POLITIČNO
NEODVISNI
(LIG TRIGUVA
LONDON, 14. JUNIJA 1972.
LETO XXV. ŠTEV. 396.
GLOBALNO IN TOTALNO?
Na prvi pogled se zdi vsebina majske poslanice Narodnega odbora za Slovenijo, ki jo objavljamo na drugem mestu, sprejemljiva, logična in naravna. Težko bi vendar bilo nasprotovati premnogim idejam, ki jih poslanica zastopa in objavlja, saj so takšne ideje vendar bistven del zapadnega pojmovanja demokratičnega sistema in družbe. Za emigrante, ponavljamo: emigrante, je vse to vendar stvar zdrave pameti, bi rekli, in prav nič nismo v dvomu, da so na vse to podpisniki tudi tako gledali.
Toda ali pa je to moč prenesti tudi na domovino?Mar ni ta poslanica v prvi vrsti namenjena prav rojakom v domovini, saj jo podpisuje vendar "Narodni odbor za Slovenijo", torej ustanova, ki ima po svojem nazivu vse prej značaj nečesa širšega, trajnejšega, tradicionalno kontinuitet-nega kot pa naj bi to bilo neko emigrantsko združenje s sedežem v daljni Argentini.
In to je ključno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, ko razpravljamo o omenjeni poslanici.
Predvsem odbija skrajno pesimističen ton poslanice, kadar ta govori o "zgodovinski prelomnici", o "razdvojenosti" naroda, o "nevarnosti" za Slovenijo, o "ohranitvi" naroda, o narodovem "obstoju", o "reševanju pred duhovnim, političnim, gospodarskim in kulturnim propadom", itd.
Takega jezika ljudje v domovini ne razumejo, in tu mislimo zlasti na nove rodove, ki predvojnega reda sploh poznali niso. Če govorite z njimi, ti takih nevarnosti, v tako kritični luči, niti ne vidijo niti ne občutijo, kar je pokazalo tudi splošno zadržanje naroda ob zadnjih hrvaških dogodkih. S tem ne rečemo, da težav ni ali pa da so vsa vprašanja rešena, Se daleč ne. Toda zanje so vprašanja drugačna, postavljena povsem drugače kot pa jih vidijo nekateri rojaki v emigraciji. Tudi vsa vprašanja niso specifično samo slovenska. Vsak narod, vse človeštvo, preživlja danes globoko krizo, ki celo lahko vede v propad civilizacije. Pri tem postavljati slovenski narod v nek poseben položaj in ga pokazati v defetistično jarki črno-beli podobi, ni samo psihološko zgrešeno ampak tudi meče nekam čudno luč na podpisnike poslanice, ki naj bi vendar bili zreli možje in ki sestavljajo tako ugledno druščino kot naj bi bil Narodni odbor za Slovenijo.
Zato, kdorkoli je že zamislil to poslanico in kakršenkoli je že bil njegov osrednji namen, smatramo, da bo njen uspeh prej negativen kot pozitiven pri rojakih v domovini in celo pri velikem delu zamejskih Slovencev. Najboljše, kar bo mogel doseči je, da ljudje ne bodo vedeli, kam z njo.
Poslanica skuša reševati slovenska vprašanja globalno in totalno - in to je zgrešeno. Ne samo, da tako v danem položaju ni mogoče reševati političnih vprašanj, ampak zaradi premnogih dreves sploh ne vidimo gozda. Menda vendar ni kdo tako naiven, da misli, da bo takšnale vseobsegajoča, načelna in globalna poslanica, na vsakih pet ali deset let, prinesla slovenskemu narodu demokratično vladavino. Ali ne bi bilo vendar naravnej-še in politično razumljivejše, če bi se Narodni odbor za Slovenijo oglašal ob problemih, kadar se ti pojavijo? Kaj je izjavil Narodni odbor za Slovenijo, ko se je pokojni Jelič pajdašil s Sovjeti? Kako je protestiral Narodni odbor za Slovenijo, ko je Beograd ogoljufal Slovenijo za mednarodno cesto? Kaj je mislil Narodni odbor za Slovenijo, ko je šlo za ustavne spremembe v Jugoslaviji? Na kakšno stališče se je postavil Narodni odbor za Slovenijo, ko je prišlo do hrvaških dogodkov? In še in še bi lahko vpraševali!
Nič boljše tudi ni v pogledu odnosa do zamejskih Slovencev: zelo enostransko je, očitati režimu doma odnos do zamejskih Slovencev, kot je to storila poslanica, ko pa vam bodo sami zamejci povedali, da se stvari vidno obračajo na boljše kar zadeva ljubljanski režim. In ob tem zamolčati, da so zamejski Slovenci v neki meri sami krivi, ker se med seboj ravsajo in kavsajo namesto da bi nastopili složno in govorili tujcu in režimu v domovini z enim glasom.
In končno: kaj pravi Narodni odbor za Slovenijo k stanju v emigraciji? Niti besede’. Kako opraviči Narodni odbor za Slovenijo svoj naziv in predstavniški značaj po 27 letih emigracije in 34 letih od zadnjih političnih volitev, kakršnekoli so že te potem bile? Zdi se nam, da leži tudi v tem vprašanju pojasnilo, zakaj in čemu prihaja do takšnih poslanic, kot smo jo dobili maja meseca. Poslanica Narodnega odbora za Slovenijo očita komunističnemu režimu, da se bori predvsem za obstanek na oblasti - in v tem se strinjamo. Toda za isto oblast se bori tudi Narodni odbor za Slovenijo, kakršen je.
In kako naj tak Narodni odbor za Slovenijo pričakuje od naroda v domovini, da ga bo poslušal, ko ga ne posluša niti lastna emigracija?	T _ ..T^< ^_
Ta-le PAVLIHIN vic je vredno zapisati: "Pol kranjske klobase, gospa Pa še malo pasulja dajte zraven, da ne bodo mislili, da sem nacionalist l"
Poslanica ♦Narodnega odbora za Slovenijo*
Narodni odbor za Slovenijo ob petinpetdesetletnici Majniške deklaracije, ob sedemindvajsetletnici odkar je prvi slovenski parlament oklical slovensko narodno državo kot enakopravno edinico zvezne Jugoslavije in v sedemindvajsetem letu naše politične emigracije ponovno poudarja, da je bil in bo naš skupni cilj vzpostavitev svobodne demokratične vladavine, ki naj nadomesti sedanjo diktaturo Komunistične stranke Jugoslavije.
Ko vztrajno spremljamo razvoj in dogodke v Jugoslaviji, odobravamo in podpiramo prizadevanja narodov in republik za pravičnejše medsebojne odnose na temelju popolne enakopravnosti. Obsojamo ravnanje vladajoče stranke, ki z nasiljem in centralizmom taka prizadevanja preprečuje in s tem povzroča pogubne ekstremizme in sovraštvo med narodi.
Temelj mirnega sožitja narodov Jugoslavije bo postavljen le tedaj, če bo imela vsaka narodna republika neokrnjene vse pravice svobodnega odločanja o svoji usodi na političnem, gospodarskem, verskem in kulturnem področju, razen tistih, katerim bi se zavoljo pravično u-rejene skupnosti prostovoljno in začasno odrekla.
Slovenski narod je po svobodni odločitvi stopil v državno skupnost s Hrvati in Srbi ter drugimi južnoslovanskimi narodi, ker je smatral to pot za najnaravnejšo in najvarnejšo. Kot suveren narod ima tudi danes in vedno pravico odločati o vstopu ali izstopu Republike Slovenije v vsako zvezo držav ter prizna to pravico vsem narodom, ki Jugoslavijo sestavljajo.
Prepričani pa smo, da je danes v interesu ne le slovenskega, ampak tudi drugih narodov in republik Jugoslavije ter da je za ohranitev miru na tem delu Evrope nujno potrebno, da si ohranijo sožitje v skupnosti.
Sele v svobodi in v duhu pomirjenosti bodo narodi in republike mogli s polno odgovornostjo odločati o obstoju skupnosti ali o ustanovitvi samostojnih narodnih držav.
Obsojamo nasilno razbijanje Jugoslavije, ki postavlja v nevarnost sedanje mednarodno priznane državne meje*, prav tako obsojamo pozivanje na intervencijo Sovjetske zveze.
Poudarjamo, da slovenski narod gleda z zaupanjem v napore za oblikovanje in izgradnjo združene Evrope, v kateri hoče imeti naravno in enakopravno mesto. V evropskem okviru vidi tudi nove možnosti za ostvaritev svoje boljše bodočnosti.
Diktatura manjšinske Komunistične stranke v Jugoslaviji, ki brani le svoje interese in se bori predvsem za obstanek na oblasti, razvoj dogodkov v Jugoslaviji, nevarnost za nas neugodnih dogovorov med velesilami, so dejstva, ki nas kot narod neusmiljeno postavljajo pred negotovost in nevarnost tem bolj, ker je Republika Slovenija po zemljepisni legi najbolj izpostavljen del Jugoslavije in se čez njo križajo zanjo nevarni interesi sosedov in velesil.
V skrbi za bodočnost domovine Narodni odbor za Slovenijo pošilja Slovencem doma, v zamejstvu in v svetu tole.
POSLANICO:
Slovenski narod se bliža novi zgodovinski prelomnici, ki jo bo preživel le, če bo znal pravočasno zediniti vse svoje sile za obstoj.
Toda kljub kritičnim trenutkom je narod razdvojen, brez vidne iniciative, kakor da pasivno čaka dogodkov.
Vendar vemo, da je narod živ in so vsi njegovi živi deli nujno med sebpj povezani po skupni ljubezni do rodu, po krvi in tradiciji, kulturi in klicu bodočnosti'. Čas je, da se pokažejo znaki slovenskega življenja povsod, doma in v svetu - kajti predmet naše skupne ljubezni - Slovenija - je v nevarnosti'.
Ne državna oblika, ne družbena ureditev nista važnejši od naroda samega, saj sta le sredstvi za lažje sožitje v narodni skupnosti. Kadar gre za ohranitev naroda, mora vse drugo stopiti v ozadje. Žrtvovati je treba osebne ali skupinske interese, če zahteva to narodov obstoj.
So pa vrednote, katerim se odpovedati ne moremo in ne smemo. Ne moremo se odpovedati dolžnosti, ki jo imamo do zgodovinske resnice in ideala človeške svobode. Prepričani smo, da naroda ni mogoče reševati z lažjo in nasiljem: kajti nič stalnega in plemenitega ne more zrasti tam, kjer se trguje z resnico in svobodo.
Da bo mogoče zbrati vse sile slovenstva za odpor proti nevarnostim, ki nas čakajo, in združiti vse, ki verujemo, da smo Slovenci kot narod poklicani k življenju.
HOČEMO
da se slovenski narod znotraj in zunaj meja Republike Slovenije reši pred duhovnim, političnim, gospodarskim in kulturnim propadom,| da slovenski človek raste v svobodi in politični enakopravnosti z vsemi narodi sveta,#-da je Slovenec, kjer koli na svetu, priznan za enakovrednega člana svojega naroda, ne glede na stan, vero ali politično prepričanje, s pravico in dolžnostjo do demokratičnega soodločanja o slovenski usodi; da bo slovenski narod povezan svobodno, v razumevanju in slogi in ne pod silo diktature-da je matična domovina Republika Slovenije res skrbna mati trpečih zamejskih bratov v boju za narodni obstanek in da jim daje moralno in materialno oporo brez ozira na njihovo svetovno nazorno gledanje, ne pa da jih ponižuje na stopnjo sredstva za širjenje komunistične ideologije;
da postanejo doba okupacije, odpor proti okupatorju, revolucija in protirevolucija, objektivno prikazan del slovenske zgodovine in ne več le propagandno geslo komunistične partije, in da se vrne vsem žrtvam revolucije dolžna čast.
Za dosego teh ciljev zastavljamo vse svoje sile,
V tej kritični uri kličemo Slovencem v Domovini in v Svetu: Storimo vse, da nas najde čaš preizkušnje čuječe, da bomo v slogi in medsebojnem razumevanju mogli po-
(Zaključek na strani 6)
PRIMORSKI DEMOKRAT:
RAZKOSANI
Aprilski "Klic Triglava" je priobčil dva pomembna Članka: "Nepripravljeni" in pismo "Skupine slovenskih volilcev na Primorskem".
V prvem članku je reCeno, da "Slovenci ne bodo nastopili s svojo listo"na državnozborskih volitvah v Italiji, "ker so jih dogodki prehiteli" , v drugem pa primorski slovenski demokrati in volilci pobijajo toCko po toCki izvajanja pisca članka "Gre za enotnost Primorske", objavljenega v novemberski Številki KT.
Obe ti objavi sta stvarno pokazali na odprto rano na telesu slovenske skupnosti v Italiji. Rano, ki je spričo nerealistične politike prenekaterih posameznikov, skupin in skupinic ter tudi spričo sramotne kršitve slovesno sprejetih in podpisanih sporazumov ni mogoče zlahka ozdraviti.
Slovenci v Italiji nismo strnjeno povezani v enotnem narodnem taboru, ampak razkosani na deset ali celo enajst delov: komunisti, socialisti, socialdemokrati in socialpro-letarci včlanjeni v istoimenskih Štirih italijanskih strankah; potem v Trstu slovenska demokratska zveza, Slovenska levica, Slovensko ljudsko gibanje, Slovenska krščansko socialna skupnost in Skupina neodvisnih posameznikov v Gorici pa Slovenska demokratska skupnost in Slovensko ljudsko gibanje v krovni organizaciji SDZ.
Tržaška krovna organizacija, Slovenska skupnost, ki je diktirala pogoje drugim, samovoljno vladala in samovoljno sporazume kršila, je na teh zadnjih volitvah šla še bolj v nič kot prej. Tržaška SDZ je Slovensko skupnost zapustila že takoj po volitvah leta 1968. Slovenska levica pa se je že ob potrjeni kandidaturi Albina Skerka na komunistični listi odločila, da ga bo letos podprla.
Ljudsko gibanje, krščanski socialci in neodvisneži so precej dolgo časa ugibali, kaj bi storili: Predložiti Slovensko listo ali podpreti kako italijansko stranko?
Spričo strahovitega grmenja proti goriški SDZ( in posebno proti dr. Sfiligoju), ki je leta 1968 podpirala kandidata Krščanske demokracije, smo upravičeno pričakovali, da se tržaška Slovenska skupnost odloči za samostojno Slovensko kandidatno listo
Pa ne! Slovenske liste ni predložila in tako nismo tržaški, goriški in videmski Slovenci, po krivdi Slovenske skupnosti mogli glasovati za Slovensko listo in njene kandidate ! ...
Prav ta očitek je Slovenska skupnost, s svojo zaveznico Slovensko levico, metala leta 1968 na goriško SDZ in še s posebnim strupom na dr. Sfiligoja.
Zdaj pa sta sami storili isti narodni "greh" 1 ...
Slovenske liste torej ni bilo in tako ni bilo niti enotnega nastopa same Slovenske skupnosti, ker je vsaka od
njenih treh skupin (Slovensko ljudsko gibanje, krščanski socialci in neodvisneži) ubrala, ali pa ni ubrala, svojo pot: NOVI LIST, ki velja za glasilo krščanskih socialcev, je izrecno izključil podporo samo fašistom in poudaril, da "Predno se bomo Slovenci odločili, kateri stranki in kateremu kandidatu bomo zaupali svoj glas, bomo morali poleg tega, kar smo zgoraj navedli, imeti pred očmi tudi svoje specifične probleme".
O neodvisnežih ni znano, da bi sploh dali slovenskim volivcem kako navodilo in slovensko ljudsko gibanje je zadnji hip dovoljene porpagande raztrosilo svoj "Glas" (ki ga je dež precej uničil) z odklonitvijo vseh strank razen Krščanske demokracije, katero naj slovenski volivci podprejo.
Glede komunizma pravi GLAS LJUDSKEGA GIBANJA to-le: "Komunisti niso in ne bodo držali obljubljene besede, če bodo imeli kdaj možnost odločanja, kot se je to zgodilo povsod tam, kjer so prišli na oblast. "
"Ljudsko gibanje", ki se je še nedavno klanjalo ljubljanskim komunističnim oblastem, se torej zdaj vrača na stališče slovenskih demokratov in tudi nekdanje "Slovenske katoliške skupnosti".
Goriška Slovenska demokratska zveza, katero sestav-
C
Ijata lovenska demokratska skupnost in goriško Slovensko ljudsko gibanje, pa je tudi to pot ponovila svojo že tradicionalno odločitev za kandidate Krščanske demokracije in svetovala le v primeru morebitnih pomislekov glas za so-cial-demokrate.
Izjava goriške SDZ v Gorici od 21. aprila se glasi:
"Vodstvo SDZ v Gorici je temeljito proučilo politični položaj v zvezi z bližnjimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo 7. in 8. maja letos.
Po izčrpnih stikih z odgovornimi organi nekaterih demokratičnih strank in po razgovoru z zaupniki in somišljeniki SDZ predlaga slovenskim volivcem na Goriškem, da oddajo svoj glas Krščanski demokraciji.
V primeru morebitnih pomislekov pa svetuje podporo socialdemokratski stranki, ki je zadnje čase pokazala svojo pripravljenost prispevati k rešitvi problemov slov. manjšine.
Krščansko demokracijo Slovenci poznamo kot stranko, ki nam je do tu že marsikaj pozitivnega priskrbela in v njej vidimo jamstvo za ohranitev in okrepitev demokratičnih svoboščin v državi.
Pričakujemo pa, zlasti po zadnjem srečanju s predsednikom vlade, da se bo ta stranka v bodoče še odločneje zavzela za dokončno rešitev vseh naših vprašanj."
V	resnici so se predstavniki goriške SDZ v času votivne propagande srečali s predsednikom vlade Andreottijem in z ministrom za zunanje zadeve Morom, ki sta jim zagotovila pripravljenost Krščanske demokracije in vlade za rešitev vseh vprašanj slovenske manjšine.
Zaradi tega so volivci goriške SDZ zopet skoro kompaktno glasovali za oba kandidata Krščanske demokracije. Izvoljen pa je bil samo kandidat za poslansko zbornico, medtem ko je mesto senatorja goriškemu kandidatu odpadlo, ker je dosegel kandidat iz Tolmeča višji odstotek, čeravno številčno manj glasov kot goriški.
Tudi predsednik tržaške SDZ dr. Agneletto je v DEMOKRACIJI od 25. aprila napisal, da "je treba podpreti Krščansko demokracijo" in sicer "zato, ker je KD danes glavni steber demokracije v Italiji".
V	podrejeni vrsti je dr. Agneletto prikazal možnost glasovanja tudi za social-demokrate.
ALBIN SKERK IZVOLJEN
Zdaj pa poglejmo izide volitev za slovenske kandidate na italijanskih listah. V Trstu je na komunistični listi zopet izvoljen za poslanca Albin Skerk, ki se vneto zavzema za globalno zaščito slovenske manjšine. Prejel je 6. 798 preferenčnih glasov, ki so mu jih gotovo dali tudi slovenski nekomunisti, če upoštevamo dejstvo, da je leta 1968 prejel le 3.401. -
Od ostalih je na listi socialproletarcev v Trstu prejel Jercog 79 preferenc, Košuta na socialistični listi pa 990. -
Na področju goriške in videmske pokrajine z Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino pa so slovenski kandidati prejeli tele preference: Jarc na komunistični listi 905 in 222, Waltritsch na socialistični 888 in 128, Gradnik na social-demokratski pa 200 in 102.
V	gornjih številkah se zrcalita položaj in moč slovenske manjšine zlasti v beneški Sloveniji in Kanalski dolini, kjer so trije kandidati slovenskega porekla prejeli vsega skupaj komaj 452 preferenčnih glasovi
Zaradi vsega tega se bo treba k vprašanju še enkrat vrniti in še enkrat presoditi tudi plitvo vsebino članka "Gre za enotnost Primorske" 1
Enotnost in Primorska
Skupina demokratičnih primorskih volivcev odgovarja v aprilski številki KLIC TRIGLAVA na moj dopis "Gre za enotnost Primorske", objavljen v novemberski številki KLIC TRIGLAVA.
Skupina se v svojem odgovoru sklicuje in priduša na svojo demokratičnost, ki da je proti vsem vrstam diktature. Toda prav v tem pismu ti demokratični (upam da tudi rodni) Primorci dokazujejo, da ne razumejo čisto dobro, kaj demokracija je bz. kaj bi morala biti.
Verjetno se jim zdi, da v demokraciji ni nobenih pravil, zato ne odgovarjajo na celoto mojega novembrskega dopisa ampak le na obrobne stvari v njem. Izgleda, da na glavne razloge, ki so navedeni v dopisu, ne morejo prepričljivo protiodgovoriti, zato pa, da bi njihovo pismo izgledalo kot odraz stvarnosti, me za nameček brez kakršnega vzroka prištejejo "nasprotnemu taboru".
Demokracija, kjer ni nobenih načel ali pa jih je premalo, je anarhija, dela zgago in vodi v katastrofe. Začenja pa se s takimi majhnimi stvarmi, netočnostmi, kot so jih podpisniki začeli v svojem pismu. Naj ponovim, za kaj je pravzaprav v mojem pismu šlo in kar je bilo v odgovoru gladko prezrto. Namerno? Kakorkoli, toda na-malane polresnice in belo-črno gledanje je nevarnejše od laži, ker si jih javnost največkrat ne zave.
Slovenska skupnost - Trst in Slovenska demokratska zveza - Gorica sta sklenili volilni sporazum oz. dogovor, po katerem naj bi mesto deželnega poslanca Furlanije -
-	Primorske prevzel najprej dr. Stoka, po določenem roku, menda po treh letih, pa naj bi to mesto prepustil goriškemu zastopniku dr. Sfiligoju, menda za dobo dveh let. Dodatno pa je sklenila sporazum s Slovensko skupnostjo - Trst tudi Slovenska Levica iz Trsta. Na volilni listi Slovenske skupnosti je bil sedaj vrstni red izvoljenih naslednji: Dr. Stoka od Slovenske skupnosti (Slovensko ljudsko gibanje) - Trst, prof. Vrabec od Slovenske Levice - Trst in dr. Sfiligoj od Slovenske demokratske zveze
-	Gorica. Po dogovoru Slovenske skupnosti - Slovenske demokratske zveze - Gorica bi za dr. Stokom moral zavzeti mesto deželnega poslanca dr. Sfiligoj in dr. Stoka je tudi odstopil v skladu s tem sporazumom. Toda ta sporazum se ni mogel izpolniti, ker po veljavnih italijanskih predpisih pripada izpraznjeno mesto drugoizvoljene-mu kandidatu, v tem primeru prof. Vrabcu. Torej bi se moral prof. Vrabec umakniti, da bi lahko nastopil dr, Sfiligoj* toda prof. Vrabec nima v tem pogledu prav nobenih obveznosti in umakniti se verjetno ni hotel tudi zato, ker stališče obeh Slovenskih demokratskih zvez do Slovenske Levice nikoli ni bilo posebno sprejemljivo. U-makniti se ni mogel še manj zaradi tega, ker je Slovenska Levica, levičarsko usmerjena, s svojim volilnim samostojnim slovenskim nastopom skupno s Slovensko skupnostjo preveč tvegala, največ od vseh slovenskih skupin. Nakopala si je večno jezo in odklon pri italijanskih levičarskih organizacijah in sovraštvo pri njihovih slovenskih poputčikih in aparatčikih - ter pri ljubljanskem ideološkem stroju.
Izgledalo je, da je zahtevala Slovenska demokratska skupnost, ki skupno s Slovenskim ljudskim gibanjem sestavlja goriško Slovensko demokratsko zvezo in katere član je dr. Sfiligoj, od Slovenske skupnosti, da ta pritisne na Slovensko Levico in prof. Vrabca da bi pripustili dr. Sfiligoja na mesto deželnega poslanca, saj drugače ne bi mogel biti izpeljan omenjeni dogovor. Toda kritičnost položaja je uvidelo tudi goriško Slovensko ljudsko gibanje in se je izreklo za nadaljno podporo dr. Stoki.
Vsi so razumeli nastali položaj, le nekaj demokratov od Slovenske demokratske skupnosti je po vsej sili zahtevalo
izpolnitev dogovora in niso hoteli videti, da bi ta izpolnitev porušila komaj ustvarjeno ideološko premostitev, prvo v slovenski politični zgodovini in danes gotovo bolj nujno kot kdajkoli. Volitve so namreč ustvarile novo razmerje, ki ga poprej ni bilo. Nekaterim demokratom je torej predvsem za lastne demokratske koristi in niso pripravljeni prav na nobeno žrtev v prid skupnosti, v prid enotnosti.
Demokrati imajo gotovo mnogo posla tudi v lastnih vrstah, da uredijo tisto, kar pogosto očitajo drugim. Naj jih kot goriSki rojak v svetu vpraSam, ali so v Gorici že ustvarili primerno Širino za narodno in narodnopolitično delo. Pred kakim letom sem bil v Gorici, pa so mi pripovedovali, da vse položaje, ki jih obvladajo demokrati, drži ožje sorodstvo dr. Sfiligoja. - Kar zadeva dolinsko zadevo, demokratom nikakor ne mislim ugovarjati, toda v moji omembi je bilo mišljeno jasno nekaj drugega, kot pa oni v odgovor navajajo. Spominjam se kako je njihov list DEMOKRACIJA silno razpihoval zasebni spor, ki je nastal zaradi zmerjanja med dr. Bordonom in (če se ne motim) dr. Agullettom, ko sta se sicer sporekla zaradi dolinske zadeve. Toda DEMOKRACIJA je vse skupaj razpihovala zato, da bi si kovala svoj politični kapital. So torej demokrati zares čisto nesebično razpihovali dolinsko zadevo? So bili zares nepristranski? Izgleda da ne. Ta zadeva jim ni prinesla političnega vzpona, verjetno zato ne, ker so predvsem iskali, kako bi sami ob vsem skupaj politično pridobili. Zakaj le so tudi fašistični listi tako vztrajno navijali v tej zadevi za vodjo Slovenske demokratske zveze - Trst, dr. Agulletta. Nikar naj ne podcenjujejo ljudi, kot da ti ne bi znali nič presoditi in začutiti, kakšni so resnični nameni za mnogimi visokodonečimi frazami. Mogoče se slovenski ljudje kje. v svetu dajo slepo voditi izobraženim demagogom, zaradi izobraženosti, ki pa ni nobena absolutnost. Na Primorskem velja predvsem odkritost pred kako formalno izobraženostjo.
V pogledu sedanje odločitve vodilnih slovenskih organizacij za državne volitve se zdi, da je bila usmeritev čisto pravilna. Izvoljen je bil komunist Albin Skerk - v Trstu, kot izgleda z glasovi vseh vrst levičarskih Slovencev ter precejšnjega dela sredincev ter poleg tega še Italijanov. Goriška Slovenska demokratska zveza pa je popolnoma pravilno priporočila Slovencem glasovati za Krščansko Demokracijo, ki je podala v ta namen določene obveznosti. Tako je bila do Krščanske Demokracije, ki je najmočnejša še za naprej odprta pot, kajti v resnici je bilo za Slovence nekaj storjenega le tedaj, če je na to pristala Krščanska Demokracija.
Toda sedaj bodo prišle kmalu še občinske in pokrajinske ter deželne volitve. Treba je za vsako ceno in to čimprej urediti enotno fronto Slovenska skupnost-Slovenska demokratska zveza-Slovenska Levica, zato da ostane zadosti časa, da se tudi v Benečiji pripravi vsaj kje tudi slovenski nastop. Slovenska lista je na zadnjih občinskih volitvah že nastopila samostojno na Ukvah v Kanalski dolini. Začetek je bil torej storjen, treba je nadaljevati in temu začetku pridružiti še nov nastop kje drugje v Videmski pokrajini. Samo vztrajnost prinese sadove. Bomo lahko upali na novo primorsko Edinost?
PRIMOREC
Fašisti na pomolu
Od posebnega dopisnika
Pred parlamentarnimi volitvami 7. maja je bilo v italijanski javnosti mnogo ugibanja o spremembah, ki bi jih volitve utegnile prinesti. Na splošno se je vedelo -in to prognozo so tudi vsi imeli - da bodo fašisti napredovali. Njihovo napredovanje so nakazovale že lansko leto delne pokrajinske volitve, pri katerih so imeli velik uspeh - svoje glasove so podvojili in ponekod še več kot podvojili. Ko se je ugibalo, komu bodo fašisti odvzeli glasove, je večina mislila, da bodo to krščanski demokrati, češ da bo za fašiste glasovala njihova desnica. Nihče ni predvideval, da bo liberalna stranka tista, ki bo najbolj trdo prizadeta. Zgubila je kar ducat poslancev. To je bilo veliko presenečenje, ker je ta stranka trdno pričakovala, da bo povečala svoje število glasov, posebno ker je del monarhistov, ki so se razcepili, rekel da bodo šli k liberalcem. Večina anarhistov se je pridružila fašistom in s tem rešila pot mandatov, ki jih drugače ne bi dobili. Italijanska liberalna stranka je i-mela vseskozi preveč hipernacionalističnega balasta in izgleda, da je pri teh volitvah sedaj ta balast šel s fašisti. S tega stališča je pozdraviti dejstvo, da je stranka sedaj vsaj delno očiščena teh elementov, ker so bili največja ovira za strankin napredek in pravo uveljavljanje. Sedaj se bo morda lažje modernizirala in postala liberalna v današnjem smislu, ker je bila doslej še vedno stranka iz Cavourjevih časov.
Po drugi strani pa je usodno nizko število liberalnih poslancev prekrižalo gotove račune. Pred volitvami se je mnogo govorilo, da bo po volitvah po dolgem času spet prišlo do možnosti, da liberalna stranka vstopi v vlado in skupaj s krščanskimi demokrati, socialnimi demokrati in republikanci ustvari vlado centra namesto vlado levega centra, ki je shirala zaradi dvoumnega stališča socialistov, ki so sabotirali koalicijo in poskušali pripraviti teren za vstop komunistov v vlado. Računalo se je, da bodo liberalci in socialni demokrati prišli v novi parlament v večjem številom poslancev, a se to ni zgodilo. Social-demokrati so z muko ostali pri starem, liberalci pa so padli. Tako je sedaj dvomljivo, ali bo lahko prišlo do vlade centra, ki bi sicer imela majhno večino, a bi bila zelo negotova, ker ima krščansko demokratska stranka v svojih vrstah kakih 50 tkzv. "franchi tirattori" - "heckenschützen", kot parvijo Nemci - ki glasujejo proti vladi, če se jim zljubi. To so levičarski krščanski demokrati, ki se nagibajo k ideji dialoga s komunisti. Ce pa pride do nove vlade levega centra, bo zopet ista kaša kot poprej, t. j. bo neučinkovita zaradi dvoumnega zadržanja socialistov. Zato se že sedaj govori, da volitve niso imele zaželjenega rezultata, da ne bo učinkovite vlade in da bo prišlo znova do predčasnih volitev. Vsakdo pa ve, da če ne bo močne in stabilne vlade, bo to samo voda na fašistični mlin.
Fašisti sami so tudi razočarani. Bili so preoptimi-
stični, ko so računali na kakih 100 mandatov. Prejšnji predsednik republike Saragat jim jih je javno v časopisju prisodil 80, dobili pa so jih dejansko 56 (1 na Tržaškem po 15 letih 1). Od teh jih je pet monarhistov - med katerimi sta en general in en admiral (bivSi poveljnik NATA na jugu Evrope). Zaenkrat so faSisti pridobili meSčanske glasove liberalcev, deloma pa se jim je posrečilo tudi dobiti nekaj proletariata. Fašistični sindikat se je zadnje čase zelo povečal.
FAŠISTIČNI SANSKILOTI
Gledal sem masovni shod fašistov 24. maja na Piazza del Popolo, ki je velik trg. Bil je nabito poln s stranskimi ulicami vred. Bilo je prvič po vojni, da sem zopet videl, da gredo pravi sanskiloti iz predmestja ne na komunistični shod ampak na fašističnega. Bilo je videti mnogo taksnih proletarcev in je zato razumljivo, da so faSisti v Rimu tretja najmočnejša stranka za krščanskimi demokrati in komunisti. V državi so se procentualno že približali socialistom in če narastejo Se za kak odstotek, bodo tretja najmočnejša stranka v državi - namesto socialistov.
Italija je tudi polna terorističnih gibanj, katera je miljarder Feltrinelli hotel združiti. Obiskal je Fidela Castra na Kubi in se nato vrnil z namero, da izvede tudi v Italiji Castrovo revolucijo. Začel je praktično pri sebi, a je imel smolo in se pri tem ubil. Je pa dežela vsa polna orožja (nedavno ga je bilo mnogo odkritega tudi na Primorskem) in raznih levičarskih skupin in skupinic. Do volitev se v tem pogledu ni storilo nič. Krivdo za to nosijo socialisti, ki so grmeli proti policiji, kadarkoli je koga aretirala. Zahtevali so razorožitev policije in prišlo je tako daleč, da noben bombni atentat ni bil odkrit, ker so tudi sodišča odrekla. Zato vlada sedaj splošna zahteva, da mora priti do močne vlade, ki bo napravila red - in s tem se je v javnosti pojavila tudi psihoza, da to lahko storijo samo fašisti. Zaviselo bo zato od tega, kakšna bo bodoča vlada, ker bo sicer za fašiste vse boljše. Komunisti so na splošno odigrali in ne napredujejo več, ker so jim razni hiperkomunisti izven stranke vzeli veter iz jader. Ne izgledajo več kot revolucionarna stranka, ampak kot stranka penzioniranih revolucionarjev, medtem ko je stranka tkzv. proletarske enotnosti zgubila vse svoje dosedanje mandate in se bo na junijskem kongresu odločila za združitev s komunistično stranko.
Pojavila se je tudi ena nova zanimiva poanta. Fašisti so pogruntali, da bi bilo dobro posnemati komuniste z ustvarjanjem "ljudskih front". Enako kot to delajo komunisti, da polovijo razne koristne budale kot npr. krščanske socialiste, kakšne nacionalistične idealiste (kot recimo nekaj naših Sokolov) in druge, tako sedaj tudi fašisti ustvarjajo "Desničarsko ljudsko fronto". Zato so šli na volitve kot "Destra nazionale" in so apelirali na vse, ki čutijo"" desno" , da gredo z njimi "da se napravi red v državi". Akcija je sijajno uspela. Liberalci so bili njena prva žrtev. Za to "desničarsko ljudsko fronto" se zalaga tudi nova revija "II Cavour", za katero - kot izgleda -tičijo industrija in finančni krogi. Tiskana je luksuzno in
in se deli takorekoč zastonj. Je dobro urejevana in zastopa stališče, da morajo vse sile, ki čutijo "desno" , iti skupaj - od krščanskih demokratov, preko liberalcev in gotovih krogov socialdemokracije do republikancev. Jedro te fronte so kajpak fašisti. Zagovarja tudi ustanovitev predsedniške demokracije po primeru de Gaulla in Združenih držav. Nevarnost se bo pojavila, ko bodo tudi deli krščanske demokracije začeli siliti med fašiste. To pot je bilo skoro čudno, da so krščanski demokrati nastopili skupno kot edinstvena stranka, ker je zelo razcepljena. Toda s tem si je rešila " obraz" in položaj - zaenkrat.
(zaključek s strani 2)
kazati svojemu in tujemu rodu, da smo Slovenci vredni živeti kot svoboden narod in da to od zbora narodov tudi zahtevamo.
Tisti pa, ki dejansko imajo nad slovenskim narodom v domovini neomejeno oblast, katero so si sami vzeli s silo pred več kot četrt stoletja, naj vedo, da jim absolutna oblast nalaga tudi absolutno odgovornost za usodo in obstoj naroda 1
V	imenu padlih, ki so umirali z idejo svobodne domovine v srcu, jih rotimo in opozarjamo: Odgovorni ste za usodo Slovenije pred tisoč štiristoletno zgodovino, pred narodom in lastno vestjo.
Ce pa zaradi koristi manjšinske komunistične stranke ne morete ali nočete reševati slovenskega naroda, ne bodite ovira večini rojakov v domovini, ki to hočejo'.
V	času, ko je znova ogrožena svoboda slovenstva, ne iščemo maščevanja, marveč prosimo za razsvetljenje vseh, ki morajo slovenskemu narodu najti pot v mir, svobodo in rast. Prepričani smo, da zahteva ta pot hitrih in globokih odločitev, storjenih v ljubezni in spoštovanju do Resnice in do Človeka, ki sta osnova in namen vsake družbe in naroda.
Stare Miloš, predsednik Narodnega odbora za Slovenijo, načelnik Slovenske krščanske demokracije - Slovenske ljudske stranke - SKD-SLS, Buenos Aires, Dr. Puš Ludvik, tajnik NO, podpredsednik SKD-SLS, New York, Dr. Ma-cjuš Franjo, podpredsednik NO, član izvršnega odbora SDS, Buenos Aires, ČLANI NO: Inž. Bevc Ladislav, predsednik Slov. dem. stranke - SDS, Napa, Californija,
Dr. Debeljak Tine, član načelstva SKD-SLS, Buenos Aires, Mauser Otmar, član načelstva SKD-SLS, Toronto, Melaher Jože, glavni tajnik SKD-SLS, Cleveland, Seko-lec Franjo, podpredsednik SKD-SLS, London, Smersu Rudolf, član načelstva SKD-SLS, Buenos Aires, Urankar Feliks, podpredsednik izvršnega odbora SDS, Buenos Aires, Dr. Urbanc Peter, tajnik izvršnega odbora SDS, Toronto.,
V maju 1972.
V dneh 22.-24. julija letos se bo v Celovcu vršil kongres MEDNARODNEGA ZDRUŽENJA ZA OBRAMBO OGROŽENIH JEZIKOV IN KULTUR, čigar slovenski člani so: prof. Ubald Vrabec, prof. Samo Pahor, prof. Janko Messner, dr. Luka Sienčnik, dr. ing. Peter Merku, Boris Pahor in drugi. Prijave za kongres je poslati na: Georges Costa,
22, rue de Greuze, Perpignan - Francija.
HUMANI SOCIALIZEM
OD DOMOVINSKEGA
Tit Vidmar je 22. aprila objavil v sobotni prilogi ljubljanskega DELA dolg intervju s predsednikom ideološke komisije CK Zveze komunistov Hrvaške dr. Stipe Suvarjem, danes "enem najbolj eksponiranih političnih delavcev na Hrvaškem". Sodeč po njegovi sliki, je dr. Suvar inteligenten človek, ki spada k mlajši generaciji. Rojen je bil leta 1936 in je diplomiral in doktoriral na pravni fakulteti v Zagrebu, član zveze komunistov je od 1955. leta. Bil je glavni urednik Studentskog lista v Zagrebu (1956-60) in sekretar ideološko-politične komisije CK Zveze mladine Hrvaške. Od 1. 1961 je delal v Agrarnem inštitutu kot strokovni sodelavec, vodja socialnega oddelka in od 1965 kot direktor. Bil je član predsedništva vseučilišnega odbora zveze študentov (1956-60), član centralnega komiteja zveze mladine Jugoslavije in član številnih teles v republiki. Pred časom je dve leti predaval tudi na ljubljanski filozofski fakulteti.
Zakaj podajam njegovo biografijo bolj podrobno?Ker verjetno ta biografija predstavlja povprečno biografijo nove generacije komunističnih voditeljev v Jugoslaviji - voditeljev, ki niso šli skozi "pekel" predvojne Jugoslavije niti skozi pekel medvojne državljanske vojne in borbe proti okupatorju, a danes avtoritativno govorijo v imenu novega razreda. Ne morem na kratko rezimirati vsega tega intervjuja, ki je bil predvsem posvečen nedavnim dogodkom na Hrvaškem, toda rad bi vseeno podal iz njega nekaj iztrganih citatov, ki so karakteristični za "nove” ljudi pri krmilu - ali koritu, ali kakorkoli se že temu reče. Evo nekaj njegovih izjav:
"Nekoč so morali novinarji služiti agitpropu in nekaj tega se je v podzavesti obdržalo ... Sedaj so v političnem življenju nove tendence, ki bi jih jaz imenoval 'show politika'. Novi, mladi ljudje, ki se vzpenjajo na politične položaje, se hočejo čimbolj 'producirati' na televiziji, izvajajo pritisk na časopise, ki gredo tem tendencam naproti zaradi določenih elementov grupaške povezanosti med političnimi garniturami in njimi ... Književnik je nekdaj pomenil nekaj drugega, mnogo več kot danes ... Pisatelj pa je dobil tudi tekmece. Najbolj propulzivne skupine inteligence se danes ne vežejo na nacionalne, temveč na obče, tako rekoč univerzalne duhovne tendence. Tako recimo e-konomisti, sociologi, psihologi, tehnična inteligenca vseh vej. V tej novi strukturi je književnik objektivno izgubil na pomenu, tembolj, ker tudi narodno vprašanje ni več vprašanje svitanic in budnic (toliko da vemo, kako stoji režimska garnitura glede tega vprašanja, ki ga je KLIC TRIGLAVA komentiral v svojem majskem uvodniku "Kulturniki in politiki" - moja opomba) ... Zdaj, po 21. seji (predsedstva ZKJ, ko so se odločili strmoglaviti prejšnje hrvaško politično vodstvo - moja opomba), opažamo stanje, v katerem se odsvitajo posledice nekega političnega šoka, čakanje na to, kaj bo, in tudi neka doza dvoma o tem, ali bo
SODELAVCA
bolj ali manj pomembni politični preobrat prinesel kake bistvene družbene spremembe. Odtod tudi določena opreznost med inteligenco ... Znašli smo se v položaju, ko je bilo treba bolj ali manj odločno odpraviti negativne politične pojave. Treba se je bilo poslužiti restriktivne politike, vendar ni naša težnja, da bi bila to neka stalna smer ... Osebno mislim, da je tisto, kar se nam je na Hrvaškem najbolj maščevalo, čeprav to nikakor ni hrvaški, temveč jugoslovanski problem, - pomanjkanje odkritega boja mnenj o najbolj zapletenih družbenih vprašanjih, o najbolj neprijetnih vprašanjih te družbe in partije, in sicer pred očmi ljudstva, pred očmi najširše javnosti ... Takšnih debat in konfrontacij nismo imeli ne le v zadnjih dveh letih, temveč nikoli v našem dosedanjem javnem življenju. Moramo se šele boriti, da jih v prihodnosti uvedemo ... Na Hrvaškem in drugod se zdaj malo bolj trudijo za obnovo marksizma oziroma marksistične vzgoje. Prav bi bilo, da bi pametni ljudje napisali dobre učbenike. Da bi ustvarili kvalitetno literaturo za mladega človeka, ki gleda in doživlja našo družbo z odprtimi očmi. ’ Ne smemo mu predlagati "lakirane” stvarnosti, temveč kritično, neusmiljeno analizo, iz katere bo lahko izluščil sklep, da je ta naš jugoslovanski, balkanski, samoupravni ali kmetski ali kakršen že hočete socializem resda v mno-gočem obupno slab, da pa je to še vedno neprimerno boljša perspektiva, kot pa da vstopimo v varšavski ali atlantski pakt ... Nedavno smo doživeli velikonočno poslanico zagrebškega nadškofa dr. Kuhariča, ki je via facti najvišji katoliški dostojanstvenik v Jugoslaviji. V tej poslanici se mešajo naivnosti in nesramnosti. Prihaja do izraza neka bojevitost nasproti marksizma, čeprav so pametni teologi v svetu in tudi pametni marksisti že pred časom rajši sprejeli dialog ... Mislim, da se v našem komunističnem gibanju še ni izživela stalinistična dogma, ki je zasidrana zlasti med starejšimi komunisti in se praktično izraža v zanikanju slehernega nacionalnega fenomena v socializmu, v ignoriranju samega dejstva, da narodi obstajajo, v mišljenju, da je nacija sama po sebi nekaj starega in preživelega, kar mora s prihodom socializma 'kot nujno' zginiti s površja družbe ... Najboljša metoda za reševanje težav in sporov, ki se bodo v naši mnogonacionalni skupnosti brez dvoma še desetletja ponavljali, je v doslednem razvijanju mehanizmov, ki pomenijo samoupravno integracijo od spodaj navzgor. Samo na tej osnovi bomo lahko postopoma spregledovali nacionalne in republiške meje.”
PRIMITIVIZEM JE REALNOST
Posebno točko v intervjuju je predstavljalo vprašanje usode odstranjene hrvaške politične garniture. Poznano je, da je posebna komisija CK zveze komunistov Hrvaške pripravila poročilo dolgo 126 strani, na podlagi katerega je CK izključil iz zveze komunistov dr. Savko-Dabčevič--Kučar, Mika Tripala, Pera Pirkerja in Marka Koprtle.
Medtem so izključili že tudi veliko Število bivših nižjih partijskih voditeljev po raznih krajih Hrvaške. Vprašanje, ki ga vsak postavlja, pa je vprašanje sodnega postopka proti tem ljudem. Pri tem se pogosto delajo primerjave s strmoglavljenjem Aleksandra Rankoviča in njegove ekipe, ko ni bilo nobenih procesov, Rankovič pa lepo postavljen na hladno z obilno penzijo. To je past, v katero se je to pot ujel i Tito i režim. Kako soditi hrvaškim voditeljem če niso sodili srbskim? Marinko Gruič, sekretar zagrebškega partijskega komiteja je na sestanku sekretarjev občinskih komitejev v Zagrebu 17. maja zato tudi rekel, da bi sojenje bivšim hrvaškim voditeljem več škodilo kot pa koristilo. Dr. Stipe Suvar pa odgovarja takole: "Kar pa zadeva osebno usodo ljudi iz bivše garniture, lahko odkrito rečem, da sem nasprotnik političnih procesov. Politični propad ali padec s položaja ne bi smel pomeniti nevarnosti za državljanske pravice posameznika, se pravi za njegove eksistenčne in delovne pravice, in ne bi smel vplivati na odnos do njegovih bližnjih. Pri nas, in ne samo na Hrvaškem, pa obstaja hud primitivizem, ki se izraža v želji, da se propadlega politika dotolče v vsakem pogledu in da vrže sum tudi na njegovo družino. Zoper take težnje se je treba boriti in jih onemogočiti."
Toda naj Stipe Suvar še tako govori o primitivizmu, a Marinko Gruič o škodi, ki jo povzročajo politični procesi, dejstvo je, da je ta primitivizem v Jugoslaviji realnost. Medtem ko se morda ne bodo upali - zaradi primera z Rankovičem - soditi glavnim akterjem "hrvaške afere”, to ne velja za manjše ribe. Zanje najbrž ne veljajo državljanske pravice, ker ne delajo istega vtisa na javnost doma - in zlasti v tujini. Poleg tega je domača javnost trenutno v stanju šoka, t. j. strahu, pa se ni bati javne reakcije. Pač pa se ljudje vprašujejo, kakšna je ta pravica, ta zakon, ki na tak način diskriminira med državljani? Ali se sodi vsem, ali nikomur! Stipe Suvar je pravnik in dovolj visoko sedi v hrvaški partiji, da intervenira - ali javno obsodi tako ravnanje in event. iz protesta tudi izstopi iz zveze komunistov.
Po objavi intervjuja do danes sem na hitro zbral nekaj podatkov o sodnih procesih na Hrvaškem - da zaenkrat izključim druge republike - samo v aprilu in maju. Poudarjam, da se ti podatki nanašajo samo na sodne procese in ne na stotine primerov, ko so bili ljudje vrženi iz zveze komunistov in konsekventno z delovnih mest, a jim niso sodili - odn. jim še niso sodili. Kdo namreč more garantirati, da preje ali sleje tudi oni ne bodo prišli na vrsto?
PROCES
Aprila: Kot je poročal zagrebški VJESNIK, je o-krožno sodišče v Zagrebu objavilo, da je trenutno zaprtih 44 oseb. Postopek je doslej zaključen napram 29. Devet jih je bilo že obsojenih, 15 jih pa še bo. Štirje so bili izpuščeni zaradi pomanjkanja dokazov (ali pa so bili agenti - moja opomba). Obenem je bilo objavljeno, da bo 20 študentskim voditeljem, med katerimi so Čičak, Budiša in Paradžik, sojeno v drugi polovici junija, voditeljem Hrvatske Matice pa malo kasneje.
5. aprila se je vršil v Šibeniku proces proti trem ljudem, ki so prišli domov na počitnice z dela v Zahodni Nemčiji. Naslednjega dne so obsodili Milana Tadiča na sedem let strogega zapora, ker je iz Zahodne Nemčije prinašal domov "sovražno propagando". 7. aprila je bil v Splitu proces proti Ante Laušiču, učitelju in bivšemu predsedniku občinske konference socialistične zveze v Omišu; Ivici Bekavcu, glavnemu uredniku ODJEK MOSORA in članu predsedstva medobčinske konference dalmatinske zveze mladine in tajniku upravnega odbora Matice Hrvatske v Omišu. Marinu Kovačiču, študentu in predsedniku omiš-ke mestne konference zveze mladine^ in Ante Marušiču, bivšemu predsedniku občinske konference zveze komunistov v Omišu.
Trije iz Kljake v drniški občini, zaposleni drugače v Zahodni Nemčiji, so bili obsojeni na strog zapor: Grga Mikelič - dve leti in pol, Ante Torlak - leto in tri mesece in Mate Dabar - leto in dva meseca. 12. aprila so sprožili v Zagrebu sodni postopek proti pisatelju Zlatku Tomi-čiču, penzionerju Dragutinu Sčukanecu, študentom Pre-dragu Raosu, Juretu Buriču, Miji Jukiču in Muji Krsniču, delavcu Marku Vrkiču in bivšemu direktorju založbe "Skolska knjiga" Ante Marinu.
13. aprila so v Mostarju obsodili Pera Peharja iz Gornjega Ogradjenika blizu Citluka na štiri in pol leta, ker je bil v Zahodni Nemčiji povezan s Hrvaškim Narodnim Odborom in je prodajal emigrantske publikacije. 25. aprila so sprožili proces proti članom elektronskega računskega centra v Zagrebu zaradi razmnožitve letaka "Stav-karska himna" Miroslavu Perišinu, študentu fakultete za elektrotehniko, ing. Franu Peruzoviču, Nadi Culo, študentu geologije Ivanu Ivandiču in električarju Miljenku Gospodariču. Istega dne so v Mostarju obsodili Miroslava Vukojeviča, starega 23 let, iz Ljubuškega, na štiri in pol leta, ker je v tujini pripadal "hrvaškemu osvobodilnemu gibanju" in je doma širil sovražno propagando. Dan za tem je bil sprožen sodni postopek v Imotskem proti poslancu hrvaškega Sabora Brunu Tandari in bivšemu podpredsedniku občinske konference zveze komunistov in javnemu tožilcu Dragu Prlji.
Maja: 8. maja so sodili v Splitu bivšemu predsedniku študentske zveze in podpredsedniku zveze študentov Hrvaške Ante Stambuku, 23-letnemu študentu prava Damirju Petriču in pravnemu pripravniku Vanji Mladini "za zločine proti narodu in državi in kontrarevolucionarni aktivnosti proti državi in družbenemu redu". V odsotnosti je bil sojen tudi advokat Branko Sekul, ki je pobegnil v tujino. Petrič je "surovo žalil" nekega visokega hrvaškega funkcionarja, Mladina in Sekul pa sta pobirala podpise v prid študentske stavke.
11. maja so začeli zasliševati bivšega predsednika medobčinske konference zveze komunistov Hrvatske za Dalmacijo Mirka Dragoviča in bivšega podpredsednika Pera Krsta. 18. maja so uvedli kazenski postopek v Slavonski Orahovici proti bivšemu predsedniku občinske skupščine Stjepanu Mešiču. Kazenski postopek so uvedli v Na-šicah proti sekretarju občinskega komiteja zveze komuni-
stov Jakobu Buški, predsedniku pododbora Matice Hrvatske Stipetu Jukiču, podpredsedniku občinske skupščine Dragu Jukiču in "družbeno-političnemu aktivistu" Simi Salinu. Sodni postopek je bil tudi uveden proti bivšemu glavnemu direktorju poljedelsko-industrijskega kombinata "Belje"ing. Antunu Debrecinu.
18.	maja so bili obsojeni člani zagrebškega elektronskega računskega centra - Miroslav Perišin na 18 mesecev strogega zapora, a Fran Peružovič, Nada Culo in Ivan Mandič pogojno od tri do deset mesecev.
19.	maja je bil uveden postopek proti 32-letnemu zagrebškemu arhitektu Zvonimirju Petričeviču, bivšemu članu jugoslovanske košarkaške ekipe, češ da je imel za časa svojega obiska v Clevelandu, ZDA, zvezo z bivšim predsednikom glavnega odbora "Združenih Ameriških Hrvatov" in ker je v intervjuju z GOSPODARSKIM GLASNIKOM izjavil, da je vzrok ekonomske emigracije v "tiranski politiki" doma.
Pri vsej tej komediji komunistične justice je najbolj očividno dejstvo, da so na začetku tkzv. hrvaške afere v glavi ZKJ in v novi glavi hrvaške partije zagotavljali, da se ne bo nikomur nič zgodilo - naj vsak samo lepo prizna svojo krivdo in odgovornost in odstopi s partijskega položaja odn. položaja v drugih "družbeno-političnih” organizacijah, pa bo vse v redu. Tedaj je prišlo do take poplave odstopov, da so se te iste glave premislile in vrgle v javnost parolo, da je treba vsak odstop "preštudirati". To je zavrlo odstope in pospešilo nov postopek - izključitve. Tudi pri tem je veljala parola, da ne sme biti lova na čarovnice: izključite krivce, potem pa jih pustite pri miru. Ko je ta "faza" bila končana, so izključene začeli "klicati na odgovor", "kriminalni odgovor" zaradi "delovanja proti ljudstvu, državi in družbenemu redu". Vsa ta igra je trajala kakih šest mesecev, predno je prišlo do prvih procesov in očividno je, da smo sedaj dosegli "fazo", ko bo procesov kar deževalo. Toda vprašanje še vedno ostane:
Če Savka, Miko, itd. ne bodo sojeni - zakaj soditi drugim? Da se Savki, Miku, itd. eventuelno spodmakne osnova za kak kasnejši proti-udar, da se jim porežejo vse niti?
Mladi in koroška dejavnost
Ljubljansko DELO je 28. maja objavilo spodnje poročilo, ki ga zaradi zanimivosti ponatiskujemo;
"Kot je znano, je avstrijski zvezni kancler Kreisky pred nedavnim sprejel delegacijo mladih koroških Slovencev, ki ni imela možnosti, da bi se udeležba oficialnih pogovorov med osrednjima organizacijama ter zvezno vlado. Na tem pogovoru so mladi Kretskemu jasno razložili svoje stališče k narodni problematiki. Kreisky je izjavil, da prav nič nima proti, če bi se naslednjih oficial-
nih pogovorov udeležili tudi zastopniki mladih. Dejal pa je, da se morata tudi osrednji slovenski organizaciji strinjati s tem predlogom, ker on ne more odločati, kdo naj bi se udeležil teh pogovorov.
Kakšno pa je mnenje obeh osrednjih organizacij k tej misli? Konkretnega odgovora še ni, toda vse kaže, da je predlog pri Narodnem svetu naletel na gluha ušesa, ker je od vodilne strani bilo slišati le komentar: "Prav nič dobrega niso povedali. "
Pri Zvezi slovenskih organizacij se kaže slika v malo drugačni luči, če upoštevamo dejstvo, da je bilo na zadnjem občnem zboru jasno izrečeno, da je zveza pripravljena sodelovati z mladimi, ki vnašajo v slovensko vprašanje na Koroškem svež, nov veter. Da se je kancler Kreisky rad odzval pozivu mladih Slovencev po zastopstvu pri razgovorih, ima v Avstriji še svojo notranjepolitično plat. Saj so bili pri tej skupini mladih, ki se je srečala s Kreiskim, tudi zastopnica lista KLADIVO, ki so za deželnega glavarja Koroške tabu. Ni jasno, kako bo šla pot naprej, toda zdi se, da bi bilo važno upoštevati pri teh zadevah tudi argumente mladih. To še posebej zaradi tega, ker so prav ti mladi že na zadnjih Koroških kulturnih dnevih pokazali, da so zmožni dobrega znanstvenega dela, ki ne dopušča preveč emocij.
V ospredju pogovorov rojakov po celovških kavarnah sta trenutno dve govorici. Ena je ta, ki pravi, da je v Moskvi delegacija mladih koroških Slovencev. Naj bo resnično ali ne, koristna je že zato, ker stopnjuje v različnih krogih živčnost, ki bo morebiti pritiskala k delu, upajmo, da k pozitivnemu.
Druga govorica se prav tako tiče mladih in sicer nogometnega kluba SAK (Radiše), prvega slovenskega nogometnega kluba na Koroškem. Vsi so bili že kar prepričani, da bo klubu uspelo priti iz drugega v prvi razred koroške nogometne lige. Toda v zadnjih tednih klub ni imel več sreče. Dobil je en gol za drugim. Pravijo, da je bil vratar kluba kupljen. Tudi v tej zadevi ni bistveno, če je resnična, dokazati se gotovo ne bo dalo, a kaže se koroški simptom: Slovenci naj ne uspejo '. Krivi tega, če klub ne bo napredoval, pa sta po mojem tudi obe osrednji organizaciji, ki nista uvideli, kakšen politični kapital je dandanes uspeh v športu. Na žalost nista prišli do spoznanja, da je tak kapital treba gojiti ter ga dinamično, dobro podpreti. Uspeh takšne akcije bi pa bil gotovo vsaj tak, kakršnega ima bolj ali manj atraktiven tednik.	OREST
Zagrebški VJESNIK je 11. aprila objavil dve "Pesmi", ki so jih baje peli za časa "euforije”hrvaškega nacionalizma:
1)	"Savka majka, a Tripalo čača,
sve se naše do Zemuna vrača."
2)	"Oj Srbine, iz Hercegovine,
kupi prnje, bježi preko Drine.”
(prnje - poberi šila in kopita)
KULTURA IN OMIK ASjecta,Qi
Veliki Vrh ali Veliki vrh?
Slovenščina ima dokaj zapletena pravila za pisanje velike ali male začetnice v sestavljenih imenih za naselja. Po veljavnih pravopisnih pravilih pišemo drugo ime v sestavljenki z malo začetnico če je občno ime, z veliko začetnico pa če domačini rabijo drugo ime kot samostojno ime kraja. Npr. pišemo Novo mesto, ker na Dolenjskem nihče ne reče "grem v mesto” če hoče reči grem v Novo mesto, pišemo pa Škofja Loka, ker domačini rečejo "grem v Loko" . Kako pa naj se odločimo za pisavo Veliki Dol / oziroma Veliki dol če ne poznamo krajevnih razmer? Prvi javni posvet o teh in drugih odprtih vprašanjih rabe zemljepisnih imen je bil v Ljubljani januarja letos in udeleženci so soglašali, da je treba obstoječa pravopisna pravila poenostaviti. Pooblastili so Slavistično društvo in Geografsko društvo Slovenije, da sestavita komisijo, ki naj izdela dokončne predloge. Komisija je izdelala dve variantni rešitvi. Po prvi bi pisali v sestavljenih imenih za naselja vse besede razen predlogov, z veliko začetnico. Torej: Veliki Vrh, Brdo pri Mlinšah, Pri Treh Hišah. Po drugem predlogu bi iz tega pravila izvzeli samo vas, selo, trg in mesto. Ostalo bi torej Novo mesto, Stari trg, itd. Komisija je dala svoja predloga v javni pretres in sprejema pripombe na naslov Inštitut za slovenski jezik, SAZU, Ljubljana, Novi trg 4, ali Geografsko društvo Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 12/11.
KDO NE ZNA RAČUNATI?
Na nedavni seji obalnega odbora sindikata delavcev družbenih dejavnosti v Kopru je eden od udeležencev ironično rekel, da "iz prosvete bežijo vsi, ki znajo računati". Razloga sta dva: šolska poslopja so stara in nefunkcionalna, plače pa nizke. Menijo da na šolah obalnih občin 31 odstotkov učiteljev takozvane predmetne stopnje nima ustrezne izobrazbe. Npr. matematiko poučuje kar 67 odstotkov, slovenščino pa 50 odstotkov učnih moči brez specializirane izobrazbe. Lani je iz tega območja 40 učiteljev zapustilo prosvetno stroko, na razpisana mesta pa je težko dobiti ljudi, ker ni na voljo stanovanj.
KRIVOVEREC
Občinski komite Zveze komunistov Kosovska Mitroviča (na Kosovu v Srbiji) je pred kratkim izključil iz "svoje srede" Vučina Dobriča, direktorja šole v Ibarskem Kolašinu. Kaj je naredil nesrečnež? Je govoril proti bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti?
Je rovaril proti delavskemu razredu? Ne. Ob proslavi o-semdesetletnice svoje šole je naredil več “spodrsljajev". "Poveličeval" je razvoj šolstva pred drugo svetovno vojno, razvoj izobraževanja po "osvoboditvi" pa je"spregledal”.
JUBILEJ SLOVENSKE OPERE
Slovenska javnost je 27. aprila slavila jubilej prve slovenske opere. Pred sto leti na ta dan je bila v Dežel-
nem gledališču izvedena krstna predstava Foersterjevega Gorenjskega slavčka, tedaj še kot lirične operete v dveh dejanjih, ki pa jo je skladatelj za poznejše uprizarjanje predelal v lirično komično opero. Anton Foerster je sicer bil Ceh, a libreto je bil domač izpod peresa Luize Pesjakove in delo je utemeljeno na slovenski glasbeni osnovi.
TRŽAŠKA PRIDOBITEV
Slovensko gledališče v Trstu je postalo osmo stalno gledališče v Italiji in se bo odslej imenovalo Stalno slovensko gledališče. To imenovanje pomeni, da bo gledališče v bodoče od države dotirana kulturna ustanova in tudi da se je z uspehom sklenila prva faza domala deset let trajajočega prizadevanja za ta status. Gledališče je edino neitalijansko gledališče, ki je doseglo ta položaj.
ZVEZE S TUJINO
V Piranu je bilo peto mednarodno majsko srečanje pisateljev, ki ga vsako leto organizira slovenski center PEN. Od 80 udeležencev jih je bilo 30 iz tujine. Društvo pisateljev v Sovjetski zvezi je odgovorilo, da se srečanja žal ne more udeležiti, iz Prage pa ni bilo nobenega odgovora na povabilo.
Grosuplje je pred kratkim obiskal prof. Hugh Hen-cken, direktor arheološkega muzeja Peabody harvardske univerze v Cambridgu, ki hrani več sto grobnih izkopanin z Magdalenske gore. Profesor Hencken pripravlja monografijo o arheološkem najdišču in je zato obiskal Mag-dalensko goro in Gradišče nad Višnjo goro.
Akademik dr. Dragotin Cvetko je dobil letošnjo Her-derjevo nagrado dunajske univerze.
Cankarjeva založba v Ljubljani pripravlja izdajo Leksikona na osnovi izkušenj in gradiva nemške leksikografske založbe Brockhaus. Delo bo izšlo sredi leta 1973. Prednaročniška cena je 300 din, po izidu bo knjiga stala 350 din. Prednaročniki, ki bodo redno plačevali mesečne obroke (knjigo bodo prejeli samo potem, ko jo bodo v celoti plačali), bodo upoštevali pri nagradnem žrebanju (glavna nagrada tritedensko potovanje po Sovjetski zvezi).
IMATE GORSETOVE SLIKE?
DELO je na svoji kulturni strani pred kratkim objavilo sledeče sporočilo: "Kostanjevica na Krki: pred razstavo del Franceta Goršeta - v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici na Krki bo letos poleti retrospektivna razstava del Franceta Goršeta. Ob tej priložnosti bo izšel obsežen katalog. Dolenjski kulturni festival prosi lastnike Goršetovih del, da sporoče podatke o njih (naslov dela, material, leto nastanka in dimenzije), da bi jih lahko vključili v razstavo oziroma katalog."
ENKRAT NA TEDEN - DELO je pred kratkim objavilo pismo Dragice Nunčič, slovenske učiteljice iz Stuttgarta, o otvoritvi slovenske šole v Reutlingenu, pokrajina Baden-Wuerttemberg. Nunčičeva pravi, da bo učence v Reutligenu srečala samo enkrat na teden, ker mora poučevati tudi drugod (omenja samo Untertuerkheim). Poleg otrok so na slovesnost prišli tudi starši in eden od njih je povabil tudi dva novinarja iz Reutlingena, ki sta pouk snemala in foto-rafirala. Pismo DELU je sopodpisalo 20 učencev in učenk, i se zahvaljujejo Sekretariatu za šolstvo v Ljubljani za slovensko šolo.
Od meseca do meseca
HRVAŠKI ZAKLJUČEK
V Zagrebu je 28 plenum centralnega komiteja ZK Hrvatske 8. maja izključil iz zveze komunistov Savko Dabčevič-Kučar, Mika Tripalo, Pera Pirkerja in Marka Koprtlo, če5 da so "kot najbolj odgovorni funkcionarji v ZK Hrvatske največ prispevali k prodoru nacionalizma v vrste ZKH in so najbolj odgovorni za to." Posebna partijska komisija, ki je predlagala izključitev, je pripravila dolgo poročilo na 400 straneh v dveh knjigah, iz katerih so časopisi prinaäali le krajäe izvlečke. Poročilo ugotavlja, da se je hrvaški nacionalizem "posebno aktualiziral" v boju za ustavno reformo Jugoslavije in je dobival v unitarističnih odporih nove spodbude. Po 10. seji CK ZKH, ki je v januarju 1970 poudarila boj zoper unitarizem in birokratski centralizem ter oštela Miloša Zanka, so "posamezni vodilni ljudje" v ZKH razvili zamisel, da bi bilo koristno začasno zavezništvo z nacionalističnimi silami v boju zoper unitarizem. Nacionalizmu je bila tako olajšana eskalacija. V času boja za hrvaško ustavno reformo je nacionalizem dobival "jasen, socializmu nasproten, separatistični in kontrarevolucionarni značaj". Spremenil je Matico hrvatsko v politično organizacijo in jedro "množičnega gibanja", gradil lastno ideologijo, razvijal propagando in se vrinjal v vodstva političnih in družbenih organizacij.
"Frakcionaška skupina" najbolj odgovornih voditeljev ZKH se je, kot pravi poročilo, v besedah sicer omejevala od nacionalistov, v resnici pa jim je šla vse bolj na roke, jim dajala politične koncesije in utrjevala zavezništvo z njimi. Boj zoper politično linijo frakcijske skupine v ZKH se je zaostril po 20. plenumu, ko se je vodstvo vse bolj zatekalo k množičnim zborovanjem in agitacijskim političnim turnejam, da bi bodrilo množično gibanje. Odpor zoper svojo politiko je frakcijska skupina proglašala za strah pred politizacijo množic in za sektaški odnos. Vedno več so govorili o napredni usmeritvi gibanja v nasprotju s konzervatizmom v ZK. V resnici je to pomenilo odmik z idejnopolitičnih pozicij ZK in opuščanje revolucionarne razredne pozicije ZK kot avantgarde delavskega razreda.
Frakcijska skupina je imela moč v vodstvu, nadzorovala je občila, poskrbela za selektivno informiranje in politično manipuliranje s komunisti in se opirala na posamezne funkcionarje v nekaterih občinskih in medobčinskih vodstvih ZK ter drugih organizacij, trdi poročilo, ki priznava idejne in organizacijske slabosti v ZK, ki so k temu prispevale. Vse bolj jasno manifestiranje posebne politične linije ožje skupine v vodstvu ZKH je povzročalo zmedo v vrstah ZK in slabilo njeno sposobnost v boju z nacionalizmom. Veliko komunistov in posebno sindikalne in borčevske organizacije pa je kljub temu na razne načine nasprotovalo politiki frakcijske skupine. Kolikšna je bila pripravljenost za boj zoper nacionalizem v vrstah ZKH najbolje kaže pripravljenost in ogorčenost, s
katero je članstvo obračunalo s frakcijsko politiko takoj po 21. seji predsedstva ZKJ.
Poročilo partijske komisije na dolgo razvija trditev, da se je v ZKH formirala in delovala politična frakcija,
"ki je postopoma prehajala na idejno politično podlago nacionalizma in vodila v zanikanje idejnopolitične vloge ZK v družbi". Načrtno so izgrajevali množično gibanje, za katero je Mika Tripalo trdil, da mora imeti eno politično središče. To središče pa po mnenju partijske komisije ni bilo niti CK niti ZKH v celoti, ampak posamezni "liderji” in njihovi somišljeniki v ožjem partijskem vodstvu, ki so jih nacionalistične sile javno podpirale. Savka Dabčevič-Kučar je hotela množično gibanje vriniti v u-radno politiko ZKH, kar je predstavljalo poskus revizije partijskega programa. Frakcionaši so vodili svojo politiko, a so se trudili, da bi prikrili lastne namene, med drugim z vsiljevanjem javnih ocen o enotnosti.
Poročilo očita frakcijski skupini, da je javno govorila o enotnosti, na tihem pa je pripravljala načrte, da bi odstranila z vodstva tiste, ki niso sprejemali "druge politike" . Prizadevala si je, da bi v izvršni komite vrinila svoje ljudi. Močno oporišče si je ustvarila v časopisih, ki jih izdaja VJESNIK, in v zagrebškem radiu in televiziji. Obenem je blokirala akcije proti nacionalizmu, dovolila nasilno zamenjavo študentskega vodstva, omogočila prodor nacionalizma v nekatera partijska vodstva in odprla pot protisocialističnim silam, tako da so prešle v odprto kontrarevolucionarno akcijo. Frakcijska skupina je preračunano manipulirala s Titovim imenom. Prizadevala si je, da vojaški starešine ne bi zvedeli za Titov pogovor s starešinami JLA v Karadjordjevem maja 1971, kjer je Tito opozoril, da se je Matica hrvatska formirala kot druga politična partija. Izkrivljeno je razlagala vsebino sestanka Tita s hrvaškimi voditelji 4. julija lani in celo CK ni bil prav obveščen. Posamezni voditelji v ZKH so prevzeli "vlogo trojanskega konja nacionalizma v ZKH" in imajo zato ogromno politično odgovornost. Skrajni cilj, h kateremu je težil hrvaški nacionalizem, je bil separatizem.
V zavezništvu s sovražno politično emigracijo je separatizem spravljal v nevarnost nacionalno interes hrvaškega naroda in ponujal Hrvaški satelitski status, hrvaško osem-Ije pa raznim osvajalskim apetitom. Pod geslom boja za interese hrvaškega naroda je frakcijska skupina v resnici vodila politiko, ki je bila v škodo hrvaškega naroda in Hrvaške kot celote, izjavlja posebna partijska komisija v svojem poročilu.
TITOV TAJNI GOVOR
Poročilo vsebuje tudi dva neobjavljena Titova govora, ki ju je Tito imel v Zagrebu 4. julija lani na sestanku s člani izvršnega komiteja CK ZKH in drugimi najodgovornejšimi političnimi voditelji Hrvaške. Sestanek je bil tako zaupen, da nimajo ne stenografskih zapisnikov ne magnetofonskih posnetkov, ampak so obnovili Titove izjave na podlagi zasebnih beležk prisotnih. Tito je začel sestanek z besedami, da je "hudo jezen ... Hrvaška je postala ključni problem v državi, kar zadeva divjanje nacionalizma. S tem imamo opravka v vseh republikah, a pri vas je zdaj najhuje. V boju proti nacionalizmu je treba
ubrati drugačne strune. ... To je vprašanje razrednega boja, ali bo zmagal socializem ali nacionalizem."
Tito je rekel, da se "pod plaščem nacionalnih interesov zbira ves vrag, nacionalizem, vsa nasprotna mnenja do kontrarevolucije”. Proti temu je potreben odločen razredni boj. "Vodstva v ZK v tem niso povsem enotna.. . Ne bom govoril o drugih, toda zdaj se je začel kurz tudi proti meni, tako pri vas kot pri njih v Srbiji. Meni je oblasti dovolj, toda zdaj, ko je položaj tak, ne bom šel. " Odnos med Srbi in Hrvati je tako slab, da se v nekaterih vaseh Srbi oborožujejo in postavljajo straže. Bila bi katastrofa, če bi se ponovilo leto 1941. "Drugi pa to gledajo. Ali se zavedate, da bodo drugi takoj zraven, če bo nemir? Toda prej bom napravil red z našo vojsko, kot pa dopustil, da drugi to počno. " Vendar ni nujno, da pride do tega, ker imamo zaveden delavski razred in enotno zvezo borcev, na katere se je mogoče opreti.
Tito je poudarjal potrebo enotnosti v ZK. Obsodil je preštevanje Srbov in Hrvatov po tovarnah. Očital je, da so Matici hrvatski dovolili, da se je spremenila v politično organizacijo, tako da jo bo težko obvladati. Izjavil se je za prepoved političnega delovanja Matice in Prosvjete, kulturne organizacije Srbov na Hrvaškem. " V tujini smo si s tem pridobili precej slab sloves. Smo ob naš ugled in težko ga bomo pridobili nazaj. Natolcujejo, češ 'ko bo Tito šel, se bo vse podrlo', nekateri pa to čisto zares pričakujejo. Da je do tega prišlo, je sramota. "Tito je omenil resen položaj v svetu in hude pritiske od zunaj. "Velesile bodo vzele vsakega vraga, ki se jim bo vdinjal, ne glede na to, ali je komunist ali ne ... Jaz se tega ne bojim, če smo enotni. Zato zahtevam enotnost. Imamo enotno vojsko. Če te enotnosti ni, kaj vam v takšnem položaju pomeni vseljudska obramba? Vseljudska obramba je lahko v takih okoliščinah sredstvo državljanske vojne.
In zamislite si še razne ustaške, četniške in druge sovražne vplive na naše delavce v tujini. Zdaj zahtevam ostro akcijo."
Tito je hrvaškim voditeljem očital, da niso nič storili proti tistim, "ki groze in trobezljajo vse mogoče" in pojejo ustaške pesmice, in da so napačno podprli študente. Potreben bo kirurški nož. "Moral bom javno nastopiti in vem, da bom imel delavce na svoji strani. Tudi pri vas vlada duh beograjske čaršije ... Zdaj tu pri vas govore, da sem si svoj pogovor z Brežnjevom izmislil, zato da bi vas prestrašil in vas prisilil k enotnosti, " je končal Tito.
Po razpravi v nedeljo 4. julija lani, o kateri se v javnosti ni nič zvedelo, je Tito dejal, da je razprava njegove bojazni potrdila, čeprav "v oceni položaja ni razlik. Zdaj je glavno, da ste enotni. Zelo hitro boste lahko pokazali razrednemu sovražniku, da ne poznamo šale. To bo velika podpora tudi meni, da bom lahko v merilu Jugoslavije v drugih republikah ostreje nastopil, a tudi navzven, ker na to gledam v sklopu mednarodnega položaja ... Najvažneje je ugotoviti, da so vse te slabosti izraz slabosti v ZK že vrsto let. ZK je močno oslabljena od šestega kongresa ZKJ. " Zato je potrebno zastaviti ZK kot enotno organizacijo. Ustavna dopolnila je treba premakni-
ti z mrtve točke. "Spričo teh globokih protislovij pri nas sem mislil nastopiti javno in odkrito. Zdaj pa ne bom. Tujina po 17. seji čaka, ali se bo proces dezintregacije Jugoslavije ustavil. Zdaj ne bom nastopil javno, ker bi rekli, da Jugoslavija ni sposobna življenja. Tujemu svetu ne smemo dajati argumentov o naši neenotnosti, " je dejal Tito na zaupnem sestanku s hrvaškimi voditelji 4. julija 1971.
KAZENSKA ODGOVORNOST
Že na plenumu CK ZKH 8. maja so nekateri udeleženci v razpravi menili, da glede frakcijske skupine, posebno pa Mika Tripala, ni mogoče ostati samo pri politični odgovornosti. Kasneje so se javljali glasovi iz organizacij borcev in rezervnih oficirjev, da je vodilne " frakcionaše" treba poklicati tudi na kazensko odgovornost. Toda sekretar mestnega komiteja ZK Zagreba Marinko Gruič je na sestanku partijskih sekretarjev Zagreba 17. maja izjavil, da kazenski postopek proti bivšim voditeljem ne bi koristil komunističnemu gibanju. "Naša nadaljna bitka bo zmeraj samo politična, " je rekel Gruič. Nekdanjim političnim voditeljem bo, "kot vsem občanom',' ponujeno delo, toda ne bodo mogli dobiti dela, ki bi i-melo družben pomen, "kot na primer vzgojno izobraževalne ustanove".
Ljubljanski študentski list TRIBUNA je bil 18. maja spet prepovedan, tokrat zaradi članka "Povampirjeno ob-lastništvo" Jaše Zlobca, ki prikazuje predstavnike "množičnega gibanja" na Hrvaškem kot žrtve sedanje politike. Po mnenju okrožnega sodišča bi tak članek "lahko vznemiril ljudi in grozil javni red".
TITO V UZICU
Istega dne, 8. maja, ko so v Zagrebu obračunavali z odstavljenimi voditelji in hrvaškim nacionalizmom, je Tito govoril na velikem zboru v Užicu in se obregnil ob srbski nacionalizem, rekoč da "so še vedno tudi v Srbiji sile, ki jim ni povšeči politika nacionalne enakopravnosti. V mislih imam predvsem pojave velikosrbskega hegemonizma, unitaristične sile, podcenjevanja drugih in šovinizem v vrstah vseh narodnosti. Dovolj primerov je namreč, ki jasno opozarjajo, da nevarnosti velikosrbskega šovinizma ne smemo niti za hip podcenjevati. Pod to zastavo se danes zbirajo najreakcionarnejše sile. V tem kolu so se združili tudi vsi drugi nasprotniki samoupravljanja-tu so se zbrali skupaj ostanki četništva, mnogi informbi-rojevci, sile, ki smo jim zadali udarec na četrtem plenumu, ter pripadniki raznih levih ali desnih skupin. Jasno je, da v boju proti tem silam ne sme biti nikakršnega kompromisa. Na to sem opozoril tudi med nedavnim pogovorom z vodilnimi ljudmi Srbije. Rekel sem, da bi morali nekatere pojave in žarišča - dobro znana - nagleje in odločneje odstranjevati. Ne želim tega naštevati, saj se je o tem dovolj pisalo tudi v časopisih. Rad bi povedal le, da bomo, če si bomo pomišljali pri obračunavanju s temi silami, omogočili, da bodo še širše in nevarneje delovale. " Napredne sile bodo znale preprečiti vse sovražne poskuse, kar "je še toliko pomembneje, ker sovražna dejavnost v katerikoli republiki ali pokrajini neposredno vpliva na razmere in odnose v vsej naši skupnosti".
Tito je omenil "nekaj spodbudnih uspehov"v gospodarstvu, a ni bil zadovoljen s področjem cen. Na sploäno je govoril o mednarodnem položaju in poudaril neuvrščenost kot bistvo jugoslovanske politike. "Na koncu bi še o-menil, " je dejal Tito, "da nekateri reakcionarni krogi v svetu širijo govorice o spremembah naše politike in razpadu Jugoslavije, jutri pa si bodo morda izmislili celo še kaj drugega ... Očitno jih moti socialistična neodvisna Jugoslavija in njen mednarodni položaj in ugled. Vsem, ki si žele, da bi naša država postala šibkejša in ki računajo na to, naj ob tej priložnosti povem, da se jim bodo tudi tokrat računi izjalovili," je zaključil Tito.
popit Črti podjetnike
O notranjepolitičnih problemih je razpravljal centralni komite ZK Slovenije na 26. seji 8. maja. Predsednik CK France Popit je vedel veliko povedati o "državno-admi-nistrativnih" in "podjetniško-grupnih" pojmovanjih, ki narekujejo prakticistične rešitve gospodarskih težav, ker manjka jasna politična strategija ekonomske stabilizacije. Krivda za težave se vali na "višje forume", kot da se ni nič spremenilo v vlogi federacije in kot da republiški izvršni sveti niso soodgovorni za zvezno politiko. Popit je dejal, da je za gospodarjenje v zadnjem času značilna prevelika potrošnja, ki je glavni vzrok za inflacijo. Naloga stabilizacijskega programa bi bila spraviti potrošnjo v normalnejše okvire. Zato bi morali zmanjšati vlaganja za razvoj, izboljšati strukturo vlaganj, zmanjšati vse druge oblike potrošnje in zmanjšati povpraševanje na domačem trgu. Namesto tega pa "državno-administrativni intervencionizem konservira posebno z zamrznitvijo cen vsa protislovja in anomalije .. in jih še zaostruje".
Popit je poudaril, da ni mogoče doseči absolutne stabilnosti, ne da bi gospodarstvo zašlo v stagnacijo. "Enostranska je ocena, češ da je neustrezen ekonomski sistem vzrok za inflacijo." Sistemske rešitve so pomembne, ne smejo pa zrasti "na tleh državno-administrativnega ali podjetniško grupno-lastninskega pojmovanja o gospodarstvu" ampak samo na samoupravnih socialističnih odnosih. "O-samosvojene upravljalske strukture" so zaradi pritiska samoupravljanja vse manj učinkovite, za kar dolže samoupravljanje in državno administracijo. "Samoupravljalska akcija" delavcev se "pogosto javlja na incidenčni način z mezdnim prizvokom". Na uresničevanje stabilizacijskega programa zato še vedno odločilno vplivajo "osamosvojene u-pravljalske strukture" in pa "državna administracija". To dejstvo je treba razmotriti, da bi lahko ustrezneje usmerjali akcije samoupravnih sil.
Popit je na enako učen način govoril o zaostritvi "med podjetniško-lastninskim pristopom k uresničevanju stabilizacijskega programa na eni strani in državno-lastninskim težnjam in ukrepi na drugi strani ... S tega zornega kota kaže proučiti tudi nekatere demonstrativne ostavke, za katere so se v zadnjem času odločili direktorji nekaterih podjetij." Zdi se mu, "da skušajo nosilci podjetniško-lastninskih teženj izrabiti splošno nerazpoložen je v javnosti" zaradi neučinkovitosti stabilizacijskih ukrepov, da bi ustvarili vtis, da se boj za stabilizacijo vodi med njimi in "državno administrativnim intervencionizmom”, ne pa "v
bitki za samoupravni socialistični položaj delavca". U-pravljalske skupine trdijo, da so bremena podjetij prevelika in sodijo stabilizacijske ukrepe le po tem, ali podjetju trenutno škodijo ali koristijo. Popit je dejal, da ni dvoma, da bo treba proučiti obremenitve gospodarstva in da morajo breme stabilizacije nositi vsi udeleženci v družbeni reprodukciji. Toda teh zadev ni mogoče razreševati "s podjetniško lastninskih in podjetniško sebičnih pozicij".
Tisti, ki stoje na teh pozicijah, je rekel Popit, kritizirajo stabilizacijske ukrepe in predlagajo "svobodno tržišče, kakršno ne obstoja nikjer v sodobnem gospodarstvu in popolno družbeno ekonomsko neodvisnost podjetij". Popit je priznal, da so ti predlogi mikavni, zlasti če jih primerjamo s togimi zaviralnimi stabilizacijskimi ukrepi,
"ki so neredko v opreki z ekonomsko logiko". Toda tisti, ki jih predlagajo, se takoj zatečejo pod najbolj grobe administrativne ukrepe, če jim tako prija. Iz tega je Popit sklepal, da je napad usmerjen "proti sami ekonomski strategiji stabilizacije".
"Pri nas nekateri namerno širijo tezo, da smo samo Slovenci dosledni v izvajanju stabilizacije, vsi drugi pa k nam samo uvažajo inflacijo", je rekel Popit. Občila poudarjajo "odstopanje in nepravilnosti v drugih sredinah, hkrati pa zelo popustljivo obravnavajo gospodarske odločitve znotraj slovenskega prostora. Malo se govori in piše o vzrokih težav, v katere prihajajo nekatera slovenska podjetja zaradi strukture slovenskega gospodarstva, ki potrebuje večji uvoz kot je samo sposobno izvažati. " Malo se piše o slabi organizaciji dela in slabi poslovnosti. "Ob vsem tem se zastavlja vprašanje: Ali ni še pred kratkim na podoben način prevaljujoč krivdo za lastne težave in slabosti na druge, en del hrvaškega vodstva uspešno razpihoval hrvaški nacionalizem? Znano pa je tudi, kam je to pripeljalo. " Popit je nato napovedal akcijo za večje integriranje gospodarstva ter se ukvarjal z osebnimi dohodki in davčno politiko. Proti koncu je dejal, da problemom v družbi največkrat botruje oportunizem, ki se kaže prav tako v zahtevi po čvrsti roki kot v popuščanju vsem idejnim tokovom. "Večkrat slišimo v novinarskih krogih tezo o nujnosti objektivnega poročanja. Vsi smo za to, da se ljudem prikazujejo stvari objektivno,- pri tem pa ne bi smeli pozabiti, da je objektivna tudi naloga, da utrjujemo družbeni položaj delovnega človeka in socialistično samoupravno smer razvoja. Ne gre torej, da bi s pretvezo objektivnosti odpirali časopise, televizijo itd. tistim silam, ki so ponavadi zelo zgovorne in tudi pismene, bi pa hotele vnašati protisamoupravne in ne vem kakšne vse tendence v našo družbo. ” Popit je opozoril na ta problem, ker se mu zdi, da je kritika občil na 21. seji predsedstva ZKJ "zbudila ponekod premalo kritične analize lastnega dela in mnogo več hrupa o bojazni za svobodo tiska. " Družbene delavce pa mora povezovati "Skupen boj za osvoboditev delovnega človeka, " je rekel Popit.
Tudi Mitja Ribičič se je oglasil na seji centralnega komiteja in pritegnil Popitu v gospodarskih zadevah. V Sloveniji je izredno razširjena teza, da ne morejo nič napraviti, ker je cela Jugoslavija okužena z inflacijsko ihto, jugoslovansko vodstvo je nesposobno, gospodarstvo zavoženo, gospodarski sistem nič ne velja in bi bilo treba vse
v celoti spremeniti, da bi stvari tako tekle, kot ustreza visoko razvitemu gospodarstvu Slovenije. "Ta ocena ni točna in daje povod za vsako samovoljo na področju našega gospodarstva. Mislim, da ne moremo sedeti na lovorikah premagane cestne afere, ker je to že daleč za nami ... Ne smemo pa zamižati ob pojavih, ki ... niso prav nič drugačni kot so bili začetki nacionalističnih licitacij pred tremi leti na Hrvatskem," je dejal Ribičič.
GOSPODARSKE TEŽAVE
Predsedstvo ZKJ je 11. in 12. maja razpravljalo o političnem in gospodarskem položaju v državi in o pre-moščanju socialnih razlik. Stane Dolanc je v dolgem u-vodnem govoru zavrnil trditve, da se ZK vrača na stare pozicije in prevzema nase pristojnost drugih družbenih subjektov. Potem je poudaril, da so za nestabilnost v gospodarstvu krive nekrite investicije in pretirana poraba, toda politične skupnosti in gospodarstvo kažejo premalo pripravljenosti, da bi porabo uskladili z razpoložljivim dohodkom in sprejeto politiko. Nepokrite investicije znašajo 500 milijard dinarjev in izgube v gospodarstvu prav toliko. Zato naj bi bilo potrebno nemudoma ukrepati.
Tudi predsednik zveznega izvršnega sveta Džemal Bije-dič je opozoril, da poraba presega realne možnosti, in govoril o nepokritih investicijah, izgubah, izigravanju predpisov, neplačevanju carin ter navedel, da nekateri politični dejavniki niso dovolili, da bi gospodarstvo na > njihovem območju sodelovalo v večstranski kompenzaciji.
Govorniki so se na seji predsedstva vrstili dva dni. Zahtevali so več odgovornosti in več konkretnosti, a nihče ni konkretno navedel, kdo bi bil za kaj odgovoren. Kardelj je dejal, da bi od splošnih obrazcev in stališč do gospodarske krize morali preiti na določanje konkretnih točk, v katerih se kažejo nesorazmerja, in dognati, na kakšne načine bi jih odstranili. "Pri nas so take razmere, da politično odgovornost za (gospodarske) izgube prevzame država, vlada ... Zdi se mi, da moramo uvesti tudi nekako neposredno, skupno odgovornost gospodarstva za lastne izgube," je rekel Kardelj. Vojvodinec Mirko Čana-danovič je opozoril, da se vsi otepajo bremena stabilizacije, tako da pomoči od nikoder ne more biti. Breme stabilizacije morata prevzeti na svoja pleča gospodarstvo in negospodarstvo. "Vprašanje je le, koliko naj ga prevzame kdo" in kako bi ga čim pravičneje razdelili, je rekel Čandanovič.
Predsedstvo je sprejelo zaključke o tedniku KOMUNIST, ki ga bodo "smotrno modernizirali", tako da bo imel "bolj bogato in pestrejšo vsebino, več strani in boljšo opremo še pred koncem leta. " Glede gospodarstva pa je predsedstvo le "opozorilo na izredno pomembnost gospodarskih vprašanj v tem trenutku in podprlo ukrepe zveznega izvršnega sveta za reševanje sedanjih gospodarskih težav, opozorilo na potrebi nadaljnjega intenzivnega reševanja odprtih vprašanj gospodarske politike in gospodarskega sistema."
NA DJERDAPU
Tito in romunski predsednik Nicolae Ceausescu sta 16. maja z velikimi slovestnostmi uradno odprla djerdap-
ski hidroelektrični in plovbeni sistem. Ogromen jez je ustvaril globoko jezero v Djerdapu, kjer je deroča Donava včasih ogrožala plovbo. Elektrarna, pol na Jugoslovanski in pol na romunski strani, je največja v Evropi in peta na svetu. Dve ladijski splavnici, vsaka na eni strani, omogočata plovbo večjim ladjam, kot so včasih zmagovale brzice. Po jezu pelje cesta, na kateri so odprli mednarodni mejni prehod med Jugoslavijo in Romunijo. Tito in Ceausescu sta se dolgo pogovarjala in izdala običajno posplošeno sporočilo. Ceausescu je Titu tudi podelil naslov heroja LR Romunije in red zmage socializma.
POLDRUGI TITO
Na slavnostni seji v zvezni skupščini so 24. maja Titu drugič izročili red narodnega heroja in listino narodov in narodnosti, ki so jo sestavili v prostih verzih. Slavo Titu je na seji pel Stane Dolanc v dolgem govoru, ki je obdelal zadnjih 60 let kot dobo, ki jo je oblikoval Tito.
Na sam 80. rojstni dan, 25. maja, je Tito dopoldne sprejemal pionirje in mladino, opoldne kosil z najuglednejšimi voditelji, zvečer sprejel tradicionalno štafetno palico, katero so mladinci več tednov prenašali po Jugoslaviji. Na kosilu je nazdravljal Krste Crvenkovski kot podpredsednik predsedstva SFRJ. Štafetno palico mu je izročil mlad mehanik iz Bosne na običajni svečanosti s telovadnim in glasbenim sporedom na beograjskem štadionu.
TITO SE SPOMINJA
Za svojo osemdesetletnico je Tito imel dolg intervju za RTV Beograd, ki so ga prenašali 23. maja in naslednjega dne objavili v dnevnikih. Tito je orisal svojo revolucionarno pot, ki se je začela pred dobrega pol stoletja, ko je bil "priča in udeleženec" oktoberske revolucije in se nadaljevala v Jugoslaviji, kjer je organiziral sindikate in partijo ter prebil pet let v ječi, kjer se je u-čil marksizma. Leta 1935 je prišel v Moskvo in to je v intervjuju napeljalo na obdobje čistk v Sovjetski zvezi.
Tito je dejal, da je "bil seveda položaj težaven". Na vprašanje, če je bilo ubitih tudi nekaj Jugoslovanov, je Tito odgovoril na kratko: "Da." Potem je govoril o vtisih s potovanja po ZSSR, kjer so bili vsi Jugoslovani razočarani, ko so videli revne vasi in "klavrne" kolhoze, ker da je bil standard kmetov v tedanji Jugoslaviji višji. Tito je tovarišem naročil, naj o vsem tem doma ne govore. Tito ni veliko govoril o svojem predhodniku, sekretarju KPJ Gorkiču, ki se je "povsem zbirokratiziral", ker je živel daleč od Jugoslavije. Potem je Tito govoril o prenovitvi partije pred vojno, o vstaji in najtežjih odločitvah med vojno: "Težko mi je bilo na Neretvi, ko sem ukazal, naj podro mostove."
"Popolnoma razumljivo je, da je komunistu morda najhuje takrat, ko se mu podre vse tisto, v kar je veroval in na čemer je samega sebe gradil,” je rekel Tito o spopadu z informbirojem leta 1948. "Težko se mi je bilo odločiti. Vendar se je nakaj prelomilo v meni, zlasti zaradi nadutosti tistih pisem in obtožb, ki so priletele na našo partijo in naše vodstvo, po vsem, kar smo v tem krvavem boju storili zase in za Sovjetsko zvezo, ki nam je bila svetinja." Tito je povedal, da takrat ni hotel iti ne v
Kijev ne v Bukarešto- "Vedel sem, kaj bi ta odhod pomenil. " Ko mu je sovjetski veleposlanik izročil pismi Stalina in Molotova v Zagrebu, je bilo težko. "V meni se je dogajalo nekaj groznega, bil sem straSno ogorčen.” Veleposlaniku ni ponudil stola, ampak ga na kratko odslovil.
Tito pa je izjavil, da kali spopadov s Stalinovo politiko niso bile že v težavah, ki so nastajale v odnosu Kominterne do KPJ pred vojno. "Kajti Stalin mi je bil dokaj naklonjen. Želel me je tako rekoč na neki način pridobiti." Z njim se je prvič srečal 1944 in je imel več osebnih pogovorov z njim, "Stalin me je zmeraj klical ponoči, okrog desetih ali enajstih, in potem sem ostajal pri njem včasih tudi do šestih zjutraj." Prvič je občutil nezaupanje 1. 1947, ko so jih začeli obtoževati, da imajo sovražno stališče do sovjetskih strokovnjakov. Tita je spominjalo na zgodbo o volku, ki očita jagnjetu, da mu kali vodo. "Takrat sem začutil, da nekaj ni v redu." Tito je poudaril, da "kdor je svojo deželo pripravljen podrediti interesom koga drugega, niti svojega ne more spoštovati ."Potem je dejal: "Prizadevati si moramo, da bodo naši stiki s Sovjetsko zvezo temeljili na enakopravnosti. Takšne stike terja socialistični razvoj. To velja za ves svet, za vse, ne pa samo za stike med nami in njimi. Nikoli ne smeš privoliti v to, da boš postal komu satelit ali da se boš plazil pred kom. To ne pomeni, da Sovjetske zveze ne maraš, da ne maraš sovjetskega ljudstva. To pomeni samo, da želiš biti enakopraven z njimi, ne glede na to, da je Sovjetska zveza velika država," je rekel Tito. Govoril je tudi o samoupravljanju, o trpkih slovesih od sodelavcev in o politiki neuvrščanja. Končno je za mlade ljudi povedal, da "biti komunist še vedno pomeni biti pripravljen, da se marsičemu odrečeš," kakor tudi " pomeni stati v prvi vrsti boja za napredek, za srečnejšo in lepšo bodočnost."
5. junija je Tito odpotoval na uraden prijateljski obisk v Sovjetsko zvezo.
SMRT DR. B. JELIČA
V Zahodnem Berlinu je 31. maja za srčno kapjo u-mrl dr. Branko Jelič, 67 letni zobozdravnik in predstavnik Hrvatskega narodnega odbora. Njegovo ime je postalo širše znano lani, ko je bilo objavljeno, da je dr. Jelič stopil v stik s predstavniki sovjetskih oblasti in se z njimi dogovoril za razbitje Jugoslavije in formiranje samostojne hrvatske države pod sovjetskim pokroviteljstvom. Jelič je emigriral iz Jugoslavije že leta 1928 in je bil povezan tudi s Paveličem, vendar se je pozneje z njim razšel. Med vojno so ga internirali Britanci na angleških otokih, odkar tudi notira njegovo anglofobstvo. Lani je prišlo do dveh atentatov nanj. Zahodnoberlinski policijski krogi so mnenja, da je oba organiziral Jelič sam, da bi tako opozoril nase, ali pa so bili sad medustaških obračunov. Ni pa izključeno, da jih je organizirala jugoslovanska tajna policija. Nedavno je Jelič posetil Argentino, kjer pa je bil slabo sprejet - rivalitetne proustaške organizacije so ga odklonile.
Bogdan Radiča, ki je bil v splitski gimnaziji Jeličev sošolec, piše v HRV. G LASU, da je bil Jelič politično aktiven že tedaj in da sta v rani mladosti njegova družina in on sam iskusila teror Orjune, ki je bila močna na pod-*
Ob robu
Vsake 14 dni nas Josip Vidmar razveseljuje v ljubljanskem DELU s svojimi utrinki " K našemu trenutku".V nekem smislu me spominja na zadnja leta Otona Župančiča, ko si je ta začel, potem ko si je s svojim literarnim delom ustvaril gotovo gloriolo, domišljevati, da vse ve in zna in da so vsi drugi pred njim in za njim navadni pritlikavci, ki mu ne segajo do popka. Toda medtem ko Župančič ni imel nobene politične moči in ambicije, je Josip Vidmar - kot bivši predsednik OF - drugačne gore list. On je zadnji, ki bi se strinjal z Alešem Lokarjem (v tržaškem MOSTU), da lahko jarofesionalni kulturnik kot profesionalni politik rodi samb zmešnjavo (KT, maj 1972). V svojih majskih utrinkih - 6j in 20. maja - je verjetno sprožil zmešnjavo, za katero mu niti zveza komunistov ne bo hvaležna v doglednem času.
6. maja se je Vidmar z vso možno zaničljivostjo in cinizmom spravil nad mladi slovenski razumniški krog, ker se ta - po Vidmarjevi oceni - bori za pluralizem. To pa je za Vidmarja sinonim za " popolno relativnost in brez-načelnost". "In taki miselnosti velja moje nasprotovanje brez kompromisa, pa če bi bilo treba za rešitev in zdravje mladine ter bodočnosti obsoditi in črtati iz našega knjigovodstva skupino ali skupine, ki so zaslepljene in v svoji slepoti nevarne ali vsaj škodljive stvari, za katero gre, "piše Vidmar, "S svojo jalovo miselnostjo so se že same črtale iz vrst tistih, ki so posvečeni življenju in napredku, s tem pa seveda tudi iz vrst tiste mladine, ki je bodočnost."
20.	maja je Vidmar postal še bolj precizen in prekrstil omenjene skupine v klike, ki da obstajajo predvsem v umetnosti, ker je "seveda politično klikarstvo redkejše, ker je teže vzdržljivo zaradi sorazmernega reda, ki v tem svetu le še obstoja (zahvaljujoč UDBI - moja opomba), čeprav niti političnemu življenju ni povsem prizaneseno s takimi pojavami ali vsaj s poskusi in s sorodnimi težnjami." In kdo so te klike? "Mlajši rodovi, zlasti tisti, kije doživel svoj višek v PERSPEKTIVAH" in tisti, "ki se danes zbirajo okrog revije PROBLEMI in obsegajo v glavnem vse, kar je v nedavni gledališki krizi formuliralo in podpisalo znano izjavo nekaterih slovenskih režiserjev in kulturnih delavcev (26 1 - KT, avgust 1971, "Zoper vidmar-janstvo")." Vidmar trdi, da so vsi ti pod "ideološkim vodstvom" Tarasa Kermaunerja in Dušana Pirjevca - in Vasje Predana za nameček - in da predstavljajo nič več in nič manj kot "organizirano agenturo". V prihodnjih "utrinkih" nam bo mogoče razkril za čigavo agenturo gre.
21,	seja predsedstva ZKJ je morala Vidmarju docela skisati možgane - ali pa je bila zanj od boga poslana prilika, da se znese nad ljudmi, ki so mu napoti. Doslej sta Predan in Pirjevec že javno odgovorila, a o tem bomo nedvomno slišali še precej več v naslednjih tednih.
IVAN STANIČ
* ročju Splita. Kar se tiče značaja, je bil Jelič v politiki a-gresiven in dinamičen, ljubil je vlogo Fuehrerja. To ga je odbijalo od inteligence, a ga je približalo preprostim ljudem, ki so verovali v revolucionarnost in so potrebovali nekoga, da jih je vodil.
Potujete v Rim — Italijo?
Ne pozabite na slovenska hotela!
HOTEL “DANIELA,,
00185 ROMA - Via L. Luzzatti, 31 - Tel. 750.587 - 771.051
HOTEL “BLED,,
00185 ROMA - Via S. Croce in Gerusalemme, 40 - Tel. 777.102
Oba hotela sta med seboj povezana z vrtnim prehodom. Nahajata se v središču mesta, obdana z zelenjem, lastnim vrtom in parkirnim prostorom. Razpolagata s 70 sobami in 130 posteljami. Vse sobe so opremljene s privatno kopalnico in telefonom. Dve tretjini osebja je slovenskega. V restavraciji s 100 sedeži je na voljo italijanska kuhinja. Ako potujete z avtomobilom, preidite z avtoceste na Tiburtino. Od železniške postaje imate do hotelov direktno zvezo z avtobusoma štev. 3 in 9.
Dobrodošli
VINKO LEVSTIK - lastnik
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo in uprava: 76GRAEMER0AD ENFIELD MIDDX Tel. 01-363 5097
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Anglija:	1.80	Francija:	20.-	Nemčija:	16.-
Avstralija:	4.00 (7.00)	Italija:	2500,-	Švedska:	20.-
Avstrija:	70,-	Kanada:	5.00 (8.50)	U.S.A.:	5.00 (8.50)
Ostale evropske dežele: 1.5 funt sterlinga v odgovarjajoči valuti. Južna Amerika: 1.5 funt sterlinga (3 funti) odn. odgovarjajoča valuta.
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Ingleburn, N.S.W.
Južna Amerika: Simon Rajer,‘Emona’, Tucuman 1561 7.p.Dto.49, Buenos Aires
Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada
Evropa : Naročnina plačljiva z mednarodno poštno nakaznico po navodilu uprave.
V Trstu je KT na prodaj v Chiosco Tranvie Opicina na Trgu Oberdan
Printed by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road, Enfield, Middx. for SLOVENSKA PRAVDA, BM/Pravda, London W.C.I.