Slovenski glasnik.                                               253
vender se je tukaj pokazalo drugače. Ali zopet sodim, da bi ta slučaj utegnil biti jedini, v katerem je proti Safafiku obveljalo Janežičevo mnenje, povedano v „Pregledu slovenskega slovstva," kateri je bil natisnen 1854. 1. v njega slovnici.                                                                                                 Fr. Levstik.
Javno predavanje osnovali so v korist Mandelčevemu spomeniku gg. dr. Ivan Tavčar, dr. V. Zamik in Ivan Hribar v ljubljanski čitalnici. Dne 19. marcija govoril je g. dr. Tavčar o poezijah Simona Jenka; dne 26. marcija g. dr. Zamik o svojem potovanji od Pontebe do Vezuva in dne 2. aprila g. Hribar o Puškinu in njegovih poezijah.
V zabavnem in literarnem Mubu Ljubljanskem govorili so zadnje tedne: g. Železnikar o nekem zanimljivem kazenskem dogodku na južnem Štajerskem; g. Potočnik o poljskih razmerah po Galiciji 1. 1863.; g. Hribar o Puškinu in o Koseškega prevodih Puškinovih poezij; g. Subic o kranjskih prirodopiscih Skopoliji in Plemlji; g. Bežek jeden večer o Madagaskarcih in drug večer o Turgenjevu in njega spisih.
Dr. Alojzij Vojteh Šembera f > profesor češkega jezika in češke književnosti na vseučilišči dunajskem, c. kr. ministerski tajnik in urednik češkega državnega zakonika, znamenit učenjak in pisatelj češki, umrl je 23. marcija na Dunaji. Porojen je bil Sembera 21. marcija 1807. leta v Visokem Mytu na Češkem; gimnazijo je dovršil v Litomyšlu, modroslovne in pravoslovne študije v Pragi. Potem je služil najprej za avskultanta pri magistratu brnskem, potem za profesorja na stanovski akademiji v Olomuci in v Brni, od koder je bil 1. 1848. poklican za učitelja češkemu jeziku na vseučilišči dunajskem. Od leta 1857. dalje uredoval je tudi državnega zakonika češko izdavo. Sembera bil je jako rodoviten pisatelj češki. V svojih mladih letih pisal je v mnogo časopisov čeških, pozneje je izdal več znamenitih zgodovinskih in krajepisnih monografij. Izmed najznamenitejših knjig njegovih so te: Vpad Mongolov v Moravsko (1841), Slovani v Dolnji Avstriji (1844), Ortograhja Husova (1857), Zgodovina češkega jezika in češke literature (1858, tretje izdanje 1869), Zapadni Slovani v praveku (1868). V novejšem času dal je na svetlo dve knjigi, v katerih je pobijal pristnost rokopisa Kraljedvorskega ter se z njimi zapletel v hud literaren boj, ki je pospešil smrt slavnega moža.
Preširnov napis, ki se nahaja na velikem zvonu pri Sv. Joštu in katerega je v ,,S]ov." lani objavil g. Žlogar in za njim „Ljublj. Zvon" (L 2. 127), bil je prvič natisnen že v H. Gost o vi h „Reiseerinnerungen aus Krain" (Laibach 1848, pag. 246). A ta knjiga ne pripoveduje, čegav je napis. G. Zlogarju gre zasluga, da je korenito dokazal, da je napis res Preširnov.
Ali so Slovenci zares Hrvatje? Znano je, da je Starčevičeva stranka v Hrvatski Slovence že davno za „planinske Hrvate" proglasila po gaslu „Hrvati svi i svuda." Ta nauk se je na Hrvatskem že popolnoma udomačil in prvi broj mesečnika „Kroatische Revue" piše na str. 57., da se je „še v XVI. stoletji v Ljubljani hrvatski govorilo in da so 1. 1559. našega Trubarja uradno za Hrvata oklicali." Proti tej trditvi so brezuspešni vsi zgodovinski dokazi in glasovi vseh narodopisnih avktoritet. Kadar jim te navajaš, narede se Hrvatje gluhi in slepi ter ti k večjemu odgovarjajo, da so vsi učenjaki, na čelu jim prof. Miklošič, nasprotniki Hrvatom in da kot tujci niso sposobni soditi o hrvatskih razmerah.