Vojeslav Mole: Melodija.                                       501
Razen modernosti izražalnih sredstev druži Groharja, Jakopiča, Jamo in Sternena dozdevno le še to, da so vsi zares umetniki, zares slikarji. Po njih razmerju med seboj je zanimivo zasledovati, kako se dele pravzaprav v dve skupini: Sternen in Jakopič, Jama in Grohar. Prvima dvema je slikarski problem po njiju naturi vse; zlasti pri Sternenu bo vsakdo opazil to brezpristrastno nobleso. Jakopič je teže umljiv, ker ne gleda toliko celotnosti predmeta kakor njegovo barvo kot samo svoj namen; razkraja jo v spektralne sestavine, podčrtava jo in pesni s tem razkrajanjem, s temi poudarki iz nje same, edine, svoj nemi, visoki poem. Od njiju dveh se ločita Grohar in Jama po lirsko nadahnjeni individualnosti, ki se poslužuje prav tako vrlih izražalnih sredstev, toda podaja v gotovem delu poleg prikaznosti še subjektivno razpoloženje umetnika, nekakšno „poezijo", da govorim v jeziku banavzov, kar je seveda s čisto slikarskega stališča vseeno, ne pa greh ali zasluga. To lastnost opažaš predvsem pri Groharju, ki slika mestoma z brutalnostjo in pesni ponekod s fantovsko mehkobo. Jama je ubral oboje v diskreten akord ; poln fine uravnovešenosti, smotren v sleherni potezi se zdi najbolj zrel med vsemi.
(Konec prihodnjič.)
----------   »     4-------------
Melodija.
^Slestečih zvezd še na nebesju ni, še zadnje zarje pod nočjo gorijo, v neskončne, tihe mrake bor šumi, večer igra mu v strunah melodijo.
Cez dušo plove šum kot spev, kot sen, dehtijo rožice v vrtovih daljnih in v čudo tih večer grem osamljen in sladek čar budi se v mislih žalnih.
In mre otožnost, mre skrivnost — bolest in skoz somrak sladkost mi v dušo lije. In tvoj obraz kot blesk srebrnih zvezd % mladost cvetočo tiho mojo sije . . .
Vojeslav Mole.