/
i}loMo vtee*%, socialno luieZ Ut •za ofcatn&o svoje domovine na vso pcifieavtien Mi sUUtchi Jugoslovan
			
Letna naročnina znaša 40*— Din. Uredništvo in oprava v Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09.			
V Ljubljani, dne 22. julija 1933.		ftev. 29 — Leto II.	IZHAJA VSAKO SOBOTO
Proč od močvirla
V	predzadnji številki objavljeni članek »V borbo« je izraz gledanja resnih nacionalistov na danšnje politične prilike, ki postajajo vsled dnevnih prijav naših novih političnih partij uprav gorostasne. Smejali bi se, če bi ne bila stvar tako žalostna! Ko odpravljajo druge večje države druga za drugo politične partije, ko vidimo v veliki Angliji in Ameriki primer državljanske zrelosti, ki dopušča le po dve veliki politični tvorbi, uganjamo pri Nas neslane šale in dokazujemo na vse mogoče načine, da nismo zreli, da nismo še resnični, polnovredni državljani svoje lastne države in da nismo vredni niti svobode, niti velikih besed, ki jih je spregovoril naš viteški vladar pred dobrimi 4 leti! Takrat so kričali prav vsi z najbolj umazanimi partizani vred »Dol partije«, kajti začutili so bič v zraku, — ko pa bič žalibcg ni udaril in se ne čuje več niti njegovo žvižganje, je zginil strah, zginila so figova peresa in vse kiriči zopet »Živele partije!« — Ali ni pester krog vseh onih, ki se pote in trudijo, da rešijo sebe in svoje ambicije na zeleno vejico ene ali druge politične partije? Koga manjka? Ta čudovita slika etičnega, delavnega, radikalnega, socialnega, kmetskega, zasebno-nameščenega, učiteljskega, narodno-strotoovnega, bojevniškega itd. političnega razvoja milega jugoslovanskega naroda, nudi resnično možnost sodobnejšemu delu, v katerem bedo mogle politične partije razvijati svoje sile, za jaoanje našega edinstva in konsolidacijo naših razmer. — Vsi na delo, vsi se vrzimo v vrtinec novega političnega življenja, potem bo vsem dobro! To je današnja parola, ki pa znači, da so postali nebesni in zmešani tudi oni, ki so ves čas pljuvali na politične stranke, se pridušali nad njimi in njim grozili s pokoljem! Pa, hvala bogu, še žive državljani, katerim se vse to studi, ki ne znajo imeti dvojnih lic in gredo svojo pot onega brezkompromisnega nacijo-nalizma, ki se noče kompromitirati z vmešavanjem v vrtinec novega političnega življenja, ki brez dvoma ne bo boljše, najbrž pa še slabše kot je bilo partizanstvo pred 6. januarjem 1929.!
Komu bomo pomagali s temi novimi političnimi partijami? Nikomur, umazali bomo le oni svetli ščit jugoslovanske ideologije, ki je tako divno zablestel v krepki roki našega
Prvega Jugoslovana in na katerega smo tako radostno prisegli. Zavrgli bomo oni divni izrek našega Voditelja »Kralj in narod«, ki nam je pokazal edino pot do resnične demokracije! Kje je sedaj ta demokracija? Na vseh koncih države se javljajo politični afaristi, avanturisti in naivneži, ki hočejo predstavljati »jugoslovanski narod« na edino zveličaven način!
Če kdaj, mora danes vsak resen Jugoslovan zaklicati: Roke proč od naroda, ki je bil že dovolj zapeljavan in izžeman in pač ni zaslužil, da ga vlečejo na natezalnico poleg starih, že dovolj »preskušanih« političnih voditeljev še mladostmi novinci, ki so prišli do prepričanja, da se da voditi borba za dosego idealne demokracije le v okviru zakonov! Drugače namreč ne gre! Gorje nam, našemu narodu in naši svobodi, če bi bilo to res! Preveč dobro vemo, kako so se borile politične partije za demokracijo, vemo tudi, koliko jim je bil vreden zakon v tej borbi! Vse so bile koruptne, vse so hotele moč le zato, da bi lahko napasle številne svoje ko rit a rje iz državnih korit. — Volk pač menja dlako, nikdar pa ne spremeni svoje narave! Kaj bo z jagnjetom, ki se v mladostni nepremišljenosti spusti v družbo volkov in si domišlja, da jih bo spreobrnilo s čistoto svojih naivnih misli in lepoto svoje snežnobele zunanjosti? Kmalu ■ne bo za njim sledu, le krvavi gobci volkov bodo pričali o njegovi usodi! Im volkovi bodo žrli nemoteno dalje iz korit, ki jim jih bo polnil izmozgavani delavec nacionaliziranih podjetij, trgali bodo meso iz nežnih otroških teles naše bedne delavske raje, obirali bodo našega kmeta, obrtnika in nastavljenca — vse za večjo srečo in dobrobit domovine.
Kako dolgo? Dokler se ne bo našla krepka mlada roka, ki bo razbila črepinjo nenasitnim požeruhom, roka mladega jugoslovanskega, politično nepokvarjenega nacionalista, ki bo ravno s temi udarci pokazala in dokazala svojo resnično politično zrelost! Zato proč od političnega močvirja, vi mladi in neoskrunjeni nacionalisti! Vaša roka bo morala streti ono politično hidro, ki izsesava naš narod in našo državo. Vaša roka, viteški borci, bo ono orožje, ki bo državi in narodu
v	kratkem nujno potrebna. — Tako je zapisano v knjigi naše usede, drugače ne gre!
Zgodovina »Vittoria Veneta4
O priliki podpisa »pakta četverice« se je z Italijanske strani nagtašalo, da se je zgodovina nove Evrope pričela z vstopom Italije v vojno in da je italijanska »vittoria veneto« stvarno rešila vojno v korist zaveznikov.
Pustimo na strani vprašanje »o začetku zgodovine nove Evrope« in vprašanje, kako bi ®e končala vojna, če bi v njo ne stcpila. Italija. Tu se lahko govori in govori lahko vsakdo, kolikor mu drago. Druga je stvar, kadar se trdi o značaju, ki ga je imela takratna italijanska »vittoria veneta«. V tem slučaju imamo posla z dogodki, ki so se stvarno odigravali in ki se ne spremene, če tudi se jih prikazuje nepravilno ali potvorjeno. Razumljivo je, da tako prikazovanje, ki zaradi svoje netočnosti prija nacionalnim' občutkom, najde oduševljeno odobravanje pri »svojih«, predvsem, ker ne sine nikdo niti dvigniti glasu, da bi vnesel najmanjša popravek v največje nepravi!nesti. Toda ravno v zvezi s to sugestijo, ki se jo hoče kolikor toliko vsiliti, moramo vsaj y.a tiste, ki se .nahajajo izven njenega območja, prinesti pravo resnico in jih poučiti v tein, kaj je bila ta slavna »vittoria veneto« in v čem je obstojalo junaštvo tistih, ki so toliko ponosni na to »zmago«.
V	začetku oktobra 1. 1918 je avstroogrska vrhovna komanda uvidela, da ne more nadaljevati vojne in je odredila komisijo, da Stopi v pregovore 6 premirju z Italijani. Komisija s® je itedtala 5. oktobra, toda je bila kmalu na to razpuščena. Toda, ker se je v tokii oktobra Vedno bolj rušila avstrdogrska armada, je vrhovna komanda isti komlsijj 28 oktobra naročila!, na,j stepi takoj preko fronte k Italijanom.
Italijanski pogoji za postavi jeni	ipd nirfedbi, .	.
ta v Versaillesu, s« izglodali kouteiji tako težki, da še hi mogla kljub obširnemu polnomočju odločiti, da pristfthe na hi1®-	so
bili dostavljena avsiroogrshi vrhovni komandi in ta jih je javila v SchOhbrunh, kjer se je nahajal prj cesar j d načelnik generalnega štaba barion Arz in kjer so se v leto trenutku
je premirja, vojnega she-
reševala vsa važna vprašanja. Načelnik generalnega štaba je v nestrpnosti, čim so se prepisale vse točke pogojev, cdšel k zasedanju Kronskega sveta, kjer je bilo z muko odločeno, da se pogoji morajo sprejeti. Ta nestrpna brzina barona Arza je imela hude posledice, ker se je v aktu tudii govorilo, da se mora odrediti trenutek, kdaj naj se ustavi vojno stanje. Načelnik generalnega štaba to ni zapazil in je, čim se je končalo zasedanje Kronskega sveta, takoj obvestil dz sosedne sobe načelnika operativnega oddelka Vrhovne komande, da so pogoji premirja sprejeti dn naj se vsako vojno stanje na suhem in v zraku takoj ustav i. že tekom ncci 3, novembra je bila armadi izdana naredba:, tako, da se je do 10. ure dopoldne že poznalo mirno stanje na vsej fronti. Od tega časa dalje avstroogrska artilerija ni več delovala.
Medtem premirje še ni bilo zaključeno po komisiji, ki je bila zato pooblaščena. Ona je zavlačevala pregovore in čakala na naredbe od svoje Vrhovne komande, tako, da ji je bil končno predan od italijanske strani ultima-tum, v katerem se je zahtevalo, da se morajo pogoji premirja sprejeti najkasneje do polneči cd 3. na 4. november. V nasprotnem slučaju ne bo premirja. Pod tem pritiskom in ker ni do zadnjega trenutka sprejela nika-kih naredb je bila avstroogrska komisija prisiljena, da sprejme vse postavljene pogoje. Predvsem se niso mogli razumeti pri točki 1., ki je zahtevala, da se mora brez vsakega odlašanja ustaviti borba. Predstavniki Avstro-ogrske so tolmačili to točko, da se bo borba takoj ustavila, čim bodo pogoji podpisani. Italijani pa so zahtevali, po naredbi Vrhovnega isveta v Versaillesu, naj se borba usta-
vi	po 24 urah od trenutka, ko bodo pogoji
ko, da niti v slučaju, če bi Italijani prodirali, jim ne smejo iti nasproti. Tako so italijanske kolone jurišale in streljale z mitraljezi na av-stroegrske čete, te pa. jim; niso odgovarjale. Vse, kar se je nahajalo za linijo, do katere so Italijani predrli, jim je padlo v roke kot vojni ujetniki. Do poldne 3. novembra;, od trenutka poslednje ofenzive, so oni ujeli okoli sto tisoč avstroogrskih vojakov, To so bili tisti, ki so se vdali brez odpora, ker so dobili iiaredbo, naj se borba ustavi. V toku nadaljnjih 24 ur se je število ujetnikov povišalo na 427 tisoč. Celi korpusi so bili ujeti brez najmanjšega strela. Avstroogrske čete so se v neredu obrnile preti severu. Umikale so se kakor gomila, ki je imela edino misel, da se .reši pred neprijateljem. Kjerkoli so jih Italijani dosegli, so jim preprečili pot in jih tako ujeli.
Drugače je bilo na fronti vzdolž reke Tagl-aimemta. Ko je prišla odredba, da se ustavi borba, so tudi tukaj čete prenehale s streljanjem, toda niso napusitile svojih mest. Medtem so Italijani, ki niso priznavali premirja, prodiral i naprej in so okoli poldneva
3.	novembra prešli preko reke. Avstroogrski komandanti niso mogli razumeti, kaj se dogaja in so stopili s protivniki v pregovore in so zahtevali od njih, da končajo z borbo. Na pezi v italijanskih komandantov so odšli av-etrcegrski komandanti v sovražnikov tabor, da se o stvari informirajo. Istočasno jim je bilo zajamčene, da se bodo vrnili k svojini četam. Toda tu se jim je postavila zahteva, naj njih čete poleže orožje. Oni sami pa so bili zadržani — nekateri kot talci, za katere so izjavili, da bodo takoj ustreljeni, če se ka-
teremukoli Italijanu dogodi karkoli neprijetnega, — dingi pa. so bili enostavno proglašeni za ujetnike. Na ta način so padli v ujetništvo brez vsakega odpora ena divizija in tri brigade. Bližnje avstroogrske čete so se pričele umikati, ko so to opazile. S tem je na fronti nastala praznina, skozi katero je mogla italijanska konjenica svobodno prodirati v avstrijsko ozadje. Italijani so prodirali ,z največjo opreznostjo >in čim se jim je zazdelo, da lahko trčijo na odpor, so se ustavili. Med tern, ko so se na enem delu fronte vodili pregovori, so se na sosednih delih italijanske čete premikale naprej. Avstroogrskemu 16. koru je pretila nevarnost, da ga obkoli italijanski konjeniški; polk, ki je zavzel mesto Videm. Zato je komandant kora odredil, naj se obvesti komandanta italijanskega polka, da bo v slučaju, če Italijani krenejo dalje, mesto v tistem treuetku podvrgel artilerijskemu ognju. Že je bilo vse pripravljeno in topovi postavljeni v svoje položaje. Italijani se niso niti premaknili
Iz tega kratkega poročila vidimo, da so Italijani v dnevih 2., 3. in 4. novembra 1. 1918 zares dosegli velik uspeh. Drugo pa je vprašanje, če se ta uspeh lahko smatra kot zmago. Moramo pa priznati, da so popolnoma dosledni teti, ki žele, da dovedejo politiko današnje Evrope v neposredno zvezo z dnevi Vittoria Veneta«. Načini postopanja tu in ilaim so isti. toda v njih pripada prvenstvo Italijanom. Morda pa le niso v»i složni v teh vprašanjih, in mi pripadamo onim drugim, ki imajo drugačni pojm o tem, kaj naj se imenuje zmaga in kako naj sc vodi mednarodna politika.
Sodobno prepričanje pravega
Jugoslovana
predsednik ita-
prbmlrjb
, , Pod takimi prilikimi se je na fronti stvo^ rila gjfuaclja, ki je v zgddovini vojn še ni bilo. Na tirolski fronti šo riarčdbo smreieli ta-
Kadar govorimo o notranjem prepričanju, tedaj si vedno mislimo ped tem pojmom urejenost svojega mišljenja, nekak sistem svojih misli in pogledov na okoli nas se nahajajoče življenje, na vse degodke, ki so z našim »Jaz-om« v posredni ali neposredni zvezi. Naše vsakdanje življenje nam nudi vsak dan množico naleg in zahtev, ki jih mora vsak posameznik izmed nas nujno rešiti. Življenje naših dni je tako burno, brzi tako hitro mimo nas, da je nujno potrebno, da si vsak, ki le količkaj miisli, ki le malo sledi dnevnim dogodkom, izkristalizira svoje stališče, svoje mišljenje, svoje prepričanje pred vsem do tistih problemov, ki se tičejo temeljev našega sedanjega življenja in od katerih zavist tudi vsa bodočnost ne samo nas samih, temveč tudi naše dece in vseh naših potomcev.
Tri so danes struje, ki pretresajo vse vesoljno človeštvo, kako naj bi si uredilo svoje bedno pezemsko življenje. Te so: klerikalizem, socializem in nacionalizem. Nas zanima predvsem stališče, ki ga mora zavzeti vsak misleč; jugoslovanski državljan do teh svetovnih uaziranj, če mu dobrobit naše države leži le količkaj na srcu.
Rod klerikalizmom razumemo stremljenje in nagnenje človeka, da si vse svoje življenjske prilike uredi pod okriljem vere. Pod klerikalizmom ne strnemo razumeti samo neko politično strujo gotovih Slovencev, ki jim pravimo »klerikalci«. Pristaše klerikalizma najdemo po vseh državah, pri vseh veroizpovedih in po vsem svetu. S tega stališča moramo smatrati za klerikalca tudi fanatičnega pristaša pravoslavne vere in tudi naše muslimane, ki so si prej organizirali lastno stranko na verski muslimanski podlagi. Klerikalizem uči, da je naše pczemsfco življenje le prehodnega Značaja, ki se bo po naši smrti na drugem svetu večno nadaljevalo. O tej stvari tu ne bomo debatirali, ali je to mišljenje lil nazirarije bravo ali nepravo. Dejstvo je, da v to misel verujejo široke mase ljudstva ne samo pri nas, temveč po vsem svetu. Vsak voditelj naroda mora s to resnico računati in n® more ter ne sme preko nje.
Vse dotlej, dokler je versko prepričanje le privatna zadeva vsgkega posameznika in dokler ne preide v fanatizem, je za vso okolico ppdnosljivo ih strpljivo. Kakor hitro pa skušajo ekstremna verski fanatiki svoje ver-%1rb. prepričanje drugim vsiljevati in jim dokazovati, da je njih Ideja edino zveličavna, tedaj je to za vso splošnpst škodljivo. Verski fanatiki najprvo zasovražijo vse tiste, ki niso njih pripadhlki. S tern je v družbi že podan razkol ih zasejano sovraštvo in ihržnja med dvema taboroma, med verniki ih neverniki.
V	koliko še neverniki ločijo od vernikov, ni mogoče točno dotočiti, kdjti tudi rtajhujši nevernik ihih koncem vseh koncev svojo lastno vero. Stopnji vernosti se razlikuje po Višini izobrazbe, izobražen človek rkbi imiilj vete kot neizobražen. 'Poudarjam besedo manj, ker thdi izobraženec ne mote živeti brez vere.
Kakor se je stvori! prvi razkol med verniki u neverniki, tako nastajajo pogubonosni razkoti med verniki samimi. Kolikor glav toliko misli, so včasih rekli naši predniki, zato lahko tudi rečemo, kolikor glav toliko verskih naairanj. Vendar pa so se v toku človeške zgodovine nekatera, verska naziranja grupirala tako, da so na,stale različne veroizpovedi, ki so bile skupne in so še danes skupne večji ali manjši skupini ljudi. Pripadniki posameznih veroizpovedi z vso gorečnostjo priznavajo svojo vero ket edino pravo. Zato sovražijo pripadnike drugih ver. S tem .je že drugič podan povod razkolu in nesoglasju med ljudmi, sedaj pa med vernikii samimi. Dokaze c takih medsebojnih verskih borbah nam nudi zgodovina človeštva vse preveč. Predvsem se je v tem pogdedu odlikoval srednji vek.
Toda tudi danes v dobi široke prirodo-znanske naprednosti dobimo ljudi, ki postavljajo svojo vero nad vse in hočejo ostate ljudi z vsean terorjem podvreči svojemu verskemu mišljenju. Jasno je, da nas zanimajo predvsem naše domače prilike. Naš slovenski narod slovi v vsej Srednji Evropi kot eden najbolj pobožnih. Zelo lepa lastnost, če bi ostalo samo pri pobožnosti. Toda nesreča je hotela, da je vrhovni verski .poglavar slovenske verske pripadnosti sin tistega naroda, ki nam je prizadel največ krutih krivic, dalje, da se ta cerkveni poglavar nahaja in biva v mestu, odkoder prihaja za nas Slovence vedno le zlo in samo uničevalne grožnje. Najbolj žalostno dejstvo pa je pri tem to, da naši slovenski verski fanatiki, kn tvorijo, lahko rečem, nad polovico slovenskih duiš, z vso gorečnostjo vise na svojem narodnostno tujem verskem poglavarju. V tem, nam popolnoma tujem, Italijanu vidijo vtelešenega Boga z nebes. On razpolaga po svojih zastopnikih z vsem njihovim življenjem in z vso njihovo bodočnostjo. V svojem verskem fanatizmu romajo k njemu v Riim ter padajo pred njim v prah na kolena in mu poljubljajo palec na nogi. Ali ni to slepota vseh slepot! Pri tem pozabljajo, da je on tisti, ki je posredno dovolil, da so se odstavili naši škofje in duhovniki na Primorskem, da se meče slovenska pridiga in slovensko petje iz cerkve. Tolikšna je slepota naših katoliških verskih fanatikov.
Teda njih grehi še niso s tem končani.
V	naši državi imamo tudi svojo narodno srbsko pravoslavno tn mohamedansko muslimansko cerkev. Koncem vseh kbnoev vodijo v,se tri vtere do enega ih istega Boga. Toda taradi malenkostnih razlik v bogoslužju, kolikšno sovraštvo nied pMp&dniki ene in drage veroizpovedi. Na tem nesoglasju ni nflš dobri jugoslovanski narod prav nič kriv. Oh je dobAr, pošten in veren. Želi si miru, Veruje v Boga ter žeti medsebojne sprave. Toda
druge pirbM drugim. Vendar pa se pravoslavni ločijo od ikatolikdv ih od muelimhnov pi> tem,
da ®e njihova vera sklada z njihovim narodnostnim načelom. Oni nimajo za svojega verskega poglavarja tujca, ki bi ne poznal njihovega jezika in ki bi prebival izven mej ljubljene domovine. Oni molijo Boga v svojem domačem jeziku. Zgodovina pravoslavne cerkve je istočasno zgodovina srbskega naroda.
S slavo pravoslavne cerkve je slaven tudi srbski narod. Z njeno propastjo' je propadla tudi srbska samostojnost. In zopet je bila cerkev tista, ki je vodila srbski narod po potih novih zmag in do končnega osvobojenja.
Kaj pa so imeli Slovenci in Hrvati od rimskih cerkvenih poglavarjev? Avstroogrsbi katoliški dvor in Vatikan sta roko v roki polagoma uničevala skozi stoletja naš živelj, ropala ga njegovih elementarnih življenjskih pravic in ga v narodnostnem oziru zapostavljala do skrajne meje. Nasprotno s pravoslavno cerkvijo se je s slavo in močjo rimske cerkve manjšala življenjska narodna samostojnost Slovencev. 0 kaki > slavi« Slovencev v dobi največje katoliške moči pa sploh iaje molčimo. Klerikalizem v katoliškem smislu je za nas Slovence pogubonosen. On nam uničuje našo narodno samostojnost in preprečuje ter ovira zopetno spojitev v eno narodno telo s srbskimi Jugoslovani. Povdarjam pa, da govorim pri tem le proti katoliškemu klerikalizmu tako Slovencev kakor Hrvatov, nikakor pa ne proti veri, ki jo nosi naš narod v srcu. Če odpade naš narod od Rima in si ustvari lastno cerkev ali pa če se spoji z bratsko pravoslavno cerkvijo, še ne bo izgubil vere v Bega. Nasprotno še bolj se bo utrdil v veni in s tem v poštenosti, če bo videl, da so njegovi vrhovni verski poglavarji ljudje njegovega kova, če so njegovi lastni sinovi.
Zaveden jugoslovanski državljan je in mora ostati globoko veren človek, mora pa proč od krivičnega Rima. Mora se otresti vseh rimskih hlapcev in klečeplaznežev, ki prodajajo zaslepljeni naše narodne interese v Rimu najhujšemu nasprotniku naše narodne samobitnosti. Papež v Rimu je in ostane za nas Italijan, sin tistega naroda, ki strelja naše ljudi v hrbet in jih zapira v dosmrtne ječe.
Preidemo k drugi miselni struji, k socializmu, ki je za mentaliteto našega naroda .morda večje važnosti kot klerikalizem. Pod pojmom socializem skušajmo razumeti tudi vse njegove podstruje, ki se od glavne struje razlikujejo de v metodi dela in po načinu, kako priti do istega končnega cilja Zato pri-štejmo sem tudi ekstremni komunizem. Socializem uči, da morajo biti vse zemeljske dobrine, vsi zemeljski zakladi enako razdeljeni med posameznimi ljudmi na zemlji. Tudi to je zelo lepa lastnost, če bi jo bilo v istim tudi mogoče vresničiti. Toda ne pozabimo, da tiči v človeku kolikor toliko bestijalne narave. Človška narava je taka, da bi hotela .trie-rom čim več imeti. Zato so vse lepe socialistične ideje praktično nedzvršljive. Tisti človek, ki je od prirode obdarovan z jačjo telesno močjo in z visoko razvitim umom, ima v borbi za vsakdanji kruh, za svoj obstanek, več sreče kakor telesno in duševno manjvredni ljudje. Kar velja za posameznika, velja tudi za narod kot celoto. Čim močnejši in ulm 'sposobnejši je kak narod, tem več zemeljskih dobrot si lahko nagrabi, tem bolj lahko strahuje številčno manjše in civilizacijsko nizko stoječe narode, če razvrstimo vse kulturne in civilizacijske narode na svetu po redu moči in jakosti, priznajmo, da se bomo Slovenci znašli na zadnjem mestu. Sin velikega naroda bo ostal vedno zvest sin le svojemu narodu in se za dobrobit majhnih narodov bo prav malo ali nič brigal. Zato od socialističnih voditeljev velikih narodov ne pričakujmo mi, maloštevilni Slovenci, nikakih koristi.
V	tem -pogledu oglejmo si zopet naše domače prilike. Razliko v teoriji in praksi socialističnih struj vidimo pri naših narodnih manjšinah na Koroškem in na Primursnem. Kaj so imeli naši koroški Slovenci od dunajskih takozvanih krščanskih socialistov ali pa od brezbožnih socialdemokratov, ki so skoraj skozi vso povojno dobo imeli neomajno oblast v Avstriji. Na Koroškem se je vršilo potujčevanje in raznarodovanje našega življa ravno tako naprej, kakor pod vlado aristokratskega habsburškega dvora. Pa pustimo jezikovne in narodnostne krivice, ki so jih morali naši Korošci pretrpeti. Rekli smo že, da gre socializmu v prvi vrsti za to, da izboljša življenjski položaj vsakega posameznika. Kako >pa se godi našim Korošcem v tem pogledu? Ce potujete po Koroškem, boste videli, da so naši ljutije večinoma sajno vbogi bajtarji, samo najslabše plačani delavci, samo tisti živelj, ki se preživlja edino z grobo močjo svojih mišic. V«e ostale dobrine, vsa boljša mesta, tako pri veleposestvih kakor v industriji in v javnih ustanovah pa je pograbil nenasitni tujec. Tega bednega položaja naših Koroških Slovencev nd mogel in tudi ni hotel zboljšati noben še tako idealni dunajski socialist.
Obrnimo svoje poglede v tužno Primorje, v tisto ozemlje, ki je od leta 1915 dalje oo-polnoma od Boga 'pozabljeno. Takoj po vojni in ves čas pred nastopom lašiama v Italiji so imeli italijanski socialisti veliko besedo v Rimu. Saj smo dan na dan ipričakovali boljševistične revolucije, ki bi gotovo nastopila, če bi je ne preprečil fašizem. Tisti, ki ste takrat zasledovali ipalitlčno gibanje v Italiji, ali ste kdaj slišali, da bi se katerikoli rimski soeia-list potegnil za naše narodne pravice naše manjšine na Primorskem. Da bi pa kakšen socialist celo predlagal, naj se slovensko »zemlje odstopi Jugoslaviji, jim še na um Bi prišlo. Vsak tedanji italijanski socialist je bit pod svojim rdečim plaščem še zavit v italijansko triikoloro, ki jo je takoj pokazal, če se je kdo obregnil ob »grandeao in glorio« Italije. Ne zanikujem, da nima socializem svojih dobrih lastnosti. Toda njegove ideje vejajo le za velike narode, katerih države predstavljajo velesile. Socialno urejevanje države, predvsem pa Intemacionalao paktiranje
s sosedi, je za kak narod koristno le tedaj, če je ta narod nacionalno prebujen, če se zaveda, da ima samo on pravico do vseh zemeljskih zakladov svoje domovine 'in če ga sosedni narodi spoštujejo in vpoštevajo. Niti dunajski niti rimski socialisti nam ne bodo popravila storjenih krivic in vrnili nazaj naše zemlje. Seveda pod sedanjimi režimi v obeh sosednih državah še toliko manij. Neodrešene domovine si bomo morali rešiti sami, če hočemo, da bo kdaj svobodna.
Stališče iskrenega Jugoslovana napram socialnim strujem je torej sledeče. Vpošte-vajmo socialna gibanja v drugih državah, toda vedno imejmo pred očmi storjene krivice, ki jih niti najidealnejši socialisti niso hoteli popraviti. Kadar bodo popravljene, kadar bo naš, po tujcih teptani človek zopet svobodno vstal in dosegel svoj minimum človeških zahtev, tedaj bomo verovali v ideje socialistov velikih držav.Do tedaj pa smo in ostanemo ekstremni jugoslovanski nacionalisti.
S tem smo prišli do tretje struje, ki morda danes v svetu najbolj prevladuje, do nacionalizma. Bistvo pravega nacionalizma je stremljenje po politični in ekonomski svobodi svoje zemlje. Po prirodi je vsak človek, ki ljubi svojo zemljo, nacionalist. Kakor hitro pa skuša nacionalizem zboljšati položaj svojega ljudstva na račun sosedov in tujih narodov, ni to stremljenje več nacionalizem, temveč imenujte ga kakor hočete, 'imperializem, šovinizem ali kako drugače, samo nacionalizem ne. Mnogi zamenjavajo poslednja dva pojma z nacionalizmom, toda to je napačno. Nacionalizem stremi za svobodo članov gotovega naroda, sosedne narode pa spoštuje in ceni vse dotlej, dokler mu ne skušajo škodovati in ga eventuelno uničiti, če se to dogajaš, tedaj se nacionalisti uprejo in vparabijo vsako sredstvo, da očuvajo svoj narod. S tega stališča vzeto nista italijanski fašizem in nemški hitlerizem nikaka nacionalizma, temveč grabežljiva imperializma, ki skušata ravno naš slovenski narod uničiti in pomandrati. Dokaz, kakšne utopije so idealne socialistične 'deje, nam nudijo ravno razmere v Nemčiji in Italiji. Prvič smo tu videli, da so socialisti v veliki manjšini in drugič, da se mnogi socialisti v poslednjem trenotku preleve v domače nacionaliste. V obeh državah smo tudi videli, da so se 'tudi pod katoliškim črnim plaščem skrivala le šovinistična nacionalna prša. To nam ‘ dokazuje popolna kapitulacija nemškega katoliškega centruma pred nacionalistom Hitlerjem.
Mnogi postavljajo kot vzgled vresničenja socialističnih idej veliko boljševdško Rusijo. Toda razmere v Rusiji so bile in so popolnoma drugačne kot pri nas. Kakor se vsaka rastlina in žival prilagodi zemlji in podnebju pokrajine, če hoče, da tam uspeva, tako se mora tudi vsak trezno misleči politik prilagoditi gospodarskim in političnim razmeram tako zunanjim 'kakor notranjim, dotične dežele ali države, če hoče, da jo ohrani pred pohlepom sosedov in pred izkoriščanjem domačih pijavk. Rusija je velika in lahko rečemo nepremagljiva država, zato se ji ni treba bati, da bi jo pohrustali še tako močni sosedje. Zaradi svoje veličine je ona' na ven takcreikoč zavarovana. Ruskim revolucionarjem je šlo predvsem zato, da očistijo ruski narod domačih zajedavoev. To se je tudi zgodilo, toda pri tem ni noben revolucionar pozabil, da je po rodu Rus. Vsi so ostali tako-rekoč ipravi ljubitelji domovine. To nam dokazuje sedanja ruska literatura, iz katere sije izključno le ruska duša. Dalje so si sedanji Rusi ustvarili sijajno armado, ki je vsak čas pripravljena stopiti v službo domovine. Ali ni to najboljši dokaz, da so toliko klevetani bolj-ševiki morda najboljši sedanji ruski nacionalisti. Oni se bore predvsem za socialne in ekonomske pravice svojega naroda, pri tem pa ne streme za tujim ozemljem. Kar pa je bilo v Rusiji tujih narodnosti, večinoma mongolske pripadnosti, so te dobile vse pravice, ki pritečejo narodni manjšini. Te narodnosti pa so še na tako nizki stopnji civilizacije in kulture, da niso sposobne še same sebe vladati. Po poročilih skrbe Rusi za njihovo izobrazbo in napredek v njihovem lastnem jeziku. Tako delajo pravi iskreni nacionalisti. Če pa to ni res, potem so ruski nacionalisti: sami pogazili lastne ideje.
Kakšne pa so razmere v naši ožji domovini? Ravno mi Slovenci smo obdani od treh šovinističnih imperialistov, večnih nezadovoljnežev in napadalcev, Italijanov, Germanov in Madžarov. Ti streme, da si v vsakem trenotku, v vsakem hipu, prilaste naše zemlje in da naše ljudstvo v narodnostnem^ in jezikovnem oziru pokončajo. Ni za nas važno, kako bi si naši sosedje razdelili našo zemljo. Vemo samo to, da so vsi trije naši smrtni sovražniki in da se moramo z njimi pogovarjati le z orožjem v roki. V tem tiči velikanska razlika med našimi in ruskimi mejami. Dočim ne grozi ruskim mejam, bi lahko rekel. 9koraj nikaka nevarnost, visi ob naših mejah stalno, dan in noč. nad nami Damoklejev meč. Poleg tega vpoštevajmo. da je ruska notranja odporna moč nepremagljiva, dočim smo mi majhni in šibki, naši sosedje pa močni in dobro oboroženi. Imejmo vedno pred očmi, čim bi se pojavili v naši državi katerekoli notranje politične homatije, bodisi v separatističnem, bodisi v socialističnem smislu, bi naši sedanji enotno strnjeni sosedje takoj preplavili našo zemljo ter nas v naši neslogi brezobzirno decimirali. To bi bil uspeh naših notranjih razprtij. V tem oziru morajo z nami, nacionalisti, vsi še tako idealni socialisti in vsi pobožni katoliki, če hočejo obvarovati naš narod pred žalostnim poginom.
Vprašajmo se dalje, kakšno stališče naj zavzamejo nacionalisti do slabih domačih ■socialnih in ekonomskih razmer. Mislim, da ni treba preveč oovdarlati. da so socialne razmere našega malega človeka, našenra kmeta, delavca, uradnika, obrtnika in tudi malega
trgovca na zelo nizki stopnji. Interesanten je neki dopis, ki so ga poslali državni vpoko-jenci uredništvu »Pohoda« kot odgovor na sledeči napis v našem listu: >Ne blati Jugoslavije v tujini, slabe razmere bičaj neizprosno samo doma«. — Dopis se dobesedno glasi:
Preljubi »Pohod«. Do danes še nič pokojnine. Hišni gospodar grozi z odpovedjo, trgovec noče dati več živil, mesar mesa, mlekarica noče priti več v hišo, žena in jaz bolna, štedilnik mrzel! Prosimo za nujno odpomoč! Več državnih upokojencev.
Napis »Ne blati Jugoslavije...« so iz lista izrezali in ga prilepili na svoj dopis. Kdo izmed vas si upa oporekati, da ti vbogi starčki nimajo prav? Saj tudi marsikdo izmed nas občuti vso težo današnjih slabih razmer. Toda, ali je temu kriva Jugoslavija? Jugoslavija nikakor ne! Vemo pa. da bi lahko bilo bolje, kot je. Marsikaj gnilega je v naši zemlji, posebno v gospodarskem oziru. Nič ni čudnega, če zaradi tega marsikateri dobri državljan zapade malodušju in izgubi vero v boljšo jugoslovansko bodočnost. Zato je naša naloga, da mi nacionalisti, ki se smatramo za potomce tistih, ki so ustvarili sedanjo Jugoslavijo, a kljub slabim razmeram vztrajamo v veri v Jugoslavijo. Tiste pa. ki so že izgubili vsako upanje v zboljšanje razmer, pa bodrimo in vlivajmo jim poguma, da vztrajajo do konca. Seveda samo z lepimi besedami in samo z nacionalističnimi frazami ne bomo trpečemu ljudstvu nič pomagali. Treba jim je dati vsakdanjega kruha, treba jih je nasititi. Zato mora vsak jugoslovanski nacionalist, posebno pa njihovi voditelji, obrniti vso pozornost na izboljšanje socialnega položaja državljanov.
Poleg omenjenih gornjih dveh nalog, ki jih mora imeti stalno vsak nacionalist pred očmi, namreč, da prvič strogo pazi in bdi nad notranjimi rušilci državne edinosti in drugič, da budno spremlja dogodke v sosednjih državah, posebno pa ob naših mejah, se pridruži še tretja, morda najvažnejša naloga,
namreč skrb za izboljšanje življenskega položaja našega malega človeka. Mali človek, ki tvori maso in istočasno steber države, ne živi tistega duševnega življenja, kakor morda izobraženec, ki z nekim stoičnim, filozofskim mirom prenese vse težke udarce usode. Mali človek se drži pregovora »Nema kruha, nema vina, oj zbogom domovina«. V to stanje obupanosti že padajo tudi zvesti državljani v naših predvsem industrijskih krajih. Najbližji vzgled nam nudijo Jesenice in Trboveljski premogokopni revirji, če se to dogaja, gre vse to na račun naših odgovornih faktorjev, ki so slepi za vsak obupen klic naših trpinov. Naša naloga, nas nacionalistov, pa je, da s® za te trpeče ljudi temeljito pozanimamo in da jim na vsak način nudimo vsaj drobtino prepotrebnega vsakdanjega kruha. V nasprotnem slučaju bo naše ljudstvo verovalo vsem separatističnim frazam, češ v Avstriji je bilo bolje in da je vsemu sedanjemu gorju kriva Jugoslavija. Vedno bolj se jim bo usidrala zavest, da je njihova rešitev edino v utopistič-nih socialističnih naukih, od katerih imajo k večjemu korist samo veliki narodi, majhnim narodom prinesejo pa samo škodo in pogin.
Sodobno prepričanje pravega iskrenega Jugoslovana, ki želi dobro predvsem sebi in svojemu najbližjemu ljudstvu, bodi torej: Imej globoko vero v Boga in zaupaj v njegovo vsemogočnost in pravičnost. Ne veruj pa Vatikanskemu glavarju in njegovim hlapcem, ki izkoriščajo Tvojo sveto vero v zasebno korist. Spoštuj in globoko ceni vse narode na svetu. Nikdar pa ne dovoli, da Ti drugi močnejši narodi ropajo Tvojo zemljo in da uničujejo Tvojo politično in ekonomsko svobodo. Da to dosežež, bodi vsekdar pripravljen z orožjem v rokah. Končno privošči tudi svojemu bližnjemu vsakdanji kos kruha in imej vedno na umu, da sta lakota in revščina nepremagljivi sili, ki lahko vsak čas uničita državo kljub ostrim bajonetom nenasitnih kapitalistov in njihovih privržencev. Globoko veren, socialno čuteč in za svojo svobodo na vse pripravljen bodi sleherni Jugoslovan.	0.	R.
Potreba in korist zadružništva
siKaj je zadružništvo?« »Zadružništvo je združitev slabih, iz katere se rodi sila.« In zares, zadružništvo je zveza malih in neznatnih, ki iščejo enakosti 'in bratstva, svobode in ljubezni, je pokret, katerega smisel je novo in lepše življenje, zasnovano na načelih etike in družabne pravice. Zadružništvo je znamenje duhovne nezavisnosti in ekonomske svobode.
Zakaj ni moglo bankarsitvo preporoditi stanja na deželi, če 'tudi bazira na načelu trgovine in gospodarstva, temveč ga oelo še postavlja v nevarnost? Zato, ker kapitalizem ni v značaju našega kmeta, pri kaiterem se vse snuje na poštenju in zaupanju. Zato, ker kmet ne razume kapitalističnega postopanja in zato, ker se je bankarstvo na deželi pretvorilo v odiranje. Kapitalizem se interesi ra za imovino našega kmeta, ne vodi pa računa o njegovem življenju in izobrazbi, kakor to dela zadružništvo. Kapitalizem zna ekspJoatirati, to je njegov sistem in njegova prva resnica.
V	osnovi 'kapitalizma leži egoizem, zadružništvo pa je trajno in gotovo življenje. Kapitalizem pomeni kopičenje denarja na eni strani v korist omejenega števila ljudi, mecl tem ko na drugi strani pri zadružništvu nastopa zavarovanje. Odtod je kapitalizem avantura, riziko, sistem postavljen na nesigurni podlagi, ker ne vsebuje nikake etike v sebi.
Življenje vstvarja nove oblike, ko postanejo sta/re škodljive ali odveč. V odnosu na vse družabne pojave je zadružništvo steber nove družbe, ki se jo mora šele zgraditi. Zadružništvo ima svojo resnico, ki počiva na načelih etike in pravice. Zadružništvo ujedinju-je in krepi slabe in neznatne in jih pripravlja 'za boljše in srečnejše življenje. Občutek zadružnega življenja je pri Slovanih že davno znan. Že v najstairejših časih so Slovani živeli v zadrugah in tudi tedaj, 'ko so se preselili na Balkan in si stvorili prve države. V teh prastarih zajednicah, kooperativah se je že davno pri Slovanih razvil občutek skupnosti 'in smisel za demokracijo. Od tod so demokracija in zadružništvo prva podlaga slovanskega značaja. Po tem je zadružništvo prirojeni občutek slovanskega Človeka in on ne more, da se ga osvobodi, temveč, da ga še bolj izpopolni.
Glavna naloga zadružništva je, da vna-predi in pripravi poljedelca za proizvodnika in potrošnika, da ga obvaruje duhovno in ma-terijelno, kajti materijelna kultura je predpogoj za duhovno. Zadružništvo združuje egoizem in altruizem v spoznanju solidarnosti splošnega in osebnega značaja. V prvi stopnji je zadružni dlj osvojitev trgovine, nato obrti in poljedelstva. Samoposebi je razumljivo, da se morajo te sile dovesti v sklad po zadružništvu, ker zadružništvo obstoji ne zaradi interesov kapitala, temveč zaradi interesov svojih članov. Zadružništvu ni cilj čim večji dobiček, temveč najvdšja stopnja blagostanja svojih članov. Po tem je zadružništvo ekonomsko politični in prosvetno kulturni pokret, (ki prinaša svobodo, bratstvo in enakost. Sistem zadružništva niso ustvarjali teoretiki, temveč ga življenje nosi v sebi, kakor nosi ljudi.
Zadrugar mora biti samo tisti, ki je moralno neoporečen in ki ni l>ogat. Tu se ne gleda na žep, temveč na človeka. V zadružništvu ni privilegij, tu je en glas in en občutek. In kjer to obstoji, tu je napredek, Pri dajanju kredita se ne gleda na imovino, temveč na moralno stran človeka To je ponos za siromaka in on je zadovoljen, ker je našel resnico. V takih okoliščinah dobi človek polet za delo in za spoznavanje. Tako se v zadruž-
ništvu steka nehote tudi temeljna izobrazba.
Zadružništvo je edina ustanova kmetskega značaja. Ono ni politika in izključuje kapitalizem ter ustvarja ikooporativozenl. Zadružništvo ni politika, toda se v njem' zbira znanje o svobodi in enakosti. To pomeni, da se pojem demokracije najbolj jasno izraža po zadružništvu. Dvigniti ekonomsko kmeta, zagotoviti mu ekonomsko samostojnost, naučiti ga, da živi pametno in da racionalno izkorišča svojo energijo, da pravilno razpolaga s svojo imovino, s sodelovanjem v zadrugah, pomeni nekoliko rešiti problem krize.
Zadružništvo je preporod trgovine, ki je imela vedno od nekdaj nekaj koristoljubnega v sebi. Ono združuje ljudi istega interesa in iste pažuje. Zadružništvo je prosto v svoji obliki, toda stabilno v svojem bistvu. Zato mora zadružništvo iti skozi kmetske vrste, kajti kmetu je omogočena rešitev edino v zadružništvu. S svojim dobičkom mora kmet razpolagati sam in ne sme dovoliti, da dobe posredniki večji del na lahek način. V tem inotrajlo ,kmeta edino zaščititi posredovalne zadruge, ki imajo veliko važnost za nakup in prodajo kmetskih pridelkov.
Temelj kmetske moči leži v proizvodnih zadrugah. Vsposobiti kmeta za sigurnega proizvodnika in ga po tem organizirati v prodaji njegovih proizvodov, pomeni, ustvariti ekonomsko blagostanje na deželi. Ekonomsko zavarovanje pomeni zbrati majhne kapdtale po-edinoev in jih varčevati, kajti kmetijska zadruga more na deželi obstojati v različnih oblikah. Varčevanje je eden najvažnejših činite-ljev zadružništva. Z njim se zavaruje pTed privatno finančno pomočjo, ki je vendar pobarvana z osebnim koristoljubjem. Nabavljal-ne zadruge kažejo, kako naj se izključuje posrednike v trgovini.
Poljedelska kriza se bo rešila nekoliko tudi s pomočjo zadrugarstva, posebno takrat, kadar bo sodelovalo tudi nekoliko svetovnih gospodarskih činiteljev, ki so bili izvrženi iz gospodarskega tira.
Zadružništvo koraka sigurno naprej rav-notako, kakor so bili silni narodni pokireti v zgodovini, pred vsem pa njih združevanje v državi.	_______________________________
TREBA RAZČISTITI.
»Pobeda« je objavila v zadnji svoji številki dolg članek na naslov Avgusta Praprotnika. Ni sicer iznesla nič novega, stvar pa je vendarle vplivala precej1 senzacijonelno na našo javnost. Vsebina vseh teh vprašanj se vleče že skozi leta kot rdeča nit skozi razne časniške članke. Odgovora do danes še ni prejel nihče. Smatramo pa, da bo treba odgovor dati, saj ne gre za zadevo, ki bi se nanašala samo na eno ali drugo osebo, marveč gre za nujno razčiščenje gotovi*1 zelo težkih poglavij iz našega domače*?® gospodarstva. Prepričana smo, da so vfa ta poglavja do dobra znana ravno g. Avgustu Praprotniku in da bi njegov iskren odgov°r ustvaril ono čisto ozračje, ki ga danes *ako težko pogrešamo in tako nujno potrebujemo. Smatramo pa, da bi odgovor v obliki tiB.k°vne tožbe ne zadoščal, ker poznamo potek in n&-čin tiskovnega postopanja.	_________
KMEČKI MORATORIJ IN SOCIALNA DUŠA
Pod tem naslovom smo objavili v 12. številki svojega lista od 26. novembra 1982. dopis, v katerem smo očitali g. Žafranu Josipu, posestniku v Dol. Ponikvah, da nima nobenega socialnega čuta.
Ker smo se prepričali, da je bil ta očitek neutemeljen, ga lojalno preklicujemo.
Uredništvo.
Z obhodov
Bohinjska Bistrica
Iz Bohinja, našega divnega Zlatorogovega kraljestva, se le redkokdaj, kaj oiita v »Pohodu«, dasi bi imeli zanj precej hvaležnega materijala. No, iza enkrat še malo pomolčimo o vsem tem. Pač pa si ne moremo kaj, da ■so ne bi nekoliko dotaknili ljubljanske ra-dio-poistaje. Bohinj ima že znatno število ra-dio>-aparatov in zato se ne odrekamo pravici izpregovoriti kake besede, bodisi pohval-nei a tudi grajalne. V ečina aparatov je ca električni priključek in nemalokrat se zgodi, da opoldanskih programov sploh ne inorenio sprejemati, ker ima naša elektrarna jako pogoste reparaiture. Pozimi pa smo naj-yečkrat culi mesto programov prav umetniško piskanje, tulenje, škripanje in kar je še s tem v zvezi. Glede piskanja smo sedaj že popolnoma zadovoljni, nikakoir ipa ne vselej s programi, ki jih izvaja radio-postaja Ljubljana. Posebno današnji opoldanski spored nag nikakor ni mogel zadovoljiti, saj ni vsebovat niti ene slovanske točke, pač pa izključno nemške. Nastopali so neki nemški Potujoči godbeniki, seveda z izrazito nemškimi komadi. Kaj posebno umetniškega ni-snio culi, zato bi ti godbeniki popolnoma lahko izostali, mesto njih pa naj bi raje pokazali svoje zmožnosti naši podeželski muzikantje, ki bi gotovo radi nastopili in v teh težkih časih zaslužili kak dinarček. Program nemških godbenikov se je izpopolnjeval z nemškim,i komadi, izmed katerih nas je posebno »vzradostik »Stari tovariši« ali boljše >Alte Kameraden« v spomin na čase, ki so bili in nehote se nam je vsilila misel, da je
skupaj predstavljalo nekako žalovanje Po starem, še vedno tako čislanem nekda-bietn režimu. Ob poslušanju današnjega sporeda smo se resnično zatopili v nekdanje »dob ne« čase. Posebno všeč je moral biti današnji spored gotovim tukajšnjim krogom, ki ikaj radi ivparabljajo blaženo nemščino.
Ako se ne motimo, je izdalo ministrstvo prosvete poseben pravilnik glede izvajanja programov radio-postaj v kraljevini Jugoslaviji, s katerim se predpisuje, da vsa. radijska izvajanja služijo nacionalni ideji. V koliko je današnji program ustrezal tej mi-nisterialni zahteva, naj presodi oblast in _ jugoslovansko oz. slovansko orijentirana javnost. Odkrito povemo, da nemških umetnikov, kakršne smo imeli čast poslušati danes, ne želimo slišati več, pač pa naj izvajajo svoje koncerte v deželi velikega Hitlerja! Kot jugoslovenskii nacionalisti zahtevamo, da se radio-postaje v Jugoslaviji strogo drže tozadevnega 'miinisterialnega pravilnika!
Za danes toliko, drugič pa kaj več o tem in onem. Z nacionaltnim pozdravom! Boh. Bistrica, dne 15. julija 1633.
*
V	nedeljo, dne 9. julija ob 11. uri se je vršil v šolskem poslopju ustanovni občni zbor krajevnega odbora Jadranske Straže, ki ga je sklical šol. upravitelj Požar Metod. Zbora, ki je bil dobro obiskan, sta se udeležila tudi g. Pogačnik Josip, generalni tajnik TPD kot delegat Oblastnega odbora JS in
g. dr. Ludovik Bohm, hon. univ. profesor kot predavatelj. ’Po običajnem sklicateljevem, pozdravu je g. delegat Oblastnega odbora JS v jedernatih besedah orisal in opisal pomen in namen organizacije ter žel za svoje izčrpno izvajanje vse priznanje navzočih zborovalcev. Po njegovem govoru je bil soglasno konstituiran sledeči krajevni odbor: predsednik šol. upravitelj Požar Metod ter sleden gg. v upravni odbor — šol. upravitelj v Nomenju Murovec Ivan, komandir orožn. Staniče Rehar Franjo, gozdar Hribernik Stanko, šum. ing. Juvan Ivan, prometnik Tomažič Janko, starešina fin. kontrole Muller Alojzij, šef žel. stamice Drašler Josip in šum. uradnik Bratuš Anton; v nadzorni odbor pa gg. upravnik carine Curič Muhamed, posestnik in župan Mavrič Franc in trgovec Budkovič Gašpar. — Volitvam je sledilo zanimivo predavanje hon. univ. prof. dr. Bohma o neprecenljivi vrednosti naše sinje Adrije z ozirom na Jugosllavijo naprarn Evropi in svetu sploh. Vsi navzoči so napeto in z največjim zanimanjem sledili njegovemu poljudno podanemu, a znanstveno strokovnjaško in globoko zamišljenemu izvajanju s splošno željo, da nas kaj kmalu zopet obišče in nam pove še kaj iz svojega bogatega znanstvenega zaklada. — Novoizvoljeni predsednik se končno zahvali obema gostoma iz Ljubljane za njuno udeležbo in vzpodbudo k piodonoisnemu delu ter vsem zbranim zborovalcem, zatrjujoč, da hoče v novoustanovljeni obmejni krajevni organizaciji posvetita vse svoje sile v prid izvedbi idealnega programa Jadranske Straže. Apelira na navzoče, da privedejo v krog Jadranskih Stražarjev čim večje število prijateljev in znancev, ker le tako bo možno uspešno in ptodoncsno delo.
Jesenice
DIMNIKARSKA ZADEV^
Na Jesenicah imamo mnogo obrtnikov, ki vodijo med seboj zdravo konkurenco. Upali smo, da dobi konkurenta tudi naš srečo prinašajoči dimnikar. Pa njega od nikoder ni!
Pred leti je ponižno hodil okoli hišnih gospodarjev in jim obetal, da bo delal vsakemu vse po njegovi želji. Ko je dobil podpise od hišnih posestnikov, si je zasigural obrt celega okraja zase. Sedaj pa hoče diktirati hišnim posestnikom in najemnikom. Tudi upokojencem ne prizanaša. Zgodilo se je, da stranke-vpokojenca nekoč ni bilo doma. Nič zato! Prišel je drugi mesec in stranka mu je morala plačati za obakrat, čeprav prejšnji mesec ni ometal. So tudi slučaji, da mu stranka ne pusti omesti, plača pa vseeno. On je seveda s tem zadovoljen. Če mu pa nič ne plačaš, te pa naznani oblastem. S tem dokazuje, da mu ni toliko za ometanje dimnikov kakor za denar. Ne vpraša nič, ali more vbo-gi delavec plačati ali ne.
Bremena za našega delavca so od dne do dne večja, plače pa od dne do dne manjše. Vemo, da obstoja mestni zakon za ometanje dimnikov. Posestniki so že večkrat protestirali proti njemu, pa še do danes niso bili
$e e naših gospodar* skih neprilikah
0 krizi, njenih posledicah in o problemih za omiljenje iste je nastala v kratkem času že cela zadevna literatura. Nebroj člankov, razprav, nasvetov in zamisli se lahko dnevno Čita v časopisju in drugem tisku. Vrše se pogoste konference in ankete gospodarstvenikov, politikov in drugih priznanih kapacitet v gospodarskih stvareh, vendar to nič ne kasne, kriza gre svojo pot dalje in se uveljavlja z vsemi svojimi težkimi posledicami.
V	splošnem je glavni vzrok kriz sedanji kapitalistični ustroj človeške družbe. V njem leži tudi, če že ne edini, pa' gotovo eden posrednih vzrokov sedanje krize. V režimu kapitalizma, ki je dal možnosti in pobudo za napredek, bodisi v tehničnem1 ali organiza-tarnem oziru, ki je z razčlenjenjem tudi zelo kompliciranega dela v preproste in enostavne gibe omogočil nadomestiti človeško moč z mehanično in je zlasti v zadnjih desetletjih ravno strojna tehnika napravila čudovite napredke, je človeka pri delu nadomestil stroj, ki vrši delo znatno hitreje, tako, da pomeni vsaka nova iznajdba1, ,pa tudi že sama izpopolnitev obstoječih, izločitev tisočev in tiso-čev človeških delovnih sil iz arene pridobitnega udejstvovanja.
Glavne koristi današnje tehmizacije in •mehanizacije skoraj vsega človeškega udejstvovanja, od domačega ognjišča, preko urada, male obrti, poljedelstva, trgovine itd., vse tja do največjih industrij in veletrgovin, gredo pri sedanjem socijalnem redu skoraj izključno v korist razmeroma le malega števila ljudi.
Že mali strojček za vsesavanje prahu in drugi pripomočki pri hišnem delu omogočajo mtro in boljšo izvršitev vseh hišnih del, ka-moli, ne bd izločile človeka iz airene pridobitnega dela vse druge iznajdbe. Pomislimo sa-1110 trn motorizacijo in mehanizacijo vsake posamezne obrti — n- ‘Pir- mizarske, pekovske, čevljarske, mesarske itd., ter vseh ostalih obrti brez izjeme; pomislimo na čudovite naprave v tiskovni in čhkostavski stroki; na Uvedbo kompliciranih strojepisnih, knjigo-'vodstvenih, računskih in vseh drugih strojev v urade; na brezhibne in uprav čudovite naprave na polju prometa po zemlji, vodi in zraku; na čuda modernega prenosa vesti in no-Vlc v najkrajšem času v najoddaljnejše kraje — potom telegrafa, telefona in radia in če Pomislimo slednjič tudi na vsa druga čuda moderne tehnike na vseh popriščih človeške-
ga delovanja, moramo — pri prevdarku, da je še pred nedolgim časom opravljal ta dela človeka s primitivnimi pripravami — pribi do zaključka, da bo prišel čas, ko bo velik del ljudi cdvišen. To pa zlasti še pri okolnosti napredka kemije in medicine, ki onemogoča razširjenje epidemij in kužnih bolezni, vsled cesar se je znatno dvignila srednja starost človeka. Poleg zmanjšane umrljivosti, pa je v stalnem naraščanju število novorojencev. Pri resnem prevdarku vseh teh činjenic si moramo zastaviti vprašanje — kaj nam povedo ti fakti in kam nas vedejo? Ne sledi iz vsega dovolj jasno, da mora človeštvo resno razmišljati o tem, da iz temeljev reorganizira sedanji ustroj družbe?
Neposredni vzrok sedanje krize pa je v prekomernem in s potrošnjo ne uravnovešenem razvoju povojne produkcije v vseh panogah gospodarstva. Dolgoletna vojna, ki je uničila milijardne vrednote in 'izčrpala zaloge vseh dobrin, je po svojem zaključku dala s pomočjo obilice denarja silno pobudo in možnosti razvoju produkcije na splošno. Poleg starih industrij in drugih podjetij so zrasla še nova, posebno v vseh novo nastalih državah, ki so stremele za tem, da se osamosvoje tudi na ekonomskem polju. S pospešenim tempom so se kopičile zaloge in zapolnjevali trgi in skladišča. Kmalu se je pričelo občutiti izobi-lioo blaga in zasičenje; pričela se je uveljavljati konkurenca; pričele so padati cene in s tem tudi zaslužki podjetnikov. Da nadomeste ta padec dobičkov, so podjetniki potencirali svojo proizvodno kapaciteto, da tako z množino povečajo svoje skrčene dohodke, kar pa je položaj še poslabšalo. Sledila je prekomerna i® škodljiva štednja povsod, nižanje plač uslužbenstvu in slednjič redukcije per-sonala in omejitve dela. Ogromne mase delavstva in uslužbenstva, ki so navezane samo na to, kar si pridobe s svojimi delom, so morale sikrčiti vse svoje izdatke in se odpovedati pogostokrat celo najnujnejšim potrebam. Kriza nadprodukcije se je spremenila v splošno krizo konsuma, ter je nastalo največje zlo, ki ga do sedanjih dni človeška zgodovina ne pozna v takem obsegu, t. j. brezposelnost.
Pri obstoječem ustroju človeške družbe tratnega izboljšanja sedanjih ekonomskih razmer ne smemo pričakovati, ali pa se človeštvo mora odpovedati nadaljnjim napredkom tehnike in s tem civilizaciji, ter postop-hjema, t. i. z naraščanjem prebivalstva, celo voorabi dosedanjih pridobitev tehnike in drugih umstvenih naprav človeštva. Naravno je, da se človeštvo ne bo odpovedalo svojemu
uslišani. Pozivamo oblasti, da za Jesenice ta zakon izpremene, da bo veljal za ometanje trimesečni rok, kakor je bilo prej v navadi, Tu namreč nimamo velikih mestnih stanovanjskih hiš, v katerih je nastanjenih 10 do 20 strank, pač pa le male hišice z 2 ali 3 strankami, katerih vsaka ima svoj dimnik. Zahtevamo tudi, da se namesti še en dimnikar, saj gotovo tudi v tej stroki brezposelnost ne prizanaša. Tako bi bilo na dve strani ustreženo. Za naš okraj imata itak dva dimnikarja koncesijo za izvrševanje obrti. Obe pa izvršuje zdaj imenovani sam in plačuje zato 1000 Din mesečne odškodnine.
Posestniki.
ALI JE RES,
da je neki tukajšnji veletrgovec, ki ima poleg mnogih drugih tudi lepo število monopol-skih koncesij, odpustil nekega svojega uslužbenca, ker se je udeležil sokolskega pokrajinskega zleta v Ljubljani?
y Ali je res, da se v novootvorjenem kopališču predvajajo nemški šlagerji in da se tam zbira večinoma jeseniška in okoliška švabska in nemčurska družba, ki neženirano švabčari, kakor da smo kje v Hitlerjevem cesarstvu?
Pomnite, da bomo za vsako najmanjše izzivanje temeljito obračunali prej ali slej! Če boste potem še tako drzni, zelo dvomimo. — Dokler vas bo naš dinar redil, tako dolgo boste pač morali po naše plesati!
Viimarje!
Pod tern 'naslovom ste priobčili ob velikem jugoslovanskem taboru članek, ki je karafcteriziral šentviške razmere in njegovo nacionalno zavest. Naslov pa bd se moral glasiti: Župnija Št. Vid nad Ljubljano, katera sega od Ljubljane do Medvod. V tej župniji si lasti vodstvo bivše SLS ali klerikalizem še sedaj vso vzgojno oblast na moralnem in družabnem polju. Sadovi njih kulturnega dela pa niso preveč povoljui. Na dnevnem redu je: Mazanje snažnih sten ali ograj z neslanimi opazkami napram Sokolu in državnemu redu. Lomljenje sadnih dreves ob državni cesti itd. Poskus prerezati električni tok itd. Torej sami lepi uspehi kulturnega dela. Kar se pa 'tiče jugoslovanskih zastav in njih raz-obešanja, je pa treba počakati dotlej, da se po sporočilu čast. g. urednika »Našega zvona« država sprijazni z mislijo, da se za Tetovo procesijo dovoli razobesiti tudi cerkvene ali (papeževe) zastave, ker, kot se je videlo, sicer tudi jugoslovanskih ne bo. Rešitev je torej edina, da sme šentviška župnija razobesiti papeževe zastave, ali pa tiste, katerim se to zdi potrebno, poslati v papeževo deželo, da jih bodo tam razobešali po mili volji!
Celi«
VSEZNALI IN VEDEŽI
Včasih se kje prikaže kak človek, ki lahkovernim ljudem zatrjuje, da mu je prava igrača uganiti in razkriti bodočnost ljubega bližnjega. Za dva desetaka pove tak mož vse; večini ljudi pa tudi že za zanikrnega kovača, saj bodočnost velike večine nas vseh, kakor se zdi, skoro res ni več vredna. In uboge zbegane duše nosijo takim vedežem, ki si pri-
umstvenemu napredku, ampak bo prej ali slej uredilo svoje ekonomsko življenje tako, da bodo šle vse pridobitve človeškega uma samo v korist celokupnosti. Nastala bo imperativna potreba osnovne reorganizacije sedanjega socialnega reda. Sedanje pokoljenje pa mora stremeti za tem, da se ta reorganizacija izvrši evolucijskim potom.
Ni rezervirana rešitev tega svetovnega vprašanja ravno Slovanstvu? Ni ravno Slovanstvo po svoji prirojeni rahločutnosti, po svoji dobrosrčnosti in s svojim globokim čutom' za pravico in ravnopravnost, s svojo zgodovinsko preteklostjo, poklicano, da reši to vprašanje in pokaže človeštvu pravo pot v nadaljnje življenje in napredek?
*
Ko so tako podani glavni vzroki gospodarskih kriz in tudi sedanje, moramo skušati pokazati na sredstva za omilitev oz. odpravo krize. Še preje pa je potrebno, da razčistimo tudi razna druga posredna vprašanja, ki imajo na ekonomsko življenje naroda kake vplive in bo jasnost v teli vprašanjih služila boljšemu razumevanju glavnih vprašanj.
Predvsem si moramo biti na jasnem v sledečem:
1. Sedaj ni več govora o kaki nadprcduk-ciji ali odnosni krizi produkcije, temveč imamo krizo konzuma, kar pomenja, da najširše plasti naroda niso v stanju zadostiti svojim življenskim potrebam, ker nimajo potrebnih sredstev. Naš kmet, naš delavec, uslužbenec, obrtnik, mali trgovec itd. so obubožani, trgovina, obrt in industrija hirajo; zaslužki vseh so reducirani, medtem ko ostajajo izdatki za javne dajatve nespremenjeni.
2. Zboljšanja gospodarskih prilik ne smemo pričakovati od zunaj, t. j. od raznih mednarodnih konferenc, ampak se 'moramo zanesti samo na svojo lastno moč in svoje delo, ker, dokler ne bo izboljšanja v posameznih državah, ga od tam tudi ni pričakovati. Od mednarodnih konferenc, kjer še vedno vlada duh zmagovalcev nad premaganci, prepoten-ea velikih nad malimi, ter imperijalizem in šovinizem, ni pričakovati nobenih uspehov, o čemer nas potek in izidi teh konferenc zadostno prepričujejo. Delegatom raznih dnžav na teh konferencah pač ni mnogo na tem, da se hitro kaj konkretnega zaključi, ampak ravno nasprotno, jim je na tem, da se te konference vlečejo v neskončnost in da jih je kolikor mogoče dosti, saj so take konference mogočen vir imastnih dohodkov. Zato je nujno potrebno, da rešujemo svojo krizo sami z delom doma, spooedno z direktnimi gospodaf-
devajo tajinstvene naslove in delajo ogromno
reklamo, zadnji denar. Svetujemo tem lahkovernim ljudem, naj vedeža povprašajo po preteklosti, da bodo videli, da ničesar ne zadene. O bodočnosti pa ve še manj; saj mora celo v gostilni izpraševati natakarico, kaj imajo za obed, ko bi moral vendar sam pogoditi.
ZA TRPEČE DELAVSTVO
Za žrtve v trboveljskih revirjih je zbirala tudi celjska sokolska župa, ki je nabrala nekih 30.000 dinarjev; nad 4000 dinarjev so prispevali Celjani. Izkaz prispevkov za stradajoče delavce in njihove rodbine je zgovorna priča, da je še mnogo ljudi, ki nimajo pojma, kaj je glad in beda. Tako so se znani milijonarji, ki so darovali po 30 in 50 dinarjev, silno slabo izkazali. Nekaterih bogatašev pa sploh ni med darovalci. Značilno je tudi, da je članstvo Sokola — kdor je le količkaj mogel — dalo po svojih skromnih močeh, do-čim so se ugledni funkcijonarji in znani os-predniki, ki imajo svoj delež že na varnem in še vedno neprimerno zaslužijo, zbirke od-križali z nekaj desetaki ali se pa sploh po-tajili. Ob takih priložnostih prevelika skromnost ali celo težnja po bratski enakosti ni umestna.
ZAKAJ POLOVIČARSTVO?
V	Gosposki ulici je stara pekarna, ki si je o prevratu poslovenila napis, a ime »Vin-cenz« je le ostalo. Ker ima ista tvrdka na Babnem tudi gostilno pod imenom »Vincen*«, je jasno, da je lastnik obeh hiš Slovenec, in upamo, da vendar uredi ime, kakor je prav: Vincenc.
KREDIT, KI GA NI
Opozorili smo bili občinstvo, da hodijo po deželi ljudje, ki ponujajo v imenu nekih zadrug kredit. Ker danes ni denarja niti za vzorec, bi seveda vsakdo rad imel posojilo; za pogoje nikdo ne sprašuje: le denar sem. Omenili smo, da so pogoji jako čudni in da skoro ni mogoče, da bi sploh kdo denar dobil. Zavoljo te ugotovitve smo morali čuti, da se je neki agent take zadruge tako izrazil o našem listu in njega dopisniku, da bi bilo najprimernejše, da bi mu pomagali pred sodnika. — Dalje smo doznali, da neka zadruga sedaj, ko je čas za izplačanje prvih kreditov, trdi, da agent strankam ni točno pojasnil posameznosti. Stranke s tem seveda niso zadovoljne in zabavljajo. Zamera sem ali tja. ampak vsakomur priporočamo previdnost, da ga ne bo bolela glava. Tiste zadruge pa, ki vejo natanko, kedaj bodo mogle izplačati pogojene vsote, vabimo, da bi se oglasile. Z veseljem jih bomo priporočali.
»Kraj. odbor Narodne Odbrane za Sent-peter — Vodmat — Moste vabi na javno zborovanj©, ki s© vrši v petek 18. avgusta t. 1. ob 20. v kinodvorani Sok. društva Moste. Udeležba za članstvo obvezna!
»Savezna streijačka družina v Sr. Juriju
ob Pesniti priredi dne 23. julija 1933 od 9. ure naprej strelsko tekmo v zvezi z veselico in plesom.
Vsi strelci in prijatelji strelskega pok reta pohitite tega dne na našo severno mejo!
skimi in trgovskimi dogovori z drugimi državami.
3. Popolnoma nam mora biti jasno tudi to, da se ustvarja narodno blagostanje in bogastvo — le z delom in produkcijo. Zato moramo zastaviti vse sile, da omogočimo novo delo in ustvarjanje, pri čemer naj nas vzpodbuja zavest, da vršimo tako najkoristnejše delo za domovino. Misel na neprecenljivo gmotno in še znatno večjo moralno škodo, ki jo utrpi naš narod vsled brezposelnosti, ki bo zapuščala svoje skrajno kvarne posledice še našim poznim 'zanamcem, naj nas k delu priganja. Zavedati se moramo, da je država, ki iz kakoršnegakoli vzroka ni v stanju nuditi vsem svojim pripadnikom v vsakem oziru — možnosti obstoja in napredka, neizbežno zapisana propasti in poginu, ker v taki državi je vsak prirastek prebivalstva že vnaprej izključen. Država, kjer vladata zadovoljstvo in blagostanje, je silna' in mogočna na zunaj in dama, ter nudi vse predpogoje za razvoj kulture in civilizacije in to neglede na številčno moč prebivalstva.
4. Ustroj sedanjega ekonomskega življenja narodov je postal tako kompliciran, da je nujno potrebno urediti in točno opredeliti odnošaje posameznika do celokupnosti, ker živimo v časih, da posameznik izven celote ne predstavlja nič in se mora vedno in povsod podrejati koristim celokupnosti. Zato je v današnjih dneh politika liberalizma popolnoma zastarelo pojmovanje, ki ga mora nujno nadomestiti politika socialnega reda, enakopravnosti in socialne discipline. Danes ni več čas širokih svoboščin in principov »laisser fair, laisser aller«, ampak časi, ko mora vladati urejeno in zakonito opredeljeno udejstvovanje 'posameznika. Zato je tudi potrebno, da se z zakonom rešijo mnogotera vprašanja, ki so ostala dosedaj neurejena in prepuščena razsodku posameznika.
*
Najvažnejše in z gospodarsko krizo tesno povezano vprašanje, je vprašanje našega denarništva. Skrajno pomanjkanje likvidnih plačilnih sredstev je najhujša kriza vseh ekonomskih kriz splošno, ker ima neposredne kvarne vplive tako na produkcijo, kakor na konizum. Zato moramo delata na tem, da odpravimo to prvo on glavno zlo. Po izkazih naše Narodne banke imamo v obtoku ca. 4% milijarde denarja, kor je za naše gospodarske prilike vsekakor veliko premalo, ker moramo misliti, da je denarni tog skoraj popolnoma zaprt in da je kaka tretjina te množine denarja tezavrirana. Razen tega pa nimamo mi
(fradaljeva&je prih.)
Razmotrivanje k obmejnim izkaz< nicam na severni meji
Na naši neutrjeni severni meji imamo ta-kozvani obmejni pas. V tem pasu imajo naši prebivalci, kakor tudi eni tam preko, tako-zvane obmejne izkaznice, na podlagi katerih lahko svobodno prestopajo mejo, ter se tudi lahko svobodno gibljejo v avstrijskem pasu. Te ugodnosti se naše prebivalstvo po veliki večini poslužuje, posebno pa ono iz občin, ki mejijo direktno na mejo. V teh občinah težko dobiš koga, ki ne bi imel obmejne izkaznice. Saj stane borih 5 Din in veljavnost traja za dobo 1 leta. Otroci pa gredo preko kar v spremstvu staršev brez teli izkaznic. Ker ima vejina obmejnega prebivalstva te izkaznice, razvidimo iz tega, da politična oblast gre prebivalstvu zelo na roko. Do tu vse v redu!
Skušal bom dokazati z narodnega stališča kako pegubonosno, naravnost škodljivo je, da ima vsak obmejni prebivalec obmejno izkaznico.
Naša današnja državna meja je bila tu z malimi izjemami prej etnografična aili narodnostna meja. Tu so naši Nemci vporabljali vsa mogoča sredstva, da so naše revno ljudstvo zastrupili. Posrečilo se jim je le to, da so naši ljudje postali mlačni, silno .ponižni in krotki pred nemškim gospodom. Danes lahko rečemo, če hočemo resnici v obraz pogledati, da je po 15 letih svobode stanje skoraj isto. Da je to stanje še takšno, smo si sami krivi in ker službujem tu na meji 11 let lahko z mirno vestjo rečem, da so temu krive obmejne izkaznice, s katerimi naši prebivalci le preveč zahajajo tja preko.
Žalostno je gledati ob nedeljah in praznikih, kako se cele trume naših ljudi premikajo čez prehode v Avstrijo. Eden pravd, da gre k maši, drugi ima prijatelja, tretji gre k zdravniku, četrti v apoteko, peti po nemški časopis, šesti gre po sladkor, ker je tam cenejši itd. Naši Nemci in pa oni tam preko dobro razumejo 'pomen tega romanja črez mejo in ga tuda v svoje šovinistične svrhe dobro izrabljajo. Ko se bliža pomlad, začnejo razne parade raznih društev, ki so vsa pangerman-ska, pa naj si bodo cerkvena ali ognjegaska ali kaj sličnega. Na naši strani ljudje ne vidijo nič kaj tako lepega, pa gredo tja.
Posebno poglavje tvorijo naša dekleta, ki gredo s tako obmejno izkaznico preko in tam
služijo. Služijo pa tako dolgo, da moralno propadejo, ter se končno vrnejo z nezakonskim detetom domov. Ta dekleta tudi potem silno švabčarijo in so ponosne, da znajo nemški in nočejo več govoriti slovenski.
Isto se godi z našimi hlapci, ki tam služijo. Vračajo se popolnoma narodno nezavedni v svoj rojstni kraj, da se človek kar čudi, kako je mogoče, da se naš človek tako hitro spremeni
Še bolj žalostno je, da naša šoloobvezna deca večkrat preko odide in tam pase. Ta de-ca se vrne 'istotako moralno in narodno pokvarjena.
Iz vsega tega sledi, da imajo Nemci tam preko načrt, da se duhovna vez med našim mlačnim prebivalstvom in njimi ne sme pretrgati. V to naj služijo vse razne prireditve, rame slike, zemljevidi, nemški časopisi, knjižnice, katere naj mu ljudstvo pridno obiskuje.
Mi pa kot pohlevni ljudje pomagamo nar šim nasprotnikom seveda podzavestno s tem, da damo vsakemu obmejno izkaznico, ki slu/i našemu človeku, da lahko tja zahaja in se dalje zastruplja.
Vsaka država hoče imeti na mejah trdnjave, a najboljša trdnjava je zavedno in. zanesljivo ljudstvo. Tako ljudstvo si moramo šele privzgojiti. Zamudili smo mnogo. Sedaj bije 12. ura! Redki nacionalisti na meji pod takimi okolščinamii ne morejo delovati — škoda za energijo-. Končno zavedno in zanesljivo ljudstvo bo postalo tedaj, ako bomo pretrgali duhovno ve« s tam preko in to bomo dosegli le s tem, če vsakemu prebivalcu, ki hi zaveden, prepovemo prehod čez mejo, posebno pa takim, ki nimajo nobenega posestva tam preko. Teh je najmanj 95 odstotkov.
Politična oblast pa naj revidira vse obmejne izkaznice in naj ne uvaja več novih.
Kljub večkratnemu obmejnemu nesoglasju pridemo končno le do spoznanja, da leži naša boljša bodočnost samo v enotni in močni slovanski fronti
Tušek Stanko, Maribor:
Naše rane
Včasih se nam godi tako, da moramo pisati o nečem, kar bi bilo za pametnega in z razumom obdarjenega jug. državljana 'popolnoma odveč. Pri tem vidimo, kako daleč moramo tipati za izrazom, ki bi nam ustvaril miiselno zvezo med pravilnim in nepravilnim pojmovanjem naših nacionalnih teženj. Že na prvi pcgled opazimo, da smo se že davno nekje razšli in da ne najdemo zadostnih besed ne v govoru in ne v pisavti, s katerimi bi pravilneje in ostreje izrazili naša, tolikokrat žaljena nacionalna čuvstva.
Ker pišem članek s strogo objektivnega stališča!, si dovoljujem nekoliko prostosti; v času ko nas vznemirja kopica priznano tehtnih nacionalnih vprašanj, se mi nehote vsiljuje porazna misel, da li smo Slovenci sploh vredni, s težkimi žrtvami pridobljene svobode? Da je ta misel že sama na sebi strahotna, pri tem tudi upravičena, mora vsak dober in iskren jug. državljan zavzeti potrdilno stališče. Pri vsem tem se mi poraja tudi dvom, da bi se sploh kedaj vrnili živi v naš čas, za kar nam predobro svedočijo rezultati vsestranskega opazovanja naših nacionalnih prilik.
Ozrimo se nekoliko na že tolikokrat premlevano dejstvo, da še po petnajstih letih naše samostojnosti nismo začutili tiste nad-življenske — nacionalne višine, s katero se lahko danes ponaša v najbolj primitivnih razmerah, na zemeljski obli živeči narod. To, kar se drugod smatra kot nekaj absolutnega, skoraj božjega, se pri nas smeši iin smatra za nepotrebno. Poglablja se skoraj vidni prepad, v nacionalni, miselnosti nastajajo razpoke in ta kaos služi onim tam preko za razne škodoželjne opazke.
Pri drugih narodih opažamo gibanje in premikanje ljudskih množic, ki daje času nacionalno obliko. To kar je bilo nekoč zadeva poedincev in ozkih plasti ljudstva, je danes zadevai vsega naroda. Dvajseto stoletje se nahaja v eri nacionalističnega preporoda, ki skuša v nekaterih državah z naglim tempom preobraziti ljudske mase. Blesteča miselnost nacionalizma postaja nazor naroda, postaja stavba, ped katero ne zija več dno fantazije. In če sedaj sporejamo nacionalna hotenja drugih narodov z našimi, vidimo, da še vedno preživljamo krizo, katera je samo nam lastna in po naših pojmih milostnii poklon usode. Dobršni del slovenskega nairoda se še vedno ponaša s spokorno tančico ravnodušnosti in nacionalne pasivnosti, nad niim še vedno bdi zli duh topega suženjstva. Danes, ko se povsod čuti potreba po nacionalnem prebujenju, se pri nas z nekim svetem prepričanjem oklepamo vsega, kar bi spadalo v ledeno dobo.
če objektivno in hladno diskutiramo o naši nacionalni razdrapftnosti, se moramo posluževati pravičnosti in resnicoljubnosti, ter brez vsakršnega olepšavam ja, kakor tudi prikrivanja orisati položaj tako, kakor je v resnici. Vsi vidimo, da nas Od tl jedi n jen ja sem »premija nemila usoda, osobito velja lo za nas Slovence. Na zunaj skalijo naSe državno telo Številne rane: Trst, Gorica, Ptdj, Celovec, Be-
ljak, Špilje, Radgona itd. Na znotraj bolujemo na kugi, katere bacili žro sadove stoletne borbe za naše osvobojenje. Leta in leta se v našem nacionalnem tisku polnijo stolpci o raznih zablodah antidržavnih elementov; leta in leta se prosi, opominja ter ziliva hladilni balzam na razgrete glave raznih separatistov, federalistov in drugiih narodnih odpadnikov.
• Vse zaman — kakor bob v steno!«
Sedaj nastane kardinalno vprašanje, kdaj in kako bomo premagali našo pasivnost in našo nacionalno neintereslranost? Ali borno kedaj doživeli pravilno in tako za žel je no narodno orijentacijo našega ljudstva? Borno li pokazali toliko energije, da enkrat za vselej očistimo našo hišo smeti in nesnage? Kako naj očistimo na našem državnem telesu škodljive insekte na zunaj in znotraj? Da je odgovor na navedena vprašanja težak, nam je priča petnajstletna doba naše samostojnosti, katera nam zapušča žalostno dedščino b ritk ih skušenj in razočaranj. Žalostna nam majka! Presenečenj in razočaranj še ni konca! Pričakovali smo, da prihaja temeljito iztreznenje, a zopet se motimo. Kjer se osel valja, tam dlako pusti, pravi slovenski pregovor. Popolnoma resnično in utemeljeno, saj še vedno na rovaš naše potrpežljivosti vedrijo pod jug. streho ljudje dvomljive kvalitete, z neko preperelo Slovenoborsko idejo. Revčki! Ta nazadnjaška klika ne more doumeti, da bi kazala samostojna Slovenija precej smešno in mizer-no sliko; saj ni nobena tajnost, da sami med sabo ne gojimo tiste naklonjenosti in bratstva, kar bi bilo potrebno za mimo sožitje v lastni hiši. Lepo bi se zahvalili za tako samostojno skrpucalo, kjer bi brat brata ozmerjal s čičem, kranjoem itd. kot se na žalost to stalno digaja. Pomilovanja vredni .so ti tepčki, za katere so edino primerne besede na križu umirajočega Krista: >0 Bog, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!<
Mimogrede otipajmo rano, na kateri bo-luje najskrajnejši severni del slovenske zemlje, Naša mesta, kakor: Maribor, Ptuj, Celje itd. so idealno leglo vsega nemčurstva in tujerodnega renegatstva, v njih se nahajajo gnezda, kjer kukavica leže svoja jajca. In mi čakamo ter gledamo, kot bik nova vrata. Oh usoda, zakaj si nas obdarila s pohlevnostjo v takem izobilju? Tepeš nas z bičem, katerega bi bili upravičeni mi vihteti!
Bratje! Botno li kos, da zajezimo razdiralnim valovom pot, po kateri še zliva nacionalno odpadništvo? Bomo li kos idejti, za katero so padale milijonske žrtve? Bodimo in moramo hiti 'kos! Zdravila za zunanje rane na telesu jug. države bo t vso sigurnostjo poskrbel prihajajoči Čas. Na znotraj preskrbimo to mi, naš ponos, volja in moč. Niti za trenutek ne smemo pozabiti, da smo Srbi, Hrvati in Slovenci S krvjo, živci in dušo priborili svojo syobqdo, ^katere razni elementi ne znajo ceniti in proti kaiterim bodi skoncentrirana vsa sila dobrih jtlc. {tetriotov. Enkrat za vselej so (moremo oprijeti misli, da v poteku mojega članka navedena dejstva zapuščajo žalostne sledove, katerih se treba na lep ali grd način ifflrtfotti. Vs»k pojav, k*rt«rt utegne nega-
tivno vplivati na proces formiranja Jugoslovanstva, treba izruvati v koreninah. Pri zgradbi naše jug. nacije nam je ogromne važnosti subjektivni moment in naša volja; ne smemo takisto pozabiti, da je osnovni problem nas Slovencev ta, da koristno in v vseh pravcih služimo na popolni zgraditvi mile nam Jugoslavije. V tern smislu je delati noč in dan m brez oddiha, celiti zevajoče rane, vse v luči vrhovne ideje, vrhovne norme Ju-gcsiovenstva, ksi naj ostane čisto in brezkompromisno.
Za zaSčito vlagateljev
I. društvo za zaščito vlagateljev v Ljubljani (Resljeva cesta 5) javlja svojim članom, da je v »Pohodu« št. 28 objavljeno spomenico poslalo tudi g. ministru za trgovino in industrijo s prošnjo, da g. minister kot najvišji nadzorni činitelj nad denarnimi zavodi odredi, da kr. banska uprava v Ljubljani predlogom in željam, navedenim v spomenici, po možnosti cunprej zadovolji in društvo o napravljenem obvesti.
Nadalje obveščamo vlagatelje, da se odbor društva sedaj predvsem bavi s tolmačenjem jamstva, ki nudijo v svojih pravilih razni denarni zavodi za njim zaupane hranilne vloge. Važno je namreč za interese vlagateljev, katerim se vloge po pravilih ne izplačujejo, kako jih naj to jamstvo tudi praktično zaščiti, a ne, da je samo na papirju. Tako n. pr. jamčijo občine s celim svojim premoženjem in celo svojo davčno močjo za regula-tivne hranilnice, drugi denarni zavodi imajo omejeno ali neomejeno zavezo. So pa tudi denarni zavodi, ki so delniške družbe. Vse te okolnosti mora kr. banska uprava kot nadzorna oblast na podlagi zakona o notranji upravi upoštevati.
Po izvajanju programa vlagatelji lahko vidijo, da je naše društvo v današnjih težkih gospodarskih prilikah gotovo najbolj potrebno. Ker pa je razvoj našega denarništva v bodočnosti tudi še popolnoma nejasen, si morajo vlagatelji pravočasno zagotoviti možnost samopomoči, katero jim lahko nudi samo lastna organizacija. Zato, vlagatelji, organizirajte se v svojem društvu! Le v vaši lastni organizaciji je za bodoče usoda vaših denarnim zavodom zaupanih prihrankov! Samo v organizirani sili je uspeh za posameznika! Uspeh društva je zagotovljen, če bo za njim stala močna organizacija članov-vlagateljev! Svoj pristop k društvu javite enostavno po dopisnici, nakar vam pošljemo takoj člansko izkaznico, pravila in položnico za nakazilo članarine (20 Din letno).
Film naše zemlje
ENA IZ »VISOKE« POLITIKE
»Slovenec«, ki je sam silno navdušen za avstrijskega zveznega kanclerja dr. Dollfussa, je že opetovano povprašal, kaj je vzrok, da del jugoslovanske in posebej še slovenske javnosti tega navdušenja ne deli. Zadnjič je eelo kar domnevo izrazil, da nekatere ljudi najbrže motijo slike, kjer kanclerček med službo božjo tako pobožno ročice drži. — Piscu teh vrstic se zdi zelo čudno, zakaj »Slovencu« še nihče ni odgovoril, in tudi samo zato si dovoljuje povedati svoje zasebno in nemerodajno mnenje, ki pa najbrže res ne bo samo njegovo. — No, dragi »Slovenec«, to, da g. Dollfuss svoje versko prepričanje tudi javno izpoveduje, nas prav nič ne moti; nasprotno: njegova globoka vernost nam bi bila lahko celo veliko poroštvo, da imamo od takega soseda, resničnega kristjana, pričakovati samo dobro in že celo ne zahrbtnih intrig ter zlokobnega paktiranja z našimi odkritimi sovražniki. Toda to je, gospoda: možakarčka je vse kdo drugi, nego Slovenec ali Jugoslovan naslikal kot malčka s fašističnim svežčičem, ki ga drži za roko njegov veliki varuh... In možicelj nam hodi le preveč pogostoma tja dol na jug na svoja božja pota — celo prav takrat navadno, kadar ima peklenski lonec na novo vzkipeti in zasmo-deti... Kdo nam torej jamči, da pobožni kancler baš v najbolj neprijetnem trenutku ne bi svojim ljubim gostiteljem za našim hrbtom odprl svojih fatalnih vrat? In ali je tako čudno, če je neki »kratkovidnež« na javnem zborovanju razustil domnevo, da bo pridni dečko tudi na sever pokazal drugačen Obraz, čim se mu posreči spet enkrat pobrati francosko milijardno posojilce? — Gospoda pri »Slovencu« — vi ste vrlemu možakarčku bliže nego mi: poskrbite, da enkrat in za enkrat vsaj samo z besedami (ki so pri državnikih itak lahko že dejanja) jasno pokaže vsaj desetino te vneme za nas in našo državo, kakor jo zahtevate vi zanj in njegovo državo od nas, pa porečemo tudi mi, da je stokrat od nas, ako stoji na Karavankah ta sicer pogumni pritlikavec, nego orjak s prusko čelado na kruti glavi. Dasi bi potem ta orjak stal tudi vrh Brennerja in pravijo morda prav tisti, ki menijo, da najbrže ne več dolgo kot zaveznik našega glavnega sovražnika ...
LEGATOV TRG. TEČAJ V MARIBORU
Da ne zamrejo spomini na Ant. Rud. Le-gatov enoletni trg. tečaj in da ga javnosti priporočamo vendar v popolnoma drugačni sliki, kakor ga gospod Legat priporoča s svojimi prospekti, hočemo na tem mestu spregovoriti nekoliko besed.
Da je to enoletni trg. tečaj, kar gospod Legal reklamira s prospekti, je popolnoma resnida. Ni pa res prav vse ono, kar navaja rta teh listih. Nekatere točke bi Vam, gospod Legat, priporočali, da jih sami spremenite, ali sploh izpustite. Mislimo, da bi bilo bolje govoriti ozir. reklamirati v javnosti resnico.
Res je* da poučujejo najboljši profesorji
hiim« ii rntiilnliilM
in praktiki. Vsa čast njim. Toda majhno je njih število, in to zato, kakor se je gospod Legat sam izrazil, ker je bil primoran opustiti nekoliko gospodov profesorjev radi nesrečne krize, katera ni prizanesla tudi njegovemu tečaju in tako je on sam prevzel te predmete. Čudimo se sploh, kako more ravnatelj zavoda, ki ima same nemške napise ■ na hodnikih in je — kolikor je nam znano — velik oboževalec nemškega jezika, voditi slovenski zavod in povrh tega še poučevati slovenski jezik in slovensko korespondenco. Glede slovenščine Vam, gospod Legat, pripominjamo, da citati že znamo. 0 slovenski literaturi v Vašem zavodu pa ni bilo ne duh« ne sluha. In zakaj ne —? Da to bolje drži, navajamo samo en stavek iz poslovilnega nagovora. Gospod Legat je najbrž pomotoma rekel takole: »Ce boste pozneje česa želite, obrnite se na nas!« Bilo je še nekaj sličnih pomot, katere za enkrat obdržimo, nekatere v slovenski korespondenci bi se dale celo otipati.
Nadalje če mislite, gospod Legat, poučevati strojepisje, Vam priporočamo, da prej nabavite par pisalnih strojev, ki naj odgovarjajo sodobnemu času in s katerimi ima človek res v življenju opravek. Mislimo, da stari model »Remingtona« z nevidno pisavo sploh nima več veljave, kakor ne učenje na tem stroju. Ravno tako tudi »Courier«. škoda, da ni »Undervvood« tako konstruiran, da bi lahko hkrati vsi učenci pisali na njem, saj ta je edini, ki se lahko prišteva k stroju za urenje in splošni vporabi.
Zaenkrat naj bi bilo dovolj. Vam, gospod Legat, bi pa priporočali takole: »Če imate radi denar slovenskega naroda, mu vračajte za njegov denar isto znanje. Vi sami pa pošljite »protekcijo« v poletnem času na morje, v zimi pa na smučanje, tako, da ne bo prišla v poštev pri klasifikaciji. Javnost pa naj vzame na znanje, da pošilja svoje slovenske otroke v Enoletni trg. tečaj Slovenskega trgovskega društva! Absolventi.
Zadeva SPD.
Pod tem naslovom so listi naznanjali že spomladi, da se vrši med voditelji Slovenskega planinskega društva neka borba. Rečeno je bilo, da je takratni tajnik Osrednjega odbora, g. dr. Vovk, poslal Osrednjemu odboru neko spomenico, kjer je grajal, da se sistematično uvaja v delovanje SPD sloveno-borska politika. Predsednik društva g. dr. Josip Pretnar in sedanji tajnik g. dr. Arnošt Brilej sta tožila dr. Vovka radi teh očitkov. Pred par dnevi se je vršila pred tukajšnjim okrajnim sodiščem razprava, katera je pokazala, da so bile razmere, ki jih je kritiziral dr. Vovk, pomembne in resne. Nacijonalna javnost ne sme ostati neinformirana in če ni o tem pisal noben drug list, smo mi dolžni javnosti povedati nekoliko več. Predvsem vemo zdaj, da je bil stavljen v Osrednjem odboru SPD, odnosno v tako zvanem literarnem odseku načelni predlog, naj se ne sprejemajo več v »Planinski vestnik« hrvatski članki. »Planinski vestnik« priobčuje hrvat-ske članke že dolgo vrsto let, priobčeval jih je že pred Vojno. Nikdar ni padlo komu na um, da bi se boril proti priobčevanju hrvat-skih člankov. »Planinski vestnik« ima veliko naročnikov med Hrvati — Hrvatje in Srbi prihajajo v velikem številu v naše planine in se zanimajo za naše razmere. Predlog na izključitev hrvatskili člankov ni uspel1, ker so glasovali v odseku trije člani za sprejem, trije pa proti, en član se je odtegnil glasovanju. Dalje je sklenil, kakor čitamo v sejnem zapisniku Osrednjega odbora SPD, ta odbor sledeče: »Paziti je na to, da ne pride SPD v podrejeno odvisnost napram državni oblasti ozir. vojaški komandi.« Smatramo, da je ta sklep neopravičljiv. Slovenske planine teko po italijanski in avstrijski meji. Znani so razni incidenti v planinah na mejah, znani so dogodki na Stolu, vemo za razne prehode najnevarnejših elementov, ki hodijo v turi-stovski in smučarski obleki in prenašajo v našo deželo opasne reči. Vemo, kako je bil nemški Alpen-Verein že pred vojno ne samo strogo nacijonalna organizacija, temveč je naravnost delal po intencijah gotovih oblasti (gl. razmere v Dolomitih itd.), delal je predvsem na ekspanziji nemštva in imel v tem pogledu uspehe. Planinske organizacije so povsod drugod naravno dopolnilo državni upravi, zlasti državni obrambi. Pomislimo na razmere v Italiji, v Franciji itd. Imenovani sklep je bil storjen radi tega, ker se je slabo razumel odstavek osnutka neke uredbe, zaznamovane v hrvatskem jeziku. Odbor SPD se je zbal, da bi imela gotova oblastva kako besedo pri markiranju planinskih polov.
Zaeno je Osrednji odbor SPD takrat sklenil, da se imenovani v hrvatskem jeziku Stilizirani osnutek prestavi na slovenski jezik in da ga bo mogel obravnavati Osrednji odbor SPD šele v slovenski redakciji.
Iz tega se vidi, da je bila kritika upravičena in celo potrebna zaščita nacijonalni*1 interesov. Sodišče je dr. Vovka oprostilo * utemeljitvijo, da je imel g. dr. Vovk stvar0.® razloge za iznesenje svojih očitkov in da 1 celotnega sestavka tudi ni bilo razbrati, d.a bi imel pri tem namen žaliti izvestne fun^ci-jonarje SPD.
Na zadevo se bomo še povrnili, za danes le še rečemo, da bomo budno pazili I*'?' daljno delovanje Osrednjega odbora SPD. Ne zadošča nam namreč dejstvo, da prinaša »Planinski vestnik« od vložitve tožbe dalje vsa-kikrat po en hrvatski članek, da zdaj iz Osrednjega odbora razglašajo, da se mora usmeriti delovanje SPD v južno Srbijo in Črno goro, da se nekateri odborniki odpravljajo že to poletje na Durmitor, da se grmi proti nemškim in splon tujim predavateljem itd.
MfoTond »rednik Miroslav Matelič. - Isdaja u Narodno obrambno tiskovno »drugo. r. ■. i Brnest Vfcr*i*on. - Tiska tiskarna Merkur (^stotnik Otmar Mihalek). Vsi r