191
Zgodovinske stvari.
Osoda Turških sultanov.
Dne 30 preteklega meseca pahnili so v Carigradu s prestola dva in tridesetega sultana iz rodo-vine Osmanove.
Zanimivo bode ravno sedaj bralcem „Novic", ako iz Turške zgodovine objavimo povest od odstavljenih njenih cesarjih. Prvi sultan je bil odstavljen leta 1512. Podvzetni duh, s katerim so pridobili si Turki svojo velikost in moč, je začel pešati za Bajazet a II. Os vojevanja tega cesarja so bila Turčiji več na škodo nego na korist in Turško vojsko so vedno pobijali Egipčanki mameluki. Gonzalvo Hordovski prognal je Turke na čelu brodovja Ferdinanda katoliškega iz Joniškega morja, med tem, ko je Peter An-busonski kot poveljnik papeževega brodovja pustošil Turška posestva v Arhipelagu do uhoda v Dardanele. To je bilo 1. 1500. Namesti da bi bil pozval svojo državo k orožji zoper neprijatelje, kakor so zahtevali Bizantinski premagala', podpisal je Bajazet II. pogodbi o miru z Benečani in Ogri. Janičarji so se uprli temu in razljutili nad sultanom, očitajoč mu, da je proti „krist-janskim psom" slab in v serailu len. Bajazet II. je volil za  svojega   naslednika   najstarejega  sina  Ah meta,  a
JaniČarji ga ne potrde in zahtevajo princa Selima, guvernerja Trapecuntskega, brata Ahmetovega. Selim se vzdigne zoper svojega očeta, al bil je premagan. Novic gre zoper očeta in pride brez ovir do Stambula (Carigrada), kjer mu ustajniki odpro vrata. Sultan pride z narodom in ^velikaši pred palačo očetovo. Bajazet II. jih vpraša: „Česa iščete ?u Jednoglasno odgovore: „Pa-diša naš je star in bolehen; mi želimo namesti njega pozdraviti sultana Selima!" — Starec videč, da vse upanje je prazno, pravi otožen : „Jaz odstopljeni vlado svojemu sinu! Mahomed naj blagoslovi njegovo vlado !u Selim mu zagotavlja vse cesarske časti. Bajazet II. odide v Dematico in umrje 66 let star, ostrupljen po zapovedi svojega sina! — Ta je bil prvi padec in izgled prihodnjim, kakor smo videli letos 30. maja 1876. Selim je nadaljeval osvojevanja in umrl 1. 1520, vračajoč se iz Egipta.
(Konec prihodnjič.)
192
200
Zgodovinske stvari.
Osoda Turških sultanov.
(Konec.)
Drugi odstavljeni sultan je bil O s man II. Tudi on je bil pahnjen s prestola leta 1622. Rekoč, da hoče kaznovati napade Kozakov, nasledoval je O s man II. častilakomnega Sulejrnana in o samih zmagah sanjajoč udari nad Poljake, kjer je poginilo 80.000 Turkov. Osramoten in srdit se vrne v Stambui in očita vojakom strašljivost. Janičarji očitajo Osmanu nepaznost, lahkomiselnost in nepremiselnost. Vničiti pa Janičarje ni bil še Čas ugoden. Imeli so še staro svojo imenitnost in menilo se je o njih, da nagli Osman moral je biti zmagan v takovem boju. Govorilo se je, da bode Egipt pomagal in da se prestavi cesarski prestol v Alepo ali Damask. Janičarji oblego serail, prederč vanj in umore Kisi ar-ago, izvlečejo sultana iz sobe ter polunazega vodijo po mestu ljudstvu na zasmeh! Potem ga zapro v trdnjavo, kričeč: „Živio sultan M ustafa!" — Mati dade sama Mustafo umoriti (maja meseca 1622. leta).
Da je odstavljenje sultanov in smrt njihova jedno in isto, to dokazuje pad Ibrahima I. Ko je bil odstavljen, zahtevali so ustajniki njegovo smrt in da jo opravičijo pred svetom, vprašajo muftija: „Je li dovoljeno odreči in umoriti padišo (sultana), ki, namesti podajati ča3ti zaslužnikom, jih prodaja za denar?" — „Da", odgovori sodnik opirajoč se na besede korana (Mahomedanskega sv. pisma): „ako sta dva kalifa, tedaj jednega ubite!" Takrat sta v resnici bila odvržena Ibrahim in Muhamed IV., katerega so vzdignili ustajniki. Dne 18. septembra 1648. pridejo v serail aga, vezir Muhamed in viši m uf ti ter oznanijo sultanu smrt, pa ga mahoma zaduše. Muhameda IV., pod katerim je jela pešati Osmanska moč, je vrgel Mustafo Ko p ril i ter ga zaprl 1687. 1. v tamnico, kjer je umrl čez 5 let.
Mustafa II., ki je padel pri Z en ti, imel je svoje bivališče v Drenopolji. Proti njemu se je vzdignilo 40.000 janiČarjev in 30.000 spahijev, h katerim se je pridružila še posadka v Drenopolji. Za sultana proglase Ahmeda III., ves potrti Mustafa pa umrje 4 mesece pozneje zastrupljen v ječi. Dne 28. julija pa so zadavili v ječi odvrženega sultana Selima II. Napravil je bil novo vojsko zoper janičarje in zato je postal njihova žrtev.
Bajrakter aerasker pahnil je usurpatorja Mustafo IV. s prestola in proglasil za sultana M a limu da II. Kmalu se zopet spuntajo janičarji, zahtevajoč za vladarja zaprtega Mustafo. Po Bajrakterje vem svetu umore Mustafo v isti sobi, kjer je dal on zadaviti Selima II. — Mahmud je bil takrat star 23 let in bil poslednji odrastek rodu Osmanov. Dne 16. junija 1826. se posreči temu sultanu, uničiti janičarje. Od iste dobe niso odvrgli nobenega sultana več.
Dne 30. letošnjega maja zapeli so Turčini zopet staro pesem odstavljanja —  tedaj po 68 letih.
Ker je v pričujočem članku, pa tudi sicer večkrat beseda o janičarih, naj povemo tudi kos njihove zgodovine.
Jan i čari, po Turški j en i-čeri, to je, nove Čete, so bili najbolje in visoko čislano krdelo Turške peš-armade. Osnovano je bilo to krdelo pod sultanom Muratom ali Ammurathom leta 1362., ki je takrat štelo 8 do 9000 vojakov. Ko je sultan zmagovit v Evropi segel do Donave, je pobral peti del kristjanske moške mladine , ki je bila čez 15 let stara , ter jo Turškim kmetom za 2 ali 3 leta izročil, da je krepkeje postala in se v Mohamedanski veri podučila. Po tem so te fante vadili orožja in navajene vvrstili janičarom. Ime „janičar" jim je dal neki der?iš (mahomedanski menih), ko je prvikrat to armado posvečeval in jo novo četo — jeni-čeri imenoval. Ker je derviš pri posvečevanji te nove armade poveljniku svoj rokav na glavo položil, zato je z vseh janičarskih kap, ki so bile visoke in bele, visela neka capica, rokavu podobna. Število janičarov znašalo je blizo 40.000 mož, ki so se izprva nadomestovali samo iz kristjanske mladine. Plačani so bili slabo, a vživali so mnogo predpravic in bili so oproščeni mnozih davščin in celo glavnine; razdeljeni so bili v 196 polkov, „orta" imenovanih; vsaka orta je imela višega poveljnika (aga) , podpoveljnika (orta-baši), stotnika (šiur-baši) in pa kuharja, ki so ga imeli v veliki časti in čegar uniforma je bila nakinčana s srebernimi žlicami, noži itd. Orožje janičarov bila je dolga, težka puška, kratka sablja, nož in samokres za pasom. Ob času mini je to orožje bilo v Carigradu shranjeno, namesti njega so imeli le dolgo palico. Sovražnika so napadli brez reda z divjim krohotom: „alah"! (bog). Njihov boj pa je bil brez vojne taktike skoro zmirom nesrečen v bitvi z vajenimi vojaki. Zraven teh pravih janičarov, ki so bili Turška redna peš-armada, pa je bilo še 100.000 druzih janičarov, ki so bili naseljeni Turki, niso nobene plače dobivali, po vsi deželi razkropljeni, pa le redko kedaj v boj šli. Iz pravih janičarov se je sostavljala sultanova telesna garda. Pravi janičari so bili nekako ponosni na svoj stan in veliko čednejši v vsem memo druzih Turških vojakov. Ko so Turki sultana O s mana II. pahnili s prestola in se je neki janičar 65. orte predrznil , odstavljenega sultana očitno na ulicah zasramovati, je M ur a t III., brat in naslednik Osmanov vso to orto s tem kaznoval, da jo je iz vrste janičarov izbrisal. Sultani so skušali marsikaj prenarediti o polku janičarov; al ker so imeli od starodavnih časov mnogovrstne pred-pravice, zato so se večkrat spuntali, dokler ni I. 1826. po odsekanih 15.000 glavah in 20.000 iz dežele prognanih puntarjev bil konec narejen janičarom.
Zdaj pa še par besedi o janičarski muziki.
Marsikomu je morebiti že na misel prišlo vprašanje: kaj je Turška muzika in od kod ime* Turške muzike? Od gori popisanih j an i čar o v izvira, ki so imeli muziko z divjim šumom in ropotom, ki je zatiral bolj tihe in melidiozne glasove druzih muzikalnih instrumentov in človeka skoro oglušil. Tako muzično orodje se nahaja  pri vseh divjih narodih,   kjer muzika
m še poatala umetnost. Ropot in šunder zakriva pomanjkanje umetnosti. Orodje, ki dela tak hrup, je ve-Jiki boben, triangel in se druge take šare. Tudi vojaške godbe omikanih narodov so privzele veliki boben in še maraikaj druzega (od tod imć „Turška muzika" Še dandanes), al tu je šum hrupečega muzikalnega orodja umetno vvrsten in utažen.
201