Oton Zupančič: Ribnik.
387
IV.
Academia di belle arti.
J  rosim, gospod, katalog — a palico slugi! Palma, Bellino, Pitati, Carpaccio, Bassano, Dtirer, van Dyk, Tintoretto, Callot, Tiziano —    —   —   —   — in mnogi še drugi.
„Tu je prijazno, kajneda?" Amerikanec. „Vroče je, diable, preveč," se oglasi Francoz. Tudi Anglež se potoži, da lomi ga spanec, pa natika očale na šilasti nos.
Umetnik ustvarja, — kritik se jezi. Umetnik trpi — recenzent se redi . . . Jaz vidim razlito povsod veličastvo in grem, a zmano — brezmejno bogastvo. —
Fran Valenčič.
Ribnik.
Xiho ribnik vse zrcali: cerkev, hišo in drevo; zvezde zgoraj, spodaj zvezde, dvojna zemlja in nebo.
Pojdi, draga, ki te ljubim, ki me ljubiš, tja z menoj; pot gre mimo tihe vode, gre v samoto in v pokoj.
Sla sta dva po drugi strani, šla sta v sanjah ob valeh, videl dvojno sem ljubezen, dvojno srečo njiju dveh.
Oton Zupančič.
25*