Zgodovinska neminljivost Nobcna zdrava ideja se nc morc udušiti. Lahko za nekaj časa zastane in se pritaji, to da stremljenje po realiziranju nc preneha, nego se celo okrepi. Lahko bi se reklo, da vladajo v tem ncki aritmetični principi: čim večje ovire so idcji vsiljene, tem večja je tudi želja za realiziranjem. Posamezni ljudje, vidni nositelji gotovih idej, se lahko uklonijo, in doživijo gotovo duševno preorientacijo, toda ideja, ki so si jo prisvojile množice, ta še nadalje raste brez ozira na uklonjene nositelje. Mirabeau, vodja in ideolog trancoske revolucije, ki je proklamirala največje ideale človeštva, je umrl, ko je bil na višku svoje moči. Prvi, ki je bil položen v novozgrajeni Panteon, je bil Mirabeau. Toda kmalu za tcm se je zvedelo, da jebil plačanec dvora, proti kateremu je bila prav za prav revolucija izvedena in zaradi tega^so ga z ogorčenjem vrgli iz Panteona. Vodja je fingiral borbo za svobodo, toda to doznanje ni zmanjšalo elana mase, ki je v tej borbi še nadalje vztrajala. Frncoski narod je doživel razočaranje tudi z Dantonom in Lafayettem ter z mnogimi drugimi — toda vojska je vendar zmagovala in pokret se je razvijal. — Nazadnje je bil ideal vendarle ustvarjen. Zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev se je stoletja oviralo in sprečevalo. Toda čim bolj se je ideja dušila, tem bolj je pridobivala v svoji dinamiki. Nazadnje je bilo to vprašanje rešeno, in je moralo biti rešeno tako kot je narodna duša čutila. Ne more se trditi, da narodna duša danes še vedno ne občuti potrebe za zedinjenje vseh Južnih Slovanov od Alp do Črnega morja. Ta nujni zgodovinski proces se bo izvršil preje ali kasneje. Moč elementarnih sil je zahtevala zedinjenje Avstrije z Nemčijo. Versailleski princip samoodločbe narodov je to tudi predvi- deval. Ne govorimo o modusu, nego o zgodovinski neminljivosti, ki se je morala izvršiti, V casu raznih režimv pred letom 1903. so učitelji v Srbiji zahtevali, da se jim zagarantira pravica na stalnost v službi in da sc jim zagarantirajo državljanske in človečanske pravice. Nositelji tedanjih režimov jim tega niso hoteli dati in spor je bil neizogiben. V tem sporu jih je bilo mnogo iz učiteljskih vrst, ki so se uklonili, med njimi tudi taki, ki so stali na vodilnih mestih, toda gros učiteljstva je ostal moralno nedotaknjen. Nazadnje je zdrava ideja zmagala in leta 1904. je bil sprejet zakon, ki je učiteljstvu konveniral. Po vojni je naša stanovska ideologija iskala svoja pota. In lahko bi se reklo, da je prav tedaj, ko jih je našla, nastopila sprememba. Ne majhna — nego se je šlo v diametralno nasprotno stran. Namesto borbe za šolo, prosveto, učitelja — in s tem za narod in za državo je bila vsiljena parola, po kateri naj bi bila organizacija nekak subordinarni instrument eksekutive. Ono molčanje večine učiteljstva v prvem trenutku ni pomenilo pristanka na tako parolo, nego zadrego. Zgoščena moč ideologije je v svojem izbruhu porušila krive preroke in izvolila v vodstvo ljudi, za katere je verovala, da bodo iskreni poborniki stanovske ideologije. Eksperiment, ki so ga poskušali in ga poskušajo že dve leti izvesti nekateri učitelji, je prav za pfav slaba kopija slabe izkušnje iz leta 1931. In oba ta dva poizkusa veljata samo kot dokument o slabosti človeške prirodc. In prav nič drugega. Učiteljstvo, obogateno s prejšnjimi izkustvi, niti ne misli, da bi nasedlo takemu eksperimentu. Zgodovinska neminljivost je zahtevala, da učiteljstvo afirmira svojo stanovsko ideologijo; ono je to naredilo in s tem dejstvom morajo računati vsi. D. M. P.