PoSt Ana piačana v gotovini.
Posamezna številki* l*Sill Din.
delavsko-kmetski Ust.
Proletarci vseh dežela združite se!
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2/11.
Leto II.
LJUBLJANA, 12. novembra 1925.
Stev. 41.
Osemletnica obstoja Sovjetske Rusije.
Osem let je minulo odkar je nad Kremljem zaplapola rdeča zastava, osem let odkar je ruski proletariat upostavil svojo diktaturo. Na razvalinah cari-stičnega absolutizma sta ruski delavec in kmet pričela zidati novo državno stavbo — Sovjete.
Na stotisoče revolucionarnih žrtev je položilo svoj temelj tej novi državni zgradbi, skozi desetletja sta ruski delavec in kmet vodi a borbo za osvobo-jenje in v oktobru leta 1917 sta zavladala nad ogromno rusko državo srp in kladivo. Ruski proletariat je zmagal in za proletariat celega sveta je bil to največji dogodek v svetovni zgodovini. In danes pozdravljajo miljoni proleterov osvobojene sodruge v Rusiji v momentu ko praznujejo svojo največjo zmago!
Tekom teh osmih let je ruski proletariat trpel, delal, se boril in zmagal. Premagal je vse težkoče, odstranil vse ovire in danes je velika in močna proletarska država, ki s samozavestjo stopa na internacionalno areno.
Do danes je to prvi slučaj v svetovni zgodovini, da sta delavec in reven kmet z oboroženo ustajo uničila oblast kapitalizma in upostavila diktaturo proletariata ter je tudi obdržala v svojih rokah. Na mesto absolutizma in meščanske demokracije je ruski proletariat ustvaril sovjetsko demokracijo in danes je vsa oblast in ogromno bogatstvo Velike Rusije v rokah onih, ki so še pred osmimi leti bili sužnji in reveži. Ruska revolucija .je izjedničala ženo v vseh človeških in državljanskih pravicah in ruska proletarska žena se danes udeležuje vsakega dela: v sovjetih, v sindikatih in splošno v javnem življenju.
Sovjetska Rusija zaznamuje danes velikanske uspehe na polju obnovitve svojega gospodarskega življenja. Glavna značilna črta današnjega ekonomskega stanja Rusije je bujni razvoj produktivnih sil kakor industrijskih tako tudi v oblasti kmetijstva. To naglo dviganje in boljšanje ekonomskega položaja Rusije ima velik vpliv na ekonomični in kulturni položaj delavskega razreda: v mnogih industrijskih panogah so realne delavske plače ne samo dosegle, ampak ce o prekoračile predvojno višino, kar ne moremo zabeležeti v nobeni kapitalistični državi.
Najpopolnejša zakonodaja je delavskemu razredu zagotovila vse soci-alno-politične pravice: osemurni delavnik, vsake vrste zavarovanja, pravno pomoč, šolanje itd.
Tudi na polju socialistične izgradbe društva napreduje Sovjetska Rusija z velikimi koraki. Vse tovarne, rudniki, transportna sredstva kakor tudi vsa zemlja pripadajo delovnemu ljudstvu kot celoti in stoje pod upravo Sovjetov. Z ozirom na bogato kmetsko gospodarsko strukturo zemlje in na to, da državna proletarska oblast ni bila v stanju, da takoj obvlada s svojim aparatom celo gospodarsko življenje države je sovjetska vlada dopustila privatno trgovino in oddala v zakup nekatera industrijska podjetja privatnim kapitalistom, ker bi drugače veliko podjetij mirovalo. Rusija pa hoče ubrziti tempo razvoja produktivnih sil v državi.
Vsa krupna industrija, banke, promet
in monopolna zunanja trgovina se nahaja trdno v rokah Sovjetov, tako, da delni razvoj privatnega kapitala absolutno ne ogroža režim, ali pa vpliva na razpoloženje delovnih mas. Sovjetska Rusija koncentrira vso svojo energijo na razvoj državne industrije in državne trgovine in izdeluje pod vodstvom proletariata zadružni pokret, da bi na ta način polagoma obvladala celokupno gospodarsko življenje države in pripravila njegovo polno organizacijo na socialističnih temeljih.
In velik ekonomski polet Sovjetske Rusije je tem bolj občudovanja vreden, ker ni Rusija dobila dosedaj niti ene pare zunanjega posojila, ampak je vse rezultate dosegla s svojimi lastnimi napori. IstotaKo je Sovjetska Rusija rešila eno najvažnejših vprašanj, ki je danes še povsod velikim križam v vseh ostalih državah Evrope: nacionalno vprašanje. Rusija je omogočila vsem narodom, ki so bili prej pod carsko Rusijo brezpravni, da se osamosvojijo v lastnih nacionalnih republikah in jih je združila v Zvezo Socialističnih Sovjetskih Republik. Sovjetska Rusija je vedno pokazala svoje simpatije za vse neosvo-bojene narode in se vedno postavila na stran kolonialnih in polukolonialnih narodov, ki so zasužnjeni in izkoriščani od strani kapitalističnih veledržav. In čisto razumljivo je, da vidijo vsi zasužnjeni narodi v Rusiji svojo zaščitnico in zaveznico v borbi proti svojemu izkoriščevalcu: kapitalističnemu imperializmu
Konsolidacija Sovjetske Rusije prizadeva velikim imperialističnim državam vedno večje skrbi in one opravičeno vidijo v Rusiji svojega smrtnega sovražnika. Anglija se na vse načine trudi, da bi uresničila idejo internacionalne antisovjetske fronte in lokarnska konferenca je bil prvi poizkus v to svrho.
Konstatirati je treba, da je ena najaktivnejših sil antiboljševiške fronte: druga internacionala. In zato ni nič čudnega, da so socialpatriotski časopisi v Jugoslaviji eni največjih širiteljev an-tisovjetike propagande s pomočjo naravnost ostudnih laži in klevet proti ruski proletarski državi.
V očigled dejstvu, da postaja danes Rusija močan in silen faktor na areni internacionalne politike, je nujno potrebno, da se proletariat Jugoslavije intenzivno bori za priznanje Sovjetske Rusije od strani naše države in poudarja nujno potrebnost tega priznanja s stališča zunanje političnega in gospodarskega položaja naše države. Potrebna je zahteva po izgonu generala Wrangelja in njegove armade, kajti njegova prisotnost v državi otežkočuje in skoraj da onemogoča zbližanje s Sovjetsko Rusijo.
Ob priliki osemletnega obstoja ruske proletarske države mora proletariat Jugoslavije poudariti svojo zahtevo po priznanju Sovjetske Rusije in obnovitvi diplomatskih in gospodarskih stikov z njo.	—ased—.
Garancijski pakt.
(Od verzajskega „miru“ do Locarno.)
V Locarnu podpisani garancijski pakt med Anglijo, Francijo in Belgijo na eni ter med Nemčijo na drugi strani pomeni važno stopnjo v likvidaciji versajskega „miru“, ki je bil izraz vojaške zmage
Francije-Anglije v svetovni vojni. Garancijski pakt pomeni preobrat sil, pri čemer igrata največjo vlogo Amerika in Anglija. Ta pomen lokarnskih sklepov nam bo jasen, če se na kratko ozremo na razvoj boja za gospodstvo v Evropi od verzajskega „miru“ do Locarna.
Nemčija je bila premagana v svetovni vojni le po zaslugi Amerike. Toda ta zmaga Amerike se na verzajski mirovni konferenci ni izkazala. Tam sta prišli v ospredje Francija in Anglija, ki sta smatrali Nemčijo za svoj plen, pri čemer je pa vsak ropar imel svoje posebne težnje.
Anglija je hotela uničiti nemško oblast na morju, v kolonijah in v industriji. Francija pa je hotela predvsem razorožiti nemško armado in napraviti zase ugodno mejo ob Renu. To je pomenilo popolno odvisnost Nemčije od Francije in premoč Francije v Evropi. To pa seveda ni ugajalo Angležem. Francozi so morali tedaj skleniti nekak kompromis z Anglijo in AmeriKo, ki sta se obvezali, da bosta branili Francijo pred centralnim nemškim napadom.
Toda skrajno neugodni mirovni pogoji za Nemčijo so to tako oslabili, da ni mogla plačevati v verzajskem „miru“ predpisane vojne odškodnine. V tem se začne razvijati v letih 1919—1924 prikriti diplomatični boj med Francijo in Anglijo.
Francija je začela v tem boju doživljati poraze od trenutka, ko se je u-prla Amerika odobritvi verzajskega miru. Propad nemškega denarja in gospodarska desorganiziranost Nemčije 1. 1923. sta ustvarila predpogoje za to, da se je mogel začeti polaščati nemške industrije ameriški kapitalizem, oprt na pomoč angleških bank in angleške diplomacije.
Istočasno so začele Francijo pretresati finančne težkoče, ki so jo vedno bolj silile, da se je obračala za pomoč ameriškemu denarnemu trgu. Ni mogla več računati na nemška plačila, temveč je morala misliti na rešitev svojega franka in se sporazumeti z Anglijo in Ameriko radi svojih lastnih dolgov. Francija je morala pristati na znani Da-wesov načrt, ki nudi velike ugodnosti ameriškim bankirjem in pomeni nekako internacionaliziranje nemške vojne odškodnine. Francija ni več sposobna samostojno nastopati proti Nemčiji.
Edina perspektiva za bodočnost je: poostritev razmerja med Anglijo in Ameriko, vsled česar bo iskala Amerika zaveznika v — Franciji. Francija se vedno bolj boji, da bo v Evropi osamljena. V tem je prišlo do lokarnske konference.
Kaj so glavni rezultati te konference?
Prvič: Vstop Nemčije v Zvezo narodov. Leta 1919. je bila ententa odločno proti vstopu Nemčije v to zvezo. Danes je Anglija za njen vstop zato, ker gleda v Nemčiji — orodje svoje bodoče politike. Francija pa je za njen vstop zato, da bi preprečila bodoči nemški napad z mrežo obveznosti, ki jih zahteva štatut Zveze narodov.
Drugi važni sklep konference je v tem, da Anglija prevzame nase garancijo za nedotakljivost francosko-nemško-belgijske meje. Toda te garancije ne prevzema v tem smislu, kakor je prej zahtevala Francija. Ona je porok ne samo napram Franciji in Belgiji, temveč tudi napram Nemčiji. Anglija ima tu vlogo sodnika Evrope.
Tretji sklep konference nalaga Nemčiji, da podpiše več varnostnih pogodb
s Poljsko in Češko. Angleška torej ne garantira za vzhodne meje in daje Nemčiji možnost, da te meje izpremeni. In po četrtem sklepu Francija ne sme samostojno nastopiti proti Nemčiji za o-hranitev vzhodnih mej. Gospodstvo Francije v Evropi je s tem znatno oslabljeno.
V	splošnem pa pomenijo sklepi lokarnske konference stvoritev evropskega kapitalističnega koncerna, ki je naperjen proti sovjetski uniji in proti vzhodu.
To naznanja novo razmerje političnih sil, pri čemer bo igrala Nemčija drugačno vlogo kakor zadnja leta, pa čeprav ne vlogo enakopravnega partnerja.
Pomen lokarnskih sklepov je torej velik in zadeva tudi nas, ki živimo na jugovzhodu Evrope. Ves pomen nam bo pa jasen šele tedaj, ko prernotrimo gospodarsko in politično moč držav, ki so sodelovale pri lokarnskih sklepih, ter moč Amerike, ki je igrala v Locarnu važno zakulisno vlogo.
(Dalje prihodnjič.)
Položaj v nemški komunistični stranki.
Za vsakega od nas mora biti pouč-ljivo vedeti o stanju in razvoju proletarskih strank v velikih državah. Za rusko stranko je brezdvomno najvažnejša nemška stranka. Vsi naši bralci se še spominjajo, da je eksekutiva kominterne poslala nemški kom. stranki odprto pismo, v katerem graja napake njenega vodstva in ji odločno nasvetuje taktiko zbližanja s socialdemokratskimi delavci.
S tem v zvezi je tudi morala izstopiti iz centralnega odbora Ruth Fischer, voditeljica ekstremne levice. Kaj je bila glavna napaka teh nemških skrajnih levičarjev?
Zinovjev, predsednik kominterne, piše
o	tem :
„Najhujše zlo je v tem, da je med našimi in socialdemokraškimi delavci po priznanju same Ruth Fischer nastal zid, ki je postajal vedno višji. One delavske delegacije, ki so obiskale sovjetsko unijo, med njimi tudi nemška, so dokazale, da je mogoče zbližanje s socialdemokraškimi delavci. Ogromne taktične napake Fischer-Maslove skupine pa so dovedle do tega, da se zid med komunisti in socialdem. delavci ni zožil, ampak da je postajal vedno debelejši. Skrajni levičarji so zapadli v obupno ..komunistično megalomanijo** in so kričali na vsakem cestnem vogalu: Mi smo edina delavska stranka Nemčije! Skrajni levičarji niso znali voditi pravilne agitacije. Niso znali potegniti meje med Scheidemannovci in socialdem. maso.
Med našimi pogovori z nemško delavsko delegacijo smo slišali take očitke: Vaši komunisti izjavljajo, da nočejo raz-govarjati z nami. Če pa že začne kake pogovore, jih ne znajo voditi. Drugi nemški delavec — obratni zaupnik — se je pritoževal: Mesto da z menoj so-družno debatirajo, postopajo napram meni kot napram buržuju."
Potem nadaljuje Zinovjev:
„Končno smo videli, da skrajno levičarska skupina vleče stranko nazaj, da noče in ne zna govoriti s socialdemokraškimi delavci, da v današnjem položaju delnega zatišja ne zna obravnavati dnevnih vprašanj delavskega gibanja. Nedavno nam je rekla Ruth Fischer:
Naši komunistični delavci nočejo in ne morejo vršiti vsakodnevnega dela. Jasno je, da je ona izgubila vsak ključ za razumevanje resničnega razpoloženja delavcev. Ona ne razume vsakodnevnega dela, delavci to izborno razumejo. Delavska masa vendar živi v vsakdanjosti. Socialdemokrati lovijo ravno s tem delavce, ker komunisti pod vodstvom ultra-levičarjev niso znali pravilno braniti dnevnih interesov v davčnem, draginj-skem, stanovanjskem vprašanju, v vseh onih vprašanjih, ki tvorijo vsakodnevno delavčevo življenje . . .
V	takem položaju smo morali ukreniti odločne korake in dati vodstvo delavski grupi okrog Thaelmanna." (Komunistični kandidat za zadnje predsedniške volitve v Nemčiji; on je hamburški delavec, op. ur.)
In uspeh nove taktike in vodstva se je takoj videl pri volitvah v Berlinu.
Naj si zapišejo za ušesa Zinovjeve besede tudi naši maloštevilni „ultralevi-čarji".
Internac. delavsko gibanje in ruska revolucija.
Šele osem let je preteklo, odkar je delavski razred Rusije prevzel oblast v svoje roke. Ta revolucija je bila začetek konca vojne. Jesen leta 1917 je bila na vseh frontah zelo težka. Zato je postala oktobrska revolucija s svojimi gesli „Mir, delavska kontrola, zemlja 1“ izhodišče za ustvaritev revolucionarnega političnega in strokovnega gibanja vsega sveta. Oktobrska revolucija je zgodovinski mejnik v delavskem gibanju vsega sveta.
Oktobrska revolucija je prisilila internacionalno delavsko gibanje, da zavzame določeno stališče za ali proti revoluciji, za ali proti nadvladi proletariata. Od leta 1917 dalje se bore struje v internacionalnem delavskem gibanju v znamenju boja za ali proti sovjetski Rusiji. Ravno v tem vprašanju nastane v del. gibanju opozicija. Iz te opozicije so zrastle komunistične stranke in za sovjetsko Rusijo se je razvijal boj v strokovnih organizacijah. Z napredovanjem sovjetske unije se kristalizira z vedno večjo jasnostjo, določenostjo in trdnostjo resnično revolucionarno delavsko gibanje, ki je spojeno ideološko in politično z vodilnim ruskim proletariatom.
Oktobrska revolucija je postavila internacionalno delavsko gibanje praktično pred ona vprašanja, ki so se mogla skozj dolga desetletja postavljati le teoretično. O gospodstvu proletariata in
o	socializmu so skozi desetletja — le abstraktno — govorili in pisali. Prepirali so se o tem, kaka bo pot delavskega razreda od kapitalizma k socializmu, kakšnega značaja bo prehodna doba itd. Nekateri teoretiki druge internacionale so se trudili pokazati „pot k oblasti". Doslej, ko je vse to ostajalo le na polju teorije, se je izrekla za revolucionarne bojevne metode cela vrsta 11. internacionalnih teoretikov, ki so postali potem odpadniki.
Najznačilnejši v tem oziru je Karl Kautsky, ki ie nekoč precej pravilno kazal pot k oblasti; vendar je to delal v času, ko je bil delavski razred še precej oddajen od oblasti. Ko pa je to 'vprašanje vstalo pred proletariatom praktično, je sr> ta teoretik v koruzo šsi si je rtačel izmišljati novo teorijo, po f'--)t- ri je ,?;ed k» Holistično in so-m;ji"j''s: i peru.da koalicijskih n - - i -	;!i) vlad. Oktobrska
rev ja p.; je. bila za vse to nazoren
Ali je ta icKCij-.i U r- tila mednurod-. ?. Le deloma. Kajti socialna demokracija, i je po razpadu Neurij* v	deželah prišla na
oblaht, je nadaljevala svojo politiko p C:	■ n	-.i;VŽu.i?.'jo, politiko
*mi;rwga“ prehoda od kapitalizma k v, ■cviiitmu, p n i ' o, ki je naravno vo dila le vzpostavitev oblasti buržuazije in riidbesnejše reakcije, ,
R> primeru	socialne	demo-
kr<:ei',‘ ut ru/uce. boljševiške stranke
■	r.i-.Mefjarnn.viiKbto.-Hi dvojne vrs*i .. ru-ka '»trav.“.'a ki je pr vzoia ?!•:.	• •••risUia politično oblast za
..i;;	;; /' ■irske moli proletariata;
i Ui" -■	'-1 je prišla oa
oblast, se je omejila na politične reforme, na razširjenje takozvane demokracije, ne da bi se dotaknila gospodarstva Nemčije. To je dovedlo do tega, da se je državnega aparata zopet polastila buržuazija, v čije rokah je ostal celokupni gospodarski aparat. (In danes je gospodar Hindenburg.)
Oktobrska revolucija je približala množicam vprašanje oblasti. To ni teorija, temveč življenja polna praksa, ni abstraktno premotrivanje socializma, temveč poskus realnega, praktičnega približanja socializmu; to ni grožnja buržuaziji, ampak je strmoglavljenje buržuazije. To ni sen o ustvarjanju lastne države, ampak resnična zgraditev lastne države, jasen dokaz za to, da je postalo delavstvo razred zase. Oktobrska revolucija je dokazala tudi to, da delavski razred lahko izhaja brez buržuazije, dočim skuša socialna demokracija dokazovati, da delavski razred ne more izhajati brez buržuazije.
Katera izkušnja ima več simpatije med množicami? Katera taktika bo končnoveljavno zmagala ? Če vzamemo to pot, ki jo je prehodilo mednarodno delavsko gibanje v zadnjih osmih letih in če primerjamo to kratko pot z ono, ki jo je predelal proletariat v prejšnjem stoletju, moramo priznati vsi, da je delavsko gibanje od leta 19 7 dalje storilo desetkrat več kakor prej v sto letih.
Da je internacionalno delavsko gibanje prehodilo v tem tako kratkem času tak kos poti, se ima mnogo zahvaliti temu, da ima tudi svojo teritorialno oporo, svojo teritorialno podlago. Ta opora ni majhna. Ona obsega eno šestino cele zemeljske krogle. Na ogromnem ozemlju Rusije in priključenih republik. na tej veliki teritorialni opori mednarodnega delavskega gibanja se razvijajo take nove možnosti, da o njih ne more niti sanjati meščanski svet in z njim združena mednarodna socialna demokracija.	Losovski.
Fran Peterkovič.
K poročilu delavske zbornice za Slovenijo.
Problemi mezd, draginje in potrošnje.
Končno smo po treh letih komisa-renja v delavskih zbornicah prejeli poročilo take zbornice za Slovenijo za leta 1922—1925. Mislim, da bodo drugi sodrugi še podrobneje razpravljali o tem poročilu, jaz pa čutim potrebo, govoriti o onem delu poročila, ki se bavi s „problemi potrošnje".
Že meščansko časopisje povdarja, da je poročilo pomanjkljivo, kar tudi delavska zbornica sama priznava. Ako se trdi: da poročilo „nazorno predočuje“ način bodočega zbiranja podatkov in njegovo svrfro, tedaj je tak način popolnoma zgreš n m sicer raditega, ker se ti podatid opirajo le na ugotovitve, koliko so delavske rodbine pri mizernih plačah v kapitalistični družbi p r bile živii, namesto da se je pol"' tcg» tudi ugi tovih, koliko v resnici potrebuje 5 članska delavska družina živil, potrebni za razvoj, obstoj in delo človeškega telesa.
Pod tki o porabljeni prehrani so važni in je hv le vredno, sla jih jede* lav v« zbornica 'natančno /brala. vend. r pr* -n p r. v • I i1 ■, d	podlagi potr šov'
v :	,	..	i.;ni (ro'.o 'H'-1, va r j* i • • ,
da ■■. ’ i!žtnn ns m« v<’C porabit« < d mifijgi, k r je 1 t	?	[	'rij£i &
plači. N(.ii'iio-.'ičii'! je trodcv, .„c!i ',i' rodi)!-o v vž*ie premalo lir;; -
, 1: k‘ ' C>.'nf liJlŠCl \ < ■
; i z s tiŽ k“; M r dt »tla .dt Ij i &•
, m
r.	h v	r-mici	p rirebno	Iva
u	n.;	sme	prit. v	• štev ru*b> i
p o	; i /'.‘•■'.luž'.1. , I' r • potem lak
i- ■	•, s c ni	■	n ion	od-	pod	norme.
Zf	:i>. no	je	tu	u to	i „•	m-.ra
bil;	*	■-!*	■. r; '	; i	-.'i	/,	i jV :-,i' O
,-l	. U)l*!>-• ž •■<'■■■ ' o - a. iv kor
se	j.‘je	ki>	.i pod	V‘-rS)©“ ker
ta	.predvojna	dnina ;ti • '	'adusiovaia
za J. :itje poln h razvoja in obstoja dt— hm:a in njegove družine,	.e	v
up	'aeva	deiav;.	; ■	na	v	i.k	;i iv-
i	emu sanimuiiiu ; r;« ;: -, va; ia, kurjave ;n ra	o	t	o
in ostalih potreb delavca in njegove družine.
Kadar govorimo o problem h potrošnje, moramo imeti pred očmi tudi mezdni problem, od katerega je ta potrošnja odvisna. Oba vprašanja pa je treba razmotrivati s stališča razrednega boja in ju v tem smislu tudi rtševati.
Akoravno delavska zbornica v členu 5. svojih pravil pravi: „da je razredni predstavnik delavcev in nameščencev", vendar je v svojih problemih potrošnje in eksistenčnega minimuma ublažila razredni boj, za to pa je potrebno, da mezdno in draginjsko vprašanje pojasnimo na podlagi razrednega boja brez vsakršne primesi.
S svojim glasovitim govorom o »dnini, ceni in dobičku" je Karl Marks pojasnil socialističnemu svetu problem mezde. Danes pa se nam dozdeva, da se je v delavskem gibanju pozabilo vse ono, kar je stari učitelj povedal. Danes ni vprašanje mezde samo stališče diskuzij v delavskem gibanju, ono je postilo problem. Že tri leta nazaj govorijo delavci v vsakem obratu, na vsakem strokovnem shodu o mezdah kot problemu. Delavsko in buržuazno časopisje je polno tega, kako naj se pereče vprašanje problema mezd reši, ali pa rešiti zamore. (Tekoča p'gajanja grafičnih delavcev) Po vseh parlamentih, po vseh ministrstvih, pri razpravni mizi in vsepovsod igra problem mezde največjo vlogo. (Zadnje gibanj rudarjev na Angleškem in znižanje plač našim rudarjem v državnih rudnikih.) In nikjer ni prave jasnosti, povsod se še nekaj išče. Tudi v vrstah razredno zavednega proletariata primanjkuje jasnosti in enotnosti odgovorov v vprašanju mezd. Zaradi tega je naša dolžnost, da v interesu delavskega razreda hitro najdemo eno, delavskim zahtevam in dnevnemu boju odgovarjajoče rešitev tega vprašanja. Za delavski razred ni vprašanje mezde akademsko vprašanje, nasprotno, ono je vprašanje „biti ali ne biti".
V času zdrave kapitalistične periode je bilo vprašanje mezde celo enostavno.
V dnini je izplačal delodajalec kot kupec blaga (delavne moči), eden ekvivalent, t. j. znesek blaga, ki je potreben za reprodukcijo delavne moči. Vrednost blaga delavne moči nadomeščena je v kupni ceni. Tu se je Tvezi s stalno rastočo tehnično in duševno kulturo plačevalo vedno večjo ceno. Po Lassalu odkriti zakon o mezdah, po katerem je delodajalec vselej plačeval minimalni znesek mezde, ki je delavcu poirebna za vzdržanje eksistence, je Karl Marks ovrgel kot veliko zablodo.
Pred vo;no je znal vsak strokovni voditelj, da dnina ne sme biti merjena po njeni nominalni višini, temveč je treba ugot vili, če je delavec pravično odškod van in da je treba črto med realno kupno močjo in splošnim kulturnim razvojem p tegniti že v naprej. Kot' en! r t ena, je pri vsakem stiokov-neni v dite;ju veljalo, da morajo strokov orj ’■ acije volili boj za čim večjo udeležbo delavcev na produktih.
V < bili.: 'T.••dne-.'a boja je laia, potisniti deleže produktov v prid delavcev. Pozneje so reformisti ta jasen in enostaven t: melj pr sejanj _ menl-.ega vprašanja eno tav o < pu lili. Preje je vsak
strokovni	voditelj	s;	:v	I,	da	je	boj	za
d mo r	itd '	hoj,	-.	j bi	pa	to
dar s '• V P ne; ju mnogih iiešin -t:	k vi.ih	v d;t- Ijev	bi	bi! to	le
tehtl čni \	i	i	lo:	V
kapitalistični 'družbi sla samo dva raz-reda, > i sim<!•■■ brez dvoma v nasprot-stvu ur <i> n iih m r redni interesi med-
■	• r niso bile riti o skupnih
r<-i p i -(i	()
,11 v i 5 j... • j o iad-
... p ?.3vrnjeni,
i	p ••••■♦«lo to vse
• f i n isti 1'skoj : , „i razredom
n mor/; i
redne ot«-j ref or«1 v je bil ra ozirati •c zahteve mora .^ivdncga spo-
• r.ie • h* če, da iam toliko, ko-(lOj.i očna nam-pa ond, kar je
- >i se-je pa
popolnoma pozabilo: da je država samo izvršitelj gospodujočega razreda, torej kapitalistične družbe, da ji je dolžnost uveljavljati le interese kapitalistične družbe in da vse mere vzdrževanja služijo zgolj kapitalističnemu sistemu.
Ti rej skrb za državo pomeni, skrb za kapitalistično državo; oziranje na narodno gospodarstvo, oziranje na kapitalistično gospodarstvo. Podrejenost razrednih interesov interesom „naroda“, pa podrejenost delav.-kega razreda — kapitalističnemu.
Primer, kako bi se ne smelo uje-dinjevati.
Pod tem naslovom je napisal so-drug Hlebec v šiv. 39 DKL članek s svojim podpisom: Da bomo njegov članek ter moj odgovor bolje razumeli, je treba takoj v začetku povedati, kaj je bil s. Hlebec in kakšno vlogo je igral v strokovnih organizacijah v ^ovenij1.
Sodrug Hlebec je prišel iz Trbovelj začetkom leta 1922 v Ljubljano kot tajnik zveze Neodvisnih strokovnih organizacij ter vodil te po,le do tretje obznane, katera je bila razglašena 13. julija 1. 1924 po ti b »veljskih dogodkih.
S tem dnevom so bili razpuščeni zadnji ostanki NSO, katerih smo bili člani, duša teh pa s. Hlebec. — Kaj smo nadalje ukrenili pod vodstvom s. Hlebca? Pod težkim utisom pri volitvah v parlament 8. februarja, piopadanje vseh socialističnih ter marksističnih strank, pri volitvdh je delavjtvo izgubilo vero v samega seoe, volilo je zagrizene meščanske stranke, demokrate in klerikalce. Stalno je bilo po zaporih po 20 in še več najboljših zaupnikov, poskusili smo, da upostavimo na novo ZRD. med rudarji z novimi pravili, poskusili med kovinarji — vpostaviti pevsKo društvo, vse je bilo od strani PP vlade ter od policije odbito z n otivacijo, češ — to so Komunisti, trgo so izven zakona.
V	takem stal ju se je nahajal slovenski delavec, in zaCel je razpravljati o stio-kovnein zedinjenju po delegatih ene in druge strokovne giupacije na strokovni komisiji, je i2Šel sledeči sklep v DKL
Za zedinjenje razrednih strokovnih organizacij v Sloveniji.
Možnust ujedinjenja ugotovljenja.
Po izmenjavi pisem med zastopniki bivših neodvisnih strokovnih organizacij in Strokovno komisijo, katera pisma je DKL objavil v svoji 8. in 9. številki, so se v ponedeljek ‘23. februarja vršili prvi razgovori, pri katerih so bili navzoči z naše strani sodrugi Makuc, Čepeljnik in Hlebec, za Strokovno komisijo pa sodrugi Uratnik, Golmajer in še dva druga.
Potek razgovorov je pokazal, da izmed obstoječih diferenc med obema skupinama nobena ni nepremostljiva in da obstoja možnost, iz Blabih razcepljenih strokovnih organizacij upostaviti močne in enotne razredne organizacije. Tekom prihodnjega tedna (1.—7. III.) Re bo vršil ponovni sestanek zastopnikov obeh skupin, na katerem bo vsaka grupa predložila svoj konkreten načrt za resnično in dejansko uje-dinjenje.
Ljubljana, ‘24. lebruarja 1925.
Ivan Makuc. Franc Čepeljnik.
Albert Hlebec.
Možnost zedinjenja torej obstoja. To je sedaj ugotovljeno in prihodnji sestanki piv-datavniko > ‘h -kupin odo razpravljali le «> konl i tn ui delu za zedinjenje. To no u. ■	.	; viho\i ii<>do tudi
na prifai njih t-m im „1,. Jolali-Treba fa j.	;.V : i... mase in zato se
mora v ! ; prenesti ležišče dela
mase same pokažejo tistim desn-carskim v- diteljem v Strokovni komisiji m t , .m besednim levičarjem med neodvisuczi, ki jim zedinjenj® ne ugaja in ki bi hoteli nadaljevali politiko cepljenja,
Albert Hlebec.
Ton;	to r :■ 1 * prvi koraki	i n a prav-
ljeni 9.	'■] d- ■... - >k K; r smo	ilih vsi
prekričali	■ zedinjenja m	priti,
preprii m	tudi, da ako se	h0dem<>
razgovo.n	3 Stroki V.	birokrati
ne. pride	mo i k ..; r, ireoa ji	r bi:o iti
v tovarn*	V ( •	svrho
je podal	R. 11 • li'k'	pgrje na
Jesenice; ianski st	>,:■ 4:.;v;;..iiž^ kov.	rit' ,Ti .'r;-
	an. v e	'1 d 1ČJ- j0 fiC
samo oni, temveč ves delavski razred v Sloveniji. S. Mulej, s. Wergl in drugi se še morda spominjajo kake odgovore so dajali s. Hlebcu na tem sestanku, želeti bi bilo, ako je že pozabil, da se mu še enkrat to pove. Sodrug Hlebec je bil tudi na kongresu ujedinjenja rudarjev v Celju dne 22. marca 1.1„ kdor si želi, naj čita njegov govor v št v. 15. DKL, ki pravi na koncu svojega govora sledeče:
„Verujem, da pisec članka v De'avcu ni pisal takih stvari proti svojemu prepričanju. On je gleda! v nas nekake zarotnike in ne revolucionarne marksiste. Mi nismo zarotniki, mi smo marksisti in ta preizkušena teorija nas vodi v vsem delu in vseh akcijah. Moskva in Amsterdam — to so za nas več kot gole besede. V Moskvi vidimo n. pr. način, kako se je treba boriti proti kapitalizmu in ga vreči, v Amsterdamu pa teorijo, da se kapitalizma ne da streti. Zato nismo za Amsterdam. Če pa kljub temu pristajamo na to, da nova enotna rudarska organizacija stopi v GRS, ki je včlanjen v Amsterdamski internacionali, radi tega še nismo neiskreni, kajti platforma ujedinjenja ugotavlja, da bo v organizaciji vladala proletarska demokracija in odločala večina. Če bo bodoči kongres sklenil izstop iz Amsterdama, se boste morali pokoriti tudi v, tem sklepu. Sicer se pa dela na temi da se upostavi tudi enotna Strokovna internacionala, kakor tudi zahtevamo, da se združijo vse organizcije CRSOJ in GRS itd."
Jaz se s tem govorom popolnoma strinjam še danes, razlika med menoj in s. Hlebcem je ta, da on rad pozabi, kaj je govoril in piša; pred meseci, ter kaj govori in piše danes. Vprašam ga pri tej priliki, kdo je bil glavni vodja in kdo ima največ zaslug, da se je delavstvo v Sloveniji zedinilo? Kdo je takrat'mislil na službe, ko smo bili na delu enih misli? Kdo so bili oni kolovodje, na katere skromno namigavaš v svojem članku? Praviš nadalje: da oni sodrugi, ki nosijo odgovornost za to „slovenskou ujedinjenje, so delali na svojo roko deloma brez vednosti centralnih instanc. Kar se tiče navodil, se spominjam ene strokovne resolucije, ki jo je poslala ob neki priliki centralna instanca, s katero se tudi strinjam. Ako pa hoče dopisnik, mu jo tudi na željo pokažem, videl bode tedaj, da je delal po direktivah kot jaz, tako tudi sodrugi Hlebec, Sedej in če želiš tudi s. Štukelj.
Drugih direktiv pa žal od naše centralne instance nismo dobili, kdor pozna naše sodruge na jugu mi bode rad potrdil, da imam prav. Da me je imenoval Org. Radnik v svojih člankih se spominjam, res je pa tudi, da je pri nas dovoljena svoboda kritike, to se pravi, objektivna kritika.
Izven S'ovenije so še ostale dve strokovne centralne instance, ti dve strokovni centralni instanci pa imata toliko dela med seboj, da so na slovenskega delavca popolnoma pozabili. Mnogo dela bode še potreba, da se vse diference poravnajo, predno bode v celi državi res prišlo do pravega in iskrenega ujedinjenja, na to pa morajo delati vsi oni, ki so pravi zastopniki delavskega razreda.
Ujedinjenje v Sloveniji je izvršen fakt. Strinjam se s s. Hlebcem, ki pravi na koncu, da nihče ne misli na razbitje enotnih strokovnih organizacij, strinjam se pa samo takrat, ako je to mislil iskreno kakor je to deloval v početku zedinjevalne akcije. Po vseh teh debatah pa bode vendarle končno prišlo delavstvo Slovenije in cele države do enotnih razredno-zavednih ter za boj sposobnih strokovnih organizaciji.
To sem napisal zategadelj, da bo s. Hlebec v prihodnjič v svojih člankih bolj previden in logičen, ne pa pobijal to, kar je on sam nekdaj pisal, govoril in zagovarjal.	Iv.	Makuc.
RR-režim zopet sodi. Sodrugi Kobler, Kordič in Wolf obsojeni vsak na sedem mesecev težke ječe.
Po osem in pol mesečnem preiskovalnem zaporu so prišli ss. Kobler, Kordič in Wolf ponovno pred kazenski senat viš. dež. sodišča v Ljubljani. V soboto zjutraj je padla zopetv režimska obsodba nad tremi delavci. Čeravno ni bilo inkriminiranega materiala, katerega so po obtožnici gori omenjeni sodrugi nosili baje črez mejo v Jugoslavijo. Pri čitanju inkriminiranega materiala je bila javnost izključena.
Sodba se je glasila na sedem mesecev ttžke ječe, poostrene s postom in trdim ležiščem. Ker so pa že kazen prestali v preiskovalnem zaporu, so bili takoj izpuščeni na svobodo, kjer so jih sodrugi pričakovali in burno pozdravljali: Podrobno poročilo o poteku obravnave prinesemo prihodnjič.
Domače vesti.
Bratovska skladnica.
Dne 25. oktobra se je vršila ustanovna skupščina glavne bratovske skladnice za Slovenijo, ki jo predvideva znani Žerjavov pravilnik o bratovskih skl oblicah. Izvršile so se volitve v načelstvo in nadzorstvo ter razsodišče na podlagi paritetnega sistema. Na dnevnem redu je bila tudi točka: Sprememba pravilnika. Toda ta točka ni prišla v razpravo, ker se je po v eri i o .'odboru naloga, da izdela tozadevno piedloge glede potrebnih sprememb in jih predloži pri-h idnji glavni skupščini v razpravo in odobritev. Toliko v kratkem.
Stališče, ki ga je proletariat zavzel n apr a in žerjavovem p>.	! k	, j	o io>	in
je bilo večkrat p Mi l '	:	n .S m
listu Z, ošiljenim pra."le k	m	j-" z	u-
vedbo pr j dosedaj dobr	h	<■	o-
"P"-’' ’•••
Tebnično je bil ta sklep najlepši izhod iz slabe predpriprav e obeh strank za glavno skupščino. Toda vprašanje, če je bilo to upravičeno napram perečim, nevzdržnim razmeram v pogledu panoge starostnega zavarovanja bratovske skl a inice. Delegati so odnesli iz skupščine utis, da bo novi odbor težko z uspeh m deloval. Pariteta, na eni strani kapital, ki v svesti svoje moči ne bo hote! popustiti, na drugi strani delavski zastopniki, ki ne bodo smeli popustiti in imajo nalogo zahtevati svoje pravice do skrajnosti — to o sl n di
delazmožnosti novega od
. liav
g. Skubec — predsednik glavne br ; skladnice, je podal na skupščini pital sicer programatično, t ! •
»i čo z j	> —.nerazumljivo 1 .• j
mulo : oi	' . • ■ , ■ ■ t w i j! i i /t . • 11 j i i
mtelj
i \ s ko
tovskih skladnieah
litja, iz ' dbe mnogih p . o čl le med didavs
kri. Rot* vmo, ki ib
pravičerm vročo želu ministrstvo a v financ-
ah
' m v in-
Rtidar-
lir.rga in u tm - ecu
m v. de-
stitucijsh de .	.-z	,o	u
uku oblast je b; < [»■	m;
iaravuav(» ntv.Gi.rtas i) p' :•1 • ■ ■ pumirjenjb j*vn isti sk dve ankete, kjer so.se o.
lovstva in potijeljj	.	i.■	me-
e.n -sbe — nekatere o
Delavski d c 1. g„t, so p,...i.pččiui uvodno izjavo, da Vzjrajajb pa soglasnih ,,»r meni bab pravilnika, d'mežoiiih, na »pril-
iti
pni:
0(.
o um i
ugoto-
tehnik. liku, i, dehti nega z forme, i čakajo vsaj k sami, o v dobri
v plat ih> nujna kos. i
p lli 1 ..o n;
posojil, ki so jih imele bratovske skladnice, so danes brez vsake vrednosti in ni se našel še zastopnik v parlamentu* ki bi zahteval od države, da povrne in realizira te papirje vsaj takim javnim institucijam, kakor so bratovske skladnice.
Imeli bomo, kar si bomo priborili! Naša delegacija bo v glavnem odboru cenjena in upoštevana po moči naših organizacij in naše solidarnosti.
Gibanje invalidov.
V	petek 6. t. m. se je vršila v mestni posvetovalnici v Ljubljani javna seja 10' udruženja invalidov za Ljubljano, na katero so bili povabljeni predstavniki vseli političnih strank, grupacij in vseh institucij. Na seji so govorili razni govorniki, toda niti eden ni poudaril glavnega vzroka, zakaj je režim dal invalidom zakon, ki naravnost ubija duševno in materielno vse žrtve svetovne imperialistične vojne. In ta vzrok leži v neborbenosti in razredno nezavedni organizaciji sami, ki se naslanja na vse meščanske stranke, ne išče si pa pravega in odkritega zaveznika in to so razredne strokovne organizacije. Kajti nikdo drugi vas ne bo rešil iz krempljev pomanjkanja in bolezni kot delavski razred in nobena prošnja, vdanostni pozdravi in resolucije ne bodo preprečile zločinske režimske nakane z novim zakonom, kot odkrita in intenzivna razredna borba!
Drugič se k temu vprašanju povrnemo in se bomo bavili ž njim bolj obširno.
Ali ste upravičeni ?
Zadnje dneve smo imeli priliko videti v Ljubljani nacionalistično demonstracijo proti Cašistovskim nasiljem v Italiji nad slovenskim življem, ki so po vesteh dnevnih časopisov na razbojniški način razdejali in sežgali prostore komunističnih listov Lavoratore in Unita ter slovenskega dnevnika Edinost.
O zverstvih in nasiljih italijanskih fašistov smo mnogokrat govorili v našem DKL in jih odločno obsojali. To isto poudarjamo tudi danes, moramo pa vendar pripomniti, da vse meščanske stranke niso nikoli proti takim zverstvom protestirali na način, ki bi šel za tem, da ta nasilstva prenehajo, posebno pa takrat ne, kadar se je šlo za uničevanje delavskih institucij in premoženja. Odločno proti zverstvom italijanskih fašistov je nastopila edino le komunistična stranka Italije, kot prava za-ščitnica delavskega razreda, dočim so vsi Wilfani in Besednjaki e tutti quanti popolnoma odpovedali. To je resnično dejstvo. Ta zverstva so posledice podivjanosti kapitalističnega družabnega reda v vseh kapitalističnih državah. To smo neštetokrat poudarjali in danes vnovič podčrtavamo. Podčrtati pa moramo tudi še to, da so ta zverstva fašistov naperjena v prvi vrsti in poglavitno proti delavskemu razredu in kmetom, pa naj ta nasilja izvajajo italijanski fašisti, nemški Hacken-kreuzierji, amerikanski Ku-Klux-Klani ali pa naši orjunaši. Cilj fašizma je povsod isti: nasilno in razbojniško ropanje pravic delavskega razreda v prid kapitalistične družbe, ki ima imperialistične in militaristične tendence. Fašisti so povsod podivjane sluge kapitalističnih služabnikov.
Največja predrznost pa e, da oni, ki so na dan 1. junija 1024 v Trbovljah morili lastni narod in mu zažigali s krvavimi žulji	priborjeno premoženje, danes
govorijo ali celo demonstrirajo proti fašistom,	ki	so	storili slična	grozodejstva
drugod.
Oni ki imajo s krvno trboveljskih žrtev 1’ • pij,-n Vok- , Usoi-.o ,-i pr-d ,n m> t; * j	v j,.!	iiasiljv ki so	jih f.oi.lo-
vkn	m.d h stnini	narodom. S
n ho
dl, Oi
Namesto da napadate delavske dome in streljate nedolžne slovenske rudarje, pojdite v Trst in pokažite svojo bojevitost italijanskim fašistom, ne pa igrati se v demonstracije po ljubljanskih ulicah. Tja pojdite in zahtevajte obračun za vse krivice, ki se godijo ne samo Edinosti, ampak tudi Delu in drugim.
V	nedeljo 8. t. m. imele so vse „na-predneu narodno zavedne stranke protestni shod v Unionu, na katerem so na svoj način protestirali proti nasilju italijanskih fašistov. Seveda niso niti z eno besedo omenili, kdo je kriv temu, da je velik del slovenskega naroda pod tujim jarmom in da je nacionalno vprašanje ostalo sploh nerešeno. In tega vprašanja ne boste rešili z navdušenimi govorancami in demonstracijami po varnih ljubljanskih ulicah, in rešila ga ne bo nobena kapitalistična država — rešil ga bo delavski razred z uresničenjem parole: Samoopredelitev narodov do odcepitve! Peter Skala.
Javna vprašanja g. direktorju drž. železnic v Ljubljani.
1. čegava zasluga odnosno krivda je, da ob prevzemanju bivše južne železnice v državno upravo niste prevzete v državno upravo tudi gospodarska poslovalnica in oblačilnica imenovane železnice?
2. Kdo in s kakšno pravico upravlja ogromne vsote čistega dobička, ki še vedno naraščajo v navedenih napravah po nas konsumentih?
3. Vemo, da je ves dobiček moralno naš, zvedeli bi še pa radi, če je tudi zakonito naš?
Prosimo, da nam naznanite lastnika stalno naraščajoče zapuščine, ki ni prevzeta drž. upravo. Ni nam vse eno, če je gornji imetek last direkcije, last gosp. Planinška	ali	celo	last nas	konsumentov.
Ali bi	ne	bilo	v poslednjem primeru
najprikladnejše nuditi odjemalcem železničarjem konsumcijo toliko cenejše, kolikor so plače v kritje najnujšega premajhne.
Iz Ruš.
Občni	zbor podružnice	kemičnih delavcev se	je	vršil	dne 27.	oktobra. Naj
spregovorimo nekaj besed o položaju delavstva v tukajšnji tovarni. Že dalj časa se je opažala pri nas pasivnost proti organizaciji; nezavedni so se podali Uniji, katero je pa kmalu vzel vrag, radi davkov, katere so nam naprtili na hrbet de-mokratje. Hlapci buržuazije so lizali in še ližejo pete svoji gospodi. Eni zopet so izjavili, da bodo tedaj pristopili v organizacijo, ko bo vse organizirano. Te „sorteu delavci bi hoteli, naj se drugi borijo, saj jaz bom tudi tega deležen kakor oni; v v'resnici so pa le bojazlivci, strah jih je, da ne bi kdo zvedel, da so organizirani.
To dejstvo so izkoristili tovarniški akcionarji ter pritisnili na nas, zavedajoč se, da smo slabi. Odtrgale so se nam doklade za prah, dela se po 15 ur, o osem-urniku ni govora, če nisi zadovoljen, marš na cesto. Šikanirajo te mojstri, inženirji, zvečer, ko greš domov, te pa nahruli še vratar. V navadi so lepe besede, kakor: baraba, pes, kamela . . .
Vse to v času, ko se v drugih industrijskih krajih organizacije prebujajo ter ponovno nastopajo v korist delavstva, imamo pri nas še tako slabe razmere. Sodrugi, bodimo si odkriti, poglejmo nazaj na naše delo v organizaciji v tekočem letu. Pokazala se nam bo velika ničla, v t j ničii pa naš** koš' en:;, izmučena, od praliu izžeta tele«. - lieži se. 11 a in v obtm pogin z - plotom, katerega nam daje bur-žua>:ija, k - Je lia*
(lop
delane*, n razni
Pn
m	Sv
tv ;t. Jvaiu
\>
>[ itadjim
•. !:■ VBt‘rO. v ien'1 Jeri pri pravdi/pili to
pot in ga pozvali na sejo, da tam vso Btvar kolikor mogoče mirno rešimo, ter ga poučimo, kako se mora obnašati napram delavstvu. Seje se ta gospod seveda ni udeležil ter se je celo norčeval iz našega vabila. Zato nam pa ne preostaja druge poti, kakor povedati javnosti, da bo vedel s kom ima opravka.
Ta dobro znan Roka je bil prej več let predsednik naše podružnice in njegovo delo je bilo samo govoričenje in nič pozitivnega, kar se je tudi pokazalo v tem, da organizacija za časa njegovega predsedovanja ni imela nikoli čez 50 članov.
Spominjamo se, ko je na neki delavski veselici imel govor, ter je hvalil na vse pretege gospode v naši predilnici in za to njegovo požrtvovalnost je zjutraj peljal voz z volom izmučenega in ginjenega govornika proti domu.
Na shodih je priporočal ljudem, da brez organizacije ne bo zmage, organizirajte se vsi ter redno plačujte svoje prispevke, med tem ko je on kot predsednik organizaciji dolgoval pol leta članarine.
Ko smo mi neodvisni pristopili k strokovnim organizacijam, smo ga večkrat opozorili na take nedostatke, ko pa smo se slednjič uverili, da vse nič ne pomaga, smo ga opozorili zadnjič in sicer: Roka tako ne gre več naprej ali plačaj zaostale prispevke ter pripoznaj svoje napake in jih popravi, ker na eni strani govoriti o organizaciji in njenem pomenu, na drugi strani pa kot predsednik hvaliti naše izkoriščevalce ni proletarsko.“
A čujte! G. predsednik se je razjezil ter nam oznanil novo vero: „Da je on organizacija in mi, da smo njegovi člani 1“ No in tako, da smo na vse zadnje morali pokazati, da ni on organizacija, temveč mi in izključili smo ga iz naše srede. Takoj nato smo začeli o organizaciji stvarno ter neustrašeno nastopati napram krivicam, ki se delajo delavcem v naši tovarni in razume se samo ob sebi, da je organizacija naraščala, kar je Jerišovega Roka zelo bolelo. Ker on je mislil, da predstavlja organizacijo on sam, da bo brez njega vzel organizacijo vrag. Ker ga je to bolelo, da napredujemo, je z raznimi govoricami hotel delavce odvračati od organizacije. Toda tudi tu mu ni bila sreča mila in porabil je najnesramnejše sredstvo, ter začel šikanirati in intrigirati našega tajnika s. Vuka, kateri je pri njem zaposlen. Enkrat se je spozabil tako daleč ter ga podil od stroja, kakor psa: Marš od moje mašine, jaz te ne morem videti. Takrat mu je odgovoril, da je žalostno, da oče petih otrok podi delavca od svojega dela,
Rrdeči borec Frunze.
V	zadnji številki našega lista smo na kratko priobčali o smrti ljudskega komisarja za vojno in mornarico s. Frundzea. Danes prinašamo daljše poročilo o njegovem borbenem življenju, verno sliko ruskega boljševika.
Frunze je bil rojen leta 1885 v mestu Prišpeku v semirečenski oblasti turkestan-skega kraja kot kmetski sin. Njegov oče je bil rodom iz hersonske gubernije. Že v gimnaziji se je pečal mladi Frunze s politiko in kot akademik se je vpisal v so-cialdemokratično organizacijo, kjer je bil ves čas pristaš boljševilke struje. Od leta 1904. se je aktivno udeleževal v raznih boljševiških organizacijah. Leta 1905. je začel delovati v industrijskem okraju lvanovo-Voznesensk. Tu je organiziral veliko stavko tekstilnih delavcev, ki se je razširila na ves okraj. To je bil začetek njegovega sistematičnega revolucionarnega dela. Carske oblasti so ga začele neusmiljeno preganjati. Že kot slušatelju tehnološke fakultete v Petrogradu so mu bili carski vohuni vedno za petami in končno je moral univerzo zapustiti. Leta 1907. so ga aretirali in obsodili na štiri leta katorge. Komaj se je vrnil s katorge, je moral zopet pred sodišče in sicer zaradi oboroženega odpora proti policiji. Baje je hotel izvršiti atentat na policijskega ravnatelja. Takrat je bil obsojen na smrt, toda zaradi neke formalnosti se je razprava obnovila in Frunze je bil znova obsojen na smrt. Pozneje je bil pomiloščen. Smrtno kazen so mu zamenjali s šestletno katorgo. To kazen je obsedel v Nikola-jevsku in Aleksandrovsku. Leta 1914. so ga oblasti izgnale iz vrholenskega ujezda irkutske gubernije. Leto pozneje so ga zopet aretirali in zaprli, ker je organiziral politične izgnance. V avgustu se mu je
ko še ne ve, kaj bo z njegovimi otroki. Vse to pa ni nič pomagalo in vzel je s. Vuka na piko, in ker dobro ve, da s. Vuk ni priljubljen gospodi v predilnici, ker se bori za izboljšanje delavskega položaja, ga je hotel popolnoma izpodriniti. In da bi postal s. Vuk še bolj nepriljubljen^ je Roka začel govoriti, da to ni prav, da so-drug Vuk daje gospode v časopise, ker ne delajo nobenemu krivice. Ne, dragi Roka, tudi to ne drži! Sodrug Vuk se tega prav nič ne boji, ker se je že večkrat podpisal pod članek.
Čudno pa se nam zdi, da ravno tisti članek, ki se je včasih tudi boril proti gospodi v tovarni ter je celo pri delu pisal članke ter govore, hoče danes uničiti tistega človeka, ki ga je on sam spravil v organizacijo ter on predlagal za tajnika. Prepričeval nas je, da brez organizacije ne bo zmage in razkrinkaval ljudi, s katerimi se danes najbolj pajdaši Roka sam. Danes blati tistega človeka, ki ga je sam spravil na to pot. 8. Vuk mu je postal naenkrat nevaren in ga ne more trpeti pri svojem stroju. Zaklel se je, da ga mora spraviti od stroja proč! Zakaj? Zato, ker je sodrug Vuk priden in pošten delavec in zato, ker se boji organizacije.
Ker pri nas je parola: Delaj pridno in pošteno »vojih osem ur, potem pa zahtevaj tudi pošteno plačilo in svoje pravice. Gospodi v predilnici pa povemo, naj ne nasedajo intrigam, ker mi bomo znali braniti člane naše organizacije. Roka pa naj si zapomni to. S svojimi intrigami ne boš prišel daleč! Pregovor pravi: kdor drugim jamo koplje, sam pade vanjo. Delavci in delavke ne poslušajte takih odpadnikov! Zaenkrat smo ga javno razkrinkali ne pa še do cela in veliko stvari smo še prihranili za takrat, ko se bo g. Roka zopet razjezil.
Vi pa pridno vstopajte v strokovne organizacije, ker le v skupni borbi bomo izboljšali svoj položaj ter Sčistili delavske vrste od onih, ki ne spadajo noter.
Ignac Mlinar.
Izjava.
Na želez, kongresu dne 24. in 25. oktobra se je izrazil sod. Stanko delegatom Splošne želez, organ, podružnica Maribor, da je to moje delo, da so oni glasovali proti vstopu v GRS. S. Stanko dobro ve, da že dolgo nisem več v železničarskem pokretu, torej ni govora, da bi jaz vplival na imenovane delegate. Pač pa me veseli, da mariborski sodrugi Spl. žel. organ, ne pripoznavajo razrednega boja, kateri bi se smukal od roženkranca pa do RR poslanca Puclja.	Drago	Magdič.
posrečilo pobegniti iz ječe v zabnikalsko oblast, kjer je deloval nelegalno pod imenom Vasilenko. Z nekaterimi drugimi bolj-ševiki je začel izdajati tednik „Vostočnoje Obozrenjeu („Vzhodni Obzoru), toda carske oblasti so kmalu zavohale, kdo tiči pod imenom Vasilenko. Predno so ga pa aretirali, je Frunze pobegnil iz Sibirije v Rusijo, kjer se je udeleževal tajne bolj-ševiške akcije v armadi.
Za časa februarske revolucije 1917. 1. je bil na čelu revolucionarne organizacije v Minsku, ki je delovala med vojaki 10. in 3. ruske armade. Po revoluciji je postal revolucionarni voditelj na zapadnem bojišču in v Belorusiji. Razorožil je minsko policijo in orožništvo ter postal načelnik minske mestne policije. Organiziral je v Minsku tudi sovjet delavskih deputatov, postal član izvršilnega odbora ter ustanovil sovjet kmetskih deputatov v Belorusiji. V času kornilovščine je postal načelnik štaba revolucionarne vojske v minskem vojnem okrugu. Za Časa oktobrske revolucije je stopil na čelo boljševiških oboroženih sil v šujsko-ivanovski oblasti in že 30. oktobra je prispel z 2000 oboroženih delavcev in vojakov v Moskvo, kjer se je aktivno udeležil borbe proti vladi Kerenskega. Pozneje so mu bile poverjene razne funkcije v gubernijah. Za časa jaroslavskega upora je bil imenovan za vojaškega komisarja jaro-slavskega vojnega okruga, leta 1918. je pa postal poveljnik IV. armade na vzhodni fronti. V aprilu 1919., ko je navalil na Povolžje admiral Kolčak, je bil imenovan Frunze za poveljnika štirih armad. Organiziral in vodil je vso ofenzivo proti Kol-čaku ter tudi izvojeval zmago, dasi nikoli ni bil vojak. Kolčak je bil prisiljen k naglemu umiku pa celi vzhodni fronti. Nato je vodil Frunze ofenzivo proti mestu Ufi. Pri prehodu čez reko je bil ranjen z bombo, ki jo je vrgel sovražni letalec.
Za vojaške operacije v tem okraju je bil odlikovan z redom rdečega prapora.
Koncem julija 1919. je bil imenovan za poveljnika vseh armad na vzhodni fronti. Kot tak je oblegal in zavzel Čeljabinsk, kjer se je boril proti boljševikom tudi polk naših dobrovoljcev. Ko je bila v avgustu vzhodna fronta razdeljena na sibirsko in turkestansko, je prevzel Frunze turkestan-ski sektor. V septembru je obkolil južno krilo Kolčakove armade pod vodstvom generala Belega. Posrečilo se mu je obnoviti stik s Turkestanom, osobito, ko so se mu pridružili še orenburški kozaki. V decembru istega leta je likvidiral uralsko fronto do Kaspiškega morja. Nato je sodeloval pri likvidaciji vstaje v Buhari, v avgustu leta 1920. je pa prevzel poveljstvo južne fronte proti Vranglu. Koncem novembra se mu je posrečilo zavzeti krimski polotok. Za zmago nad Vranglovo armado je bil odlikovan s sabljo z redom in sliko Karla Marksa.
Po likvidaciji zunanjih front je bil imenovan za pooblaščenca revolucionarnega vojnega sosveta na Ukrajini in vrhovnega poveljnika ukrajinske armade. Njegova zasluga je, da sta doživela atamana Pet-ljura in Malino poraz. Od tretjega kongresa sovjetov dalje je bil član centralnega izvršilnega odbora in 1. aprila 1914. je bil imenovan Frunze za namestnika Trockega v predsedstvu revolucijonarnega vojnega sveta. Ko je Trockij odložil svoje funkcije je 26. januarja 1925 je postal vrhovni poveljnik rdeče armade Frunze.
Celo njegovo življenje je bilo posvečeno revoluciji in tudi smrt ga je našla sredi ogromnega dela — reorganizacije proletarske Rdeče armade.
Politika nove francoske vlade.
V	Parizu je prva Painlevejeva vlada padla. Painleve je sestavil novo vlado, v kateri ni več prejšnjega finančnega ministra Caillaux. Socialisti bi tudi radi prišli do korit, zahtevajo pa koncesije v finančni in zunanji politiki. Vendar se vsled francoskih neuspehov v Siriji, kjer se ustaja domačinov uspešno širi, ne upajo še prevzeti odgovornosti za zunanjo imperialistično politiko Francije. Boje se sodbe francoskega proletariata, ki zahteva odpoklic francoskih Čet iz Sirije in konec vojne v Maroku. Izgleda pa, da se bodo socialisti, kot povsod, zmirili z buržuazijo in žnjo skupaj nadalje izdajali proletarske interese.
—ev.
Frundzejev naslednik.
Za naslednika umrlega ljudskega komisarja Fruodzeja je imenovan poveljnik moskovskega vojnega okrožja Vorosilov.
Grško-bolgarski spor.
Komaj so se v nili zunanji ministri z locarnske konference, na kateri so se posvetovali o skupnem nastopu vseh držav proti sovjetski uniji,, že je izbruhnil vojni konflikt med Grčijo in Bolgarijo, konflikt, ki zopet dokazuje, da buržuazija in njeni ministri ne bodo upostavili miru na tem svetu.
Komaj se je posušilo črnilo na pogodbah, podpisanih v Locarnu, že je grško-bolgarska resničnost dementirala „mirovne“ locarnske sklepe.
Grške čete so vkorakale v bolgarsko ozemlje. Ali so storile to svojevoljno? Ne. Zadaj stoji imperialistična Anglija, ki hoče že od nekdaj izkoriščati Gičijo za svoje roparske pohlepe na vzhodu.
Za enkrat so grško-bolgarski spor gospodje „poglihali“. Ali samo pogli-hali. Nenadni izbruh zadnjega grško-bolgarskega konflikta dokazuje, kako stalno vre na Balkanu, kako je tu vedno pereča vojna nevarnost.
Glavni vzrok vseh konfliktov na Balkanu od 1912 leta dalje je vprašanje, kdo bo obvladal Egejsko morje. Drugi vzrok je: zatiranje Makedoncev s strani Grčije in Jugoslavije in končno problem nacionalnih manjšin.
Sedanji konflikt med Grčijo in Bolgarsko radi zasedbe doline Strumice pri Pe riču lahko smatramo tudi za izliv grških skrbi za Solun. Kajti v slučaju napada Jugoslavije na Solun bo ta dolina glavno bojno pozorišče. Zato ga hočejo obvladati Grki. Tudi po vojni od vseh strani odrezana Bolgarija bi si rada odprla pot na Egejsko morje. Tudi Rumunija ni desinteresirana na tem vprašanju.
Vse balkanske države streme torej po Egejskem morju, ki je danes v rokah Grčije. Grčija je v stalnem strahu za to morje še nedavno predložila znani balkanski garancijski pakt, proti kateremu se je pa najodločneje uprla naša država.
Pri vseh teh vprašanjih so pa zainteresirane tudi zapadne imperialistične velesile. Za Grčijo spleta svoje intrige, kakor smo že prej omenili, Anglija. Angleški imperialisti so bili v svojih načrtih vedno najbolj rafinirani. Dočim so še nedavno v Locarnu peli pesem miru, zbirajo sedaj svoje brodovje okrog Dardanel, ki tvorijo prehod med Rusijo, Azijo in Evropo. Na Balkanu vre. Zavedajmo se tega!
Zverstva imperializma.
Narodi v Aziji se probujajo in ustajajo proti tlačenju od strani angleškega in francoskega in japonskega imperializma. Sedaj so se uprli v velikem številu Druii, Arabci in Beduini v Siriji proti tuji francoski nadvladi in stopili v oboroženo borbo za osvobojenje. Pričela se je prava vojna in prišlo je do upora v glavnem mestu Damasku. Upor v Damasku je bil udušen od strani Francozov, ki so bombardirali Damask in pri tej priliki ubili nad 1000 ljudi.
Francozi v Maroku in Angleži v svojih kolonijah se poslužujejo najbolj zverskih sredstev, da preprečijo osvoboditev zasužnjenih narodov. Oni sistematično uničujejo s po.močjo aeroplanov cele mesta in vasi ter morijo ženske in otroke neoziraje se na mednarodne predpise. S pomočjo bomb in granat uničujejo žetve ter gredo tako daleč, da zastrupljajo vode in studence. Na tak kulturen način skušajo ti nosilci človečanstva utrditi svoje gospodstvo nad zasužnjenimi norodi. (Radnička Borba.'
Izdajatelj za konzorcij Čepeljnik Fr, Ljubljana Urednik: Al. Sedej, novinar, Ljubljana. Tiskarna Josip Pavliček, Kočevje.
Kongres neodvisnih sindikatov.
Na podlagi sklepa plenuma CRSOJ od 16. in 17. avgusta tega leta je ^ sklican v Beogradu na dan 25. decembra t. 1.
Kongres Neodvisnih Sindikatov
s sledečim začasnim dnevnim redom:
1. Otvoritev in konstituiranje kongresa.
2. Poročilo 10 o svojem delovanju.
3. Socialno-politični položaj proletariata in najbližje naloge Nezavismh sindikatov: a) borba za osemurni delavnik, b) borba proti brezposelnosti; c) borba proti državni finančni politiki.
4. Zedinjenje strokovnega pokreta.
5. Tarifna in stavkovna politika.
6. Izmenjava in dopolnitev statuta.
7. Volitev CRSOJ.
8. Vprašanja in predlogi.
Po statutu CRSOJ čl. 13. imajo pravico prisostvovati na kongresu z odločujočim glasom sledeči:	■	.	,	.	...
1. Vsi člani centralnega odbora izvoljeni na državni konferenci in koopti-
rani na plenarnih sejah centralnega odboia.	,
2 Delegati vseh zvez učlanjenih v CRSOJ, ki so bili izvoljeni na kongresu dotičnih zvez in sicer na podlagi plačanih kvot v poslednjem tromesečju pred kongresom v sledečem razmerju: Na prvih 200 članov po en delegat; potem na vse nadaljne 400 Člane po en delegat. Ako katerakoli zveza vsled materialnih težav ne zamore financirati vseh delegatov, ki so po številu upravičeni prisostvovati kongresu, tedaj bo imel dotični delegat pravico do toliko glasov, da kolikor ima pravico po številu svojih članov.	IOCRSUJ.	m
Mednarodni pregled.