Zveličar in sv. Peter.
1.
Zveliear in sv. Peter prideta po svetu kodeč do velikega mlina. Rada bi se bila preko vode podala, ali niti brvi niti čolna ni bilo. Poprašata mli-narja, kako ia kje bi se prišlo preko vode. Mlinar, zelo dober in postrežljiv mož, ki je vsakega popotnika z velikim kosom kruha obdaroval, prenočil ga ali mu pa kako drugače pomagal, ukazal je hlapcu, naj pelje popotnika do bližnje brvi in ju spremi onkraj vode. Hlapec se takoj pripravi, zadene veliko vrečo pšenične moke na ramo, da bi jo gredoč odnesel v bližnjo vas. V četrt uri dospejo vsi trije do brvi. Tja prišedši gre hlapoc naprej, a po-potnika za njira. Romaj pridejo sredi brvi, izpotakne se hlapec, pade v vodo in utone. Sv. Peter videč to, prosi Zveličarja, naj bi rešila nesrečnika. A Zveličar pravi: nPustiva ga, bil je do sih dob hud sovražnik mojih naukov, a denes je prišel za njega dan kesanja in nebeški oče inu jo odpustil. Naj se raduje pred sedežem božjim. Ako bi bil še dlje časa živel, bil bi umrl velik razbojnik in večno bi bil pogubljen."
<¦'>.,. •..   ,-¦,.-,     ¦ •                                                                                             g.                                                                             '
Necega dne prideta Zveličar in sv. Peter do žensk, ki so proso plele. Solnce je vsaki dan tako pripekalo, da je bila zemlja od prevelike vročiae vže vsa razpokana. Težko je bilo delati na polji. Ko prideta do njih, po-prašata jih, kako jim gre delo od rok. nSlabo," očlgovori prva plevica, ker je preveč suho; temu pritrde vse druge plevice. Mislimo pa, da bode žejna zemlja skoraj dobila potrebne mokrote, saj nam vže žabe in lisice dežja obe-tajo." — ^Tako," reee Zveliear in gre dalje, »naj varn ga pa le dado žabe in lisiee." — Žareče solnce je po sedaj še bolj in bolj pripekalo, dežja ni bilo dolgo, dokler niso ljudje Boga, ki zemljo poji, zanj prosili.
Zapisal Fr. Ka. KruSič.
¦-------------K-------------