It was very entertaining and hororable for the Slovenians of Barberton to present a fine program to the general public. The SŽZ movies of Europe shown at the Domovina hall on January 14, !940 were well appreciated. Mrs. Novak acted as narrator v^nieh made it very interesting for the young and old alike. The hall was actually “jammed”. After the movies the cadets presented their drill. (Congratulations, cadets, the floorwork exhibited was very well exemplified. Ed.) Our pianist Dorothy Shega, says she can’t get into her uniform; Jeanne Battay (Smokey) says her skirt is tight! Can you imagine! And the way we wear our clothes nowadays! This proves our mascot is growing. Cadets, please attend the meetings and uiill practices. — Remember your peanut sister! Oiticers of the Frances Susel cailels visited us on January 14. We are most happy to welcome visitors at our affairs. Please come again! Happy Easter! ANNA WADNJAK, Reporter. # >1« Hi Happy Birthday, Captain Wadnjak Miss Anna Wadnjak celebrates her birthday March 17. Best wishes to you! * * # Our faithful contributor and loyal member of No. 6, Barberton, Ohio, the former Miss Jennie Klančar, is the beautiful bride we here present. She is now Mrs. Gerbeck and resides at 76—22 St., Barberton, Ohio. Her dress was of Velva rae, the new satin material with embroidered velvet flowers. The bouquet was true white roses and lilies of the valley. The Barberton Cadets paid their sister member the highest tribute by acting as honor guards to the wedding cere- Mrs. Jennie Gerbeck( Nee Klančar) mony. Mascot Jennie Battay took a bouquet of chrysanthemums to the altar of the Blessed Mother as a prayer for future happiness of the bride. Captain Anna Wadnjak sang “Ave Maria”. The bride was attended by her sister and Frank Okolish son of the president of No. 6. The young couple went on a motor trip for their moneymoon. Best wishes for your future happiness! No. 9, Detroit.—A cheery hello, girls! Here’s hoping you are enjoying the best of health. Since January, the cadets have been seeing much of each other, due io the fact, that our meetings have been numerous. On January 14th a meeting was held at the home of Molly Woz-niak. Most of the girls were present. The main topic of the meeting was a coming dance. Names for the dance were suggested with no definite de-cission. On January 21st the cadets attended the branch meeting and took part in the election of permanent officers. The meeting was well attended. Two more cadets were initiated. After the meeting refreshments were served. Another meeting was held at the home of Mrs. A. Intihar, on February 4th. Our president informed us that we were going to stage a Slovenian play the name of which is “Begunka”. Following the play will be a dance, the music to be furnished by Frankie Yankovich and his boys from Cleveland. The girls were all in favor of the play and dance. The date was set for April 21st. This big affair is going to mean a lot of hard work but our cadets are ready, willing and able. Our director Mr. Cesnik is tops at directing, so wnat more do we need for success? ROSAMUND D. INTIHAR, Rec. secretary. No. 10, Cleveland (Collinwood), O.— The Frances Susel cadets extend their heartiest birthday greetings to Frances Trepal, Joy and Faye Bittence. May you have many more happy returns of the day. The cadets will be active in weddings this summer. Our twin cadets Joy and Faye Bittenc have chosen May 25th as their big day to say “I do” at a double wedding ceremony. Dolly Koren is keeping the wedding date a S''cret but the diamond ring she received for Christmas sure is prettv “When is it, Dolly?” (Sorry, we are not allowed to list winners on drawings.—Ed.) Thanks to everyone who geneiously contributed to the good cause. On May 5th the Branch is presenting a Mother’s Day program. Please plan to attend. The program will consist of a beautiful play in Slovenian, directed by Rev. Mathias Jager, the presentation of our junior circle, the cadets will also do their part and there’ll be other attractive features. Dancing will follow to the music of Fiank Yankovich and his boys. So we’ll be looking for you' January 14th some of us had the good fortune in getting two of our good Cleveland fellows Frank S. and Jimmy R. to take us to Barberton to attend their program. The Barberton cadets were surprised to see us and they showered us with genial hospitality. Thanks fellows for taking us there. The girls wish to thank “Tony O.” for the lovely cards and we hope you keep your promise. Maybe we’ll be seeing you all soon. I hope, I hope! Our cadets wish to congratulate Mrs. Novak as sports director and wish you good luck for we know you’ll be a success. (Thank you, Rose, and the girls, for your sincerity. A. N.) Any young girl 16 to 25, who is willing to participate in all team functions and who honestly wants tc be-lorg to the team, is welcome to join the Frances Susel Cadets. All that is required from you is that you bccome a member of Branch No. 10 SWUA. Girls, here is a good time to join the organization because you may become a member of the Union and the team a: the same time. Remember what Mrs. Novak said about getting at least one new member during this campaign! We must do our part; Come giris, let the cadets be on top! Show the members, the younger generation is interested in the welfare of the most noble Union in America the SWUA. Happy Easter greetings to everyone! ROSE MARY ROSSA, Reporter. SNOWSTORM The air is white and winds are crying. I think of swans in Salway flying. Winds are wings; snow is a rover; Swans of Galway are flying over. Winds are birds; snow is a feather; Wild white swans are wind and weather. Wings drift downward; snow is falling; Swans are wild winds crying, calling. Winds are white with snow but always Mine are white with swans from Galway. by Sister Madeleva No. 15, Cleveland (Newburgh), O.— Members of our bowling league wish to thank everyone who rendered assistance in one way or another for the success of our dance. The teams are still going strong and some of the girls are holding high records as for instance Ann Peskar who has a 213 game to her credit. Julia Turk missed her 200 mark by only 8 pins. Better luck next time, Julia! Keep in mind the good motto: Try and try again until you reach the goal! AL. ARKO. No. 17, West Allis, Wis.—A great number of members present at the last meeting helped to accomplish a good deal for the benefit of our Branch. We decided to have a visiting of sick members committee. Please don’t shirk from your duty when you get a reminder to visit some sick member. We also decidcd to hold a May dance on May 4th if the hall is available. Please come to the next meeting and help with arrangements for a big time. Our retired president Mrs. Schlos-sar was pleasantly surprised for her birthday at the last meeting. She was presented with a beautiful corspge and an enormous birthday cake. Corgratu-lations, Mrs. Schlossar, and man/ more happy birthdays !o come! How about our mothers enrolling their darling daughters in the junior department? We would have wonderful progress in this campaign if the mothers and the members would show a little effort and co-operation. The stork left a baby girl at the home of Frances Florjance. Congratulations! On the sick list are: Mary Miller, Mary Zore, Kata Borko, M. Erman and Mary Cerar. May they soon recover. We sincerely thank all the members for their assistance and generous donations towards the success of our February 3rd affair and also those who attended. We will receive Holy Communion in a body on Maroh o. Happy Easter! FRANCES HAGEN, Secretary. No. 20, Joliet, 111.—At the annual meeting of the cadets, held February 8th, yours sincerely was re-elected reporter, strongly against her wishes. This year again I will endeavor to submit an “official account” of all drill team activities. Other officers elected to their posts are: Misses Marie Terlep, president; Isabelle Musich, vice-president; Agnes Rosetich, secretary, and Isabelle Gregorich, treasurer. Mrs. Mayme Laurich and her daughter, Leona, retained positions as captain and lieutenant, respectively. With the leadership of the new officers and with the co-operation of every cadet, our drill team is certain to succeed. At the meeting, it was decided, that we engage a drillmaster. Therefore, eveiy cadet is urged to attend every practice in the future, in order that we may become one of the foremost teams of the S. W. U. A. Work and illness will be the only two accepted excuses for not attending a practice. Business meetings will be held every third Thursday of the month. Our quota of 24 girls has been reached upon the initiation of four new girls: Misses Jean Gombach, Marion Korevec, Dolores Pirc, and Betty Verscaj. A hearty welcome! On January 19th, the cadets were greatly pleased to have the Supreme Officers among us, and particularly Mrs. Albina Novak, who had witnessed our floor work for the first time. A token of love and friendship has been bestowed Mrs. Novak in behalf of the cadets by our president, Miss Marie Terlep. (Thanks a million!—A. N.) The cadets extend sincere sympathy to cadet, Miss Isabelle Musich, whose trcther passed away in January He aided in making our last dance successful by being of a great assistance in decorating the hall. Our sympathy also to the Skedel family on the loss of their son and brother, Julius Skedel. His mother was co-organizer of our Branch and a past president for many years. May they both rest in peace. No doubt every one is aware that a campaign has been launched. If you have any sisters or friends that would like to join, bring them to the next Branch meeting, March 17. Cadet Mildred Gregorich has been ill for the past two months and was unable to attend the drill practice. V/e hope she’ll soon recover and be among us for she is one of our active members. Although she lives the farthest from the hall, she attended regularly. She graduated recently from the beauty culture school. The cadets congratulate you, Mildred, and wish you happiness and success in your cnosen career. In closing, I wish to remind every cadet of the annual Easter Monday dance sponsored by the Branch. It will be called, the “Leap Year Dance.” Every girl is asked to give her 100% co-operation. May everyone be blessed with the joys of Easter; and as always, yours