202
Š.: Dva nova poljska groba.
„U Lichardu ugasla je slovačkomu naroda blaga luč, koja mu je v tmini narodne težke borbe milo svietila brez praska i huke, al uviek jednako,  uviek mirno, uviek sjegurno.
Kad bi on po svojoj novinarskoj dužnosti javio smrt, kojega sta-rijega zaslužnoga Slovaka, uviek bi dodao: „i opet ode jedan iz naše stare garde. Bog mu dao duši vječni pokoj!" Tako i mi danas iz sla-venskoga juga doživljamo duši uzor-poštenjaka, veterana medju pisci slovačkimi: „Bog Ti dao vječni pokoj, a skori spas tvomu puno izku-šanomu, mnogo progonjenomu, od Tebe toliko ljubljenomu narodu!"
Dr. V. Zamik.
Dva nova poljska groba.
Drugega za drugim pobira nam neusmiljena smrt s književnega polja slovanskega, ne poprašujoč po tem, ali se je pa rodil tudi že drug mož, ki bi mogel stopiti na pokojnikovo mesto ter nadaljevati prekinjeno delovanje njegovo.
Februvarija meseca sta zopet umrla našim bratom Poljakom dva najpridnejša književna delavca. Naš namen ni, v naslednjih črticah vsestranski opisati njijino življenje in pisateljevanje, kar je zavoljo obširnega njijinega delovanja tudi jako težavno: nam bodi dovolj, ako s svojim nekrologom opozorimo slovenske bralce na to bridko izgubo in vzbudimo v njih čut spoštovanja za — Jožefa Szujskega in W a c 1 a w a Aleksandra Maciejowskega!
*
*                        *
V Jožefu Szujskem ne obžaluje poljski narod samo profesorja domače zgodovine, tajnika krakovske ,akademyi umiejetnos'ci', konserva-torja arhivov galiških: v njem objokuje tudi pesnika in moža, kateri mu je neutrudno pripravljal pot k bodočnosti, kateri mu je bil svareč učitelj, vdan mu z vso ljubeznijo svojo!
Porojen 1. 1835. v Tarnovu obiskoval je Szujski najprej v rojstnem mestu gimnazijo, pozneje pa krakovsko in dunajsko „wszechnico", kakor imenujejo Poljaki univerzo. Dokončavši velike šole, naseli se na dednem posestvu Kurd\vanowu ter se posveti književnosti. Prve njegove plode, lirične pesni in povesti, nahajamo v „Dzienniku literackim" in „Dodatku do Czasu". Največje vrednosti iz te dobe so pač drobne njegove pesni, znane   pod   naslovom:^Powažne    chwill   Jerzego   Prawdzica
Š. : Dva nova poljska groba.                                   203
(Ozbiljni trenutki Jurija Pr.). Ali tudi drugi, obširnejši njega umotvori so se prikupili občinstvu, n. pr. Smierč [smrt] proroka, Sluga grobow in Czyste dusze. Posebno prijazno so bili sprejeti njegovi humoristični obrazi v verzih in prozi, iz katerih naj imenujemo le tri: Obrona Czestochowy czylihistorya cudowna aprawdziwa o Jacku Brzuchinskim (Obrana Czestochowe ali čudna pa resnična povest o Jacku Trebušniku), Przygody pana Sylwana (Kaj se je prigodilo gospodu Silvanu) in Historya szlachcica na bruku (Povest o szlachcicu na cesti).
Se lepši vspeh je imel Szujski na dramatičnem polji, kjer je z največjim veseljem gojil zgodovinski igrokaz. Ako izvzamemo nekaj mest, so ti umotvori v slikanji časov in osob po polnem dovršeni in prigo-tovili so tudi Szujskemu jedno iz prvih mest v poljskih dramaturgih. Najlepše igre so: Halszka z Ostroga (1858), Dzier žano w s ki (1859), Krolowa [kraljica] Jadwiga (1860), Jerzy Lubomirski (1865), Zborowski (1865), in komedija Adam Szmigielski: vse pa preseza brez dvojbe tragedija Wali as, kateri je snov vzeta iz škotske zgodovine. — Poleg izvirnih podajal je Szujski občinstvu tudi preložene drame, Aischvlovega „Agamemnona" (1864) in „Ukovanega Prometeja" (1866), pa Aristofanove  „ Viteze"  (1867).
Največ in zaslužene slave pa si je pridobil Szujski s svojim delovanjem na polji domače zgodovine. Že iz slik družbinskega življenja, katere je izdal pod naslovom „Portrety Nie-Van-Dyka" 1. 1860., kaže se nam živo njegovo zanimanje za zgodovino. Po tedaj je začel pridno truditi se na zanimljivem tem polji, katero je od 1. 1861—1865. skoro izključivo obdelavah Tega truda sad je bilo delo „Dzieje Polski podtug ostatnich badari spisane" (Zgodovina Poljske, spisana po novejših preiskavah; Lwow pri Wildu 1862—1866, 4 zvezki). Ta knjiga je še dozdaj najboljša in najpopolnejša zgodovina poljska, dasi jo je Szujski začel pisati, ko se še ni bil uglobil po polnem v svoj predmet; to se jasno vidi na posamičnih zvezkih, med katerimi preseza po vrednosti vsak poznejši vse poprejšnje tako, da se sme poslednji imenovati po vsem izvirna in odlična knjiga.
Od te dobe je postala Szujskemu zgodovina najljubši predmet in največ del njegovih odšle se bavi ž njo. Razven zgodovine o literaturi pri nekerščanskem svetu (Dzieje literatury šwiata niechrzes-cianskiego) in predlanskim izišle nemške knjige sBie Polen und Ruthenen  in Galizien"  (pri Prochaski v Tešinu), omenjati hočemo
*
204
Š.: Dva nova poljska groba.
le monumentalno njegovo delo, zbirko zapisnikov o vladnih zborovanjih od 1. 1548 dalje, katere je izdal v akademičnem zborniku „Scriptores renim polonicarum"; tega dela je izšlo do zdaj, ako se ne motimo, 5, zvezkov.
Mnogo Szujskega razprav in kritik raztresenih je po različnih zbornikih in časopisih, posebno v .Archivum komissvi historvcznej' in v „Przegledzie Polskim". Prvi zbornik, ,Archivum', počela je izdavati po njegovem nasvetu akademija krakovska; sličen je nekam ,Starinam', katere izdaja jugoslovanska akademija. ,Przeglad' je začel Szujski sam uredovati v zvezi s prijateljema Stanist. Twardowskim in Stanist. Kožmianom, ko je bil  dovršil svojo zgodino.
Tudi na političnem polji je bil Szujski delaven. L. 1867. in 1870. izbrali šo ga veliki posestniki sandeški za svojega poslanca v deželnem zboru gališkem; zavoljo svojih zaslug pa je bil poklican pozneje tudi v gosposko zbornico. Se ve, da to delovanje nima tiste znamenitosti, kakor prej omenjeno na literarnem polji in vseučilišči Jagiellonskem, pri katerem je bil 1.  1869. zasedel stolico zgodovine poljske.
Szujski je jeden tistih maloštevilnih mož, kateri se ne boje odkrivati temnih stranij in napak v poljski preteklosti. In ravno zato, ker teh napak ni zakrival in omival, priboril si je mnogo nasprotnikov. Ko je karal stare grehe, obračal se je posebno proti tistim, ki so jih pod to ali ono obliko ohranili do denašnjega dne. Prepričan je bil namreč, da je to prvi korak k lepši bodočnosti, ako narod opusti svoje šovinistične razvade in fantastične namere ter se poprime resnega in vztrajnega dela!
Ko so 9. februvarja nesli truplo njegovo v grob, pozabili so tudi njegovi nasprotniki prejšnjih strel in graj, in združili so se s hvaležnim narodom, ki je prihajal od vseh stranij v staroslavni Krakov skazovat poslednjo čast ostankom učenjaka,   pesnika, učitelja! —
(Konec prihodnjič.)
František Ondriček.
Ta mladi češki godec, ki ves muzikalni svet zadnje tedne nenavadno navdušuje in med godci skoro celo revolucijo prouzročuje, igral je v Ljubljani dne  30. januvarija v deželnem gledališči.  Predno poročam
Š.: Dva nova poljska groba.                                   265
prve zvezke. Najprej v lepili besedah slavni nemški pesnik Bodenstedt opisuje značaj ruskega priprostega naroda; potem nam knjiga podaje prezanimljiv opis ruske prave stolice, matere Moskve. A posebna krasota knjigi je velika množica umetnostno dovršenih in karakterističnih ilustracij, kateri čitatelju tekst lepo pojasnjujejo in tolmačijo. Sploh je vsa vvanja oblika knjigi prekrasna, luksurijozna. Vsa knjiga bode izšla v dveh zvezkih po 20 snopičev; vsak snopič stoji 60 kr. a. v. Knjiga se je že tudi brez našega priporočila vsaj po Ljubljani jako razširila; me jej iz vsega srca v Slovencih sploh želimo mnogo naročnikov.
L.
Dva nova poljska groba.
(Konec.)
Szujski je gojil v svojem srci veliko ljubezen do naroda poljskega; M a c i ej ow sk eg a pa, Nestorja poljskih učenjakov, ki je umrl dva dni za Szujskim v 90. letu svoje starosti, čestiti in spominati se moramo zavoljo njegove ljubezni do vesvoljnega slovanstva, kateremu je bil naklonjen do smrti in ob časih, ko so se rojaki njegovi večinoma zaprli ostalim Slovanom.
Waclaw Aleksa nder Maeiej o wski se je porodil 1. 1793. v Kalvariji. Svoje roditelje je izgubil že v rani mladosti. Šolal se je v Piotrkovi pod nadzorstvom svojega brata, ki je bil profesor tamkajšnje gimnazije. Vseučilišče je ©biskoval v Krakovu, Vratislavi, Berlinu in Gottingenu. Povrnivši se 1. 1818. na Poljsko, posveti se učiteljstvu.* Predaval je v Varšavi klasične jezike, dokler ni 1. 1825. ravno tam zasedel stolici rimskega prava na veliki šoli. Ko se je 1. 1831. ta šola zaprla, prestopil je k sodniji in služil je kot sodnik pri mazovskem tribunalu. V poznejših časih je predaval zopet staro literaturo v duhovni akademiji, dokler ni stopil v zasobno življenje.
Zgodaj že je začel preiskovati domačo književnost in zgodovino ter orati ledino poljskega in slovanskega pravoznanstv a. Njegovi spisi, katere je kot pravi učenjak vedno pridno popravljal, odlikujejo se z veliko temeljitostjo. Ako ne vzdržuje morda vsak njegov nazor kritike, ne   moremo   mu  tega  zameriti, če   pomislimo,   da  je   bil   jeden   prvih
266                                   Š.: Dva nova poljska groba.
delavcev na tem polji. Svojo ljubezen k slovanstvu pokazal je posebno v ostri polemiki z Ignacijem Richterjem, katera se je bila vnela v „Biblioteki Warszawski." Tu je skušal dokazati, da je prav za prav samo vzhodni verski obred slovanski, in da se je ta v poljskih zemljah razširil pred zahodnim (rimskim), se ve ob časih, ko še ni bilo cerkvenega razkola.  To mnenje njegovo je poznejša kritika večinoma potrdila.
Najimenitnejše njegovo delo je: H i s t o r v a p r a w o d a w s t w s l o-wiahskich, katero je izšlo prvič v Varšavi v letih 1832 —1838., štiri zvezke obsezajoč. To delo sta preložila na nemški jezik Buss in Nawro\vski ter je izdala v 1. 1835—39. v Stuttgartu z naslovom: Slavische Rechts-geschichte. Kdor pa hoče spoznati poznejše, popravljene nazore Macie-jowskega, temu se je posluževati druge izdave „Historyi prawodawshv slo-\viariskich," ki je po polnem predelana zagledala beli dan v 11. 1856. do 1865. ter se razširila na šest zvezkov. Tudi se je pri učenji tega dela ozirati na dostavke in popravke, katerih 1. zvezek je izšel 1. 1872. v Varšavi pod naslovom: Dopelnenia historvi prawodawstw slowiaiiskich. Nekaj teh popravkov so prinesli tudi zborniki krakovske akademije, ki izhajajo pod naslovom: Rozprawy i sprawozdania z posiedzeii wydzialu historycznego akademyi umiejetnošei. Mnogo tvarine pa se je našlo še v rokopisu.
Druga imenitna knjiga njegova je: „Polska a ž do piervvszej po!owy XVII. wieku pod vvzgledem obyczajo\v i zwyczajow, (Warsza\va 1842., 4 zvezki). V tej zgodovini Poljske nam je naslikal pokojni pisatelj prijetno in natančno poljsko kulturno zgodovino do prve polovice XVII.  stoletja z  ozirom na običaje  in  šege v omenjenih   časih.
Na podlagi svojih obširnih in globokih študij je spisal tretje veliko delo: Pišmiennictwo polskie od najdowniejszych czasow až do r. 1830 (Warszawa 1851—53, 3 zvezki), to je: pismenost poljska od najdavnejših dob do 1. 1830. Delo je dovršeno samo do polovice XVII. veka. Maciejowskega nazori o literaturi so sicer nekoliko jednostranski, ali vender je ta pismenost velike važnosti, posebno zavoljo biblijogratičnih podatkov, kateri so po polnem zanesljivi. Za starejšo književnost je ta knjiga važna tudi zavoljo tega, ker je priobčil v njej Maciejovvski,jako redke  spomenike poljskega jezika iz dobe piastovske in jagieltonske.
Druga večja dela njegova so: Piervvotne dzieje Pol s ki i Litwy, (najstarejša zgodovina Poljske in Litve,) v Warszawi 1846; P a-mietniki o dziejach, pišmiennictwie i p r a w o d a w s t w i e SI o w i a n   (spomeniki   o   zgodovini,   pismenosti   in   pravu   Slovanov);
Slovenski glasnik.                                           267
Eoczniki i kroniki polskie i litewskie (letopisi in kronike poljske in litavske, AVarszawa 1850, 1 zvezek); Historva w!os'cian (zgodovina kmetov na Poljskem, Warsza\va 1874, 1 zvezek); Zydzi vv Polsce, na Rusi i Litwie, ich historva o d XVII —XVIII wieku (Zidje na Poljskem, Maloruskem in Litavskem, njih zgodovina od 17. do 18.  stoletja, Warszawa 18 78.)
Razven teh večjih knjig je spisal še mnogo mnogo razprav, ki so raztresene po različnih časopisih in zbornikih; mnogo je tudi zapustil v rokopisu, n. pr. po polnem dovršeno in k tisku pripravljeno delo: Historva miast w Polsce (Zgodovina poljskih mest).
v
Ze iz tega kratkega pregleda je razvidno, kako vestno je porabil ta učenjak ves čas svojega dolgega življenja znanosti v prid in v slavo naroda poljskega. Lepšega spomenika si pač ni mogel postaviti!
Š.
Slovenski glasnik.
f Josip Hašnik, znani, clobrovoljni pesnik slovenski, župnik pri sv. Juriji ob južni železnici, umrl je 6. marcija ob '/ji. uri po noči po prav kratki bolezni. Hašnik, porojen 8. marcija 1811. leta v Trebonji pri Vuzenici (Trofin bei Salden-hofen) na Spodnjem Štajerskem, bil je v mašnika posvečen 4. avgusta 1835. 1. ter je služil po več krajih slovenskega Štajerja. Pokojni je bil učenec iz Slomškove šole. Prejšnja leta, ko so bili pravi domoljubi še redko sejani, zložil in uglasbil je več lepih in mičnili pesmic slovenskih, katere so močno budile po južnem Štajerskem narodno zavest ter se še zdaj rade prepevajo v veselih družbah. V tem ozira je bil vreden vrstnik Virkov in Orožnov. Svojo literarno ostalino je izročil g. župniku M. Lendovšku, da jo uredi in izda. Lahka mu zemlja in pokoj njegovi duši !
f Anton Janežič, oče pokojnega pisatelja Antona Janežiča, umrl je 82leten 17. marcija t. 1. v St. Jakobu v Rožni Dolini na Koroškem.
Odlikovanje dveli slovenskih pisateljev. Visoko c. kr. naučno minister-stvo je slovenskemu pesniku g. Simonu Gregorčiču, vikarju na Gradišči pri Gorici, podelilo za leto 1883. umetniško štipendijo, znašajočo več sto gld.7 katero mu je porabiti v nadamje izobraževanje v pesništvu. Take štipendije naučno ministerstvo vsako leto daje 10 — 12 raznovrstnim avstrijskim umetnikom (slikarjem, kiparjem, pesnikom, skladateljem i. dr.), ki so pokazali s svojimi proizvodi, da so pravi umetniki, od katerih je pričakovati še novih umotvorov. G. Gregorčič je to štipendijo prejel za svoje lani na svetlo dane »Poezije", katere je ves narod slovenski vzprejel z največjim navdušenjem in to po pravici, kajti te „PoezijeM so pravi zlati klasi  slovenske lirike.    In kakor je narod slovenski