132 Kritika Juš Kozak: Celica. Slovenske poti V. Tiskovna zadruga v Ljubljani 1932. Strani 108. „Ali poznate v svetovni literaturi primer, da bi bil pisatelj povest svojih mladih dni nanizal okrog celice, okrog ječe? To je originalno" — mi je pred nedavnim mimogrede opomnil o pričujoči Kozakovi knjigi L. Adamič. Njegovo vprašanje me je presunilo z nekoliko drzno psihoanalitsko mislijo, ki je takrat nisem izrekel, da je kompozicijski domislek „Celice" mogel nastati samo v slovenskem življenju današnjih dni in da je tako rekoč simboličen izraz našega splošnega razpoloženja. Toda če ga imenujem simboličnega, ga tako imenujem z majhnim pomislekom, kajti pojem simbola je dandanes zvezan z zavedno in iskano namero, dočim je Kozakov najbrže docela nezaveden, priroden in spontanski, kar ga dela samo še bridkeje resničnega. Kompozicija „Celice" je tedaj taka, da pisatelj pripoveduje spomine na bivanje v ljubljanskih sodnih zaporih v začetku svetovne vojne, mednje pa večinoma zelo smiselno in zanimivo vpleta še starejše spomine na mlada leta. Tako razpada tekst na zgodbo jetniškega življenja samega in na mladostne spomine, ki pa niso zasnovani kot široka, lagodna pripoved o vsej širini pisateljeve mladosti, marveč kot živ prerez preko dveh, treh značilnih in ostro zarisanih kompleksov njegove nekdanje duševnosti. »Celica" je ogrodje: prihod, sprejem, notranjščina jetnišnice in celice same, hišni red, vnanji potek življenja, potek preiskav in zaslišanj, skrivne zveze s tovariši, kazni, odmevi iz zunanjega sveta, opazovanje jetniškega sveta, lastni psihološki procesi, krize, izbruhi, — vse to pripoveduje in opisuje Kozak naravno, živo, nazorno. Nič nenavadnega ni v vsem tem, nič tragičnega ali napetega in vendar je predstavljeno tako, da je branje tega poročila polno zanimivosti. Ta odlična kvaliteta izvira iz preproste, trezne stvarnosti in dobrega opazovanja in še iz volje in nemajhne sposobnosti, dati stvarem in osebam dokaj plastičnosti. Kot notranja vrednota se tem vrlinam pridružuje oči vidna in nenavadna odkritost, s katero Kozak govori tudi o skritih in niti ne vedno prav lepih svojih lastnostih, kakor se tudi povsem iskreno izpoveduje o svojem odnosa ju do ideje, zaradi katere je bil sojen; kajti ta odnosa j je po njegovih izjavah ves drugačen, kakor bi ga pričakoval naiven bralec in kakor bi mu ga morda hotel pokazati manj vesten pisatelj. Ta odkritosrčnost se sicer ne trga s tako prvobitno močjo iz človeških globin, kakor se mogočna in skoraj sveta izpoved kakega Cankarja, vendar je tudi v nji mnogo pristne volje, ki stopnjuje živega in bodrega duha Kozakovega stvarnega in svežega pripovedovanja. Opozoriti pa moram na nedostatek, ki ga Kozakovi sodobniki komaj občutimo, ki pa utegne postati sčasoma bolj moteč. To je vprašanje po krivdi, ki je privedla avtorja v zapor, in po vsem pokretu, zaradi katerega je bil sojen. Danes so nam te stvari še znane, a dolgo ne bodo več; pripovedo- vanje te knjige pa vse do zadnjega poglavja le skopo in ne prav določno omenja neposredno predzgodovino dogodkov. Izrazita je Kozakova naravna iskrenost v »Celici" predvsem v tisti plasti pripovedovanja, ki je odvisna od zavedne volje. Kjer pa prehaja iz čisto človeške sfere v območje pisateljske brzdanosti in nagonskega čuta za človeške vrednote, ga instinkt včasih zapusti, da zaide v pretiravanje in povečavanje, ki pa je v »Celici" dosti redkejše in bolj umerjeno kakor v prejšnjih njegovih spisih. Posebno očitno mesto te vrste se mi zdi poleg zaključka »Vojtre", katerega ostala povest je zelo krepko novelistično obdelana, zlasti prvi vtis poročil o vojni, še bolj pa sugestija prve noči v temnici, ki se stopnjuje malodane do blaznosti: »zdelo se mi je, da zblaznim" — zaradi ene noči v temnici. Zadnja tri poglavja so poglavja spominov, ki se prvič oglasijo ravno v temnici. Toda dočim so oni trije prebliski samo tri smešne zgodbice, predstavljajo zadnja tri poglavja sistematično urejene nize spominov: erotičnega, spoznavnega in recimo političnega. Prvo izmed njih: »Erotične noči", ki je zelo smotrno uvrščeno tik za Vojtrovo povestjo in tudi zelo spretno pripravljeno, podaja gradivo mladostnega erotičnega izkustva od prvih, še čisto slepih nagonskih vzgibov zgodnjih let preko pubertete do prvih mladeniških ljubezni in je pripovedovano prav tako živahno in zanimivo kakor vsa ostala knjiga. Toda navzlic odkritosti, s katero so te epizode pripovedovane in navzlic taktu, ki je posebno očiten v zaključku poglavja, manjka tem drobcem nečesa, kar bi jih strnilo v zaokroženo in smiselno celoto, — to je, manjka jim pronicavega psihološkega pogleda zrelega človeka, ki bi znal v tem gradivu izslediti in pokazati neko globlje nego s samimi dejstvi osvetljeno osebno razvojno linijo te erotike ali neko splošnejšo in globljo zakonitost tega nagona kot takega. Podobna je stvar tudi s poglavjem „A1 beg ni Bog?", ki je nekoliko sla-botneje povezano s celoto. Tudi to je bolj kronološki niz spoznavnih trenutkov kakor pa resnična zgodovina ene same misli ali enotne miselnosti. Tu je odsotnost zrelega kritičnega nadzora nad umstvenim snovanjem mladih let še bolj občutna kakor v čuvstvenem poglavju. In vendar bi se dali iz tega zbeganega, nesamostojnega spoznavnega tavanja dobiti večji zaključki in tehtnejše sodbe ali vsaj obsodbe, kakor pride do njih Kozak. Tu je njegova samoanaliza šibkejša in ohlapnejša kakor v čuvstvenem območju. In če zaključi to spoznavno poglavje z resignacijo: »V tej temni noči... se je naselil vame čudovit mir. Vprašanja o izvoru dobrega in zlega, ki so me mučila od mladosti, so utihnila. Vedel sem, da človek ne bo nikoli doumel, kaj je dobro, ki je klic Stvarjenja, in kaj zlo, ki je upor." — je čutiti, da jo govori in izpoveduje v imenu onega mladeniča v zaporu in v imenu svojega sedanjega jaza in da je dokončna. Bralec pa, ki je sledil mla-deničevi spoznavni poti, ima občutek, da je ta resignacija prezgodnja in da je ta ignorabimus nekaka utrujenost, ki se je pojavila še pred resničnim delom. Zato vzbuja nezadovoljujoče asocijacije tudi o kritičnosti sedanjega, zrelega avtorja, ki je kot tehtajoča misel vse premalo prisoten v tem poglavju in še marsikje v knjigi. Kakor spoznavno, tako tudi zadnje politično poglavje ni prav dobro strnjeno s celoto. Je pa spretno izrabljeno za nujno potrebno predzgodovino k »Celici". Tu so podane uspele karakteristike nekaterih vodilnih organizatorjev dijaškega jugoslovanskega gibanja in nekatera razpoloženja, ki so zelo značilna za poslednje predvojne čase — ona praznost in izgubljenost in slutnja o nesmiselnosti vsega človeškega početja, ki so se v Kozaku še stopnjevala zaradi osebnih kriz. Toda 133 tudi tu je ta ali ona stvar nekoliko premaknjena in ne čisto verno odtehtana, verno v globljem človeškem smislu. Za primer: čuvstvena spremljava pripovedi o Jenkovi denarni pomoči ljubljanski organizaciji. Ali ni prepatetična, pretežko resna, dasi je taka lahko samo v perspektivi mladeniške razvnetosti. V bistvu je ginljivo mladostna, ne tragična. Zato bi jo bilo treba tudi pripovedovati s takim čuvstvom. Ta subtilnejša odtehtanost, ki je ravno pri mladostnih spominih še prav posebno redka, je tisto, česar manjka ..Celici" do veličine. Premalo je sproščene odmaknjenosti in mirnega neprizadetega umevanja, ki bi z naravno in trdno kretnjo znalo pojave lastnega življenja postavljati v nezmotljivo pravično in verno luč. Kolikor je tega momenta v Kozakovi knjigi, je premalo samo po sebi umevno, je preveč zavedno in hoteno. To ni kristalna modrost, ki je element klasičnih avtobiografij in ki je osrednji duh, na primer tudi Cankarjevega „Mojega življenja". Toda dobro in živo pripovedovanje, originalna kompozicija, lahki in vedri duh nekompliciranih poglavij in resnična volja do odkrite izpovedi so na drugi strani lastnosti, ki opredeljujejo „Celico" kot Kozakovo najzrelejšo knjigo in kot knjigo resnih pisateljskih kvalitet. J. Vidma r. Bratko Kreft, Celjski grofje. Drama iz življenja srednjeveških fevdalcev, katerim so tlačanili naši predniki. Slovenske poti VI. Tiskovna Zadruga v Ljubljani 1932. L Literarnih del, ki črpajo svojo snov in motive iz zgodovine, dostikrat ni mogoče ocenjevati po metodah historične kritike. Njihova vrednost je drugod in ne v historični zanesljivosti ali vsaj verjetnosti vsebine, ki je avtor ni dosegel in morda tudi ni imel namena doseči. V takih primerih bi bil vsak poskus kontroliranja po podatkih iz arhivov le dokaz pedantizma brez duha. Vse to pa ne more veljati za Kreftovo knjigo. Avtor je izjavil že ob premieri, da se razlikuje od svojih predhodnikov, ki so uporabili isti motiv, v tem, da je v njegovem delu do 90 odstotkov zgodovine; prišel je do novih zgodovinskih rezultatov, njegova drama ima znanstveno in realistično osnovo, znanju daje prednost pred intuicijo (Celjski grofje otvarjajo sezono, „Jutro" 17. sept. 1932). In ko je drama izšla v tisku, ji je avtor dodal obširen historičen uvod, kjer razvija in utemeljuje svoje naziranje. Zato hočem tu povedati svoje mnenje o historični — samo historični — strani Kreftovih tez in njegove drame. Kreft najprej ugotovi, da ima naše zgodovinopisje „po večini nekako značaj fabuliranja in statističnega urada, ki beleži, koliko je bilo bitk, koliko preten-dentov, koliko umorov, kdaj so se bitke začele in kdaj končale — od minute do minute natančno —, in na koncu človek ne ve, kam z vso to statistiko" (str. 5). On hoče postopati drugače in uporabiti metodo dialektičnega materializma. Ključ za razumevanje dobe, v kateri so živeli Celjski grofje, je nasprotje dveh gospodarskih sistemov, dveh socialnih razredov: starega fevdalnega in novega meščanskega. Meščanstvo in zgodnji kapitalizem se začne razvijati od 11. stoletja dalje. Prvi meščani so obrtniki, ki včasih zbeže s kmetij, včasih jim pa dajo njihovi fevdalni gospodarji dovoljenje za naselitev ali jih pa celo sami naselijo. Sprva delajo le za svoje gospodarje, pozneje pa tudi za druge in s tem nastane ločitev med poljedelsko in obrtno produkcijo. „Meščan je reprezentant tiste družbene delitve dela, ki tvori splošno podstavo vsaki blagovni produkciji" (str. 9). Osnova fevdalnega sistema je zemljiška posest, osnova meščanskega denar. Nastala so protislovja med 134 obema sistemoma, prišlo je do cele vrste razrednih bojev. V 15. stoletju je »meščanski strah" strašil že po vsej Evropi (str. 14), novi gospodarski razvoj je rodil renesanso in končno je meščanstvo v francoski revoluciji definitivno porazilo svojega nasprotnika in si rodilo antitezo v proletarijatu. K bistvu meščanskega sistema spada po avtorju gospodarska svoboda. Ko govori o razvoju mest v srednjem veku, pravi: „Mesta so se širila, njihovo prebivalstvo je naraščalo, novo gospodarstvo je potrebovalo svobodno gibanje množic: svobodo glede kupovanja in prodajanja; svobodo, da se sme vsakdo posvetiti kakršnikoli obrti ali pa stopiti v delo pri kateremkoli delodajalcu" (str. 14). Z razvojem meščanskega gospodarstva se je vzbudila tudi narodna zavest; to se je zgodilo na Češkem že v srednjem veku v času husitskega gibanja, medtem ko pri nas v 15. stoletju nacionalnega gibanja še nimamo, ker je bil meščanski razred šele v zarodku (str. 17, 24). Meščanstvo se bori tudi že za enakost pred zakonom v imenu prirodnega prava; ko si skuša pravdač pri razpravi proti Veroniki pridobiti simpatije meščanov, postavi proti grofovi pravici, ki je razdelila človeštvo v stanove, človekovo pravico, pred katero so vsi ljudje enaki, ki je nositeljica nove misli in ki bo triumfirala z meščanstvom (str. 92, 97). Vse to ne ugaja grofu Hermanu, ki pravi, da „preveč svobode ni nikoli dobro za ljudi. Postanejo prevzetni!"