ŽIVLJEME
POŠTNINA P L A C A N A
r^ J 9	V OOTOVUU
LJUBLJANA, 2. J U N IJ A 19 3 5
IH
ILUSTROUHN TE D E n S K I OB Z O R n I K
UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA OLlCA STE V. 6 IBLEFON ST. 3122 DO 3126 * CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI DINARJEV 2—
Izhaja ob nedeljah ter stane na leto (dve Knjigi) 80 Din, za poi leta (ena Knjiga) 40 Din, za četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din
Naročnina za Inozemstvo: ITALIJA: četrtletno U Ur, polletno 16 Ur, celoletno 80 lir. FRANCIJA mesečno i franke. CESKOSLOVASKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA LN OSTALO INOZEMSTVO letno li/2 dolarja
UREDNIŠTVO IN UPRAVA v Ljubljani, Knafljeva ulica 6 TELEFON ST. 3122, 3123, 3124, 3125, 3126. ST. HIŠNEGA TELEFONA 905
UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV
UREDNIK IVAN P O D R £ A J
lillllllillllllllllllM

VSEBINA ŠT. 23:
ZDRAVILNE RASTLINE (Moderna veda potrjuje staro ljudsko modrost - Po razpravi dr. O. Richterja - Bk) — Anton Kappus: SVATBA NA JUGU — SNOW-DEN, NAJVIŠJI VRH V WALESU (C. Eg) — NAJSTARšl BOLHA — Janko Kač: STRAH — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (23) — MEJA STRATO-SFERNIH VZLETOV — LADJE BREZ VODNIH ZALOG — Dr. Anton Debeljak: PO SINJI ADRIJI (23) — »STEBRI SODOBNE KIRURGIJE« — PAVEL NIPKOV, OČE TELEVIZIJE (nj) — KNJIGE IN REVIJE — IZ OZNAKO-SLOVJA (Odkod izraz pehar - I. Koštižl) — ČLOVEK IN DOM (Ležalni naslanjač) — INDIJANSKI OBIČAJ — ŠAH (Vas j a Pire: Moji vtisi s šahovskega turnirja v Moskvi - 2 — Partija z moskovskega turnirja) — ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: HUMOR — ČAROBNI KVADRAT — GLAVOSEK (CraSsus) —
ANEKDOTE
Slika na ovitku: »SVATBENA ZASTAVA« Naslovna slika: M. J. GERM: »PRI čITANJUc
V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA« bodo izšli razen že naznanjenih naslednji prispevki:
Znanost čuva bogastvo jedilne shrambe — V stikih z živalmi — Glad in žeja v sanjah — Najstarši sled odkritja Amerike — Pivci med rastlinami — Iz nizozemske folklore — Fotografije zvezd — Zgodovina ladijskega kronometra i. dr.

IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF REBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI — NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK
555555V5555555555555555555555555555555555555555555Z
ŠT. 2S.	V LJUBLJANI, 2. JUNIJA 1935.	KNJIGA 17.
M. J. GERM
»PRI CITANJU«
ZDRAVILNE RASTLINE
MODERNA VEDA POTRJUJE STARO LJUDSKO MODROST
Prastara narodna modrost je pripisovala rastlinam tajinstve-ne moči in poznavalci učinkov raznih rastlinskih sokov so to svojo znanje izkoriščali na ta _ način, da so nastopali med nevednim ljudstvom kot čarovniki in vrači. Z naraščajočo omiko se je postopoma izgubila ona ozka povezanost človeka s prirodo, ki jo danes v neštetih primerih nahajamo pri živalih. Čuvarji tega bogastva pa so postali čarovniki, ki so iz čisto koristoljubnih namenov svoje znanje obdali s skrivnostnostjo in vražami. Zato je kasnejši svet zavrgel tudi marsilkako dragoceno znanje in izkustvo, ko je začel pobijati čarovništvo in vraževernost.
V naslednji fazi razvoja pa je človeštvo le spoznalo, da je za marsikatero čarovnijo bilo skrito dobro jedro, ki so ga vnanjosti popolnoma prerastle, kakor pokrije bršljan zid, da se ne da več določiti, kaj je za njim. Zaradi tega spoznanja so nekaterniki začeli previdno odstranjevati stoletno navlako vraž in s tem oteli mnogo prevažnih dognanj. Bolj ko so se začeli rušiti često sicer popolnoma upravičeni dvomi v znanje laikov, bolj se je začela zdravstvena veda vračati k neposredni uporabi rastlin ter iz njih pridobivanih sokov, obližev in maž. Zlasti kemična industrija se je lotila predelavanja, ker je videla, da imajo ljudje večje zaupanje do njenih izdelkov kakor do neposredne uporabe rastlin, vsebujočih isto zdravilno sredstvo morda še v večji meri.
Najzvestejši čuvarji starodavne tradicije v zdravilstvu so bili homeopati, ki niso iz rastlin izločali samo posameznih snovi, marveč so se jih posluževali kot prirodno danih celot. Novejša izsledo-vanja so tudi prišla do nazora, da je treba smatrati bolnika kot celoto, katerega zdravje je odvisno od vzajemnega dobrega sodelovanja /seh človekovih organov. Ta biološka zdravstvena metoda ima velevažno nalogo, da ugotovi odnose med bolnikom kot celoto ter med rastlinami in živalmi kot služečo celoto.
Zdravilne moči rastlin so odvisne od količine raznih snovi, ki jih vsebujejo rastline in kojih pomen ter praktična uporaba sta nam še vedno v pretežni meri neznana. V pogledu vsebovanih snovi vladajo med rastlinami tisočere
razlike, ki pa se ne javljajo samo pri različnih vrstah, marveč celo pri rastlinah iste vrste. Za razliko so samo po sebi umevno merodajne okoliščine, pod katerimi raste ista vrsta. Sonce, vlaga ter različnost tal, vse to povzroča, da je količina izvestnih snovi celo v rastlinah iste vrste dokaj različna tako po množini, kakor po učinkovitosti.
Podjetja, ki se bavijo s smotrenim pridelovanjem zdravilnih zelišč, posejejo veliko površino tal in pazijo pri tem, da se ista vrsta zeli razvija pod čim raz-ličnejšimi okolnostmi. Tako se pridobi izkustvo, kdaj ima zelišče največ zaželene zdravilne snovi: ali na peščenih, kamnitih, suhih, vlažnih, močvirnih, sončnih ali senčnih tleh. V nekaterih primerih je celo treba skrbno izbrati tla in lego, da se dobi nameravani učinek. Zdravilne snovi v zeleh pa so v splošnem vendar najbolj izenačene, kadar uspeva rastlina v okoliščinah, ki so zanjo najbolj prirodne. Da neka gnojila, kakor dušik, fosforjeva kislina, kalij itd. pospešujejo rast, je dovolj znano, zelo negotovo pa je, da-li se rastline pri tem ne navzamejo snovi, ki lahko zmanjšajo njihovo zdravilno moč ali pa jo celo popolnoma uničijo.
To spoznanje leži na dlani, toda poiz-kusne stanice so dognale še mnogo važnejših posebnosti, ki dokazujejo ozko povezanost živalstva z rastlinstvom. Posejali so n. pr. njivo s koruzo, ki je bila pognojena s kurjim gnojem. Po približnem računu je ta gnoj vseboval le 2 odstotka petelinjih otrebkov in je bil tedaj pravi ženski gnoj. Izvestne snovi notranjega izločevanja, ki so značilne zlasti za življenje ženskih živali, zapuščajo v otrebkih neizpremenjeno živalsko telo. Pokazal se'je zato presenetljiv učinek ženskega gnoja, da so se pri pridelku podvojila in celo potrojili ženski storži in da je celo moško latje na vrhu koruze često pokazalo nagnjenje za tvorbo storžev. To se da pripisati samo posebnemu gnojenju in dejstvu, da so ženski spolni hormoni kokoši prešli v rastline.
Z izvestno omejitvijo se sme iz tega primera sklepati, da proizvaja rastlina snovi, ki odgovarjajo horm&nom v živalskem in človeškem telesu. Te snovi prehajajo v proces presnavljanja drugih teles in pospešujejo ali pa motijo pra-
vilni razvoj. V splošnem tedaj lahko rečemo, da se kakovost, sestava in vsebina tal izraža po kakovosti in učinkovitosti na njih zrastlih rastlin tudi pri živali in človeku.
Človek ima navado, da vsako stvar, ki bi jo rad spoznal in proučil do dobra, razkosa na čim manjše delce. Na isti način skuša v rastlinah najti one snovi, ki imajo zdravilne lastnosti in se razveseli, kadar se mu posreči doseči kemično čisto snov, ki navidezno učinkuje kakor zdravilna zel sama. Toda učinek snovi, dosežene po kemični poti, vendarle ni enak. Pri vseh teh snoveh, ki se po večini imenujejo alkaloidi, se namreč opaža večji ali manjši učinek strupa. Ako je ta strup prvotno bil tudi v rastlini, je prav težko reči, saj se pokažejo mnoga zelo učinkovita zdravila šele tedaj, kadar jih izločimo iz žive rastline. Strupi, izločeni iz rastlin, bi bili često nevarni tudi zelišču samemu, ako bi prišli v krogotek njegovih sokov. Seveda moramo pri tem pomisliti, da je vsaka rastlina zaradi prilagoditve imuna za svoj lastni strup. S tem pa je rečeno, da vsebuje snovi, ki ne dopuščajo škodljivega učinka lastnega strupa. Kadar rastlina odmre, je ravnotežje med strupom in protistrupom porušeno v prid prvemu, vendar lahko računamo, da so v rastlini kot celoti še ohranjene • snovi, ki ovirajo učinkovanje strupa. To pa so one snovi, ki povišujejo zdravilni učinek tudi, kadar samo pospešujejo obilnejše in močnejše izločevanje skozi kožo in ledvice. Saj je znano, da so nekatere vrste čajev, ki so že popolnoma izgubile svoje prvotne zdravilne snovi, še vedno dobro sredstvo za pospeševanje seča in potu. Zato je treba paziti, da se pridobi celotni sok rastline kolikor mogoče neizpremenjen, kvečjemu naj se osvobodi nepotrebne vode.
Zdravilni učinki zeliščnih sokov se dado preizkusiti na živem predmetu, na živali ali rastlini. Posebni zdravilni sokovi se dado dognati s kemično analizo, z žarki kratke valovne dolžine itd., toda način njihovega učinka je biološki proces in opazovanje prirode je v tem oziru zanesljivejše nego poizkusi z reagenčnimi epruvetami. Najbolj očivid-ni so učinki rastlinskih sokov na ranah, ki leže na površju telesa. Kamelice, ga-bez, virginski čarobni grm imajo v sebi izvrstna pomožna sredstva za hormone, ki nastopajo pri ranah in poškodbah. Presenetljivo hitro se pozdrave pri njihovi uporabi celo velike rane in se brž
zacelijo. Ta zdravila so sredstva stare ljudske medicine, davno preizkušena in njihova zdravilnost se da razložiti samo na temelju obstoja rastlinskih hormonov, pojavljajočih se pri celjenju ran. čudno pa je, da so v nekaterih rastlinah zopet taki hormoni, ki preprečujejo in ovirajo celjenje ran. Zdi se, da je bil že starim narodom znan učinek te vrste, ako so rane namazali s klejem iz omele (ptičji klej). S tem klejem namazana rana se ne zaceli, marveč širi in gnoji. V plodu omele je tedaj nedvomno snov, ki ne dopušča celitve, kar se da zopet pojasniti s tem, da je omela zajedalec, živeč na stroške drugih rastlin. Njenemu načinu življenja je tedaj potrebna snov, M ne dovoljuje, da bi se zaprla rana, iz katere sesa omela svojo življenjsko moč.	J *.
Tako nas navajajo biološka opazovanja do spoznavanja učinkov zeliščnih sokov na življenjski proces pri zdravem in bolnem človeku. Vse to pa se ne sme omejiti samo na rastlinstvo, marveč moramo raziskovati vsa področja prirode, kajti priroda je celota, katere posamezni deli so medsebojno odvisni drug od drugega.
Zelo razširjeno je naziranje, da rastejo najbolj zdravilne rastline v tujih deželah. Res je, da pridobivamo mnogo najdragocenejših zdravil iz tujih rastlin, ki uspevajo pri nas samo v rastlinjakih, takisto nesporno pa je naravnost neizčrpno bogastvo naših domačih zeli, samo ako se potrudimo, da preiščemo rtjihove dobre sile. Kadar se naša obdelana tla utrudijo, t. j. kadar so popolnoma prepojena s škodljivimi izločki naših kulturnih rastlin, jim pomagajo do prejšnje stopnje naši najobičajnejši pleveli. Ti so prazeli naših tal in vsebujejo snovi, ki lahko tudi drugod odpomorejo motnjam življenjskega procesa. Zato imamo dovolj razloga, da posvetimo polno pažnjo tem zaničevanim rastlinam. Ljudska vera jih ni nikoli puščala v nemar, ako pa hočemo odkriti to bogastvo in ga izkoristiti v prid bolnim, se moramo prav resno lotiti njih biološkega raziskovanja.
Po razpravi dr. O. Richterja-bk


ANTON" KAPPUS
(S sliko na ovitku:
SVATBENA ZASTAVA s tremi jabolki, prastarim simbolom RODOVITNOSTI)
Pa sem šel z mamo prvič na svatbo. Črna svilena obleka, na glavi bela peča in okoli vrata zlata verižica z uro, kako dobro ji je pristojalo, bil sem ponosen na mamo in nase, ko sem šel v svate.
Cela vas je bila zbrana na Antonovem dvorišču, povabljeni in nepovabljeni. Družice so kitile svate, v kuhinji se je kuhalo, peklo in cvrlo. Godci so godili, gospodar Anton je nervozen tekal sem in tja, urejal in zapovedoval, sva t je pa' smo se spravili v pare. Zelo ganljiv je bil prizor, ko se je nevesta z jokom poslavljala od staršev in so zato jokale še druge ženske. Toda godci so godli in iz kuhinje je prijetno dišalo. Jok ženščin ni pokvaril veselega razpoloženja.
Moško smo stopali po kamenitih stopnicah proti Sv. Trojici.
SVATJE zapuščajo NEVESTINO HIŠO, da se zbero na slavnostnem prostoru
al o peljejo, balo peljejo! se je razlegalo po vasi Pri krčmarju Bavanfeu so se ustavili.
Na prvem vozu godci iz Rovt pod vodstvom starega Gregca, ki je pihal v bombardon, na druigem vozu starešina ves prazničen, s krivci za klobukom, šopkom v gumbnici in viiržiinko v ustih in potem dolga vrsta voz z balo.
Ves razigran je krčmar Bavant nosil šbefan za Štefanom iz gostilne in polnil čaše godcem, starešini, voznikom in gledalcem.
Veselo ukanje, mastne šale, razgovor o bogati doti in bali, opravljanje med ženskami. Godci so zasvirali, vozniki pognali, mi paglavci smo jo udrli naprej in kričali: balo peljejo, balo peljejo!...

Otožno in ponižno, z vsem življenjskim izkustvom makedonske žene, se poslavlja MATI OD SVOJE HČERE NEVESTE
Koliko sprevodov, veselih in žalostnih, je že šlo tu gori.
Bila je poroka z mašo, kar je samo pri »ta bogatih«.
In potem so šrangali »pod Lipo«, našemljeni fantje so zbijali šale in zahtevali odkupnino. Ženin jim je dal cel tolar.
Pa smo sedli za mize, brhka dekleta so nosila »rihto« za rihto, in se je jedlo in pilo. Proti večeru so prišli fantje »zaplečvat«, na dvorišču so se malo stepli, a ni bilo nič hudega. Po treh dneh veselega popivanja so se svatje razšli.
Na vse to sem se spomnil, ko sem pred leti predpustnega jutra stal pred frančiškansko cerkvijo in prezebajoč čakal tovariša, da mu bom za pričo. Kaj hitro je bilo opravljeno, ob sedmih zjutraj sta bila mož in žena in po dveh dneh dopusta sta spet garala vsak v svoji pisarni.
Vsega tega se spominjam, ko pišem o makedonski svatbi.
Neveste kupujejo še sedaj tako muslimani kakor kristjani. Skopski list »Vardar« je grmel proti tem nedostojnim običajem, dozdaj pa se še ni mnogo spremenilo.
Najbolje je zadel Arnavt, ki se je prvič oženil v Bosni in rekel: »Šta, da se ženim ovde, u Bosni ima žena za ba-
dava, pa čaik i pare nose...« Zgledi vlečejo, Arnavti so lepi ljudje in sedaj je že nekaj Bosank poročenih z Arnavti.
Ljudje se ženijo zelo mladi, skoraj še pod paragrafom.
Učeni gospod doktor so v »Politiki« opisali vse slabe posledice zakona mladoletnih. Makedonec je konservativen, ne bere »Politike« in ostalo bo pri starem.
Po osemdnevnih poročnih ceremonijah se POSLOVI NEVESTA OD SVOJIH DOMAČIH
Posredniki — prvodadjije — ali me-šetarji so naredili svoje. Ako sta se fant in dekle v prosti naravi malo bolje spoznala in celo zaljubila, je dobro, če ne, pa se bosta že privadila drug drugemu v skupnem boju za obstoj, ki tu doli ni laihek.
Letina je bila dobra, precej se je prodalo, debela svinja v svinjaku in rejeni kozel v hlevu, sod vina in rakija v kleti, brašno, maslo in mast za pogačo in vse drugo je pripravljeno.
V soboto popoldne je prišel ženinov oče v spremstvu bližnjih sorodnikov na nevestin dom. Prinesel je kupnino in darove. Dobro so bili sprejeti in postrežem, pogovarjali so se o tem in onem, slednjič pa je »svat«, nevestin oče, vprašal, zakaj so prišli mili gostje.
»E, lepa je in dobra, ali malce predraga, malo boš popustil,« se oglasi
NEVESTA V tem oblačilu mora vztrajati osem dni, dokler ji ženin ne sname prvič trde koprene
eden ženin ovih sorodnikov. Svat ne popusti niti pribite pare. Kakor je bilo dogovorjeno, mora biti: kupnina je izplačana. Svat dobi novi »gunj«, ovčji kožuh, hišna mati in ostale ženske vsaka svileno ruto in par čevljev, fantje čevlje, a mlada nevesta, ki se je skrivala zunaj hiše in ki so jo po dolgem iskanju pripeljali v izbo, novo obleko in pozlačeno verižico.
Gostje so se poslovili, nevesta težko in v skrbeh čaka jutrišnjega dneva, v hiši je vse razburjeno, saj se pripravljajo za sprejem svatov. Zgodaj zjutraj so žene nevesto okopale, oblekle v novo obleko in jo okrasile z nakitom. V družbi družic, ki prepevajo narodne pesmi, se bliža izbi in čaka na ženina. Svatje prihajajo na dom. Na dvorišču cvili klarinet, piskajo gusle in črni cigan v taktu udarja v goč (ciganski boben). Veselo se vrti kolo — moški posebej, ženske posebej. Svatom nudijo domače rakije, vina, ženske zobljejo »leblebijo« (neke vrste suh grah) in suho grozdje, obli-zujejo »ratluk« in druge »djakonije« (sladčice) ter srebajo šerbet (gosta kuhana sladkorna voda).
Okoli 11. dopoldne se zasliši na polju streljanje in vpitje, kolo na dvorišču se zavrti živahneje, cigani piskajo do onemoglosti v pihala, goč bobni. V diru se pripode ženinovi svatje pred nevestin dom. Spredaj dva devera, potem kum in stari svat. Ženin je zadnji, drži se ob strani, mlado momče zardelih lic, sramežljivega pogleda kakor nevesta v izbi.
Pred hišo stopi nevestin starešina, glavar zadruge in pozdravi prišlece, nudeč vsakemu čašico rakije. Ko pride do ženina, ga vpraša, kaj išče v družbi zrelih mož — saj svatba ni za mlade ljudi. Zfoada ga in sprašuje o njegovih dolžnostih v splošno zabavo in ob veselem smehu prisotnih. Mlado momče, sito debelih šol, se odstrani nekam v kot in čaka. Pripeljejo nevesto iz hiše. Sprevod se pomika proti vaški cerkvi — ciganska godba, barjaktar z barjakom, dever z nevesto, ostali svatje in nazadnje caplja ubogi ženin — sam.
Na cerkvenih vratih sprejme stari deda pop, ki je poročeval že nevestine in ženinove starše, ki jih je krstil in pokopaval, svetoval in rotil, vodil vaščane še v časih, ko je valpetoval v Bardovcih hudobni paša, izžemal denar iz kristjan-ske raje in ko je še hujši njegov namestnik Ramadan žuta oskrunjeval lepe rdečelične devojke od Šara do Morave, mlado nevesto in jo popelje pred aJtar. Pripeljejo ali skoraj privlečejo sedaj še
ŽENIN
Gledalec med gledalci v vrvežu svatbenih slavnosti

zardelega ženina in ga postavijo na desno stran neveste.
Zdaj se prično dolgi obredi. Deda vodi mlade ob monotonem prepevanju cerkovnika po cerkvi, jih blagoslavlja in neštetokrat pokadi s »tamjanom«. No-voporočencema posade na glavo težke krone zakonskega jarma, ki jim padata
do ušes. Starodavna vaška cerkev je vsa v svetem dimu od kadilnice, ki jo vnefto vihti cerkovnik. Desno gledajo na mlade sveti Jovan, sveti Patelejmon, sveti Sava, pomilujoče jih opazuje z blagimi očmi sveta Bogorodica, zaščitnica zakona in pribežališče kristjanov v težkih časih dušmanskega zuluma.
Poroka je končana. Nevesta obdaruje deda popa in cerkovnika z »baštalu-kom«, perilom, ki ga je sama pripravila. Baštaluk dobi tudi vaška- cerkev, ki ga kasneje na dražbi proda. Dogorele vo-ščenke ugašajo, sprevod se vrača na nevestin dom. Spredaj gresta sramežljivo on in ona, potem svatje. Ko se vrnejo na nevestin dom, odvede dever nevesto spat v hišo, prične se gostija in veselo rajanje, ženin pa sedi nekje v ozadju, premišljajoč o svojem koraku in posluša nerodne šale, ki se zbijajo na njegov račun.
Pozno popoldne gredo svatje z nevesto na ženinov dom. Toda ženin je spet pri zadnjih. Pozno v noč se na ženinovi domačiji veselijo in zabavajo, mlada gre v kamrico toda sama, da se odpočije pod nadzorstvom domačih ženščin. Moža to noč ne vidi, saj on skoraj popolnoma drugje posluša dobre svete in nauke starejših, ki so mu komaj godnemu za zakonske dolžnosti zelo potrebni.
Pirujejo in veselijo se še drugi dan, žena pa že opravlja domača dela. šele zvečer svatje slovesno odpeljejo ženina do neveste. Starejša žena, ki pazi na mlado, je vedmo v bližini in ko je matri-
monium perfectium in je dokazana nevestina neoporečnost, se skuha blaga rakija in razbijajo lončene posode.
Sorodniki ostanejo na ženinovem domu še en dan ali dva, nakar se razidejo.
Nevesta se oprime z ostalimi ženskami zadruge domačega dela, gara, trpi in rodi — večkrat med delom na polju
•— in umre, mati, gospodinja, družica — brez zahvale — saj je bila le ženska. Takšen je patriarhalizem ljudstva. Toda v jedru je zdrav in potreben — brez feminističnega gibanja, osamosvojitve in drugega. Makedonka je in ostane dobra mati, delavka, ki dela, dokler se ne izrabi in umre.
V NOVI DOM: veselo pokajo biči, še enkrat se vije svatbena zastava nad glavami svatov, med smehom in petjem hiti »svatbeni sprevod« na starih kmečkih vozovih — v novo domovanje...
trhunec dežele galske ali Wale-sa (uetea) Snowden se nam bo adel sorazmerno nizek s svojimi 11-85 m. A ker se začenja vzpon pri 100 m nad morjem, doseže ha-ilbolazec vendarle nad 1 km razlike. In pri vsem tem je pobočje na eni strani Precej strmo, nudeč obilo prilike ljiubirte-UJeaa gvoadenja, t j. plezanja po gorskih
In res je nevaren, ker se megle pripodijo nanj tako iiznenada in tako na mah. Ako te doleti sreča, da stopiš nanj ob vedrem vremenu, se razgrinja pred teboj čudovit razgled. V dalji opaziš otok Man, 130 km proč. Ako se vrneš po zapadnetn poboč-jiu, te zložna stezica pripe-lje do mičnega jezera Cwelilyna, pravega alpskega jezerca. čudiš se, da v višini 500 m leži po-
SNOWDEN, NAJVIŠJI VRH V VVALESU
zagatah (nem. Stemimklettern, frc. varap-pe). Spričo tega so tej gorski pokrajini vzvrgli pridevek »Tvaleeka Švica«.
Snowden in njegov satelit Lliwed tvorita gorstvo, ki se razteza na 2 km in vsebuje pet vršacev sipojenih z raztrganimi grebeni in omotičnimi rezili (ostrimi robovi), šest glavnih potov dirži na Snosv-den: najiprej železnica Abtovega sistema, ki so jo zgradili švicarski inženjerji leta 1896; nato steza za mezge nekako ob progi, po kateri pirimezgaš v 3 urah na vrh. Ostale zveze so pa bolj ali manj naporni vzponi za alpiniste. Posebno utrudljivo je lezti čez Fanšitoi nos — Parson's Nose — nazvan zaradii svoje zabuhlosti in rdečine po nekem duhovniku v bližini, ki je raci whisky srebal.
Snowden, ki sikoro venomer nosi oblačno čepico, je Keltom vzbujal spoštovanje.
NAJSTARŠA BOLHA
Pri Palnickenu v Vzhodni Prusiji so rasli na morski obali kos jantarja, v katerem je bila vraščena bolha. Starost jantarja in s tem seveda tudi starost bolhe so strokovnjaki ocenili na ea. 5 milijonov let
krajina, kakršne srečujemo v Alpah med 2000 in 2800 m.
Naposled prikorakaš na goljave porasle z vresjam, koder se pase na stotine znamenitih waleskih ovac, ki so glavna hrana deželi. Proti koncu poletja, ko vresje cvete, se ti hribi odenejo v temnordeč plašč, segajoč do melin ali vznožja skal. Ruševine s svojimi šopki vresja se zdijo — iz daljave — okrvavljene, »sledovi po človeških žrtvah, ki so jih diruidi klali na Snowdenu, da bi potolažili jezo bogov, kakor zatrjujejo praznoverni pastirji.
C. Eg.
ni dan smo se pogovarjali o strahu. Ne o navadnem strahu, ki ima viden vzrok in korenini v naši slabotni naravi in velikem svetu, ki nas obdaja. Zamišljen greš preko ceste, kar zavpije deset ust: »Hej, hej!«, da obsta-neš in uzreš tik pred seboj avto, ki ga je šofer v zadnjem trenutku zavrl, da te ni voz podrl. Zona te oblije, da kar otrpneš. Hud je tak strah, toda ni najhujši.
—	So pa med nebom in zemljo stvari, o katerih se naši bukvarski modrosti niti ne sanja, je rekel s poudarkom inže-njer France. Vsi smo se mu zasmejali, zakaj poznali smo ga vsi, da je človek mer in številk.
—	Le smejte se! je dejal France in resno pripomnil. Enkrat sem doživel dogodek, da sem prav čutil, kako so mi vstajali lasje.
—	Si ga pač imel toliko pod kapo, da ti jo je privzdigovalo, se je široko nasmejal odličen poznavalec teh stvari, slikar Grega. Naš pritrjevalni smeh je podžgal Franceta, da je pričel vneto pripovedovati :
—	Stanoval sem kot dijak v vrtni hišici pod Gradom. Hišica je imela dvoje sob, ki so jih ločila steklena vrata. Proti eni sem prišel domov, povsem trezen iz kavarne, se razpravil, upihnil svečo in legel. Položil sem roke pod glavo in se pripravljal, da zaspim.
Tedaj pa je jel nekje v soseščini zavijati pes. Nekaj časa sem mirno prenašal njegov zategli lajež, potem pa sem se razburil:
Kaj neki je pasji mrhi?
Kakor da bi me bil čul, je tedajci pes utihnil in je nastala spet tišina, da se je čulo tiktakanje moje žepne ure na stolu. Skušal sem zaspati...
Tedajci pa so se oglasile v prvi sobi stopinje. Prisluhnil sem.
Kdo, vraga, je prikolovratil sredi noči k meni ?
Nikoli nisem zaklepal vežnih, kaj šele sobnih vrat. Prva soba je bila povsem prazna in mi ni mogel nihče ničesar odnesti, tudi če bi hotel. Zgodilo pa se je, da je zaneslo kdaj sredi noči kakega tovariša k meni. ki ga je vfgel gospodar iz hiše, ker je hotel brezplačno stanovanje.
JANKO KAČ!
Fr. Tratnik: JANKO KAC
Stopinje so šle počasi, drsajoč kakor da hodi močan in težak človek v velikih copatah, od vhoda počez čez prvo sobo proti steklenim vratom.
Tako hodi bolnik, ki se je naveličal sredi noči ležanja. Nikamor se mu ne mudi in tudi namenjen ni nikamor.
Tako sem mislil. Stopinje so se leno približevale steklenim vratom. Že so morale biti tik njih, sem slišal povsem razločno.
Zdaj pa zdaj bo pritisnila roka na kljuko, sem čakal, ko so stopinje tik pred vrati obstale.
Sekundo, dve, tri je bilo povsem tiho, potem pa se je zvalilo za omaro, ki je stala nasproti postelje kakor za velik sveženj papirja in padlo na tla.
Neumnost! sem pomislil, kajti dobro sem vedel, da na omari ni ničesar razen težke avtomatične pištole.
Nekaj minut je bilo spet vse mirno, potem je spet udaril tisti nesrečni pes v zategel lajež. Po oddajanju dolgega stavka je spet utihnipin spet je bil mir. Skušal sem zaspati in res je že lezel dremež na oči in na živce.
Tedajci pa so se spet oglasile počasne, drsajoče stopinje, kakor da hodi močan in težak bolnik, ki se je naveličal sredi noči dolgega ležanja, obut v velike, pohojene copate. Od vhoda so šle leno počez čez prvo sobo proti steklenim vratom. 2e so bile stopinje tik njih, kar so mahoma obstale.
Sedajle se bodo vrata odprla! sem zadržal sapo.
Sekundo, dve tri je bilo vse tiho, potem. pa je spet zdrknil tisti zavoj pa-
pirja počasi rsajoč po omarini steni na tla.
Še enkrat se je ponovil ves ta cirkus od psa preko stopinj do padca za omaro. Potem sem pa poiskal vžigalice in s težavo prižgal svečo. Roke so se mi namreč tresle.
Ko so pa po pasjem laježu četrtič drsale stopinje proti steklenim vratom, sem prav tiho zlezel s postelje, vzel v roko svečnik, pograbil pištolo z omare, se stisnil k steni tik vrat in čakal.
Še tri — še dve — še ena... sem štel bližajoče se stopinje. Tedajci sem naglo zgrabil za kljuko in hlastno odprl vrata — nikogar!
Tedajci pa je spet padel tisti papirni omot, ki sem vedel, da ga ni, za omaro.
Nisem strahopetec, toda tedaj sem razločno čutil, kako so mi lasje drug za drugim vstajali. V tem razburjenju sem krčevito stisnil pištolo. Pok je odjeknil po prazni sobi...
—	In ti je spet živce pomiril, sem pristavil po padarskem spoznanju.
—	Morda tudi! je pritrdil France. Toda kakršen sem že, sem hotel le dognati nekakšen vzrok svojega strahu. Zakaj ni je strašnejše stvari na svetu, kakor zavest, da te je nečesa strah, česar ne moreš dognati in torej za nas te stvari dejansko ni.
—	In si kaj dognal ? je vprašal nekdo od omizja.
—	Sem! je pritrdil inženjer. Vsi smo prisluhnili, čakajoč njegovega strahove-ga odkritja.
—	Vse sem pretaknil po obeh sobah.
Ko sem pa odmaknil omaro, se je nasmehnil inženjer, je pa planila izza nje cela podganja družina. Skozi luknjo v vratih so hodile spat v gnezdo.
ZAROTA ZOPER SVET
ESSAD BEG	AVTORIZIRAN PREVOD
NADALJEVANJE
Gin vendar je zdaj Evropa močneje nego kdaj-koli trkala na vrata Rusije. Kakor eksplodirajo neki kemični elementi pri samem medsebojnem dotiku, tako pomeni dotik
P Azije z Evropo eksplozijo za deželo, v kateri se je izvršil ta dotik.
Ta eksplozija se je imenovala Peter Veliki. Populariziral je Evropo v Aziji ter obrnil obraz Rusije k Evropi. Morda je
U veliki car mislil, da bo konstruktivna sila Evrope za zmerom ohromela destruktivne moči njegove države. Imel bi bil prav, če bi bile v Evropi same konstruktivne sile. Destruktivna sila Evrope je ostala carju nepoznana. Njegovi nasledniki so jo morali bridko občutiti. Začenši s Katarino so morali voditi carji dvojno borbo, strašno vojno na dveh frontah: zoper Azijo in zoper Evropo, zoper evropsko revolucijo in azijatski element. Ako bi bil zmagal le eden teh dveh nasprotnikov, bi to pomenilo žalosten konec iz step, gozdov in močvirij zvarjene države. Destruktivne sile Evrope in Azije so se v Rusiji vedno bolj bližale druga drugi. Revolucionarni duh višjih slojev se je vedno bolj stapljal z uporniško dušo ljudstva. Oba sta se slednjič našla in spojila v boljševizmu. Kakor pred stoletji, v časih Demetrija in Petra Velikega, je prišlo tudi zdaj do eksplozije. To pot se je imenovala eksplozija: Čeka. V njej se je združil mrzli prosvetljeni bes Evrope s fanatičnim sovraštvom Azije. Samo združitev obeh elementov je mogla povzročiti strašne rezultate, rdeči teror.
Kakor omenjeno, je stal med revolu-
cionarno Evropo in uporniško Azijo že od Katarininih časov car, ki je bil jez, katerega so izpodjedali ti valovi. Ko se je>ta jez porušil in se je namesto carja postavtila med Evropo in Azijo papirnata stena Kerenskega, je bila usoda Rusije zapečatena. Država je bila neizogibno izročena destruktivnim silam Evrope in Azije. V prostranih stepah sta se zdvojila Robespierre in Atila. To svetovnozgodovinsko srečanje je rodilo tipe Dzeržinskega. Niti rusko ljudstvo kot tako niti ideje socializma niso odgovorne za najstrašnejši teror svetovne zgodovine, pač pa nesrečna strnitev popolnoma nasprotnih duševnih sil, ki so povzročile boljševizem.
Bistvenost in skupnost obeh sestavin boljševizma je mesijanski gon. Nauk o razredni borbi ne pozna nobene državne meje. Tudi ekspanzivna potreba stepne anarhije ne pozna nobenih meja. Boljševizem ne pozna nobene meje, on se hoče razširiti po vsem svetu, hoče zagospodovati nad zapadom in vzhodom. Če hoče priti boljševizem preko ruskih meja, mora biti nasilen. Pot boljševizma k oblasti je revolucija, prednja straža revolucije pa je po Leninovih besedah Čeka.
V široko zasnovani zaroti zoper svet, ki jo predstavlja boljševizem, zavzema Čeka svoje trdno začrtano osrednje mesto. Njena naloga je bila, da zagotovi evrazijskemu nasilju pot v bodočnost. Morala je zravnati ostanke jeza, ki je v simbolični postavi carja ločil obe uničujoče sile. čeka ga je morala podreti.
Čeka je skušala izvesti v nekaj letih ono, kar se v državotvorni Rusiji ni posrečilo niti v enem stoletju. Skušala je izruvati nasprotnika s koreninami vred. To se ji je večidel posrečilo. Celo zadnji ostanki stare Rusije so skoraj brez sledu izginili. Prelevitev Čeke v GPU po državljanski vojni ne pomeni konca borbe, pač pa nov stadij. Naloga GPU
in sličnih organizacij je prenos mesijan-skega boljševizma preko ruskih meja, priprava mednarodne končne vojne in tehnično vodstvo idejne ekspanzijske sile. Doba čeke je bila doba mračne, brutalne ekstaze romantičnega boljševizma, čas brezmejne svojevoljnosti. Marsikateri strankar, ki je videl potoke krvi razrednih nasprotnikov, se ne more navdušiti za sedanjo dobo treznega dela, ki zahteva od vsakega ogromne žrtve in odpovedi. Po stepah in močvirjih Rusije, po daljnih pokrajinskih mestih in celo v poslopju Čeke živi še zmerom hrepenenje po »krvavem letu 1919« in po »duhu stare Čeke«. To krvavo leto 1919 je pomenilo za mnoge komuniste najvišjo stopnjo zemske sreče, najvišji vrh neomejene moči in samovolje, ki ju jim ni bilo treba deliti s strankinimi predstojniki, kateri vladajo danes strogo in po mili volji. GPU potrebuje popolnoma druge ljudi z drugačnimi sposobnostmi. Razlika je tako velika, da je marsikateri junak velikega leta 1919 zdaj jetnik GPU. Prej je bilo treba uničevati, z da-j pa ubogati in delati. Najvažnejši posel GPU je preložen na inozemstvo. Samo po sebi je razumljivo, da ni vsak čekist starega kova sposoben za nevarno in trudapolno delo v inozemstvu. Treba je znati več jezikov in imeti precejšnjo izobrazbo.
GPU je zadnja stopnja v razvoju one zarote zoper svet, ki se je 1. 1903 osnovala v obliki boljševiške stranke. Seveda je prevzela mnoge Čekine metode. Vendar so razlike velike. Čeka in mno-žestvene usmrtitve v prvih letih boljševizma so bile tako rekoč posledica policijsko tehnične nesposobnosti in neizkušenosti sveže pečenih državnikov. Zgodovina Ček je v histerični bojazni stranke pred nevidnim, morda celo namišljenim nasprotnikom. Čeka 1. 1908 še ni vedela, da se morejo nasprotniki ukrotiti na razne načine, šele GPU se je naučila, kako se poleg samokresa uporabljajo nekrvave metode v zaščito sovjetske ideje. Sicer pa se vrše tudi v ječah GPU usmrtitve. Zdaj se ne slišijo več dnevno, temveč enkrat na teden v noči med torkom in sredo, eksekucijski streli in število usmrčenih se ne da primerjati z žrtvami starega časa. Zdaj postrele povprečno »le« še kakih sto ljudi na mesec brez javne sodne razprave.
V desetih letih svojega gospostva se je GPU naučila, da ni treba prav vsakega človeka ustreliti. Važno je le, da
vsak človek v Rusiji živi v zavesti neprestanega strahu pred GPU. Ta psihoza je postala v vseh krogih Rusije epi-demična. Vsakdo v Rusiji je prepričan o vsemogočnosti GPU. Če pa je navzlic temu mesečno ustreljenih sto ljudi in desetkrat več izgnanih, je to le dokaz, da GPU vendarle ni tako vsemogočna in da se ne morejo istovetiti visoki krogi Rusije z boljševizmom.
Težišče dela GPU je v oddelku za inozemstvo, kjer so združene napadalne sile boljševizma za pripravo svetovne revolucije. Tu se stekajo niti široko razpredenega zarotniškega omrežja po Kitajski, Indiji, Nemčiji in Ameriki. Od tu razpošiljajo emisarje in agente, ki razstreljujejo katedrale (Sofija), lovijo belogardistične generale in organizirajo oborožene vstaje na Kitajskem. • Danes še ni mogoče napisati temne in krvave zgodovine tega dela v vseh njenih podrobnostih, vendar zadostujejo neke epizode in dogodki, kakor tudi opis notranje zgradbe GPU, da si more čitatelj napraviti sliko inteligentnega neprestanega dela te zarote zoper svet. Zgodovina te zarote se je pričela z ustanovitvijo GPU, naslednico Čeke v državljanski vojni.
DALJE
MEJA STRATOSFERNIH VZLETOV
Najvišje v stratosfero je prodrl doslej ruski stratostat, ki je dosegel višino 21.600 metrov. Se večje višine bo v balonu prav težko doseči, ker od tod naprej ovire tehničnega značaja silno naglo naraščajo. Tudi temperatura v višjih plastev narašča namestu da bi padala, kar zelo otežkoča načrtne račune. Strokovnjaki so zračunali, da bi moral imeti balon, ki naj bi se dvig-nih 22 km visoko, tele dimenzije: največji premer 55 m, prostornina 110.000 cbm, lastna teža 2400 kg, balast 1000 kg. Za višino 30 km bi moral imeti balon že 110 m premera, 1,300.000 cbm prostornine pri lastni teži do 10.000 kg s 3800 kg balasta. Ta mon-strum bi veljal premoženje, ki ga težko zmore kak znanstveni zavod.
LADJE BREZ VODNIH ZALOG
Znanost je že tako daleč izoblikovala kemične postopke za čiščenje vode, da lahko uporabljajo moderni parniki za napajanje parnih kotlov le še slano morsko vodo V kratkem bo začela industrija dobavljati ladjedelnicam tudi že kemične čistilne aparate, ki bodo lahko spreminjali morsko vodo v najboljšo pitno vodo. tako da bodo tudi te zaloge nf> ladjah s *asom lahko odpadle. v bližnji bodočnosti bo mogoče ob-jadrati svet ne da bi morala ladja enkrat samkrat pristati, da obnovi vodne zaloge.
PO S I N J
OB. A N I O M N A D A L J
' ^^ edaj, v tako zvanem mirnem f času, že še prebijemo. Koliko V več nevarnosti pa bi ždelo, ka-X dar bi bili v vojni, n. pr. z J Nemci, ki so po zatrdilu »Sun-* day Chroniclea« z dne 8. aprila izumili pet novih vrst groznega orožja, vmes novo kroglo »Halgar Ultra«, ki kar za igračo prevotli 15 cm debel oklep; takih krogel izdelajo baje po 480.000 na dan. Ali pa vrtilno lahko strojnico, ki v 1 minuti izbruhne tisoč strelov. Najhujša pa je stratosferna raketa, toda naš brod ni zato v opasnosti, saj ne misli letati v zračne višave. Ob-orožujejo pa tudi duha. Tako je Volki-scher Beobachter Nr. 96 v početku aprila priobčil Heryberta Menzela pohodni-co,12 naslovljeno na mladino:
Jugend, wir tragen die Fahnen, die unser Fiihrer geweiht. Wie sie rauschen, so ahnen wir schon die kommende Zeit.
Vse misli na orožje, vse na sirovo silo.
Najbližja, najistinitejša opasnost, ki nam preti, pa je kolefoanje broda, neprijetno za človeške želodce. Spričo tega je mogel eden izmed sodelavcev že parkrat omenjenega šegavega Slovarja jahto takole opredeliti: y a c h t, le plus couteux des vomitifs, najdražje sredstvo za bljuvanje. Podolžnega guganja — »tanga-ge« po francosko — se tako hudo ne plašimo, ker se javlja le poredkoma: dolžina ladij ga ne pripušča v tolikšni meri. Vse drugače pa je z valjanjem v poprečno smer. Za to gibanje se mi zdi prikladen izraz zibanje, Francoz pravi: roulis, včasi roulement.
Človek se kaj urno navadi stati na ladji, četudi se ta guga. To sem dognal pred nekaj leti pozimi, ko nas je mika-stila botra burja na tetki »Petki«. Malokdo pa je prost one slabosti, ki ji pravijo morska bolezen. Edino dve osebi, dva suhozemca, neki trgovski potnik iz Kajkavije in moja malenkost, tedaj nista šla v »Rigo«. Vendar po treh urah tresenja in meketanja se mi je začelo nekoliko v glavi vrteti. Zato sem legel na klop za mizo. Ker pa me je hotelo vsak trenutek na tla zavaliti, sem se s temenom krepko pritisnil na steno in
12 Levstikov izraz za koračnico v »Dejanju«.
A D R I J 7
DEBELJAK E V A JN J E
glej ga kleka! takoj me je obšel občutek, da mineva omotica. Nekaj let pozneje sem čital v »Matinu« ali kakem drugem dnevniku slavnega Blatograda — to pomeni prvotni naziv Pariza: Lutetia, Dreckstadt je dejal profesor Meyer-Liibke — da je proti morski bruhavici dobro, če dobiš trdno oporišče za svojo bučo. Tako sem po naključju, po slepo-kurnem načinu, našel eno izmed tolike-rih zdravil, ki pa ne pomagajo vsekdar in vsakomur. Najboljši lek bi bil: omiliti ali še rajši ukiniti zibanje. S tem bi brod pridobil hitrino, prihranil nekoliko kuriva in njegov ustroj bi se manj razmajal. Vojna ladja bi pri tem tudi zanesljiveje bruhala krogle v sovražnika.
MLEKO JE ZikRAVO, koiiiur prija
Že nekaj časa poskušajo z uspehom »giroskop«, sredstvo zoper guganje. Ker pa je ta velikanska vrtavka predraga in zahomotana, si jo privošči komaj sam stric Sarn, medtem ko njegov sorodnik Janez Junec ali John Buli uporablja sistem »Frahm«. Ta obsega dve občujoči posodi, napol naliti z vodo in postavljeni na vsako plat ladje. Ob vsakem nihanju se prelije voda iz ene shrambe v drugo, s tem se prenese težišče in se deloma uniči učinek nihanja. Poslednji sestav so preizkusili mnogi potniški par-niki, kakor tudi torpedovke, križarke in oklopnice.
Druga sredstva, kakor rečeno, so nezanesljiva, včasi si celo nasprotujejo. Eni svetujejo dosti jesti pred odhodom, drugi priporočajo zdržnost. Mogoče je res boljše, da si pošteno nadevaš svojo otrobnico — imaš vsaj kaj izbrusiti, če te prime nuja. Tako se prikupiš morskemu božanstvu, gospodu Neptunu in gospe Tetidi. Tudi glasilo svete vojske:
Si vitare p o t e s, ne plurima pocula p o t e s — lahko med vožnjo zanemariš. Midva s solilebnikom sva si za to možnost dovolj omočila grlo.
Sicer pa je bilo vreme vzorno, odlično. Takšno, da bi človek lahko pričakoval onega čudežnega pojava, ki ga štejejo pomorščaki med »great attrac-tions«, med velike zanimivosti: to je zeleni žarek. Učenjaki so ga prvič opazovali na Tihem oceanu, ko so jadrali proti »Novi Kiteri«, kakor je Francoz Bougainville (eno leto pred njim je bil Anglež Wallis tam, 1767) krstil otok Tahiti.13 Prišedsi na Vztrajnem (En-deavour) domov, je eden teh ovlasulje-nih gospodov zvezdogledov — Brown ali Johnson? — opisal zeleni žarek. »Zeleni žarek nosi po krivem to ime, kajti to prav za prav ni pramen, ampak je nekakšno žarenje v oblasti obliki, vsaj za prosto oko. V daljnogledu se ta krogla izredne svetlosti kaže v eliptični obliki...«
Letos je v februarju opazoval zanimivi morski pojav globetrotter Rene Gouzy, o katerem je 10. II. t. 1. že »žis« izpregovoril. Gouzy je zasačil tak prizor doslej štirikrat, kar se mu zdi mnogo. Namreč enkrat v Nubijski puščavi blizu Assuana, potlej v Tanezruftu in slednjič na Pacifiku. Vtis mu ostane nepo-
is Moj sošolec je nekoč izumil igračko: Kje pa sta Tahi in Hiti? O, Tahi in Hiti hitita iti s Hititi na Tahitiiti (poslednje pomeni: Mali Tahiti). Stavek je primeren za hitro govorico.
zaben na vse večne čase, dasi se pojav pokaže samo za tri ali štiri minute ob sončnem zatopu, kadar je morje povsem mirno in obzorje popolnoma vedro. Kdor je videl v morju ta veliki smaragd, to razkošje draguljev, to Aladinovo košaro, pač lahko razume stare legende o zakladih, ki jih stražijo na dnu voda duhovi, povodni možje:
vunkej biseri letč, pa kamnički dčmantni, vse tam se v zlati lisketa,
kakor je zakrožil Prešeren v »Terdo-glavu«.
Toda za »zeleni žar« so naše pokrajine premajhne: njemu je treba nepreglednih ravnic. Zadovoljiti se moramo z nadomestkom: čudovito zračno prikaznijo, ki jo je videl Anglež Sir Humphrey pred sto leti na griču nad Boh. Belo in Blejskim jezerom, kjer se je pred nevihto sosredinila mavrica (Slov. 13. XI. 1933). Fr. Schollmayr jo je opisal 2. V. 1877 v Novicah: Barvorobna podoba v megli ali glorijola. Isti list je potem še večkrat poročal o tej prikazni 1. 1878 (193, 369), 1879 (8, 116, 118) in 1. 1883 (221) je priobčil nekdo celo pesem o glorijoli. Lani, če ne predlanskim, sva šla s solilebnikom na Golo pri Ljubljani, da bi podoživela »Brockengespenst«, kakršnega je nekoč opazoval župnik L. Mencinger. Vreme pa ni bilo prikladno za slikovito »obstret«. Morda bi kdaj poskusil v Hrušici? No, meni ni bilo tako žal za barvitim vencem, saj sem že dvakrat na Triglavu videl ob sončnem vzhodu živobarvni lok ali mavrico, kakršno popisuje F. Seidl.
DALJE
»STEBRI SODOBNE KIRURGIJE« Popravi:
št. 10 str. 254 levo, 4. vrsta od zdolej, namesto odstrnem: odstrem zaveso.
št. 10 str. 255 desno in v vsej razpravi namesto Semmelweiss: Semmelweis.
št. 14 str. 373 levo. 7. vrsta od zgorej, namesto slabo: sladko zavest.
Št. 14 str. 373 levo, 13 vrsta od zdolej, namesto gandrena: gangrena.
št. 14 str. 373 desno, 20. vrsta od zgorej, namesto s perilom: s perolinom.
št. 19 str. 501 levo. 2. vrsta od zgorej, namesto zadavil: zadivil.
Kot sodobno označujem današnjo, moderno kirurgijo, ki je v veljavi v dobi, v kateri živim.	Dr. černič.
PAVEL NIPK0W - OČE TELEVIZIJE
T-Tj elevizija je še tako mlada, da si s svojimi neizmernimi zmožnostmi še kar ne upa prav na
_ dan, njen oče, berlinski inže-
njer Pavel Nipkov pa je že star mož in je prav te dni dopolnil 74 leto. Doslej so poznali tega skromnega moža samo v najožjih strokovnih krogih in šele zdaj, ko so ga v Nemčiji izvolili za častnega predsednika televizijske sekcije pri zbornici za radiofonijo, bo nemara postalo njegovo ime bolj popularno.
Leta 1884., torej pred 51 leti je izumil Nipkow še kot dijak po sebi imenovano »Nipkowo luknjičasto ploščo«, ki je še danes osnovni element večine aparatur za televizijo. Njegov izum je preprost kakor vse velike reči. Okrogla, prav naglo se vrteča plošča z vencem spiralno porazdeljenih lukenj na obodu — nič drugega. In s to ploščo je mogoče razstavljati slike ali žive prizore v posamezne svetlobne elemente in jih na oddaljenem kraju spet sestavljati v prvotno sliko. Ta sijajna ideja ni prinesla izumitelju niti pare dobička, kakor je že usoda večine velikih izumiteljev, od katerih se je Nipkow razlikoval samo po tem, da se ni z bolno zagrizenostjo boril proti nerazumevanju svojih sodobnikov, ampak je sam prvi izprevidel, da je prišel njegov izum dosti prezgodaj.
Prav tako nenavaden kakor mir, s katerim je prenašal Nipkovv usodo svojega patenta, ki se je desetletja prašil po predalih patentnega urada, je tudi doživljaj, iz katerega se je rodil.
Za prebivalce malega pruskega mesteca Neustadt je bila velikanska senzacija, ko so 1879 napeljali tjakaj prvi telefon. Posebno sta se za tisti čudni aparat, s katerim se je lahka po žici govorilo iz kraja-v kraj, zanimala 17 letna gimnazijca Pavel Nipkovv in njegov prijatelj. Nista odnehala poprej, dokler nista pregovorila uradnika, da jima je dovolil vzeti aparat s seboj na dom. Samo za en večer. Nadebudna dijaka sta doma razstavila aparat do poslednjega vijaka ter vse dele točno posnela in prerisala. šele o prvem jutranjem svitu je bil telefon spet sestavljen, da je lahko pričel na pošti svoj vradni posel. In prav tisto noč je šinila Nipko-wu v glavo drzna ideja. Ako je mogoče s pomočjo elektrike prenašati zvoke na daljavo — si je dejal — bi se morala
Inž. PAVEL NIPKOVV
na sličen način dati prenašati tudi svetloba. Ta ideja se mu je vrastla v glavo in mu ni dala več miru. Štiri leta je noč in dan razmišljal o tem problemu in je slednjič po prav nenavadni inspiraciji res našel rešitev.
»Bilo je ravno na božični večer 1883«, pripoveduje sam izumitelj, »ko sem sedel v svoji tesni sobici na Filipovi cesti v severni berlinski četrti. Skozi tenke stene je pronical mrzel decemberski veter. študiral sem naravosloje in matematiko. Sobica je ležala na dvoriščni strani in skozi okna sem videl goreti božična drevesa v nasprotnih stanovanjih. Zagledal sem se vanje in misli so se mi izgubile domov k materi in prijateljem, toda le za kratek čas, potem so se iz-nova vrnile na staro idejo, ki sem jo že leta fanatično zasledoval: kako bi se dalo gledati na daljavo? In glej, ta trenutek se mi je posvetilo. Mahoma, popolnoma intuitivno, sem zagledal rešitev, ki je temeljna ideja današnje televizije. Zazdela se mi je tako preprosta, da se mi. je samo čudno zdelo, kako sem mogel o nje.i tako dolgo razmišljati. Saj je treba sliko samo razstaviti v večje število vodoravnih linij in le-te spet v večje število točk, tako da sestavlja sliko prav za prav samo še morje različno svetlih drobnih točk. Ako se potlej posreči spremeniti vse te točke v različno močne impulze električnega toka. jih bo mogoče kakor zvok oddajati po žicah v daliavo. Na sprejemni postaji se električni imrmlzi iznova spremene v svetlobne točke in linije, ki se sestavijo v prvotno sliko«.
Tako se je rodila osnovna misel televizije že v času, ko svet še ni poznal ne letala ne avtomobila in se je čudil prvim telefonom. Vse naslednje dneve je Nipkovv mrzlično razvijal in razpredal svojo idejo. Enajsti dan po tistem božičnem večeru je že vložil pri patentnem uradu prijavo z mnogimi risbami in ši* rokimi razlagami. Izvedenci pri patentnem uradu so debelo gledali in zmajevali z glavami ter se pomilovalno nasmihali, čitajoč, naj se izda patent za »Postopek prenašanja slike na električni način z razdelitvijo slike na čim večje število različno svetlih točk s pomočjo luknjičaste plošče«. Možje so se morah
slednjič upogniti ostri logiki, s katero je mladi dijak utemeljeval svoj izum in nekaj mesecev kasneje je bil res izdan prvi patent na področju televizije.
Spočetka je bil ta patent seveda samo mrtev papir in šele izum prvih svetlobno električnih celic, ki omogočajo spreminjanje svetlobnih odtenkov v impulze električnega toka, mu je vdihnil življenje. S temi celicami in Nipkowo ploščo so se začeli prvi poskusi prenašanja živih slik, ki so zadnje desetletje tako napredovali, da bo postala televizija nemara že v nekaj letih prav tako domača, kakor je danes radiofonija.	nj
KNJIGE IN REVIJE
Uredništvo je prejelo:
»Ljubljanski Zvon« št. 4—5. Dvojni, tudi po obsegu razširjeni zvezek, je uredil novi urednik pisatelj Juš Kozak.
Na uvodnem mestu razpravlja dr. Fr. Vidic o »Neznanem Prešernovem distihu«, ki ga je srečen slučaj otel pozabi. Nato sledijo prav tako zanimivi in važni podatki dr. Fr. Kidriča o »Prešernu v Lascha-novi korespondenci«.
Pripovedno prozo zastopajo: dr. VI. Bar-tol, ki končuje svojo psihološlko-freudovsko črtico »Konjski smeh«; Br. Kreft s svojo realistično-seksualno »Micko šafaričko« (čemu hčerke in sresko poglavarstvo.?); Milena Mohorič s »Pustolovsko zgodbo«, ki se zdi zares literarno pustolovska ne glede na pomanjkljivost slovenskega izrazoslovja; Juš Kozak s »Plenicami«, pristno kozaško studijo ljubljanskega predmestnega življenja, in Anton Ingolič z nadaljevanjem svojega konstruktivnega romana »Zemlja in ljudje«.
Pesmi priobčujeta P. Golia in M. Klcup-čdč, avtor »Preprostih pesmi«, o katerih poroča Ivo Brnčič v rubriki »Kritika«, kjer ocenjuje A. Budal tudi Bevkove »Ljudi pod Osojnikom« in »Krivdo« ter pravi: »da je Bevka silno težko ujeti v običajne slovstvene predale«.
Zanimivi so Iva Brnčiča »Razgledi v liriki«, kjer bo našel tudi navaden slovstveni spremljevalec dovolj pouka.
Fr. Govekar zaključuje »Pisma Ivana Cankarja meni«, ki so primerno osvetlila literarno in neliterarno ozadje njunega nasprotstva.
Izmed ostale vsebine omenjamo dr. J. Šlebingerja osmrtnico Ivanu Vrhovniku, I. Grahorja »Obraz slovenskega gledališkega igralca« (Milana Skrbrnška), V. Mo-drinjaka »Pogled v našo vas«. Pestro rubriko »Drobiž« zaključuje v slovstvenem obzorniku nenavadna osimrtna beležka — drobec močnega literarnega gradiva.
Zvezek je tehnično na višku. Slovstvene ljubitelje-naročnike pa bo nemara motila opustitev običajne oznake pri nadaljevanjih.
»Ljubljanski Zvon« se naroča pri upravi v Ljubljani, šelenburgova ulica 3. Celoletna naročnina Din 120 se lahko plača v obrokih.
»KRONIKA SLOVENSKIH MEST«, leto n, št. 1. Poročilo sledi.
Lipphart: STARA ULICA (lesorez)
IZ OZNAKOSLOVJA
ODKOD IZRAZ PEHAR?
V pomenu »kupica« je ta beseda brez dvoma iz nemškega Becher, odn. staro-vieokonemškega behhari, s-r.-v.-n. becher, v bavarski izgovorjavi pechari, oz. pe-cher. Toda v pomenu »slamnica (za kruh), pletar, krušnica« mora biti drugega izvora (zairadii razlike v tvarini in namenu posode), če pomislimo, da ima slovenščina za razne pletene posodfe nemšike izraze (ceker iz Zacher, čajna iz Zeine, procajna iz Brotzeine, korba iz Korb, jerbas iz Gertfass (tej Valjavčevi etimologiji pa Ramovš ugovarja) i. dr., se nam ne bo zdelo čudno, da je tudii p e -h ar (»Backkorb«) germanska beseda: alemanski bi-cher, bei-cher (v Švici) sr.-v.-n. pei-cher »ulj, košnica, panj, pletar, Bienenkorb« — zloženka !z bei, bt, pei »čebela« in char, kari »votel, poglobljen prostor kot posoda« (San-dersov nemški. Schmellerjiev bavarsko-avstr,- besednjak). Kdor pozna slamnate ulje ln slamnate k r u š n i c e, bo gotovo priznal, da so eni drugim s lični in da je krušnica kakor pol ulja (ali pa ulj kakor iz dveh krušnic sestavljen). Vrh tega pomeni 1). p e h a r po Cafu tudi slamnat ulj in 2) pletar po Janežiču-Bartlu tudi k r u š n i c o. Latinska beseda panarium (od panis) je dobila v francoščini (panier) tudi pomen »ulj, košnica« (za čebele) — seveda radi sličnosti. Mali Larousse definira besedo 1 a r u c h e (= ulj, košnica) kot »habitation, prčpa-rče en forme de panier pour les abeilles«, t. j. »stanovanje v obliki krušnega pletar j'a, pripravljeno za čebele«.
I. Koštia.1
») Schroer, »Worterbuch der Mundart von Gottschee« (1870), str. 49. pravi, da je beseda char, kar pogosto skrita v zloženkah; San'ders navaja Molkenkar (posoda za siratko) in Wand'kar (stenska posoda); kočevsko narečje (bajuvarsko) ima
žloj-kar »Schlag-fass« = p.inja.
^
INDIJANSKI OBIČAJ
Član muzeja pennsylvanske državne univerze Vincent Petrullo, ki je delj časa proučeval primitivna ljudstva v Venezueli, poroča, da pri indijanskem plemenu Yaruro zet in tašča nikoli ne smeta govoriti drug z drugim. Ako se slučajno srečata v istem taborišču in morata sedeti pri istem ognju, morata sedeti tako, da ne vidi drug drugemu v obraz. Ako le kdaj nanese sila, da se morata razgovoriti o kaki važni stvari, potlej se to lahko zgodi šamo s posredovanjem kake tretje osebe.
ČLOVEK IN DOM
LEŽALNI NASLANJAČ
Če si otrok grize nohte, je to vedno znak, da mu jih nihče redno ne poreže. Če mož zvečer, ko se udobno usede, položi noge na drugi stol v veliko nevoljo in ogorčenje svoje boljše polovice, je to znamenje, da njegove utrujene noge potrebujejo neke opore, da se bolje odpočijejo, kar deloma doseže, če so iztegnjene vodoravno. Zakaj bi tedaj razumna žena ne poskrbela v ta namen pripraven naslanjač s priklopnim stolcem za noge, katerega bi se utrujeni človek poslužil ob prostih dnevnih in večernih tirah za odpočitek?
Kdo še ni poizkusil, ko se je v nedeljah zvečer vračal z vlakom z naporne ture, položiti svojih nog vodoravno na nasprotni sedež v kupeju? (Kar je prav za prav prepovedano; če sprevodnik zasači, je deset dinarjev globe.)
Angleži imajo v svojih klubih udobne fotelje. V njih neženirano po več ur prav ugodno zleknjeni konferirajo. Zakaj bi si tudi mi ne osvojili nekoliko tega angleškega razkošja in bi si omislili tak preprost fotelj s pripravnim stolčkom za podaljšek, da ga po poljubnosti priklopimo k fotelju, če hočemo iztegniti svoje trudne noge, ki pa lahko služi tudi za udoben nizek sedež. Tak fotelj ali naslanjač služi s podaljškom v skrajnem primeru, primerno opremljen z vzglavjem, rjuhami in odejo, za nočni počitek.
Kakor vidimo na sliki, je izdelava takega naslanjača preprosta. Ogrodje iz mehkega lesa je lakirano v poljubni barvi. Prešite blazine iz cenenega črtastega indantrena v prijetnih barvah napolnjene z žimo ali afri-kom, izdelamo lahko sami.
X. Y.
H % A H
OOPYRIGHT BY VASJA P1RO
MOJI VTISI S ŠAHOVSKEGA TURNIRJA V MOSKVI
VASJA PIKO NADALJEVANJ
E
Šahovski mojstri so v Rusiji izredno popularni. Naše slike in karikature so bile razstavljene po izložbah, trgovinah, klubih itd. Ljudje so nas povsod poznali in pozdravljali. Tej popularnosti primerno skrbi tudi država za svoje prominentne šahiste. Tako n. pr. ima znameniti komponist šahovskih problemov Troicki naslov zaslužnega narodnega umetnika, najvišji naslov za umetnike sploh v Rusiji. Kot šahist prejema tudi državno pokojnino.. Za časa našega turnirja je bil kot šahovski strokovnjak ves čas v Moskvi, da je pomagal pri organizaciji turnirja. Tudi znani mojster Verlinski, ki je od rojstva gluhonem, prejema državno šahovsko pokojnino. In mojster Romanovski nosi za svoje zasluge za organizacijo ruskega šaha poseben naslov zaslužnega šahista republike, ki ga je prejel ob slovesno proslavljeni 251etnici svojega šahovskega delovanja. — Ruski mojstri, ki imajo razen šaha vsi še druge poklice, dobijo za udeležbo na šahovskih turnirjih in matchih seveda vedno dopusta, kolikor je treba.
Tudi v družabnem oziru so šahisti v Rusiji upoštevani kakor nikjer drugod. Imajo stike z umetniki najrazličnejših panog, ki so skoro vsi tudi sami šahisti. Znameniti komponist Prokofjev je bil često v naši družbi, na oficielnem zaključnem večeru nam je priredil celo poseben klavirski koncert svojih skladb. Pred koncertom pa je še hitro na žepnem šahu z mano analiziral partijo s turnirja, ki ga je slučajno intere-sirala. Nam na čast je bilo prirejenih več družabnih večerov v raznih stanovskih domovih, kakor v Domu učenjakov, tiska, umetnikov itd. Vedno je bil na programu takega večera najprej umetniški del, potem pa večerja in ples. Saj ima vsak dom tudi svojo restavracijo in večinoma tudi poseben jazz-orkester. Umetniški program so nam izvajali najboljši pevci, igralci, akrobati itd. Pevske in igralske točke so se meniavale z recitacijami. Tako nam je pesnik Bezimenski čital svojo pesnitev »Sah-mati«, napisano po moskovskem turnirju 1. 1925., ki je izšla tudi v posebni knjigi.
Sledilo je izvrstno lutkovno gledališče, ali pa so nam mongolski žonglerji s krožniki kazali svojo neverjetno spretnost. Tudi posebni glasovni jazz se nam je predstavil ter brez instrumentov z usti ponolnoma i-nit'ra.1 pravi jazz-orkester. In čIat moskovskega ciganskega gledališča so specialno
PIRC IN SPIELMANN
(Karikatura v »Bjuiletenju moskovskoga meždunarodnoga šahuiutuugo turnira«)
za nas izvajali nekaj plesov. Seveda ni manjkalo tudi conferencierja, ki je po možnosti v obliki šahovske partije in njenih faz vzpostavljal zvezo med posameznimi točkami. Na enem teh večerov so nam predvajali tudi šahovski film, ki je bil sestavljen ob priliki moskovskega mednarodnega turnirja 1. 1925. Film teče skoro pol ure in so ga svoj čas predvajali vsi ruski kinematografi. Ima posrečeno šahovsko hu-moristično vsebino, vsi živlienjski dogodki so prepleteni s šahom V filmu igrajo seveda pravi filmski igralci, na koncu pa poseže tudi Caoablanca osebno v dogodke in dovede ljubezensko zgodbo, ki ji je bil šah ovira, preko šaha do srečnega zaključka. Ob rlruai taki priliki smo gledali sovjetske filmske žurnale. ki so prikazovali slike našega prihoda v Moskvo, scene s turnirja in simultank. Posebno značilno za
moskovske življenjske navade naj omenim, da se je na družabnem večeru, ki nam je bil prirejen v Domu umetnikov, začel umetniški program z v Rusiji menda obli-gatno dveurno zamudo, ob 1. ponoči, trajal do treh. potem pa je bila šele večerja in ples.
Šahu posveča seveda tudi radio in časopisje v Rusiji največjo pozornost. Skoro vsi listi, večji in manjši, imajo stalne šahovske rubrike. Zanimivo pa je, da oficielni vladni list »Izvestja« take rubrike doslej ni imel. Izhaja namreč zaradi pomanjkanja papirja v Rusiji samo na štirih straneh, pa potem seveda ni imel mnogo prostora za šah. Po našem turnirju pa se je moral na željo citate!jev le odločiti, da uvede stalno šahovsko rubriko. Njeno uredništvo je prevzel sim dr. Lasker, ki se je sedaj kot nemški emigrant za stalno nastanil v Moskvi.
Šahovskih knjig imajo Rusi ogromno število, prevode inozemskih šahovskih del, pa tudi domače strokovne študije. Vsi važnejši turnirji dobe seveda tudi svojo knjigo, celo o našem turnirju na Bledu 1. 1931. je nedavno izšla v Rusiji posebna knjiga z zbirko vseh partij turnirja. V knjigarnah pa se v Rusiji šahovske knjige skoro ne dobijo, vse so razprodane; novih izdaj navadno ne tisjcajo, ker ima vsaka knjiga, kakor tudi časopis, samo za določeno število izvodov dovoljenje za tisk.
Rusi imajo trenutno dve šahovski strokovni reviji, mesečnika. »Šahmati« izhajajo v Ljeningradu v približno 8000 izvodih, list »64« pa v Moskvi v 14.000. »64« je bolj popularen list, njegov namen pove že podnaslov: šahmati in saški v masi. Propagira torej za maso ne samo šah, temveč tudi igro damo alt »šaški«, ki je v Rusiji tudi jfelo razširjena. List »Šahmati« pa ima strokovno znanstven značaj in stremljenje. Ima nalogo, da strokovno informira ruske šahi-ste o vseh važnejših šahovskih dogodkih po svetu, o vseh teoretičnih in analitičnih šahovskih novostih.. L6wenfisch n. pr. je v časopisju kritiziral uredništvo »Šahmati«, češ, da ne vrši dovoli natančno svoje naloge, ker svoj čas ni objavilo važne partije Stahlberg-Spielmann iz 1. 1931. Tako da on ni poznal tam igrane variante in da je zato izgubil v zadnjem kolu partijo s Capablanco. ki se je poslužil neke dobre Stahlbergo-ve poteze.
Dalje
PARTIJE Z MOSKOVSKEGA TURNIRJA
Zuckert ort o v a otvoritev Igrano v XVI. kolu dne 8. marca v Moskvi
Beli: Botvinnik	črni: čehover
1.	Sgl—f3	dT—d5
2.	c2—c4	e7—e6
3.	b2—b3	Sg8—f6
4.	Lcl—b2	Lf8—e7
5.	e2—e3	0—0
6.	Lfl—©2	c7—oŠ
7. 0—O	Sb8—d7
8. Sbl—c3	a7—a6
9. Sf3—d4	d5Xc4
10. b3Xc4	Sd7—c5
11. f2—f4	Dd8—c7
12. Sd4—f3	Tf8—d8
13. Ddl—c2	Sc5—d7
14. d2—d4	c6—c5
15. Sf3—e5	b7—b6
16. Le2—d3	c5Xd4
17. e3Xd4	Lc8—b7
18. Dc2—e2	Sd7—f8
19. Sc3—dl	Ta8—a7
20. Sdl—f2	Dc7—b8
21. Sf2—h3	h7—h6
22. Sh3—g5	h6Xg5
23. f4Xg5	Sf8—d7
24. Se5Xf7	Kg8Xf7
25. g5—g6+	Kf7—g8
26. De2Xe6+	Kg8—h.8
27. De6—h3 +	Kh8—g8
28. Ld3—f5	Sd7—f8
29. Lf5—e6+	Sf8 X e6
30. Dh3Xe6	Kg8—h8
31. De6—h3-f-	Kh8—g8
32. TflXf6	Le7Xf6
33. Dh3—-h7+	Kg8—f8
34. Tal—el	Lf6—e5
35. Dh7—h8+	Kf8—e7
36. Dh8Xg7 +	Ke7—d6
37. Dg7 X e5-f-	Kd6—d7
38. De5—f5-f-	Kd7—c6
39. d4—d5+ "	Kc6—c5
40. Lb2—a3+	Kc5 X c4
41. Df5—e4-f	Kc4—c3
42. La3—b4-f	Kc3—b2
43. De4—bi mat.	
ZA BISTRE GLAVE
248
Nekaj za slovničarje Kaj je pravilno: Gamzovo pero nosiš n a klobuku ali o b klobuku?
Rešitev k št. 245 (Šest novcev na mizi) Rešitev je mogoča le na ta način, da postavimo dva novca drugega na drugega, ki sta potem obema vrstama skupna.
Rešitev k št. 246 (Nemogoč dokaz) Samo na šaljiv način seveda:
X X — 22
8 8
Rešitev k št. 247 (Kateri je hitrejši) B bo prej končal. Izračunajmo samo trajanje poedinih krogov in pomislimo, da se brzina povečuje enakomerno!
Vzrok
Sodnik: »Zakaj ste ukradli sosedu gosli? AM znate sploh svirati?«
Obtoženec: »Ne, ampak tudi moj sosed ne zna, zato sem jih ukradel!«
Informacija »Dober dan, rad bi prijel na glavni kolodvor.«
»Zaradi mene! Nimam nič proti!«
Škoda ni velika Iz Blatograda poročajo: Tukajšnjemu bančnilku Franku je pobegnil blagajnik z njegovo ženo. Po ban£-nikovih navedlbah škoda ni velika.
Komplicirano ime Neki angleški redar je ustavil motoci-klista, ki je prehitro vozil. »Vaše ime, prosim!« je rekel. »Aubrey LieweUyn Bryhmot Laewellyn,« se je glasil odgovor.
Redar je spravil beležnico v suknjič in gledal vozača:
»Pazite, da vas spet kdaj ne zalotim!« je rekel strogo.
»Nič ni lepšega od prve ljubezni!« »že res — toda jaz te imam kljub temu zelo rada!«
SNUBEC — ZAROČENEC — ZAKONEC	NOVA ŽARNICA
vi tako, da nastanejo navpik in vodoravno besede enakega pomena:
norveško ime; kameli slična ovca (tudi budhistovski redovnik); Lelj ali bog ljubezni; moti (mami, slepi). Prva in druga skupaj čitani dasta zaokrožen smisel, prav tako tretja in četrta.
GLAVOSEK
Crassus Pet črk, en zlog — v dobravi raste hrust. Odbij mu vrh, saj to mu le koristi. Zdaj nov zamah: izraz latinskih ust nam kot protivni »toda« pojine čisti; pri nas je to nastavek za lastnosti, pridevnikov naredil je že dosti. Še sek! ostanek ti pustim v darilo, brbraču ga zasikni v posvarilo.
REŠITEV KRIŽALJKE V ŠT. 22 Nin, iti, tat, oj o, S. O. S., aga, mam, ono, ses, ovo, Tit, ini, nan. — Ni to samo Sotin. Ita, joga, nevina.
REŠITEV »ENOZLIOŽNICi V ŠT. 22 ben, den, fen, jen, ken, len, PEN, Ren, een, šen, ten, ven, Zen.
Novica v številkah Znani nemški matematik Peter Gustav Dirichlet (1805—1859) ni bil posebno navdušen za pisanje. Celo najožjim sorodnikom je le redkokdaj v življenju poslal kaj pisanega
Ko se mu je nekoč rodil otrok, je sporočil — bil je baš dobre volje — veselo novico tastu v London samo takole: 2 + 1 = 3.
Jeklena vrata tresora pod novim Dorland poslopjem v Londonu. Vrata tehtajo 20 ton. Njih mehanizem je baje pravi čudež inženjerske umetnosti
H e k to r
Učitelj: Ti tam, kako je bilo ime najbolj pogumnemu junaku v Troji?
Učenec molči.
Učitelj: Saj sem vam včeraj pripovedoval o tem. No, Hek . . .
Učenec: Hek . . .	«-»■
Učitelj: No, ne boj 6e, Hekto « t ■
Učenec: • Hektoliter!	.n«i_'
Dovolj
Starejši Sothern — znani ameriški igralec — je bil zelo občutljiv in natančen, če ga je kdo motil. Ko je nekoč opazil, da se je eden gledalcev baš pripravljal, da bi odšel iz lože, je zaklicai nanj:
—	Slišite, gospod, ali veste tudi, da pride za tem še eno dejanje?
Ubežnik se je za hip ustavil ter se z nasmehom na ustnih obrnil na oder s kratkim pojasnilom:
—	Da. prav dobro, zato pa odhajam!
Občinstvo je ploskalo gledalcu, Sothern
pa se je v bodoče skrbno izogibal sličnih nastopov.
ŽIVLJEME
POŠTNINA P L A C A N A
r^ J 9	V OOTOVUU
LJUBLJANA, 2. J U N IJ A 19 3 5
IH
ILUSTROUHN TE D E n S K I OB Z O R n I K
UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA OLlCA STE V. 6 IBLEFON ST. 3122 DO 3126 * CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI DINARJEV 2—
Izhaja ob nedeljah ter stane na leto (dve Knjigi) 80 Din, za poi leta (ena Knjiga) 40 Din, za četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din
Naročnina za Inozemstvo: ITALIJA: četrtletno U Ur, polletno 16 Ur, celoletno 80 lir. FRANCIJA mesečno i franke. CESKOSLOVASKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA LN OSTALO INOZEMSTVO letno li/2 dolarja
UREDNIŠTVO IN UPRAVA v Ljubljani, Knafljeva ulica 6 TELEFON ST. 3122, 3123, 3124, 3125, 3126. ST. HIŠNEGA TELEFONA 905
UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV
UREDNIK IVAN P O D R £ A J
lillllllillllllllllllM

VSEBINA ŠT. 23:
ZDRAVILNE RASTLINE (Moderna veda potrjuje staro ljudsko modrost - Po razpravi dr. O. Richterja - Bk) — Anton Kappus: SVATBA NA JUGU — SNOW-DEN, NAJVIŠJI VRH V WALESU (C. Eg) — NAJSTARšl BOLHA — Janko Kač: STRAH — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (23) — MEJA STRATO-SFERNIH VZLETOV — LADJE BREZ VODNIH ZALOG — Dr. Anton Debeljak: PO SINJI ADRIJI (23) — »STEBRI SODOBNE KIRURGIJE« — PAVEL NIPKOV, OČE TELEVIZIJE (nj) — KNJIGE IN REVIJE — IZ OZNAKO-SLOVJA (Odkod izraz pehar - I. Koštižl) — ČLOVEK IN DOM (Ležalni naslanjač) — INDIJANSKI OBIČAJ — ŠAH (Vas j a Pire: Moji vtisi s šahovskega turnirja v Moskvi - 2 — Partija z moskovskega turnirja) — ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: HUMOR — ČAROBNI KVADRAT — GLAVOSEK (CraSsus) —
ANEKDOTE
Slika na ovitku: »SVATBENA ZASTAVA« Naslovna slika: M. J. GERM: »PRI čITANJUc
V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA« bodo izšli razen že naznanjenih naslednji prispevki:
Znanost čuva bogastvo jedilne shrambe — V stikih z živalmi — Glad in žeja v sanjah — Najstarši sled odkritja Amerike — Pivci med rastlinami — Iz nizozemske folklore — Fotografije zvezd — Zgodovina ladijskega kronometra i. dr.

IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF REBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI — NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK
555555V5555555555555555555555555555555555555555555Z
ŠT. 2S.	V LJUBLJANI, 2. JUNIJA 1935.	KNJIGA 17.
M. J. GERM
»PRI CITANJU«
ZDRAVILNE RASTLINE
MODERNA VEDA POTRJUJE STARO LJUDSKO MODROST
Prastara narodna modrost je pripisovala rastlinam tajinstve-ne moči in poznavalci učinkov raznih rastlinskih sokov so to svojo znanje izkoriščali na ta _ način, da so nastopali med nevednim ljudstvom kot čarovniki in vrači. Z naraščajočo omiko se je postopoma izgubila ona ozka povezanost človeka s prirodo, ki jo danes v neštetih primerih nahajamo pri živalih. Čuvarji tega bogastva pa so postali čarovniki, ki so iz čisto koristoljubnih namenov svoje znanje obdali s skrivnostnostjo in vražami. Zato je kasnejši svet zavrgel tudi marsilkako dragoceno znanje in izkustvo, ko je začel pobijati čarovništvo in vraževernost.
V naslednji fazi razvoja pa je človeštvo le spoznalo, da je za marsikatero čarovnijo bilo skrito dobro jedro, ki so ga vnanjosti popolnoma prerastle, kakor pokrije bršljan zid, da se ne da več določiti, kaj je za njim. Zaradi tega spoznanja so nekaterniki začeli previdno odstranjevati stoletno navlako vraž in s tem oteli mnogo prevažnih dognanj. Bolj ko so se začeli rušiti često sicer popolnoma upravičeni dvomi v znanje laikov, bolj se je začela zdravstvena veda vračati k neposredni uporabi rastlin ter iz njih pridobivanih sokov, obližev in maž. Zlasti kemična industrija se je lotila predelavanja, ker je videla, da imajo ljudje večje zaupanje do njenih izdelkov kakor do neposredne uporabe rastlin, vsebujočih isto zdravilno sredstvo morda še v večji meri.
Najzvestejši čuvarji starodavne tradicije v zdravilstvu so bili homeopati, ki niso iz rastlin izločali samo posameznih snovi, marveč so se jih posluževali kot prirodno danih celot. Novejša izsledo-vanja so tudi prišla do nazora, da je treba smatrati bolnika kot celoto, katerega zdravje je odvisno od vzajemnega dobrega sodelovanja /seh človekovih organov. Ta biološka zdravstvena metoda ima velevažno nalogo, da ugotovi odnose med bolnikom kot celoto ter med rastlinami in živalmi kot služečo celoto.
Zdravilne moči rastlin so odvisne od količine raznih snovi, ki jih vsebujejo rastline in kojih pomen ter praktična uporaba sta nam še vedno v pretežni meri neznana. V pogledu vsebovanih snovi vladajo med rastlinami tisočere
razlike, ki pa se ne javljajo samo pri različnih vrstah, marveč celo pri rastlinah iste vrste. Za razliko so samo po sebi umevno merodajne okoliščine, pod katerimi raste ista vrsta. Sonce, vlaga ter različnost tal, vse to povzroča, da je količina izvestnih snovi celo v rastlinah iste vrste dokaj različna tako po množini, kakor po učinkovitosti.
Podjetja, ki se bavijo s smotrenim pridelovanjem zdravilnih zelišč, posejejo veliko površino tal in pazijo pri tem, da se ista vrsta zeli razvija pod čim raz-ličnejšimi okolnostmi. Tako se pridobi izkustvo, kdaj ima zelišče največ zaželene zdravilne snovi: ali na peščenih, kamnitih, suhih, vlažnih, močvirnih, sončnih ali senčnih tleh. V nekaterih primerih je celo treba skrbno izbrati tla in lego, da se dobi nameravani učinek. Zdravilne snovi v zeleh pa so v splošnem vendar najbolj izenačene, kadar uspeva rastlina v okoliščinah, ki so zanjo najbolj prirodne. Da neka gnojila, kakor dušik, fosforjeva kislina, kalij itd. pospešujejo rast, je dovolj znano, zelo negotovo pa je, da-li se rastline pri tem ne navzamejo snovi, ki lahko zmanjšajo njihovo zdravilno moč ali pa jo celo popolnoma uničijo.
To spoznanje leži na dlani, toda poiz-kusne stanice so dognale še mnogo važnejših posebnosti, ki dokazujejo ozko povezanost živalstva z rastlinstvom. Posejali so n. pr. njivo s koruzo, ki je bila pognojena s kurjim gnojem. Po približnem računu je ta gnoj vseboval le 2 odstotka petelinjih otrebkov in je bil tedaj pravi ženski gnoj. Izvestne snovi notranjega izločevanja, ki so značilne zlasti za življenje ženskih živali, zapuščajo v otrebkih neizpremenjeno živalsko telo. Pokazal se'je zato presenetljiv učinek ženskega gnoja, da so se pri pridelku podvojila in celo potrojili ženski storži in da je celo moško latje na vrhu koruze često pokazalo nagnjenje za tvorbo storžev. To se da pripisati samo posebnemu gnojenju in dejstvu, da so ženski spolni hormoni kokoši prešli v rastline.
Z izvestno omejitvijo se sme iz tega primera sklepati, da proizvaja rastlina snovi, ki odgovarjajo horm&nom v živalskem in človeškem telesu. Te snovi prehajajo v proces presnavljanja drugih teles in pospešujejo ali pa motijo pra-
vilni razvoj. V splošnem tedaj lahko rečemo, da se kakovost, sestava in vsebina tal izraža po kakovosti in učinkovitosti na njih zrastlih rastlin tudi pri živali in človeku.
Človek ima navado, da vsako stvar, ki bi jo rad spoznal in proučil do dobra, razkosa na čim manjše delce. Na isti način skuša v rastlinah najti one snovi, ki imajo zdravilne lastnosti in se razveseli, kadar se mu posreči doseči kemično čisto snov, ki navidezno učinkuje kakor zdravilna zel sama. Toda učinek snovi, dosežene po kemični poti, vendarle ni enak. Pri vseh teh snoveh, ki se po večini imenujejo alkaloidi, se namreč opaža večji ali manjši učinek strupa. Ako je ta strup prvotno bil tudi v rastlini, je prav težko reči, saj se pokažejo mnoga zelo učinkovita zdravila šele tedaj, kadar jih izločimo iz žive rastline. Strupi, izločeni iz rastlin, bi bili često nevarni tudi zelišču samemu, ako bi prišli v krogotek njegovih sokov. Seveda moramo pri tem pomisliti, da je vsaka rastlina zaradi prilagoditve imuna za svoj lastni strup. S tem pa je rečeno, da vsebuje snovi, ki ne dopuščajo škodljivega učinka lastnega strupa. Kadar rastlina odmre, je ravnotežje med strupom in protistrupom porušeno v prid prvemu, vendar lahko računamo, da so v rastlini kot celoti še ohranjene • snovi, ki ovirajo učinkovanje strupa. To pa so one snovi, ki povišujejo zdravilni učinek tudi, kadar samo pospešujejo obilnejše in močnejše izločevanje skozi kožo in ledvice. Saj je znano, da so nekatere vrste čajev, ki so že popolnoma izgubile svoje prvotne zdravilne snovi, še vedno dobro sredstvo za pospeševanje seča in potu. Zato je treba paziti, da se pridobi celotni sok rastline kolikor mogoče neizpremenjen, kvečjemu naj se osvobodi nepotrebne vode.
Zdravilni učinki zeliščnih sokov se dado preizkusiti na živem predmetu, na živali ali rastlini. Posebni zdravilni sokovi se dado dognati s kemično analizo, z žarki kratke valovne dolžine itd., toda način njihovega učinka je biološki proces in opazovanje prirode je v tem oziru zanesljivejše nego poizkusi z reagenčnimi epruvetami. Najbolj očivid-ni so učinki rastlinskih sokov na ranah, ki leže na površju telesa. Kamelice, ga-bez, virginski čarobni grm imajo v sebi izvrstna pomožna sredstva za hormone, ki nastopajo pri ranah in poškodbah. Presenetljivo hitro se pozdrave pri njihovi uporabi celo velike rane in se brž
zacelijo. Ta zdravila so sredstva stare ljudske medicine, davno preizkušena in njihova zdravilnost se da razložiti samo na temelju obstoja rastlinskih hormonov, pojavljajočih se pri celjenju ran. čudno pa je, da so v nekaterih rastlinah zopet taki hormoni, ki preprečujejo in ovirajo celjenje ran. Zdi se, da je bil že starim narodom znan učinek te vrste, ako so rane namazali s klejem iz omele (ptičji klej). S tem klejem namazana rana se ne zaceli, marveč širi in gnoji. V plodu omele je tedaj nedvomno snov, ki ne dopušča celitve, kar se da zopet pojasniti s tem, da je omela zajedalec, živeč na stroške drugih rastlin. Njenemu načinu življenja je tedaj potrebna snov, M ne dovoljuje, da bi se zaprla rana, iz katere sesa omela svojo življenjsko moč.	J *.
Tako nas navajajo biološka opazovanja do spoznavanja učinkov zeliščnih sokov na življenjski proces pri zdravem in bolnem človeku. Vse to pa se ne sme omejiti samo na rastlinstvo, marveč moramo raziskovati vsa področja prirode, kajti priroda je celota, katere posamezni deli so medsebojno odvisni drug od drugega.
Zelo razširjeno je naziranje, da rastejo najbolj zdravilne rastline v tujih deželah. Res je, da pridobivamo mnogo najdragocenejših zdravil iz tujih rastlin, ki uspevajo pri nas samo v rastlinjakih, takisto nesporno pa je naravnost neizčrpno bogastvo naših domačih zeli, samo ako se potrudimo, da preiščemo rtjihove dobre sile. Kadar se naša obdelana tla utrudijo, t. j. kadar so popolnoma prepojena s škodljivimi izločki naših kulturnih rastlin, jim pomagajo do prejšnje stopnje naši najobičajnejši pleveli. Ti so prazeli naših tal in vsebujejo snovi, ki lahko tudi drugod odpomorejo motnjam življenjskega procesa. Zato imamo dovolj razloga, da posvetimo polno pažnjo tem zaničevanim rastlinam. Ljudska vera jih ni nikoli puščala v nemar, ako pa hočemo odkriti to bogastvo in ga izkoristiti v prid bolnim, se moramo prav resno lotiti njih biološkega raziskovanja.
Po razpravi dr. O. Richterja-bk


ANTON" KAPPUS
(S sliko na ovitku:
SVATBENA ZASTAVA s tremi jabolki, prastarim simbolom RODOVITNOSTI)
Pa sem šel z mamo prvič na svatbo. Črna svilena obleka, na glavi bela peča in okoli vrata zlata verižica z uro, kako dobro ji je pristojalo, bil sem ponosen na mamo in nase, ko sem šel v svate.
Cela vas je bila zbrana na Antonovem dvorišču, povabljeni in nepovabljeni. Družice so kitile svate, v kuhinji se je kuhalo, peklo in cvrlo. Godci so godili, gospodar Anton je nervozen tekal sem in tja, urejal in zapovedoval, sva t je pa' smo se spravili v pare. Zelo ganljiv je bil prizor, ko se je nevesta z jokom poslavljala od staršev in so zato jokale še druge ženske. Toda godci so godli in iz kuhinje je prijetno dišalo. Jok ženščin ni pokvaril veselega razpoloženja.
Moško smo stopali po kamenitih stopnicah proti Sv. Trojici.
SVATJE zapuščajo NEVESTINO HIŠO, da se zbero na slavnostnem prostoru
al o peljejo, balo peljejo! se je razlegalo po vasi Pri krčmarju Bavanfeu so se ustavili.
Na prvem vozu godci iz Rovt pod vodstvom starega Gregca, ki je pihal v bombardon, na druigem vozu starešina ves prazničen, s krivci za klobukom, šopkom v gumbnici in viiržiinko v ustih in potem dolga vrsta voz z balo.
Ves razigran je krčmar Bavant nosil šbefan za Štefanom iz gostilne in polnil čaše godcem, starešini, voznikom in gledalcem.
Veselo ukanje, mastne šale, razgovor o bogati doti in bali, opravljanje med ženskami. Godci so zasvirali, vozniki pognali, mi paglavci smo jo udrli naprej in kričali: balo peljejo, balo peljejo!...

Otožno in ponižno, z vsem življenjskim izkustvom makedonske žene, se poslavlja MATI OD SVOJE HČERE NEVESTE
Koliko sprevodov, veselih in žalostnih, je že šlo tu gori.
Bila je poroka z mašo, kar je samo pri »ta bogatih«.
In potem so šrangali »pod Lipo«, našemljeni fantje so zbijali šale in zahtevali odkupnino. Ženin jim je dal cel tolar.
Pa smo sedli za mize, brhka dekleta so nosila »rihto« za rihto, in se je jedlo in pilo. Proti večeru so prišli fantje »zaplečvat«, na dvorišču so se malo stepli, a ni bilo nič hudega. Po treh dneh veselega popivanja so se svatje razšli.
Na vse to sem se spomnil, ko sem pred leti predpustnega jutra stal pred frančiškansko cerkvijo in prezebajoč čakal tovariša, da mu bom za pričo. Kaj hitro je bilo opravljeno, ob sedmih zjutraj sta bila mož in žena in po dveh dneh dopusta sta spet garala vsak v svoji pisarni.
Vsega tega se spominjam, ko pišem o makedonski svatbi.
Neveste kupujejo še sedaj tako muslimani kakor kristjani. Skopski list »Vardar« je grmel proti tem nedostojnim običajem, dozdaj pa se še ni mnogo spremenilo.
Najbolje je zadel Arnavt, ki se je prvič oženil v Bosni in rekel: »Šta, da se ženim ovde, u Bosni ima žena za ba-
dava, pa čaik i pare nose...« Zgledi vlečejo, Arnavti so lepi ljudje in sedaj je že nekaj Bosank poročenih z Arnavti.
Ljudje se ženijo zelo mladi, skoraj še pod paragrafom.
Učeni gospod doktor so v »Politiki« opisali vse slabe posledice zakona mladoletnih. Makedonec je konservativen, ne bere »Politike« in ostalo bo pri starem.
Po osemdnevnih poročnih ceremonijah se POSLOVI NEVESTA OD SVOJIH DOMAČIH
Posredniki — prvodadjije — ali me-šetarji so naredili svoje. Ako sta se fant in dekle v prosti naravi malo bolje spoznala in celo zaljubila, je dobro, če ne, pa se bosta že privadila drug drugemu v skupnem boju za obstoj, ki tu doli ni laihek.
Letina je bila dobra, precej se je prodalo, debela svinja v svinjaku in rejeni kozel v hlevu, sod vina in rakija v kleti, brašno, maslo in mast za pogačo in vse drugo je pripravljeno.
V soboto popoldne je prišel ženinov oče v spremstvu bližnjih sorodnikov na nevestin dom. Prinesel je kupnino in darove. Dobro so bili sprejeti in postrežem, pogovarjali so se o tem in onem, slednjič pa je »svat«, nevestin oče, vprašal, zakaj so prišli mili gostje.
»E, lepa je in dobra, ali malce predraga, malo boš popustil,« se oglasi
NEVESTA V tem oblačilu mora vztrajati osem dni, dokler ji ženin ne sname prvič trde koprene
eden ženin ovih sorodnikov. Svat ne popusti niti pribite pare. Kakor je bilo dogovorjeno, mora biti: kupnina je izplačana. Svat dobi novi »gunj«, ovčji kožuh, hišna mati in ostale ženske vsaka svileno ruto in par čevljev, fantje čevlje, a mlada nevesta, ki se je skrivala zunaj hiše in ki so jo po dolgem iskanju pripeljali v izbo, novo obleko in pozlačeno verižico.
Gostje so se poslovili, nevesta težko in v skrbeh čaka jutrišnjega dneva, v hiši je vse razburjeno, saj se pripravljajo za sprejem svatov. Zgodaj zjutraj so žene nevesto okopale, oblekle v novo obleko in jo okrasile z nakitom. V družbi družic, ki prepevajo narodne pesmi, se bliža izbi in čaka na ženina. Svatje prihajajo na dom. Na dvorišču cvili klarinet, piskajo gusle in črni cigan v taktu udarja v goč (ciganski boben). Veselo se vrti kolo — moški posebej, ženske posebej. Svatom nudijo domače rakije, vina, ženske zobljejo »leblebijo« (neke vrste suh grah) in suho grozdje, obli-zujejo »ratluk« in druge »djakonije« (sladčice) ter srebajo šerbet (gosta kuhana sladkorna voda).
Okoli 11. dopoldne se zasliši na polju streljanje in vpitje, kolo na dvorišču se zavrti živahneje, cigani piskajo do onemoglosti v pihala, goč bobni. V diru se pripode ženinovi svatje pred nevestin dom. Spredaj dva devera, potem kum in stari svat. Ženin je zadnji, drži se ob strani, mlado momče zardelih lic, sramežljivega pogleda kakor nevesta v izbi.
Pred hišo stopi nevestin starešina, glavar zadruge in pozdravi prišlece, nudeč vsakemu čašico rakije. Ko pride do ženina, ga vpraša, kaj išče v družbi zrelih mož — saj svatba ni za mlade ljudi. Zfoada ga in sprašuje o njegovih dolžnostih v splošno zabavo in ob veselem smehu prisotnih. Mlado momče, sito debelih šol, se odstrani nekam v kot in čaka. Pripeljejo nevesto iz hiše. Sprevod se pomika proti vaški cerkvi — ciganska godba, barjaktar z barjakom, dever z nevesto, ostali svatje in nazadnje caplja ubogi ženin — sam.
Na cerkvenih vratih sprejme stari deda pop, ki je poročeval že nevestine in ženinove starše, ki jih je krstil in pokopaval, svetoval in rotil, vodil vaščane še v časih, ko je valpetoval v Bardovcih hudobni paša, izžemal denar iz kristjan-ske raje in ko je še hujši njegov namestnik Ramadan žuta oskrunjeval lepe rdečelične devojke od Šara do Morave, mlado nevesto in jo popelje pred aJtar. Pripeljejo ali skoraj privlečejo sedaj še
ŽENIN
Gledalec med gledalci v vrvežu svatbenih slavnosti

zardelega ženina in ga postavijo na desno stran neveste.
Zdaj se prično dolgi obredi. Deda vodi mlade ob monotonem prepevanju cerkovnika po cerkvi, jih blagoslavlja in neštetokrat pokadi s »tamjanom«. No-voporočencema posade na glavo težke krone zakonskega jarma, ki jim padata
do ušes. Starodavna vaška cerkev je vsa v svetem dimu od kadilnice, ki jo vnefto vihti cerkovnik. Desno gledajo na mlade sveti Jovan, sveti Patelejmon, sveti Sava, pomilujoče jih opazuje z blagimi očmi sveta Bogorodica, zaščitnica zakona in pribežališče kristjanov v težkih časih dušmanskega zuluma.
Poroka je končana. Nevesta obdaruje deda popa in cerkovnika z »baštalu-kom«, perilom, ki ga je sama pripravila. Baštaluk dobi tudi vaška- cerkev, ki ga kasneje na dražbi proda. Dogorele vo-ščenke ugašajo, sprevod se vrača na nevestin dom. Spredaj gresta sramežljivo on in ona, potem svatje. Ko se vrnejo na nevestin dom, odvede dever nevesto spat v hišo, prične se gostija in veselo rajanje, ženin pa sedi nekje v ozadju, premišljajoč o svojem koraku in posluša nerodne šale, ki se zbijajo na njegov račun.
Pozno popoldne gredo svatje z nevesto na ženinov dom. Toda ženin je spet pri zadnjih. Pozno v noč se na ženinovi domačiji veselijo in zabavajo, mlada gre v kamrico toda sama, da se odpočije pod nadzorstvom domačih ženščin. Moža to noč ne vidi, saj on skoraj popolnoma drugje posluša dobre svete in nauke starejših, ki so mu komaj godnemu za zakonske dolžnosti zelo potrebni.
Pirujejo in veselijo se še drugi dan, žena pa že opravlja domača dela. šele zvečer svatje slovesno odpeljejo ženina do neveste. Starejša žena, ki pazi na mlado, je vedmo v bližini in ko je matri-
monium perfectium in je dokazana nevestina neoporečnost, se skuha blaga rakija in razbijajo lončene posode.
Sorodniki ostanejo na ženinovem domu še en dan ali dva, nakar se razidejo.
Nevesta se oprime z ostalimi ženskami zadruge domačega dela, gara, trpi in rodi — večkrat med delom na polju
•— in umre, mati, gospodinja, družica — brez zahvale — saj je bila le ženska. Takšen je patriarhalizem ljudstva. Toda v jedru je zdrav in potreben — brez feminističnega gibanja, osamosvojitve in drugega. Makedonka je in ostane dobra mati, delavka, ki dela, dokler se ne izrabi in umre.
V NOVI DOM: veselo pokajo biči, še enkrat se vije svatbena zastava nad glavami svatov, med smehom in petjem hiti »svatbeni sprevod« na starih kmečkih vozovih — v novo domovanje...
trhunec dežele galske ali Wale-sa (uetea) Snowden se nam bo adel sorazmerno nizek s svojimi 11-85 m. A ker se začenja vzpon pri 100 m nad morjem, doseže ha-ilbolazec vendarle nad 1 km razlike. In pri vsem tem je pobočje na eni strani Precej strmo, nudeč obilo prilike ljiubirte-UJeaa gvoadenja, t j. plezanja po gorskih
In res je nevaren, ker se megle pripodijo nanj tako iiznenada in tako na mah. Ako te doleti sreča, da stopiš nanj ob vedrem vremenu, se razgrinja pred teboj čudovit razgled. V dalji opaziš otok Man, 130 km proč. Ako se vrneš po zapadnetn poboč-jiu, te zložna stezica pripe-lje do mičnega jezera Cwelilyna, pravega alpskega jezerca. čudiš se, da v višini 500 m leži po-
SNOWDEN, NAJVIŠJI VRH V VVALESU
zagatah (nem. Stemimklettern, frc. varap-pe). Spričo tega so tej gorski pokrajini vzvrgli pridevek »Tvaleeka Švica«.
Snowden in njegov satelit Lliwed tvorita gorstvo, ki se razteza na 2 km in vsebuje pet vršacev sipojenih z raztrganimi grebeni in omotičnimi rezili (ostrimi robovi), šest glavnih potov dirži na Snosv-den: najiprej železnica Abtovega sistema, ki so jo zgradili švicarski inženjerji leta 1896; nato steza za mezge nekako ob progi, po kateri pirimezgaš v 3 urah na vrh. Ostale zveze so pa bolj ali manj naporni vzponi za alpiniste. Posebno utrudljivo je lezti čez Fanšitoi nos — Parson's Nose — nazvan zaradii svoje zabuhlosti in rdečine po nekem duhovniku v bližini, ki je raci whisky srebal.
Snowden, ki sikoro venomer nosi oblačno čepico, je Keltom vzbujal spoštovanje.
NAJSTARŠA BOLHA
Pri Palnickenu v Vzhodni Prusiji so rasli na morski obali kos jantarja, v katerem je bila vraščena bolha. Starost jantarja in s tem seveda tudi starost bolhe so strokovnjaki ocenili na ea. 5 milijonov let
krajina, kakršne srečujemo v Alpah med 2000 in 2800 m.
Naposled prikorakaš na goljave porasle z vresjam, koder se pase na stotine znamenitih waleskih ovac, ki so glavna hrana deželi. Proti koncu poletja, ko vresje cvete, se ti hribi odenejo v temnordeč plašč, segajoč do melin ali vznožja skal. Ruševine s svojimi šopki vresja se zdijo — iz daljave — okrvavljene, »sledovi po človeških žrtvah, ki so jih diruidi klali na Snowdenu, da bi potolažili jezo bogov, kakor zatrjujejo praznoverni pastirji.
C. Eg.
ni dan smo se pogovarjali o strahu. Ne o navadnem strahu, ki ima viden vzrok in korenini v naši slabotni naravi in velikem svetu, ki nas obdaja. Zamišljen greš preko ceste, kar zavpije deset ust: »Hej, hej!«, da obsta-neš in uzreš tik pred seboj avto, ki ga je šofer v zadnjem trenutku zavrl, da te ni voz podrl. Zona te oblije, da kar otrpneš. Hud je tak strah, toda ni najhujši.
—	So pa med nebom in zemljo stvari, o katerih se naši bukvarski modrosti niti ne sanja, je rekel s poudarkom inže-njer France. Vsi smo se mu zasmejali, zakaj poznali smo ga vsi, da je človek mer in številk.
—	Le smejte se! je dejal France in resno pripomnil. Enkrat sem doživel dogodek, da sem prav čutil, kako so mi vstajali lasje.
—	Si ga pač imel toliko pod kapo, da ti jo je privzdigovalo, se je široko nasmejal odličen poznavalec teh stvari, slikar Grega. Naš pritrjevalni smeh je podžgal Franceta, da je pričel vneto pripovedovati :
—	Stanoval sem kot dijak v vrtni hišici pod Gradom. Hišica je imela dvoje sob, ki so jih ločila steklena vrata. Proti eni sem prišel domov, povsem trezen iz kavarne, se razpravil, upihnil svečo in legel. Položil sem roke pod glavo in se pripravljal, da zaspim.
Tedaj pa je jel nekje v soseščini zavijati pes. Nekaj časa sem mirno prenašal njegov zategli lajež, potem pa sem se razburil:
Kaj neki je pasji mrhi?
Kakor da bi me bil čul, je tedajci pes utihnil in je nastala spet tišina, da se je čulo tiktakanje moje žepne ure na stolu. Skušal sem zaspati...
Tedajci pa so se oglasile v prvi sobi stopinje. Prisluhnil sem.
Kdo, vraga, je prikolovratil sredi noči k meni ?
Nikoli nisem zaklepal vežnih, kaj šele sobnih vrat. Prva soba je bila povsem prazna in mi ni mogel nihče ničesar odnesti, tudi če bi hotel. Zgodilo pa se je, da je zaneslo kdaj sredi noči kakega tovariša k meni. ki ga je vfgel gospodar iz hiše, ker je hotel brezplačno stanovanje.
JANKO KAČ!
Fr. Tratnik: JANKO KAC
Stopinje so šle počasi, drsajoč kakor da hodi močan in težak človek v velikih copatah, od vhoda počez čez prvo sobo proti steklenim vratom.
Tako hodi bolnik, ki se je naveličal sredi noči ležanja. Nikamor se mu ne mudi in tudi namenjen ni nikamor.
Tako sem mislil. Stopinje so se leno približevale steklenim vratom. Že so morale biti tik njih, sem slišal povsem razločno.
Zdaj pa zdaj bo pritisnila roka na kljuko, sem čakal, ko so stopinje tik pred vrati obstale.
Sekundo, dve, tri je bilo povsem tiho, potem pa se je zvalilo za omaro, ki je stala nasproti postelje kakor za velik sveženj papirja in padlo na tla.
Neumnost! sem pomislil, kajti dobro sem vedel, da na omari ni ničesar razen težke avtomatične pištole.
Nekaj minut je bilo spet vse mirno, potem je spet udaril tisti nesrečni pes v zategel lajež. Po oddajanju dolgega stavka je spet utihnipin spet je bil mir. Skušal sem zaspati in res je že lezel dremež na oči in na živce.
Tedajci pa so se spet oglasile počasne, drsajoče stopinje, kakor da hodi močan in težak bolnik, ki se je naveličal sredi noči dolgega ležanja, obut v velike, pohojene copate. Od vhoda so šle leno počez čez prvo sobo proti steklenim vratom. 2e so bile stopinje tik njih, kar so mahoma obstale.
Sedajle se bodo vrata odprla! sem zadržal sapo.
Sekundo, dve tri je bilo vse tiho, potem. pa je spet zdrknil tisti zavoj pa-
pirja počasi rsajoč po omarini steni na tla.
Še enkrat se je ponovil ves ta cirkus od psa preko stopinj do padca za omaro. Potem sem pa poiskal vžigalice in s težavo prižgal svečo. Roke so se mi namreč tresle.
Ko so pa po pasjem laježu četrtič drsale stopinje proti steklenim vratom, sem prav tiho zlezel s postelje, vzel v roko svečnik, pograbil pištolo z omare, se stisnil k steni tik vrat in čakal.
Še tri — še dve — še ena... sem štel bližajoče se stopinje. Tedajci sem naglo zgrabil za kljuko in hlastno odprl vrata — nikogar!
Tedajci pa je spet padel tisti papirni omot, ki sem vedel, da ga ni, za omaro.
Nisem strahopetec, toda tedaj sem razločno čutil, kako so mi lasje drug za drugim vstajali. V tem razburjenju sem krčevito stisnil pištolo. Pok je odjeknil po prazni sobi...
—	In ti je spet živce pomiril, sem pristavil po padarskem spoznanju.
—	Morda tudi! je pritrdil France. Toda kakršen sem že, sem hotel le dognati nekakšen vzrok svojega strahu. Zakaj ni je strašnejše stvari na svetu, kakor zavest, da te je nečesa strah, česar ne moreš dognati in torej za nas te stvari dejansko ni.
—	In si kaj dognal ? je vprašal nekdo od omizja.
—	Sem! je pritrdil inženjer. Vsi smo prisluhnili, čakajoč njegovega strahove-ga odkritja.
—	Vse sem pretaknil po obeh sobah.
Ko sem pa odmaknil omaro, se je nasmehnil inženjer, je pa planila izza nje cela podganja družina. Skozi luknjo v vratih so hodile spat v gnezdo.
ZAROTA ZOPER SVET
ESSAD BEG	AVTORIZIRAN PREVOD
NADALJEVANJE
Gin vendar je zdaj Evropa močneje nego kdaj-koli trkala na vrata Rusije. Kakor eksplodirajo neki kemični elementi pri samem medsebojnem dotiku, tako pomeni dotik
P Azije z Evropo eksplozijo za deželo, v kateri se je izvršil ta dotik.
Ta eksplozija se je imenovala Peter Veliki. Populariziral je Evropo v Aziji ter obrnil obraz Rusije k Evropi. Morda je
U veliki car mislil, da bo konstruktivna sila Evrope za zmerom ohromela destruktivne moči njegove države. Imel bi bil prav, če bi bile v Evropi same konstruktivne sile. Destruktivna sila Evrope je ostala carju nepoznana. Njegovi nasledniki so jo morali bridko občutiti. Začenši s Katarino so morali voditi carji dvojno borbo, strašno vojno na dveh frontah: zoper Azijo in zoper Evropo, zoper evropsko revolucijo in azijatski element. Ako bi bil zmagal le eden teh dveh nasprotnikov, bi to pomenilo žalosten konec iz step, gozdov in močvirij zvarjene države. Destruktivne sile Evrope in Azije so se v Rusiji vedno bolj bližale druga drugi. Revolucionarni duh višjih slojev se je vedno bolj stapljal z uporniško dušo ljudstva. Oba sta se slednjič našla in spojila v boljševizmu. Kakor pred stoletji, v časih Demetrija in Petra Velikega, je prišlo tudi zdaj do eksplozije. To pot se je imenovala eksplozija: Čeka. V njej se je združil mrzli prosvetljeni bes Evrope s fanatičnim sovraštvom Azije. Samo združitev obeh elementov je mogla povzročiti strašne rezultate, rdeči teror.
Kakor omenjeno, je stal med revolu-
cionarno Evropo in uporniško Azijo že od Katarininih časov car, ki je bil jez, katerega so izpodjedali ti valovi. Ko se je>ta jez porušil in se je namesto carja postavtila med Evropo in Azijo papirnata stena Kerenskega, je bila usoda Rusije zapečatena. Država je bila neizogibno izročena destruktivnim silam Evrope in Azije. V prostranih stepah sta se zdvojila Robespierre in Atila. To svetovnozgodovinsko srečanje je rodilo tipe Dzeržinskega. Niti rusko ljudstvo kot tako niti ideje socializma niso odgovorne za najstrašnejši teror svetovne zgodovine, pač pa nesrečna strnitev popolnoma nasprotnih duševnih sil, ki so povzročile boljševizem.
Bistvenost in skupnost obeh sestavin boljševizma je mesijanski gon. Nauk o razredni borbi ne pozna nobene državne meje. Tudi ekspanzivna potreba stepne anarhije ne pozna nobenih meja. Boljševizem ne pozna nobene meje, on se hoče razširiti po vsem svetu, hoče zagospodovati nad zapadom in vzhodom. Če hoče priti boljševizem preko ruskih meja, mora biti nasilen. Pot boljševizma k oblasti je revolucija, prednja straža revolucije pa je po Leninovih besedah Čeka.
V široko zasnovani zaroti zoper svet, ki jo predstavlja boljševizem, zavzema Čeka svoje trdno začrtano osrednje mesto. Njena naloga je bila, da zagotovi evrazijskemu nasilju pot v bodočnost. Morala je zravnati ostanke jeza, ki je v simbolični postavi carja ločil obe uničujoče sile. čeka ga je morala podreti.
Čeka je skušala izvesti v nekaj letih ono, kar se v državotvorni Rusiji ni posrečilo niti v enem stoletju. Skušala je izruvati nasprotnika s koreninami vred. To se ji je večidel posrečilo. Celo zadnji ostanki stare Rusije so skoraj brez sledu izginili. Prelevitev Čeke v GPU po državljanski vojni ne pomeni konca borbe, pač pa nov stadij. Naloga GPU
in sličnih organizacij je prenos mesijan-skega boljševizma preko ruskih meja, priprava mednarodne končne vojne in tehnično vodstvo idejne ekspanzijske sile. Doba čeke je bila doba mračne, brutalne ekstaze romantičnega boljševizma, čas brezmejne svojevoljnosti. Marsikateri strankar, ki je videl potoke krvi razrednih nasprotnikov, se ne more navdušiti za sedanjo dobo treznega dela, ki zahteva od vsakega ogromne žrtve in odpovedi. Po stepah in močvirjih Rusije, po daljnih pokrajinskih mestih in celo v poslopju Čeke živi še zmerom hrepenenje po »krvavem letu 1919« in po »duhu stare Čeke«. To krvavo leto 1919 je pomenilo za mnoge komuniste najvišjo stopnjo zemske sreče, najvišji vrh neomejene moči in samovolje, ki ju jim ni bilo treba deliti s strankinimi predstojniki, kateri vladajo danes strogo in po mili volji. GPU potrebuje popolnoma druge ljudi z drugačnimi sposobnostmi. Razlika je tako velika, da je marsikateri junak velikega leta 1919 zdaj jetnik GPU. Prej je bilo treba uničevati, z da-j pa ubogati in delati. Najvažnejši posel GPU je preložen na inozemstvo. Samo po sebi je razumljivo, da ni vsak čekist starega kova sposoben za nevarno in trudapolno delo v inozemstvu. Treba je znati več jezikov in imeti precejšnjo izobrazbo.
GPU je zadnja stopnja v razvoju one zarote zoper svet, ki se je 1. 1903 osnovala v obliki boljševiške stranke. Seveda je prevzela mnoge Čekine metode. Vendar so razlike velike. Čeka in mno-žestvene usmrtitve v prvih letih boljševizma so bile tako rekoč posledica policijsko tehnične nesposobnosti in neizkušenosti sveže pečenih državnikov. Zgodovina Ček je v histerični bojazni stranke pred nevidnim, morda celo namišljenim nasprotnikom. Čeka 1. 1908 še ni vedela, da se morejo nasprotniki ukrotiti na razne načine, šele GPU se je naučila, kako se poleg samokresa uporabljajo nekrvave metode v zaščito sovjetske ideje. Sicer pa se vrše tudi v ječah GPU usmrtitve. Zdaj se ne slišijo več dnevno, temveč enkrat na teden v noči med torkom in sredo, eksekucijski streli in število usmrčenih se ne da primerjati z žrtvami starega časa. Zdaj postrele povprečno »le« še kakih sto ljudi na mesec brez javne sodne razprave.
V desetih letih svojega gospostva se je GPU naučila, da ni treba prav vsakega človeka ustreliti. Važno je le, da
vsak človek v Rusiji živi v zavesti neprestanega strahu pred GPU. Ta psihoza je postala v vseh krogih Rusije epi-demična. Vsakdo v Rusiji je prepričan o vsemogočnosti GPU. Če pa je navzlic temu mesečno ustreljenih sto ljudi in desetkrat več izgnanih, je to le dokaz, da GPU vendarle ni tako vsemogočna in da se ne morejo istovetiti visoki krogi Rusije z boljševizmom.
Težišče dela GPU je v oddelku za inozemstvo, kjer so združene napadalne sile boljševizma za pripravo svetovne revolucije. Tu se stekajo niti široko razpredenega zarotniškega omrežja po Kitajski, Indiji, Nemčiji in Ameriki. Od tu razpošiljajo emisarje in agente, ki razstreljujejo katedrale (Sofija), lovijo belogardistične generale in organizirajo oborožene vstaje na Kitajskem. • Danes še ni mogoče napisati temne in krvave zgodovine tega dela v vseh njenih podrobnostih, vendar zadostujejo neke epizode in dogodki, kakor tudi opis notranje zgradbe GPU, da si more čitatelj napraviti sliko inteligentnega neprestanega dela te zarote zoper svet. Zgodovina te zarote se je pričela z ustanovitvijo GPU, naslednico Čeke v državljanski vojni.
DALJE
MEJA STRATOSFERNIH VZLETOV
Najvišje v stratosfero je prodrl doslej ruski stratostat, ki je dosegel višino 21.600 metrov. Se večje višine bo v balonu prav težko doseči, ker od tod naprej ovire tehničnega značaja silno naglo naraščajo. Tudi temperatura v višjih plastev narašča namestu da bi padala, kar zelo otežkoča načrtne račune. Strokovnjaki so zračunali, da bi moral imeti balon, ki naj bi se dvig-nih 22 km visoko, tele dimenzije: največji premer 55 m, prostornina 110.000 cbm, lastna teža 2400 kg, balast 1000 kg. Za višino 30 km bi moral imeti balon že 110 m premera, 1,300.000 cbm prostornine pri lastni teži do 10.000 kg s 3800 kg balasta. Ta mon-strum bi veljal premoženje, ki ga težko zmore kak znanstveni zavod.
LADJE BREZ VODNIH ZALOG
Znanost je že tako daleč izoblikovala kemične postopke za čiščenje vode, da lahko uporabljajo moderni parniki za napajanje parnih kotlov le še slano morsko vodo V kratkem bo začela industrija dobavljati ladjedelnicam tudi že kemične čistilne aparate, ki bodo lahko spreminjali morsko vodo v najboljšo pitno vodo. tako da bodo tudi te zaloge nf> ladjah s *asom lahko odpadle. v bližnji bodočnosti bo mogoče ob-jadrati svet ne da bi morala ladja enkrat samkrat pristati, da obnovi vodne zaloge.
PO S I N J
OB. A N I O M N A D A L J
' ^^ edaj, v tako zvanem mirnem f času, že še prebijemo. Koliko V več nevarnosti pa bi ždelo, ka-X dar bi bili v vojni, n. pr. z J Nemci, ki so po zatrdilu »Sun-* day Chroniclea« z dne 8. aprila izumili pet novih vrst groznega orožja, vmes novo kroglo »Halgar Ultra«, ki kar za igračo prevotli 15 cm debel oklep; takih krogel izdelajo baje po 480.000 na dan. Ali pa vrtilno lahko strojnico, ki v 1 minuti izbruhne tisoč strelov. Najhujša pa je stratosferna raketa, toda naš brod ni zato v opasnosti, saj ne misli letati v zračne višave. Ob-orožujejo pa tudi duha. Tako je Volki-scher Beobachter Nr. 96 v početku aprila priobčil Heryberta Menzela pohodni-co,12 naslovljeno na mladino:
Jugend, wir tragen die Fahnen, die unser Fiihrer geweiht. Wie sie rauschen, so ahnen wir schon die kommende Zeit.
Vse misli na orožje, vse na sirovo silo.
Najbližja, najistinitejša opasnost, ki nam preti, pa je kolefoanje broda, neprijetno za človeške želodce. Spričo tega je mogel eden izmed sodelavcev že parkrat omenjenega šegavega Slovarja jahto takole opredeliti: y a c h t, le plus couteux des vomitifs, najdražje sredstvo za bljuvanje. Podolžnega guganja — »tanga-ge« po francosko — se tako hudo ne plašimo, ker se javlja le poredkoma: dolžina ladij ga ne pripušča v tolikšni meri. Vse drugače pa je z valjanjem v poprečno smer. Za to gibanje se mi zdi prikladen izraz zibanje, Francoz pravi: roulis, včasi roulement.
Človek se kaj urno navadi stati na ladji, četudi se ta guga. To sem dognal pred nekaj leti pozimi, ko nas je mika-stila botra burja na tetki »Petki«. Malokdo pa je prost one slabosti, ki ji pravijo morska bolezen. Edino dve osebi, dva suhozemca, neki trgovski potnik iz Kajkavije in moja malenkost, tedaj nista šla v »Rigo«. Vendar po treh urah tresenja in meketanja se mi je začelo nekoliko v glavi vrteti. Zato sem legel na klop za mizo. Ker pa me je hotelo vsak trenutek na tla zavaliti, sem se s temenom krepko pritisnil na steno in
12 Levstikov izraz za koračnico v »Dejanju«.
A D R I J 7
DEBELJAK E V A JN J E
glej ga kleka! takoj me je obšel občutek, da mineva omotica. Nekaj let pozneje sem čital v »Matinu« ali kakem drugem dnevniku slavnega Blatograda — to pomeni prvotni naziv Pariza: Lutetia, Dreckstadt je dejal profesor Meyer-Liibke — da je proti morski bruhavici dobro, če dobiš trdno oporišče za svojo bučo. Tako sem po naključju, po slepo-kurnem načinu, našel eno izmed tolike-rih zdravil, ki pa ne pomagajo vsekdar in vsakomur. Najboljši lek bi bil: omiliti ali še rajši ukiniti zibanje. S tem bi brod pridobil hitrino, prihranil nekoliko kuriva in njegov ustroj bi se manj razmajal. Vojna ladja bi pri tem tudi zanesljiveje bruhala krogle v sovražnika.
MLEKO JE ZikRAVO, koiiiur prija
Že nekaj časa poskušajo z uspehom »giroskop«, sredstvo zoper guganje. Ker pa je ta velikanska vrtavka predraga in zahomotana, si jo privošči komaj sam stric Sarn, medtem ko njegov sorodnik Janez Junec ali John Buli uporablja sistem »Frahm«. Ta obsega dve občujoči posodi, napol naliti z vodo in postavljeni na vsako plat ladje. Ob vsakem nihanju se prelije voda iz ene shrambe v drugo, s tem se prenese težišče in se deloma uniči učinek nihanja. Poslednji sestav so preizkusili mnogi potniški par-niki, kakor tudi torpedovke, križarke in oklopnice.
Druga sredstva, kakor rečeno, so nezanesljiva, včasi si celo nasprotujejo. Eni svetujejo dosti jesti pred odhodom, drugi priporočajo zdržnost. Mogoče je res boljše, da si pošteno nadevaš svojo otrobnico — imaš vsaj kaj izbrusiti, če te prime nuja. Tako se prikupiš morskemu božanstvu, gospodu Neptunu in gospe Tetidi. Tudi glasilo svete vojske:
Si vitare p o t e s, ne plurima pocula p o t e s — lahko med vožnjo zanemariš. Midva s solilebnikom sva si za to možnost dovolj omočila grlo.
Sicer pa je bilo vreme vzorno, odlično. Takšno, da bi človek lahko pričakoval onega čudežnega pojava, ki ga štejejo pomorščaki med »great attrac-tions«, med velike zanimivosti: to je zeleni žarek. Učenjaki so ga prvič opazovali na Tihem oceanu, ko so jadrali proti »Novi Kiteri«, kakor je Francoz Bougainville (eno leto pred njim je bil Anglež Wallis tam, 1767) krstil otok Tahiti.13 Prišedsi na Vztrajnem (En-deavour) domov, je eden teh ovlasulje-nih gospodov zvezdogledov — Brown ali Johnson? — opisal zeleni žarek. »Zeleni žarek nosi po krivem to ime, kajti to prav za prav ni pramen, ampak je nekakšno žarenje v oblasti obliki, vsaj za prosto oko. V daljnogledu se ta krogla izredne svetlosti kaže v eliptični obliki...«
Letos je v februarju opazoval zanimivi morski pojav globetrotter Rene Gouzy, o katerem je 10. II. t. 1. že »žis« izpregovoril. Gouzy je zasačil tak prizor doslej štirikrat, kar se mu zdi mnogo. Namreč enkrat v Nubijski puščavi blizu Assuana, potlej v Tanezruftu in slednjič na Pacifiku. Vtis mu ostane nepo-
is Moj sošolec je nekoč izumil igračko: Kje pa sta Tahi in Hiti? O, Tahi in Hiti hitita iti s Hititi na Tahitiiti (poslednje pomeni: Mali Tahiti). Stavek je primeren za hitro govorico.
zaben na vse večne čase, dasi se pojav pokaže samo za tri ali štiri minute ob sončnem zatopu, kadar je morje povsem mirno in obzorje popolnoma vedro. Kdor je videl v morju ta veliki smaragd, to razkošje draguljev, to Aladinovo košaro, pač lahko razume stare legende o zakladih, ki jih stražijo na dnu voda duhovi, povodni možje:
vunkej biseri letč, pa kamnički dčmantni, vse tam se v zlati lisketa,
kakor je zakrožil Prešeren v »Terdo-glavu«.
Toda za »zeleni žar« so naše pokrajine premajhne: njemu je treba nepreglednih ravnic. Zadovoljiti se moramo z nadomestkom: čudovito zračno prikaznijo, ki jo je videl Anglež Sir Humphrey pred sto leti na griču nad Boh. Belo in Blejskim jezerom, kjer se je pred nevihto sosredinila mavrica (Slov. 13. XI. 1933). Fr. Schollmayr jo je opisal 2. V. 1877 v Novicah: Barvorobna podoba v megli ali glorijola. Isti list je potem še večkrat poročal o tej prikazni 1. 1878 (193, 369), 1879 (8, 116, 118) in 1. 1883 (221) je priobčil nekdo celo pesem o glorijoli. Lani, če ne predlanskim, sva šla s solilebnikom na Golo pri Ljubljani, da bi podoživela »Brockengespenst«, kakršnega je nekoč opazoval župnik L. Mencinger. Vreme pa ni bilo prikladno za slikovito »obstret«. Morda bi kdaj poskusil v Hrušici? No, meni ni bilo tako žal za barvitim vencem, saj sem že dvakrat na Triglavu videl ob sončnem vzhodu živobarvni lok ali mavrico, kakršno popisuje F. Seidl.
DALJE
»STEBRI SODOBNE KIRURGIJE« Popravi:
št. 10 str. 254 levo, 4. vrsta od zdolej, namesto odstrnem: odstrem zaveso.
št. 10 str. 255 desno in v vsej razpravi namesto Semmelweiss: Semmelweis.
št. 14 str. 373 levo. 7. vrsta od zgorej, namesto slabo: sladko zavest.
Št. 14 str. 373 levo, 13 vrsta od zdolej, namesto gandrena: gangrena.
št. 14 str. 373 desno, 20. vrsta od zgorej, namesto s perilom: s perolinom.
št. 19 str. 501 levo. 2. vrsta od zgorej, namesto zadavil: zadivil.
Kot sodobno označujem današnjo, moderno kirurgijo, ki je v veljavi v dobi, v kateri živim.	Dr. černič.
PAVEL NIPK0W - OČE TELEVIZIJE
T-Tj elevizija je še tako mlada, da si s svojimi neizmernimi zmožnostmi še kar ne upa prav na
_ dan, njen oče, berlinski inže-
njer Pavel Nipkov pa je že star mož in je prav te dni dopolnil 74 leto. Doslej so poznali tega skromnega moža samo v najožjih strokovnih krogih in šele zdaj, ko so ga v Nemčiji izvolili za častnega predsednika televizijske sekcije pri zbornici za radiofonijo, bo nemara postalo njegovo ime bolj popularno.
Leta 1884., torej pred 51 leti je izumil Nipkow še kot dijak po sebi imenovano »Nipkowo luknjičasto ploščo«, ki je še danes osnovni element večine aparatur za televizijo. Njegov izum je preprost kakor vse velike reči. Okrogla, prav naglo se vrteča plošča z vencem spiralno porazdeljenih lukenj na obodu — nič drugega. In s to ploščo je mogoče razstavljati slike ali žive prizore v posamezne svetlobne elemente in jih na oddaljenem kraju spet sestavljati v prvotno sliko. Ta sijajna ideja ni prinesla izumitelju niti pare dobička, kakor je že usoda večine velikih izumiteljev, od katerih se je Nipkow razlikoval samo po tem, da se ni z bolno zagrizenostjo boril proti nerazumevanju svojih sodobnikov, ampak je sam prvi izprevidel, da je prišel njegov izum dosti prezgodaj.
Prav tako nenavaden kakor mir, s katerim je prenašal Nipkovv usodo svojega patenta, ki se je desetletja prašil po predalih patentnega urada, je tudi doživljaj, iz katerega se je rodil.
Za prebivalce malega pruskega mesteca Neustadt je bila velikanska senzacija, ko so 1879 napeljali tjakaj prvi telefon. Posebno sta se za tisti čudni aparat, s katerim se je lahka po žici govorilo iz kraja-v kraj, zanimala 17 letna gimnazijca Pavel Nipkovv in njegov prijatelj. Nista odnehala poprej, dokler nista pregovorila uradnika, da jima je dovolil vzeti aparat s seboj na dom. Samo za en večer. Nadebudna dijaka sta doma razstavila aparat do poslednjega vijaka ter vse dele točno posnela in prerisala. šele o prvem jutranjem svitu je bil telefon spet sestavljen, da je lahko pričel na pošti svoj vradni posel. In prav tisto noč je šinila Nipko-wu v glavo drzna ideja. Ako je mogoče s pomočjo elektrike prenašati zvoke na daljavo — si je dejal — bi se morala
Inž. PAVEL NIPKOVV
na sličen način dati prenašati tudi svetloba. Ta ideja se mu je vrastla v glavo in mu ni dala več miru. Štiri leta je noč in dan razmišljal o tem problemu in je slednjič po prav nenavadni inspiraciji res našel rešitev.
»Bilo je ravno na božični večer 1883«, pripoveduje sam izumitelj, »ko sem sedel v svoji tesni sobici na Filipovi cesti v severni berlinski četrti. Skozi tenke stene je pronical mrzel decemberski veter. študiral sem naravosloje in matematiko. Sobica je ležala na dvoriščni strani in skozi okna sem videl goreti božična drevesa v nasprotnih stanovanjih. Zagledal sem se vanje in misli so se mi izgubile domov k materi in prijateljem, toda le za kratek čas, potem so se iz-nova vrnile na staro idejo, ki sem jo že leta fanatično zasledoval: kako bi se dalo gledati na daljavo? In glej, ta trenutek se mi je posvetilo. Mahoma, popolnoma intuitivno, sem zagledal rešitev, ki je temeljna ideja današnje televizije. Zazdela se mi je tako preprosta, da se mi. je samo čudno zdelo, kako sem mogel o nje.i tako dolgo razmišljati. Saj je treba sliko samo razstaviti v večje število vodoravnih linij in le-te spet v večje število točk, tako da sestavlja sliko prav za prav samo še morje različno svetlih drobnih točk. Ako se potlej posreči spremeniti vse te točke v različno močne impulze električnega toka. jih bo mogoče kakor zvok oddajati po žicah v daliavo. Na sprejemni postaji se električni imrmlzi iznova spremene v svetlobne točke in linije, ki se sestavijo v prvotno sliko«.
Tako se je rodila osnovna misel televizije že v času, ko svet še ni poznal ne letala ne avtomobila in se je čudil prvim telefonom. Vse naslednje dneve je Nipkovv mrzlično razvijal in razpredal svojo idejo. Enajsti dan po tistem božičnem večeru je že vložil pri patentnem uradu prijavo z mnogimi risbami in ši* rokimi razlagami. Izvedenci pri patentnem uradu so debelo gledali in zmajevali z glavami ter se pomilovalno nasmihali, čitajoč, naj se izda patent za »Postopek prenašanja slike na električni način z razdelitvijo slike na čim večje število različno svetlih točk s pomočjo luknjičaste plošče«. Možje so se morah
slednjič upogniti ostri logiki, s katero je mladi dijak utemeljeval svoj izum in nekaj mesecev kasneje je bil res izdan prvi patent na področju televizije.
Spočetka je bil ta patent seveda samo mrtev papir in šele izum prvih svetlobno električnih celic, ki omogočajo spreminjanje svetlobnih odtenkov v impulze električnega toka, mu je vdihnil življenje. S temi celicami in Nipkowo ploščo so se začeli prvi poskusi prenašanja živih slik, ki so zadnje desetletje tako napredovali, da bo postala televizija nemara že v nekaj letih prav tako domača, kakor je danes radiofonija.	nj
KNJIGE IN REVIJE
Uredništvo je prejelo:
»Ljubljanski Zvon« št. 4—5. Dvojni, tudi po obsegu razširjeni zvezek, je uredil novi urednik pisatelj Juš Kozak.
Na uvodnem mestu razpravlja dr. Fr. Vidic o »Neznanem Prešernovem distihu«, ki ga je srečen slučaj otel pozabi. Nato sledijo prav tako zanimivi in važni podatki dr. Fr. Kidriča o »Prešernu v Lascha-novi korespondenci«.
Pripovedno prozo zastopajo: dr. VI. Bar-tol, ki končuje svojo psihološlko-freudovsko črtico »Konjski smeh«; Br. Kreft s svojo realistično-seksualno »Micko šafaričko« (čemu hčerke in sresko poglavarstvo.?); Milena Mohorič s »Pustolovsko zgodbo«, ki se zdi zares literarno pustolovska ne glede na pomanjkljivost slovenskega izrazoslovja; Juš Kozak s »Plenicami«, pristno kozaško studijo ljubljanskega predmestnega življenja, in Anton Ingolič z nadaljevanjem svojega konstruktivnega romana »Zemlja in ljudje«.
Pesmi priobčujeta P. Golia in M. Klcup-čdč, avtor »Preprostih pesmi«, o katerih poroča Ivo Brnčič v rubriki »Kritika«, kjer ocenjuje A. Budal tudi Bevkove »Ljudi pod Osojnikom« in »Krivdo« ter pravi: »da je Bevka silno težko ujeti v običajne slovstvene predale«.
Zanimivi so Iva Brnčiča »Razgledi v liriki«, kjer bo našel tudi navaden slovstveni spremljevalec dovolj pouka.
Fr. Govekar zaključuje »Pisma Ivana Cankarja meni«, ki so primerno osvetlila literarno in neliterarno ozadje njunega nasprotstva.
Izmed ostale vsebine omenjamo dr. J. Šlebingerja osmrtnico Ivanu Vrhovniku, I. Grahorja »Obraz slovenskega gledališkega igralca« (Milana Skrbrnška), V. Mo-drinjaka »Pogled v našo vas«. Pestro rubriko »Drobiž« zaključuje v slovstvenem obzorniku nenavadna osimrtna beležka — drobec močnega literarnega gradiva.
Zvezek je tehnično na višku. Slovstvene ljubitelje-naročnike pa bo nemara motila opustitev običajne oznake pri nadaljevanjih.
»Ljubljanski Zvon« se naroča pri upravi v Ljubljani, šelenburgova ulica 3. Celoletna naročnina Din 120 se lahko plača v obrokih.
»KRONIKA SLOVENSKIH MEST«, leto n, št. 1. Poročilo sledi.
Lipphart: STARA ULICA (lesorez)
IZ OZNAKOSLOVJA
ODKOD IZRAZ PEHAR?
V pomenu »kupica« je ta beseda brez dvoma iz nemškega Becher, odn. staro-vieokonemškega behhari, s-r.-v.-n. becher, v bavarski izgovorjavi pechari, oz. pe-cher. Toda v pomenu »slamnica (za kruh), pletar, krušnica« mora biti drugega izvora (zairadii razlike v tvarini in namenu posode), če pomislimo, da ima slovenščina za razne pletene posodfe nemšike izraze (ceker iz Zacher, čajna iz Zeine, procajna iz Brotzeine, korba iz Korb, jerbas iz Gertfass (tej Valjavčevi etimologiji pa Ramovš ugovarja) i. dr., se nam ne bo zdelo čudno, da je tudii p e -h ar (»Backkorb«) germanska beseda: alemanski bi-cher, bei-cher (v Švici) sr.-v.-n. pei-cher »ulj, košnica, panj, pletar, Bienenkorb« — zloženka !z bei, bt, pei »čebela« in char, kari »votel, poglobljen prostor kot posoda« (San-dersov nemški. Schmellerjiev bavarsko-avstr,- besednjak). Kdor pozna slamnate ulje ln slamnate k r u š n i c e, bo gotovo priznal, da so eni drugim s lični in da je krušnica kakor pol ulja (ali pa ulj kakor iz dveh krušnic sestavljen). Vrh tega pomeni 1). p e h a r po Cafu tudi slamnat ulj in 2) pletar po Janežiču-Bartlu tudi k r u š n i c o. Latinska beseda panarium (od panis) je dobila v francoščini (panier) tudi pomen »ulj, košnica« (za čebele) — seveda radi sličnosti. Mali Larousse definira besedo 1 a r u c h e (= ulj, košnica) kot »habitation, prčpa-rče en forme de panier pour les abeilles«, t. j. »stanovanje v obliki krušnega pletar j'a, pripravljeno za čebele«.
I. Koštia.1
») Schroer, »Worterbuch der Mundart von Gottschee« (1870), str. 49. pravi, da je beseda char, kar pogosto skrita v zloženkah; San'ders navaja Molkenkar (posoda za siratko) in Wand'kar (stenska posoda); kočevsko narečje (bajuvarsko) ima
žloj-kar »Schlag-fass« = p.inja.
^
INDIJANSKI OBIČAJ
Član muzeja pennsylvanske državne univerze Vincent Petrullo, ki je delj časa proučeval primitivna ljudstva v Venezueli, poroča, da pri indijanskem plemenu Yaruro zet in tašča nikoli ne smeta govoriti drug z drugim. Ako se slučajno srečata v istem taborišču in morata sedeti pri istem ognju, morata sedeti tako, da ne vidi drug drugemu v obraz. Ako le kdaj nanese sila, da se morata razgovoriti o kaki važni stvari, potlej se to lahko zgodi šamo s posredovanjem kake tretje osebe.
ČLOVEK IN DOM
LEŽALNI NASLANJAČ
Če si otrok grize nohte, je to vedno znak, da mu jih nihče redno ne poreže. Če mož zvečer, ko se udobno usede, položi noge na drugi stol v veliko nevoljo in ogorčenje svoje boljše polovice, je to znamenje, da njegove utrujene noge potrebujejo neke opore, da se bolje odpočijejo, kar deloma doseže, če so iztegnjene vodoravno. Zakaj bi tedaj razumna žena ne poskrbela v ta namen pripraven naslanjač s priklopnim stolcem za noge, katerega bi se utrujeni človek poslužil ob prostih dnevnih in večernih tirah za odpočitek?
Kdo še ni poizkusil, ko se je v nedeljah zvečer vračal z vlakom z naporne ture, položiti svojih nog vodoravno na nasprotni sedež v kupeju? (Kar je prav za prav prepovedano; če sprevodnik zasači, je deset dinarjev globe.)
Angleži imajo v svojih klubih udobne fotelje. V njih neženirano po več ur prav ugodno zleknjeni konferirajo. Zakaj bi si tudi mi ne osvojili nekoliko tega angleškega razkošja in bi si omislili tak preprost fotelj s pripravnim stolčkom za podaljšek, da ga po poljubnosti priklopimo k fotelju, če hočemo iztegniti svoje trudne noge, ki pa lahko služi tudi za udoben nizek sedež. Tak fotelj ali naslanjač služi s podaljškom v skrajnem primeru, primerno opremljen z vzglavjem, rjuhami in odejo, za nočni počitek.
Kakor vidimo na sliki, je izdelava takega naslanjača preprosta. Ogrodje iz mehkega lesa je lakirano v poljubni barvi. Prešite blazine iz cenenega črtastega indantrena v prijetnih barvah napolnjene z žimo ali afri-kom, izdelamo lahko sami.
X. Y.
H % A H
OOPYRIGHT BY VASJA P1RO
MOJI VTISI S ŠAHOVSKEGA TURNIRJA V MOSKVI
VASJA PIKO NADALJEVANJ
E
Šahovski mojstri so v Rusiji izredno popularni. Naše slike in karikature so bile razstavljene po izložbah, trgovinah, klubih itd. Ljudje so nas povsod poznali in pozdravljali. Tej popularnosti primerno skrbi tudi država za svoje prominentne šahiste. Tako n. pr. ima znameniti komponist šahovskih problemov Troicki naslov zaslužnega narodnega umetnika, najvišji naslov za umetnike sploh v Rusiji. Kot šahist prejema tudi državno pokojnino.. Za časa našega turnirja je bil kot šahovski strokovnjak ves čas v Moskvi, da je pomagal pri organizaciji turnirja. Tudi znani mojster Verlinski, ki je od rojstva gluhonem, prejema državno šahovsko pokojnino. In mojster Romanovski nosi za svoje zasluge za organizacijo ruskega šaha poseben naslov zaslužnega šahista republike, ki ga je prejel ob slovesno proslavljeni 251etnici svojega šahovskega delovanja. — Ruski mojstri, ki imajo razen šaha vsi še druge poklice, dobijo za udeležbo na šahovskih turnirjih in matchih seveda vedno dopusta, kolikor je treba.
Tudi v družabnem oziru so šahisti v Rusiji upoštevani kakor nikjer drugod. Imajo stike z umetniki najrazličnejših panog, ki so skoro vsi tudi sami šahisti. Znameniti komponist Prokofjev je bil često v naši družbi, na oficielnem zaključnem večeru nam je priredil celo poseben klavirski koncert svojih skladb. Pred koncertom pa je še hitro na žepnem šahu z mano analiziral partijo s turnirja, ki ga je slučajno intere-sirala. Nam na čast je bilo prirejenih več družabnih večerov v raznih stanovskih domovih, kakor v Domu učenjakov, tiska, umetnikov itd. Vedno je bil na programu takega večera najprej umetniški del, potem pa večerja in ples. Saj ima vsak dom tudi svojo restavracijo in večinoma tudi poseben jazz-orkester. Umetniški program so nam izvajali najboljši pevci, igralci, akrobati itd. Pevske in igralske točke so se meniavale z recitacijami. Tako nam je pesnik Bezimenski čital svojo pesnitev »Sah-mati«, napisano po moskovskem turnirju 1. 1925., ki je izšla tudi v posebni knjigi.
Sledilo je izvrstno lutkovno gledališče, ali pa so nam mongolski žonglerji s krožniki kazali svojo neverjetno spretnost. Tudi posebni glasovni jazz se nam je predstavil ter brez instrumentov z usti ponolnoma i-nit'ra.1 pravi jazz-orkester. In čIat moskovskega ciganskega gledališča so specialno
PIRC IN SPIELMANN
(Karikatura v »Bjuiletenju moskovskoga meždunarodnoga šahuiutuugo turnira«)
za nas izvajali nekaj plesov. Seveda ni manjkalo tudi conferencierja, ki je po možnosti v obliki šahovske partije in njenih faz vzpostavljal zvezo med posameznimi točkami. Na enem teh večerov so nam predvajali tudi šahovski film, ki je bil sestavljen ob priliki moskovskega mednarodnega turnirja 1. 1925. Film teče skoro pol ure in so ga svoj čas predvajali vsi ruski kinematografi. Ima posrečeno šahovsko hu-moristično vsebino, vsi živlienjski dogodki so prepleteni s šahom V filmu igrajo seveda pravi filmski igralci, na koncu pa poseže tudi Caoablanca osebno v dogodke in dovede ljubezensko zgodbo, ki ji je bil šah ovira, preko šaha do srečnega zaključka. Ob rlruai taki priliki smo gledali sovjetske filmske žurnale. ki so prikazovali slike našega prihoda v Moskvo, scene s turnirja in simultank. Posebno značilno za
moskovske življenjske navade naj omenim, da se je na družabnem večeru, ki nam je bil prirejen v Domu umetnikov, začel umetniški program z v Rusiji menda obli-gatno dveurno zamudo, ob 1. ponoči, trajal do treh. potem pa je bila šele večerja in ples.
Šahu posveča seveda tudi radio in časopisje v Rusiji največjo pozornost. Skoro vsi listi, večji in manjši, imajo stalne šahovske rubrike. Zanimivo pa je, da oficielni vladni list »Izvestja« take rubrike doslej ni imel. Izhaja namreč zaradi pomanjkanja papirja v Rusiji samo na štirih straneh, pa potem seveda ni imel mnogo prostora za šah. Po našem turnirju pa se je moral na željo citate!jev le odločiti, da uvede stalno šahovsko rubriko. Njeno uredništvo je prevzel sim dr. Lasker, ki se je sedaj kot nemški emigrant za stalno nastanil v Moskvi.
Šahovskih knjig imajo Rusi ogromno število, prevode inozemskih šahovskih del, pa tudi domače strokovne študije. Vsi važnejši turnirji dobe seveda tudi svojo knjigo, celo o našem turnirju na Bledu 1. 1931. je nedavno izšla v Rusiji posebna knjiga z zbirko vseh partij turnirja. V knjigarnah pa se v Rusiji šahovske knjige skoro ne dobijo, vse so razprodane; novih izdaj navadno ne tisjcajo, ker ima vsaka knjiga, kakor tudi časopis, samo za določeno število izvodov dovoljenje za tisk.
Rusi imajo trenutno dve šahovski strokovni reviji, mesečnika. »Šahmati« izhajajo v Ljeningradu v približno 8000 izvodih, list »64« pa v Moskvi v 14.000. »64« je bolj popularen list, njegov namen pove že podnaslov: šahmati in saški v masi. Propagira torej za maso ne samo šah, temveč tudi igro damo alt »šaški«, ki je v Rusiji tudi jfelo razširjena. List »Šahmati« pa ima strokovno znanstven značaj in stremljenje. Ima nalogo, da strokovno informira ruske šahi-ste o vseh važnejših šahovskih dogodkih po svetu, o vseh teoretičnih in analitičnih šahovskih novostih.. L6wenfisch n. pr. je v časopisju kritiziral uredništvo »Šahmati«, češ, da ne vrši dovoli natančno svoje naloge, ker svoj čas ni objavilo važne partije Stahlberg-Spielmann iz 1. 1931. Tako da on ni poznal tam igrane variante in da je zato izgubil v zadnjem kolu partijo s Capablanco. ki se je poslužil neke dobre Stahlbergo-ve poteze.
Dalje
PARTIJE Z MOSKOVSKEGA TURNIRJA
Zuckert ort o v a otvoritev Igrano v XVI. kolu dne 8. marca v Moskvi
Beli: Botvinnik	črni: čehover
1.	Sgl—f3	dT—d5
2.	c2—c4	e7—e6
3.	b2—b3	Sg8—f6
4.	Lcl—b2	Lf8—e7
5.	e2—e3	0—0
6.	Lfl—©2	c7—oŠ
7. 0—O	Sb8—d7
8. Sbl—c3	a7—a6
9. Sf3—d4	d5Xc4
10. b3Xc4	Sd7—c5
11. f2—f4	Dd8—c7
12. Sd4—f3	Tf8—d8
13. Ddl—c2	Sc5—d7
14. d2—d4	c6—c5
15. Sf3—e5	b7—b6
16. Le2—d3	c5Xd4
17. e3Xd4	Lc8—b7
18. Dc2—e2	Sd7—f8
19. Sc3—dl	Ta8—a7
20. Sdl—f2	Dc7—b8
21. Sf2—h3	h7—h6
22. Sh3—g5	h6Xg5
23. f4Xg5	Sf8—d7
24. Se5Xf7	Kg8Xf7
25. g5—g6+	Kf7—g8
26. De2Xe6+	Kg8—h.8
27. De6—h3 +	Kh8—g8
28. Ld3—f5	Sd7—f8
29. Lf5—e6+	Sf8 X e6
30. Dh3Xe6	Kg8—h8
31. De6—h3-f-	Kh8—g8
32. TflXf6	Le7Xf6
33. Dh3—-h7+	Kg8—f8
34. Tal—el	Lf6—e5
35. Dh7—h8+	Kf8—e7
36. Dh8Xg7 +	Ke7—d6
37. Dg7 X e5-f-	Kd6—d7
38. De5—f5-f-	Kd7—c6
39. d4—d5+ "	Kc6—c5
40. Lb2—a3+	Kc5 X c4
41. Df5—e4-f	Kc4—c3
42. La3—b4-f	Kc3—b2
43. De4—bi mat.	
ZA BISTRE GLAVE
248
Nekaj za slovničarje Kaj je pravilno: Gamzovo pero nosiš n a klobuku ali o b klobuku?
Rešitev k št. 245 (Šest novcev na mizi) Rešitev je mogoča le na ta način, da postavimo dva novca drugega na drugega, ki sta potem obema vrstama skupna.
Rešitev k št. 246 (Nemogoč dokaz) Samo na šaljiv način seveda:
X X — 22
8 8
Rešitev k št. 247 (Kateri je hitrejši) B bo prej končal. Izračunajmo samo trajanje poedinih krogov in pomislimo, da se brzina povečuje enakomerno!
Vzrok
Sodnik: »Zakaj ste ukradli sosedu gosli? AM znate sploh svirati?«
Obtoženec: »Ne, ampak tudi moj sosed ne zna, zato sem jih ukradel!«
Informacija »Dober dan, rad bi prijel na glavni kolodvor.«
»Zaradi mene! Nimam nič proti!«
Škoda ni velika Iz Blatograda poročajo: Tukajšnjemu bančnilku Franku je pobegnil blagajnik z njegovo ženo. Po ban£-nikovih navedlbah škoda ni velika.
Komplicirano ime Neki angleški redar je ustavil motoci-klista, ki je prehitro vozil. »Vaše ime, prosim!« je rekel. »Aubrey LieweUyn Bryhmot Laewellyn,« se je glasil odgovor.
Redar je spravil beležnico v suknjič in gledal vozača:
»Pazite, da vas spet kdaj ne zalotim!« je rekel strogo.
»Nič ni lepšega od prve ljubezni!« »že res — toda jaz te imam kljub temu zelo rada!«
SNUBEC — ZAROČENEC — ZAKONEC	NOVA ŽARNICA
vi tako, da nastanejo navpik in vodoravno besede enakega pomena:
norveško ime; kameli slična ovca (tudi budhistovski redovnik); Lelj ali bog ljubezni; moti (mami, slepi). Prva in druga skupaj čitani dasta zaokrožen smisel, prav tako tretja in četrta.
GLAVOSEK
Crassus Pet črk, en zlog — v dobravi raste hrust. Odbij mu vrh, saj to mu le koristi. Zdaj nov zamah: izraz latinskih ust nam kot protivni »toda« pojine čisti; pri nas je to nastavek za lastnosti, pridevnikov naredil je že dosti. Še sek! ostanek ti pustim v darilo, brbraču ga zasikni v posvarilo.
REŠITEV KRIŽALJKE V ŠT. 22 Nin, iti, tat, oj o, S. O. S., aga, mam, ono, ses, ovo, Tit, ini, nan. — Ni to samo Sotin. Ita, joga, nevina.
REŠITEV »ENOZLIOŽNICi V ŠT. 22 ben, den, fen, jen, ken, len, PEN, Ren, een, šen, ten, ven, Zen.
Novica v številkah Znani nemški matematik Peter Gustav Dirichlet (1805—1859) ni bil posebno navdušen za pisanje. Celo najožjim sorodnikom je le redkokdaj v življenju poslal kaj pisanega
Ko se mu je nekoč rodil otrok, je sporočil — bil je baš dobre volje — veselo novico tastu v London samo takole: 2 + 1 = 3.
Jeklena vrata tresora pod novim Dorland poslopjem v Londonu. Vrata tehtajo 20 ton. Njih mehanizem je baje pravi čudež inženjerske umetnosti
H e k to r
Učitelj: Ti tam, kako je bilo ime najbolj pogumnemu junaku v Troji?
Učenec molči.
Učitelj: Saj sem vam včeraj pripovedoval o tem. No, Hek . . .
Učenec: Hek . . .	«-»■
Učitelj: No, ne boj 6e, Hekto « t ■
Učenec: • Hektoliter!	.n«i_'
Dovolj
Starejši Sothern — znani ameriški igralec — je bil zelo občutljiv in natančen, če ga je kdo motil. Ko je nekoč opazil, da se je eden gledalcev baš pripravljal, da bi odšel iz lože, je zaklicai nanj:
—	Slišite, gospod, ali veste tudi, da pride za tem še eno dejanje?
Ubežnik se je za hip ustavil ter se z nasmehom na ustnih obrnil na oder s kratkim pojasnilom:
—	Da. prav dobro, zato pa odhajam!
Občinstvo je ploskalo gledalcu, Sothern
pa se je v bodoče skrbno izogibal sličnih nastopov.