0D©^7@ds[^© O« a O O* a d° d© o[kQDD©
Leto VI. - 24 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 31.12.1959
REVŠČINA IZOBILJA
Nikdar ni izhajalo toliko knjig, nikdar se ni šolalo toliko mladine, nikdar niso bili pogoji za napredek tolikeri, kakor ravno v naših časih. Domovi so polni naprav in aparatov, med njimi mnogi, namenjeni za kulturni in duhovni užitek. Nikdar ni bilo na razpolago toliko sredstev za “osrečevanje” dnevnega življenja, da, celo duhovnemu življenju se ponuja neverjeten razmah.
Le človek ostaja ubog, kakor je bil od začetka in mu bo ostalo prisdjeno do konca dni.
V prvi polovici našega stoletja je bilo geslo: zlo razjeda tiste, ki so na dnu, beda je vir vsega trpljenja. Danes je obratno. Geslo postaja: zajeli smo človeka na poti v blagostanje in kaj še bo, ko nam bodo služili ne samo zemlja, ampak ostali planeti, zvezde -— vse vesolje.
Le človek ostaj.a v svojem oklepu in ne more iz njega. Miljo-nar je danes bolj nemiren kot pa je bil proletarski berač pred njim pred pol stoletja. In ljudje, ki žive v plašču blagostanja sodobne civilizacije, kažejo bolj zaskrbljene in žalostne obraze kot pa generacije pred n.ami.
Proletarizacija bede se prestavlja na višjo ravan: proletari-zacija izobilja ustvarja bedneže, ki se duše v brezimnosti lastne neizvestnosti. Oh, ko bi mogel kdo iznajti eliksir, ki bi brezbrižnost obogatil z mirom in zadovoljstvom.
Zlo se prestavlja na novo ravan in postaja bolj nevarno kot je bilo ono, ki je vladalo v prvi polovici stoletja. Nova proletarizacija še nima imena, išče abscesov, izbruhov; bolezen je šele v nastajanju. Za enkrat ji je ime:
Revščina v izobilju. Človek je v njej podoben plavalcu, ki je sredi oceana in mora plavati proti bregu, pa ga nikjer ne vidi. Plavati pa mora.
Rešitev: oceani zunanjosti niso nič v primeri s tem, kar nosi človek v sebi. Zato verujmo vkljub vsemu v njegovo rešitev.
Srečni ugotavljamo, da se na našo prošnjo odziva vedno več prijateljev in naročnikov, ki plačujejo JUBILEJNO NAROČNINO. V prihodnji številki bomo objavili nova imena plačnikov.
Pridružite se jim še Vi in podprite ustanovo, ki je po soglasni sodbi opravila veliko delo.
GLAS zaključuje šesto leto izhajanja. Začel je v marcu 1954 jn j« bil najprej mesečnik, kmalu se je spremenil v štirinajstdnevnik. Počasi se je razvijal v list posebne vrste: biti hoče informativni list o kulturnih dogodkih med nami, v domovini in po svetu.
Oblika takih listov je nova. Pred nekaj desetletji ni mogel nikdo pomisliti na to, da bi o literarnih, umetnostnih, znanstvenih in kulturnih dogodkih poročal v časnikarski obliki. Toda kultura je morala med množice in množica sama se je dvignila na raven, ki je terjala času primerno obliko obveščanja in spremljanja dogodkov kulturne narave. V Evropi je bila Francija, ki je najprej imela samo en kulturni tednik, danes jih izhaja več. Anglija ima drugačen način tednikov, Italija ga je dobila šele po tej vojni, v Nemčiji izhajajo še vedno priloge literarne in kulturne vsebine kot dodatek k velikim dnevnikom.
Ljubljana ima Naše razglede, ki so nekoliko širše zasnovani in so že skoraj na meji družinskega tednika. Beograd in Zagreb ima-, ta velike literarne in kulturne tednike.
GLAiS opravlja to nalogo v imnogo1 manjši obliki, trudi se pa hiti kos novim nalogam. Po odmevih sodeč je list bil na pravi poti.
Njegov obstoj in razvoj v sedmem letniku je odvisen od pomoči; naročnina in darovi v tiskovn; sklad ga bo-, do ohranili in rešili. Sodelavci lista so se trudili, da bi bil list koristen in prijeten; storite še Vi svoje, podprite ga, da bo krenil še prožneje v sedmo leto izhajanja.
Tiskajo se publikacije petega letnika: MEDDOBJE V - 1/2
IZBOR
EMIGRANTSKEGA SLOVSTVA
TARIFA REDUCIDA Conceeion 6228
HMTutro National i» la Prapiadad Intelaatual N' «2677«
hregiiNe
MIRKO KUNČIČ — ŠESTDESETLETNIK
IMELA JE MOJ OBRAZ
12 decembra je praznoval šestdesetletnico življenja mladinski pisatelj Mirko Kunčič, znan predvojni mladini predvsem kot Slovenčev “Kotičkov striček”. Imel je namreč svoj redni tedenski “kotiček” za otroke v dnevniku Slovencu. Toda bistveno ni Kunčičevo časnikarsko in' prigcdniško delo. Iz tega že nekako “poklicnega” opravila ga je umetniška sila v njem gnala v pravo ustvarjanje mladinskega slovstva ter je med njegovimi mnogimi pesniškimi zbirkami prav lepo število mladinskih pesmi. Njegova proza, ki je nastajala iz gorenjske podtriglav-ske folklore in otroškega mil je ja (Triglavske pravljice) je svojevrstna stvaritev in bo imela mesto v naši literarni zgodovini. Njegova drama iz tega okolja “Triglavska roža” je bila vprizorjena celo v Narodnem gledališču. Kunčiča kot pisatelja odlikuje plastično jezikovno izražanje, ki je v tradiciji gorenjskih pisateljev (Finžgar, Jalen, Mauser), pa karikatura in groteska, ki sta ljubki otrokom, domišljija, ter velika navezanost na folkloro in slovenstvo. Slabši je, kjer za de v sentiment, zlasti socialen, ki ga zlasti v prejšnjih letih ni bil vedno prost.
Ko je prišel Kunčič v Argentino1, se je izgubil v argentinski pampi, kamor ga je zanesla kruta usoda izgnanca s številno družino. Razumljivo, da se je zaprl in “goltal molk”. Šele v zadnjih letih se je oglasil v Koledarjih Svobodne Slovenije in na naših mladinskih prireditvah z nadaljevanjem svojega prigodniške-ga odrskega pisanja. Uveljavil pa je svoj pripovedni nagon in oblikovanje mladinskega sveta spet v mladinski knjigi “Gorjančev (Pavlek”, ki jo je pisal prav za našo Slovensko kulturno ak" cijo. Z njo je na svojski način povezal emigracijo s svojim podtriglavskim svetom.
Prav za svojo šestdesetletnico pa je napisal novo otroško pripovedno delo “26 pajacev”, kar pomeni 25 črk ter naj ibi bil nekakšen pripovedni abecednik v obliki zgodb, namenjen začetni šolski mladini.
Slovenska kulturna akcija se spominja življenjskega jubileja svojega sotrudnika, ki se v starejših letih s še večjim uspehom, povrača v svet mladine, in mu žel; predvsem še mnogo umetnostnih uspehov!
BULLETIN Mednarodne svobodne akademije znanosti in umetnosti v Parizu (Academie Internationale libre des Sciences et des lettre's), ki je s precejšnjo zamudo izšel za več let skupaj (1955-1968, Pariš 1,958), poroča na str. 61 o nastopnem predavanju člana dr. Tineta Debeljaka, ki je bilo prebrano na seji akademije dne 15. junija 1957 pod naslovom Slovenska literar-tura v slovanskih prevodih, ter na str. 68 o nastopnem: predavanju člana Marijana Marolta, dne 8. jun'ja 1958, pod naslovom Slovenski arhitekt Jožef Plečnik. O obeh podaja kratek francoski resume.
GLEDALIŠKI ODSEK Slovenske kulturne akcije je pri založb; “Jadran S.RJj.” posnel pivo slovensko govorjeno ploščo v zamejstvu. Člani odseka Maks Nose, Jože Rus in France Hribovšek so v režiji in priredbi Nikolaja Je-ločnika odigrali prizor iz Jurčičevega romana “Deseti brat”, z naslovom “Krjavelj pri Obr-ščaku”. Ploščo, ki je posneta na brzino 45 obratov, je možno kupiti pri vseh prodajalcih slovenskih plošč v tujini. Stane $ 120.—-.
Začelo se je pri lišajih na črni strehi.
S tara gospa na kliniki je počasi pojemala.
“Nikoli več ne bom videla rož,” je rekla in je mislila na svojo lepo veliko hišo.
“Samo trenutek, gospod,” se je nasmehnil glavni kancerolog med dvema suhima asistentoma, “takoj bomo opravili”.
Stopil sem na križni hodnik, kjer so se nekoč molče sprehajali menihi; rdeča, od, vet rn, od dežja razjedena opeka, podboji iz belega kamna in sive, abstraktne lise lišajev na šahovnici skoraj črne strehe:
“čez kolobarje sivih lišajev na črni cementni strehi”
sem ponovil na glas in sem bil vesel, da sta se dva nova verza rodila na svet.	s
“Kaj hočtte,” je profesor razklenil roke, “ko pride ura, vsa naša znanost nič ne pomaga. Zanimiv primer, izreden primer. Za nas je konec, zdaj se pričenja vaše opravilo.”
Petkovo jutro je bilo praznično ko Vstajenje: klici otrok in ptičev v zraku, migotanje žarkov nad umitimi strehami, debele dežne kaplje na rumenem brstju; na obzorju modri hribi in nad njimi zadnji ostanki nočne nevihte.
“Umira!” me je zgrabil za roke gespejin brat, visok državni uradnik. Bila sta najmlajša v družini, tovariša pri igri, prijatelja do konca; vsi drugi so že pomrli, ostal bo sam. V njegovih očeh je bil preplah in upor.
Bolnica je dihala sunkoma: imela je široko razprte oči, a sestra, prednica, ki je z vajenim glasom odgovarjala na moje obredne molitve, mi je s pogledcm povedala, da ne vidi- ničesar več; nič vee nevihte nad modrim, nebom, ne strahu, ne upora v očeh; edina, hči je tiščala obraz v rjuho ob materini roki.
Tedaj se je umirajoča nenadoma vzpela, njen odsotni pogled je zdrsel preko stropa čez okno, preko- nas v sobi, ko zadnji žarek čudne svetlobe: mirno valovanje jutranje vedrine je presekal krik, poseben krik, ne klic na pomoč, ne krik strahu in bolečine, ne vzklik veselja in sreče, neznan krik, ki ni izražal nobenega običaj' nega človeškega čustva, za nas nerazumljivi krik na meji med časom in večnostjo; potem je omahnila in obležala: njen obra? j,e, bil v velikem molku miren in lep:
— “Misli” (št. 9-VIII) objavljajo kritiko Minka Kunčiča knjige “Gorjančev PaClek”, ki jo je napisala Pavla Miladinovič. Iz poročila pesnemamo:
S to knjigo nam je SKA dala tisto, kar je v naši književnosti v zamejstvu manjkalo: knjigo za doraščajoče otroke. . . Sedaj imamo priliko, da kupimo naši de--ci lepo ilustrirano1, vsebinsko bogato in poučno povest o Gorjančevem Pavleku. V njej nam je pisatelj podal vso slikovitost naše
zemlje. Prav gotovo jie večin* bralcev pisatelj Kunčič poznan še iz domovine, saj že nekaj deset' letij piše izrecno za mladino. •• Prav ta knjiga bi morala biti n® knjižni polici vseh tistih družin, ki žele, še bolj pa tisti, ki si resn° prizadevajo, da bi jim otroci d°' raščali v ponosu na dejstvo, da S<* Slovenci... Otroci, ki še ne znaj0 čitati, bodo komaj čakali, da p1'*.' de tista, ura, ko jun bosta očka mamica prečitala ali poveda’a na' daljnje poglavje te povesti. Kek0

krik, ki nikogar ne kliče, trak zelene svetlobe, molk, ki pretrga zaveso...
Hčerka je zdaj glasno jokala, brat je klečal v dve gubš, prednica je zatisnila oči, sklenila roke na prsih, prižgala sveče, razpostavila šopke. Jaz sem gledal tisti beli obraz, k; je zaklepal zadnjo človeško skrivnost. Gledal sem ga in začel se je zdvajati, za njim se je kot v prozornim prikazalo drugo obličje, svečano obličje z mojim; potezami, in lepe mirne roke, ki so zbujale vdanost in zaupanje:
Videl sem jo, imela je moj obraz in lahko reko.
“Tako bo,” sem si rekel in nič me ni bilo strah. “Taka je: bridka že, a ne strašna, ne brezupna; boleča, ker me !bo stala vso kri, a pojoča ko prvi mak, ki oznani poletje.”
Štirinajst dn; sta se v trenutkih miru in zbranosti oglašala Verza o lišajih na črni strehi, gledal sem igro jutranjih žarjov v debelih kapljah na mladi vrbi, poslušal sem krik in nenadni molk, Spet se :mi je prikazoval cibraz z mojimi potezam; in v spomin mi je prišel mak, en sam makov cvet, ki sem ga tri leta prej videl Sredi velike pšenične njive na čisto drugem koncu Evrope. Podobe so gg, počasi jasnile in se vezale med seboj, besede so se urejsle v ritem ko plesalci na odru. Potem sem neko jutro na poti od maše Vedel črno nebo* nad modrimi hribi in sonce čudno daleč' na dnu neba, kakor tisto jutro. Doma sem sedel in čez pol ure je bila Pesem na papirju.
Vam, marsikdo mi bo zameril, da sem napisal to ozadje in razlago: bral je pesem, jo doživel in razumel po svoje in zdaj bo razočaran, kakor smo razočarani vselej, ko moramo priznati, da SlKo se motili v lepem doživetju.
In vendar ni tako: vse razlage so pravilne in resnične. Zunanji okvir, v katerem je pesem nastala, ni bistven; bistveno je 0,bčutje, ki ga pesem izraža in ki ga spet vsakdo doživija na svoj način, po svojem značaju, izobrazbi, razpoloženju. K,0' je pesem napisana, začne svoje lastno življenje, ki more imeti tisoč obrazov 'P tisoč pomenov; za vsakega, ki jo bere ali posluša, ima — če je res pesem — svojo posebno' besedo. Prav v tem je skrivnost in ziva lepota umetnosti.
Rafko Vodeb, Louvain
^ __________________________________________________________________
let:
ne vedela, saj sem mati sedem-
nega sinčka.. Delo je toplo in Prav po domače pisano', kot da Pripoveduje babica pri peči, obešeni pa je eno najlepših, najko-rstnejših beril, s katerim; morete nb vsaki priložnosti razveseliti vsa-0)3'ar. Pa tudi našim slabim last P°stim pisatelj ne prizanese; na cnhovit in zabaven način jih je Pooseb'1 v škratih in vilah...”
MLADIKA (Trst, november ^59) objavlja poročilo o Med-
dobju, IV, štev. 1/2 in zaključuje z besedami:
“Ko listam po podobnih tujih revijah, me vedno bolj prevzame ponos, da živi slovenska ustvarjalna skupnost tam daleč nekje pod Južnim križem, ki druži raztresene ude po vseh celinah v tako odlični kulturni reviji, obenem pa mi je hudo, ko v tem mestu nadpovprečnega blagostanja, ki ga uživa tudi marsikak slovenski izobraženec, najdemo tako pičlo število odjemajcev te revije.” (Podpisal je poročilo Maks Šah.)
—- “Mladika”, (okt. 1959, Trst) objavlja poročili o Avguštine Knjigi o veri, upanju in ljubezni in o Zgodovinskem zborniku. Obe poročili je napisal M. Š. Med drugim pravi:
“Pokojni prelat Lukman, znani prevajalec cerkvenih očetov, pa nam je pripravil drobno in lično knjižico, kako sveti Avguštin misli o veri upanju in ljubezni. Lep in sočen prevod nam približuje težkega Avguština', da ga lahko ume tudi laik in predstavlja dragoceno vsakdanje duhovno branje od poglavja do poglavja.” O Zg-odovinskem zborniku pravi: “Za n£šo narodno zgodovino imata pomen predvsem razpravi Bogum.la Vošnjaka, ki iz svojih 'Spominov razlaga pota, ki so dovedla do podpisa Krffce deklaracije med prvo svetovno vojno in zbirka spominov Frana Erjavca, ki govori o znani avtonomistični izjavi slovenskih intelektualcev v času razprav v prvi jugoslovanski ustavodajni skupščini...”
— “Katolišk; glas” objavlja v svoji številki z dne 5. nov. 1959 kritično poročilo o Med-doibju IV - 4 in iz njega posnemamo:
“Slovenska kulturna akcija: v Buenos Airesu je pred nedavnim razposlala v širini svet 4. številko IV. letnika Meddobja. Revija je predvsem namenjena izoibraženstvu. Pomen revije je zlasti v tem, da v njej sodelujejo slovenski kulturni ustvarjalci, ki so raztresen; širom sveta:, žive na različnih celinah, v različnih kulturnih okoljih in mnogi celo v težkih vsakdanjih prilikah v skrbi za vsakdanji kruh zase-in za svojo družino, pa vendar najdejo toliko časa, da vršel svoje kulturno' poslanstvo. Kar prinaša Meddobje, je najboljše, kar se danes slovenskega objavlja, pa naj bodo razprave, eseji, proza, poezija in ocene. ...Ob Dolinarjevi kritiki dveh knjig o Sloveniji v angleščini, navaja: France Dolinar dokazuje s svojo moj- • strsko oceno, da pozna slovenske probleme v vsej njihovi širini in njegova ocena je odlično dopolnilo obema knjigama, a obenem nasvet pri morebitnem ponatisu ali nadaljevanju sličnih publikacij... Nad vse tehtno pa je pisano pismo B. T. iz Celovca, ki razpravlja in dokazuje, kaj groz; slovenskemu j.ziku doma ju v ožji domovini. Boli "nas vsak kulturni genocid v zamejstvu in se mu' stavimo v bran z vsemi moralnimi in imaterialnimi silami. Da pa groz; nevarnost slovenskemu jeziku in slovenski kulturni samobitnosti v ožji domovini, nas pa naravnost zgrozi. Ubijati slovenskemu naroda njegov jezik in obenem podpirati in zahtevati popolno kulturno svobodo črncem v Afriki, je naravnost paradoks, kateremu niso kos niti jugoslovanski partijci... Ko revijo odložiš, moraš priznati, da je v naših kulturnih delavcih v zamejstvu in v svetu veliko energije in ustvarjalne moči, na katero bo ožja domovina morala bit; naravnost ponosna. Zamejski slovenski izobraženci bi pa morali po tej reviji seči z obema rokama.”
“Demokracija” iz Trsta objavlja dne 1. nov. 1969 poročilo o Zgodovinskem zborniku in pravi med drugim:
“...zbornik je zlasti zanimiv s prispevki Rajka Ložarja, pokojni dr. B. Vošnjak pa je obdelal podrobno in argumentarno delovanje Jugoslovanskega odbora med prvo svetovno vojno. Izvleček tega odlomka je pred časom priobčila “Demokracija”.”
dema in
— Dela za film “Jovanka in druge'' se .bližajo koncu in poro-čajio, da bo premiera filma še preči koncem leta in s.cer v Cerovcu, kar so film sneman na Koroškem. Največ prizorov so posneli tik pod Ljubeljem in na pobočjih Urossg.oeknerja, ker jugoslovanska vlada ni dovolila snemati glavne prizore v Sloveniji, kjer se zgodba filma razvija. Scenarij je napisal italijanski pisatelj Ugo Pirra, ki je postavil dejanje svojega romana (po .njem je f ilm delan) v neko manjše mestece v Sloveniji, najbrž Kranj ali St. Vid nad Ljubljano, kajti tam so Nemci na glavnem trgm nekega dne ustrelili devet talcev in ta dogodek jemlje pisatelj za izhodišče vsebine. Še isto noč ujameta dva partizana nemškega podčastnika, ki je vodil streljanje talcev in s tam v zvezi odkrijejo skupino deklet, ki so bile v zvezi s tem Nemcem. Vsebina po se razvija tako, da se. vidi, da je avtor dodal dogodke, ki so se dogajali tudi drugod po Jugoslaviji in glavnima junakoma daje imeni, ki v Sloveniji nista v navadi: Jovanka in Veljko. Jugoslovanske oblasti niso dovolile snemanja v Sloveniji, ker krutost partizanov baje ni bila tolikšna, kakor to kaže avtor. Verjetno bo to, da se hočejo jugoslovanske oblasti otrest; očitka Nemcev, češ da so odobrile tako prikazovanje razpoloženja do Nemcev. Glavni dotok turistov v Jugoslaviji je namreč iz Nemčije in Avstrije in jugoslovanske oblasti so tako ponižne do mogočnih Nemcev, da ne preprečujejo celo takih dogodkov, kakor se dogajajo v Begunjah na Gorenjskem, kjer oblastni turisti mečejo cigaretne odpadke in celo pljuvajo na spomenike padlim talcem in tega blizu stoječ; pazniki nočejo videti... Jovanko igra Silvana Manganu (Gina Lollobrigida je vlogo odklonila, ker se nj dala ostriči “na balin”, kakor je to vloga zahtevala...) Film je zrežiral Martin Ritt, ki ima v filmskem svetu velik sloves.
—■ Slikar Pablo Picasso je postal pisatelj. V kratkem bo izšla njegova prva knjiga. Njen naslov: Corrida de luto. Sam pravi, da bo drobna po obsegu, ilustriral pa jo bo njegov nečak, ki je že priznan slikar. Malo manj znano je bilo, da je Picasso napisal tudi dramsko delo, ki je že bilo' uprizorjeno v Londonu in v Montevideu. časnikarjem je Picasso izjavil, da mu njegovi najboljši prijatelji '(in ti so: Camus, Sartre in Montherlant) prigovarjajo, da naj dovoli uprizoritev drame tudi v Parizu. Picasso je dodal, da je
po svofiv
"	*	-'te-.
•
že dal dovoljenje in da bo šel ves dohodek predstav za revne španske intelektualce, ki žive v tujini.
-— Islandija je med najmanjšimi državami na svetu in šteje samo 160.000 prebivalcev. Vendar je ljudstvo med najbolj naprednimi na svetu. Lansko leto je izšlo v Rejkjaviku, glavnem mestu otoka, 330 knjig, kar pomeni 350 krat več kot pa v ZDA. Povprečno izide vsaj ena knjiga na dan. Najmanjša. naklada ja. 1500 izvodov,- povprečno pa doseže vsaka okr. 3000 izvodov. Pomembnejši pisatelji dosežejo tudi naklado 17.000, najpopularnejši islandski lirik pa je lansko lete izdal delo, ki je dose* gle nak.ado 30.000 izvodov in bdo v nekaj ted:^ prodano. Zeio so razširjeni knjižni klubi, ki izdajajo knjige za svoje člane; dežela šteje celo vrsto takih klubov m štev.io članov kluba se suka okrog 6000. Prvi tak klub so ustanovili v letu 1815 Kritikov pa ljudje ne ljubijo: pohvalna kritika pisatelju ak pčsriku bolj škoduje kot koristi in za slabo ocenjeno ali “obsojeno” knjigo je zanimanje največ-
— Založba Kmečka knjiga v Ljubljani je prenehala in je njeno nalogo prevzel oddelek za tisk in propagando pri Glavni zadružni zvezi. Za leto 1960 je knjižni dar obsegal Kmečki koledar za leto 1960, roman Dobriče Čošioa Daleč je sonce, referat Edvarda Kardelja Problemi socialistične politike v vasi ter kmetijski .strokovni knjigi Reja krav molznic in Pridelovanje krme na njivah. Vseh pet knjig ima nad 850 strani in jih bodo prejeli naročniki za 450 din.
— Slovenska izseljenska matica v Ljubljan; je izdala album slik Pozdrav iz Slovenije, ki obsega 40 slik v bakvotisku iz vse Slovenije.
— Državna založba Slovenije je izdala dve izvirni knjigi in sicer dveh mladih pisateljev. Smiljan Rozman je izdal v knjižni obliki, svoj drugi roman “Obala”. Pisatelj je po poklicu učitelj in popisuje življenje.med počitnicami na nekem, otoku Jadrana. Delo je pisano v moderni tehniki. Tudi delo Vladi-mira Kavčiča “Ne vračaj se sam” je pisano moderno in je tudi drugo delo, ki ga je pisatelj izdal (prva knjiga je bila zbirka novel “čez sotesko” v letu 1954).
•— Cankarjeva založba je proslavila 150. obletnico rojstva Darvvi-na in sicer s knjigo “Knjiga o Darwi.niu”. Glavni del knjige .zajema. biografija, ki jo je o Darvvinu napisal Marcel Prenant, profesor
pariške Sorbone. Izdajatelji dela navajajo, da je Prenant obdelal Darvrina z “marksistično idejnostjo”.
— Mariborsja založba Obzorja je izdala knjigo “Vsebine slovenskih literarnih del”, ki jo je sestavil literarni .zgodovinar prof. St. Janež. (Enako delo je v več zvezkih izdal prof. Martin Jevnikar _v Trstu.) Založba pravi, da sov knji. gi posnetki najpomembnejših slovenskih literarnih del kronološko po dobah: od Linharta do Potrča, to je nekako do leta 1941 in so “uipoštevana le taka dela, ki imajo umetniško vrednost, ali pa so literarno zgodovinsko zanimiva in tehtna v rasti slovenskega slovstva”.
—- Cankarjeva založba je sklenila v zbirki “Naše brazde” izdati ponatis prvega r omana Bratka Krefta “človek mrtvaških lobanj”. Delo je prvič izšlo v letu 1929 in ga sedaj avtor ponatiskujt kot “generacijski roman ali Kronika raztrganih duš”. Uvod je navi izdaji napisal Božidar Borko, z ilustracijami pa opremil France Slana.
— Prosvetni servis v Ljubljani je ustanova prosvetne organizacije Svoboda in je njegova naloga oskrbovati prosvetna društva zlasti s teksti za oderske predstave. Med drugim je izdal tudi prevod dela španskega pesnika in dramatika F. Garcia Lorca: “Maria Pineda”. Delo je prevedel Janko Moder, ki je tudi dodal navodila za režijo in inscenacijo. Pri sti založbi je tudi izšel Dnevnik Ane Frank, k; ga je prevedel Jaro Dolar; Janko Moder je prevedel dramatizacijo romana Charlesa Dickensa Oliver Tv/ist, kakor ga je napisal Muriel Bro\v-ne. Miloš Mikeln je dramatiziral Prežihovega Voranca Samorastnike in izdal; bodo tudi Bertholda Brechta Dobr; človek iz Sečuana (gradivo za branje) in A. Millerja dramo Smrt trgovskega potnika.
— Pri državni založbi v Ljubljani je izšel v okviru Izbranih del F. M. Dostojevskega roman Idiot.
— Tržaški pisatelj dr. Tavčar je napisal novo dramsko delo “Nicky — zlati deček”. Tržaško poklicno slovensko gledališče je delo že luprizorilo, vendar kritika navaja, da je v delu premalo sestavin, ki bi bile res samo slovenske.
-— Ksaver Meško je pred kratkim slavil petinosemdeseti rojstni dan. Še vedno je delaven kot pisatelj in kot dušni pastir v gorski fari Sele pr; Slovenjgradcu. Mohorjeva v Celju je izdala četrti zvezek njegovih Zbranih spisov, ki zajemajo avtorjeve spomine in razne spominske spise.
“GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado i350, Ramos Mejia, FCNDFS, Bs. Aires, Argentina. Ureja Ruda Jurčec. Tiska tiskarna “Federico Grote”, Montes de Oca 320, Buenos Aires.