IVAN BRATKO OKROGLA MIZA
V slovenski potopisni esejistiki zadnjega časa je vse bolj razviden karakter političnega oblikovanja teme, pa naj imamo v mislih Zupančičeva Popotovanja ali Gorjupov Kitajski dnevnik in sedaj Bratkovo Okroglo mizo,* (če ne omenjamo nekaj let starejših knjig, recimo dela Mirana Ogrina, Dušana Dolinarja, Primoža Kozaka, Gojka Stanič, Jožeta Ciuhe, Janeza Staniča, Bogdana Pogačnika, Raket in sekvoj — ameriškega potopisa našega avtorja in drugih). Najsi je v ospredju potopisov in avtorjevih esejističnih pristopov še tako individualno empirično izkustvo, podkrepljeno tudi z vsakovrstnim gradivom, podatki, dokazi, tezami, primerjavami, analizami, zgodovino in fu-turologijo, slej ko prej ostaja politična podstat jedro celote — in celo v sprevla-dujoči meri. Vprašanje, zakaj je tako, je le malo literarne narave; v njeni funkciji je zgolj mehanizem beletristič-nega aparata (tehnika, kompozicija, izbor in konkretizacija, modifikacija teme, jezik), medtem ko se kot pravi dokumentarni in ne kvazni realni literarni predmet potopisa nenehno prebija iz oklepa literarnosti v pričevanje.
Zdi se, da je pričevanje v današnjem konfliktnem svetu (o svetu) ena izmed svetovnih zvrsti sodobne literature in je dokumentarna zanesljivost, aktualnost in odkrita politična orientacija še posebno privlačna za bralca, ki se je že dodobra naveličal tako romaneskne kot »larpurlartistične« literature, vsakršnih
* Ivan Bratko, Okrogla miza, DZS Ljubljana 1977, zbirka Neuvrščeni, opremila Nadja Furlan, fotografije Joco Znidaršič, str, 173).
447                                                                                              Branko Šomen, Peti letni čas
448
Marijan Zlobec
obljub po totalnosti, agitacijskih in ten-denčnih poizkusih, (za njimi se največkrat skriva majhna zmožnost in sposobnost). Vendar preži tudi na pisca potopisne literature in esejistike nevarnost, da je hitro neaktualen, da zaostaja za dogajanji, svetovnimi spremembami, s tem pa se tako pisanje, če presega splošno izkustveno (poljudno) plat, vendarle ohranja tudi kot dokument časa. Koliko ima tak dokument tudi pravo zgodovinsko in celo znanstveno vrednost, odkrije tema ali dogajanje, osebnosti in ujeti trenutek.
Bratkovo Okroglo mizo spremljajo vse omenjene pasti, zlasti ker gre za izredno publicirano temo konference v Colombu (RTV, dnevni tisk, knjige) in si avtor potemtakem s programsko knjigo ni zastavil lahke naloge. O Colombu je namreč bralec (in to mnogo širši krog, kot bo bral Okroglo mizo) zvedel »že skoraj vse«, še preden je Okrogla miza izšla. To pa je tudi osrednja tema knjige, vse drugo je le bolj ali manj »dopolnjevanje« (zaradi pomanjkanja gradiva za knjigo?) In vendar je tema ponujala več — predvsem reportažnosti,
tistih zakulisnih živih stikov, ki predstavljajo sceno slehernega zgodovinskega dogajanja. Bratko se je teh nevarnosti očitno zavedel, ko je iskal v kratkem razpoložljivem času stik s pristnostjo — deželo, njenim življenjem in samo konferenco. Vendar mu to ni povsem uspelo. Prvič, se zdi, je vsakovrstnih paberkovanj, uporabljanja gradiv, premalo pa neposrednih opažanj, poglobitev v sicer nam manj znana razmerja med drugimi neuvrščenimi državami, državniki... Kombinacija časa in kraja, spreminjanje dežel (Nemčija, Egipt) pomeni sicer za bralca dovolj mikavno branje, da knjigo prebere »na dušek« vendar se ob koncu ne more znebiti občutka, da bistveno novega ni veliko zvedel. In to je temeljna pomanjkljivost Okrogle mize. Zdi se, da je bil pisec preveč pod neposrednim vtisom Colomba in konference v celoti, da bi bil zmogel lastno, izvirno esejis-tiko, tisto torej, ki ji jedro ni več kom-pilacija plus reportaža, marveč lastna misel o človeštvu in njegovi usodi.
Marijan Zlobec