Slovenski Pravnik
Leto LVII. Ljubljana, avgusta 1945. Štev. 7.-9.
Stek tožbenih pravic pri zasebnih deliktili s posebnim ozirom na našo sodno prakso.
Dr. Luka Kravina.
Neredko ustvari eno samo kaznivo dejanje, ki ga kdo izvrši, več tožbenih pravic. Tako n. pr. določa § 87, drugi odst. kz., da preide pravica zasebne tožbe na zaikonskega driDga, na otroke ali roditelje, če umre upravičenec v roku. določenem v § 85 kz., ali med postopkom. Vse te osebe imajo pravico zasebne tožbe zaradi istega kaznivega dejanja. Vsak izmed njih jo lahko izvaja vzporedno z ostalimi na-sledujočimi upravičenci — ali le kakor da je pravica umrlega. Četudi povzame to pravico več upravičencev, se sme vendarle izreči vselej samo ena kazen. Sin, ki bi n. pr. skušal to pravico izvajati šele po pravnomočni sodbi, izrečeni na osnovi tožbe vsvoje matere, soproge umrlega upravičenca, bi bil zavrnjen, ker se po načelu ne bis in idem ne more ponovno preganjati nikdo zaradi istega kaznivega dejanja (§§ 276, 362 št. ~^ kp.). Državna kaznovalna pravica je v takem primeru samo ena, kakor je tudi zahtevek po zadoščeju samo eden — ali uveljavlja ga lahko več oseib.^
Dokaj drugačen je položaj tam, kjer ustvari eno dejanje več docela samostojnih tožbenih pravic. Tu ima vsak zasebni tožilec samostojen zahtevek po dosegi zadoščenja in obstoji toliko primerov državne kaznovalne pravice kolikor zasebnih tožilcev. V pojasnilo naj nam služi tale konkretni primer: Član društva bančnih uradnikov A izjavi na nekem sestanku stanovskih tovarišev: Predsednik B in tajnik C našega društva sta ničvredneža, poneverila sta denar iz društvene blagajne.
V tem primeru je A izrekel kleveto zoper B-ja in C-ja v enem stavku, v eni sapi; izvršil je s tem samo eno dejanje, ali nedvomno imata B in C proti klevetniku A-ju samostojno tožbeno pravico, ki jo lahko uveljavljata neodvisno drug od drugega. Toda, če sta vložila B in C istočasno vsak svojo tožbo proti A-ju ali je C vložil svojo tožbo,
^Dolenc: Tolmač, 1T+; Munda: Preklic predlogra iii umik zasebne tožbe, posebni odtis iz SI. Pr. 1956, 9.
122    Stek tožb. pravic pri zaseb. del. s pos. oz. na našo sod. prukso.
vsaj še preden je po tožbi B-ja izrečena pravnomočna sodba, bo sodišče po načelu edinstvenega postopka, ki velja za stek kaznivih dejanj {§ 2.0 kp.), moralo izvesti o obeh tožfbah enotno postopanje in izreči eno samo kazen ob uporabi § 6l kz., ker gre za idealni stek. A je namreč oklevetal z enim dejanjem dve osebi, torej isti zakonski predpis prekršil dvakrat.
Nastane vprašanje, ali more C vložiti zasebno tožbo proti A-ju tudi še potem, ko je na osnovi tožbe B-ja že izrečena pravnomočna sodba zaradi navedene klevete od-nosno ali A tudi v tem primeru z uspehom uveljavlja exceptio rei iudicatae, t. j. ali je spiatrati s pravnomočno sodbo, izrečeno na podlagi zasebne tožbe B-ja, za konsumi-rano tudi zasetbno tožbo C-ja.
To vprašanje je velikega praktičnega pomena. Ni namreč izključeno, da je bil C odsoten ter zvedel za kleveto šele, ko je B že dosegel pravnomočno odločbo o kleveti. Mogoč je tudi primer, da je bil klevetnik oproščen, ker se mu je glede B-ja posrečil dokaz resnice. Protivi se pravnemu čutu, če bi se v takem primeru smatralo, da je B konsumiral tožbeno pravico tudi za C-ja. Na drugi strani bi zopet obtoženi A utemeljeno smatral, da se mu godi krivica, če bi bil zaradi navedene klevete dvakrat kaznovan.
Kako važno je to vprašanje, izhaja že iz tega, da so nekatera zaikonodavstva smatrala za potrebno, da se o njem izjasnijo s pozitivnimi zakonskimi predpisi.^ Drugod zopet so zakonodavci opustili izdati kake posebne predpise o tem vprašanju ter prepustili sodnikom, da na osnovi ustreznega tolmačenja izvestnih pozitivnih predpisov kz. in kp. uibe-rejo pot, ki naj zadosti dne\ nim potrebam kazenskega sodstva.
Tudi naš kz. se o tem vprašanju ni izjasnil. Pač pa je vrhovno sodišče v Ljubljani imelo možnost, izjaviti se o njem v odločbi Kre J19/41-2 z dne 8. aprila 1941' ob rešitvi revizije, ki jo je vložil odgovorni urednik nekega ljubljanskega dnevnika kot obdolženec zaradi prestopka po čl. 52 zak. o tisku proti oibsodilni sodbi prvostopnega sodišča. V tem primeru je obtoženi urednik objavil v svojem dnev niku članek, ki je vseboval prestopek klevete po čl. 52 zak. o ti.sku nasproti osebam, ki so bile v tem članku imenoma navedene. Nastopila sta kot zasebna tožilca najprej samo
2 N. pr. nem. kp. (§ 375); o. čeli. kz. 1926 (§ 29); o. a. kz. 1909 (§ 74>). ^ Ni še objavljena. Prim. pa odi. SI. Pr. II, 459.
Stek tožb. pravic pri zaseb. del. s pos. oz. na našo sod. prakso.    123
dva oklevetanca in dosegla obsodbo odgovornega urednika na prvi in drugi sodni stopnji.' Po pravnomočnosti te db-sodbe pa so nastopili še ostali oklevetanci — sedem po številu — kot zasebni tožilci. Prvo sodišče je po skupnem razpravljanju o vseh teh tožbah tudi tokrat izreklo obsodilno sodbo in odmerilo, — ne oziraje se na prejšnjo dbsodbo, — samostojno kazen. Proti tej — dragi — obsodbi je vložil obtoženi urednik revizijo, s katero je uspel in dosegel, da je vrhovno sodišče z gori navedeno odločbo po § 276 kp. zavrnilo obtožbo vseh sedem tožilcev, ki so pozneje izvajali svojo tožbeno pravico. V razlogih je vrhovno sodišče navedlo med drugim naslednje:
„Ce je kazenski postopek uveden na zasebno tožbo enega zasebnega tožilca, a je več oseb upravičenih k tožbi, se smejo ostali zasebni tožilci z zasebno tožbo pridružiti postopku, ki je že uveden na tožbo enega izmed tožilcev. Načelo edinstvenega postopka (§§ 20. 21 kp.), ki velja za stek več kaznivih dejanj ali za več udeležencev, mora veljati tembolj, če gre le za enega storilca in za eno kaznivo dejanje, dasi je z njim prizadetih več oseb (§ 61 kz.). Zato morajo vsi zasebni tožilci, ki se postopku pridružijo, sprejeti istega v stanju, v katerem je trenutno; pridružiti se mu pa morejo seveda le dotlej, dokler postopek ni končan. Ker je bil v predmetnem primeru postopek z gori na-\'edenima sodbama že končan, zasebni tožilci, navedeni gori pod 1) do 7) niso mogli več izvajati svoje tožbene pravice, ker so bili po načelih enotnega postopanja (§§ 20, 21 kp.) z njo izključeni."
Ali ustreza mnenje, ki ga je zavzelo vrhovno sodišče v tem vprašanju, pozitivnim predpisom naše kazenske zakonodaje? Ali je to mnenje v skladu z našim pravnim čutom in kakšne so njegove praktične posledice? To so vprašanja, ki . se nam pojavljajo, če čitamo navedene razloge.
Naš kz. vseibuje glede odmere kazni posebne določbe za idealni ter posebne za realni stek. Značilno je, da § 61 kz., ki obravnava idealni stek, ne govori o steku kaznivih dejanj, marveč o steku kazenskih zakonov. Samo realni stek, ki ga dbravnavajo §§ 62, 6? in 64, smatra zakonik za stek več kaznivih dejanj. To razlikovanje je osnovano na pojmu kaznivega dejanja, ki v teoriji ni enotno opredeljeno, a ima važne kazenskopravne posledice. Po B i n -dingu   je  kaznivo  dejanje  vsaka  kršitev  norme,  po
• Odločba vrhovnega sodišča z dne 15. februarja 194-1 Kre 272/4() odnosno Kre 555/40 v SI. Pr. II, 459.
8*
124    Stek tožb. pravic pri zaseb. del. s pos. oz. na našo sod. prakso.
Merklu in Fingerju pa vsaka obistinitev deliktnega uči^a. Zaradi tega imamo po nauku navedenili teoretikov toliko samostojnih kaznivih dejanj, kolikor je kršenih norm odnosno kolikor je obistinjenih deliktnih učinov, ne glede na to, ali so norme kršene odnosno deliktni učini obistinjeni z enim ali več dejanji. Po Lisztu in nekaterih drugih teoretikih je pa kaznivo dejanje vsako kazenskopravno relevantno udejstvovanje človeške volje, ki povzroči ali prepreči kako spremembo \' zunanjem svetu, — torej predvsem dejanje ali čin v običajnem smislu besede in šele sodišče ga mora oceniti (kvalificirati) po raznih pravnih vidikih in ga podrediti pod ustrezne zakone.'' Ker si je to slednje pojmovanje o kaznivem dejanju osvojil tudi najš kz. v poglavju, ki obravnava stek kaznih dejanj, je razumljivo, da § 61 kz. ne govori o steku kaznivih dejanj, marveč o steku kazenskih zakonov.
V citirani odločbi se sklicuje vrhovno sodišče pred\ sem na § 61 kz., hoteč s tem poudariti, da naše zakonodavstvo zastopa stališče, da predstavljajo vsa kazniva dejanja, ki so med seboj v idealnem steku — in za taka dejanja gre v primeru, ki ga obravnava vrhovno sodišče — samo eno dejanje (idem factum). Zato je imeti tožbe onih sedmero upravičencev, ki so le-te vložili šele, ko je bila že izrečena pravnomočna sodba na osnovi tožbe prvih dveh upravičencev, kot kršitev načela ne bis in idem.
Tak zaključek pa vzbuja pomisleke. Ne smemo namreč prezreti, da določbe § 6t kz. ne predstavljajo kake zakonite definicije pojma kaznivega dejanja, ki naj velja za vse naše zakonodavstvo, osobito pa tudi za naš zakonik o kazenskem postopku, ali celo za naš zakon o tisku. Določbe § 61 kz. imajo zahvaliti svoj nastanek samo in zgolj zakono-davčevi težnji, urediti način kaznovanja pri idealnem steku drugače kot pri realnem steku. Tendenca, ustvariti razliko v načinu kaznovanja med idealnim in realnim stekom je v stvari tudi povzročila Spor pri opredelitvi pojma kaznivega dejanja, kot smo ga zgoraj nakazali." Ne smemo namreč pozalbiti, da so se zartidi dvomljive praktične vrednosti tega spora številni zakoni in osnutki zakonov odrekli temu
^Motivi k o. kz. 1910 str. 241; Juha rt: Odmera kazni pri steku kaznivih dejanj SI. Pr. 1930 str. 142; Binding: Handbiich des Strafrechts 1885 str. 155 in sL; 566; Finger: Das Stratrecht I 1912 str. 409 in si.; Liszt: Lehrbuch des deutschcn Strafrechts 1927 (§ 28).
» Motivi k o. n. kz. 1909 str. 371; Binding, cit. delo str. 521; G 1 e i s p a c h : Das Zusammentreffen von strafbaren Handlungen u. Strafgesetzen (Vortrage iiber den Vorentvvurf zu einem osterreich. Stiaf-gesetzbuch 1911), str. 590.
Stek tožb. pravic pri zaseb. del. s pos. oz. na našo sod. prakso.    125
razlikovanju z motivacijo, da so meje med idealnim in realnim stekom večkrat zabrisane in težko določljive.' Pojem dejanje, kot ga uporablja § 61 kz., pomeni torej le zakonodavnotelinični pripomoček, s katerim naj se doseže kaznovanje deliktov \ idealnem steku po drugih vi-dikili (ab.sorpcijsko načelo) kot pri deliktili v realnem steku (asperacijsko načelo).
Mimo tega so določbe § 61 kz. čisto materialnopravne prirode in se jim že zaradi tega ne more pripiso\ati kak jjrocesualni pomen, kot je to storilo vrhovno sodišče. Zato govori tudi nastanek določb, ki obravnavajo stek v našem kz. Te določbe (§§ 61 do 64 kz.) se namreč v svojem bistvu naslanjajo na ustrezne določbe nemškega kazenskega zalkonika (§§ 73, 74, 78 in 79 n. kz.). Ne gre pa prezreti, da odreja ravno nemški kazenski postopnik v svojem § 375 še vzporedno in brez ozira na § 73 n. kz., ki ustreza našemu § 61 kz.: da imajo pri steku zasebnih tožb sicer vsi upravičenci pravico vložiti tožbo; če pa je na osnovi tožbe enega izmed njih uveden postopek, se ostali upia vi čenči lahko le pridružijo temu postopku v stanju, v katerem se le-to nahaja; vsaJca odločba v stvari pa učinkuje tudi napram ostalim upravičencem, ki niso vložili zajsebne tožbe.
To pač dokazuje, da nemški zakonodavci ne pripisujejo določbam § 73 n. kz. (naš § 61 kz.) nobenega procesnoprav-nega učinka, kajti v protivnem primeru bi bile določbe § 375 n. kp. odv-eč, ker bi se tudi v Nemčiji že s pomočjo § 73 n. kz. — našega § 61 kz. — lahko doseglo isto, kot to skuša doseči vrhovno sodišče s svojo interpretacijo določb § 61 kz.
Pri tem pa je značilno, da nekateri nemški teoretiki menijo, da celo pozitivni predpisi § 375 n. kp. ne veljajo za idealni stek" in da kljub določbčvm navedenega §-a lahko vsi zasebni tožilci izvajajo svoje tožbene pravice jjrez vsake omejitve; v primeru ponovne tožbe pa, da se ima odmeriti kazen analogno kot pri realnem steku v smislu § 79 n. 'kz. (naš § 64 kz.). Po njihovem mnenju ima § 375 n. kp. veljavo le tam, kjer gre za en sam primer državne kaznovalne pravnice, ki jo pa lahko izvaja več oseb vzporedno (n. pr. ko preide tožbena pravica na dediče po našem § 87 kz.).
' N. pr. a. kz. 1852 (§ 34); ital. kz. 1930 (g 81): o. a. kz. 1909 (§ 65); o. a. kz. 1927 (§ 65): o. n. kz. 63) z motivi istr. 4«; o. Čeh. kz. 1926 (§71).
* Oe t ker : Konknrrenz von Privatanklagen (1"estschrilt fiir Prof. Burckhard 1910) str. 209—248;  Binding,  cit. delo str. 633—635.
126    Stek tožb. pravic pri zaseb. del. s jkjs. oz. na našo sod. prakso.
Vendar pa je v nemški teoriji in praksi končno obveljalo mnenje, da je treba določbe iz § 575 n. kp. uporabiti tudi z>a idealni stek.^ Toda ne glede na različno tolmačenje določb iz § 375 n. kp., je izven dvoma, da veljajo procesno-pravne omejitve, ki jih le-te vsebujejo, tudi v Nemčiji le zato, ker so pozitivno predpisane. Ni namreč dvoma, da bi v protivnem primeru tudi za nemški kazenski >ostopek kljub § 75 n. kz. (naš § 61 kz.) veljalo načelo svo-jodnega izvajanja tožbene pravice tudi po pravnomočni sodni odločbi, izrečeni na osnovi enega izmed upravičencev. Čisto jasno in določno poudarja to posebno O e t k e r v razpravi o steku zasebnih tožb, ki obenem vsebuje obširen komentar k določbam § 375 n. kp., ko pravi: Mitverletzte im Falle idealer Konkurrenz von Beleidigungen etc. ver-folgen verschiedene Strafanspriiche. Ohne die Sondernorm des Gesetzes (scilicet § 375 n. kp.) wiirde fUr die mehreren Klagereohte das gleiohe gelten wie bei realer Konkurrenz.^"
Ne strinjamo se pa tudi s prakso avstr. kasač, sodišča, ki skuša zaradi pomanjkanja zadevnih pozitivnih predpisov v avstr. zakonodavstvu, priti v tem vprašanju po tolmačenju izvestnili določb § 363 a. kp. do enakega zaključka kot naše vrhovno sodišče.'' Pod št. 1 do 4 § 363 a. kp., katerega določbe ustrezajo našemu § 359 kp., so namreč našteti primeri, kjer se kazenski postopek lahko nadaljuje ne glede na pogoje, ki so sicer predpisani za formalno obnovo kazenskega postopka. Ker se pod št. 2 § 363 a. kp. priznava zasebnemu tožilcu pra\4ca, da vloži tožbo tudi pozneje s pogojem, da je bil kazenski postopek ustavljen ali izrečena oprostilna sodba zgolj zato, ker ni bilo predpisanega predloga upravičenega udeleženca, izvaja iz tega avstr. kasač. sod. argumenta ex contrario, da je vsak drug primer poznejše vložitve zasebne tožbe nedopusten: nedopusten pa je tudi vsak primer poznejšega pregona javnega delikta, ki ga je sodišče pomotoma kvalificiralo za zasebni delikt, ker navedena določba po svojem besedilu, ki ga je treba striktno interpretirati, javnemu tožilcu te pravice ne priznava, marveč samo zasebnemu tožilcu."
To mnenje av-str. kas. sod., ki je zašlo tudi v slovstvo,^'
^ L o e w e : Uie .Strafprozessordnung 1929, str. 897. v
1" O e t k e r , cit. delo, str. 257. " Odločbi kas. sod. št. 2485, 2882. 12 Odločbi kas. sod. št. 1501. 1059.
" Lohsing: Osterr. Strafprozessrecht 1920, str. 88, 718; Mar-k o v i č 1957, str. 554.
Stek tožb. pravic pri zaseb. del. s pos. oz. na našo sod. prakso.    127
sta po pravici pobijala že F i n g e r" in L o 1'f 1 e r ;'' določbe § 363 št. 2 a. kp. namreč sploh nimajo v mislih idealnega steka ikaznivih dejanj, marveč zgolj primere, ko je sodišče >ravnopomotno kvalificiralo kaznivo dejanje za javni de-ikt, a se je naknadno izikazalo, da gre za zasebni delikt. Zgolj prekvalifikacija istega kaznivega dejanja pa še ne pomeni idealnega steka."
Nemškemu zakonodavstvu je v tem vprašanju sledil osnutek a. kz. iz leta 1909, ki v § 74 določa, da učinkuje sodba tudi proti ostalim zasebnim tožilcem, ki niso vložili tožbe, razen v primeru, ko se je izrekla sodba zaradi tega, ker je tožilec umaknil obtožbo. Pod vplivom kritike in z ozirom na dvomljivo vrednost'" podobnih določb v nemški zakonodaji (§ 375 n. kp.) pa se v poznejšem osnutku a. kz. iz leta 1927 navedene določbe niso več pojavile. Slično pot je ubral tudi osnutek Čeh. kz. iz leta 1926, ki v svojem § 29 določa, da ima sicer vsak zajsebni tožilec pravico samostojno izvajati svojo tožbeno pravico, da pa ugasnejo tožbene pravice vseli ostalih upravičencev, če je na tožbo enega izmed njih sledila  obsodilna  sodba.
Na vprašanje, ali ne bi kazalo urediti na enak način tudi primer steka zasebne tožbe z javno tožbo, pripominjajo redaktorji osnutka Čeh. kz. v svojih motivih k § 29, da je osnutek namenoma opustil predpisati kar koli o tem, hoteč s tem poudariti, da je treba javno tožbo v takem primeru obravnavati neodvisno od zasebne — in obratno. Bilo bi drugače možno, nadaljujejo motivi, da se javnemu tožilcu onemogoči zasledovanje večkrat zelo težkega zločina zato. ker je zasebni tožilec že dosegel obdolženčevo obsodbo zaradi malenkostnega zasebnega delikta, ki je v idealnem steku z zločinom. Končno motivi še dodajajo, da se je osnutek s tem oddvojil od mnenja, do katerega je prišlo avstr. kas. sod. s tolmačenjem določb iz § 365 št. 2 a. kp., kar pa pomeni, da tudi redaktorji čeh. osnutka — na način, ki ne dopušča nobenega dvoma — priznavajo, da veljajo proce-sualne omejitve pri steku zasebnih tožb le v toliko, kolikor so predpisane s pozitivnimi zakonskimi  določbam i.'"
" Finger, cit. delo II. str. 531.
15 Lbffler: Osterr. Rechtsprechung 1915, št. 586.
1» Samo za prekvalifikacijo istega dejanja gre tudi v § 559 št. 5 in 565 št 5 našega kp. in ne za idealni stek.
1' O e t k e r . cit. delo str. 240; L o f f I e r : Osterr. Rechtsprechung 1915, št. 586.
18 Motivi k o. Čeh. kz. 1926. str. 54.
128    Stek tožb. pravic pri zaseb. del. s pos. oz. na našo so<l. pr j.kso.
1» Binding, cit. delo str. 635; Oetker, ciit. delo str. 239.
Vrhovno sodišče navaja nadalje v razlogih svoje odločbe, da poznejši tožilci niso mogli izvajati svoje tožbene pravice, ker so bili po načelih enotnega postopka, vse-bovanili v §§ 20, 21 kp., z njo izključeni. S tem pa prihaja vrhovno sodišče v protislovje, ker na eni strani zastopa stališče, da gre za eno dejanje, za idem factum, a na drugi strani se sklicuje na predpise §§ 20, 21 kp., ki obravnavajo primere, ko gre za več dejanj, za katere § 22 kp. določa: ,,Sodišče, po §§ 20 in 21 poklicano za postopek zibog kaznivih dejanj, ki so v medsebojni zvezi... sme odrediti, ... da se postopek o poedinih teh kaznivih dejanj ... izloči in dovrši poseliej ali izroči pristojnemu sodišču. Ob v^saki taki izločitvi mora tožilec takoj izjaviti, ali zahteva, da se nadaljuj postopek tudi zlbog ostalih dejanj, zaradi katerih se isti oodolženec obremenja.'"
O izločitvi v primeru, ko gre za idem factum, — po mnenju vrhovnega sodišča namreč, — pa seveda ne more biti govora; istotako ne o tem, da si tožilec pridrži pregon delov kakega dejanja.
Če si končno zastavimo vprašanje, zakaj smatrajo nekatere zaJkonodaje za potrebno, urediti postopek pri steku zasebnih tožb v primeru, ko upravičenci ne izvajajo svoje tožbene pravice istočasno, s pozitivnimi predpisi in zakaj se sodna praksa v primeru pomanjkanja takih predpisov trudi, s smiselnim tolmačenjem nekaterih drugih določb kazeni.skega zakonika ali kazenskega postopnika doseči ustrezno rešitev, prihajčimo do zaključka, da se to vrši edinole v težnji, onemogočiti ponovno ali celo večkratno kaznovanje storilca, kateremu je sicer zakonodavec namenil samo eno kazen. Cilj, ki ga pri tem zasledujejo zakono-dav"ci in praktiki, je torej, poskrbeti zato, da se toženemu ne zgodi krivica, če bi kdo v primeru steka zasebnih tožb uveljavljal svojo tožbeno pravico po že pravnomočni odločbi, izrečeni na osnovi tožbe enega izmed upravičencev. Zato predlagajo — kakor smo že zgoraj omenili — n. pr. oni nemški teoretiki, ki odklanjajo uporabo določb § "575 n. kp. pri idealnem steku, da naj se v takih primerih odmeri kazen analogno kot pri realnem steku t. j. v smislu § 79 n. kz., ki ustreza našemu § 64 kz." S tem bi se po njihovem mnenju naknadno ustvarilo stanje, ki bi ustrezalo ne samo pravnemu čutu prizadetih oseb, marveč tudi zakonodavčevi težnji, da se odmeri v takih primerih obdolžencu samo ena kazen.
Stek tožb. pravic pri zaseb. del. s pos. oz. na našo sod. prakso.    129
Nam pa v tem pogledu ni tre(ba segati po kaki prisiljeni konstrukciji s pomočjo § 6l kz.. ali celo po kaki dvomljivi analogiji, ker imamo v določbah § 286 kp. zado\'oljivo rešitev tega problema. Drugi odst. tega § namreč določa: „Če s^odišče spozna, da je oibtoženec, zoper katerega se je že prej izrekla sodba zbog kakšnega kaznivega dejanja, kriv kaznivega dejanja,  ki ga je storil pred razglasitvijo one
Erejšnje sodbe, izreče ... sodbo, s katero določi... kazen, i bi se bila morala odmeriti, ko bi se ibilo istočasno sodilo glede obeh kaznivih dejanj, ter všteje obenem kazen, ki je bila prestana po prejšnji sodbi."
Besedilo te določbe je tako splošno, da se lahko uporabi ne samo za realni stek ampak tudi za idealni ter ima pred § 64 kz., ki velja samo za realni stek, še to prednost, da se lahko uporabi tudi za primer, ko je kazen iz prejšnje sodbe že prestana. S tem dobi navedena določba, o kateri se je v praksi že ustalilo mnenje, da v stvari samo ponavlja to, kar vsebuje itak že § 64 kz.,^" šele svoj pravi smisel.
Priznati je sicer, da ima pojem kaznivega dejanja v § 286 prvi odst. kp. v mislih le realni stek; šlo bi pa predaleč, če bi izvajali iz tega, da uporablja zakon ta pojem v enakem smislu tudi v drugem odst. tega paragrafa. V prvem odst. namreč zakon pobliže pojasnuje, v katerem smislu uporablja pojem kaznivega dejanja, ko pravi: „kaz-niva dejanja, zibog katerih se mora izreči po kazenskem zakona ena zvišana kazen" ter s tem nedvoumno kaže na § 62 kz. — v drugem odst. pa zakon opušča definicijo. To je tudi razumljivo; kajti dvom, po kakšni poti naj sodnik pride do pravilne odmere kazni, se pojavi lahko le pri realnem steku, glede katerega je v § 62 kz. predpisano asperacijsko načelo, ki bi se pa v praksi utegnilo različno izvajati, če bi v prvem odst. § 286 kp. zakonitih navodil za njegovo izvedbo ne bilo.
V konkretnem primeru, ki smo ga uvodoma navedli, bi se torej glasila sodba proti klevetniku A-ju, ki je javno oklevetal B-ja in C-ja z besedami, da sta ničvredneža. ker sta poneverila društveni denar — za primer, da je vložil C svojo tožbo pozneje, od prilike takole: „A je kriv... in se obsoja po § 301 drugi odst. kz., a z ozirom na sodbo (prejšnjo) z dne .. . ter oib uporabi § 286 drugi odst. kp. in § 61 kz. na. . . Sodba (prejšnja) z dne .... se izreče za sestavni del te sodile. Morebiti že prestana kazen se všteje."
2" Pripomba k § 286 kp. str. 212 v izdaji zak. o kp. društva Pravnik 1958; Munda: Nekaj pripomb k sodni praksi SI. Pr. 1951, str. 258.
130    Stek tožb. pravic pri zaseb. del. s pos. oz. na našo sod. prakso.
V tem primeru gre za dvoje dolirin: za čast B-ja in čast C-ja, ki nista identični: nosilec prve je B, nosilec druge pa C. Odreči C-ju tožljeno pravico z motivacijo, da je že B konsumiral njegovo tožbeno pravico, bi bilo krivično in bi pomenilo, odreči mu vsako pravno zaščito na način, ki v pozitivnih zakonskih predpisih ni osnovan. Tembolj bi se tak postopek smatral za krivičen tam, kjer C-ju iz opra\ ič-Ijivih razloigov (n. pr. zaradi odsotnosti) ni bilo mogoče pridružiti se kazenskemu postopku, ki je bil uveden na osnovi tožbe B-ja, še bolj pa tam, kjer je bil klevetnik oproščen, ker se mu je glede B-ja posrečil dokaz resnice. Sicer se pa v naši pravni literaturi celo od strani zagovornikov mnenja, ki ga je zavzelo vrhovno sodišče, priznava, da se C-ju ne more odreči pnavica, da izvaja svojo tožbeno pravico tudi še pozneje v primeru, ko je izreklo sodišče oprostilno sodbo proti A-ju zato, ker je doprinesel dokaz resnice glede B-ja.^' S tem pa prihajajo zagovorniki teze, da gre v takiii primerih za eno dejanje, za idem factum, sami s seboj v protislovje: kajti mnenje, da gre za eno dejanje, ne dopušča izjeme, če se dosledno in logično izvaja — razen seveda v primeru, ko je taka izjema pozitivno predpisana.
Če se torej izvede postopek po naši tezi, se toženemu ne more zgoditi nobena krivica, ker mu mora sodišče odmeriti kazen na osno\ i § 286 odst. 2 kp. — torej tako, kot bi se bilo o otb&h tožbali razpravljalo istočasno. Zgodilo se bo celo dokaj cesto, da bo sodišče v poznejši sodbi ostalo 3ri kazni, izrečeni s prejšnjo sodijo, če jo bo smatralo crivdi primerno.
Menimo, da ne more biti nobenega dvoma o tem, da je tudi javnemu tožilcu priznati pravico poznejšega pregona delinkventa, ki je izvršil zločin v idealnem steku z zasebnim deliktom, akoravno bi zasebni tožilec že dosegel njegovo obsodbo. Odreči namreč v takem primeru javnemu tožilcu pravico do pregona oibdolženca, ki je morebiti izvršil težak zločin, samo zaradi tega, ker je zaselmi tožilec že dosegel njegovo obsodbo zaradi malenkostnega zasel)-nega delikta, bi značilo občutno kršiti pravni red. To mnenje so si osvojili — kakor smo že zgoraj omenili — tudi redaktorji osnutka Čeh. kz. iz leta 1929 z izrecno pripombo, da so se s tem oddvojili od dosedanje pogrešne prakse. iNad vse značilno pa je, da se tudi v našem slovstvu pojavlja primer, da celo zagovorniki teze o nedopustnosti poznejše
=1 M II n d a . cit. del<>. str. 12.
Stek tožb. pravic pri zaseb. del. s pos. oz. na našo sod. prakso.    131
tožbe pri idealnem steku zasebnih deliktov ne odrekajo
i'avnemu tožilcu pravice do poznejšega pregona obdolženca, ;i je izvršil zasebni delikt v idealnem ste^ku z javnim deliktom, akoravno s tem prihajajo sami s seboj v protislovje.^^ Kajti v čem je razlika med idealnim stekom zasebnih deliktov in idealnim stekom zasebnega in javnega delikta? Procesualno vseikakor noibena — razen da stopi v drugem primeru na mesto enega izmed zasebnih tožilcev javni tožilec, kar pa še ne podblašča sodnika odreči tožilcu brez posebnih pozitivnih predpisov v prvem primeru pravico do poznejše tožbe, če mu jo istočasno v drugem primeru priznava. Ta primer pa samo dokazuje popolno nevzdržlji-vost pravne konstrukcije o nedopustnosti poznejše tožibe v primeru idealnega steka zasebni i deliktov.
Omeniti nam je le še, da tudi predpisi zakona o tisku ne nasprotujejo naši tezi, samo ako se pravilno tolmačijo. Odstavek prvi čl. 55 zak. o tisku ima v mislih primer, ko je z enim besedilom oklevetanih več oseb na ta način, da oklevetane osebe niso dovoljno označene. Tu se smatra, da je oklevetanči vsaka izmed oseb, „na katero se popolnoma nanaša označba" v inkriminiranem besedilu, „in ^saka izmed njih ima pravico, vložiti tožbo zoper klevetnika." Le sodba se sme izreči v tem primeru samo ena.
Po'smislu čl. 76 zak. o tisku je izključena uporaba § 286 drugi odst. kp. le za primer, ko gre za stek kaznivega dejanja po kz. in kaznivega dejanja po zak. o tisku. Iz tega se da posneti, da je uporaba § 286 drugi odst. kp. dopustna, kadar gre za stek tiskovnih deliktov.^'* Za eno sodbo, kot jo ima v mislih prvi odst. čl. 55 zak. o tisku, pa ne gre samo tam, kjer se o dveh tiskovnih deliktih skupno razpravlja in razsoja, ampak tudi tam, kjer se ob uporalbi § 286 drugi odst. kp. naknadno določi ena kazen za oba delikta in istočasno izreče, da tvori prejšnja sodba bistveni del poznejše sodbe ter se tako glasi tudi vpis v kazenskem registru. Ena sodba in ena kazen torej ne pomenita istočasno tudi  enega postopka.
Če pa velja to za primere, ko oklevetane osebe niso dovoljno označene, mora tembolj isto veljati za primere, ko so oklevetane osebe imenoma navedene, kakor je to v primeru, ki ga je obravnavalo vrhovno sodišče.
Le za primer, ko oklevetane osebe v inkriminiranem besedilu niso  individualno marveč kolektivno navedene,
22 M u n d a , cit delo str. 22 na kraju pripombe št. 85.
Honi^sberg:   Komentar štamparskogr prava 1952. str. 115, 128: Muha: Zakon o štampi 1926. str. 46. 68.
132    Pridržek javnega rtda v medpokrajijiskeni zasebnem pravu.
dopušča odst. drugi čl. 55 za'k. o tisku eno samo (scilicet pivo) tožbo, ki jo pa lahko vloži ena ali več oseb. Le-tu nastopa tožilec kot predstavnik kolektiva (vrste fizičnih ali pravnih oseb), ki je bil oklevetan. Za ta primer pa je v navedenem odstavku izrecno predvideno, da se clevetnik ne kaznuje, „ako dokaže, da je glede katere koli osebe res ono, kar je v besedilu povedanega." To pa seveda za primere iz prvega odst. čl. 55 zak. o tisku ne velja, ker ni pozitivno predpisano.
Ziiključno smemo torej trditi, da je v^rhovno sodišče v odločbi z dne 8. aprila 1941 opr. št. Kre 119/41-2 pogrešno zavrnilo oibtožbo zasebnih tožilcev v smislu § 276 kp. — prvostopno sodišče pa je storilo prav, ko je priznalo tož-Ijeno pravico onim zasebnim tožilcem, ki so le-to izvajali pozneje.
Pridržek javnega reda v medpokrajin-skem zasebnem pravu.
Dr. Frančišek Mihelčič. (Konec.)
B. Različni zasebnopravni redi morejo nastati v enotni državi tudi na ta način, da obistoji poleg osrednje (državne) zakonodaje tudi pokrajinska, ki ni samostojna, temveč so ji postavljene z ustavo in z državnimi zakoni bolj ali manj ozke meje. Pokrajinski zasebnopravni redi se razvijajo v območju iste države skladno državni ustavi. Državni pravni red je kljub različnim zasebnopravnim zakonodajam enoten in združuje vse >okrajinske. Pokrajinski pravni red vseljuje v taki državi c ve sestavini: osnovo tvori državna ustava z državnimi zakoni, na teh pa temelje pokrajinske zasebnopravne norme. Zato izhaja pokrajinski pravni in tudi javni red predvsem iz državnih, ev. tudi iz pokrajinskih norm. Obseg pokrajinske zakonodaje zavisi od predpisov osrednje nstave in državnih zakonov, od koder črpajo pokrajinske norme svojo pravno moč. Čim iz-črpneje je državni pravnopolitični nazoi' izražen v ustavi in v državnih zakonih, tem manj so možne načelne razlike med pokrajinskimi zakonodajami. Kjer je država pravno-nazorsko, n. pr. politično, gospodarisko in socialno opredeljena v določeno smer, so načelne razlike med pokrajinskimi zakonodajami manj verjetne, dočim so v neoprede-