IVI ete I ko V s 1 o v e n s k e in s 1 o v s t v n. Tihcnm poioku podoben. ki lepe senožeti in ravne polja rosi. jc dclal Mciclko do svoje sive starosti kakti naš diugi Dobrovski. Bil je Metelko ves Slovenec, in pa Dolenec. Bodi mu slava! Slomsek. c. 20. rPomni v protivnih rečeh, da pokoj duše ohraniš" — si niisli Metelko, in tihemu potoku podoben spisuje mirno tudi med abecedno vojsko šolsko knjigo, ktera bi bila v tesni zvezi s poprejšnjiini (gl. b — e, 12. str. 29. 30), toda ni prišla več na svetlo v Metelčici, anipak v Bohoričici: f) Berilo ta male šole na kmetih po c. kr. Estrajškili deržavah. Na Dunaji, 1834. 8'. 213 str. Eavno to: Berilo za drugi klas malih šol na kmetib (vnovič natisnjeno). V Tersti, 1846. 8'. 195 str. Tiskano je v različnih čerkali ter ima v sebi po kazalu: ,,Šolske postave za ljudske šole. Povesti iz svetiga pisma stare zaveze. Nekoliko znanosti od zemlje, na kteri živimo. Dolžnosti podložnih do svojiga deželiniga oblastnika, do gosposke od njega postavljene in do rojstne dežele. Djanski pregovori za mladost. Pravila ali regelce za perljudnost. Pravila za zdravjevarstvo". — Kakor Bregelce", ima še marsiktero tujo besedo v šolsko pojasnjenje; sploh je pa pisava krepka, in tvarina, ki se naliaja zdaj v mnozih posamesnili knjigah, se ob kratkeni razlaga ondi skupaj, priniemo pervemu poduku. Berilo to se ni tiskalo več v Metelčici; ali — kdo bi si bil mislil! tisto leto je zamerla tndi »Krajnska Čbelica", ktera je tako hudo bila pičila Metelčico. S IV. bukvicami je — brez žela — 1. 1833 že skor vsa zaljubljena nehala rojiti. Čerkarska pravda ali abecedna vojska je sicer mnoge razperla, nektere hudo ranila, nekterim celo zgrenila njiliovo dclovanje na slovstvenein polji; pa je tudi mnoge vzbudila in vžgala, zlasti neduhovne, da so se marljivo pečati jeli z dotlej zaneniarjano slovenščino. Koliko učene tvarine je spravila ona na dan, in kako očitno je pokazala vnanjemu svetu, da za uk je Slovenec prebrisane glave! Vendar so si sploh tedaj želeli mini in pokoja. In — kaj se zgodi? Leta 1835 šestega julija utone Matija čop, velikan učenosti, ki Ako bi daljši časi b'li mu dani, Svoj narod s pismi bi razsvitlil bil, Pero zastavi komaj stare Slave Buditi rod — odnese val ga Save. Niso jokali za njim le prijatli, nista plakala le Prešern pa Kastelic; žalovali so Slovenci vsi, kar spričujejo premnogi spisi, v nemščini in slovenščini, zloženi njemu v spominj. Materi Krajni, kaj pravim: »Grobu na tvojem oči materi Slavi rose". — Čbelica je nehala rojiti; vzrojil pa je njen ,,Plutarčik pa Nestorčik", Jak. Zupan, tedaj ined Slovenci pervi Pan-Slovan, tako da je 1. 1835 v Ljubljani še bogoslovja učenik — 1. 1836 bival že v Celovcu pokojnik — v pregnanstvu. Zginili so, ko se vtolaži vihar, nekako osodno tudi Metelkovci. Kopitar je skižil v dvorni knjižnici na Dunaju, Ravnikar je bival od 1. 1830 teržaško-koperski škof, v Terstu, Zalokar, župnik v Teržiču; Pekec umre, in zdaj se uinakne še Jelovšek za kanonika v Novomesto, Potočnik za župnika v Šent-Vid, Burger za dekana v Šmartin; Metclko pa ostane sam v ,,černi šoli" učitelj, da mu veljajo skoraj Koseskega besede o Sloveniji: Kakor o zori junak razbiti po boju ponočnim Samši na skitu medli, trume plakaje pogin, Plakala pravde pad sem svoje pomembe ua šibrali. 21. Milo je nekaj let poznej v Matija Čopa spoininj tcdanji čas popeval Prešern: Tajati led naš še le začiie se, pomlad je drugod že, V dragi slovenski vkroten ni domovini vihar. Stešemo svoj si čolnič nov, z Bogam zroč'mo ga valovam; Ni se navadil popred breznov se, skal ogibat'. Zvezde, ki reš'jo, bile so neznane, ki čoln pogubijo; Lel bil naš je kermar, drugi je bil Palinur. Ti nam otel si čolnič, si mu z jadrami kermo popravil, Ti mu pokazal si pot pravo v deželo duhov t. j. Drugi Slovani, na pr. Čehi, Poljaki, Serbi (cf. 16, str. 37.), so že mnogo storili na svojeni slovstvenem polji, mi Slovenci smo še le nekoliko jeli delati, pa se že hudo prepiramo med seboj, v čerkarskih pravdah ali abecednili vojskah. Napraviino si malo slovstvo, vzbudinio si posebej Krajnsko čbelico. Lel je bil poganom bog ljubezni (lat. Cupido, geršk. Eros); Palinur pa Enejev kerniar, ki je zadremal na ladiji, ter padši v morje utonil. Zdi se mi, da je Lel Prešernu bil Kastelic, vrednik Čbeličin, Palinur pa Metelko, češ, po zgubljeni čerkarski pravdi je zgubil Metelko tudi veslo v književnosti, utilmil, utonil; ti pa o Čop! si zmagavši ovaroval nas razkolnije v pisavi in nam pokazal, kako si ninožimo svoje slovstvo itd. Ali — utonil je čop, ki je bil knjižničar v Ljubljani, in službo njegovo dobiti sta si prizadevala Kastelic pa Metelko. Rad bi se, je pisal o tem Kopitarju, prav (ordentlich) pečal s slovenščino, kar mi zdaj ni mogoče. S samiini 400 gold. — kar učenik slovenščine — bi ne mogel živeti; kateheška služba pri stolnici mi pa jemlje skoraj ves čas. Govori se, da je po deželnega poglavarstva nasvetu Kastelic na pervem, neki pisar iz Gradca na drugeru, jaz pa da sem na tretjem mestu, toraj je ves ta moj up po vodi. Ako morete v tej reči kaj storiti, prosim in izročim se Vam vsega i. t. d. Vidi se iz tega pisma in iz prošnje pisane 12. febr. 1836, da je Metelko želel le še bolje poprijeti se slovenščine ter vladati naše slovstvo; pa že 19. oktobra mu tedanji naniestni vodja modroslovnih šol Jan. Kersnik naznani vradno, da je vsled cesarjeve določbe knjižničarjevo službo v Ljubljani dobil profesor modroslovja na Graškem vseučilišču Jos. Kalas. Likavec, in za teni še le jo je dobil 1. 1850 M. Kastelic. L. 1832 jc bila razpisana služba pervcga varha vscučiliške knjižnice na Dunaju; prosil jc za njo tcdaj M. Čop, in iz tiste njogove prošnje ji1 razviditi, da je znal 1!) jczikov, da jc bil toraj čop pravi slovenski Mezzofanti (prim. Matiju Copu v spomin spis. giinn. učitelj Melcer 1. 1865). V proSnji Metdkovi za knjižničarjevo službo v Ljubljani leta 1836 pa jc brati, da jo Metelko znal (ist kundig) jezik slovanski, nemški, latinski, gcrški, hebrejski, francoski, italijanski, ter da je raznmel po nekoliko vse desetere narečja slovanske (hat sich iiber diess einige Kenntnisse aller zehn slavischen Dialecte eigen gemacht).