Vojanov: Moje slovo.
33
Hrvaške,   Dalmacije,   iz   Bosne   in   Hercegovine, iz Črne gore, Srbije
in Bolgarije   nam je doposlal   že brez števila potopisov in člankov.«
Gospod Jensen  je   častni   član   narodnega   muzeja   poljskega v
Rapperswylu ter imetnik bolgarskega   reda za »Hapopa 3acuyra«  . . .

Želimo, da bi temeljiti poznavavec slovanskih razmer, naš prijatelj g. Jensen, še mnogo let zdrav in čil opravljal svojo plemenito misijo: seznanjati skandinavski sever s slovansko literaturo in kulturo. Saj ne samo med sorodnimi plemeni, ampak tudi med tujimi si narodi naj bi veljala deviza: »Spoznavajmo se!« . . . Tako medsebojno spoznavanje razpršava predsodke, navaja k vzajemnemu spoštovanju; to pa vodi k strpnosti, k prijateljstvu, k ljubezni, k pravi humaniteti. Naj dela g. Jensen še poslej kot pijonir velike ideje človečnosti! V to ime mu kličemo srčni švedski: »Skol!« (Na zdar!) . . .
<*3
v etre je leden pihljal, mesec za oblaki spal. Meni je oko rosilo, milo mi srce tožilo, ko slovo sem domu dal.
Moje slovo.
Nihče ni se žalostil, ne v slovo mi ni napil. Le moj upnik   brez pardona spremil me je do vagona, Ko sem tožen se slovil . . .
Vojanov.
jI
Zakaj ?
h prej ... Če srečal jo je le, je bil vesel; pogled njen divni ga je razvnel.
Če sta pa govorila kaj, ah, kot v nebo bi zrl, se zdelo mu je lepo.
A zdaj ... pa če jo   sreča kje, ozre se v stran; in gre tam mimo kot nepoznan . . .
Haha! Zakaj tako? Zakaj . . .
Ej, govore,
Da radi zibelke
boli srce . . .
Laščan.
»Ljubljanski Zvon« 1. XIX. 1899.