__ _.	POŠTNINA	PLAČANA	V	GOTOVINI
MLADI BORCI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 26 DIN, PODPORNA VSAJ 30 DIN. — POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR. — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078.
LETO II.	LJUBLJANA,	PETEK,	21.	JANUARJA	1938.	ŠTEV.	19.
Moderen katoličan
MOŽ DEJANJ
Prouve Drouot je bil mož, ki ni delal samo načrtov, ampak je takoj in brez oklevanja začel z delom.
Pomoč pri vzgoji in pouku mladine je bila ravno v letih svetovne vojne krvavo potrebna: mladi duhovniki so odšli v vojsko, očetov in gospodarjev ni bilo več pri družini, matere so delale v tovarnah in otroci so bili sami sebi prepuščeni.
In tedaj se je Prouve Drouot obrnil na vse, ki niso bili v vojaški službi, ter jih pozval, naj gredo oznanjat evangelij med zapuščene množice. Obrnil se je na vplivne duhovnike, ustanovil je prvi katehistovski odsek za može, začel s prvim višjim tečajem za verouk: poizvedoval je, prepričeval, vlival dobro voljo ljudem, ki jih je hotel potegniti za seboj v vrtinec svojega apostolata.
ZA PAPEŽA NAVDUŠEN
Izredno velik vpliv je imela na Drouota okrožnica Pija X. »Acerbo nimis« iz leta 1905, ki jo je slučajno dobil v roke. V njej papež naroča, naj se po določilih cerkvenega zakonika ustanove družbe krščanskega nauka, posebno še tam, kjer je število duhovnikov majhno. Prav tako naroča verske tečaje za velika mesta. Volja Rima je v tej zadevi izražena prav krepko. Papež govori: »Vse to, častiti bratje, ustanavljamo in zapovedujemo v moči svoje apostolske avtoritete. Poskrbeti morate, da se v vsaki škofiji ti predpisi v vsem obsegu in brez odlašanja izpeljejo. Skrbno pazite, da se naši odloki ne pozabijo ali ne izvedejo malomarno«.
NEUTRUDLJIV ORGANIZATOR
Ti odloki so zbudili gorečnost francoskega apostola. Odslej naprej ni deloval za lastno idejo, ampak se je predvsem trudil, da bi izvršil papeževo naročilo. Njegovo navdušenje je bilo še večje.
Prouve Drouot dela povsod; dela pri vodstvu za verski pouk mladine, dela pri vodstvu raznih
akcij pariške nadškofije, obiskuje župnije in jim stavlja na razpolago prve prostovoljce, ki jih je sam vzgojil.
Za svojo idejo ogreje tudi Vincencijeve konference in pozneje se mu pridružijo tudi organizacije katoliških inženirjev. Prepotoval je Francijo od škofije do škofije in vabil in iskal ljudi, ki bi seznanjali ljudi s Kristusovim naukom. Končno je šel tudi v Rim, kjer ga je papež zelo prijazno sprejel in pohvalil njegovo delo.
Njegovo delo je hitro napredovalo. Višji verski tečaji so sprejemali vedno več učencev in združenja katehistov, ki širijo krščansko izobrazbo, so se množila v Parizu in po deželi.
NEUSPEHI GA LE PODŽIGAJO
Velika poteza z značaju in delu Prouveja Drouota je, da ga neuspehi niso plašili, nasprotno samo vzpodbudili so ga. Imel je dovolj poguma, da se ni ustrašil nobene ovire. Počasi pa vztrajno je pridobival sodelavcev.
USPEHI GA NE PREVZAMEJO
Krščansko apostolsko delo, kakršno je vršil on, potrebuje ponižnega človeka. In Prouve Drouot je bil ponižen človek: ostajal je v ozadju, kadar je le mogel, ne da bi trpela stvar.
Porabil je vsako priliko, da je kaj storil za svojo ustanovo. Celo bolezen in smrt sta mu bili dobrodošli: daroval je svoje trpljenje v blagoslov svojemu delu.
ČAS KLICE — KLICE BOG!
Žalostni tip brezbrižnega dijaka in inteli-genta, ki se briga samo za svojo udobnost in dobro službo, v katoliškem svetu izginja. Vedno bolj prevladuje novi človek, ki čuti odgovornost za svojega brata in tovariša v poklicu. Ob svetlem zgledu značajnega in požrtvovalnega francoskega inteligenta hočemo katoliški študentje skleniti, da z božjo pomočjo napravimo iz sebe modeme katoličane, katoličane, kakršne zahteva čas.
Značajne, podjetne, požrtvovalne in polne osvajajoče ljubezni.
Jasne besede kardinala Pacellija
V	zadnjem času so postale razmere med francoskimi katoličani nekako aktualne tudi za nas Slovence. Zmešnjave, ki jih je na Francoskem povzročilo takozvano »personalistično« in »krščansko revolucionarno« mladinsko gibanje, se skušajo uvajati tudi pri nas. Opozarjali smo že na pogubne posledice te struje, v katero je zaplaval tudi bivši katoliški tednik Sept. Gibanje je levičarsko usmerjeno, revolucionarno in ustvarja med francoskimi katoličani veliko sporov. Bilo je naravno, da je morala poseči vmes cerkvena oblast in zopet vposta-viti edinost.
Sam namestnik Kristusov, papež Pij XI., in to v 81. letu starosti je po komaj prestani smrtno nevarni bolezni hotel storiti nekaj, kar že dolgo ni storil noben papež:	odpotovati je hotel v
Francijo, da odpravi žalostni razdor med katoličani, da zopet zedini duhove pod nezmotljivim vodstvom Cerkve. (Cf. Lettres de Rome, 1. avg. 1937.). Toda, tega načrta žal ni mogel izpeljati. Zato pa je poslal svojega najožjega sodelavca, kardinala Pacellija, da kot »legatus a latere« govori v njegovem imenu.
Mi prinašamo tu del govora, ki ga je imel državni tajnik in kardinal Pacelli v notredamski cerkvi v Parizu dne 13. jul. 1937., in v katerem opozarja na vzroke needinosti ter svari pred nekaterimi zmotami. Pristavljamo pa tudi komentar rimske revije »Le-tres de Rome«.
»Čujte! — In vendar jih je Cerkev, ponavljaje to besedo Kristusa samega, cpozorila. Zlasti v dobi zadnjih pp.pežev so postala opozorila bolj natančna; okrožnica je sledila okrožnici, toda kaj pomagajo opomin:, kaj alarmi, kaj z dokazi podprto opozarjanje na preteče nevarnosti, če pa ravno tisti, ki redno iti spodobno sede pod prižnico ter vjen glas pasivno poslušajo, potem mirno nadaljujejo svoj dosedanji način življenja, ne da bi bili sploh kaj razumeli, ne kar se tiče splošne nevarnosti, ne kar se tiče njih dolžnosti spričo nevarnosti.«
Je namreč v Franciji — komentirajo »Lettres de Rome« — neko število oseb, o katerih se zdi, da gledajo z nekim poželjenjem
roko, ki jim jo molijo komunisti, zato, da jih potegnejo od Cerkve ... Oh ti katoličani, ki vedo več kot papež, ali ki se jim okrožnice zdijo »dolgočasne«!
»Čujte! — Ta klic ne velja samo brezskrbnim. Velja tudi duhovom, ki so goreči, plemeniti in odkriti, ki pa njih gorečnosti ni razsvetlila krščanska razumnost in modrost. V strastni vihravosti svojih socialnih prizadevanj tvegajo, da bodo prezrli meje, onstran katerih se resnica umakne zmoti, gorečnost postane fanatizem, smotrna obnova preide v revolucijo. In ko spregovori na-mestnk Jezusa Kristusa, da bi v to zmešnjavo spravil red in luč, ko spregovori Cerkev v moči svojega božjega poslanstva o velikih vprašanjih dneva, o socialnih problemih ter ločuje dobro od slabega, dovoljeno od nedovoljenega, tedaj s tem ne misli ne podpirati ne podirati nobenega političnega tabora ali stranke, ampak ima v mislih edinole svobodo in dostojanstvo otrok božjih. Kjerkoli odkrije kaj dobrega, to dobro tudi prizna in ga z veseljem ugotovi, toda eno zahteva od vseh svojih otrok: da čistost in njihove vneme ne kvarijo zmote: zmote, pripuščene brez dvo-
Kdorkoli pa pazljivo premišljuje zgodovino katoliške Cer-ve* lahko spozna, da je z mnogimi srečnimi dogodki y katoliški Cerkvi združ na pomoč Device božje Porodnice. Ko so močno nastopajoče zmote skušale raztrgati trdno oblačilo Cerkve in preobraziti ves katoliški svet, so se naši očetje zatekali k pomoči Marije, »ki je premagala vsa krivoversva na vsem svetu« (iz rimskega brevirja); in od nje pridobije-
ma v dobri veri in z najboljšim
namenom, toda, ki v resnici zato niso nič mani nevarne, in ki jih Hudi e končno pripišejo ne samo ni im. ki se motijo, amnnk Cerkvi sarni. Gorje onim, ki bi hoteli združiti pravico s hudobijo, spraviti temo in svetlobo/«
»Te besede so jasne.« Tako pristavlja p. Ledit v »Lettres de Rome«. »Smotrna obnova se ne sme zamenjati z revolucijo. Komunizem je s krščanstvom nezdružljiv. Kako bi želeli, da bi bilo to pot zadniikrat notrebno da govorimo o tej resnici, ki je vendar tako jasna in preprosta.«
Dejstvo, da je hotel poseči v spore med francoskimi katoličani sam namestnik Kristusov s svojo osebno navzočnostjo, nam dovolj jasno priča o silni važnosti vprašanja. In kadar v takih in podobnih sporih spregovori vrhovni poglavar Cerkve ali njegov pooblaščenec, je treba poslušati le njega, naj ima nasprotno mnenje še tako visoke zagovornike. Kar Rim zavrže, je zavrženo. Le kjer je Peter, tam je Cerkev. Mi katoliški diiaki pa ponovno obljubljamo Kristusovemu namestniku ljubezen, spoštovanje, pokorščino in zvestobo.
na zmaga je vrnila srečnejše čase. In ko je mr/ka premoč mohamedanov, oprta na velika brodovja in močne vojaške sile, grozila evropskim narodom s porazom in sužnostjo, tedaj so na pobudo rimskega papeža kristjani vneto prosili nebeške pomoči; tako so bili premagani sovražniki in njihove ladje potopljene.
Iz papeške okrožnice o »In-
] gravescentibus malis«.
l?ss dan gavaii otopi um.	Ford
ZANESLJIVA POMOČ V BOJIH
CERKVE
Slovstvena nagrada
Laskavo priznanje našemu listu
Odličen duhovnik, vnet prijatelj našega lista, nam je poslal pismo,, iz katerega ponatiskujemo, kar je za list namenjeno. Pisec želi ostati neimenovan.
Z velikim veseljem vedno prebiram dijaški list »Mi mladi borci«. List je, kakor si ga more človek le želeti! Dijaška mladina, ki jo bo vzgojil duh »Mladih borcev«., bo rešitev Katoliške akcije med slovensko inteligenco! Nov rod naj po tem listu zraste, prežet katoliške miselnosti, ki bo jasen v načelih, značajen v žrtvah, neomajan v zvestobi do katoliške Cerkve, ki bo vedno v življenju tudi čutil to, kar imenujemo »sentire cum Ecclesia«.
V	vrste katoliških literatov se je zaril čuden duh! Posebno tega manjka, kar imenujemo »sen-
tire cum Ecclesia«, zato smo prišli tako daleč, da se moramo boriti celo v lastnih vrstah! Treba je, da med dijaštvom zraste nov krog katoliških literatov, ki se ne bodo sramovali, biti katoliški literati, ki ne bodo zagovarjali teze, da ne moremo govoriti o »katoliški literaturi«. Mi moramo vse storiti, kar mogoče, da dobimo »katoliške literate« in z njimi »katoliško literaturo«.
Prilagam ček za din 500, ki ga morete vnovčiti pri Ljudski posojilnici. Razpišite nagrado med naročniki »Mladih borcev« za din 500 za najboljšo povest, ki pa mora imeti katoliško tendenco. Tekmovati smeio le dijaki naročniki »Mladih borcev«.
Natančnejše po troje za nagradno tekmovanje priobčimo prihodnjič.
Kongres v
že štirinajst let ni bilo svetovnega evharističnega kongresa na evropskem kontinentu. Zadnji se je vršil na tleh evropske celine 1. 1924. v Amsterdamu. Slovenci moramo biti tem bolj veseli, da se letošnji evharistični kongres vrši razmeroma blizu naših meja — v Budimpešti. S tem bo tudi marsikateremu slovenskemu dijaku omogočena udeležba.
Toda letošnji kongres nas ne zanima le zato, ker se bo morda ta ali oni izmed nas mogel udeležiti svečanosti. Važen je za nas še posebno po svojem novem značaju: letošnji evharistični kongres hoče še posebno zajeti prav vse katoličane, ne le one, ki jim bo omogočena pot v Budimpešto.
Hrvatska revija »Život« prinaša članek budimpeštanskega jezuita Banghe. Pisec članka poudarja, da se bo običajni program letos znatno razširil v treh pogledih: časovno, krajevno in pojmovno.
ČASOVNO
Pokazalo se je pri našem ljubljanskem kongresu, kako lepe sadove prinaša celoletna skrbna priprava. Tudi prireditelji svetovnega kongresa se zavedajo, da z nekaj dnevi kongresa ni vse opravljeno. O trajanju kongresa piše jezuit Bangha sledeče:
»Kongres ne sme trajati samo 4—5 dni s sklenjenim programom evharističnih svečanosti, temveč trajati mora skozi vse leto. Tako bo dovolj časa, da se delo poglobi in razširi v apologetskem utemeljevanju ter v asketskem, propagandističnem in umetniškem izrabljanju evharistične misli. Dnevi kongresa sami pa bi bili samo nekak zaključek evharističnega leta. V
Budimpešti
vsakem mestu in na vsaki vasi, najprej v deželi, kjer se kongres vrši, potem pa tudi po možnosti drugod, bi morala biti v teku kongresnega leta organizirama vrsta evharističnih prireditev...«
KRAJEVNO
Druga posebnost budimpeštanskega kongresa je njegov še posebno poudarjeni vesoljni značaj. Kongres naj bi se tako rekoč vršil obenem po vsem svetu. Madžarski katoličani so h delu za kongres pritegnili vsakega izmed nas, tudi onega, ki bi se kongresa samega ne udeležil.
»Topot se evharistični kongres ne sme vršiti samo v eni deželi ali v enem glavnem mestu, biti mora resnično mednaroden v tem smislu besede, da v nekem pogledu potegne ves katoliški svet v sfero svojega gibanja ... Pozvati moramo katoličane vsega sveta, predvsem pa evropske katoličane, naj se tudi oni doma udeleže našega evharističnega leta in naj sodelujejo pri glavnih momentih evharističnih prireditev v teku evharističnega leta. Povsod, ne pa samo v kongresni deželi, moramo proslaviti evharistične praznike s splošnimi svetimi obhajili, skozi vse leto pa naj bi se izmenja-
vali evharistični tedni z apologetskimi tedni za propagando ...«
Tako hočejo madžarski katoličani pritegniti k delu za evharistični kongres vse katoličane sveta.
NAMEN KONGRESA
Še po svoji tretji značilnosti — po svojem značaju aktivnosti nas mora svetovni evharistični kongres posebno zanimati. Danes, ko -tudi pri nas nekateri katoličani le preveč podcenjujejo zunanjo dejavnost, pa pomeni evharistični kongres v Budimpešti — klic k zunanji aktivnosti katoličanov.:
»Poleg običajne asketsko — religiozne in moralne poživitve evharistične gorečnosti v verniku, mora evharistični kongres zavestno in metodično stremeti za tem, da zadovolji potrebam časa in da v veliki meri računa s spopadi z boljševizmom, z oslabljeno vero mase in odpadom neštevilnih ljudi od Kristusa. Zato se je treba potruditi, da se ob tej priliki katoličani apologetsko tako utrde, da ne bodo samo notranje močni, ampak da bodo obenem hrabri in sposobni branitelji in zastopniki našega verovanja: vere v Boga, v Kristusa, Cerkev in Evharistijo... Z močjo duha in besede moramo prikazati sveto Evharistijo kot veliko rešitev osebnih družabnih, narodnih in mednarodnih napetosti.«
Romantiko lenobe odklanjamo !
Učenci Tistega, ki je rekel, da je bolje dajati kakor prejemati,, nočemo rasti na stroške drugih, ampak bomo delali za druge, da bodo rasli, s tem da jim bomo dali Kristusa.
(Škof Bruno de Solages).
Antonio de Trueba:
Srce in glava
Španska legenda
Ko J-e Kristus hodil s svojimi učenci po svetu, se je ustavil nekega vročega popoldneva blizu Judeje, da bi tam prebil popoldansko vročino in se malce odpočil. Juda Iškarijot, ki je bil velik debater, se je spustil z ostalimi apostoli v debato. Trdil je, da nima nobeden izmed njih tako širokega srca kakor on.
Učenik se je bil umaknil premišljevat in molit v bližnji gaj. Ko sliši od tam debatiranje, se vrne k učencem in vljudno opozori Judo, da je njegova debata surova in žaljiva, in da na ta način krati počitek in spanje tistim, ki se morajo odpočiti in naspati za dolgo pot po širnem svetu, kajti treba je oznanjati narodom božji evangelij.
»Učenik!« mu pravi Juda. »Ti, ki vse v modrosti prekašaš, bodi sodnik v našem sporu. Ali ni res, da imam izmed vseh učencev jaz najbolj široko srce?«
Jezus se ljubeznivo, a žalostno nasmehne.
»Dragi Juda, kmalu, ob ugodnejši priliki ti bom povedal, ali imaš preveč ali premalo srca.«
Juda in vsi so umolknili, ko je božji Učenik izrekel te besede.
In ko so se Učenik in njegovi učenci v tistih vročih popoldanskih urah pod senco košatih dreves naspali in odpočili, so nadaljevali pot ob reki Jordanu.
Jezus in učenoi so imeli navado, da je vsak dan eden izmed njih skrbel za skupno prehrano. Jezus je hotel dati svojim učencem vzgled ponižnosti in bratske ljubezni in je zato tudi on vršil to dolžnost vedno, ko je prišla vrsta nanj.
Njih navadna, vsakdanja jed je bilo jagnje. Imeli so tudi navado, da je tisti, ki je prejšnji dan pripravil hrano, dobil srce jagnjeta kot nekako priznanje za tovariško požrtvovalnost.
Nekega dne je prišel Jezus z učenci na obalo Mrtvega morja. Juda Iškarjot je bil tisti dan »dežurni« in je hitel pripravljat kosilo.
Judu so silno teknili možgani, brez dvoma zato, ker jih je imel sam premalo. Ko jih je videl v ja-gnjetovi glavi, ga je prijela skušnjava, da bi jih kar sam pojedel. In skušnjava je bila tako huda, da jih je res pojedel. Takole je dejal:
»Učenik ne gleda malenkosti in prav gotovo se ne bo zanimal za možgane. Ker se pa tiče učencev, dobro vem, da se bodo bali govoriti o tem, česar Učenik ni opazil.«
Ko so torej učenci z Jezusom sedli k mizi, jim Juda postreže z
jagnjetom. Jezus brž opazi, da manjka glava. Juda je namreč odstranil celo glavo, ne toliko zato, ker je pojedel tudi jezik in ostalo meso, ampak da se bi na način manj opazila izguba možganov.
»Juda, kje je glava?« vpraša Jezus požrešnega učenca.
»Učenik!« pravi Juda v zadregi in ne pride mu na misel pametnej-nejši odgovor: »zato je ni, ker... ker v pokrajini od Jordana pa do Mrtvega morja jagnjeta sploh nimajo glav.«
Jezus se žalostno nasmehne, in zdelo se je, da je z Judovim odgovorom zadovoljen.
Učenik in učenci so ostali še nekaj dni na obali Mrtvega morja. Prišla je vrsta na Jezusa, da pripravi hrano. Ker je bil prejšni dan na vrsti Juda, mu je danes pripadalo srce.
Bralec, ki ruskih razmer ne pozna, pa prebira rusko časopisje, mora priti do prepričanja, da se v sovjetski uniji še vedno dogajajo čudeži.
V	Rusiji obtoženec prizna vse mogoče zločine, samo da bi bil prej obsojen in ustreljen.
Delavci opravljajo taka dela, kakršna so doslej presegla človeške moči.
Vojaki prosijo, naj se jim služba v kadru podaljša.
Rdeči mornarji na črnomorskem brodovju, ki bi morali sedaj oditi domov, so poslali Stalinu prošnjo, naj be se jim službena doba podaljšala.
Uradniki predlagajo vladi, da naj jim zniža prejemke.
Počasi pa mora kritični bralec priti do prepričanja, da v Rusiji vendar ne more biti vse tako v redu, kot pišejo listi. Spomni se, da traja tem že cele mesece čiščenje saboterjev. Iztrebili so že kar tisoče ljudi, med njimi nekatere odlične gospodarstvenike, ker so jih osumili namernih zlorab.
Polagoma se mora pazljivemu bralcu le vzbuditi vprašanje, kako to, da se v Rusiji, v tem raju, še vedno govori o skrivnih sovražnikih, ki kujejo razne temne naklepe ?
Ko Jezus svoje delo konča, pride lačen siromak in ga prosi za miloščino. Jezus mu da srce, priloži zraven še pošten kos kruha, in revež gre ves zadovoljen dalje.
Pride ura večerje, in Jezus postreže učencem z jagnetom. Juda Iškarijot potrpežljivo čaka na srce — a glej, srca ni! Vpraša torej Učenika:
»Učenik, kje je pa srce?«
»Dragi Juda, ali nisi dejal pred nekaj dnevi, da od Jordana do Mrtvega morja jagnjeta nimajo glav?«
»Res sem dejal!« pravi Juda nekoliko zmeden in osramočen.
»Torej, dragi Juda,« pravi Jezus in se žalostno nasmehne — »kjer ni glave, tam tudi ni srca.«
Mine leto in dan, in Juda Iškarijot proda božjega Odrešenika za trideset srebrnikov.
Ko gre Jezus zvezan med krvniki, se ozre na visoko vrbo, ki ob-senčuje križev pot, in vidi izdajalskega učenca, ko visi raz drevo. Juda se je sramoval svoje hu-bije, šel je in se obesil. Jezus žalostno povesi glavo in reče:
»Kjer ni srca, tam tudi ni glave!«
navdušenje
Tudi tisti, ki ruskemu časopisu popolnoma zaupa, bo pred tem dejstvom ostrmel, če so delavci s Sta-hanovim sistemom res tako zadovoljni in če so uspehi res tako sijajni, odkod potem sabotaže?
Obsodbe pa so in tudi sabotaža je. Kaj je resnica, kaj laž?
Tu in tam pa naleti bralec tudi na majhne, navidez neznatne notice, ki govorijo o popolnoma drugih rečeh.
Pišejo, da se trockistični in bu-harinski agenti še vedno skrivajo po državi, da se predvsem med mladino pojavlja duh nezadovoljstva. Dobesedno pravijo: »Kjer je razširjeno pijančevanje, tam deluje sovražnik.«
Vedno in vedno se pojavlja beseda o škodljivcih, katere je treba uničiti. Ti škodljivci delajo zdaj po nalogu Trockega, zdaj po nalogu Nemčije ali Japonske. Petletke niso dosegle svojega namena, ruski industrijski proizvodi nimajo vrednosti, ker se hitro pokvarijo.
Odg. urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna, Grobije-Domžale (Jože Godina),
Čudežna dežela
Dvomljivo