List 37.
Gospodarske stvari.
0 pitanji ali debeljenji domaće živine.
Kaj se pravi:  živino pitati  ali  debeliti? — Živino  pitati   se  pravi,   klajo,   ki jo  živini  dajemo, hitro spreminjati v meso, mast ali loj. Kako pa se to stori?
1.    Da se v živino ob določenem Času kar se največ more klaje spravi. To za izpitanje živine ni zadosti, da se jej toliko klaje da, da se živina pri moči ohrani jn da se nadomestuje to, kar je po delu zgubila, če hočemo od živine več mesa, masti ali loja imeti, mora se ji tudi dajati več klaje, iz ktere se napravlja meso in mast. Človek, ki ima le toliko dohodkov na dan, kolikor jih potrebuje za živež in obleko, ne bo si mogel ničesa na stran djati in konec leta je ravno tako suh, kakor iz začetka. Ravno taka je tudi s pitanjem.    Pitanci potrebujejo več.
2.   Ker pa vsaka klaja ne redi živine enako dobro, naj se za pitance izbira takošna, iz ktere se napravlja več mesa, masti ali loja.
3.   Če ima pa tudi živina veliko klaje in to redivne pred seboj, pa je rada ne je in do dobrega ne prebavi, ne bo pitanje hitro izpod rok šlo. Treba je tedaj, da je klaja takošna, da jo živina rada je in lahko prebavlja.
4.    Pitanci ne smejo biti za nobeno drugo rabo: ne za molžo, ne za pleme, ne za vprego. „Nihče ne more dvema gospodarjema služiti", je pregovor, ki posebno velja pri pitanji. Ce želi gospodar svojo živino hitro izpitati in jo potem v denar spraviti, je ne sme več vpregati, ne mleka od nje pričakovati, in tudi ne po plemenu jo puščati; kar bi mu prišlo na mleku, delu ali plemstvu na dobro, šlo bo na mesu ali loji v zgubo.
Prvo, da namreč pitanec, kar največ more, piče povžije, se doseže, da 1) pičo po sili v živino bašemo, kar se dela pri perutnini, včasih tudi pri teletih, ali 2) da živino zmiraj ješčno obdržimo; to pa se doseže, da ji pičo zmiraj po malem (5krat na dan) po-kladamo, da se ne prebaše želodec na enkrat, in da ji iz začetka dajemo slabejo klajo (pleve, seno), potem pa ko živina že bolj kočljiva prihaja, ji dajemo boljšo, bolj okusno (travo, korenstvo, žito), — da večkrat pre-menujemo pičo, da se ene ne prenaje, — da manj okusno parimo ali kuhamo, z boljšo mešamo in solimo. Tako jo vabi gospodar, da ne neha rada jesti.
Drugo, da namreč pitanec več mesa, masti in loja nareja, doseže se s pokladanjem takošne piče, ktera ima posebno veliko močnatega in beljakastega v sebi; taka je: vsako žito, posebno koruza, pšenica, ječmen, ajda,  potem  bob,   krompir,   laneni kravajci,
sladko seno. Po takem živežu se redi živina na mesu in loja. Ce se ji pa bolj vodena in sladkorna piča daje, kakor repa, pesa, žene to bolj na mleko.
Tretje, da namreč pitanec zmiraj dobro prebavlja, se doseže tako, da se ji vse lepo po redu in zmerno daje, da je živina, hlev, posoda in živež čeden, da ne dela pretežko jn bolj pokojno stoji, le včasih se po hlevu ali zunaj hleva prepelje. Sicer je pa sol dobra pomočnica za ješčinost živine, zraven soli pa vse, kar je grenko in dišeče, kakor brin j e ve jagode, en-cijan, kalmež, pelin, divji kostanj. Pri pre-šičih živinorejci posebno hvalijo oglje, ki naj drobno stolčeno ali zmleto se postavi jim v kot svinjaka, da ga jejo, Jsar se jim poljubi.
Četrto, da se pitanci ne rabijo za nobeno drugo rabo, se doseže, da se živina ne molze, ne vprega, ne rabi za pleme. Zato se reže ali kastrira, ker je znano, da rezana živina se veliko bolje izpita, kakor nerezana, in tudi meso njeno je bolj okusno. Zato je treba, da pitanec zmiraj počiva; če manj hodi, manj se izdela, zato imajo pitance v eno mer v hlev zaprte. Judje na Moravskem, ki so pravi mojstri v pitanji gosi, ktere cele ali sama njih mastna jetra drago prodajajo, posadć gos v lonec, da se ganiti ne more in jo v ti ječi kar hitro in prav na debelo spitajo. Gosi v loncu pa nimajo na svetlem, ampak še v kak tamen kraj jo postavijo, ker svetloba draži čutnice očesne; kar pa čutnice draži, jemlje živini meso in mast. Zato shujša človek in živina po bolečinah, zato shujša noga, če dalje časa bolečine trpi. Sicer pa naj imajo pitanci mehko in čedno nasteljo, da počivajo.
To so poglavitna vodila pri pitanji živine. Sicer je pa še vedeti, da ni vsaka živina in ne vsaki letni čas za pitanje pripraven.
Najlože in najhitreje, tedaj z največim dobičkom se spita popolnoma dorasia, ne premlada, pa tudi ne prestara živina srednje velikosti; znamenja, ki že od zunaj kažejo, da se živina bo dala dobro spitati, so: mehka, volna koža, svitla dlaka,  kratke noge, velik trebuh, debel rep.
Srednja gorkota je za pitanje najbolja: prevroče in premrzlo, ne veljd oboje nič; če je prevroče, gr6 veliko po potu (znoji) v zgubo; če je premrzlo, se krči vse v životu in živina sploh ni vesela. V hlevu, kjer se goveda ali prešiči pitajo, naj je 15 do 17 stopinj gor-kote po gorkomeru Reomirjevem, pri ovcah z debelim kožuhom pa je dosti 10 stopinj. Spomlad in jesen je tedaj po gorkoti najbolji čas za pitanje; vendar se prešiči in tudi druga živina pita večidel na pozno jesen in pozimi zato, ker takrat ima gospodar največ pridelka. Vendar mora ob mrazu skrbeti za gorak hlev.
Pita naj pa se živina tako dolgo,  dokler še debe-
leja prihaja in se tedaj vidi, da se na pitanje obrnjena kiaja splačuje, to je, da živina še zmiraj mesa, masti in ioja nastavlja na život svoj. Kakor hitro pa gospodar vidi, da ne gre debeljenje naprej, je čas jenjati s pitanjem in blago v denar spraviti.
296