BEE-KEEPERS FROM SLOVEI ctbm št. 10 1.oktober 1995 letnik XCVII glasilo čebelarskih organizacij slovenije Janez Mihelič: Successful Demonstration of the Slovene Apiarists and Entrepeneurs at the Apimondia Congress in Switzerland 257 Bojan Pavlin: The Apiarist’s Occupation in October.................................... 261 Zdravko Roškar: Alergic Reactions to Bee-Sting ..................................... 262 BEE DISEASES Franc Šivic: Black Clouds over the Apiarists' Sky................................ 264 Madalena Vidmar: Health Condition of Bee Families in Queen Bee Breeding Places 266 FROM THE EXPERIENCE OF OUR APIARISTS Vojko Veber: Low-Block Bee-Hive with Grooved-End Block.......................... 267 Marjan Debelak: Experience and New Findings of Field-Gate Apiculture ............ 268 Janez Mihelič: (Continued from Page 261) 271 OUR RENOWNED APPIARISTS Janez Mihelič: Ciril Jalen - Breeder and Advocate of the Pure Carniola Bee ............. 272 The Kamnik Apiarists Have Solemnly Opened the New Bee-Hive Dedicated to Prof. Josip Verbič, at Kopišča in Kamniška Bistrica....................................... 275 FROM FOREIGN LITERATURE Franci Jamnik: European Professional Apiculture in Crisis (Translation)................ 277 J. Mihelič: Short News......................... 273 Robert Cox: The Contry of Milk and Honey FROM THE LIFE OF THE SOCIETY Stane Plut: Apiarists' Exhibition of Semič 279 Franc Cerovšek: The Fiftieth Anniversary of the Apiarists' Organisation of Primorska 280 Viktor Kladnik: Eightyfive Years of Franc Stopar.................................... 282 V SPOMIN MALI OGLASI OBVESTILA Janez Mihelič: Uspešen nastop slovenskih čebelarjev in podjetnikov na kongresu Apimondie v Švici ........................... 257 Bojan Pavlin: Čebelarjeva opravila v oktobru ....................................... 261 Zdravko Roškar: Alergijske reakcije po piku čebel ....................................... 262 bolezni Čebel Franc Šivic: Crni oblaki na čebelarskem nebu ........................................ 264 Magdalena Vidmar: Zdravstveno stanje čebeljih družin v vzrejališčih in plemeni-ščih matic v letu 1995 ................ 266 IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Vojko Veber: Nizkonakladni panj z utorom ob robu naklade ............................. 267 Marjan Debelak: Izkušnje in nove ugotovitve pri čebelarjenju z lesico................ 268 Janez Mihelič: (nadaljevanje s strani 261) Uspešen nastop slovenskih čebelarjev in podjetnikov na kongresu Apimondie v Švici........................................ 271 NAŠI ZNANI ČEBELARJI Janez Mihelič: Ciril Jalen - Vzrejevalec in zagovornik čiste kranjice.................... 272 Kamniški čebelarji so slovesno odprli nov čebelnjak na plemenilni prof. Josipa Verbiča na Kopiščih v Kamniški Bistrici 275 IZ TUJE LITERATURE F. Jamnik: Evropskoi poklicno čebelarstvo je v krizi (prevod) ......................... 277 J. Mihelič: Kratke novice iz čebelarskega sveta (prevod) .............................. 278 Robert Cox: Dežela mleka in medu 278 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Stane Plut: Čebelarska razstava v Semiču 279 Franc Cerovšek: Petdesetletnica čebelarske organizacije na Primorskem .............. 280 Viktor Kladnik: Petiosemdeset let Franca Stoparja .................................... 282 V SPOMIN MALI OGLASI OBVESTILA Slika na naslovni strani: Skupni razstavni prostor čebelarjev in podjetnikov iz Slovenije na svetovnem čebelarskem kongresu Apimondie 1995 v Lozani. Foto: J. Mihelič 1135686 Pogled na dvorano ob slovesni otvoritvi kongresa. Foto: J. Mihelič USPEŠEN NASTOP SLOVENSKIH ČEBELARJEV IN PODJETNIKOV NA KONGRESU APIMONDIE V ŠVICI prof. JANEZ MIHELIČ Od 15. do 19. avgusta letos so se v švicarskem mestu Lozana zbrali čebelarji, čebelarski strokovnjaki in poslovneži s področja čebelarstva na svojem štiriintridesetem svetovnem čebelarskem kongresu. Kongres svetovne čebelarske organizacije Apimondia je letos pripravila Zveza čebelarjev Švice v prelepem delu Švice, v Lozani ob Ženevskem jezeru. Svetovni čebelarski kongres je za vse evropske čebelarje pomemben dogodek, zlasti če je na stari celini. Zaradi odpovedi kongresa v Splitu, svetovnega čebelarskega kongresa v Evropi ni bilo že osem let, to pa je nakazovalo množično udeležbo. Švicarji slovijo po svoji točnosti in natančnosti, to pa je obetalo dobro organizacijo in zanimiv program. Apimondia je pravočasno in natančno obveščala svoje članice o pripravah na kongres in jim poslala precej zanimivega propagandnega,gradiva. Delno smo ga objavili v naši reviji in tako smo se slovenski čebelarji začeli pripravljati na ta dogodek, V X »Ifn s Predsednik Apimondie R. Borneck je pozdravil čebelarje in ostale udeležence kongresa, ki so prišli z vseh kontinentov. Foto: J. Mihelič % O pomemben tudi za slovensko čebelarstvo. Čebelarskih kongresov se namreč udeležuje vse več poslovnih ljudi, ki sodelujejo na čebelarski razstavi in sklepajo pogodbe o nakupu ali prodaji čebeljih pridelkov, čebelarske opreme ali matic. Zato je bil ta kongres velika priložnost tudi za prodor našega znanja, izdelkov in matic na evropsko, pa tudi svetovno tržišče. Brez evropskega tržišča bo namreč naše čebelarstvo obsojeno le na životarjenje. Tu mislimo predvsem na večje čebelarje, ki imajo tržne viške, na vzrejevalce matic ter izdelovalce opreme. Nekateri večji slovenski čebelarji so namreč že začeli zmanjševati število čebeljih družin, s tem pa tudi pridelavo, kajti zaradi velikega uvoza medu je slovenski trg prezasičen, odkupne cene medu in cene v prodaji na drobno pa so precej nižje od evropskega povprečja. Na sejmu smo V prvi vrsti so sedeli člani ožjega vodstva Apimon-die, za njimi pa predstavniki članic, med njimi tudi naš delegat Marjan Skok. lahko občudovali švicarski med v polkilogramskih kozarcih po 10 švicarskih frankov (to je približno 1000 SIT), cene domačega medu pa tudi v Nemčiji v prodaji na drobno niso veliko nižje. Seveda pa je bilo osrednje dogajanje na kongresu osredotočeno na delo strokovnih komisij, v katerih so strokovnjaki iz skoraj vseh držav članic Apimondie v referatih in na posterjih predstavili svoja znanstvena in strokovna dognanja. Organizatorji so prejeli 479 strokovnih del, od tega jih je bilo zavrnjenih samo devet (preostala pa so bila predstavljena na kongresu). Tako je bilo v živo predstavljenih 124 referatov, 249 na posterjih s povzetkom, 91 na posterjih brez povzetka, predstavljenih pa je bilo tudi šest strokovnih mnenj. Iz Slovenije je bilo prijavljenih štirinajst strokovnih del, enako število pa tudi iz Francije. Med sedeminpet- Sekretarka za prehrano na ministrstvu za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano g. Alenka Urbančič je v slovenskem paviljonu sprejela predsednika Apimondie g. Bornecka. Foto: J. Mihelič Nazdravila pa je tudi drugim, ki so vodili kongres v Louzani. Foto: J. Mihelič desetimi državami, ki so prijavile svoje referate, smo bili po številu referatov na presenetljivo dobrem dvanajstem mestu. Pri tem moramo posebej omeniti in pohvaliti našega znanega čebelarja praktika, gospoda Lojzeta Lična, saj je kljub svoji visoki starosti, seveda ob pomoči najbližjih, prijavil dve kakovostni strokovni deli, ki ju je komisija sprejela za predstavitev na posterjih (v pisni obliki na panojih). Poleg tega je s svojim trietažnim AŽ panjem sodeloval tudi na razstavi. Največ referatov - pet -so prispevali veterinarji-svetovalci, povečini v obliki posterjev. Sicer je največ prijavljenih del obravnavalo čebelje bolezni - kar 118. To pa kaže, da se s to problematiko ukvarja veliko strokovnjakov. Med našimi so bili to Jenko-Rogelj, Javornik in Jelenc ter Vidmar, Sedej, Bidovec in Gregorc z Veterinarske fakultete, dva posterja pa je predstavil Janez Poklukar s Kmetijskega inštituta. Zanimivo je, da so strokovnjaki iz Evrope prispevali kar 66,4 odstotka strokovnih del za ta kongres. Na kongresu so bili referati po vsebini razvrščeni v sedem strokovnih komisij, nekatere najzanimivejše pa bomo skušali predstaviti v prihodnjih številkah Slovenskega čebelarja. Kakor smo pričakovali, je bila udeležba na kongresu zelo dobra. Stalnih udeležencev kongresa je bilo skoraj štiri tisoč, poleg tega pa so organizatorji prodali še več kot pet tisoč vstopnic za obiskovalce čebelarske razstave. Ker pa si je precej obiskovalcev razstavo ogledalo brez vstopnice, lah-koi rečemo, da je kongres in razstavo obiskalo več kot deset tisoč čebelarjev iz 65 držav. Tudi Slovencev je bilo v Lozani kar precej in prepričan sem, da nobenemu ni bilo žal, čeprav so nekateri imeli ob prijavljanju nekaj težav. Za to pa niso bili vedno krivi organizatorji, čeprav so verjetno iz varčevalnih razlogov zaposlili premalo usklajeno in očitno neprofesionalno ekipo. Začetne težave pa so kmalu odpravili. Kongres so pripravili v zelo lepi dvorani Palais de Beaulieu. Le-ta sodi v kongresni center oziroma razstavišče, v katerem prirejajo tudi povsem poslovne sejme in razstave. Kongres so slovesno odprli v torek, 15. avgusta, v veliki dvorani kongresnega centra. Otvoritve se je udeležila večina udeležencev kongresa, na lepo okrašeni tribuni pa so sedeli člani izvršnega odbora Api-mondie in ožje vodstvo organizacije na čelu s predsednikom g. Borneckom, predsednik kongresa g. W. Stern, predsednik Zveze čebelarjev Švice g. J. P. Cochard, predstavnik vlade J. P. Delamuraz ter delegati članic Apimondie med njimi tudi predstavnik ZČDS g. Marjan Skok. Udeležencem so spregovorili najvidnejši predstavniki Švice in Apimondije, vsi pa so poudarjali pomen čebelarstva za človeštvo tako s prehranbenega, zdravstvenega in ekološkega vidika, zlasti v obdobju slovesnosti velikega onesnaževanja našega planeta. Po otvoritveni slovesnosti pa sta predsednik kongresa W. Stern in predsednik Apimondie R. Borneck slovesno odprla tudi svetovno čebelarsko razstavo, tako da sta hkrati prerezala trak. S tem dejanjem je bila odprta največja čebelarska prireditev v letu 1995 na svetu. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ta bodo Zvezi čebelarskih društev Slovenije komaj zadostovala za izvajanje redne dejavnosti, smo vplačali kotizacijo (prispevek za udeležbo) za dva predstavnika Zveze le za tri dni od petih, kolikor je trajal kongres. Zveza namreč od namenskih sredstev, ki so jih dodelila nekatera ministrstva, (največ je prispevalo ministrstvo za kmetijstvo go- V slovenskem paviljonu je bilo veliko zanimivih razgovorov. Inž. Šivic v razgovoru s predstavnikom švicarskih čebelarjev. zdarstvo in prehrano), ni dobila nobenih finančnih sredstev za udeležbo njenih uradnih delegatov na kongresu, dobili pa so jih nekateri drugi udeleženci, ki niso bili uradni delegati slovenske čebelarske organizacije. Zveza je celo iz lastnih sredstev prispevala 85.000,00 SIT za čebelarsko razstavo, saj je zakupila dva kvadratna metra za predstavitev založniške dejavnosti Zveze. Zaradi vsega povedanega se s predsednikom Skokom sicer nisva udeležila zaključka kongresa, kljub temu pa sva sodelovala na vseh pomembnih prireditvah, ki so spremljale kongres od zasedanja generalne skupščine 16. 8., otvoritvene slovesnosti, razstave, zasedanja strokovnih komisij, projekcij filmov, razstave posterjev do razgovorov z vodstvom Apimondie o prihodnjem sodelovanju. Zveza čebelarskih društev Slovenije je stalna članica Apimondie, zato sva bila s predsednikom Marjanom Skokom tudi uradna predstavnika naše organizacije na kongresu. Sodelovala sva na generalni skupščini svetovne čebelarske organizacije, ki je sprejela nekaj pomembnih odločitev o nadaljnjem delu te organizacije. Potrdili so še dveletni mandat dosedanjemu predsedniku Apimondije g. Raimondu Bornec-ku, podprli kandidaturo Belgije za prihodnji čebelarski kongres leta 1997, sprejeli nove članice, potrdili načrt dela in finančni načrt, izvolili pet novih članov izvršnega odbora in tri nove vodje strokovnih komisij ter razpravljali o spremembah statuta Apimondie. Sprejeli so tudi dve kandidaturi za kongres leta 1999, in sicer kandidaturo Južne Afrike in Kanade (Vancouver). Naj omenim, da je slovenska skupina ob podpori ministra za kmetijstvo dr. Jožeta Osterca vložila kandidaturo za svetovni čebelarski kongres za leto 2003. Upajmo, da nam bo ob enotnem in enakopravnem sodelovanju vseh, ki delamo v čebelarstvu, predvsem ob podpori ministrstva, uspelo dobiti kandidaturo za pripravo omenjenega kongresa. Za to pa bomo potrebovali medsebojno razumevanje, enotnost in strokovnost. Pričakujemo, da bodo kandidaturo podprli tudi slovenski čebelarji. Brez dvoma največji uspeh Slovenije na tem kongresu je bil skupen slovenski čebelarski razstavni prostor. Na njem se je predstavilo dvaindvajset razstavljalcev, in to prvič v zgodovini slovenskega čebelarstva in stalnega članstva v Apimondii. Zasluge za to imamo vsi, ki smo kakor koli sodelovali in pripravili zelo uspešno razstavo slovenskega čebelarstva in ponudbe čebelarskih izdelkov. Naj omenim, da sta ZČDS in njena komisija za tehnologijo sklicali sestanek že 8. decembra 1994, nanj pa povabili morebitne razstavljalce. Na seji smo govorili samo o udeležbi na razstavi ob svetovnem čebelarskem kongresu v Švicu. Večina navzočih je podprla prizadevanja Zveze, ministrstvo za kmetijstvo pa smo zaprosili za finančno pomoč pri organizaciji, saj predvideni stroški niso bili majhni. Ministrstvo je ugodilo prošnji in skupaj smo zaradi zahtevnosti naloge za organizatorja in tehničnega izvajalca določili podjetje Domus iz Ljubljane. Pod vodstvom go. Andreje Krvine je omenjeno podjetje pripravilo projekt predstavitve slovenskega čebelarstva. Največ sredstev je prispevalo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, poleg tega pa še ministrstvo za gospodarstvo, MEOR, urad za informiranje pri vladi Slovenije in drugi. Del sredstev so morali prispevati tudi razstavljala sami. Seveda je bilo na poti do uspeha veliko ovir in težav. Vsak je prispeval po svojih finančnih močeh, saj vemo, da ima ZČDS sredstev zelo malo. Razstave se je udeležila večina naših vzrejevalcev matic, še posebej pa so se izkazali Ivan Dremelj iz Dragošeka, mladi podjetniki Malči Božnar iz Polhovega Gradca, Jernej Jug in Olga Bahar iz Ljubljane, Anton Logar iz Šenčurja, Kovinska galanterija Rakovec iz Ljubljane, Mizarstvo Krže z Vrhnike, podjetje Medex iz Ljubljane in drugi. Razstavni prostor je oblikovala dipl. inž. arh. Meta Dovjek. (Nadaljevanje na strani 271) ČEBELARJEVA OPRAVILA V OKTOBRU BOJAN PAVLIN Ta mesec je delovno leto za čebelarja že skoraj končano. Od sredine oktobra naprej nekatere matice ne zalegajo več oziroma je za dlan zalege le še na dveh ali treh satih. Dnevi so vedno krajši, temperature pa vse nižje. Čebelje družine se zato stisnejo ter tako zasedejo manj ulic med satjem in hkrati določijo tudi prostor za prezimovanje. Čeprav še vedno prinesejo manjše količine cvetnega prahu, nabranega na poznojesenskem cvetju, je izletavanje vse manj pogosto. Le v krajih ob morju so čebele malce bolj živalne. Središče zimske gruče izberejo čebele tam, kjer se je ali se bo polegla zadnja zalega. To ni vedno prednji del sredine panja, ki je sicer za prezimovanje najprimernejše. Če je središče prezimovanja v bližini žrela, se čebelja družina pozimi pomika za hrano proti zadnjemu delu panja oziroma satja, torej proti zadnjem okencu. Glede na številčnost družine se ta pri tem usmeri levo ali desno, to pa je tudi znamenje, da bodo prezimile brez težav. Spomladi jim zaloga hrane ostane levo ali desno od središča. Če središče družine jeseni ni v sredini, se lahko zgodi, da se gruča zaradi mraza ne more premakniti na medeno stran satov, torej proti zalogi hrane. Zgodi se torej, da čebele umrejo pri polni skledi. Tega problema čebelarji na Primorskem ne poznajo. Mi, ki čebelarimo v notranjosti, kjer so zime ostrejše, pa moramo prav zato, da bi to preprečili, pred zazimljenjem družine premakniti v sredino panja. Pozorni moramo biti tudi na tihi jesenski rop. Močne družine kradejo med slabičem v nezasedenih ali slabo zasedenih medenih satih. Lahko se zgodi, da s tihim ropanjem nekaterim panjem izpraznijo polovico zimske zaloge, včasih celo več. Če čebelar tega ne opazi pravočasno, gre družina po zlu. Če ugotovimo, da se je zgodil tihi rop, moramo izropano, prazno satje nadomestiti s polnim iz rezerve. Čeprav so oktobrski dnevi včasih že hladni, lahko ob lepem vremenu prebarvamo panje. Če je vreme hladno, panj zapremo, pobrusimo oziroma odstranimo staro barvo in panj spet odpremo. Prihodnji dan ga spet zapremo in prebarvamo. Ker se barva ne posuši takoj in je žrelo zaprto, moramo čez noč odpreti vratca panjev, zjutraj pa panjem odpremo tudi žrela. Tako je panj spet pobarvan in zavarovan za nekaj let. S paženjem panja se še ne mudi, čeprav nekateri čebelarji panje zapažijo že zelo zgodaj. To delo sam opravim šele pred začetkom prave zime. Ko v panjih ni zalege, to pa je od konca oktobra do sredine februarja, čebelja družina vzdržuje temperaturo od 20 do 25°C, zato čebele zapažimo šele novembra. Skladanice panjev moramo posebno skrbno zapažiti ob stenah in na vrhu. Predvsem gornjo vrsto panjev pokrijemo s primerno odejo. Če so med panji špranje, jih stisnemo skupaj, da se med seboj grejejo, ali pa vsaj špranje zadelamo s papirjem ali valovito lepenko. Zdaj je tudi čas, da dokončno pospravimo v čebelnjaku, saj temperature še niso tako nizke, da bi to motilo čebele. Pribor in orodje očistimo in ga skupaj z rezervnimi deli panjev zložimo tja, kjer bo počakalo do spomladi, ko ga bomo spet potrebovali. Ko v čebelnjaku vse pospravimo in uredimo, pregledamo tudi okolico, da vidimo, kaj bi utegnilo motiti zimski mir čebel. V čebelnjaku nastavimo pasti ali strup za miši, saj se te v njem prav rade naselijo ter s tem precej škodujejo čebelam in jih vznemirjajo. Miši se prav rade pretihotapijo v panj, zato jim moramo to preprečiti. Na žrela panjev postavimo zapore, z njimi pa mišim onemogočimo vstop. Zdaj je tudi čas za sortiranje satja (če tega nismo že storili), ki ga bomo shranili in uporabili prihodnje leto, ter za satje, ki ga bomo dali v prekuho. Izločimo predvsem stare sate, skozi katere prodre le malo svetlobe, nedograjene, skrivljene, zlomljene in trotovske sate. Dobro satje shranimo, najbolje v kakšno staro omaro ali kakšen drug suh prostor, v katerem ni nevarnosti, da bi se preostali med navzel vlage in se skisal ali da bi morebitna obnožina v celicah splesnila. Prostor s sati naj bo tesno zaprt, zato da lahko satje žveplamo ali mu dodamo snovi, ki preprečujejo razvoj voščenega molja. Znanih je več načinov zimskega zavarovanja nakladnih panjev pred mrazom in vetrom. Nekateri jih zlagajo v čebelnjake, drugi jih zlagajo po več skupaj in medprostore zapažijo podobno kot pri AŽ panjih, nekateri pa več panjev skupaj ovijejo s strešno lepenko. Nekateri čebelarji zaradi strahu, da čebele pozimi ne bi umrle zaradi mraza, panje preveč in prezgodaj zapažijo, včasih tudi z neprimernimi materiali. To pa v panjih povzroči več vlage in s tem plesne-nje satja, zato je spomladanski razvoj slab. Če so panji narejeni iz 20 mm desk, je dovolj, da jih odenemo s strešno lepenko. Pod pokrovom LR panja jo zapognemo, tako da jo zavarujemo pred vetrom in dežjem. Najbolje je, da jih tako zavijemo posamič in ne v skupinah. Tako pri morebitnih spomladanskih pregledih ne vznemirjamo in ne ohlajamo drugih panjev, temveč le tistega, za katerega sumimo, da je z družino nekaj narobe. Nakladne panje pa za razliko od AŽ panjev posamič oskrbujemo vse leto in tudi pozimi. ALERGIJSKE REAKCIJE PO PIKU ČEBEL dr. ZDRAVKO ROŠKAR, pediater Čebele sodijo v vrsto kožekrilcev (hyme-noptera). Ob piku čebela izbrizga 150 /n.g strupa. Količina strupa pri čebeljem piku je precej stalna, drugače pa je pri piku ose. Ta žuželka lahko piči sedemkrat zapored, lahko pa piči tudi »na slepo«, ne da bi izpustila v žrtev strup. Pri večini žuželk je strup sestavljen iz biogenih aminov (histamin, serotonin), ki povzročijo bolečino, razširitev in povečano prepustnost žil, toksičnih neptidov (meli-tin, apamin, kinin), ki delujejo citotoksično, nevrotoksično in hemolitično. Tretja sestavina strupa pa so encimi (fosfolipaza, hia-luronidaza ...), ki sestavljajo večino alergenov v strupu. Alergeni v strupu spodbujajo posebne celice - limofocite k sintezi posebnih proti- teles (IgE). Le-ta se vežejo na določene celice - mastocite in jih senzibilizirajo. Ob naslednjem stiku s strupom se iz senzibili-ziranih celic sprostijo mediatorji, ki povzročajo simptome. Potek alergijske reakcije je odvisen od porazdelitve in števila mastoci-tov v telesu ter količine sproščenih media-torjev. Med strupom čebel in os ni navzkrižne preobčutljivosti, le-ta pa obstaja med strupom čebele in čmrlja. Ista oseba je lahko hkrati preobčutljiva na več strupov žuželk. Pik žuželk iz vrste kožekrilcev sproži sistemsko alergijsko reakcijo pri 0,35 do 5 odstotkov ljudeh. Sodijo, da v ZDA zaradi alergije na čebelji ali osji strup vsako leto umre 40 ljudi. V Sloveniji je bilo v letih 1970-1989 registriranih 14 smrtnih prime- rov zaradi alergijske reakcije po piku žuželke. Smrt največkrat povzroči edem grla, redkeje pa anafilaktični šok. Tudi ljudje, ki sicer niso preobčutljivi za strup, lahko po piku v usta, na jezik ali vrat, umrejo zaradi zadušitve. V redkih primerih povzroči smrt toksična reakcija po piku velikega števila žuželk (vsaj 100). Sistemska reakcija se navadno pojavi nekaj minut po piku, skoraj vedno pa prej kot v eni uri. Ponavadi velja: čim hitreje se pojavijo prvi znaki, tem hujša bo reakcija. Simptomi sistemske alergijske reakcije so opisani v tabeli. KLINIČNA SLIKA REAKCIJE NA PIK ČEBELE NORMALNA REAKCIJA Pribl, dve uri trajajoča bolečina, rdečina in oteklina na mestu pika. VELIKA LOKALNA REAKCIJA Oteklina s premerom več kot 10 cm na mestu pika, opazna več kot 24 ur. SISTEMSKA PREOBČUTLJI-VOSTNA REAKCIJA I. stopnje: II. stopnje: III. stopnje: IV. stopnje: Splošna koprivnica (urtikarija), srbenje, oslabelost, anksioznost. Poleg znamenj I. stopnje se pojavita vsaj še dve od napovedanih angiodem (oteklina ustnic, jezika . . .), stiskanje v prsih, slabost, bruhanje, driska, bolečine v trebuhu, omotica. Poleg znamenj II. stopnje se pojavita vsaj še dve od navedenih: dispneja (občutek oteženega dihanja), piskanje ob dihanju, stridor (glasno slišen vdih), disfagija (težavno požiranje), disartrija (težavno govorjenje), hripavost, zmedenost. Anafilaktični šok: poleg znamenj III. stopnje vsaj še dve od navedenih: kolaps, izguba zavesti, inkontinenca (nedržnost) vode in blata, cianoza. TOKSIČNE REAKCIJE Srednja smrtna doza (LD 50) za čebelji strup: Število pikov za LD 50/kg telesne teže: Primer: Po piku velikega števila čebel lahko nastopi smrt. 2,8 mg strupa/kg tel. teže 19 pikov/kg tel. teže Telesna teža Število pikov za LD 50 otroci (10 kg) otroci (30 kg) odrasli (60 kg) odrasli (90 kg) 190 570 1140 1710 PSIHOGENE REAKCIJE Vazovagalna sinkopa, hiperventilacijski sindrom. Naravni potek preobčutljivosti je nepredvidljiv. Nikoli ne moremo biti popolnoma prepričani, ali je oseba, ki jo je pičila čebela, senzibilizirana ali ne. Ljudje, ki so že doživeli alergijsko reakcijo, morajo vedno imeti pri sebi ustrezna zdravila za samopomoč. Pri hujših alergijskih reakcijah - III. in IV. stopnje (glej tabelo!) pa je nujna imunote-rapija (desenzibilizacija). Vsak čebelar in čebelarski mentor bi moral imeti zbirko zdravil za samopomoč oziroma prvo pomoč. V zbirko naj uvrsti: - antihistaminik s hitrim učinkom: claritin (1 tableta), - kortikosteroid - metilprednizolon: medrol (2 tableti), - adrenalin v obliki avtoinjektorja (fastjekt, epipen, anakit, anahelp, za otroke pa epi-pen, jr.), v inhalatorju - razpršilcu (medihaler - epi). Žal pri nas sredstva, ki vsebujejo adrenalin, v obliki avtoinjektorja ali razpršilca niso registrirana, v prosti prodaji pa jih dobimo v tujini. Takoj po piku je treba odstraniti želo. Pri tem moramo paziti, da ne stisnemo strupenega mešička. Pičeno mesto razkužimo in nanj položimo košček ledu ali mrzel obkladek. Ob prvih znamenjih alergijske reakcije (glej tabelo!) je treba vzeti zdravilo iz zbirke za samopomoč oziroma prvo pomoč (tablete antihistaminika in kortikosteroida). Če vemo, da je nekdo alergičen na pik čebele, naj vzame zdravila takoj in naj ne čaka na prva znamenja. Že z antihistaminikom in kortikosteroidom (tabletami), lahko v 95 odstotkih primerov preprečimo ali omilimo alergijsko reakcijo. Hkrati moramo pripraviti tudi adrenalin, in če se pojavi hujša sistemska reakcija, ga tudi damo. Ob pojavu edema grla (stridor) inhaliramo 10-20 vpihov adrenalina iz inhalatorja. Po prvi pomoči je treba vsakomur zagotoviti čim prejšnji pregled pri zdravniku. Čebelarskim mentorjem svetujem, da ob praktičnem pouku ustrezno zavarujejo svoje učence (čebelarski klobuk, rokavice), čim prej pa naj si priskrbijo tudi zdravila za prvo pomoč ob piku. LITERATURA: 1. M. Kuhar in sodelavci: Alergijske reakcije za strupe žuželk, Izbrana poglavja iz pediatrije, št. 5, Ljubljana, maj 1994, str. 75-79. 2. M. Košnik: Alergijske reakcije po piku žuželk, Zdravniški vestnik, marec 1995, str. 137-139. 3. Joe M. Graham: The Hive and the Honey Bee. ČRNI OBLAKI NA ČEBELARSKEM NEBU FRANC ŠIVIC Sredi julija letos so poklicni čebelarji iz severne Italije pripravili neformalno strokovno srečanje o virozi. Povabili so tudi mene in tako sem se kot edini tujec in celo samo kot ljubiteljski čebelar tega srečanja z veseljem udeležil. Kakšnih posebnih rezultatov sicer nisem pričakoval, vendar sem se motil. V pičlih treh urah so sogovorniki natresli toliko novih informacij, kot jih nisem slišal v celem letu. Naj nekatere posredujem našim bralcem. Čebelje družine Že tri leta množično odmirajo zlasti v južni in srednji Italiji, zad- nje čase pa tudi v severnem delu države. Vzrok za to naj bi bili varoza in huda gniloba čebelje zalege. Predvsem zadnja se je razmahnila kot še nikoli doslej, in to kljub učinkovitim zdravilom in osveščenosti čebelarjev. Čebelar Campese iz pokrajine Vicenza je moral lani zažgati približno 300 čebeljih družin, ker so zbolele za hudo gnilobo. Ta nesreča ga je tudi duševno hudo prizadela, vendar se je zaklel, da bo bolezni prišel do dna in ji ne bo dovolil, da bi mu ogrozila preostalih 300 družin. Namesto da bi panje zažgal, je čebele pretresel na satnice v razkuženih panjih. Ko so po treh dneh stradanja porabile ves okužen med v njihovih želodčkih, jih je začel zdraviti z antibiotikom oksitetraciklinom. Čebele so zgradile novo satje in matice so ga zalegle. Toda sledilo je novo razočaranje. Kakor hitro se je pojavila prva pokrita zalega, že so se pojavile tudi umirajoče in v značilno rjavkasto lepljivo snov spreminjajoče se ličinke. Čebelar Campese je ob tem opazil dve značilnosti, ki za hudo gnilobo nista tipični. Mrtva zalega ni imela skoraj nobenega vonja, čebele pa so pridno letale na pašo in po dve nakladi celo napolnile z lipovim medom. Pri hudi gnilobi zaudarja in čebele so popolnoma brez volje za delo. Še večje je bilo presenečenje, ko je prejel negativen rezultat laboratorijske analize zalege, torej odsotnost Bacillusa larvae. Vendar so v zalegi odkrili približno deset vrst virusov, ki jih sicer v čebeljem panju najdemo bolj ali manj stalno. Campese je sklenil, da bo skušal obolele družine zdraviti na biološki način, torej z najboljšo oskrbo. Sprva se mu je zdelo, da se njihovo zdravstveno stanje popravlja, toda občutek ga je varal. Že nekaj tednov potem, ko je opazil prvo mrtvo zalego v mladem satju, je iz panjev zavel tipičen smrad po hudi gnilobi in čebele so spet postale apatične. Vnovič je zaleženo satje nesel v laboratorijsko analizo, tokrat pa so ugotovili navzočnost povzročitelja kuge čebelje zalege - Bacillus larvae. Tudi preostali udeleženci so imeli podobne izkušnje kakor Campese. Soglašali so, da je prvotni povzročitelj odmiranja čebelje zalege eden od virusov ali celo več virusov skupaj, drugotni pa Bacillus larvae, ki se naseli v zalegi, ko čebelja družina zaradi viroze že precej oslabi. Ker antibiotiki ne uničijo virusov, čebel s pretresanjem na satnice ne bomo rešili bolezni. Ta bo znova izbruhnila ob pojavu prve pokrite zalege. Nekaj podobnega lahko opažamo pri poapneli zalegi. Pogosto se namreč pojavlja v deviškem satju, ki so ga roji zgradili iz družin, obolelih za to glivično boleznijo. Na vprašanje, zakaj sta se tako silovito pojavili viroza in z njo povezana huda gniloba čebelje zalege šele v zadnjih letih, so lahko hitro slišali, da je začetek vsega zla varoza. Večina čebelarjev uporablja za zdravljenje trakove na podlagi fluvalinata, zato je ta vedno manj učinkovit, kajti varoa postaja proti njemu odporna. Čebelje družine so zaradi stalne navzočnosti večjega števila zajedavcev biološko oslabljene in tako lahek plen doslej manj znanih virusnih in glivičnih obolenj. Ker za te nove bolezni ni zdravila, ostaja čebelarjem na voljo samo eno: učinkovitejše in pogostejše uničevanje varoj. Znani čebelar dr. Renato Garibaldi je povedal, da že drugo leto uporablja za vsako čebeljo družino po eno leseno paličico fluvalinata in dve paličici, prepojeni s flumitrinom (to snov vsebuje bayvarol). Vse tri vstavi v panj najprej zgodaj spomladi, nato sredi julija in še enkrat oktobra. Odkar tako postopa, nima več težav niti z virozo niti s hudo gnilobo. Eden od čebelarjev je poročal, da je odkril novo zdravilo proti varozi, podobno kot omenjene, pa ga je treba nanašati na lesene paličice. Z njim je zelo zadovoljen, ker je učinkovit in poceni, vendar še raziskuje, ali pušča v medu in vosku kakšne sledi in koliko so morebitni ostanki nevarni za človekovo zdravje. Na koncu so čebelarji kritizirali čebelarske inštitute in fakultete, ker prepočasi sledijo izzivom časa v čebelarstvu. Na nekem italijanskem inštitutu je skupina znanstvenikov, nasprotnikov uporabe kemičnih sredstev v čebelarstvu, preučevala različne organske kisline in eterična olja v boju proti varozi. Žal, poskusa niso mogli končati, ker jim je predčasno odmrlo vseh 20 poskusnih čebeljih družin - zaradi varoze. Poklicni čebelarji, ki živijo od čebel, si takšnih igračkanj žal ne morejo privoščiti in se zato skušajo znajti, kakor vedo in znajo. Strokovna srečanja, kakršno je bilo tokratno, bodo poslej postala tradicionalna. Za nas slovenske čebelarje je zanimiva ugotovitev Claudia Comara iz okolice Vidma, saj čebelari ob slovensko-italijanski meji. Še vedno uspešno uporablja plastične trakove s fluvalinatom, vendar poudarja, da je pomembno tudi mehanično odstranjevanje zajedavcev iz čebeljih družin. Pred točenjem izganja čebele iz medišč z zračnim puhalnikom, le-ta pa skozi mrežasto podnico pod plodiščem odpihne po več sto varoj na panj. To mehanično odstranjevanje varoj je pomembno zlasti zato, ker zaradi poletne paše na škržatu čebelar v panje ne sme vstavljati fluvalinatnih trakov, saj bi tako onesnažil svoj medeni pridelek. Z varozo in s kugo nima težav, pa tudi poapnele zalege skoraj ne pozna. Vse kaže, da je kranjska sivka nekoliko bolj odporna proti virozi kakor italijanska ligustika, vendar nas to ne sme uspavati. Množičen pojav hude gnilobe čebelje zalege, kakršen je bil letos na Tolminskem, je lahko opozorilo, da imajo prste vmes tudi virusi. Zato je prav, da vemo, kakšne težave povzročajo ti majhni organizmi pri naših zahodnih sosedih in kako se z njimi najuspešneje spopademo. ZDRAVSTVENO STANJE ČEBELJIH DRUŽIN V VZREJALIŠČIH IN PLEMENIŠČIH MATIC V LETU 1995 MAGDALENA VIDMAR* Uvod Skrb za zdravstveno neoporečnost vzrejališče in plemenišč matic je eden poglavitnih pogojev za vzrejo zdravih in kakovostnih matic. Vsak čebelar dobro ve, da je zdrava, kakovostna ter mlada matica nujna za uspešno in donosno čebelarjenje. Take matice pa so vzrejene le v registriranih vzrejališčih in plemeniščih matic. Naše delo in rezultati: Nadzor nad zdravstvenim stanjem čebeljih družin v registriranih vzrejališčih in plemeniščih matic vsako leto opravlja Inštitut za zdravstveno varstvo in gojitev divjih živali, rib in čebel pri Veterinarski fakulteti v Ljubljani. Enkrat na leto na omenjenem inštitutu laboratorijsko in klinično pregledajo vsa vzrejališča in plemenišča matic kranjske čebele (Apis mellifera carnica), zlasti, ali niso morda okužene z boleznimi, ki jih zatiramo po zakonu. V zimskem obdobju pregledajo vzorce zimskih mrtvic na prisotnost povzročiteljev pršičavosti (Acarapis woodi) in nosemavosti (Nosema apis Z). Spomladi, ko je v družini čebelja zalega, pa klinično pregledajo vse čebelje družine v vzrejališčih in plemeniščih matic na hudo gnilobo čebelje zalege (Pestis apium), od letos pa tudi na pohlevno gnilobo. To leto smo laboratorijsko pregledali 17 vzorcev zimskih mrtvic iz 15 vzrejališč matic in z dveh plemenilnih postaj. Vsi vzorci so bili negativni na pršičavost (Acarapis woodi). Povzročitelja nosemavosti smo odkrili pri šestih poslanih vzorcih zimskih mrtvic iz vzrejališč matic. Pri kontrolnem pregledu šestih vzorcev mrtvic po zdravljenju nosemavosti smo laboratorijsko diagnosticirali navzočnost spor Noseme apis Z. pri dveh vzorcih mrtvic iz vzrejališč matic, preostali štirje vzorci pa so bili negativni. Tabela 1 Acarapis woodi Stojišče Št. pr. Št. poz. % vz. vz. vzrejališče plemenišče 15 0 0 2 0 0 Tabela 1 prikazuje rezultate laboratorijske diagnostike vzorcev zimskih mrtvic, pregledanih na pršičavost-acariosis (Vidmar, 1995). Tabela 2 Nosema apis Z. I. pregled Stojišče Št. pr. št. poz. % vz. vz. vzrejališče plemenišče 15 6 40 2 0 Nosema apis Z. II. pregled Stojišče Št. pr. Št. poz. vz. vz. vzrejališče plemenišče 38 * Magdalena Vidmar, dr. vet. med. Inštitut za zdravstveno varstvo in gojitev divjih živali, rib in čebel, Veterinarska fakulteta, Gerbičeva 60, Ljubljana Tabela 2 prikazuje rezultate laboratorijske diagnostike vzorcev zimskih mrtvic, pregledanih na povzročitelja nosemavosti (Vidmar 1995). Na podlagi prejšnjih pregledov zimskih mrtvic je bilo letos za klinični pregled na hudo in pohlevno gnilobo čebelje zalege primernih 11 vzrejališč in dve plemenišči matic. S kliničnim pregledom smo izrazili sum na hudo gnilobo čebelje zalege v enem čebelnjaku v vzrejališču matic, ki obsega več stojišč. Pozneje smo v laboratoriju ta sum potrdili z izolacijo povzročitelja hude gnilobe B. larvae. Vse čebelje družine preostalih vzrejališč in plemenišč matic na dan pregleda niso kazale kliničnih znamenj, značilnih za hudo gnilobo čebelje zalege, prav tako pa tudi ne znamenj pohlevne gnilobe čebelje zalege. Tabela 4 Pohlevna gniloba čebelje zalege Tabela 3 Huda gniloba čebelje zalege Stojišče Št. pr. Št. poz. % stojišč stojišč vzrejal išče 14 1 7 plemenišče 2 0 0 Tabela 3 prikazuje rezultate klinične diagnostike na hudo gnilobo čebelje zalege v vzrejališčih in plemeniščih matic (Vidmar, 1995). Stojišče Št. pr. Št. poz. % stojišč stojišč vzrejališče 14 0 0 plemenišče 2 0 0 Tabela 4 prikazuje rezultate klinične diagnostike v vzrejališčih in plemeniščih na poglevno gnilobo čebelje zalege (Vidmar, 1995). Sklep To leto je bilo pregledanih 13 vzrejališč in dve plemenišči matic. Nekatera vzrejališča imajo več stojišč (lokacij), zato je tudi število vzorcev, za laboratorijsko preiskavo kakor tudi število stojišč za klinično diagnostiko večje. Na podlagi rezultatov laboratorijskih preiskav sta bili izločeni dve vzrejališči matic, ker sta okuženi s sporami Noseme apis Z. Po kliničnem pregledu vzrejališč in plemenišč pa smo v enem vzrejališču diagnosticirali hudo gnilobo čebelje zalege. Letos je osnovne zdravstvene pogoje za registrirano vzrejo matic kranjske sivke (Apis melli-fera carnica) izpolnjevalo deset vzrejališč in dve plemenišči matic. M mb NIZKO NAKLADNI PANJ Z UTOROM OB ROBU NAKLADE VOJKO VEBER Čebelarim že 15 let na območju Polho-grajsega hribovja in Selške doline. Začel sem z AŽ in nizko nakladnimi panji, pozneje pa sem jih zamenjal z LR panji. Zanje sem se odločil zato, ker še nisem prevažal in ker se mi je zdelo delo preprostejše, prak-tičnejše in hitrejše. Sprva sem imel 40 družin, ko sem si pridobil izkušnje, pa sem njihovo število povečeval do zdajšnjih 120. Zaradi nezanesljivega čebelarjenja na stalnem mestu sem začel razmišljati o prevažanju, sprva le na bližnje paše. Vendar klasični LR panj za prevoz ni zelo primeren, predvsem zaradi premikanja naklad in pomanjkljivega zračenja, zlasti poleti. Idejo za izboljšavo sem dobil v Slovenskem čebelarju (letnik 1981/9). V njem je bilo zelo zanimivo predstavljeno čebelarjenje poklicnega čebelarja Fritza Baumgatna iz Nemčije. Pozoren sem bil predvsem na njegove izboljšave, izdelavo naklade z utorom (tolčem). Naklado z utorom je v svojem članku (leta 1981/4) zagovarjal tudi dr. Moj »čebelnjak« z nizkonaktadnimi panji z utorom. Foto: Vojko Veber Josef Bretschko. Tako sem tudi sam izdelal naklade z utorom in s tem izboljšal toplotno izolacijo panja. Leta 1988 sem preizkusil izboljšan panj in z elektronsko sondo meril temperaturo v različnih vremenskih razmerah. Meritve so pokazale, da je panj bolje toplotno izoliran, ker ni prepiha, vendar se je v njem povečala količina vlage. Zato sem pozneje predelal pokrov panja, tako da vlaga izhaja iz panja skozi penasto gumo v pokrovu spredaj in zadaj. V začetku maja ali prej se čebelja družina razvije v dveh nakladah. Med te dve nakladi vstavimo prazno z lepim satjem, s kakšno satnico in zaleženim satom, hkrati pa pod gornjo naklado vstavimo matično rešetko. Kakovostna matica v začetku maja zaleže še tretjo dodano naklado. V zgornji nakladi se hkrati polega zalega in nastaja prostor za med (medišče). Konec maja, pred me- denjem smreke, odvzamemo gornjo naklado s cvetličnim medom in jo doma iztočimo. Ko čebele selimo na pašo, sestavljajo panj samo dve plodiščni nakladi, visoka podnica z zračenjem ter 8 I pitalnik in pokrov, ki ima lahko odprto zračenje. Taki panji so majhni, tehtajo le do 30 kg, tako da jih lahko hitro nalagamo na tovornjak. Ker so v nakladah utori, jih ni treba dodatno spenjati. Prazne, iztočene naklade za medišče pripeljemo potem, ko so čebele že preseljene. V obdobju mirovanja čebel imam čebele v čebelnjaku. Kljub temu da je izdelava LR panjev z utorom zahtevnejša, sem po šestih letih zelo zadovoljen z njimi in jih priporočam tudi drugim čebelarjem. IZKUŠNJE IN NOVE UGOTOVITVE PRI ČEBELARJENJU Z LESICO MARJAN DEBELAK IZBOLJŠAVE LESICE Na letošnje poskuse čebelarjenja z lesico sem se pripravil tako, da sem si izdelal nove, izpopolnjene lesice za vse svoje pridobitne AŽ panje z zakladami. Številni čebelarji me prosijo, naj v Čebelarju objavim podrobnejši prikaz lesice, da bi si jo lahko sami izdelali ali jo dali izdelati mizarju. Zato v članku objavljam skico načrta za izdelavo letos uspešno preizkušene izpopolnjene lesice. Bodoče izdelovalce in uporabnike lesic pa hkrati opozarjam na nekaj težav pri čebelarjenju. Le-te so posledica delovanja lesice, ki maticam preprečuje Lesice na panjih z vstavljenimi matičnimi rešetkami, kot varovalkami, ki preprečujejo pobege rojev. Foto: M. Debelak izhod iz panja in s tem tudi pobeg rojev. 1. Prva težava je precej veliko število odmrlih trotov, ki se pri dolgotrajni uporabi lesice naberejo v posebnem predalu. Če predala dalj časa ne moremo čistiti, pa moramo zato izdelati dovolj velikega. Na mojih novih lesicah sem letos prvič uporabil povečan predal in pri vseh desetih družinah ga med sezono ni bilo treba prazniti. 2. Če želimo imeti večnamensko lesico, ki bi jo uporabili tudi kot smukalnik cvetnega prahu ali povečano žrelo in veliko verando panja, moramo predvideti namestitev premične matične rešetke. Pri dvignjeni matični rešetki čebele zelo hitro vletijo v lesico. Matično rešetko vstavimo v lesico nekaj dni pozneje oziroma takrat, ko jo resnično potrebujemo, ali če se čebele pripravljajo na rojenje. 3. Problem mašitve spreletalnice za trote z mrtvimi troti je ustrezno rešen z lijakastim dnom spreletalnice (na zgornjem delu lesice) in valjasto obliko. Noben odpadek, ki ga čebele ne morejo odnesti skozi matično rešetko, pri tej izvedbi ne ostane v sprele-talnici oziroma zunaj predala lesice. MOŽNOST UPORABE LESICE KOT SMUKALNIKA Lesico lahko konstruiramo tudi tako, da jo spremenimo v smukalnik za cvetni prah. Izdelati moramo premični prednji del pod-nice lesice in vanj pri smukanju vstaviti zamrežen okvir, skozi katerega padajo v predal osmukana zrna obnožine. Namesto matične rešetke pa v tem primeru vstavimo smukalno ploščo in poseben prehod za trote. Lesice, model 1995 na bradah AŽ panjev. V zgornji vrsti na zeleni lesici pripet karton, ki senči del verande lesice, da se troti zberejo na svetli strani rešetke, tako je osenčeni del prost za prehode čebel. V spodnji vrsti se skozi matično rešetko na rumeno obarvani lesici vrača roj. Ostale lesice nimajo rešetke, ker so družina končale z rojenjem in imajo matice prost izhod in odlično orientacijo (prašitev je bila 100 %). Foto: M. Debelak TROm SPIEIETAINICA PÄllÄDILNO-TfSNIlNA PLOŠČA PREDAL 32 15. (iliiN ni pokrovitHj slovenskih olimpijskih reprezentanc