Si.D.
OBZORJA STROKE poročila
Glasnik S.E.D. 40/1.2 2000, stran 150
dr. Rajko Muršič
Zmago Smifek,
Krisialna gora: Mitološko izročilo Slovencev
Ljubljana, Forma 7, 1998, 199 str.
Ko na knjižnih policah ugledamo na prvi pogled ne ravno obsežno knjižico z naslovom, ki obeta še eno pisanje z mitološko temo, se nehote vprašamo, če nam je res usojeno, da desetletja nismo dobili malodane ničesar, potem pa pravo poplavo prikazov, analiz in diskusij o slovenski ter slovanski milologiji. Videz vara. Obilica raziskav slovenske in slovanske mitologije je pravzaprav edino jamstvo, da bi lahko dosegli tisto »kritično intelektualno maso«, ki nas bo - na temelju vzajemne kritike in ob vzajemnem upoštevanju novih pogledov - pripeljala do novih spoznanj. Preučevale! slovenskega (in slovanskega ter indoevropskega) mitološkega izročila, ki so nas v zadnjem obdobju skorajda zasuli s prispevki (Vitomir Bclaj, Alenka Goljevščck, Monika Kropej, Mirjam Mencej. Nikolaj Mikhailov, Damijan Ovsec in Zmago Šmitek), po svoje potrjujejo, da je čas velikih paradigmatskih metodoloških sistemov mimo in da ima vsak raziskovalce na voljo različna orodja, s katerimi naj bi prišel stvari do dna. Nameni so skupni - čim jasnejša in čim verodostojnejša rekonstrukcija temeljne mitološke »zgodbe« (impulz, ki so ga dale analize Ivanova in Toporova. je seveda očiten), poti pa različne. In tudi odgovori se praviloma zelo razlikujejo (čeprav se tu in lam dopolnjujejo). Kako tudi ne, ko pa je predstava o »prazgodbi« (vsaj) epistemološko zelo vprašljiva kategorija. A to ni bistvo problema; različna metodološka orodja, s katerimi se raziskovalci lotevajo posameznih mitoloških kompleksov, morajo voditi k različnim rezultatom, ne le zaradi polisemičnosti znaka, temveč zato, ker nobenega simbolnega sistema ni mogoče razložiti enoznačno, dokončno in brez preostanka. Vložek tistega, ki analizira, je pač del rezultata analize. Kristalna gora Zmaga Šrnitka je delo. ki izzove nase predstave 0 tem, kakšna naj bo ustrezna analiza mitološkega »teksta« oziroma »tekstov«. Avtor namreč ne sledi standardni »induktivni« raziskovalni metodologiji, temveč se - z upoštevanjem neverjetne količine primerjalnih podatkov in literature - opira na »deduktivno« sklepanje, ki temelji na zelo preprostem premisleku. Gre nekako takole: «Med indoevropskimi ljudstvi imamo veliko zapisanih mitov v dokaj neokrnjeni obliki, Ce iščemo starejše temelje mitoloških predstav, se moramo vprašali, če je mogoče najti prvine teh znanih mitoloških kompleksov - v prvi vrsti perzijskih in indijskih - tudi v našem mitološkem izročilu.« Seveda ne gre za deduktivno sklepanje v mateniaiično4ogičnem smislu (pri katerem izpeljana trditev vsebuje kvečjemu enak ali manjši obseg »veljavnosti« kot izhodiščne - aksiomatske - trditve, čeprav je njena veljavnost na koncu sklepanja enaka gotovosti}, temveč za pristop k analizi gradiva, ki temelji na poznavanju predpostavljenega »splošnega« mitološkega kompleksa in primerjavi posameznih prvin tega kompleksa z empirično zbranim in dokumentiranim gradivom. Rezultat takšnega pristopa je trditev (nekoč bi bila radikalno heretična); »Jn naposled: ali bi si zapisovalci iz 2. polovice 19. stoletja (med seboj različni tako po izobrazbi kot tudi po krajevni pripadnosti in brez skupne
Dr. Zmago Smitek
ffilSTALNA
gora
mitološko izročilo
ni	•*. t;
Slovencevv

koordinacije) res lahko -izmislili" dovolj homogeno celoto, ki bi se tudi v detajlih skladala z indoevropsko mitološko strukturo?« (str. 99) Zmago Smitek ima dovolj razlogov, da na to vprašanje odgovori z ne in to pokaže z uporabo »spornega« gradiva (s tem pa le deloma rehabilitira, na primer, anatemiziranega »mitologa-fantasta« 19. stoletja, Davorina Trstenjaka).
Že v uvodnem besedilu, v katerem primerja zgodbe o stvarjenju sveta na Slovenskem, v Iranu, Indiji in še kje. nam prepričljivo pokaže, da v mitoloških zgodbah (in ohranjenih) fragmentih ne smemo spregledati nobene podrobnosti in da moramo bili skrajno previdni pri luščenju bistvenega od nebistvenega oziroma akcidentnega. Knjiga Kristalna gora ni zaokrožena celota, v kateri bi se avtor ukvarjal s celotnim mitološkim kompleksom, kol bi ga lahko glede na zbrano gradivo morda rekonstruirali pri Slovencih. Nasprotno: knjiga je zbir sedmih samostojnih razprav (nekatere med njimi so bile že objavljene v periodičnem tisku). Ker pa velja dobro staro pravilo, da se v delu zrcali celota, nas avtor na več mestih pripelje do gledišč, s katerih si lahko domišljamo, da smo zmožni ugledali celoto. Ali pa vsaj »stekleno goro«, ki simbolizira osrednjo os topografije mitološkega univerzuma, ki ga avtor skuša narisali na zemljevid imaginarne geografije indoevropskih ljudstev. Zmago Šmitek nas ne pelje na lahko potovanje. Nasprotno: prebijali se moramo skozi goščavo podatkov, skozi nešteto drobnih in na videz obrobnih podrobnosti, velikokrat se povsem izgubimo, dokler se ne opremo na znano »predlogo«, ki nas vsakokrat pripelje v samo jedro problema. Avtorjev jezik je previden in po svoje asketski. Šmitek raje napiše kakšen stavek premalo kot preveč. Opombe pod črto so polne dodatnih pojasnil in napotkov za branje. Pri svojih sklepih je vedno previden in raje pusti gradivo, naj govori samo. A se vseeno pozna skrbna »redakcijska« roka.
Glasnik S.E.D. 40/1.2 2000. slran LIS
ocene knjig OBZORJA STROKE
1E.D.
Pravi mojstrovini sta analizi dveh zelo pomembnih mitoloških likov, ki sta »preživela« na Slovenskem: vedomca in kresnika. Status obeh likov je zelo nejasen in tudi primerjave z znanimi mitološkimi junaki ne odgovorijo dokončno na vprašanje, kakšen status naj bi imela v izhodiščnem mitu. Razumevanje njune vloge v praslovanskem panieonu oziroma v mitoloških predstavah o božanstvih še dodatno zaplete dvojni status gradiva, na podlagi katerega ju je mogoče analizirati. Zmago Šmitek nas prav sramežljivo - pravzaprav implicitno - opozori na to, da so mnogi preučevalci slovanske mitologije spregledali, da se v gradivu o kresniku skrivala dve različni predstavi: ekstatična in mitološka v ožjem pomenu besede. Prva je nedvomno povezana z evrazijskimi šamanskimi kulti, drugo pa najjasneje artikulirajo razvite evrazijske oziroma - bolj natančno rečeno - indoevropske kulture.
Če na slovensko mitološko izročilo pogledamo skozi »oddaljeni pogled«, ki se mu pozna antropološka primerjalna in teoretska podlaga, je mogoče ugotoviti ne samo, da se presenetljivo sklada s starimi perzijskimi (ter precej tudi s staroindijskimi) mitološkimi predstavami, temveč tudi to, da so se do 19. stoletja na območju Srednje Lvrope ohranile nekatere arhaične indoevropske predstave v skorajda neokrnjeni obliki.
Pri opisovanju slovenskih predstav o Indiji Koromandiji in pogledu na »zapuščino« pripovedi o Atili avtorja ne zanimajo zgolj morebitne eksplicitne povezave med srednjeaztjskimi kulturami in Slovenci, temveč njihove »prostorske« predstave oziroma predstave o ureditvi sveta. Ni mogoče trdili, da bi lahko zgolj z difuzijo posameznih mitoloških prvin odgovorili na vprašanje očitnih sorodnosti med mitološkimi predstavami pri različnih indoevropskih ljudstvih. Čeprav jasno opozori na najverjetnejše iransko poreklo dobršnega dela slovenskih mitoloških in religioznih predstav (str. 6, 13.1). dodaja tudi, da je »marsikaj v zvezi s takšnimi orientalskimi vplivi še nejasno« (L15). Vsekakor pa se izogne primerjalni analizi ritualov, saj se očitno zaveda njihove sinkreličue narave. Tudi predstava o nekakšnem prajedru skupnih mitoloških predstav v daljni i preteklosti ga ne premami, čeprav na nekem mestu nedvoumno omenja »ar li elips ko predstavo« (str. I7ti), kar pa je povsem druga zgodba.
Več kot prepričljivo je pokazal, da je s primerjalnimi analizami mogoče ne samo odgovorili na ključna vprašanja o tem, kaj pomenijo posamezne mitološke prvine v slovenskem izročilu, lemveč je mogoče s primerjalnim kvazidedukiivnim pristopom nakazati tudi morebitne nadaljnje poti analize posameznih mitoloških prvin in likov. Gradiva je še veliko. Moč analiz simbolnih sistemov namreč še zdaleč ni izčrpana s tem, da skušamo zgolj °smisliti posamezne prvine in jih umestiti na predstavno zaporedje. Rekonstrukcija celotnega simbolnega sistema je enako uslvarjalno dejanje za preučevalea in nosilca oziroma uporabnika teh predstav. Ta vidik upoštevanja performalivne improvizacije »nosilcev«, ki pogojuje nastanek določenih mitoloških prvin, ostaja izziv za prihodnje raziskovalce.
Knjiga Steklena gorei Zmaga Šmitka nikakor ni lahko branje. Zaradi Zgoščenega sloga in tudi precej kompresiranega liskajc knjiga precej obsežnejša, kol je videli na prvi pogled. Pri iskanju navzkrižnih povezav nam je v dragoceno pomoč izčrpno kazalo imen in pojmov. Pozorno branje se bo nedvomno obrestovalo, saj delo spodbuja domišljijo - to velja za gradivo in za avtorjeve analize - in od bralcev zahteva precej miselne akrobatike. Končno se moramo znajti v irirazsežncm svetu mitoloških predstav, ki je dodatno zapleten s tem, da je vsaka raven na kozmični osi zavita v Mobitlsov trak brezčasja.
t eprav delo ves čas spodbuja k razmišljanju in kritičnemu branju, sem si ob rob zapisal le eno kriiično pripombo. Ker avtor ugotavlja.
da »del naših starih predstav o strukturi sveta in onstranstva temelji na indoevropski in praslovanski dediščini, del pa na antični in starokrščanski poetični in apokaliptični tradiciji« (str. 7.1). in ker tisti del. ki se sklada i indoevropsko dediščino, išče (in najde) v iranskih iradicijah, je skoraj neverjetno, da pri analizi oblikovanja te podobe »spregleda« manihejstvo, ki se je razvilo na iranskem območju in potem pregnetlo semitske monoteislične kulte ter na koncu v dokaj spremenjeni obliki izrazito zaznamovalo »krščansko« podobo Evrope. No, seveda, ta del zgodbe ni toliko povezan z mitološkimi, temveč bolj z religioznimi predstavami, toda vpliv perzijskega inanihejstva na podobo Evrope je neločljiv del tega. kar imamo skupnega z iranskimi tradicijami.
Pronicanje v globine slovenske mitologije ponuja nove izzive za nadaljnje delo. Med mnogimi drugimi napotki za nadaljnje raziskave naj omenim le eno avtorjevo pripombo, zapisano dobesedno mimogrede: »Ob omembah ikačje kraljice* v slovenskih pravljicah se zastavlja vprašanje, ali je bilo glavno staroslovensko htonsko bitje ženskega spola?« (str. 126)
Po sestopu s Steklene gore nas spremlja občutek, da smo bili na neverjetno slikovitem potovanju, toda ko skušamo rekonstruirati posamezne postaje potovanja, nas vedno bolj begajo preveč očitne ali premalo jasne podrobnosti. Očitno je, da jc z difuzijo prvin ali celotnih kompleksov (v našem primeru pravzaprav njihovih nosilcev, saj se ideje in predstave v realnem prostoru ne selijo enako kot predmeti) mogoče odgovorili na marsikatero vprašanje. Toda nc na vsa. Bolj ali manj je jasno, da jc za prenašanje vsakega izročila potrebna - vsaj poustvarjalna - ustvarjalnost. Pri tem se obredje spreminja v povsem drugačnem tempu in je tudi zavezano povsem drugemu »logičnemu« rcgislru kol pri predstavah, tako da nc more biti zanesljivo pomožno gradivo pri analizi mitoloških in religioznih predstav (končno je v vsakem obredu nekaj nesimbolizabilnega presežka, zaradi katerega ga ni nikoli mogoče razložili s simbolnim katcgorialnim aparatom). Namesto »induktivnih« pristopov k analizi gradiva in njihovih pasli ter naivnih analiz simbolnih sistemov, ki sc v najboljšem primeru lahko sklenejo v interpretaciji oziroma tolmačenju, ne pa v razlagi obravnavanega predmeta, jc avtor izbral komparativno metodo z »deduktivnim pristopom», kije temeljila na oblikovanju modela predstavnega kompleksa in njegovi primerjavi z zbranim gradivom, lnovativen pogum se je avtorju obrestoval. Njegovi prikazi »mitoloških topografij« so več kot le zemljevidi imaginarnih geografskih območij indoevropskega mitološkega univerzuma. Jedki opisi krvoločnih mitoloških »junakov« onkraj dobrega in zlega nas opozarjajo, da ne smemo spregledati Freudovih opozoril o učinkovanju sanj na podlagi kompresije in iranspozicije. Kaj če je mitološka resničnost bolj resnična od »resnične« resničnosti, tako kot so naše sanje bolj resnične od vsakdanjih »banalnosti«?