duhovno življenje
J ^T]\ik x*> m I
XXXVII 19 7 0
LA VIDA ESPlRITUAL
La Unesco y el “Ano Internacional «le la E«liicaei«»n”
La Unesco ha proclamado a 1970 como el Ano “Internacional de la Educaciön”. Las finalidades de tal iniciativa han sido ilustradas recientemente por Jean Larnaud, secre-tario general del centro catölico internacional de coordina-ciön ante la UNESCO.
Tras recordar como la iniciativa ha sido lanzada hace dos anos por la Asamblea General de la ONU, Larnaud lireciso que el ano de la educaciön no sera solo ocasion de celebraciones academicas, sino estimulo para poner en mar-cha y sostener concretamente las actividades que favorecen la educaciön.
A nivel de las Naciones Unidas, tendrä lugar una selec-ciön de proyectos mäs convenientes presentados dentro de 1970, y destinados sobre todo a incrementar la instrucciön en las zonar rurales.
La UNESCO, a su vez, incitarä a todas las naciones miembros a emprender una mäc orgänica accion legislativa y operativa en favor de la educaciön escolar, y extraescolar, teniendo en cuenta de modo especial los medios de comu-nicaciön social cuya eficacia puede ayudar en la büsqueda y la actuaciön de la aducaciön permanente de la poblaciön. Se propone tambien coordinar la acciön de las organizaciones no gubernamentales, que serän invitadas a aportar anälisis criticos sobre los diversos sistemas educativos.
Al referir a la acciön de la Iglesia, en favor de la educaciön, Larnaud recordö que numerosas organizaciones catö-licas internacionales han estableeido ya sus programas para el pröximo ano con miras a crear grupos de estudio especia-Uzados en la educaciön moral y civica de la juventud, sobre todo en la que se refiere a la paz.
■
j
I
■
:
:
:
:
•
:
!
■
1
:
■
!
s
UVODNIK	Za veliko noč ................. 194
BOGOSLUŽJE	Pomen velikonočno skrivnosti ................ 197
To je dan, ki ga je naredil Gospod --------202
Sv. maša — krona nedeljskega bogoslužja ..	209
NAŠI	Spreobrnjenje pisatelja Williamsa ......... 204
VZORI	Pozabljeni ogrski primas ................. 205
Nova svetnica ............................. 212
Kopalec vodnjakov v Indiji ................... 222
SODOBNA	Ali še vedno nismo na dnu ............ 215
VPRAŠANJA	Koncil v nekaj besedah .... 220
Prilagoditev ne sme biti razdiranje . 256
BAZNE	Anekdote o Pavlu VI......................... 217
STVARI	Ob mejah življenja ........................... 237
V DRUŽINI	Kaj pravite ............................ 224
Mati zapisuje in vprašuje .............. 225
Pet minut kramljanja ................... 227
Vprašujete ? ... odgovarjamo .......... 223
MLADINO	Intenziven tečaj za zaročence ............ 230
Moja zgodba ............................. 232
Mladinska pošta ......................... 235
BOMAN	Ribičevo sandale ............................. 241
NOVICE	Svetovne novice ............................ 248
Med nami v Argentini ...................... 250
Novice iz Slovenije ....................... 252
Slovenci po svetu ......................... 254
Številka 4	Akril M 4
ZA
VELIKO
NOČ
Dragi rojaki!
Za veliko noč bi rad vam napisal nekaj misli.
Za nas kristjane je misel o vstajenju ob veliki noči naravna in močna. Dan za dnem nam liturgija obnavlja spomin, da je skrivnost vere njegova daritev, s katero „oznanjamo smrt Gospodovo in slavimo njegovo vstajenje, dokler ne pride v slavi.“ Priče smo njegovega trpljenja in vstajenja.
Kristusova smrt je za nas tolažba. Umrl je zares, smrt je bila zanj, kot je za nas, prehod v drugo življenje. Njegovo vstajenje pa zbuja upanje. Noben človek ni videl vstajenja: o njem priča zgodovina, njegovi učenci, ki so ga videli. Vsa prikazovanja so bila namenjena njegovim učencem in prijateljem. Kot kristjani smo vezani, da presodimo njihovo verodostojnost. Nikjpr drugje ne naj-
demo večje soglasnosti kot prav v poročilu o vstajenju. Evangelist Janez pripoveduje v 20. poglavju svojega poročila: „Peter in oni drugi učenec (Janez sam) sta se torej odpravila in šla k grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec Petra prehitel in prišel prvi h grobu. Sklonil se je in videl povoje na tleh — vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim in je vstopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel prvi h' grobu, in je videl in veroval. Nista še umela pisma, da mora od mrtvih vstati.“
Ali ni tudi povedano: Janez je bil mlajši, zato hitrejši, pa vendar je počakal Petra, starejšega, in šele potem je vstopil. Oba sta vse videla in verovala. Verovala sta z vero, ki ju je peljala svet spreobračat. Iz groba sta stopila skupaj.
Globoko prepričanje o vstajenju je osnova prvotne pridige, ne le mnenje nekaterih, ki naj bi prešlo na vse. Tako močno je, da more apostol Pavel reči, da bi bil' apostoli lažniki in bi varali, če ne bi bilo vstajenja. Ce bi Kristus samo v domišljiji vstal, bi se raj' ši pridružil onim, ki poznajo materialno veselje, čeprav se temu vedno pridruži žalost. Iz Kristusovega vstajenja je upanje našega. „Ako mrtvi ne vstajaj®’
»jejmo in pijmo, zakaj jutri bomo umrli“ (1 Kor, 15, 32).
Velika noč nas spomni tudi na naše vstajenje. Prvič smo vstali nb krstu. Krst je pokopal našega starega človeka, ki je živel brez posvečujoče milosti, brez božjega življenja v sebi, zato se po krstu ustvari nov človek v nadnaravnem smislu. Bog s svoje strani vse stori, da moremo ohraniti tako življenje. „Tako se tudi vi sodite, da ste mrtvi za greh, živi pa za Boga v Kristusu Jezusu“ (Rimlj <>. 11).
Tako je za nas velika noč ne samo spomin, ampak tudi opomin. Ako ga razumemo, smo resnično srečni, kot nihče ne more bolj bi-ti, saj je trpeči Kristus naše upanje za to življenje, od mrtvih vsta*-
Pa naše upanje za večno življe-
nje. Odtod tudi pridiga v tem času, da bi obnovili po zakramentih svoje življenje. Tako bomo vstali s Kristusom tudi ob teh praznikih.
Besedo o vstajenju rabimo tako lahko za posameznika, za vsakega izmed nas, pogosto pa tudi za ves narod. Poznamo klicarje, ki so povedali narodu v trpljenju, da „tvoj" je vstajenja dan“. Ali: „Dvignite glave, vaše odrešenje je blizu.“ Danes se v domovini trudijo, da bi dokazali, da je naš značaj hlapčevski in da je temu kriva v veliki meri naša vernost. Mirno lahko postavimo proti temu Slovence v zdomstvu. Vse naše življenje dokazuje, da ni tako. Slovenci so zanesljivi, pošteni in dobri v vseh poklicih. Mladi so nadarjeni in marsikdaj dosežejo
nadpovprečje. Težko bi rekli, da je njihov značaj hlapčevski.
Med mlajše skupine v zdomstvu spadajo Slovenci v Švici. O njih pravi K. Vojska v (Ameriški Domovini štv. 245/69: „Švicar tujca ne moti, ca ne podcenjuje, samo ostro opazuje razliko med seboj in tujcem. V tej zvezi je kar treba priznati, da slovenski človek tu pridobiva splošno priznanje in vpoštevanje in to po splošnem mnenju predvsem zaradi dejstva, ker je naš slovenski značaj silno soroden švicarskemu: miren, nevsiljiv, nekričav, delaven, zanesljiv, s smislom za čistočo in red.“ Kako naj bo tak značaj hlapčevski!
In hlapčevstvo naj bi zakrivilo krščanstvo. Pod pritiskom, kjer bi marsikateri narod obnemogel, je vera bila ona vrednota, ki je dala moči Primorcem in Prekmurcem, da so vzdržali, čeprav so morali njihovi pastirji iti v ječo in pregnanstvo.
Pod nasiljem človek skloni glavo, v srcu pa ohrani duhovne vrednote, ki ga vodijo v življenju. In ni najmanjša med njimi slovenska vernost.
Iz globoke vere sami stopimo v novo življenje, pomagajmo pa tudi vsem, ki so našo pomoči potrebni. Kar koli delamo, storimo iz vernega srca, da bo vstali Kristus na vse rosil svoj blagoslov.
Tako vam voščim blagoslovljeno veliko noč.
I.	Kunstelj
Velikonočna skrivnost je središče in temelj bogoslužja in krščanskega življenja. Ta skrivnost obsega vse skrivnosti Jezusovega življenja: vse njegovo odrešilno delo, vse njegovo telesno in duševno trpljenje, vse njegove bridkosti, rane in bolečine, ki jih je prestal; obsega tudi njegovo krvavo daritev in smrt na križu, njegov pokop, njegovo vstajenje, njegov vnebohod, njegovo zmagoslavje in poveličanje v nebesih.
Bogoslovni učenjaki in cerkveni govorniki v prejšnjih časih niso polagali dovolj važnosti na vso velikonočno skrivnost. Govorili so le o Jezusovem trpljenju in njegovi smrti, niso pa v razpravah in govorih poudarjali njegovega vstajenja, vnebohoda in poveličanja v nebesih. Prav zato niso mogli ljudem odkriti vse veličine velikonočne skrivnosti in pojasniti izrednega pomena, ki ga ima ljudi.
POMEN
VELIKONOČNE
SKRIVNOSTI
Cerkev se je po navdihu Svetega Duha v 20. stoletju resno prizadevala, da bi vsem svojim vernikom približala in pojasnila vse bogastvo in ves pomen velikonočne skrivnosti. Poleg papežev Pi-ja X., ki je to važno delo začel, Janeza XXIII. in Pavla VI., ki sta ga srečno končala, je za pravilno pojmovanje in praznovanje popolne velikonočne skrivnosti veliko storil papež Pij XII. dne Id. januarja 1955 z odlokom „Največje skrivnosti našega odrešenja,“ s katerim je preuredil bogoslužje
velikega tedna ih velike noči ta-kd, da se ga morejo verniki v ve-fjetri številu udeleževati, pri njem vec sodelovati in - se tako poglabljati Vedno bolj V velikofiočnb skrivnost. '"	: r- '	’
'j,	■:	■	-	■	...■
.r'*'!	• ' ,'■■■	.	;•
■Praznovanje velikonočne
skrivnosti	\
DöbVa.'mäti Cerkev se zaveda, da je njena sveta dolžnost, da sc ob določenih dnevih v cerkvenem •letu'spominja odrešilnega in zve-ličavpCga'. dela svojega božjega ustanovitelja in Ženina. Njegovo vstajonje je temelj velikonočne skrivnosti in krona našega odrešenja.- Zato obhaja Cerkev vsak prvi dan v tedna, ki se po pravici imenuje Gospodov dan ah nedelja, 'velikonočno skrivnost.
Verniki se ta dan zberejo, poslušajo božjo besedo, se udeležijo Kristusove daritve, pri kateri se spominjajo njegovega trplj ruja, vstajenja in poveličanja in se Bogu zahvaljujejo za odrešenje. Zato je nedelja temelj in jedr\> vsega cerkvenega leta, prvi in glavni praznični dan. Vernike je treba pridobivati, vzgajati in iim priporočati, da bodo ob nedeljah s Cerkvijo obhajali velikonočno skrivnost. Le tako bodo postale nedelje tudi zanje dnevi veselja in počitka (Konstitucija o sv. bogoslužju, 106).
Skrivnosti krščanskega odrešenja, med katerimi je naj večja ve-
likonočna skrivnost, dajejo vsem nedeljam v cerkvenem letu, zlasti še nedeljam v velikonočnem času, poseben sijaj in globino. Nedelje velikonočnega časa do zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora niso imele v bogoslužju tistega mesta in tiste veljave, ki bi ju zaradi velikonočne skrivnosti morale imeti. Po novi preureditvi cerkvenega bogoslužnega leta imajo vse nedelje po veliki noči isto vrednost in prednost, kakor nedelje v adventu in v postu. Umaknejo se le največjim Gospodovim in Marijinim praznikom. Tako ima vsaj 20 nedelj v cerkvenem letu prednost prod prazniki drugega reda.
Čeprav ima vsak dan v cerkvenem in navadnem letu 24 ur, ki sc štejejo od polnoči do polnoči, je Cerkev na podlagi svetega pisma ohranila navado, da začenja nedeljo že z večernicami v soboto. „In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan," pravi 1. Mojzesova knjiga (1,5). Sveti Leon Veliki uči, da je nedelja dan Gospodovega vstajenja, ki sc je začel že v soboto zvečer ob šestih. Zato je Apostolska stolica določila, naj se v soboto zvečer molijo prve nedeljske večernice, škofovskim konferencam pa dovolila na njihovo prošnjo, da morejo duhovniki zaradi zahtev današnjega časa opraviti že v soboto sveto mašo prihodnje nedelje.
Velika noč je največji praznik cerkvenega leta, središče in višek bogoslužja. Cerkev se enkrat v
letu z velikim spoštovanjem in hvale&rlostjo spominja Kristusovega odrešenja in njegovega vstajenja. Z veliko vnemo odpira verni-köm zaklade kreposti in žasluženja svojega Gospoda. S posebno ljubeznijo časti Devico Marijo, božjo Mater, ki je neločljivo povedana ž odrešilnim delom svojega Sina. V njej občuduje in povcli-Čbje hajlepši sad odrešenja (Konstitucija 6'sv. :bogoslužju, 102).
Ves postni čas 'Cerkev vernike P^ibfačlja' na Veliko' noč tako, da jih pri bogoslužju poglablja v Yelikonočno skrivnost in jim odkriva življenje 1 ti'pečega, umira-jočega, križanega in od mrtvih ^staloga Kristusa. Cim bolj se bli-■a velika noč, tem bolj se Cerkev Prizadeva, da bi verniki spoznali važncst velikonočne skrivnosti, s Kr.stusom umrli grehu in vstali k novemu življenju.
^osebno pozornost in spoštovanj'6 pa izkazuje Cerkev vsako leto Zadnjim trem dnevom velikega ^('dnr'.. Veliki četrtek, veliki petek In veliko soboto imenuje „sveto trodnevje“. Obredi teh treh dni s° biseri katoliškega bogoslužja in Pn svoji krasni vsebini skupaj z V(diko nedeljo največji prazniki v vsem «erkvenem letu.
To sveto trodnevje ni samo priprava na veliko noč, ampak va-■°n> glavni del velikonočne skriv-Posti säme. Po besedah sv. Avgu-
lna nam ti trije sveti in veliki
dnevi v svojem bogoslužju pred-stvljajo trpečega., križanega, v grob položenega in od mrtvih vstalega' KVisltiSjVPrhv 'tiaio jih Cerkev zdaj im'eh'ujd'‘ WlikoWoCno trodnevje:“ Tudi--ppst : na. veliki petek in včliko sobota : imenuje Konstitucija o sv; bogoslužju velikonočni post;	.;	• .	:•!	.
Že veliki četrtek in veliki petek nam odkrivata velik; del velikonočne skrivnosti.	, ,
Na včliki četrtek je. Jezus, večni veliki duhovnik začel svoje za-dostilno trpljenje. Pri zadnji večerji je umil v neizmerni ponižnosti apostolom noge. Juda je zbežal v noč in dokončal izdajstvo nad svojim Učenikom. Kristus pa jo šel v svoji ljubezni do učencev do skrajnosti. Ustanovil je presveto evharistično daritev in zakrament duhovništva. Potem pa se je poslovil od učencev in šel v trpljenje. Veliki četrtčk je ves
\\U
A-LL'/


potopljen v skrivnost Jezusove neizmerne ljubezni.
Na všliki petek ga zastopniki domače in rimske oblasti obsodijo na smrt. Potem božjega Sina po krivici bičajo in kronajo s trnjem, nato pa mu nalože križ, ki ga mora nesti na Kalvarijo. Tu božjega Sina pribijejo na križ. Razpet nanj opravi svojo krvavo odreSilno daritev. Z njo je Jezus zadostil za grehe vseh ljudi in s svojo dragoceno krvjo potrdil in posvetil novo zavezo, sklenjeno s človeštvom. Ustanovil je Cerkev, ki nadaljuje njegovo odrešilno delo na zemlji, rešuje ljudi pogub in jih vodi k Bogu. Veliki petek je ves ožarjen s skrivnostjo Kristusove žrtve.
Na včliko soboto je Kristus počival v, grobu. Sovražniki so kamen, ki. je zapiral vhod v grob,
zapečatili in grob s stražo zavarovali. Mislili so, da ni moči, ki bi mogla grob odpreti in mrtvega Kristusa obuditi. Pa so se motili. Ko se je začel svitati prvi dan tedna, je nastal velik potres. Kristus, vsemogočni božji Sin, je popolnoma premagal smrt. Z lastno močjo je vstal k novemu življenju, ki ne pozna več smrti. Zapustil je grobno tišino in se živ prikazoval ženam in učencem, ki oo žalovali in hrepeneli po njem. Vsako veliko noč veselo vzklika Cerkev: „Kristns živi in ne umrje več."
Velikonočna vigilija ima dva dela. Prvi del: blagoslov ognja in velikonočne sveče, slovesna procesija, velikonočna hvalnica, berila, blagoslov krstne vode, litanije Vseh svetnikov, obnova krstnih obljub, je le priprava na vstajenje Kristusa, božjega Sina, opomin kristjanom, da morajo prej umreti grehu in sebi, če hočejo vstati s Kristusom.
Drugi, najvažnejši del- velikonočne vigilije pa je sveta maša, ki je višek velikonočne skrivnosti in tudi bogoslužja v cerkvenem letu. Kristusova daritev ni samo spomin in obnovitev njegovega trpljenja in smrti, ampak tudi njegovega vstajenja, vnebohoda in poveličanja. Na to največjo skrivnost pripravlja vernike že velikonočna hvalnica, ki jo poje diakon: „Nič bi nam ne koristilo, da smo se rodili, ko bi ne imeli src-
če, da smo odrešeni... O, srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika!“ Vsa veličina in slava tega Odrešenika je v tem, da je „verige smrti zdrobil in zmagovavec od mrtvih vstal.“
Na Gospodovo vstajenje nas opozarja tudi aleluja (hvalite Gospoda), ki jo duhovnik trikrat — vselej z višjim glasom zapoje po berilu, pevci z verniki jo pa po-nove; evangelij, ki opisuje Kristusovo vstajenje, kakor poroča o njem sveti Matej; zakrament sv. krsta, ki ga duhovnk po novi cerkveni določbi deli po evangeliju in homiliji (razlagi evangelija); Velikonočni slavospev, v katerem duhovnik moli ali poje: „Kes se spodobi in je pravično, primerno in zveličavno, da tebe, Gospod, v vsakem času, posebno pa to noč slovesncje hvalimo, ko je bilo darovano naše velikonočno Jagnje, Kristus. Zakaj on je res pravo Jagnje, ki je odvzelo grehe sveta, ki je s svojo smrtjo uničilo našo smrt in nam s svojim vstajenjem obnovilo življenje. Te besede nam izredno lepo in nazorno izražajo vso vsebino in veličino velikonoč-ne skrivnosti. Višek bogoslužja velikonočne skrivnosti in njegov najdragocenejši sad pa je spre-ssenjenje in povzdigovanje, ko Pride na duhovnikovo besedo na oltar velikonočno Jagnje, Kristus, božji Sin, živi med nami in ga Pri obhajilu prejmemo v dušno brano.
Velika noč, praznik Gospodovega vstajenja, največji praznik v cerkvenem letu, nam s svojim bogoslužjem pokaže ves sijaj, vso globino velikonočne skrivnosti. „Vstal je Kristus, aleluja, vstali bomo tudi mi,“ ponavlja Cerkev na svoj največji in najlepši dan. „Kristus je vstal, vstanimo tudi mi iz greha in strasti z božjo močjo,“ nas spodbuja' naša velikonočna pesem.
Velikonočni čas traja 50 dni po prazniku , Gospodovega vstajenja. Sveti Atanazij je hotel, da bi bil ves velikonočni čas ena sama velika nedelja. Cerkev je • to upoštevala. Zato je določila, da se vse nedelje po veliki noči ne imenujejo povelikonočne, ampak velikonočne nedelje. S tem hoče doseči, da bi vsi njeni verniki čim bolj spoznali pomen in važnost velikonočne skrivnosti za naše posvečenje in zveličanje.
Francoski dominikanec p. Con-gar je že leta 1956 napisal knjižico o binkoštih. V njej trdi, da je eno največjih odkritij zadnjih dvajsetih let ugotovitev, da je velikonočna skrivnost središče vsega krščanskega življenja. Zadnji vesoljni cerkveni zbor se je tega zavedal. Zato je o pomenu in važnosti velikonočne skrivnosti veliko razpravljal in ji tudi določil prvo in najvažnejše mesto v cerkvenem letu, v bogoslužju in v krščanskem življenju.
Gregor Mali
TO JE DAN. KI GA JE NAREDIL GOSPOD
Oj, veliki četrtek! Žalostni dan razkritih oltarjev, zagrnjenih križev in smrtne žalosti, bridkost poslovilne večerje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je na večer, preden je trpel za naše in vseh zveličanje, to je danes, vzel kruh v svoje svete in častitljive roke, dvignil oči proti nebu k Tebi, Bogu, svojemu vsemogočnemu Očetu, se Ti zahvalil, ga blagoslovil, razlomil, dal svojim učencem in rekel: „Vzemite in jejte od tega vsi, zakaj to je moje telo...“
Oj, veliki petek, dan velike Smrti, ko se je dopolnilo naše odrešenje! Dan Kristusove poslednje molitve: „Oče, odpusti jim...!“ Dan krvi in prebodene strani... Zvonovi molče, tabernakelj je široko odprt. Jagnje božje je darovano.
Glejte, les križa, na katerem je viselo ' zveličanje sveta! Pridite, molimo!
Oj, velika sobota in molitev pred grobom! Križ na oltarnih stopni-cah in prižgana sveča, ki naznanja veliko nedeljo, blagoslov ognja in jjlagoslov jedi, dišeča po novi pesmi zvonov in gloriji med zastrtimi okni, po kadilu in kresilnih gobah...!
Oj, velika nedelja! Sestra Gospodovega poveličanja in pomladne moči!
Po soboti, pa, ko se je svital pr-
vi dan tedna, je šla Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob, aleluja.
Aleluja!
Trikratni spev, vsakikrat z višjim glasom zapet. Kristus se je dvignil iz grobnih temin. To je dan, ki ga je naredil Gospod, ra-dujmo se in veselimo se ga!
V jutranjo meglo plane gl is zvonov in pesem radosti. Nad mlado polje se dvignejo bandera in od mrtvih vstali Bog hodi v zlati moštranci med sadovnjaki.
S šumom se razpira popje in drevje pričenja cveteti. V potoku narašča voda in od gora vleče mrzel veter, ki razganja meglo. Hiše so obsijane z lučjo in rožen-kravt in rožmarin slutita pomlad.
Aleluja, aleluja!
Krepke roke držijo banderske drogove. Fantje gledajo v zrak, ker se bandero zadeva ob veje dreves. Počasi stopajo in obračajo bandero proti vetru, da lepše plapola, posnemaje v svojem frfota-nju glas ptičjih peruti.
Ministrante, ki nosijo sveče, bolijo roke, zvončki izmenoma pozvanjajo in baldahin diši po kadilu.
Gospod župnik ima zlat plašč in sivo glavo. Na stojalu moštran-ce se igra sonce in pevci pojo: ^Premagal je pekel in smrt.“
Tako stopa procesija.
Žene s škapulirji in velikimi sve-
ti n jami na modrih trakovih molijo v zboru rožni venec. Možje odgovarjalo počasi, kot jc počasna in težka njih hoja in misel, se sprehaja od Boga do polja 'n živine.
Dekleta imajo nova krila in dimeče robce in fantje stopajo z živim korakom. Otroci venomer klepetajo — menijo se o pirhih in Poticah.
Zvoni Gospodovemu vstajenju na čast.
Doma čaka žegen. Miza je prevrnjena, gnjat diši, potica in pirhi leže ob hrenu in klobasah in na vsem je božji blagoslov.
Tako Bog posvečuje darove zemlje.
Otroci so lačni in se gnetejo k mizi. In oče sc prikriža in vsa
družina z njim in moli svečano kot nikoli sicer: na čast vstalemu Zveličarju in za mlado setev...
Na vasi sekajo pirhe in pomaranče in v cerkvi se pričenja velika maša.
In diakon zapoje z visokim glasom:
Bratje, postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste opre-sni; zakaj naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano!
Nad tabernakljem stoji Kristus s praporcem in škrlatnim plaščem.
To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!
Aleluja, aleluja!
Naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano.	„ „
Spreobrnjenje
pisatelja
Tennessee
Williamsa
Duhovnik Joseph Le Roy pripoveduje o spreobrnjenju svetovno znanega dramskega pisatelja Tennessee (Tomaž) Williams-a sledeče:
Po opoldanski maši na Gospodovo razglašenje leta 1969 v Key West se mi je približal Dakin Williams, brat pisatelja Tennessee Williams-a. Dejal mi je, da Tenn želi vstopiti v Katoliško Cerkev in sicer čimpreje. Dakin sam je postal katoličan, ko je služil kot oficir v vojaški službi v Indiji.
Se tisto popoldne ob pol štirih je prišel Dakin pome z avtomobilom, da me zapelje k bratu Tennessee. Pisatelj je že čakal na naju v svoji veliki dnevni sobi.
Nisem čakal, da bi on začel. Pisatelj je nosil na verižici oko-
li vratu svetinjico, ki sem jo jaz opoldne dal Dakinu zanj. Pozdravila sva se kot stara znanca. „Tennessee, Vi zgledate že kot katoličan,“ sem dejal.
„Po srcu sem bil katoličan vse svoje življenje,“ je odgovoril.
Bil je vede željen poslušalec verskih inštrukcij, ki sem mu jih držal enkrat na njegovem domu, drugič v župnišču ali pa kar v cerkvi. Govorila sva o sv. pismu, o božjem bivanju, o sv. Trojici, o stvarjenju, o angelih in človeku, o izvirnem grehu, o učlovečenju in odrešenju.
Pri eni teh učnih ur o desetih božjih zapovedih sva prišla do sedme: Ne kradi. Prekinil me je, da mi je povedal, kako je nekoč kot otrok vzel iz materine denarnice 25 centov (en četrt dolarja). „Pa sem ji že stoterno povrnil“, je pristavil. To me je spomnilo na Svetega Avguština, ki je kradel jabolka.
„Nekoč sem obiskal," tako mi je pripovedoval, „kölnsko katedra-
lo.	Tam me je našla božja milost." To je bil del njegove duhovne odiseje. Ko sem naslednji večer spet prišel k njemu na dom. mi je pokazal sliko o Kristusovem vnebohodu, ikono o Kriianju in svoj največji zaklad — majhen kipec Matere božje iz Guadalupe.
Sklenil sem, da ne bom več odlašal z njegovim sprejemom v Cerkev, zato sem še tisto uro sprejel njegovo veroizpoved in ga tako sprejel v Cerkev.
POZABLJENI OGRSKI PRIMAS
Mindszenty hoče pravico, ne milosti
Leta 1919 je bil Mindszenty že duhovnik, star 27 let. Izšel je iz Uernškej^a rodu. Zc tedaj so ga 'omunisti Bela Kuna, ki so za ^fatek čas zavladali na Madžar-skem, prvič vrgli v ječo. Res, za-n'rnivo je, da je že leta 1919 pri-
šel v komunistično ječo skromni katoliški duhovnik, čigar priimek se je glasil Pehm. Ta duhovnik nemškega rodu si je privzel mati-žarski priimek šele potem, ko so leta 1940 tudi v vodilnih krogih na Madžarskem zmagale ideje Hitlerjevega nacionalnega socializma. Od tedaj naprej je v protest proti Hitlerjevemu nemškemu na-
cionalnemu socializmu prevzel visoki madžarski cerkveni dostojaj-.-stvenik priimek ,ki ni bil več nemški.
V letih, ko je vsa Evropa trepetala pred Hitlerjevo pestjo, se je visoki cerkveni dostojanstvenik Pehm dal prepisati na drugi priimek. Za svoj priimek si je izbral svoj rojstni kraj, neznatno naselje Mindszcnt.
V ječi leta 10O.
Druga svetovna vojna jo šla po svoji strašni poti naprej. Pod nacističnim jarmom trpeča Madžarska je leta 1944 zagrabila tudi za starega borca za svobodo, kardinala Mindszentyja in ga zaprla
Kardinal Mindszenty je bil pri-mas, najvišji cerkveni dostojanstvenik v ogrski državi, vse dokler ga ni komunistični režim postavil pred svoje lažno sodišče, kjer je bil obsojen. Ko je bila leta 1956 znana notranja komunistična vstaja v Budimpešti, je bil izpuščen. Zatekel se je v ameriško poslaništvo, kjer živi že več ko 13 let.
Rimska revija „Famiglia Meso“ je priobčila lani razgovor, ki ga je imel z njim dunajski kardinal Koenig. Članek v omenjenem listu, ki prinaša to poročilo o kardinalu Mindszentyju, je opozoril spet ves svet na kočljiv položaj največjega ogrskega cerkvenega dostojanstvenika.
Obširni trg, ki se imenuje Sze-badsag-Fer, je kakor otok med množico zelo prometnih cest v Budimpešti. Na njegovi zahodni stra ni je sivo poslopje, katerega edini okras je zvezdni prapor Združenih držav Severne Amerike. Kadar kardinal Mindszenty stopi k oknu v tretjem nadstropju ameriškega poslaništva, more slišati pod seboj smeh otrok, ki se igrajo. More gledati tudi turiste iz tujih dežel, ki izstopajo iz rdečih avtobusov ogrskih državnih tujsko-prometnih ustanov in razvijajo živahno fotografsko delovanje. Njihovo zavetišče na „Trgu svobode“ v Budimpešti je že dolgo zelo privlačna točka tujskega prometa.
Oseminsedemdesetletni kardinal more s svojega okna gledati tudi miličnike, ki imajo zaradi njega noč in dan stražo. Pač pa je število stražnikov v teku let le znat no upadlo. Svoj čas je vsaj 10 policajev nepretrgoma hodilo pred ameriškim poslaništvom sem in tja. Avtomibili policijskih radio-patrol So tedaj noč in dan stali s prižganimi motorji kje v bližini Danes pa sta tam še samo dva policijska avtomobila — neprižgana. In vse moštvo pred ameriškim poslaništvom se je znižalo na dva moža.
Čakanja na ogrskega sovražnika številka 1 se več ne splača. Kajti kardinal Mindszenty, ki se je v noči na 4. novembra 1956 med pokanjem tankovskih granat po nasvetu ministrskega predsednika
madžarske revolucionarne vlade Ime Nagyja, (ki je bil 1958 obešen) zatekel k Amerikancem, ni prostovoljno svojega zavetišča nič več zapustil.
Kardinal Mindszenty, ki je že več ko 13 let pod ameriškim varstvom, prebiva v treh manjših sobah, ki so po njegovi želji opremljene le z najpotrebnejšim pohištvom. Vsak dan se pol ure sprehaja po majhnem dvorišču ameriškega poslaništva. Iz sosednjih hiš ga tedaj previdno zasleduje ogrska tajna policija. Hodi vedno v krogu na desno, kakor je to de-* lal že v prejšnjih letih v ogrskih ječah.
Jeklena vrata s posebnimi električnimi ključi zapirajo kardinalovo stanovanje. Uslužbencem poslaništva je prepovedano govorili s kardinalom Mindszentyjem. Sicer pa častitljivi starček tudi sam ne išče nobenega posvetnega pogovora. Bere dva časopisa, Posluha radio, večkrat tudi sedi Pred televizorjem. Vendar največ časa vsak dan norabi za študij bogoslovnih del. Že več let tudi piše knjigo o svojem boju s totalitarizmi (Hitlerjevemu, Musolinije-yemu in komunističnemu). Dal ji jo nasbv „De Tyrannis“.
Sedanji predsednik Kadar bi se ga rad iznebil
Govoriti z bolehnim cerkvenim knezom je za vse izven poslanica skoraj nemogoče. Vendar pa
ga nekateri izvoljenci, zlasti zahodni diplomati, ki so v službi v Budimpešti, včasih le morejo videti. Vsako nedeljo zjutraj bere pozabljeni cerkveni dostojanstvenik v svoji delovni sobi mašo. Pred belo pogrnjeno mizo, ki služi za oltar, pričakuje „farane“. Suh, srednjevelik mož, na katerega že redkih laseh počiva purpurna kardinalska čepica, mašuje tiho, z nekoliko zamolklim glasom. Noben ministrant mu ne pomaga. Le eden izmed ameriških diplomatov mu pri bogoslužju odgovarja.
Ko kardinal potem v angleškem jeziku pridiga, se ne dotakne nobenega političnega vprašanja niti svoje osebne usode. Po službi božji tudi ni še nikoli govoril s katerim koli udeležencem.
Ogrski primas, najvišji cerkveni dostojanstvenik je danes edina še neopravičena, odlična žrtev stalinistične teroristične justice na Madžarskem. Dne 2fi. decembra 1. 1948 je bil na svojem sedežu v Esztergonu (Gran) aretiran. Februarja 1949 je bil proti njemu sodni postopek. Kot obtoženec je vse priznal, priznal je, da je zagrešil veleizdajo, špijonažo in črnoborzijansko prekupčevanje z dolarji. Obsodba se je glasila: Dosmrtna ječa.
Pred sodnim postopkom so ga zasliševali 38 dni in mučili z najmodernejšimi preiskovalnimi načini, in so ga popolnoma omehča-
li.	Tako je na koncu zasliševanj,
potem ko je pretrpel več ko katerikoli mučenik, podpisal vse, kar so hoteli. To je storil zato, da so mu vsaj za trenutek dali mir. Vendar pa je svojemu podpisu dostavil kratico ,,c. f.“. Tako so podpisovali svoja priznanja obtoženci tedaj, ko je bila Ogrska pod Turki. Kratica „c. f.“ pomeni v latinščini „coactus feci“, v slovenščini pa: prisiljen sem to storil.
Ta sodni postopek je „Osscr-vatore Romano“ (vatikansko glasilo) označilo za največje poniža-žanje Cerkve od časa, ko so pregnali papeža Pija VII.
Jasne zahteve
Kardinal Mindszenty zahteva, da se mu vrnejo vse pravice. Samo v tem slučaju je pripravljen zapustiti svoje zavetišče in iti v Rim, kjer jo zanj že dolgo pripravljena častna služba. Tudi Kadar bi se rad iznebil moža, ki ga poldrugi milijon ogrskih katoličanov še vedno priznava za svojega vrhovnega poglavarja. Če bi kardinal pri Kadarju prosil za milost, bi mu ta z veseljem ustregel.
Toda Mindszenty noče prosjačiti za milost. Odločni Madžar zahteva pravico, priznanje, da ni nikoli ničesar zagrešil v škodo madžarskega naroda. Vsak Madžar ve, da sta bili odločilni osebi pri Mind-szentyjevem sodnem postopku Olty in Alapi, v dobi proti stalinizma, od Kadarja že davno izključeni iz
stranke (partije) z zmerjanjem. Vilmos Olty je bil predsednik sodišča, Guyala Alapi pa brezobzirni tožilec.
Kardinal Mindszenty je že večkrat izjavil, da kot „zločinec“ z nepoverjenimi pravicami ne zapusti Ogrske. Nazadnje je to povedal svojemu tovarišu, dunajskemu kardinalu Koenigu, ki ga je po papeževem naročilu že osemkrat obiskal. Uspeh zadnjega obiska kardinala Koeniga jeseni 1969 je bila ugotovitev: „Položaj kardinala Mindszentyja se ne bo nič več spremenil.“
To jasno dokazuje, da je pod Mindszentyjevim slučajem potegnjena črta. Ogrska vlada more delati na to, da se bo kočljivo vprašanje starega neupogljivega moža samo rešilo — z njegovo smrtjo.
Kateri razlogi nagibljejo Budimpešto, da odklanja vzpostavitev in vrnitev pravic Mindszcntyju? V ogrskem glavnem mestu moreš slišati dva odgovora: Vzpostavitev, vrnitev pravic Mindszcntyju bi pomenila novo potrditev ogrske revolucije leta 1956. Prav to bi tudi moralo pripeljati, zlasti če upoštevamo sedanji političnoideo-loški položaj Vzhodno Evrope in novejši razvoj Češkoslovaške do nevarnih notranjih političnih trenj v Budimpešti in do velikih težav v Kremlju samem.
G. M.
Sveta maša —
krona nedeljskega bogoslužja
Volila noč jc največji praznik corkvenega leta. V spisih cerkve-pisateljev se imenuje veliko-^°Čna nedelja kraljica vseh nedelj 'n praznikov. Ta dan je Kristus s 8^ojim vstajenjem od smrti potroji našo vero v vstajenje in večno Taljenje, potem ko je s svojim ^•"idkim trpljenjem in smrtjo na križu zadostil božjf pravici za Krehe sveta. Sveta velikonočna skrivnost, ki jo v njenem prvem
delu skesani in pretreseni doživljamo v velikem tednu, zlasti tri zadnje svete dni, nam za veliko nedeljo zalije dušo s svetim, zmagoslavnim veseljem ih upanjem, ki ju tako hvaležno in navdušeno izražajo naše lepe velikonočne pesmi. Za trpljenjem in smrtjo ter vstajenjem pa Gospod Jezus doživi še svoj slavni vnebohod, ko so se spet odprla nebesa, zaprta po izvirnem grehu.
Vse to vsebuje v sebi velikonočna skrivnost, ki se je Cerkev s posebno ljubeznijo in hvaležnostjo spominja v velikonočnem času, pa tudi sicer pri vsaki sveti maši, na slovesen način pa zlasti pri skupnem evharističnem bogoslužju ob nedeljah, ko Cerkev že od vseh začetkov v njem gleda tedensko ponovitev in doživetje Velike noči.
Vrhunec in krona nedeljskega bogoslužja pa je od začetkov Cerkve — sveta maša.
Zgled prvih kristjanov
Sveti Luka poroča o prvih kristjanih, da so bili skupaj z apostoli stanovitni v lomljenju kruha (Apd 2, 42). Iz tega smemo sklepati, da so apostoli takoj po Gospodovem vnebohodu začeli obhajati evharistično daritev, kakor jim je bil Jezus naročil pri zadnji večerji: „To delajte v moj spomin!“ (Lk 22, 19).
Za skupno evharistično daritev so izbirali nedeljo, spominski dan Gospodovega vstajenja. V razlikovanju od judovske sobote, ki ji je bil glavni značaj opuščanje vsakega dela, je poglavitni znak krščanske nedelje evharistično bogoslužje s sveto mašo, pri kateri so za obhajilo lomili posvečeni kruh.
Spet je sveti Luka tisti, ki nam podaja zanimivo sliko tega prvotnega nedeljskega bogoslužja. Pripoveduje, da se je apostol Pavel na svojem misijonskem potovanju s svojimi spremljevalci, med katerimi je bil tudi on, na nedeljo
ustavil v Troadi, v Mali Aziji. V večerni uri se zberejo kristjani v prostrani sobi zasebne hiše. Apostol jim, pridiga dolgo v noč. Za liturgijo božje besede sledi evharistična liturgija s posvečenjem kruha in vina in s skupnim obhajilom. Nedeljska božja služba ima prazniški značaj. Sveti Luka omenja, da je v zgornji izbi, kjer so bili zbrani, gorelo mnogo svetilk (Apd 20, 7-8).
Oba sestavna dela svete maše: liturgija božje besede in evharistična liturgija ali lomljenje kruha, kakor so jo prvi kristjani nazivali, sta že od prvih časov bistvena v našem obredu.
Znamenita priča za starokrščansko mašno liturgijo je sveti mučenec Justin (t ok. 1. 165). V obrambo krščanske vere je napisal dve Apologiji. V prvi popisuje tudi tedaj običajni mašni obred. „Na dan, ki se imenuje sončni, se vsi, ki stanujejo v mestu ali na deželi, zberejo na istem kraju. Tu se berejo spomini apostolov in spi' si prerokov, kolikor to čas dopušča. Ko bravec konča, ima predstojnik nagovor na zbrane vernike, v katerem jih opominja in spodbuja, naj posnemajo zglede, 0 katerih so slišali. Za tem vstanemo in molimo. Po molitvi se daruje kruh in vino z vodo, ki j11 predstojnik posveti z dolgo zahvalno molitvijo k Očetu vesoljstva, na katero vse ljudstvo glasno odgovori: Amen. Nato dijakoni posvečene darove razdelijo med navzoče; tistim pa, ki jih ni bilo pri da-
ritvi, nesejo Evharistijo na dom“ (I Apol, pgl 67).
Nedeljski s’iođ s poslušanjem božje besede, z molitvijo in evha-. Nstično daritvijo je bil prvim kristjanom nad vse važen del krščanskega življenja. Kljub obrekova-nju, ki so ga bili radi tega deležni °d strani poganov, kljub preganjanju in mučeništvom vztrajajo zvesti v obhajanju nedeljskega bogoslužja. Ganljivo je tozadevno pričevanje mučencev iz Abitinije v Afriki, ki pod cesarjem Dioklc-oljanom svojim sodnikom prostodušno in pogumno izjavljajo: „Ne nioremo biti brez nedeljskega evharističnega shoda“ (1 304).
Bistvo evharistične daritve
Tridentinski cerkveni zbor v tem takole uči: Kristus je zapustil Cerkvi vidno daritev, da bi se P° njej krvava, enkratna daritev na križu ponavzočevala, nje spo-min ohranil do konca vekov in nje 2veličavna moč v odpuščanje grehov vernikom naklanjala.
Sveta maša je tista čista dari-tev, ki jo je Bog napovedal po pre-r°ku Malahiju: „Od sončnega vzhoda do zahoda je moje ime veliko med narodi in na vseh krajih so bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista dari-tov“ (1, 11). Na to daritev nove zaveze so kazale vse tako različne daritve stare zaveze kot na svoje dopolnjenje in uresničenje.
V tej daritvi se daruje isti Kri-?tus, ki se je daroval na križu; ista jo žrtev kakor na križu, Kri-
stus; isti darovalec, Kristus; različen je le način daritve; v daritvi svete maše se daruje Kristus nekrvavo, na križu se je daroval na krvav način.
Posebnost svete maše je v tem, da se daruje isti Jezus kakor na križu, ne le kot simbol, temveč kot sam na sebi najsvetejši in Bogu najljubši dar z vso notranjo daritveno voljo, na nekrvav način, a v živi zvezi z daritvijo na križu. Po posvečenju se v ločenih podobah kruha in vina mistično predstavlja njegova smrt. Kristus je na oltarju zakramentalno, mistično zaklano jagnje, kakor ga je gledal sveti Janez v Razodetju: „Videl sem Jagnje kakor zaklano“ (5, 16). Na Veliko noč sveta Cerkev v mašnih molitvah hvaležno ponavlja besede svetega Pavla: „Kristus, naše velikonočno jagnje, je darovano“ (1 Kor 5, 7).
Poleg različnega načina darovanja se daritev svete maše od daritve na križu loči tudi po tem, da je bila daritev sv. križa daritev za nas, daritev svete maše pa je tudi naša daritev, saj se Kristus daruje kot naša glava in se mi z njim darujemo.
Obhajilo ni bistven del svete maše, pač pa je njen naraven, integralen del. Kakor so bili Judje deležni darovanja velikonočnega jagnjeta, tako je naravno, da se verniki udeleže kakor pri zadnji večerji tudi zdaj svete večerje. Zlasti pa je še naravno, da se sveta maša kot misterij konča z zedinjenjem z Bogom. Na to zvezo
z Bogom jasno kaže lepa antifo-na pri svetem obhajilu: „O sveta večerja, v kateri se prejema Kristus, obnavlja spomin njegovega trpljenja, napolnjuje duša z milostjo in nam deli zastava prihodnjo slave.“
Vse to veruje Cerkev od svojih početkov dalje in so prvi Kristjani po tej veri skušali živeti iz svete maše. V njej so gledali višek bogočastja in vir vseh milosti, kakor glede maše uči tudi zadnji koncil. Glede obhajila med mašo so šli celo predaleč, da se niso nanj vselej vredno pripravili. Sveti Pavel jih je glede tega ostro karal. Njegovo svarilo bere Cerkev pri sveti maši na veliki četrtek zvečer: ,,Naj torej vsak sobe presodi in tako je od tega kruha in pije iz keliha. Zakaj kdor nevredno je in pije, si sodbo jć in pije, ker ne razločuje telesa Gospodovega“ (1 Kor 11, 28-29).
Naj sc tedaj za sveto Veliko noč ta vera v svetost in važnost svete ma'c v naših dušah poživi; naj ne bo nikogar med nami, ki ne bi v velikončnem času vredno prejel svetega obhajila. In naj nam velika nedelja spet na novo poživi gorečnrst, stanovitnost in ljubezen do občestvenega nedeljskega bogoslužja. ki mu je sveta maša središče in krona. Nedeljska služba božja naj nam ne bo le predmet cerkvene zapovedi, ampak resnična življenjska potreba.
Alojzij Košmerlj
Manuela Torres Acosta — nova svetnica
V nedeljo, 25. januarja, je sveti oče proglasil za svetnico Marijo od Žalostne Matere božje To-rres Acosta. Slovesna proglasitev je bila v baziliki (cerkvi) svetega Petra po novih koncilskih bogoslužnih predpisih.
Po petju „Gospod, usmili se“ je kardinal pospeševalec svetniške zadeve prišel k svetemu očetu in ga Prosil, naj ustanoviteljico Marijinih služabnic, strežnic bolnikov, Proglasi za svetnico. Prelat državnega tajništva mu je v papeževem imenu odgovoril in povabil vse navzoče, naj prosijo za pomoč iz nebes. Po končanem petju litanij Vseh svetnikov je papež Pavel VI. redovnico od Žalostne Matere božje slovesno proglasil za svetnico in po „Slavi“ s posebno molitvijo Poklical na pomoč novo svetnico. Svetopisemska berila so se prebrala v španščini in francoščini in tudi — kakor pri vseh papeževih mašah — v latinčini in grščini, "led darovanjem so pospeševalci svetniške zadeve darovali svetemu očetu umetniško skrinjico za ostanke svetnikov in deset popolnih 'našnih oblek.
Življenjski podatki
Manuela Torres Acosta — nje-n° redovno ime je Marija od Žalostne Matere božje — se je rodila 2- decembra 1826 v Madridu. Sveti krst je prejela dva dni pozneje
v župnijski cerkvi svetega Martina.
Otroška leta je preživela v pre-
prostem, skromnem in revnem domačem družinskem krogu. Tedaj še ni prav nič kazalo, da bo Manuela po preteku nekaj let dosegla izredno svetost. Vendar pa je že v mladih letih imela veliko ljubezen do ubogih in pomoči potrebnih.
Ko je spolnila 25 let, je prosila dominikankc v Madridu, da bi jo sprejele za navadno sestro v svoj red. Dominikankc so jo sprejele,
Nova svetnica je bila velika Marijina častilka.
toda pod pogojem, da počaka toliko časa, da ji bo katera izmed starejših redovnic napravila prostor.
Ko je čakala končnega odgovora, je dobila poročilo o ustanovi, ki jo je v pomoč bolnikom v njihovih hišah hotel uresničiti duhovnik Mihael Martincz. 15. avgusta 1851 je z drugimi šestimi mladenkami prejela redovno obleko Žalostne Matere božje in naredila redovne obljube pred kardinalom Bonei y Orbe, nadškofom v Toledu. Tako je nastala redovna družba Marijinih služabnic, strežnic bolnikov. Dve redovnici sta kmalu potem umrli, generalna prednica in druge tri redovnice so pa zapustile to redovno družbo. Ostala je samo Marija od Žalostne Matere božjo in je tako postala ustanoviteljica.
Ko je Bog obudil nove poklice, je ta redovna družba pod vodstvom Marije od Žalostne Matere božje, ki je bila živ zgled kreposti, zlasti požrtvovalne ljubezni do vseh trpečih, hitro rastla. Dne 23. avgusta 1867 je Sveta kongregacija za škofe in redovnike izdala o novi redovni družbi „pohvalni odlok“. Leta 1876 je Sveta stolica končnoveljavno potrdila ustanovo. Po mnogih notranjih/ in zunanjih bridkostih, ki jih je prestala, ko je stregla bolnikom, zlasti žrtvam kuge in vojske, je Marija od Žalostne Matere božje 11. oktobra 1887 v Madridu umrla in pustila za seboj neizbrisno sled
svetosti v redovni družbi in tudi zunaj nje.
Papež Pij XI. je 23. januarja 1938 proglasil njeno junaštvo v krepostih, papež Pij XII jo je 5. februarja 1950 imenoval za blaženo, sedanji papež Pavel VI. pa jo je vpisal v imenik svetnikov.
Njena redovniška družba
Sveta Marija od Žalostne Matere božjo Torrcs Acosta je ustanovila v svojih 36. letih redovniškega življenja v Španiji in Ameriki 46 hiš. Delo, ki ga je nova svetnica začela, se je čudežno širilo. Danes ima ta redovna družba 2500 redovnic z obljubami, porazdeljenih na 126 hiš. Marijine služabnice, strežnice bolnikov, delujejo danes pod vodstvom šeste glavne predstojnice, matere Karmele Palač ios Lambea, v Argentini, Belgiji, Boliviji, Braziliji, Kolumbiji, na Kubi, v Ekvadorju, Španiji, v Združenih državah, Franciji, Angliji, Italiji, Mehiki, Panamä, v Peru, Portugalski, Puerto Rico, Santo Domingo in v Urugvaju.
Marijine služabnice se zvesto drže poti, ki jm jo je začrtala ustanoviteljica in velikodušno služijo Kristusu v bratu, ki trpi. Spominjajo se vedno evangeljskih be sed: „Resnično, povem vam: Ear ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili“ (Mt 25, 40). Samo v letu 1968 so hčere nove svetnice pomagale 4160 bolnikom v različnih delih sveta, kjer prebivajo.
Ali
V
se
vedno
nismo
na
dnu?
Pravijo, da je pot vsakega na-roda podobna paraboli: ob ugod-n'h zgodovinskih okoliščinah se Pfrabola dviga vedno više, vedno "že svojemu višku. Toda v da-^Cm trenutku svoje zgodovine za-Cenja narod pot paraboličnega pa-^anJa k zatonu. Antična zgcdovi-na nam nudi nešteto takih pri* merov.
Vendar ne smemo biti pesimi-8 ’^ni fatalisti. Zaton nekega na-roda še ne pomeni njegovega po-Pnlncga uničenja. Nasprotno, iz na Padajoče krivulje se more ta enadoma spet obrniti navzgor in a °vanje se začne znova, kajti iz
najnižje točke parabole — če je še kaj življenja v narodu — more voditi pot samo navzgor.
Ob motrenju zgodovinskega valovanja slovenskega naroda ;bi nam mogel zgodovinar nakazati sicer marsikatere vesele vzpone parabol, a še več nevarnih padajočih krivulj. Zato tuj(;i res upravičeno govorijo o zgodovinskem Čudežu slovenskega narodnega obstanka.
Pustimo ob strani daljno našo zgodovino! Kar nas mora danes krvavo pretresti, je dejstvo, da — — kljub navideznem zmagoslavju leta 1945 — krivulja življenjske parabole slovenskega naroda pada! In najbolj tragično je to, da to padanje še vpdno noče priti do dna. Se vedno prihajajo novice od doma, s Koroške in Primorske, iz Benečije in Rezije, ki človeku vedno znova poderejo upanje, da smo vendar že enkrat prišli na dno, od koder vodi pot samo še navzgor.
Priznamo, da v matični Sloveniji res ni vse tako „na psu", kajti kljub centralističnemu izžemanju, krivičnemu zapostavljanju in namernemu uničevanju, slovensko gospodarstvo napreduje. (Seveda, če se bodo ponavljali primeri iz lanskega decembra, ko so ugasnili steklarske peči v Hrastniku in ustavili celulozno tovarno v Krškem, res ne vem, kam se bomo pogreznili...) Vendar dejstvo je, da ima danes Slovenija precej blagostanja.
Toda nevarno je to, da čimbolj se dviga blagostanjska krivulja, tembolj pada moralna. In
za moralno, se zdi, pada vedno bolj tudi kulturna.
Nekaj citatov? Začnimo v zamejstvu !
,,24 let po njegovi smrti Hit lerju lahko čestitamo. Njegov uka’ (ponemčiti Koroško) je deloma uspešno opravljen, njegovi pristaši so bili jako delavni, jezikovna meja se je znatno pomaknila proti jugu, naša vas je v precejšnji meri izgubila slovensko lice.*' (Naš tednik, 3. IV. 69)
„Ena najbolj pekočih žalitev, s katerimi se želi raniti prebivalce Nadiških dolin, zlasti mlade ljudi po zavodih, vojašnicah, tovarnah, počitniških kolonijah, dA, celo v semenišču, je beseda „sklaf, scla-vat“ (suženj).“ ' (Katoliški glas, 6. III. 69)
„V noči od torka na sredo (11.-
12.	III.) so doslej še neznani storivci strgali tablo z dvojezičnim napisom poslopja Hranilnice in posojilnice v Velikovcu...“ (Delo, 19. III. 69)
Da nas pri Gospe Sveti, na celovški škofiji, in po beneških župnijah celo cerkveni ljudje' zatirajo, je tako boleče, da bodo odgovorni morali po vesti odločno protestirati v Vatikanu!
Toda zakaj se potegujemo za prostor pod soncem v tujih državah, ko sc pa doma ubijamo iz same strahopetnosti, zlobo in uži-važeljnosti!!! Samo nekaj citatov iz knjige „Kako je mogoče?“
„Slovenci, nismo le (med prvimi) v mladinskih samomorih na svetu, temveč smo tudi v samo-
morih sploh prvi na vrhu svetovne lestvice.“ Med oklepajem sem postavil podatke zadnjih statistik, resnici na ljubo.
„V našem narodu ne gre le za enega največjih odstotkov samomorov na svetu, temveč tudi za i’Jredno majhen življenjski prirastek nasploh. Naše žene ne marajo biti več matere, naši možje nič več očetje... Kje so matere z dvanajstimi, desetimi otroki? Kje so malomeščanske druži ne s petimi, štirimi?“
Toda vse te naše mizerije — se tolažim — bi morda nekoč prebujajoča se verska pomlad v Sloveniji mogla polagoma popraviti... A kar sem bral v novemberski številki „Naše luči“, me je podrlo! Ves svoj narodni ponos sem zgu-hil ob sledeči ponižujoči novici: „Statistični podatki govore, da smo Slovenci po odstotku izobraženih z visoko in višjo izobrazbo krepko pod splošnim jugoslovanskim povprečjem. Tudi po številu študentov smo za dobršno polovico pod jugoslovanskim povprečjem.“
Tedaj sem pa vzrojil: še res nismo prišli do dna?! Moj Bog, v kake globine propadanja se pogreza naš narod! Kdaj se bo že vendar začela naša pot navzgor, ven iz groba! — Delajmo, kričimo, pišimo — pa tudi molimo iu trpimo v zadoščenje slovenskih grehov, da sc nas Bog usmili!
Janez Zupan, SD# Bolivija
KMETOV DAR
Janez Krstnik Montini je prejel niašniško posvečenje 29. maja 1. J20. Do 10. novembra v istem rtu je opravljal duhovniško služ-)0 v brescijanskem kraju Vero-a|iUova. Tedaj pa je šel nadalje-Vat bogoslovne vede v Rim.
Toda bil je tako slaboten in fuJ1' da sc je zdelo, da ima trajno I °*ozen. Do tedaj res ni imel ni-011 dobrega, trdnega zdravja. aradi tega ni mogel živeti v sc-^rnišču nič več ko 5 mesecev. Ko 0 zvečer pred njegovim posveče-Jcm nekdo omenil njegovo slabo z rivjc, jo škof odgovoril:
»Diakona Montinija bomo po-"'(-'i.ili v duhovnika za nebesa."
udi škof je resno mislil, da ne Do dolgo živel.
Nekega dne je dobrosrčen kme' iz Verolanueve videl iti mimo mladega, bolehnega duhovnika. Hitro je šel v kurnik in mu prinesel dobrih, svežih jajc. Ponudil jih je duhovniku Montiniju in mU»rekel:
„Prosim, sprejmite jih! Dobi o vam bodo naredili."
Duhovnik pa jih ni imel kam spraviti. Ker pa je Vedel, da bi žalil dobrega moža, če bi jih odklonil, je vzel z glave svoj duhovniški klobuk, ki ga je tisti dan prvikrat rabil in ga z velikim smehom ponudil kmetu, ki je potem vanj položil jajca. Duhovnik sc mu jo zahvalil zanje: „Bog povrni!"
Potem je nadaljeval svojo pot in bil dobre volje, ker je tako osrečil in zadovoljil plemenito dušo.
NOVOMASNI PLAŠČ
Janez Krstnik Montini je imel novo mašo 29. maja 1920 v cerkvi Naše Gospe milosti v Bresciji. Plašč za novo mašo mu je pripravila njegova mati, gospa Judita, s svojimi lastnimi rokami. Naredila ga je iz svoje poročne obleke.
Slovesnost njegove nove maše je bila domača in zelo prisrčna. Govoril mu je mons. Angel Zammar-chi, družinski prijatelj, ki je v svojem govoru povedal o njem, da ga je Bog poklical, da bo kakor Gospodov predhodnik Janez Krstnik, katerega ime ima, njegov poslanec, ki bo pripravljal duše na Jdzusov prihod.
MONTINIJEV BOŽIČ Z
ODPADLIM DUHOVNIKOM
Božični prazniki so bili za Janeza Krstnika Montinija v Rimu polni različnih doživetij. Naj opišem samo enega izmed prvih, ki ga je leta 1925 tam preživel.
Nekdo' sc je tisto mrzlo božično noč zlobno nasmehnil, ko je videl mladega duhovnika s suhim telesom, ki je skrival pod črnim površnikom zavojček, iti po ulicah tedaj zloglasnega rimskega predmestja. Vendar je bil več ko preprost duhovnik. Bil je to mons. Montini, ki je šel obiskat svojega bivšega sošolca, ki je zaradi mučnih dvomov zapustil duhovniški poklic.
Pravijo, da gre za nekega duhovnika, ki je po daljši krizi obesil duhovniško obleko na klin in
postal odpadnik. Živel je sam, zapuščen od vseh in je tako zapuščen od vseh preživljal tisti sveti večer brez vsake poezije. Edino družbo so mu delali njegovi dvomi
Ko je zagledal pred seboj tistega sošolca, ki ga je vedno občudoval zaradi njegove vere in izredne krščanske ljubezni, je nesrečni odpadnik mislil, da mu bo zastal dih. Vendar dobrotljiva roka zvestega prijatelja in njegova obzirna in iskrena ljubezen sta bili tisti sveti večer njegova tolažba in luč. Prijateljev tako ljub in nepričakovan obisk je vrnil božičnemu večeru nekdanjo milino in poezijo.
Pravijo, da so bili odpadli duhovniki predmet najslajše pozornosti papeža Pavla VI. in to že od tedaj, ko je bil nadškof in kardinal v Milanu.
OKRAJ PORTA LMETRONIA
O tem revnem okraju govore vsi življenjepisi papeža Pavla VI. Temu se ne smemo čuditi ,ker še danes žive skoraj vsi tisti, ki so sodelovali z duhovnikom Montini-jem pri dobrih delih in bili priče vseh dogodkov, ki so se izvršili tam ali pa bili tudi deležni sami sočutne in velikodušne ljubezni mladega duhovnika Montinija.
Okraja Porta Metronia danes ni več. Odstranil ga je mestni načrt. Izginil je zaradi veliko rimske prestolnice, ki vedno raste.
Porta Metronia je bila v letih 1924, tri leta prej, ko je bil Janez
Krstnik Montini posvečen v duhovnika, eden najrevnejših rimskih okrajev, kjer je živelo okoli 5000 ljudi, naseljenih v zelo revnih kočah. Prišli so v mesto iz najrazličnejših krajev iskat za-ftlužka.
Možje so vsak dan zelo zgodaj vstajali in iskali dela. Hoteli so Prinesti zvečer domov vsaj toliko, da bi utešili lakoto svojih žen, otrok in že priletnih staršev.
Ta kraj je bil prizorišče dobrodelnega apostolata mladih katoli-•iških italijanskih visokošolcev, ki jih je vodil z zgledom in nasveti Rv4tnik Janez Krstnik Montini. Nekateri izmed njih še žive in se dobro spominjajo, ko so člani Zve-Ze italijanskih katoliških visoko-šolcev začeli osvajati ta okraj s krščansko ljubeznijo.
Skupina karabinerjev, stražnikov na konju, nas je tedaj zadržala. Povedala je, da je nevarno ''i v ta kraj, da nas ne morejo sPremljati in nas obvarovati telege poškodbe.
Po vsaki nabirki smo naredili obračun. Pa smo bili vedno izne-aadeni. Svčtnik Janez Krstnik Montini nam je pomnožil dohodke a prispevki iz lastnega žepa. Ven-.Rr Je bil to samo zunanji, vidri '^raz svčtnika Janeza Krstnika •ontinija, ki je vodil visokošolce ” svojim zgledom in svojo izredno ržčansko ljubeznijo.
Polil je zakramente svetega krsta otrokom, ki so bili že davno !)rej rojeni. Bilo je več slučajev.
ko je poveljavil zveze, iz katerih se je rodilo že več otrok. Sejal je spravo in mir v družinah, v katerih so beda, nevednost in sovraštvo zastruljali srca z obupom. Mladi duhovnik Montini je sklenil, da bo prinašal ljudem ljubezen. Ta sklep je vse življenje vestno izvrševal.
Veliko duš je v veliki duhovni bedi, bolnih, izredno potrebnih milosti. Mnogo ljudi tudi ob nedeljah ne gre k sveti maši. Zato moramo delati na to, da bo Kristusova beseda prišla do njih. Podnevi je večkrat to nemogoče doseči. Zato je potrebno, da to storimo pozno popoldne, zvečer.
Bližala se je sveta noč. Sklenil je, da bo skušal te uboge ljudi slovesno pripraviti na božični praznik. Imel bo zanje v kapeli med njihovimi revnimi stanovanji tridncvnico. Ali ni to predrzno? Kapela v teh urah doslej še ni bila nikoli odprta. Stražniki so opozarjali, da ne bo nobenega uspeha.
Prvi večer je res kak mladenič ali mož naslonil iz radovednosti glavo na okno in opazoval. Vendar nobeden ni odšel. Druga dva večera se je število udeležencev zelo pomnožilo. Led je bil prebit. Milost je delala čudeže.
Govornik je znal zbuditi pozornost moških oseb, ki so se udeležile tridnevnice in jih pridobiti za poslušanje božje besede. Govornik je bil Janez Krstnik Montini, svčtnik italijanskih katoliških visokošolcev.
KONCIL V NEKAJ BESEDAH
Pod tem naslovom prinašamo temeljne misli in osnovna načela posameznih konstitucij in odlokov 2. vatikanskega vesoljnega zbora, kakor jih je formuliral znani holandski teolog p. Schiüebeeckx. Za naše glasilo prireja p. A. Kukoviča, D. J.
ODLOK O EKUMENIZMU
Odlok o ekumenizmu ni sicer bogvekaj dolg, je pa zelo sodoben in vsebuje mnogo važnih ugotovitev.
Ena od teh „novih“ trditev je ta, da ne obstoji neko katoliško ekumensko gibanje, ki bi imelo svoje lastno življenje vzporedno z velikim ekumenskim gibanjem, ki je našlo svojo uradno obliko v „Svetovnem svetu Cerkva". Katoliška Cerkev, izhajajoč iz svoje katoliške veroizpovedi, je ena izmed si! tega gibanja, ki hoče vse krščanske Cerkve združiti v eno Kristusovo Cerkev.
Druge krščanske cerkve se no imenujejo več „sekto", ampak enostavno cerkve ali cerkvene skupnosti. Tudi beseda krivoverce se več ne uporablja. Katoliška Cerkev prizna, da ima veliko skupnega z ostalimi krščanskimi skupnostmi.
Kriterij za primerjanja različnih krščanskih cerkva ni direktno rimsko-katoliška Cerkev, ampak apostolska polnost, to sc pravi polnost Mesijanskih dobrin. Z drugimi besedami: Cerkev je v resnici ekumenska, zaveda pa se, da je prav katoliška Cerkev tista, ki posreduje to apostolsko polnost, čeprav seveda tudi ona potrebuje neprestanega očiščevanja.
V tem odloku je podana tudi druga važna trditev: med krščanskimi resnicami obstoji neko stopnjevanje, neka hierarhija. Niso vse resnice enako važne, enako centralne. V tem je tudi neka reakcija, prikrita sicer, npr. proti pretiranim marijanskim pridigam in sicer proti vsakemu oznanjanju, ki nesorazmerno močno poudarja manj osnovne resnice naše vere na škodo bolj osrednjih v nasprotju s protestanti, ki svoje oznanjevanje osrcdotočujejo direktno na Kristusa.
Prav tako je nekaj novega tudi priznanje, da verske formacije, tako v nauku kot v liturgiji, niso vezane na zahodno in latinsko, ampak jih je možno pravilno izraziti tudi v drugih kulturah.
Pridobitev, sad novega ekumenskega nastrojenja, je tudi dejstvo, da različne cerkve molijo skupaj in se v neki meri udeležujejo celo skupnih liturgičnih opravil.
Končno lahko ugotovimo, da je že sam odlok o ekumenizmu neka novost v tradiciji katoliške Cerkve. Do sedaj, podobnega, tako visoko oficielnega dokumenta v Cerkvi še nismo imeli.
ODLOK O VZHODNIH KATOLIŠKIH CERKVAH
Čeprav gre tu za koncilski dokument, s katerim ne morejo biti ne Vhodni ne zahodni katoličani preveč zadovoljni, je treba vendarle Poudariti eno misel. Patriarhat, ki se je praktično izgubil v latinski Cerkvi, more v bodočnosti mnogo in morda celo več kot škofovska kole-kialnost prispevati k določitvi tega, kaj pripada papežu kot rimskemu škofu in kaj kot zahodnemu patriarhu. Do sedaj sta bili namreč ti dve nnkciji nekako pomešani med seboj in je bil naslov „zahodnega pa-triarha“, ki ga nosi papež, le bolj časten naslov. In prav enačenja teh voh funkcij v isti osebi papeža je marsikdaj v zgodovini motilo lepe Medsebojne odnose med Vzhodom in Zahodom.
Poleg tega je ta kratka koncilska listina važna za določitev tega, ako naj obe cerkvi postopata v odnosu do drugih krščanskih Cterkva, nPi*. v vpra^vy'u ponovnega krščanstva, medsebojne udeležbe pri litur-K^nih opravilih in podobno.
Kopalec vodnjakov , v Indiji
Ko je bil pater Vincenc Fcrrer leta 1958 pcslan v Indijo v neko železniško in trgovsko središče, je začel svoje misijonsko delo, kot ga začenja večina misijonarjev: z zidanjem šole in bolnice. Kmalu pa je spoznal, da so potrebe njemu zaupanega ljudstva vso bolj osnovne kot pa vzgoja in zdravje.
Začel je hoditi od vasi do vasi. delil žitno seme, kopal vodnjake in pridigal o kreposti sodelovanja. V perfektnem Marathi jeziku je učil ljudi resnice, ki jo individualistično vzgojeni kmetje težko razumejo, da bodo namreč le s skupnim delom mogli priti do vodnjakov in da bodo le s skupnim delom mogli zvečati svoje žitne pridelke.
Njegovi načrti so bili sprejeti z dvomom od njegovih jezuitskih predstojnikov, ki so bili mnenja,
da dobri pater ne dela pravega misijonskega dela, ker ne spreobrača ljudi h krščanstvu. Po drugi strani so pa tudi krajevne politične oblasti spremljale njegovo delo z nezaupanjem, češ pod socialnim delom se skriva le druga metoda spreobračanja.
Pater je v manj kot dveh letih s kooperativo, ki jo je priklical v življenje, skopal več kot 1000 vodnjakov v vroči pokrajini okoli Manmada. Kooperativa živi od dohodkov, ki jih dajejo žetve in pa od tega, kar podjetni pater more nabrati na svojih pogostih nabiralnih akcijah po Bom-bayu ali celo po Španiji.
Ko je leta 1959 prišel v Man-mad, je bil s 33 leti komaj dobro posvečen. V elitnem zavodu za nove misijonarje se je pripravil na svoje bodoče misijonsko delo. Njegovo prvo misijonsko bivališče je bila na pol podrta misijonska postaja ob neki mrtvi železniški progi v napol puščavi.
V revnem župnišču je našel starega jezuita, ki mu je potožil: „Tukaj zgubljamo čas. To ljudstvo je preveč lačno, da bi mislilo na spreobrnjenje. Sovražni so nam in včasih lahko postanejo celo nevarni.“ Pater Fcrrer se je kmalu o tem prepričal, ko ga je skupina vaških otrok sprejela s kamni. Ko se je pritožil pri vaškem načelniku, mu je ta dejal: „Veste, mi tukaj smo hinduisti, ne potrebujemo nove vere. Bolj nam manjka hrane.“
Tedaj je pater Fcrrcr začel prižgati splošno človečansko Ijubc-Zen in medsebojno pomoč pri kmetijskem delu. Pogosto je seveda zadeval na tradicionalno apatijo Kmečkega prebivalstva. Končno pa so kmetje le dobili zaupanje vanj. Pridobil jih je nekaj, da so ustanovili Kmetijsko družbo za medsebojno pomoč. Skupno naj bi ko-Pali vodnjake in del svejih dohodkov naj bi dali na stran, da bi tako tudi drugim pomagali do vodnjakov. Duhovnik je nato poklical nekega iskalca vode, ki je hodil °koli in ugotavljal, kje je najbolj Primeren kraj za kopanje vodnjakov. Prvi vodnjak je bil kmalu skopan: samo pet metrov globoko je bilo treba kopati.
Za gradnjo namakalnih naprav Re je pater obrnil na svoje predstojnike v Bombayu. A ti so ga 0(lpustili praznega, češ da so ga Peslali v misijone spreobračati JUcli, ne pa skrbeti za namakalno naprave. Dali pa so mu v pomoč njegovega bivšega sošolca patra Jontalvo. Sedaj bosta skupaj, dva
ntalunca, šla na delo.
N°v korak pri delu je bilo šol-■’vo. v treh letih sta že učila in 'ranila 1500 otrok v 28 Ijudsko-^elskih razredih in dajala streho
0	sirotam. Da sta mogla vse to P ačevati, sta se od časa do časa n Pravila proti Bombayu. Obiska-a sta vso najboljše restavracije, ^er je pater Montalvo igral na
1	nro in prepeval, pater Fcrrer Pa hodil okrog gostov in prosil
miloščine za svoje sirote in šolarje.
Ko je indijska vlada leta 1968 na pobudo nevoščljivih krajevnih politikov ukazala patru Ferrerju, da mora zapustiti deželo, jc njegovo gibanje zajelo že 700 vasi. P. Ferrer jo bil poznan kot „Mesija Manmada“. Dva tisoč kmetov je šlo peš 270 km daleč v Bombay protestirat proti njegovemu izgonu. Na masovnem zborovanju, ki se ga je udeležilo 25.000 ljudi, je prišlo do kompromisa, ki ga je naznanila sama ministrska predsednica, Indira Gandhi: P. Fcrrcr bo moral zapustiti deželo, ko mu ho poteklo njegovo dovoljenje, a sc bo smel po enem mesecu vrniti, le da bo moral iti v kakšno drugo pokrajino. Pri tem naznanilu so kmetje poskakovali in poljubljali patru noge.
Ko sc jc po enomesečnih „počitnicah“ vrnil v Indijo, je šel leta 1968 v Andhra radesh, kjer se jc zavzel za kampanjo, da dobi zemlje za tiste, ki je nimajo. Napovedal jc, da hoče po vsej Indiji propagirati metodo dela, ki mu je tako lopo usela v Manmadu. Pokrajinska. vlada ga z vsemi močmi podpira.
Ko so konservativni politikast ri prišli na dan s staro tožbo, češ da pater spreobrača hindujce, jim je ministrski predsednik Andhra-sa hladno odgovoril, češ da ima patrovo delo res morda kaj opraviti s pravilno umevanim hinduizmom.
22i
Maj ps’avite?
1.	Ali naj telesno prizadetega otroka pomilujemo?
Bog ne daj! Janezu je otroška paraliza pustila ohromelo nogo, a tudi desnica je bila poškodovana. Zato so ga tete in strici vidno pomilovali. Starši so z njim ravnali povsem drugače kot z drugimi otroki. Janez je postal grob in sebičen in z brati in sestrami neprijazen. 'Kasneje mu je takšno ravnanje svojcev presedalo. Razumljivo: saj otrok, ki je telesno prizadet — hoče in želi, da z njim prav tako ravnamo, kakor z zdravimi otroci. Mor-da ne zmore gotovih del, zmore pa na drug način doprinesti svoj delež k gradnji naše družbe. To mu povejmo in nam bo hvaležen!
2.	Ali naj malega otroka jemljemo seboj v kino?
Tvegano je! Do petega leta otrok težko loči med izmišljenim in resničnim in tako ga marsikak dogodek v filmu lahko tako prestraši, da niu ostane več let v spominu. Otrokom primerni filmi in filmi, o katerih smo prepričani, da ne vsebujejo nič takšnega, kar bi lahko otroka vznemirjat’ — otrokovi dušici ne škodujejo.
3.	Mladi ljudje ni želijo več svobode? Tožijo, da je ni in a j o dovolj?
Seveda! Prehitro so zrastli. Morda tudi starši le s težavo sledimo njihovemu telesnemu razvoju in jih morda tu in tam še držimo v mejah, kot takrat, ko so bili manjši, Vendar — mladi ljudje se sami ne znajdejo
in ec bojijo, da niso tako izkušeni in razumni, kakor bi morali biti. Strah jih je samih sebe in verjemite mi — tudi prevelike svobode se bojijo! Zato ne jemljimo vseh besed preresno in tudi vsaki njihovi želji ne ugodimo kar brez premisleka, času in kraju primerne svobode pa jim nikar ne kratimo!
4.	Breda je imela preko 46 let, ko mi je nejevoljna povedala, da pri • eakuje povsem nezaželjeno dete. Seveda: njen najmlajši je bil že v srednji *°li, mož je bil rahlega zdravja in tudi ona sama ne povsem trdna. Tožila ja meni, tožila je drugim in tožila je tudi svojim otrokom.
Ali ne bi bilo bolje, ko bi novico o porajajočem se detetu povedala z Veseljem ? Ko je namreč detece bilo rojeno, ga je Breda sprejela vsa srečna ’n ga obdajala z veliko ljubeznijo. Pri njenih otrocih pa je le ostal trpek sPomin... na materino nejevoljo... otroci so silno rahločutni in želijo bili Prepričani, da jih je rodila ljubezen in da prinašajo v dom veselje in srečo.
, ' ^ ■
Družina-šola
Moderni vzgojitelji vedno znova poudarjajo, da je sodelovanje JPed obema bistvene važnosti za otrokov razvoj in uspeh pri učenju. Aaä otrok preživi dolge ure v šolskem poslopju, daleč od nas in naše J^Ke. Siloviti so vtisi, katere zazna otrokova duša, ko vstopi v to oko-Je in čestokrat so ta doživljanja sad naše vzgoje, ko so bili otroci od-Vlsni le od nas samih.
Mnoge matere tožimo, da so naši otroci leni in v šoli ne napn -ujejo. Čudno! Ce so otroci telesno zdravi, so pač že po naravi rado-vedni in ukaželjni. Kje tiči vzrok?
. . ^en^ka je lena, ker je bila tako vzgojena. Edina deklica med šte-1 Pimi dečki je bila razvajena in vedno deležna prevelike pozornosti.
V šoli pa so z njo ravnali prav tako, kakor z vsemi deklicami. Začutila se je zapostavljeno in se ni znašla.
Marta se v šoli ni mogla zbrati, ker sc nikakor ni mogla otresti strahu pred „strogo učiteljico“, pred „hudim vrathrjem“ in zadnje še pred sosedovim psom, katerega je srečavala na poti v šolo. Ker je bila deklica po naravi precej živahna, so jo njeni starši „umirili“ s tem, da so ji vcepili strah pred novim okoljem, v katerega je vstopila.
Martin ni dosegel dobrih uspehov, ker so ga doma prestrogo vzgajali. Starši niso bili z ničemer zadovoljni, kar je deček podvzel in tako je le-ta živel v prepričanju, da prav ničesar no stori prav. Radi pomanjkanja samozaupanja je postal neodločen in raztresen.
Franci pa je bil „prebrihten“. Ker je imel dobro glavo, se je hitro naučil. In ker se je na svojo „dobro glavo“ venomer zanašal, se mu je zdelo, da mu ni treba paziti ne pri pouku, ne pri delanju nalog in ne pri učenju. Tudi on je prinesel slabe rede.
Mirta je živela v žalostnih in neurejenih družinskih razmerah. Radi napetosti ,ki je vladala v njenem domu, je bila notranje nemirna Pogrešala je nežnosti in ljubezni in zato ni zaznala, da ima tudi ona — kakor vsako božje bitje — svojo mesto v naši družbi. Sama sebi se je zdela povsod odvisna. Zato sc ji ni zdelo vredno, da bi bila v šoli redna in pazljiva.
Lojzkina mati je bila težko bolna — dekletce je bila stalno v skrbeh zanjo, — v njeni glavici takrat ni bilo prostora za črke in račune.
Petra je mamica neprestano popravljala. Dečko je postal zaradi tega nemiren, saj mu materine opombe venomer zvenijo v ušesih.
Katrca je bila navdušena za vse stvari — le za šolo ne. Tudi njo so strašili s kletjo, klečanjem v kotu in šibo.
Mnogo je vzrokov, zakaj je naš otrok v šoli raztresen ali len. In prinaša slabe uspehe. Zato bi ga jaz ne kaznovala, temveč bi naj-preje skušala ugotoviti, odkod izhajajo težave. Ali mu morda ne ugaja način poučevanja? Ali so morda šolski prostori neprimerni? Ali je v le-teh nakopičenih preveč učencev in sicer toliko, da se učiteljice posameznim otrokom ne morejo dosti posvečati? Ali ima morda naš otrok slab vid, ali sliši slabo ? In predvsem: ali smo starši znali našega otroka pripraviti za vstop v šolo?
Odgovora na mnogo teh vprašanj ne bomo našle same. Ali se vam ne zdi, da je razgovor z otrokovimi vzgojitelji izven doma nujno Potreben? Ali se vam ne zdi, da je pametno udeleževati se sestankov in razgovorov, katere nam pripravljajo in nudijo učitelji naših otrok’
Pavlina Dobovšc«
Vprašujem se, zakaj mi med skupno večerno molitvijo tolikokrat Pnidc pred oči očetova slika. Vidim ga, kako kleči — doma smo pri Jutranji in večerni molitvi klečali na klopi pod .bogkovim kotom“ — vzravnan, zbran, zatopljen v drug svet, svet molitve. Prav tako živo ka vidim, ko odhaja od obhajilne mize. Mirno, dostojanstveno, roki Prosto ob telesu, a obraz osredotočen brez dvoma v srečanje, ki ga je nil tisti trenutek doživel.
25 let bo tega, kar sem ga zadnjič videla, pa me njegova slika sPremlja, odkar se je preselil v večnost še bolj živo. Kako lep, bogat je ^ural biti svet za tistim mirnim in resnim obrazom. Kako lep pogovor
Bogom Očetom in njim, ob katerem je klečalo z ženo sedmero otrok.
Ta njegova slika mi pomaga, da sc pri večerni družinski molitvi uzo zberem in otresem vseh mogočih misli, ki prtijo današnje življenje 111 se hočejo vriniti tudi v tiste kratke trenutke skupne molitve.
Prav ta slika mi tudi stavlja vprašanje, v kakšni sliki bodo ohra-n'l' naši otroci nas, svoje starše, svojega očeta in mater. Ce smo te slike vredni in je nismo s svojo raztresenostjo pri molitvi skazili. In je celo res, kar je trdil predavatelj na duhovnih vajah, da otroci utBo, kdaj molijo starši s srcem in kdaj le z besedo...
Bolj ko premišljam življenje naših družin, bolj sem prepričana, da •)e družinska molitev eden najlepših trenutkov nagega dneva. In najboij datnih. Ko se ista visoka misel prepleta od enega do drugega dramskega člana in povezuje duše in srca z Bogom. V domači besedi, v ateri je skozi tisoč let naš rod klical k Bogu, je ta misel, ki ne pozna aljav, lepša, toplejša.
Ko bi znali ceniti to družinsko molitev!	M. B.
# • *
z
t
Lepotne kraljice
Kaj sodite o voljenju lepotičnih kraljic, kraljic pomladi itd., včasih celo v ljudski šoli?
V	ljudskih šolah ali na svetovnem tekmovanju je voljenje lepotičnih kraljic škodljiva razvada družbe, v kateri živimo. Najprej si bodimo na jasnem, da tako imenovana zapadna družba, ki uvaja v vedno večji meri omenjena tekmovanja, ni krščanska, in da smo v njej kristjani vedno bolj tuje telo.
Pod imeni kot demokracija, svobodna trgovina, osebna iniciativa, se skrivajo interesi, ki so škodljivi posamezniku in človeštvu, kot so na drugi strani škodljivi marksistični dogmatizem, totalitarizem in pomanjkanje osebne svobode.
V	obeh danes obstoječih družbah smo kristjani manjšina, ki mora plavati proti toku. Tok zapadne kon-sumentne družbe nas hoče zanesti v novo poganstvo praktičnega materializma, s kultom telesa in oboževanjem večinske resnice. V tej družbi naj. bi ne bilo res to, kar odgo-
varja objektivni Resnici, marveč glas večine.
Moda in kraljice lepote so le eden izmed zunanjih znakov te zmote. Nikdar ne bomo zadosti poudarjali, da kristjani ne smemo in ne moremo slediti slepo navadam in razvadam družbe, ki ni krščanska in ki vedno bolj prezira duhovne vrednote.
če bomo imeli to dejstvo pred očmi, nam bo lahko najti odgovore na vprašanja, ki nam jih stavlja življenje.
Fantje pred domovi
Kako naj si razlagamo postajanje, posebno fantov, pred slovenskimi domovi med ali po prireditvah?
Ta razvada me spominja na postajanje mož in fantov pred cerkvijo, med mašo, pred leti pri n»1’ doma. šli so k maši, pa niso bili Pr' njej. Nihče ni dvomil nad njihovih1 krščanstvom, le nad „razvado** s° tožili župniki.
Kasneje je preskušnja pokazala» da je bila razvada le zunanji znak
Nevere, hoja do cerkve pa zadnji °stanek navade, ki z vero ni imela Ničesar skupnega več.
Omenjene može je privlekla dru-^i)ai ne pa skrivnost svete daritve; Našo mladino, ki postopa pred do-'Novi, tudi verjetno privlači družba, a nimajo razumevanja za to, kar se v domu dogaja.
Ustvarjajo se skupine, ki jih dru-isti izvor in okolje, a ki hočejo abenem poudariti svojo različnost °d starejše generacije.
Rešitev, četudi ni enostavna, le-v zaposlitvi, v 'sodelovanju take skupine, ki ne čuti z domom pri reševanju skupnih težav in medseboj-Nem razumevanju.
Važno je, da ne uporabljamo ■Nladine le kot delavno maso, ki naj ^edi načrtom starejših, marveč da i" Pritegnemo k reševanju proble-thov.
če hočemo imeti odgovorno mla-l^No, jj moramo zaupati, naj prevza-N'e na svoje rame vso odgovornost, k' jo upa in zmore. Ni potrebno, da ^Nio v vsem vedno soglasni, a va-t‘No je, da vsi delamo za isto stvar, Nas bo povezalo v enoto, bodisi
kn Ustave.
0Pf doma, skupnosti ali narodne
Mladina, ki čuti, da jc odgovorna ^ll dobrobit skupnosti, no bo posta-JNla prod domom, a ključ do te za-y°sU imajo starejši. Temu ključu jG ime -— zaupanje.
Ker predmet še ni izčrpan, ne bi
bilo napak, da bi o njem razglabljali odgovorni vodniki naših domov.
Moj gospod jc denar
Včasih se mi zdi, da dajemo premalo ali nobene važnosti vzgoji značaja in moralnim krepostim. Večji del premišljevanja, časa in načrtov posvetimo temu, kako bi si pripravili čim komodnejši položaj v živ -Ijenju. Kako bi to popravili?
Ne razumem prav ali vprašuješ kako bi to popravil sam pri sebi ali kako naj popravimo na splošno?
če gre za reševanje tvojega osebnega problema je velik napredek že to, da se težave zavedaš. Res jc, značaju in moralni vzgoji posveča večina mladine premalo pozornosti. Materialno ugodje je tako privlačno, da zamegli višje kreposti in cilje. Premišljevanje, branje in molitev pa delo v organizacijah, to j.e-neplačano delo za ideale in ne za denar ti bodo pri tem pomagali. Veš, mladina naj bi si privzgojila neko zdravo mero prezira da danar-ja in si pridobila ljubezen za ideale, pa bo imela več od mladosti kot če si že zdaj postavlja cilje v obliki številk.
Kako pa pomoči mladim ki te potrebe no uvidijo je težje. Tvoj zgled jim bo koristil, tvoja molitev še bolj, da spoznajo kot si spoznal ti, da je vzgoja srca važnejša od hlastanja za zunanjimi uspehi, ki večkrat zakrivajo duhovno praznote, razočaranja in grenkobo.
Intenziven tern j za zaročence
Koliko časa moraä študirati, če hočeš postati inženir? Kako dolg0 se je treba pripravljati, da postaneš učiteljica?
Ni naslovov in diplom brez študija in priprave. Nobenega poklic' nega dela ne moreš uspešno vršiti, če se nisi prej primerno pripravil-Včeraj sva računala z nekim zdravnikom: dve leti je hodil v otroški vrtec, pet let v ljudsko šolo, osem v srednjo, šest let na univerzo-dve leti specializacije — skoraj četrt stoletja priprave.
Zakonsko življenje ni samo nek poklic, temveč glavni poklic, ki ga je najteže spolnjevati. Lahko rečemo, da so trije poklici v enem Tisti, ki se poroči, prejme naslov zakonskega moža, očeta in vzgojitelja Pozv-al sem neko dekle pri štiridesetih, ki je zbirala akademske naslove. Po končanem pravu je študirala arhitekturo in nato še zg°' dovino. Na stenah njene sobe so se razkazovali trije pergamini. Ni bilo mogoče, da bi istočasno opravljala tri tako različne poklice, ko bi bi* zadosti eden, da bi spolnil njeno življenje.
Poročeni pa mora vršiti obenem svoj trojni poklic. Ne sme so *a'
dovolj iti a tem, da bi bil dober oče pa slab soprog, ali pa odličen vzgojitelj in zanič mož. Tukaj — kot pri Shakespearu — ali si, ali nisi. To Je tu vprašanje.
Tisti, ki doživi polom kot advokat, lahko odpre delavnico za strelo-vode, ki je drug način ščititi bližnjega. Tisti,, ki postane razočaran 8 Prodajanjem slovarjev, lahko zaokrene svojo trgovino in začne prodajati kozmetična sredstva. Morda bo sprevidel, da ljudje rajši vzamejo v roke zrcalo kot pa knjigo.
Hočem reči, da so pri poklicnem delu možne spremembe, ki vča-s'b pomagajo k zboljšanju. Haydn je začel kot skromen brivec, nato pa °dkril svoj vzvišeni glasbeni poklic.
Kdor pa doživi polom v zakonu, katero pot naj ubere? Karkoli ukrene, samo še poveča zmešnjavo.
Preden skleneš zakonsko zvezo, se moraš odkriti, potlej je prepo-zno. Ločitev naj bo pred zakonom, ne po njem. Da pa zadeneš v izvolitvi, da se ne poročiš z neznancem, da se ne kesaš prepozno, se mo-r8š, mladi človek, ki se čutiš poklicanega v zakonski stan, prav pripraviti. Kako? S tem, da napraviš iz zaročne dobe šolo ali vsaj intenziven tečaj. Ta šola je lahko poleti ali spomladi, je lahko uradna ali zasebna, Klavno je, da je šola.
Toliko reči je treba vedeti za poroko, s toliko krepostmi je treba 'ti v zakon! In te predmete in vrednote se človek nauči in pridobi v zaročni dobi ali pa se jih ne nauči niti kasneje.
Mladi ljudje, ki se hočejo poročiti, naj prej spoznajo, kaj je zakon ’a kaj bo od njih terjalo spolnjevanje njihovega trojnega poklica zakoncev, staršev in vzgojiteljev.
Poročni knjižici, ki ju da na civilnem registru sodnik in v cerkvi žuPnik, nista diplomi, ki bi garantirali pripravljenost za zakonsko življenje.
Če nima zaročna doba značaja priprave na zakon, če se je ne jem-kot predhodno vajo za skupno življenje in kot šolo za prihodnje ^konce in očete in matere, bo zakon neizogibna nesreča.
Tako kot se študira skozi šolsko leto, tak je rezultat izpita. Povej mi, kakšna je tvoja zaročna doba, in povem ti, kakšno bo tvoje zakonsko življenje.
Poznam zaročne pare, ki hodijo skupaj že šest ali več let, ki pa 80 v pripravi na zakon obtičali prav na začetku ,ko so dejansko imeli asa na pretek, da bi lahko izdelali dobro pripravljeno tezo glede zakona.
Mislili so, da je zaročna doba zgolj za zabavo, pretveza za skupno Obiskovanje kina in plesa, medsebojno izmenjavanje blaženih nasme-ov in vaja v ljubimkanju.
So pa še drugačne sorte zaročenci, eksplozivni in prenagljeni, ki bi radi po dveh mesecih poznanja že delali izpit za zakon.
Koliko časa naj traja zaročna doba? Ta šola nima tako točno določenega koledarja, kot ga ima uradna šola. Po svojem bistvu je spremenljiva. Njeno trajanje je pogojeno na to, da se dvoje življenj dobro spozna in uspešno pripravi. Vsak par naj se v vesti izpraša, če je zrel za zakon.
Ti, ki sanjaš z ustanovitvijo doma in družine, zavedaj se, da ss dom ne ustanavlja s sanjarjenjem. Ce hočeš ustanoviti veder dom. jemlji zaročno dobo resno!
J. S,
(Nadaljevanje)
Kmalu sem bila v Marijana do ušes zaljubljena. Obnašala sem se, kot da sem pamet zgubila. On. katerega sem oboževala z vsem srcem in si ga izbrala za vodnika v mojem življenju, mi je svetoval, naj zamenjam stanovanje. Sedaj se mi do dna duše toži po mirni hišici z balkonom na vrt, poln ptičjega petja, Zelo pogrešam dobro gospo Marijo, pri kateri sem doslej stanovala. Pozimi mi je z majhno pečko pogrevala posteljo. V mrzlih zimskih večerih mi jo za „lahko noč“ kar v sobo prinesla gorkega čaja in me s tolikšno ljubeznijo klicala „moja mala“ ali „moja punčka"...
Toda Marijanu se je ona dobra sobica zdela preveč mračna ih hiša zidana po načinu iz leta 1900. Pa pohištvo. Za vse skupaj je pomilovalno dejal: „Veš, vse to je dobro in v redu za staro devico, ki se je vdala v samsko življenje, ne pa za dekle kot si ti, mlado in polno življenja!... “
In Marijan je moral imeti vedno prav!
Sam mi je preskrbel novo stanovanjc. Majhen departament. Kot kakšna supermoderna pisarna. Najemnina je dvakrat višja od prejšnje v moji dragi hišici. Zaenkrat se še nisem privadila. Vem, tako hitro ne gre. Stena za vzglav-
jem je prekrita od vrha do tal z dragoceno preprogo. Senčnik nad lučko na nočni omarici je dekori-ran, kot bi ga poslikal Picasso. Ob divanu, na nizki mizici, počiva telefon. Saj končno bi še vse to kar šlo. Ampak... kako bo ob koncu meseca? Bom morala pač drugje bolj gledati na vsak cen-tav. Kje? Zda si še ne domislim nič pametnega. Pa saj nisem ta ko neumna. Bom že odkrila kako rešitev.
Rešitev? Sedaj ni potrebna nobena rešitev več... Sedaj je vseka konec!
Včeraj je bilo — moj Bog, in Se mi zdi že cela večnost —, ko 9em rekla Marijanu:
..Poslušaj, sedaj je že čas, ko bo treba govoriti o tebi z mojimi domačimi. Pridi k nam za prihodnji konec tedna.
On mi je odgovoril:
..Jasno, z veseljem, moja mala. ^ad bi spoznal tvojo mater. Ali jo tebi podobna?...“
Nisem mogla drugega, kot da Sein se zasmejala:
»Oh, ne, nikakor ne, stari! Ona le zelo fina. Ima očarljiv nosek, Majhno nožiče, aristokratske ro-he- Glas ji zveni kakor srebrn ''■Venček. Nič ni podobna debeli Rilvi, kaj ? Postava in vedenje bi brez kritike spadali v „Veliki 8Vet,“ dragi. Je preprosta, a plemenita.“
ril;
Marijan je dobre volje odgovo-
..Ponosen bom, če bi smel pogo-
steje zahajati v „vaš“ Veliki svet, veš?“
Naenkrat pa se je njegovo čelo zmračilo. Vprašal me je:
„Silva, ali je tvoja mati... takšna kot moja? Ves dan z rožnim vencem v roki?"
Jaz sem mu smeje se odgovorila:
„Ves dan ne! Ampak vsak večer pa. Sedela je vedno v preprostem naslonjaču, a meni se je zdela veličastna kot Lincoln. \A kaj bi govorila. Ko jo kar vidim: jagode na rožnem vencu ji ena za drugo polzijo med prsti, ustnice se komaj premikajo, oči ima zaprte... Ob sebi ima odprto knjigo. Po molitvi bo brala naprej začeti roman. Veš, moja ljuba gospa „našega“ Velikega sveta je tudi romantična. A drugače kot novovalni fantje in dekleta. Je bolj globoka in pristna."
Ker je začelo deževati, sva začela hitreje hoditi. Potem se je Marijan kljub grozeči plohi naenkrat ustavil. Z zamolklim glasom je šepetal, kot bi se nečesa bal:
„Ah, če pa tvoja dama „vašega ‘ Velikega sveta moli rožni venec! Potem ne bo nikdar dovolila!...“
Junakinja v kaki noveli bi takoj vedela za kaj gre. Uboga debela Silva pa ni imela prav usmerjene antene.
Se vedno vesela sem ga naivno vprašala:
„Česa ne bo dovolila moja dama Velikega sveta?"
Odovor je zadel kruto in brez ovinkov:
„Da bi se ti poročila z menoj."
„Zakaj ?“
„Zato, ker sem ločen..."
Ce bi desetkrat treščilo okoli mene, se ne bi čutila tako preplašeno ..., tako oropano..., tako pohojeno. .., tako v živo zadeto.
Ne da bi se zmenila za mimo-gredoče, sem začela vpiti:
„Ločen?... Ti?..."
„Da."
„In mi nisi tega povedal? Ti... „Vi“ ste se predrznili so mi približati!... Ti... „Vi“ ste me objeli! Dopustil si, da sem tako neumno ljubila...“
„Oh, neumno... Vsakdo tako ljubi, kakor more in zna, ljubica. Poleg tega, kako naj bi jaz vedel, da si še tako divja, hočem reči deviška, nedotaknjena, zastarela. Se spominjaš, Silva, kako si se kazala razvito, moderno ?... Brala si Sartra. V varietetnem gledališču si se iz vsega srca smejala. Nisi zardela ne zaradi oblek plesalk ali igralk ne zaradi močnih čal... Torej ?... In tvoja rdeča obleka? Ne boš rekla, da je to uniforma „Marijine legije“!“
Tako sem se razjezila in tako me je bilo sram, da so se mi z vso silo vdrle solze iz oči.
On je nadaljeval:
„Delala si vtis, kakor da vse veš, saj veš „kaj“, da si o vsem na tekočem. Nič boječa ali preveč cerkvena nisi zgledala. Kaj naj bi vedel, da se boš tako razburila?
Kaj morem, če me je žena eno leto po poroki zapustila? Ker vso krivdo ima ona! Zase ti prisežem, da sem neoporečen mož... Nisva imela otrok... Zato sem mislil sam pri sebi: kaj me zadržuje, da si ne bi smel znova ustvafiti življenje z zdravim, mladim in veselim dekletom, kot si ti?... Povej mi!... Odgovori mi!...“
Njegov lepo oblikovani obraz se mi je zdel zmaličen zaradi močne razburjenosti, ki je ni mogel prikriti. Nevede mi je tako močno stiskal roke v zapestju, da bi mi skoraj kosti polomil... Na koži je že pustil sledove prstov. Prosila sem ga:
„Pazi, Marijan, mi boš roke poškodoval. Pusti me domov..., sä-mo..., pridi jutri po odgovor. Medtem bom premislila. Marijan, pusti me.“
Pomiril se je:
„Da, moja draga. Pojdi domov, üpij tableto za pomirjenje živcev. Lahko noč, Silva mojega srca.'
Hotel me je objeti kot navadno. A sem se mu izmaknila.
Vso noč nisem mogla zaspati niti za minuto. Naslednji dan sem v pisarni delala kakor avtomat. Popoldne je Marijan res prišel. Jaz se še nisem mogla zbrati in premisliti. Bila sem kakor odsotna-Bila sem jaz in obenem nisem bila. Ničesar nisem čutila. Ko prišel Marijan po odgovor, se mi je zdelo, da je druga dekle, neka tujka govorila in odločala namesto mene.	j
(Bo še)
MLADINSKA
POŠTA
*»kaj sta SD© In SFZ?
Kateri so po vašem mnenju glav-nameni mladinskih organizacij?
Dati mladim življenjem — smisel.
Če mladim ne daste ciljev, idea-*ov> če ne daste njihovim mladim 8'lam smeri, če jim ne pokažete, da So na svetu za nekaj več kot za ^gornet in ples, potem mladinske orJ?ani::aci_'e niso več kot mrtvo °Srodje. Ogrcdje je potrebno kakor Palica mlademu drevescu, a življo-Pje je v drevescu, ne v palici!
Življenja je v mladini, tem živ-■enJ°m dati pravo smer, srcem po-nzati pot, dušam pomagati k Bo-p1' prikazati, da je lepo biti mlad, eP° biti čist, lepo biti delaven in Pnnosen, pa hkrati učljiv in pom-*en, pa razborit in neugnan, to je atn°n organizacij.
Zakaj mladi ne beremo?
Prvo nedeljo v februarju je vsakoletna prireditev „Duhovnega življenja“. Ta dan je med nami posvečen slovenskemu izseljenskemu tisku. Kako bi dosegli namen, da bi tudi mladina brala slovenske publi kacije?
Otroci posnemajo starše, a ne slede vedno njihovemu nauku. Če starši veliko in z veseljem berejo, bodo otroci vsaj nekaj brali. Če pa starši le silijo k branju, sami pa se za slovensko knjigo in revijo ne menijo, je vse prigovarjanje zaman.
Seveda tudi naš tisk ne sme pozabljati, da je mladina, čeprav v bistvu vedno enaka, željna novih oblik. To kar je bilo privlačno še leta 1950, je zastarelo v letu Gospodovem 1970. Kot rečeno, no gre za nove „resnice“, ampak za prikazo-
vanje večnih resnic in aktualnih problemov v oblikah, ki so privlačne in na način, ki pritegne mladino, ki je danes v kritični razvojni dobi! Ko pišemo, ne smemo imeti pred očmi mladine nad 20 letom, marveč tiste, ki so bili še včeraj bosopeti otročiči in ki danes sanjajo pri svojih 12 ali 17 letih o novem boljšem svetu!
Smem iti na ples?
Star sem 15 let. Je pametno, da se udeležujem plesov po slovenskih domovih?
Kaj je cilj tvoje mladosti? Če užitek in zabava, potem le hodi na plese: slovenske, argentinske in kakršnekoli.
Če pa si mnenja, da jo mladost doba naporov, ko si človek gradi osebnost, pomaga ustvarjati boljši svet, ko je v srcu dovolj sil za revolucijo dobrega ali zlega, potem je ples resnično zguba časa. Dekleta boš našel tudi kje drugje, in športni prostor ali socialno delo ti bosta bolj pokazala njen značaj kot pa rnuckanje na plesišču.
Da je prav, če se naučiš plesati, je res, a prav tako je res, da naj ti ples služi kot d:datek splošne uglajenosti in ne kot edina ali poglavitna zabava. Mladina, ki pleše, ne bo graditeljica novega sveta, a naj ce ne čudi, če bo ta svet grajen po vzorcu, ki ga bodo zasnovali drugi. Vprašanje je ali hočeš biti v živ-
ljenju med ljudmi, ki hodijo samostojno in kažejo pot ali pa med maso, ki jo dogodki porivajo sem ter tja po plesišču življenja.
Kot kristjan imaš smer, le hoditi moraš po njej — če hočeš. Bre* volje pa ni moč hoditi — brez volje lahko le plešeš po taktu mode.. •
Tudi med letom
Kako urediti življenje študentom med počitnicami tako, da bi koristili sami sebi ali številnim družinam?
Študentje si morajo urediti življenje tudi med počitnicami sam'-Mi jim ne moremo dati čudežne formule. Prvo je hoteti služiti družbi, upreti se parazitarstvu osebne in kolektivne lenobe, če bosta fant in dekle imela zavest, da mora služit' skupnosti in človeštvu, bosta našla tudi sredstvo, da bosta to dosegla.
Dekleta lahko narode veliko dobrega, če pomagajo dan ali dva družinam z malimi otroki, da si mat' in oče moreta privoščiti sama malo oddiha. Fantje pa tudi morejo priskočiti na pomoč kakemu očetu, ki se trudi z gradnjo ali popravkom hiše.
Obiskovanje in pomoč bolnikom pa je tako za dekleta kot za fante lepa šola za spoznavanje sociali'-i’ potreb in dolžnosti. Ne gre le 211 šopek rož, marveč za pranje, čiščenje, kuhanje in razvedrilo v domu kjer jo doma bolezen. In kdo, če ne mladina, je poklican k temu?
OB
mejah
življenja
del predava-ki ga je imel Pn Zvezi žena in ^’tter Božidar FiiiK
Spregovoriti nam je zdaj o ne-,a orih zdravniških posegih, pose-vn° kirurških, in o dejanjih, ki na-'Ulno ali pogosto te posege spremijo. Najprej je treba reči, da je Sfikdo v vesti dolžan podvreči sc avadnim operacijam, kadar so nc-kibno potrebne za ohranitev zdrahi ali življenja. V tem pogledu 0 hilo nekdaj drugače. Moralisti j” v.Prejänjih časih učili, da nih-111 dolžan podvreči se npr. am-
putaciji uda. Tedaj namreč niso poznali sredstev za lajšanje bolečin in je vsaka operacija povzročala neznosno trpljenje. Ker sc niso znali boriti proti okužbi, je bila tudi verjetnost v uspeh dosti manjša. To je danes bistveno drugače. Vendar se tudi danes ne more trditi, da je bolnik dolžan privoliti v operacijo, če se pričakuje, da bo zelo boleča ali nesorazmerno tvegana.
Mamila in blažila
Izredno dobra iznajdba za bolnike in kururge je bila narkoza in anestezija. Z narkozo se bolniku v celoti ali deloma vzame zavest, z anestezijo pa občutek bolečin. Nobenega dvoma ni, da je moralno dopustno uporabljati narkozo in anestezijo ter splošno vsa blažila, ki so sicer neškodljiva. Vendar je vprašanje, kaj je s popolno narkozo, če je bolnik v smrtni nevarnosti. Najprej je reči, da je treba bolniku pustiti možnost, da se pri polni zavesti pripravi na smrt. Vendar, če je bolnik že sklenil na zunaj vse račune in se more po človeško soditi, da je popolnoma pripravljen na zadnji trenutek, ne more biti ugovora proti uporabi narkoze, če jo svetujejo razlogi zdravljenja. Ni pa prav, da se umirajočemu odvzame zavest z namenom, da se mu prihrani agonija. Končno se je treba vprašati tudi o uporabi sredstev za lajšanje bolečin, ki pa obenem tudi pospešijo smrt. Ob tem primeru se spomnimo na načelo o dvojnem učinku. Odgovor na vprašanje bo torej, da je dopustno dajati in jemati taka blažila, če so bolečine res nesorazmerno hude, če ta sredstva res olajšujejo bolečine pred smrtjo, ki se samo nekoliko pospeši zaradi teh zdravil, in če je pri tem res pravi namen, ne pa da se hoče pr, spešiti smrt npr. zato, da se umirajoči ne bi premislil in v zadnjem trenutku še razveljavil že storjeno oporoko. Kot vedno se tudi tu moralna sodba ne more opi-
rati na številke, saj teže bolečin ne moremo meriti in ne primerjati z merjenim časom, za katerega se življenje skrajša. Sodba o resnosti razlogov mora biti moralna, to je človeška, ne matematična, kar pa spet ne pomeni, da se je treba ravnati po čustvenih nagibih.
Meje v dolžnosti zdravljenja
Naslednje vprašanje, ki bi se ga naj dotaknili, je vprašanje o teni« do kod sega dolžnost, podaljševati življenje v že brezupnem položaju. Medicina danes pozna sredstva, s katerimi more zbuditi človeka iz globoke nezavesti, take, k’ so jo nekdaj imeli že za znak srni"' ti. Dokler je še kakšno upanje, da se reši življenje, je seveda treba uporabiti te metode, če konkretne možnosti to dopuščajo. Vprašanje pa je, ali je dolžnost uporabit' taka sredstva, ki so navadno tud' dokaj draga, tudi v takem položaju, ko se po zdravniškem mnenje predvideva, da trajno izboljšanje sploh ni več mogoče in bi se bolni' ku podaljšalo življenje samo za sorazmerno kratek čas. Odgovor je-da niti zdravnik niti svojci niso dolžni, da se trudijo ali trošijo v izredni meri, če ni niti malo up"' nja na dober uspeh. Posebno velj**1 to, če bi se s tem zapostavile drupr6
Ižnosti, ki so v danih okoliščinah težje kot umetno podaljševanje že tako odhajajočega življenja. Gotovo ni za zdravnika dolžnost, ostati pri umirajočem bolniku v globoki nezavesti, iz katere se sploh ne bo več mogel prebu-
diti, in mu z vsemi umetnimi sredstvi podaljševati življenje, ko ga zato pogrešajo drugi bolniki, pri katerih je verjetnost, da bi z zdravniško pomočjo ozdraveli. Tudi družna ni za člana, ki je v opisanem položaju, dolžna žrtvovati velik del svojega premoženja, če bi samo zaradi tega zašla v pomanjkanje osnovnih sredstev za življenje. Tu posebno dobro vidimo, kako je moralno situacijo treba reše-vati z moralnimi kriteriji, ne s strogimi predpisi. Zdravniku, ki ohranja pri življenju človeka z ročno masažo srca, ne more določiti nioralist, v katerem trenutku sme z masažo prenehati in pustiti pa-eicnta umreti. To bo presodil zdravnik sam z upoštevanjem vsega, kar nm pove medicinska veda in kar narekujejo pravice pacienta in njegovih svojcev.
Presajanje organov
Medicinska tehnika je v našem času toliko napredovala, da je od-Pnla prav široke možnosti za presajanje delov organizma z enega Poedinca na drugega. O tem so se razvijale v začetku debate o moralnosti presajanja, danes pa so se razvnele posebej še ob novih dosežkih s presajanjem srca. Kaj je reči o tem? Najprej ni nič proti morali, če se presadi živo tkivo ži-valskega telesa na človeški organi-Zern, s pogojem, da se zaradi tega ne spremeni človekova osebnost, ako ne bi bilo dopustno presaja-1 na človeka nekatere živalske žle-
ze z notranjim izločanjem. Vprašanje je potem, kako je gledati na presajanje živega organa z živega človeka na drugega. Tako se presaja koža, ledvice, očesa in še kaj drugega. Najprej je reči, da je težko govoriti o tem, da bi bil kdaj kdo dolžan dati drugemu kak svoj organ ali del organizma. Celo dolžnost ljubezni do bližnjega tega nikomur ne nalaga; vsaj zelo težko bi bilo o tem z gotovostjo trditi. Je pa gotovo, da je ne samo znamenje izjemne plemenitosti, ampak so ima v danih okolnostih lahko tudi za popolnoma normalno, če kdo iz močnih razlogov žrtvuje drugemu kak svoj organ, ki mu ni življenjsko potreben. Nekateri so mislili, da gre za samopoškodova-nje, ki objektivno ni nikoli dopustno. Če bi to tako strogo držalo, potem bi no smela biti dovoljena niti transfuzija krvi in amputiranje bolnih udov. Sicer pa je iz zelo važnih razlogov dovoljeno in tudi obvezno žrtvovati celo lastno življenje, da se rešijo drugi. Pri presajanju pa se prav za prav ne uniči noben organ, ampak se samo prenese na drugega, kateremu se s tem reši življenje. Posebno vprašanje je presajanje življenjsko važnih organov, brez katerih človek sploh ne more živeti. Nobenega dvoma ni, da je dopustno vzeti mrtvemu človeku organ in ga presaditi na živega. Seveda je za to potrebna poprejšnja privolitev mrtvega ali pa njegovih najbližnjih svojcev. Moralno načelo je tu jasno in preprosto. V diskusiji pa je med
zdravniki fiziološko vprašanje o trenutku smrti. Pravzaprav je že dolgo znano, da smrt ni trenutna prekinitev življenja, ampak je več ali manj razsežen čas odmiranja vsega organizma. Danes sc ne šteje več, da je nekdo mrtev s trenutkom, ko je izdihnil ali ko mu je zadnjikrat udarilo srce. Dihanje sc obnovi z umetnim dihanjem, posebno uspešno z usti, delovanje srca pa se spet pobudi z direktno masažo. Ni torej mogoče trditi, da je bil človek mrtev, ko pa zdaj živi, saj mrtve snovi ni mogoče oživiti. Zdravniki danes menijo, da je človek res dokončno mrtev, ko mu odmre možganski center živčnega si-otema, kar sc more ugotoviti z en-cefalogramom. Zato ni mogoče kar na hitro izreči, da je ponesrečenec, ki ga pripeljejo v bolnišnico, mrtev, mu izrezati srce in ga spraviti v tok v organizmu drugega človeka. Trenutek smrti je torej medicinsko vprašanje, ki je bistvene važnosti za odločitev v konkretnem primeru. Vendar ali ni mogoče govoriti razen o fiziološki smrti tudi o moralni smrti človeškega telesa, kot govorimo o pravni ugotovitvi smrti. če bo kdaj kirurška tehnika toliko napredovala, da bo mogla z večjo gotovostjo presajati srca, posebno še, da bo preprečila zavračanje tujega organa po organizmu, takrat morda ne bo moralno tako neobhodno potrebno, da sc z vso izvestnostjo ugotavlja dokončna fiziološka smrt, posebno če je izključena možnost, da bi ponesrečenec ostal pri življenju. Tudi v
takih primerih bi težko govorili o atentatu na življenje, če sc je' treba hitro odločati in je zelo majhna verjetnost, da je darovalec še živ, ampak je moralno gotovo že mrtev. Kot rečeno, o takih vprašanjih razpravljajo zdravniki, pravniki in moralisti, in se stališča šele počasi oblikujejo, kot se razvija tudi kirurška tehnika. Za zdaj z gotovostjo k hko rečemo vsaj to, da je presaditev srca sama po sebi moralno neoporečno dejanje, a da ni ninče dolžan podvreči se taki operaciji, da se reši gotove smrti.
LUDVIG V. BEETHOVEN
je napisal tc vrstice iz neke tolažilne knjige v svojih najtežjih dnevih: „V slavo tvoii dobroti moram priznati, da si preizkusil vsa sredstva, da me pritegneš k sebi. Bila je kdaj tvoja volja, da si mi dal občutiti težko roko svoje jeze in da si z raznimi nadlogami poniževal moje srce. Bolezen in druge nesreče ši poslal nadme, da bi mi vzbudil premišljevanje o mojih zablodah... Samo za eno te prosim, moj Bog, ne nehaj z delom na mojem poboljšanju. Daj mi samo, da na katerikoli način obrodim mnogo dobrih del.‘‘
Morris West _ Pavle Rant Ilustriral: Hotimir Gorazd
Švicar Feuchtwanger je zašepetal Švedu Eriksonu na uho: „Davi sem čul precej čudno novico. Menda je včeraj prispel poseben sel iz Moskve, danes zjutraj pa je nekdo z ruske ambasade obiskal poljskega kardinala Potockega. Ni dvakrat reči, da Rusija misli najti v novem papežu svoje orodje. Kitajci so Kameneva pritisnili ob zid: ta pa je zvit, da bi tudi travo slišal rasti.“
Tassov dopisnik Fedorov je svojemu češkemu kolegi Beronu dejal potiho: „Res čudna stvar! Kamor koli te zanese pot, povsod boš našel Kameneva. Saj ni nobena tajna več, da je prav on omogočil pobeg temu človeku. Krepko se lahko nasmeje ob misli, da je na papeški prestol stopil mož z njegovim žigom.“
„Kaj bo pa Prezidij dejal?“ je vprašal Beron.
Fedorov je skomignil z rameni. „Pritrdil mu bo. Zakaj pa tudi ne, saj je Kamenev genij. Kdo drugi je pa dosegel, česar nobena petletka ni, da bi Sibirija ozelenela? Samo poglejte, kaj vse je napravil od Baltika do Bolgarije? Danes izvažamo žito. Kaj boste k temu
rekli? — Ni dvoma: Prezidij in ljudstvo bosta odobrila, karkoli bi ta človek napravil.“
Potem je pa Ceh vpraSal:
„KakSen pa je žig Kameneva?“
Tassov dopisnik je napravil počasen požirek, se zamislil in odgovoril: „Sam je nekega dne pravil o tej zadevi. Tokole je trdil: ‘Če smo nekoč pri zaslišanjih nekega moža strli in potem spet postavili na noge, nas bo družila za vse življenje samo ena strast: ljubezen ali sovraštvo. Tudi njemu se bo isto dogodilo: ljubil nas bo ali sovražil. Ni mogol'e peljati enega moža ali vsega ljudstva skozi pravi pekel, ne da bi pri tem želeli skupaj preživeti tudi nebesa.” In naše ljudstvo ima Kameneva prav zaradi teh svojskosti rado. Tri leta ga je držal na natezalnici, potem pa mu je pokazal nov svet. Res je, velik mož je!“
„Tale papež pa, kakšne vrste mož bo?“
„Ne vem,“ je odvrnil Rus, „a če ga ima Kamenev rad, potem se bodo godila čuda tako enemu kot drugemu.“
Daši še ni bil kronan, je vendarle papež Ciril čutil pojem oblasti vse močneje, kakor pa si jo je kdaj koli mogel predstavljati. V njegovih rokah je počivalo dva tisoč let zgodovine in vsa večnost. Preko petsto milijonov podložnikov je imel med vsem človeštvom. Če jo hotel izmeriti meje svojega kraljestva, se je podal na sprehod po Vatikanskih vrtovih; sicer je
to že bila njegova dnevna navala. Oblast pa se je raztezala prc' ko vsega planeta. Toliko se bo moral naučiti, česa pa je tako malo, še več, v dnevih pred kronanjem se mu je zdelo, da mu prav zarotniško kradejo čas za premišljevanje in določitev načrtov. Nekajkrat se je počutil kakor lutka, ki jo lišpajo za prihodnjo odrsko predstavo.
In začelo se je: čevljarji so nm vzeli mere za sandale, krojači za izdelavo belega mašnega plašča, zlatarji so mu pokazali skice prstana in križa, grbarji pa predlo-žek grba: dva prekrižana ključa, simbol sv. Petra, v sredi na belem polju, na napad pripravljenega medveda; nad tem je bil golobček kot simbol Sv. Duha, spodaj pa geslo: „Ex Oriente lux.“
Papež je osnutek takoj odobril, ker sta mu ugajali izvirnost in smisel za humor. Reja medveda je res zahtevala precej časa, a ko je enkrat dorasel, je bil vsega spoštovanja vredna žival. S' pomočjo Sv. Duha bo pa, tako je upal zmogel marsikaj uresničiti. Vzhod je končno živel toliko stoletij v teminah, ker je pač Zahod vsilil vesoljnemu Evangeliju preveč samo svojo podobo.
Prelati so ga vodili od ene do druge tiskovne konference, od predstavitve diplomatskega zbora do obiskov plemenitih družin, ki so prosile častno mesto okrog papeškega prestola; sestajal se je 9 prefekti in tajniki kongregacij-sodišča in posameznih komisij-
Državno tajništvo ga je vsak dan obveščalo o mednarodnem položaju in intrigah poslaništev. Na ysak korak je lahko trčil z zgodo-v*oo, obrednikom, protokolom in vso zapleteno vatikansko birokra-c*jo. Obletavali so ga pozorni funkcionarji, ki so Njegovo Svetost opo-zarjali, češ da je treba na to in ono prazno mesto postaviti tega 'n tega ali pa da je nujno izkazati to ali ono uslugo temu ali onemu.
Oder je bil veličasten in reži-^(’rj i neumorni, a Veliki Duhovnik jo rab'1 skoro teden dni, da je Ugotovil, kako je naslov „odrski Podstavi“, v kateri bo imel glav-uo vlogo. Šlo jo za staro komedijo P° starem rimskem vzorcu: kako krotiš prince. Vsebina je bila kar Re da prenrosta: kako podeliš nekemu možu vso oblast, potem pa 0111 začneš počasi striči peruti. Stvar je bila v tem. da se je mož fueral počutiti nad vse važnega, 'stočasno pa je bil vprežen v buč-u° Vsakdanjost; tako ne bo imel ^usa Za izdelavo in tudi ne izved-bo lastne politike.
2ato je Ciril dva dni pred kro-uanjom sklical vse kardinale v sa-onu Borgia. Nenaden poziv je bil uobro preračunan. Tudi nevar-nost> kateri se je izpostavil: na-, p(bi.i i dan po kronanju bodo vsi urdinali, razen kurijskih, morali odpotovati na svoje sedeže. Ka-(,,[i koli med njimi bi bil lahko ovira pri izvajanju papeževe po-1 Cerkveni knezi so namreč uekaj več kot navadni podložniki.
“0 pač ljubosumni čuvarji last-
nega apostolskega nasledništva in avtonomije, ki iz njega izvira. Tako jim mora celo papež posvečati vso pozornost, zraven pa paziti, da jih ne bi zadel v preizkušnji zvestobe ali pa ranil njih narodna čustva.
Ko so torej vsi ti modri možje posedli okrog njega, vsi v napetem pričakovanju, se je Ciril prekrižal, poklical Sv. Duha na pomoč in takoj prešel v sredo stvari, kakor si jo je zamislil. Pozabil je na uradni naziv „mi“ in jim govoril v strogo osebnem tonu. Glas je bil odločen in hkrati mehak, kakor da bi hotel pri njih najti bratstvo in razumevanje:
„Bratje moji, sodelavci v stvari Jezusa Kristusa: vam dolgujem, kar sem. A Gospod je bil in ne vi, ki mi je obul Ribičeve sandale. Dan in noč sc sprašujem, kaj vam morem nuditi. Tako ubog sem. Človek sem, ki so ga iztrgali iz življenja, kakor nekoč Lazarja, in Gospodova roka me je vanj vrnila. Vi vsi ste ljudje časa, v katerem živimo. Zrastli ste z njim, doprinesli ste svoj delež za izboljšanje ali poslabšanje. In naravno je zato, da vsakdo med vami ljubosumno brani znanje in oblast, ki si ju je priboril z naporom in žrtvami.“
„Zato Vas danes prosim, v imenu božjem, darujte mi svojo naklonjenost, ki bo izraz vaše modrosti in izkušenj!“ Lahno se mu je zataknil glas, a premagal je težavo in zajel z močnejšim: „V nasprotju z vami nisem človek svo-
jega časa. Sedemnajst let sem preživel v ječah in skoraj vse v današnjem svetu je zame novost. Edino, kar ni novo, je človek, ki ga poznam in ljubim, ker sem dolgo, dolgo živel z njim v najožjih preprostih stikih, kakor so pač v dejstvu: moram preživeti! Celo Cerkev sama mi je tuja, kajti pozabiti sem moral na vse, kar ni nujno potrebno, in se vživeti v njeno bistvo."
Papež se je nasmehnil: „Vem, kaj zdaj mislite in možno je, da bo vaš papež prenovitelj, človek, zagnan v želji po spremembah. A temu ni tako. Četudi so spit-membe tako nujne, izvesti jih moramo vsi skupaj. Ne zadošča mi vnema kogarkoli med našimi brati, tudi ne obrednik ali pa najbolj trdna izročila naše vere, kajti leta in leta sem se moral zadovoljevati z najbolj preprostimi molitvami in najbolj osnovnimi temelji zakramentov." Razširil je roke kakor v prošnji: „Morda nisem najbolj primerna izbira za vas, bratje moji, a Gospod me je med vas postavil; s tem se boste morali sprijazniti in tako doseči kar največ mogoče."
„Hrepenim, da bi vas popeljal nazaj k Bogu... preko človeka. Če bomo izgubili stik s človeškim rodom, z možmi grešniki in trpini, umirajočimi ženami in jokajočimi otroki, potem bomo tudi mi sami izgubljeni, ker smo bili nemarni pastirji." Prenehal je govoriti in obstal, bled in visok; poseben poudarek sta mu da-
jali zareza v licu in črna bizantinska brada. Zatem je postavil, kakor bi jih izzival, uradno vprašanje v latinščini:
„Quid voois videtur?“' — Kaj mislite?
Kakor za vse je tudi za ta pri' mer vatikansko življenje poznalo ovoj obrednik. Kardinali bodo sneli čepice, priklonili glave v znak pokorščine in čakali, ali se jim bo treba ali ne izjaviti. To pot je bilo ozračje nasičeno z napetostjo.
Dvignil sc je kardinal Leone in odvrnil papežu: „Ne bi izpolnili Gospodove volje," je začel, „ako vam ne bi svetovali, kadar se nam bo zdelo primerno."
„Ravno to vas prosim," je mehko dejal Ciril, „zato govorite s popolno svobodo."
Leone je slovesno zaprosil za besedo in odločno nadaljeval:
„Prcuranjeno bi bilo že sedaj preverjati vtis Vaše izvolitve v svetu in še posebej v rimski Cerkvi in italijanski. Ne bil bi rad nespodoben, a bom vendarle dejal, da moramo biti sila oprezni in previdni v vseh naših izjavah in javnih nastopih, dokler tega vtisa ne ugotovimo."
„Popolnoma se strinjam," jc dejal Ciril. „A tudi vi pristanite na to, da bo samo Cirilov glas šel med ljudi. Noben drug glas, samo moj."
Stari lev Leone se ni dal ugnati in je mojstrsko nadaljeval:
„Stvarnosti moramo pogledati v obraz, Svetost. Naredite karkoli, tudi Vaš glas bodo spremeni-
2'4
*'• Ponavljal ga bo meksikanski kmet, angleški znanstvenik ali pa kak nemški misijonar sredi Pacifika. Sovražen tisk bo razlagal 'fas glas, Vašo besedo. Največ, kar morete pričakovati, Svetosi, da bo samo Vaša prva beseda Resnična.“ Na ustnicah mu je zijal preteč nasmeh: „Tudi mi smo vaši glasniki, Svetost, in nedvom-n° bomo s težavo prav peli po notah.“
Kardinal se je vsedel. Mrmrajoče odobravanje ga je spremljalo.
Zatem je spregovoril suhi in hladni Nemec Pallenberg. „Po mojem mnenju, ki je tudi mnenje mojih sobratov škofov, so spremembe že dalj časa nujne. Nemila je danes razdeljena. Živimo
v	neizmernem izobilju in negoto-
vi	bodočnosti. Katoliško prebival-stvo se oddaljuje od Svete Matere Cerkve, kajti mnogo naših rojakinj je prisiljenih poročati se iz-Ver> Cerkve, ker so pač moške Vrste med vojno zdesetkovali. Vsa ta vprašanja je mogoče rešiti sa-mo na človečanski način. A vendar imamo tukaj v Rimu mon-aignorje, ki te stvari rešujejo 'drogo po paragrafih, zraven so ha še Veliki prijatelji zavlačevala in odlašanja. Ti gospodje obravnavajo zadeve duš, kakor da *} o njih vodili računovodstvo, f^aše Hreme je že dovolj težko in mkakor ne gre, da bi še Rim prekašali na naših hrbtih. V svojem menu in v imenu sobratov se °bračam na Petra!“
Tolikšna odkritost je rodila glasnejše mrmranje, Leone je oči-vidno razburjen zardel. Rinaldi pa skušal zakriti nasmeh.
Papež Ciril je spet spregovoril, še bolj mirno kot kdajkoli, a uporabil slovesni „mi“:
„Obljubljamo našim nemškim sobratom, da bomo vse njihove težave preučili in o njih z njimi zasebno razpravljali še pred vrnitvijo domov. Pozivamo pa jih, naj bodo nasproti svojim rimskim sobratom potrpežljivi in umevajoči. Zavedati se morajo, da mnogokrat nekatere stvari ostanejo nerešene zaradi moči navade ali izročil, ne pa zaradi pomanjkanja dobre volje." Prenehal je za hip. da bi vsi začutili besedo graje, potem pa z nasmeškom med zobmi nadaljeval. „Tudi jaz sem imel težave z druge vrsto birokracijo, a celo ljudje, ki so me mučili, niso bili brez dobre volje. V enem samem rodu so hoteli zgraditi nov svet in ob sleherni priliki jih je birokracija zadušila. Zato pa poglejmo, če smo sposobni odkriti več duhovnikov, ki bodo znali brati človeško dušo, in manj birokratov."
Na vrsto je prišel Francoz Morand:
„Vse, kar novega poskušamo uvajati v Franciji — od delavskih duhovnikov do podpiranja prepričevalnega katoliškega tiska — vse to se Rimu zdi pravi upor. Ni mogoče delovati v takšnem okolju stalne cenzure,“ pogledal
je proti italijanskim kolegom in čisto nič tajil nerazpoloženje: „A tudi v Rimu so herezije in ena med njimi je brez dvoma ta, da je rimski sistem najbolj primeren za ves svet, od Hong Konga do Peruja. Vaša Svetost je hotela slišati vso resnico brez prikrivanja. Tudi mi želimo, da bi naš glas prišel nespremejen do prestola sv. Petra.“
„Dotaknili ste se zadeve, ki tudi mene skrbi," je Ciril previdno povzel besedo. „Sodbo zgodovine moramo sprejeti nase in tako pogosto ne moremo reševati različnih vprašanj v ločeni obliki ali pa se omejevati samo na ta vprašanja, ampak predvsem upoštevati vso zapletenost zgodovinskih naključij.“ Sel je z roko preko brade in se nasmehnil: „Ce prav vem, je celo tale brada bila kamen spotike za nekatere, dasi so naš Gospod in njegovi apostoli nosili brado. Ne morem si misliti, da bi se skala sv. Petra zato nekje odkrušila, če nimamo primerne britve pri roki. Kaj se Vam zdi ?“
Kardinalom ni ostalo drugega kakor nasmejati se iz srca. Znamenje je to bilo, da imajo radi svojega papeža. Izginila je napetost in vsi so z večjo ponižnostjo poslušali, kako so prelati Iberoa-merike govorili o svojih težavah: o bedi, pomanjkanju zadostno pripravljenih duhovnikov, o zgodovinski povezavi Cerkve s premožnimi sloji, o nevarnosti, da bo
komunizem pritegnil pod svojo zastavo vse proletarce.
Za njimi so govorili kardinali z Vzhoda in ugotavljali, kako se zapira meja za mejo krščanskemu nazoru; kako uničujejo misijonske postaje, v ljudeh pa vzbujajo misel o raju na zemlji! Kako žalostna bilanca za vse, ki morajo predlagati račune Vsemogočnemu! Ko je govorilo še nekaj kardinalov, je spet zavladala tišina in vsi so čakali, da bo Ciril podal zaključno besedo.
Dvignil se je z neverjetno mladostno zagnanostjo in tudi neverjetno osamljenostjo.
„Nekateri menijo, da se bbža zadnja ura sveta, kajti človek je zdaj sposoben uničiti samega sebe v celoti odnosno vsaj nevarnost narašča vsak dan, da bi to utegnil storiti. Mi pa, bratje, ne moremo svetu nuditi čisto nič drugega kakor to, kar smo mu obljubljali v začetku: pridigamo ° Jezusu Kristusu in njegovem križanju... in iz tega izhodišča, kam se danes usmerjamo? Resnica nam mora biti kakor svetilka in na pot se moramo podati kakor prvi apostoli, noseč blagovest vsem, ki nas hočejo poslušati. Ce nam zgodovina ovira našk, korake, pozabimo jo; če nas hromijo sistemi ali hierarhija, znebimo se jih; rad pa bi vas samo eno vr0' sil: poiščite nove ljudi! Poiščite mi može, ki bodo ljubili Gospoda in Njegove sinove, može gorečih src in prožnega koraka. Pošljite
jih in jaz jih bom razposlal, da bodo ponesli ljubezen osamljenim, in upanje v temi tavajočim, 'maj pa, vrnite se na svoje do-m°ve v imenu božjem.“
Takoj po končanem zasedanju Poljski kardinal Potočki zapro-sd za sprejem in oseben razgo-Vor s papežem. Prezačuden je bil, 80 mu na prošnjo odgovorili Prej kot v eni uri in zraven še dodali povabilo na večerjo. Ko je tiardinal prispel v papeževe soba-ne> tla je našel pri branju. Pokleknil je v znak vdanosti, Ciril Pa se je nasmehnil in mu ponudil r°ko, da bi se dvignil.
-Nocoj bova brata. Hrana je slaba. ge nisem imel čas, da bi Papeäko kuhinjo preuredil. Upam ^ato, da mi bo v vaši družbi jed >0lj teknila kot ponavadi. Sicer Pa' kaj boste dobrega povedali, (ragi prijatelj?“
Potccki je povzel besedo: ,,Da-Vl so mi izročili. Vaša Svetost, pi-Srno, ki jo prišlo iz Moskve. Na-^oeeno mi je bilo, naj ga lastno-^°čno izročim.“ Zc je izpod talar-. Potegnil precej zajetno ovoj-
mco in j0 cjaj QjriiU) jji j0 je 55a.
ržal v roki, potem pa položil na Jhižo, rekoč: „Kasneje ga bom ral- Rajši mi povejte, zakaj se Pri zasedanju niste oglasili, ko imate vendarle prav toliko problc-
m°v kot drugi. Rad pa bi jih potna].“
Potockcmu jo otrpnil obraz in
oči so se mu potemnile: „Predvsem, Svetost, me je bilo strah.“
„Tudi mene obdajajo strahovi, torej — zaupajte mi Vašega.“
„Zgodovina Cerkve na Poljskem je zelo žalostna. Nismo bili vedno bratje, kakor nas uči vera, ampak celo sovražniki. Za nami je že čas razkolov in če bi jih Vaša Svetost hotela obujati z vnemo, bi vsi brez dvoma izgubili. Mi Poljaki smo Latinci, kar zadeva duha in zvestobe. Poljska Cerkev pa se je nekajkrat dala zapeljati v preganjanje bratov, ki so znotraj naše Cerkve uporabljali rutenski obred. Mnogo smrti bi bilo manj, če bi umeli obdržati edinost Svetega Duha v naših verskih odnosih.“
Potem je s težavo spravil iz sebe kočljivo vprašanje: „Ne bi Vas rad razžalil, Svetost, a Vas bom vseeno vprašal, kaj mislite o nas na Poljskem?“
Nastal je premor. Ciril se je dvignil, položil na ramena svojega sobrata škofa roki in mu rekel:
„Oba sva bila v ječi. Oba veva, da so naši pazniki hoteli zlomiti najin odpor, ščuvajoč k oživitvi razboljenosti, ki počivajo na dnu naših src. Ko ste vi ležali v napol temi, čakajoč prihodnjega zasliševanja in mučenja, pričakujoč liiči, ki oslepljuje, nezaslišane bolečine in neskončna spraševanja, kaj vas je tedaj najbolj gnalo k odpadništvu ?“
(Bo še)
Poljska
Kardinal Wyszynski, poljski pri-mas, je izročil papeža spomenico, ki so nanaša na zapndne poljske škofije, ki so bile pred letom 1945 v mejah nemške republike. Verjet-np je, da spomenica vsebuje predlog, da naj bi papež omenjene škofije priznal kot poljske škofije. Zdi sc, da po obisku dveh nemških zveznih ministrov pri papežu, nemška socialistična vlada ni nenaklonjena ureditvi tega starega spora.
Rim
Ko je bil imenovan mons. Ahil Glorieux pronuncij v Damasku v Siriji, ga je v tajništvu laiškega sveta nadomestil belgijski duhovnik Marcel TJjlenbroek, star 49 let; od leta 1959 dalje je bil generalni asistent JOC. Govori sedem jezikov in bo mogel s svojimi bogatimi skušnjami, ki si jih je pridobil pri delu za laiški apostolat, nuditi mnogo koristnih nasvetov rimskemu tajništvu.
Norveška
Tekom meseca novembra preteklega leta je v mestu Oslo zborovalo 200 škofov, duhovnikov in lai-ških zastopnikov. Podrobno so razpravljali o spremembah, ki bi jih bilo treba vpeljati v sestav norveške Cerkve. Zlasti so se zavzemali
da naj sc zmanjšajo župnije, bajt' nekatere dosegajo do 10.009 verni' kov. Spremeniti je treba tudi vzgoj' ne metode bodočih dušnih pastir' jev.
Kolumbija
Nadškof koadjutor, mens. Hani' bal Munoz, je odstranil od njunih mest dva duhovnika, ki sta podpi' rala gibanje „Golconda“; bila sta zato zaprla, pozneje pa izpuščena iz ječe. To sta duhovnika Garcia in Currea iz Bogota. Pomožni nadškof navaja kot vzrok kazni, da sta pod' pirala „razredni boj“. Pol tisoča vernikov, ki so po večini jokali, sl’ obkolili oba duhovnika, odstavlja' na dušna pastirja, da bi prepreči^ njun odhod. Že na letališču sc ie zbrala velika množica k sprejem11 kaznovanih duhovnikov, ko sta se vračala iz ječe v Mcdellinu. Kato' liška revija ,,Noticias Aliadas“ pri' pominja, da gibanje „Golconda“ stal' no pridobiva na simpatiji javneg9 mnenja.
Belgija
V nedeljo, 8. decembra 1909 škof iz mesta Tournai posvetil 20 diakona v kavami blizu postaj® Charleroi železniškega uradnika Ju' lija Bourland, očeta 5 otrok, rega 42 let. Obredu je prisostvova' lo nad 300 oseb, po večini njegovi'1 stanovskih tovarišev.

sueroune nousce
indija
Obveščevalni minister zvezne vla-
v Novem Delhi, Gurjal, je kon-fem novembra lanskega leta izja-vil, da bodo afriški in azijski misijonarji v Indiji dobro sprejeti. (Treba je vedeti, da zapadnjaške misijonarje v Indiji napadajo in jim ffroze z izgonom.) Minister je pojasnjeval, da bodo afriški in azijati misijonarji po svoji kulturi bolj sposobni razumeti Indijo in jih bo moglo indijsko ljudstvo sprejeti z VRcjim zaupanjem.
Latinska Amerika
Latinsko ameriška krščanska, mndikalna zveza, v kateri je včla-njonih pet milijonov delavcev in kmetov, se zelo zavzema zato, da ki določili za kandidata za Nobelo-
vo nagrado za mir arecifškega nadškofa Dom. Helder Cämara. Nadškof Helder Cämara, ki ima svoj sedež v Arecife v Brazilu, jim je simbol boja za osvoboditev človeka in latinskih Amerikancev; brez te svobode ne bo mogoče doseči miru, pravičnosti in resničnega napredka.
Češkoslovaška
Provincialne prednice slovaških redovnic so poslale praški vladi spomenico, v kateri izražajo zaskrbljenost, ker nekatere oblasti ponovno skušajo, kakor leta 1968, omejevati njihovo delovanje in vstopame v red. V spomenici redovnice pravijo: „Če je ljubezen do revežez zločin, potem nas zatrite,“ Končujejo npomenico v trdnem prepričanju, da bo spomenica našla močan odmev in nrazumevanje oblastnikov.
jwEnjKuni r
jiRGEjrrijri
Pomemben uspeh naših planincev
Dne 9. januarja 1970 je IX. Slo-vensko-argentinsko odprava na Patagonski celinski led 1969—70, organizirana v okviru Slovenskega planinskega društva v Argentini, osvojila' s prvenstvenim vzponom ok. 2600 m visoko ,dotlej deviško goro in jo poimenovala Devetindvajseti oktober (Cerro Veintinucvc de Octu-bre) v počastitev slovenskega narodno osvoboditvenega praznika, ko se-naš narod spominja osvobojcnja izpod germansko nadoblasti. V vrhunski navezi sta plezala ing. Juro Skvarča, ki je na vrhu razvil slovensko zastavo, in Mario Serrano. Gora leži v območju Južnega Patagonskega leda, na zapadnem bregu največjega amcr'škega ledenika Upsala, na križišču južnega vzporednika ca. 49^53’ in poldnevnika 73"39.
Poleg vrha Devetindvajseti oktober je letošnja odprava zavzela s prvenstvenimi vzponi še Cerro Ber-tacchi in Cerro Provinci» Santa Cruz.
Obisk slovenske misijonarke
V	januarju in februarju se je mudila v Argentini misijonska zdravnica s. dr. Janja žužek. Obiskala jo svojo družino in rojake. V slovenski hiši,, v Mendozi, v Lanusu, na mladinskem ceztanku in v Slomškovem domu je govorila o svoji Družbi m o svojem misijonskem delovanju v Keniji in Ugandi v Afriki, Pokazala je tudi vež skioptičnih slik. S. Janja je strokovna voditeljica misijonsko bolnišnice v škofiji Fort Portala v Ugandi. Istemu misijonskemu redu pripadata tudi njeni rodni sestri ,zdravnica s. dr. Rezka m farmacevtka s. Silva.
Družabna prireditev revije „Duhovnega življenja“
V	nedeljo, 1. februarja jo bila na Pristavi v Castelarju vsakoletna družabna prireditev naše verske revije. Dopoldne je bila najprej maša za dobrotnike revije, ki jo je daroval msgr. A. Orehar. Med govorom je omenil tudi naslednje misli: „Važno dopolnilno vlogo pri izvrševanja
teniske službe v Cerkvi opravlja danes časopisje. Njegova naloga je oblikovanje vernikov, posebaj posebno v današnjih razmerah v Cerkvi in v svetu, posebej med izseljen-ci- Kočljiva jo ta naloga, ko mora tudi katoliško in versko časopisje Povedati resnico, a tako, da gradi vorkveno skupnost, ne pa nadzira.
olžnost današnjega katoliškega ča-^nikarja j0, da ne utrjuje naspro-0Vanj, ampak da dela za razume-vanjc v Cerkvi. Prava pot je tista, 1 Jo kažo cerkvenemu občestvu odgovorna oblast pastirja Cerkve, to Papeža. in škofov. Glas pastir-J?V. 110 rn°ioi. Dobri ljudje ga po-SoUšaj°, upoštevajo in ne pozablja-
vikarija
Moronski škof msgr. Raspanti je Ustanovil novo vikarijo v Moronu in 0 očil za prvega vikarja našega ro-j'"a g. Franceta Himmelreicha, ki c dolgo let delovni v moronski stol-n*pi- Novi vikar jo bil umeščen v n°doljo, i. februarja. Vikarija jo po-.Večona Kristusu Gospodu čudeža j® blizu slovenske Pristavo. G. ■aiirelrcichu čestitamo in mu pro-.	0 božji blagoslov na njegovo du-
Sn°Pastirsko delo.
^■tniški
dnevi
^ januarju in februarju so bili z-> en.^rat na teden počitniški dnevi ^ Uudskošolske otroke v Našem -V ^an ^us^u> na Pristavi v Ca-arju, v Slomškovem domu v Ra-
mos Mejii. Udeleževalo se jih je veliko otrok. Ob koncu so za starše priredili razstavo rečnih del in pripravili nastop udeležencem tečaja.
III. pristavski dan
V nedeljo, 18. januarja je bil v Moronu tretji pristavski dan s pestrim sporedom. V dopoldanskih urah je bilo tekmovanje v šahu, namiznem tenisu in odbojki. Dr. A. Starc je med mašo v pridigi opozoril na pomembnost kulturnih prireditev po slovenskih naseljih in poudaril združujočo silo, ki jo ima slovenska služba božja v naši izseljenski, skupnosti. V popoldanskih urah je sledil kulturni program, ki je obsegal folk-loini nastop, govora Franceta Perniška in Boža Starihe, nastop šolskega tečaja dr. Franceta Jrešeren iri dekliškega zbora s Pristave. Po odbbjkaški tekmi je sledila prosta zabava.
Počitnice
Po božičnih praznikih so nastopile v Argentini počitnice. Številni rojaki so odšli v Bariloche, Mira-mar, Cčrdobo in drugam, zlasti v kordobske hribe v počitniški dom g. dr. Hanžcliča.
Polog številnih družin in posameznih rojakov so bile pri dr. Han-želiču letos kar tri kolonije. Takoj po božiču je bila otroška kolonija z 80 otroci, nato je bilo 33 gojencev Baragovega misiojnišča iz La-nusa in slednjič 38 naših mladih fantov iz različnih predelov Buenos Airesa.
novice
Proslava 50-letnice bogoslovne kul tete v Ljubljani
Zadnje dni januarja je ljubljanska bogoslovna fakulteta praznovala svojo petdesetletnico.
V	torek, 27. januarja je bila na Žalah počastitev spomina rajnih profesorjev pri grobu velikega kanclerja in častnega doktorja nadškofa Antona Vovka.
V	sredo, 28. januarja sta bili v
stolnici slavnostni predavanji. Predavala sta:	dr. Janez Vodopivec,
dekan Teološke fak. Papeške univerze „Urbaniana“ v Rimu in dr. Alojzij Šuštar, profesor bogoslovja in škofov vikar v Churu (Švica). Prvi je predaval o temi: „Novo lice Cerkve: poslanstvo in dinamika edinosti in univerzalnosti.“ Drugi pa je govoril o temi: „ifloralna teologija pred novimi nalogami.“ Popoldne je bil v prostorih Teološke fakultete: Teloški razgovor, ki sta ga vodila slavnostna predavatelja.
V četrtek, 29. januarja je bilo 9. uri v stolnici: Slovesno bogoslu' žje s homilijo velikega kanclerja ^ metropolita dr. Jožefa Pogačl'ik3' Ob 11. uri pa je bila slavnostP* akademija.
Na akademiji je spregovoril uv° dno besedo dekan dr. Vilko Fajdig3' Profesor dr. Anton Trstenjak je g°' voril o temi: „Teološka fakultet* včeraj in danes.“
Akademija bi morala biti v ve' liki unionski dvorani, a je bilo do voljenje zadnji trenutek umaknjen0’ „Ni bilo tega kriva uprava hotel* “Union”. Ukaz je prišel z vrha/ 0 vsemogočne partije.“
Ob koncu akademije je bil P1’0 glašen za častnega doktorja ceT kvene bogoslovne fakultete v Lje*’ Ijani dr. Jakob Ukmar iz Trsta.
Zgodovina bogoslovne fakultete v Ljubljani
Ljubljana je dobila svojo las*-11, bogoslovno šolo že pred 350 1°
leta 1919 pa je ta šola postala del novoustanovljene univerze v Ljubljani.
Prvo šolsko leto 1919/20 je bil za dekana izvoljen France Ušeničnik. Od prvih profesorjev so trije podali škofje: Rožman v Ljubljani, Srebrnič na otoku Krku, Ujčič v Beogradu. škofje so kasneje postali tudi štirje slušatelji: Vovk in Lenič v Ljubljani, Jenko v Kopru in Grmič v Mariboru.
Leta 1952 je fakulteta preneha-*a biti del ljubljanske uiverze, po-stala j0 jo cerkvena fakulteta. Sko-r° 16 let je bil dekan fakultete dr. Stanko Canjkar. Kot član režimsko usmerjene Ciril-metodijskega dru-s^a slovenskih duhovnikov jo pač užival zaupanje oblasti.
Trenutno je dekan fakultete dr. ilko Fajdiga iz Ljubljane, podde-an pa mariborski pomožni škof dr.
Grmič.
^°ncilski misijon v Kamniku
V času od 30. novembra do 8. decembra so imeli v Kamniku koncilski misijon. Vodili so ga misijonarji lazaristi. V vseh življenjskih prilikah moramo vzeti vero re-Sn°- Svetu smo dolžni dati nov po-lct in novega pokoncilskega duha. To j° bila glavna misel govorov, mladinskih srečanj, predavanj in ur Proste debate o perečih verskih zadevah.
. Za mladino je bilo morda najlep-Se doživetje z mladimi iz Mengša,
Domžal, Komende in bogloslovci lazaristi iz Ljubljane. Pri maši so se z ubrano pesmijo vključili v župnijsko občestvo, po maši pa so se v sproščenem pogovoru in s pesmijo seznanili med seboj, prebrali papeževo poslanico mladim. Izrazili so tudi željo, da bi takšna srečanja postala pogostnejša.
Za popestritev programa uo po • skrbele tudi mlade redovnice iz Dobrove pri Ljubljani, ki so se predstavile s pesmijo in kitaro. Globok vtis so napravile njihove izpovedi o poteh do redovniškega poklica. Da je današnja mladina pripravljena iskati resnico in sprejeti evangelij, je bilo videti v nedeljo, 7. decembra, ko se je največ mladih zbralo pri maši in zavzeto sledilo govoru, pesmim pevskega zbora iz Stranj.
Tudi izobraženci niso ostali praznih rok. Dr. Franc Perko jim je predaval o pokoncilski Cerkvi, dr. Vilko Fajdiga pa o Kristusu. Izražena je bila želja, da bi bila takšna predavanja še kdaj na sporedu.
Bolnike in onemogle, ki se misijonskih govorov niso mogli udeležiti, pa so misijonarji obiskali na domovih.
Za vse, ki so misijon razumel) kot obnovitev krščanskega življenja, je bil misijon pomlad za dušo. In Če bodo vsi ti od besede „obnova“ prešli na „ljubezen“, ki se bo pokazala v dejanjih, potem je misijon uspel.
sMovenci
Gorica
V nedeljo, 15. februarja se je vršila v dvorani Katoliškega doma v Gorici akademija v čast sv. Cirila in Metoda kot zaključna svečanost ob 1100-letnici smrti sv. Cirila. Priredila sta jo Apostolstvo sv. Cirila m Metoda in zveza slovenske katoliške prosvete. Udeleženci proslave so najprej v cerkvi sv. Ignacija opravili bogoslužje božje besede za zedinjenje vzhodnih kristjanov, nato pa so v dvorani prisostvovali prizorom iz življenja slovenskih blagovestnikov, ki jih je pod naslovom Hoja za pradedovimi častmi pripravil in režiral Aleksij Pregare. Uvodni govor je imel Mirko Rijavec, med prizori pa je nastopal ekumenski zbor pod vodstvom Stanka Jericija.
Ponovitev prireditve je bila 22. februarja v Marijinem domu v Trstu.
Avstralija
Na Silvestrovo je bila v Mery-landu blagoslovitev nove slovenske cerkve sv. Rafaela. Služila bo za bogoslužje slovenski skupnosti v tem mestu in okolici, ki jo vodi p. Va-lerijan Jenko OFM. Blagoslovitve se
je udeležilo lepo število rojakov. Na novo leto je bila prvič maša v novi cerkvi. Somaševala sta p. Valerijah in p. Bazilij.
Salzburg
V salzburški nadškofiji delujej0 3 slovenski duhovniki. Dr. Ivan Rup' nik je profesor verouka na akadein' ski gimnaziji v Salzburgu, g. Nande Babnik je župnik v SchleedorfUi dr. Ignacij Lavrenčič pa župnik v Niederahnu pri Salzburgu.
Pariz
Sveta maša za Slovence v Parizu je bila od 1957 do sedaj v kape*' Montchenil. Od nedelje 14. decembra naprej pa se zbirajo naši rojaki v kapeli sv. Vincencija Pavel' skega, 95 rue de Sevres, Paris 6.
Berlin
Slovenci, ki žive v Berlinu, se enkrat na mesec zberejo k slovenski službi božji v cerkvi sv. Kan>-zija. Po maši imajo navadno v dvorani kako prireditev. V novembra so gledali skioptične slike, ki jih je posnel g. Zaletel v Argentini.
Rim
Slovenci, živeči v Rimu, so na !• adventno nedeljo imeli misijonsko prireditev. Maševal je vietnamsk* nadškof Peter Ngo iDing Thue, ki Jc v govoru nizal lepe misli o misijonskem delu. Maševal je latinsko/ petje pa je bilo slovensko. V dvoran* je nadškof govoril o svoji dežel*' zlasti o porastu redovniških in duhovniških poklicev. Za njim je ff°'
vorüa s. Justa Slana, vizitatorica usmiljenk. Orisala je zgodovino reda zadnjih desetletij, ko so morale °diti usmiljenke iz Slovenije na jug
Torcnto
Mladinski zbor Slovenske šole pri Mariji Pomagaj v Toronto v Kanadi je praznoval desetletnico obstoja z uspelim koncertom. Dvakrat so rojaki napolnili cerkveno dvorano ‘h izkazovali priznanje in hvaležnost vodstvu in nastopajočim.
Švica
L. 1967 je bila ustanovljena Hr-vatska katoliška misija za Švico. Frančiškan p. Ljubo Krošič je bil nnenovan za izseljenskega duhovniku in sicer z nalogo, da skrbi za Vso katoličane iz Jugoslavije. Ob ujom se je sestavil slovenski Pri-Prevajalni odbor za versko, kulturno •n družabno delo med Slovenci. Od-je naprosil msgr. Kunstlja za slovenske duhovnike.
'Najprej so bile skupne hrvatsko-slovenske maše vsako nedeljo v Zu-richu. Pozneje je odbor dosegel, da io bila v Zurichu vsako prvo nede-'jo v mesecu popolnoma slovenska 'naša. Dr. Lojze Šuštar, tedaj še rektor škofijskega semenišča v Chu-ru in g. Pintarič, prefekt v inter-nnlu Don Bosco v Sittenu sta pri-knjala maševat.
Odbor je organiziral slovensko Pustovanje in miklavževanje, ob lan-8kih binkoštih pa romanje v Lurd. Na prvo nedeljo septembra lani msgr. Kunstelj umestil p. Fide-lsa kot stalnega slovenskega du-
šnega pastirja za vso Švico, s sedežem v Zurichu. On je že sestavil župnijski svet iz laikov. V adventu so imeli tudi slovensko birmo in je birmal dr. Šuštar.
Salzburg
Za 21 december so bili vsi Slovenci iz Salzburga povabljeni k maši in božični prireditvi v Salzburg. Po maši po novem načinu je bila v dvorani božična prireditev s petjem, recitacijami in prizorčki. Na koncu je bil pa še družabni del.
Novica s Koroškega
Na praznik Brezmadežne, 8. decembre 1969, so [slovenske šolske sestre v Rožu na Koroškem obhajale jubilej svoje kongregacije, ki je bna ustanovljena pred 100 leti v Man-boru.
šolske sestre delujejo na Koroškem že nad 60 let. V materinem jeziku vzgajajo koroško mladino, za katero vodijo gospodinjske šole in otroške vricc v slovenskem jeziku, v devetem šolskem letu — politehnični razred — pa poučujejo v obeli jezikih.
Za stoletnico so v št. Jakobu pozidale spominsko hišno kapelo. željo koroških Slovencev je kipar Gorše iz Amerike naredil oltar in križev pot. Blagoslovitev je opravil škof dr. Köstner iz Celovca! Jubilejne proslave se je poleg številne množice zavodovih prijateljev udeležila tudi nova generalna predstojnica m. Josipina Tominec. Zavodske učenke so za sklep priredile akado • mijo v domači dvorani.
„.Živimo v nemirni dobi. Papež je sklical vesoljni zbor, ki naj t« prilagoditev Cerkve potrebam sedanjega časa.
Ta prilagoditev sc je teoretična tudi res izvršila po koncilskih odlokih in konstitucijah, ki so in ostanejo občudovanja vredni dokumenti.
Odkrili so nam nove poglede na bistvo Cerkvo in na njene mnogovrstne odnose...
Mons. dr. Jakob Ukmar:
PRILAGODITEV
NE
SME
BITI
RAZDIRANJE
Ta prilagoditev se zdaj praktična nadaljuje in se bo nadaljevala po škofijskih konferencah posameznih dežel in narodov.
Toda človeška slabost je prilagojevanje spremenila v nekako revolucionarno stanje, ki spravlja v krizo Cerkev.
Radikalni reformatorji ne vidijo v dosedanjem krščanstvu Či • $to nič dobrega.. Vse bi bilo treba porušiti in potem nekaj novega pozidati.
Blagor mu, kdor v teh zmedah ohrani še mirno kri in zdravo razsodnost. Saj ni res, da je treba vse podreti.
Kar je bila ustanova v strukturi in nauku, mora ostati in bo ostalo. Kar je človeška naredba, se spreminja, kakor se časi spreminjajo.
Kar je postalo neumestno, nima obstanka; kar je dobrega, se počasi razvija v nove oblike.
Počasi, pravim, sc dobro razvija nove oblike. Fanatizem bil nikdar prida, ne v politiki ne v Cerkvi.“

:
I
:

::: ::: :::
m
m :::
lil ::: :::
j
::: :::
:::
„Duhovno življenje“
je slovenski verski mesečnik, ki )?a izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor.
Editor responsable: msgr. Antonio Orehar, Eamon Falcćn 4158, Buenos Aires.
Registro de la Propiedad Intelectual No. 843.966.
Tiska Vilko s. r. L, Estados Unidos 425, Bs. Aires, Argentina
Poverjeniki:
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires.
ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA.
Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA.
KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada.
TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorizia, Italia.
AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
Naročnina:
Celotna naročnina v Argentini in obmejnih di'žavah znaša pesov ley 18.188 27.—; v ZDA in Kanadi 7 dolarjev; v Avstriji 125 šilingov; v Italiji 2.800 lir; drugje protivrednost dolarja.
Denarna nakazila na naslov:
Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina
NASLOVNA STRAN ,/Duhovnega življenja“ in „Božjih stezic“: Hotimir Gorazd
DUHOVNO ŽIVUENJf