Milan Skrbinšek
Bil sem še otrok, ko smo že igrali ...
Že trideset let sem poklicni igralec, mnogo lepega sem v tem času na odru doživljal; a vse-eno uii je spoinin na mojo otroško dobo, ko se je v meni že vzbujalo, kalilo in vedno bolj razvijalo in rastlo hrepenenje po ustvarjanju na odru, naj-lepši in najčistejši v vsem mojem gledališkem de-janju in nehanju.
Moj oče je bil preprost železniški uslužbenec, a imel je mnogo smisla za vse, kar je lepo: za petje, za lepo slovensko knjigo, za — gleaališke predstave, — Doma je bil vedno klavir, na katerem je ležalo dvoje, troje gosli in najrazličnejših not je bilo na pretek, In tako smo v prostem easu, posebno ob večerih, muzidrali in prepevali. Oče je komponiral in smo v družini z našo dobro mamo vred prepevali v kvarfetu njegove mešane zbore.
Oče je vodil tudi pevske vaje in koncerte pri »Delavskem bralnem in pevskemu društvu Maribor«, ki ga je on ustanovit, ter je skupno z maino nastopal iudi na dilelaniskem odru!
Je torej čisto naravno, da sem zahrepenel tudi jaz sam po umet-nostnem usivarjanju ter sem se po končanih študijah zatekel na po-Iclicni oder, kjer doživljam, ustvarjajoč že trideset let, svoje najlepše ure!...
Imel sem tam v mariborski Mlinski ulici prijatelja Adolfa, ki je bil prav tako teven kot jaz, ali pa še celo revnejši, tako da je stanoval s svojo materjo v isti hiši, kjer mi, v podstrešnem stanovanju.
V družbi z njim sem se začel tam v podstrešni kubinji prvič udej-slvovati kot »igralec«, ali le kot igralec za kulisatni. Izrezala sva si namreč iz lepenke majhen, pol metra širok in nekoliko nižji okvir gledališkega odra ter ga zastrla s kosom fdečega blaga, ki nama ga ie izrezala njegova mati iz starega predpasnika. >Igralce« sva si izrezala iz lepenke, na katero sva jih prej narisala z barvastimi svinčniki. Ti nemi igralci so predstavljali seveda same pravljične osebe: kralje, kra-ljice, kraljeviče in kraljične; vile, Repošteva, palčke; pa tudi kakšnega starega berača ali divjega razbojnika. Seveda tudi ni manjkalo prav-Ijienih živali: volk iz >Rdeče kapice«, zmaj, kača z lično kronico na glavi — zakleta kraljična, ogromni medved, zvita lisica, tatica sraka, pestrobarvni nenavadno veliki metulji in še vse polno takih človeških ln živalskih >igralcev<, ki sva jih potrebovala za najine igrice, ki sva jih sama spisala.
Ko sva imela nekaj va.j, sva zvečer postavila najino gledališče na mizo ter zastrla na desni in levi pogled za mizo, kjer sva čepela jaz in Adolf. PoTabila sva svoje otroške prijatelie in njih starše ter začela s predstavo. Veliko petrolejko je morala Aaolfova mati priviti, da je bilo v kuhinji — pri občinstvu! — temno. A na desno in levo od »odra« sva postavila po eno manfšo petrolejko, ki sta svetili samo proti odru, ker sta bila njuna senčnika obrnjena proti občinstvu.
Dobila sva nekje star zvonec. in ko je bilo občinstvo zbrano, sva udarila nanj, zastoroek se je razgrnil, midva pa sva začela z drhtečim glasom svojo predstavo. Da, resnično, tako mi je drhtel glas in tako sem ves drgetal od razburjenja, da sem sprva roislil, da bom omagal.
Zbrati sem moral vse moči, da sem "vztrajal in se končno oiresel tega razburjenja, o katerem sem šele pozneje kot poklicni igralec izvedel, da se imenuje — trema.
Res, lepi so bili ti večeri, ko nama je najino občinstvo — otroci in njih starši — z veliko napetostjo in v splošni tišini sledilo, se smejalo in ludi jokalo! ¦ - ¦
A meni ie bilo vse to premalo. Tako sem si želel pravega otro-Skega gledališča, imenilno otroško igračo, ki sera jo videl pred Miklavžem in božičem v izložbah trgovin. A ii otroški odrčki, ki so imeli tako imenitno poslikan okvir, eudovito pester zastor ter narav-nost krasne stranske knlise ter čudovita ozadja: gozdove, skalovje, morje, žitno polje, zasnežene planine ter pravljične votline, polcg tega pa seveda tudi nepopisno lepo igralsko osebje — so bili za nas revne ottoke predraga stvar, da sino zaman hrepeneli po njih!
Lnhko si torej predstavljate, kako sem bil srečen, ko sta me nekoč povabila sinova hišnega gnspodarja, Olmar in Gustelj, otroka milijo-narskih staršev, gor v njunu lepo otroško sobico njih krasnega stano^ vanja ter mi pokazala svoje pravo oiroško gledaiiščc. Ta večer, ko sem smel prvič tudi sam igrati v (em pravem otroskem gledališču, mi je ostal do danes v neizbrisnem spominu! Pomislite, otroška tova-riša stn mi dovolila celo lo, da sem smel sam potegniti za vrvico ter rnzgrniti kraano poslikani zastor tcr razsveiliti prej temni odrček z žarko svetlobo, ki je bila zdaj rumena, zdaj rdeča, pa spet mesečno zelcna ali žarkn bcla.
Imelii sla tudi prave tiskane igre. Razdelili smo si vloge in igrali sami zase.
Bilo je lepo, res; a mene sčasoma vondar ni več popolnoma zadovo-ljevalo. Ko smo skriti za odrčkoni prcmikali po tistih zarezah odra poslikane neme igralce ia govorili zanje njira predpisane besede, zdaj resne, zdaj vesele, zdaj v solzah, zdaj v smehu — bi bi! najraje p<>-niedel vse te zame tako mrtve oscbice z odra ier sam stopil nanj. A kako? Odrčck je bil vendar tako majhen, samo — igrača!
Pa se nekega dne nisem inogel več vzdržati ter sem svojima tora-rišema rekel: »Vesia kaj, meni se ne l]ubi "več lako igrati! Rad bi bil sam, živ na odru! Zberimo se, kar nas je v hiši otrok, razdelimo si vlnge, pa bomo sami igralci — resnični, živi igralei!« — Sprva sla se mi smejala in sta mi tudi dejala, da bi ju bilo preveč sram, nastopiti pred očmi g]edalcev, pa da (ega tndi ne bosta znala. A moje hrepenenje po tcm. da nastopim sam, in moja trdna vera v moje zmožnosti: vse to mi je dalo toliko prepričevalne zgovornosti, da sla se slednjič vdala.
Izbrali smo si za prvo predstavo »Trnjulčico«. Razdelili smo si vloge. To se pravi — »zasedel« sem vloge jaz sam. kakoc se to reče v resničnem gledališču, in predstava, o kateri vam bom poročal prihod-Djie, je pokazala, da so bile vloge dobrn razdeljene. Mogoče vas zanima, da sem igral jaz satn dve vloffi: lakaja, ki nese v prvi sliki pečenko čez oder, in kraljevifa, ki zakleto kraljično s poljubom prebudi.
Kakšne so bile te vaje, kako smo si na gospodarjevem vrtu po-siarili oder. kako smo se šminkati in o vseh zabavnih dogodivšoinah in nezgodah ie moje prve re.snit*ne. žive predstave, ki sem jo zrežiral, inseeniral in (udi vse svoje igralce našminkal, bodisi s fmim mastilora za čevlje. bodisi — z akvarelnimi barvicami, da so bili v obraz vsi tako pestri kot mavrica, o vsem tem pa vam bom pripovedoval kdaj pozneje.
250