LJUBLJANSKI ZVON LETNIK XIV! i g n 6 6-7 Vsebina zvezka za mesec jumij in julij: 1. Anton Lajovic: Ali je narodna umetnost lakko socialno škodljiva? 40! 1. Vladimir Levstik: Ililarij fernat. (Dalje prih.).........409 3. Radivoj Rehar: V Lendavskih goricak............427 4. Slavko Grum: Spomladi .................v. 42« 5. Janko Glaser: Iz pisem Irana Cankarja Anici Lušinovi. (Konec.) . . 42* Tone Seliškar: Solnčna roža................44« 7. Bratko Kreft: Cigani...................449 Pavel Golia: Najtišji zvok.................452 9. Br. N. Preobraženski: Nova Rusija 9. Vsevolod Ivanov.......................452 Vsevolod Ivanov, Povest o sebi............453 It. France Bevk: ley pred senco. (Valje prib.)...........457 11. Književna poročila.................... 467 Slovenska dela: • r. Janko Polec: Kraljestvo Ilirija (•r. France Goršič). — Moliere-F. Juvančič: Mamišljeni bolnik (Pavel Karlin). — Rudolf Pečjak: Kraljičr.a z mrtvim srcem (A. — Srbsko-hrvatska dela: Generacija pred stvara-njem (F. Zwitter). 12. Kronika .............*...........472 lemači pregled: Beograjska drama v sezoni l*25./2fr. (Ferdo Kozak). — Francoska grafika XVII. in XVIII. stoletja (K. ».). - Kolok-tivna razstava Božidarja Jakca in Josipa Gornpa (K. Bobida). — In memoriam Andreja Smoleta (K. •.). LJUBLJANSKI ZVON izkaja v posameznik zvezkik ter stane mm leta \2%'Bin, za pol leta 6t ®in, za četrt leta 3t Din, za inazemstva 150 Bin. Posamezni zvezki se ti afera ja po 15 Bin. Na reklamacije se paši je reklamirana številka brezplačna le tedaj, če te je ista reklamirala najkesneje en mesec pa njanem izidu. Za paznejše raklamacije se mara reklamirana štaVilka" plačati. -—---—---- ■ f ----— Urejuje: FRAN MJ|lECMf, Uredništva na vrača rakapisav; ki jab ni naračila. Upravništvo: Prešernova ulica št. 54. Izdaja «Tiskovna »udruga», r. z. z o. z. v Ljubljani (Fran šarabon). Tiska Delniška tiskarna, d.d. t Ljubljani (Miroslav Ambrožič). XLVI. LETNIK 1926 VI. in VII. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO Anton Lajovic / Ali je narodna umetnost lahko socialno škodljiva? Naš čas še vedno stoji pod močnim vtisom onega mišljenja, ki je videlo v intelektualizmu rešitelja iz vseh težkoč življenja in zaradi tega tudi smatralo znanost za višek človeškega duha in se dajalo navdajati z brezpomiselnim rešpek-tom pred vsem, kar nosi marko znanstvenosti. Ta marka faseinira marsikoga tudi takrat, če ni drugega kot samo marka. Dr. Vurnik je v «Ljubljanskem Zvonu» napisal članek «Umetnost in družba ter umetnostna politika». Na pičlih štirih straneh je obrazložil «obstoječo umetnostno družabno strukturo», dajajoč svojim izvajanjem nek sistematičen, znanstven videz. Zdi se mi, da je Vurnik dogajanje umetnostnega življenja le premalo natanko pregledal, zanemaril razne važne, celo odločilne stvari. Zato so tudi njegovi zaključki morali postati napačni ali vsaj močno enostranski. Vidi se mi zato prav, da Vurnikovcmu gledanju nasproti postavim nekaj misli, v čem smatram Vurnikovo mišljenje za pogrešilo. Izčrpne analize vseh njegovih misli mi ne dopušča ozko odmerjeni prostor. Pisec pravi: ker na vsem svetu ne najdemo ljudi, ki bi živeli brez umetnosti, je sklepati, da je umetnost nujna socialna potreba vsega človeštva enako. Iz te teze hoče Vurnik, mislim, izpeljati zakon o internacio-nalnosti umetnosti. Toda premisa je napačna. Vse grupe človeštva sicer kažejo vsaka primerno svojemu razvojnemu stanju neko svoje umetnostno življenje in neke svoje umetnostne stvaritve, ali to je tudi vse, kar je med njimi enakega glede umetnosti. Toda dinamika, intenziteta, kvaliteta ali kvantiteta umetnostnega življenja so silno različne med narodi. Misel, da je umetnost internacionalna, more izvirati le iz površnega gledanja umetnostnega življenja. Da literarna umetnost ni internacionalna, je razumljivo, ker tvori zaviro jezik, v katerem je literarna umetnina napisana in ki zato ni brez 401 26 nadaljnjega dostopna pripadniku i njega naroda, dočim je vpliv ravno literature v lastnem narodu najmogočnejši. Zdi se. kot da bi upodabljajoča umetnost in glasba bili specifično internacionalni umetnosti, ali le za površno gledanje. Evo vzglede! Nikomur ne bo prišlo na misel, smatrati Verdijevo življensko delo za rusko ali za švedsko ali v delu Musorgskega videti francosko tvorbo. Na strani produktivnega, ustvarjajočega umetnika torej ni mogoče videti internaeionalnosti, kajti čim bol j je ustvarjajoči umetnik samonikel in samosvoj, tem prist ne jši izrazitelj dušev-nosti svojega naroda je. Toda internaeionalnosti tudi ni na strani onega, ki umetnost sprejema, torej na strani konsumenta. Pred kratkim je Herman Bahr pisal o novi knjigi italijanskega filozofa in esteta Benedetia Crocc-ja. Croce je Bahru znamenit estet in poznavalec nemške kulture, ki se je zlasli temeljito bavil s Heglovo filozofijo. V tej knjigi Croce estetično razpravlja o raznih nemških pesnikih in dramatikih, med drugimi tudi o Schiller ju in Kleistu. Kaj mislijo Nemci o Schiller ju in Kleistu, je vsakemu našemu inteligentu, ki je študiral še za časa Avstrije v nemških srednjih šolah, točno znano: Schiller je poleg Goetheja «Dichterfürst», Kleist pa poleg Goetheja najmočnejši nemški «Kraftgenie». Croce pa sodi po Bahrovi navedbi o obeh teh dveh, o Schiller ju in o Kleistu, da sploh nimata pesniškega daru. K temu pravim: Če ima estetično odlično nadarjen človek o nekih umetnostnih produktih sosednega naroda, s katerim živi v bližnjih stikih in čigar umetnostne produkte natančno pozna, sodbo, ki je naravnost proti v na sodbi sosednega naroda, kakšna je potem internacionalnost umetnosti? V kakšnem razmerju bo napram nemški umetnosti potem šele oni italijanski človek, ki je manj nadarjen od Croce ja? Mislimo si, da v oddaljenem kraju — recimo v Ameriki — naenkrat zazveni slovenska narodna pesem, katero obenem slišita dva muzikalno nadarjena moža, in sicer eden Italijan, ki pesem prvič v življenju sliši, drugi pa Slovenec, v čigar domačem kraju je ta pesem bila priljubljena in katero je on sam rad popeval s tovariši in katere že davno ni več slišal. Italijanu, recimo, pesem ugaja, toda kakšno brezprimerno ganotje bo zbudila šele v srcu Slovenca! Je-li mogoče primerjati stopinjo vzhičenosti obeh mož? Če je gorkotna reakcija pri Italijanu 5°, je razburjenje Slovenca gotovo 80°. Ilazlika med obema je velikanski!, a obenem globoko utemeljena, ker izzove pesem v Slovencu silno mnoštvo dragi Ii spominov, ki se stapljajo z milino pesmi v nedeljivo enoto močnega čuvstva. Take čuvstvene poplave ta pesem pri Italijanu nikdar ne bi mogla vzbuditi. Prav isti proces, samo v obratni smeri, bi bil, če bi oba ta moža nenadoma začula italijansko popevko, samo da bi kalorična razlika med obema z ozirom na mirnejši temperament Slovenca in na burnejši Italijana bila mogoče še večja. S tem vzgledom hočem reči: tudi na strani konsumenta umetnosti ni mogoče primerjati kalorij sprejemalca, ki posluša, oziroma sprejema umetnino svojega naroda, s kalorijami tujerodnega sprejemalca. In vendar: če govorim o internacionalnosti umetnosti, ne smem za učinkovitost konkretne umetnine jemati v poštev samo tujih narodov, temveč vendar tudi narod, ki je rodil to ii mej ni no. Zato trdim, da so umetnine kakršnegakoli naroda jako malo internacionalne. Njih učinkovitost v tujih narodih je napram učinkovitosti v lastnem narodu vrlo majhna. Umetnost in potrebe družbe. Vurnik govori o potrebah (umetnostnih seveda) ljudi, ki so v prvi vrsti sodobne, govori o umetnostni produkciji in konsump-eiji, o uvažanju, kar se koristnega producira. o izvažanju lastnih dobrin in o zadoščali ju konsumpcijskim potrebam. Vsi ti izrazi so vzeti iz narodno-gospodarske doktrine, vendar pa se ne prilegajo problemom umetnostnega življenja; zakaj v umetnostnih stvareh ne velja iste vrste mehanika, katera regulira gospodarsko življenje, ne velja princip o ponudbi in popraševanju in ne veljajo neki principi o vrednosti, kakršne je mogoče postaviti v narodno-gospodarskem svetu. Umetnostno življenje namreč prav tam, kjer je najdragocenejše, ne poteka tako. da bi se oziralo na sodobne potrebe tako zvanih konsumentov. Vzemimo samo tiste umetnike, ki se bodo Vurniku zdeli najpomembnejši za razvoj umetnostne kulture, namreč revolucionarne umetnike. Za njih udejstvovanje in ustvarjanje je karakteristično ravno, da se stavijo v najostrejše nasprotje proti temu, kar njihova sodobna družba smatra za lepo, za pomembno in koristno. Ti revolucionarji običajno rabijo vse svoje življenje, preden se pre tolčejo do tega, da končno družba vsaj upošteva njih prizadevanje. 403 26* La jo v i c / A 1 i j c ii a r o d. u m c 111 o s t I a li k o s o c i a 1 n o š k o d 1 ] i v u ? Oni ves čas ničesar ne delajo, kar bi odgovarjalo sodobnim potrebam družbe. V umetnostnem življenju je torej čisto drugače nego v gospodarskem. Masa konsumentov je stalno daleč zadaj s svojimi potrebami, zadaj za tem, kar sodobni umetniki smatrajo za umetniško in pravo. Umetnostne potrebe naroda v neki dobi torej nikakor niso karakterizirane po potrebah konsumirajoče publike, temveč po potrebah ustvarjajoči h umetnikov samih. Oni so, ki dajejo signaturo duševnemu stanju naroda v neki dobi in kon-snmptivna masa je s svojo počasno konservativnostjo samo njihova senea, ki jim daje relief. Ideja vplivnih sfer. Preidem k misli, ki se mi zdi osrčje Vurnikovega nazora o umetnostnem svetu in katero on imenuje zakon umetnostno merodajnih krogov in njihovih vplivnih sfer. On trdi, da se nova kulturna umetnostna pridobitev raznese po vsem tistem ozemlju, ki jo potrebuje in priznava umetnostno merodajnim krogom za čas merodajnosti višjo družabno vrednoto kot njihovim vplivnim sferam, ker prvi koristijo, drugi pa se le okoriščajo. Ta ideja mora zaradi svoje samo delne utemeljenosti vesti nujno do napačnih zaključkov, če jo kdo smatra za vse objema-jočo resnico, kot to dela Vurnik. Francoski sociolog Gabriel Tarde je svojo sociologijo oprl na idejo imitacije, misleč, da je imitacija glavna podruževalna sila. Toda če pogledamo «posnemanje» psihološko natančnejše, se pokažejo zanimiva odkritja. Če človeku, ki ni prav nič muzika-ličen, žvižgam sto let isto melodijo, je nikdar ne bo posnel. Za posnemanje je torej treba v človeku, ki naj posnema, samotvorne zmožnosti, drugače je posnemanje izključeno. Posnemanje torej ni drugega kot ustvarjanje, vplivano od nekega drugega ustvarjalca. Italijanska zemlja je rodila iz sebe umetnostni pojav opere in ga v kratkem času razvila do visoke stopnje. Ker ob tem razcvitu ostala Evropa šc ni poznala take vrste umetnin, se je italijanska opera raznesla po vsej Evropi, bila je doma tako v Parizu kot v Pctrogradu. Toda sam njen pojav je povzročil, da so v vseh teh tujih narodih začele tudi nastajati narodne opere. Spočetka nekoliko vplivane po italijanski operi, so se v kratkem času otresle tega vpliva in ti narodi so rodili iz sebe vsak svoje vrste opero, ki je v njeni celotni fiziognomiji ni bilo mogoče več enačiti z italijansko opero. V tem primeru bi bila Italija (po Vurniku) merodajni krog, vsi drugi narodi pa bi bili vplivna sfera. In tu pridem do kardi-n al ne zmote v Vurnikovem mišljenju, namreč: on v vsem tem dogajanju vidi samo dejstvo merodajnega kroga, vidi samo italijansko opero, ne vidi pa, da je rezultat tistega vplivanja bil ta. da so v ostalih, prvotno vplivanih narodih nastale povsem samonikle narodne operne tvorbe. Kakor je razvidno iz navedenega, je res, da umetnine v tujih narodih napravljajo nek vtis, res pa je tudi, da situacija pri tem ni taka. da bi vplivani narod bil enostavno pasivni konsument tujega vpliva. Kakor namreč vsaka živa stvar pozitivno reagira na vsak vtis, tako reagira tudi vplivani narod s tem, da rodi nove tvorbe, ki nosijo izrazit pečat njegovega bistva. V urnik je svojo tezo o nmetnostno merodajnih krogih in o vplivnih sferah postavil kot nasprotje k moji tezi, da je samo narod nositelj kulture. Toda če se vrnemo na ravnokar dani vzgled italijanske opere, bi bilo vendar treba vprašati, kdo je vendar rodil to italijansko opero in kje je bil za italijanski narod oni merodajni krog, kateri naj bi ga bil influenciral, da je rodil svojo opero. Slučajno je tako. da jo je italijanski narod rodil iz sebe. i oda tudi če bi jo bil rodil pod vplivom kake tuje narodne kulture, moramo končno vendar, če gremo vedno nazaj, priti do onega centra, kjer je neka umetnostna oblika izrastla originalno tako rekoč iz tal in kjer se ne da več govoriti, da je bila od nekod od zunaj influencirana. Na kratko: če hočem umetnostno življenje prav videti, ne smem prezreti tega, da gotova umetnost in gotove umetnine sicer posegajo s svojim vplivom v neki meri preko meje lastnega naroda, toda še važnejše kot to prekonarodno vplivanje je dejstvo, da narod iz sebe rodi svojo umetnost in da to rojstvo lastne umetnosti po svojem bistvu ni drugačno, če je ali popolnoma avtohtono ali če je vplivano. Umetnostno življenje bi pa videl popolnoma napačno, kdor bi ga gledal samo v majhnem izrezku kot ga gleda Vurnik, namreč da pusti svoj pogled segati samo od takrat, ko se, recimo, vpliv italijanske opere v Petrogradu začne do takrat, dokler ostane ta vpliv še vsemogoč. Če bi tako gledal, bi umetnostnega življenja človek ne mogel razumeti, zakaj pogled je treba upreti tudi na to, kako tuj narod reagira na vpliv, ki mu prihaja od tuje umetnosti. Kultura in umetnost — mednarodna vrednota? Vurnik trdi, da je umetnost urojena vsem narodom enako. Že zgoraj sem deloma pokazal, da to nikakor ne drži ne na produktivni, ne na konsumptivni strani. Zakaj čim na umetnost gledam neindividualistično in vidim v njej družabno tvorbo, že po posledicah lahko sklepam na vzroke. Če je ruska literatura po svojem tipičnem značaju različna od francoske, niso temu vzrok samo dotični pisatelji kot osebe, temveč ves ruski narod, ker jih je on rodil iz sebe, kot družba rodil tudi duševno in jih oblikoval do te njih posebnosti. On je rodil iz sebe svoj posebni psihološki roman, ki ga ne bi mogel roditi noben drug narod na svetu, ker v nobenem ni tistih psihičnih tal, iz katerih bi mogel izrasti tak cvet. Italijani so iz sebe rodili poseben tip opere in ga v moči in cvetu zdržali do danes in jim v operi noben narod do danes ni raven. Zopet so pa Nemci ustvarili simfonijo, dočim za to umetnostno formo italijanski narod nima nikakega talenta in se zastonj poskuša v njej, ker je protivna njegovemu značaju. Ni torej res, da je umetnost urojena vsem narodom enako. Ista napačna misel Vurnikova, ki prezira narodovo lastno tvornost in ustvarjanje, se zrcali v stavku, da lahko narodi in narodne skupine pripadajo različnim kulturam obenem. Vurni-kovo ocenjevanje pomembnosti tujerodnih kultur na kak narod je silno pretirano. Njemu se zdi, kot da so ti tujerodni vplivi v vplivanem narodu glavna in odločujoča kulturna sila, kar pa je čisto gotovo zmotno. Res je, da kak narod lahko sprejema kult nine vplive od raznih drugih narodov, pri čemer nikakor ni treba, da ti kulturni vplivi prihajajo iz naroda, ki je kulturno bolj razvit — opozarjam samo na eksotiko v umetnosti, kjer se umetnost visoko razvitega naroda da influencirati od umetnostnih pojavov kakega čisto primitivnega naroda — toda z vsemi temi vplivi si ne smemo pustiti zamegliti oči pred glavnim: pred lastno tvorno silo vplivanega naroda. Vurnik pravi, da spadamo k razmeroma individualni zapadno-cvropski kulturi poleg Francozov, Špancev, Italijanov, Nemcev tudi Čehi, Slovenci in del Hrvatov, ki smo se tekom zgodovine vsi analogno razvijali. Zdi se mi zelo površno pogledano, da bi francosko, nemško in italijansko kulturo metal v en koš kot nekaj istovrstnega. Še celo filozofija nemška je od francoske filozofije tako zelo različna, da bi lahko rekel kot dan in noč, kako naj ne bi bila različna umetnostna kultura teh dveh narodov. In na drugi strani: Machiavellija in Mussolini ja je mogel roditi iz sebe eclinole italijanski narod. Napačna je tudi ideja o analognem razvitku, ker je površna. Mlad narod, ki začenja n. pr. stopati v kulturo v 20. stoletju, nikdar ne bo preživel onih faz, katere je preživel star kulturen narod, recimo, tekom srednjega veka. Življenje sedanjega časa je nasproti srednjemu veku popolnoma izpremenjeno in v teh izpremenjenih prilikah bo mlad narod imel hoditi povsem drugačno pot in v povsem drugačnem razvojnem tempu. Narodne umetnosti niso socialno dosti koristne in utegnejo celo biti škodljive? Vurnik smatra za socialno koristno samo ono umetnostno tvorbo kakega naroda, katera je zmožna internacionalnosti v Vurnikovem smislu. Nastane vprašanje, ali narod ustvarja svojo umetnost zase ali za druge narode. Idejo posameznika kot nasprotje družbi smatram, da je samo abstrakcija. Ni si namreč mogoče posameznega človeka kot duševno celoto misliti vzetega iz družbe. Vsa njegova duševnost, njegov jezik, njegovi običaji, njegovo ravnanje je odločilno oblikovano od družbe, ki ga obkroža. Če bi mu abstrahiral družbo, bi ta človek niti govoriti ne znal in njegova duševnost bi bila komaj embrio tega, kar on kaže, čim je oblikovan od družbe. Družba res obstoja iz posameznikov in ves družbiu razvoj se nanaša na to, da dvigne vsakega posameznika v tej družbi, (oda temu stanju nikakor ni analogno razmerje narodov med seboj. Prav lahko si je namreč misliti, da živi narod izoliran od drugih in se navzlic temu kulturno živahno udejstvuje. To je tako tudi bilo v času malih komunikacijskih sredstev, ko so narodi živeli močno izolirani drug od drugega in ko so vendar ustvarjali dragoceno narodno umetnost. Znani nabiralec narodnih melodij L. Kuba pripoveduje, kako se je, nabirajoč narodne melodi je na našem jugu, boril s težkočami, ker se ljudje niso dali pripraviti, da bi pred njim peli narodne pesmi. Njim je bila narodna pesem zato, da si jo sami sebi zapojejo, ne pa. da jo pojejo drugim. Kubi se je dostikrat zgodilo, da je skrit slišal kmečko dekle ali fanta prepevati, kakor hitro pa sta ga zagledala, je vse utihnilo. Kuba*vidi glavno razliko med »narodno in umetno pesmijo ravno v tem, da prvo poje pevec zato. da si sam sebi zapoje, d oči m drugo poje zato. da jo zapoje drugim. V tem petju zase je gotovo globoka simbolika. V vsaki umetnosti pa vidim jaz le spontani izraz življenske radosti. Narod zadosti svoji življenski potrebi, ko njegova prekipevajoča življenska sila najde na zunaj vidno vtelešenje v umetnosti. • . Vsak narod torej producira svojo umetnost zato, da zadosti svoji potrebi, producira jo brez ozira na to, ali bo tujemu narodu prijala ali ne, in v tej razvojni svoji poti tudi ne more smatrati, da je vrednost njegove narodne umetnosti tudi v najmanjši meri odvisna od tega, kako jo oceni kak drug narod. C i lavne socialne vrednote vsake v narodu rojene umetnosti ležijo torej v odnosih te umetnosti do lastnega naroda. Mimogrede omenjam: ker umetnosti ne morem smatrati za individualistični, temveč za socialni produkt, nastane vprašanje, na kako socialno edinico naj ga relaeioniram. Če rečem z Vurni-kom: na družbo, mi je to premalo določeno, ker jc pojem družba abstraktno nasprotje samo logičnega pojma posameznik. Meni pa gre za to, da najdem konkretno socialno edinico, na katero je moči opreti socialni pojav umetnosti. Tako iskajoč ne najdem druge konkretne socialne cdinicc kot narod, katerega obseg je na zunanje vidno najbolj točno orisan z narodnim jezikom. Vurniku se zdi silno potrebno, da umetnost kakega naroda prodre v druge narode in vidi samo v tem socialni pomen umetnosti. Mislim, da se je taka ideja mogla v njem roditi zlasti zato. ker smo mi majhen narod. Velik narod ne čuti nikake nujne potrebe po eksporiu svoje umetnosti, ker glavni življenski interes vsakega naroda je. da je v resnici sam v sebi močan in mu ni važno, da drugi tudi o njem mislijo, da je močan. Zakaj če pride taka konkretna situacija, da je treba pokazati svojo moč, jo bo narod, ki jo ima, lahko pokazal. Le majhni narodi imajo velik interes na tem, da svojo duševno produkcijo, če je kaj vredna, razkažejo po svetu in s tem postopajo na lep način samoobrambno nasproti močnejšim narodom, ker jim manjka fizične moči, namreč številnosti. Iz navedenega bo menda razvidno, da socialni in kvalitetni značaj umetnosti ne leži v mednarodnostni funkciji. Vurnik se zgraža nad tem, da sem dozdevno hvalil analfa-betizem in odklanjal vzgojo in na drugi strani zaničljivo govori o analfabetski ljudski umetnosti in vidi v naslonu nanjo degradacijo za davno premagani nivo ter se mu zdi, da nam je treba stremeti po napredku drugih umetnostnih evropskih središč. Te misli se mi zdijo izliv mišljenja, ki znatno precenjuje pomen civilizacije za življenje narodov in pa pomen tehnične dovršenosti za notranjo vrednost umetnin. Za Vurnika so besede sodobna napredna oblika že obenem bistvo vrednosti umetnine. Ker je on umetnostni zgodovinar in ker se mu zdi, da je na umetninah objektivno zgrabi jiva samo oblika, vse drugo pa na umetnini da je subjektivno negotovo in zato vredno zanemarjenja. potem je naravno, da vidi Vurnik kvalitete umetnosti samo v vnanjo-stili, zaradi česar zaničuje ljudsko umetnost, katere videz je primitiven. In zato občuduje vse. kar je intelektualističnega na umetninah. To vse mi je na \ urniku razuml jivo, ker se zdi, da umetnostna zgodovina nekako plove v teh vodah, toda čim ona stoji na takem omejenem stališču in se ne upa spuščati v vprašanje vrednosti, plove pod napačno zastavo, ker bi se smela zvali samo zgodovina umetnostnih form. Ni pa opravičena, spuščati se s kako «znanstveno» avtoritativnostjo v razmotrivanje onega, kar je v umetninah poleg abstrah i ranili form življensko močnega ali celo večnega. Vladimir Levstik / Hilarij Pernat (Nadaljevanje) III. Al'mar še spis?» je drugo jutro zažvižgal črni kos, ki je že nekaj let gospodaril sirom profesorjevega vrta. Objestno je preskočil na oknu, stresel repek in veselo ponovil: «AT mar še spiš?» — Hilarij Pernat se je obrnil, zazehal v pol snu, mežiknil večkrat zaporedoma in nezadovoljno po-mlaskal z jezikom; nato je srdito odprl oči. Pravkar je ošteval nekakšne diplomate in generale. «Tepci!» je razsajal, «budala kvatrna, zdaj vidite, v kakšno kolobocijo ste zavozili svet! Ali ne bi rajši takole... in pa takole... z eno besedo, po mojem načrtu?» Vrag si ga vedi kako in po kakem načrtu. In sredi najlepše pridige ga je zbudil preklicani kos. «Apagc!» je zaklieal, vzpenjajo se na komolce. «Spravi se. lopov, ššš!» Frk! jo je odnesel lopov, še preden ga je profesor našel z očmi. Zrcnice strica llilarija so dremotno zrle v beli dan. Solnce se je smejalo skozi čipkaste zavese, gledalo se v svetlih ploskvah mahagonove omare in oživljalo barve perzijskega čilima, ki je pokrival starinski parket. Nekaj čistega in dišečega je lilo v sobo: z vrta se je razločno slišalo brenčanje čebel. «Tak velik dan je že in jaz se valjam kakor kak cesar,» jc zamrmral profesor, ki je smatral cesarstvo od nekdaj za najbolj zaspani poklic. «Kvišku, lenoba! Rrrum!» Tako govoreč je stisnil pesti in skočil iz postelje. . . Stanini lahni koraki so begali po vsem stanovanju, ne da bi se ustavili za delj ko za pet sekund. Pospravljala je. Zavest njene bližine je okrepila v starcu občutek življenja. «Da bi jih zlodej, diplomate,» je momljal med umivanjem. Najlepši kos jutra so mi vzeli, da bi jih vrag! O čem sem že hotel premišljevati, ko se zbudim? Sapralot, tudi to sem pozabil. In kava bo mlačna... Brr, stari epikurejec!» Ta polglasni vzklik ga je po čudnem ovinku domislil včerajšnje more. «Aha, na smrt sem se pripravljal. Starost in slabost sta me prevzeli do mozga. Glava je bila kakor kamen, noge kakor svinec... Sakramiš! Pa menda nisem res —?» Ves penast od mila je strahoma dvignil obraz proti zrcalu. «Človek ne bi rekel,» se mu je zazdelo po dolgem opazovanju. «Tak sem kakor zmerom ... Da vidimo noge!» Zaplesal je, pocenil, spustil se na vse štiri in vstal, ne brez bolečin v kolenih. «Nn da, kostenica, ki jo čutim že dvajset let. Drugače sem gibčen kakor žrebe ... In zobje: volka bi oklali!» se je junačil, bczajc s ščetko po ustih. «Le kaj me jc trkalo, da sem vzdihoval po dediču? Ne, ne, Plešivic in Blanka, ne. Žan Bele! Oha! Še pokop-ljem vas morebiti, hi, hi, hi ... V Pariz pojdem in v Monte Carlo; oženim se, ako me razjezite. Kaj veste, česa je zmožen onkel Hilarius v svoji zlobi? In vendar: pet in šestdeset let... Polnili, težkih pet in šestdeset let!» Malodušno si je zavezal ovratnico. Ne, dvajset jih ne učaka več. Morda niti ne deset, morda niti ne pet... Oh. tisto ugibanje zastran dedičev je bilo prebito potrebno. Njegova ura se je bližala, mudilo se je! «Ležal bom v temi in ne bom vedel ne zase ne za svet nad seboj,» je ponavljal včerajšnjo misel, čuteč, da je ne prežene nikoli več. «Kar imam, bo ostalo živini. Tak komu? Ali ni prav, da se vprašujem: komu?» Zelo svečan in resnoben je stopil v obednico. Bila je pri tleh, raztegnjena in prostorna, svetla vzlic divji trti, ki je zastirala okna in zelenila belo pogrnjeno mizo z nemirnimi odsevi svojega listja. Zajtrk je bil pripravljen za dva: profesor je začutil hvaležnost do Stane, ker ga je počakala. Prišla je tik za njim. «Dobro jutro, striček.» jc voščila z veselim glasom, pazno viseč na njem z očmi. «Danes ste boljše volje, kaj? Tako je prav.» Kako prijetno mu je umela streči! Njene lepe, zdrave roke. ki jim delo še ni pokvarilo polti in oblike, so nalivale kavo. kakor bi se igrale. Njena obleka, beli predpasnik, njeni lasje in ona sama. vse je dišalo po svežem ter zavijalo TTilarija Pernata v prijetno, udobno ozračje. Sirota bi bil brez nje. Le odkod je imela sredi vojne stiske te dobre stvari, pravo kavo, mastno smetano in sveži pšenični kruh? In so ga tepei pomilovalno gledali, ko se je usmilil štirinajstletne sirote, namestu da bi jo porinil čez prag! «Sebičnež,» ga je pokarala vest za to misel. «Takrat nisi računal; takrat še ne! Tudi udobnost si cenil manj visoko, dokler si bil mlad ... Eli. staraš se. Hilarij, in vsako leto so tvoja čuvstva bolj grda in bolj vsakdanja.» In že ga je minila vsa dobra volja, kakor bi trenil. «Smetane, striček?» je tistikrat vprašala Stana. .Malo,» je odgovoril tako čemerno, da je preplašeno dvignila glavo. Nehaj, nimis est. To življenje je kakor otroška srajca: kratko in ... 011 ga. Nič ne pomaga, če ga sladkaš in mažeš s smetano.» Njene oči so se mirno uprle vanj. «Enoličje vas tlači, stric,» je povedala naravnost kakor vselej. Treba bo, da premenite zrak. Druga okolica, druge misli. Kam naj grem, vprašam te? Kam?» je viknil starec in vzkri-lil z rokami, kakor bi hotel s to kretnjo izraziti ves svoj obup. \ Dolenjske toplice? V Kurji gradeč? V Čuhino vas?» «Morda na Dunaj ...» je rekla negotovo. «K cesarskim bradam, ha, ha!» Profesor je zlil ostanek kave vase in jezno odmahnil Stani, ki 11111 je hotela natočiti. \ es svet smrdi po Dunaju, da grje ne more, in jaz naj romam prav tja? Kakor da ga nimam že tukaj preveč.» Stana se je pomembno ozrla in položila kazalec na usta. «Ah kaj, taceat mulier,» je mrdnil Hilarij Pernat. «Pa naj me slišijo, mar mi je!» l isti mah je potrkala dekla Monika; prinesla je pošto. Profesor je naglo odbral časopise in jih je zabasal v stranski žep. Debelo pismo z drobceno, sitno pisavo je porinil Stani. «Jeremijade kolege Sirkovca ali glas vpijočega v puščavi! Že petnajst let mi toži pisatelje, da se ne ravnajo po njegovem pravopisu, ki ni bil nikjer objavljen... Prečita j in vrzi v peč: ako je vmes ka j pametnega, mi poveš pri kosilu.» «Da, striček.» Stana je vdano sklonila glavo. «Ali greste z doma?» «Ne, na vrt. Au revoir.» Na vrt, je pomislil v veži. Francoz bi rekel «mon jardin». Mon jardin, moj vrt, nikogar drugega vrt... Zmisel te besede ga je prevzel kakor razodetje; zazdelo se mu je, da ni še, nikoli tako neizmerno ljubil svoje lasti. Stopil je iz hiše, kakor bi utonil v pravljico. Oh, te vriskajoče grede in te sočne gabrove seči! V kostanjih je šumelo kakor nežna godba, zrcalne krogle na kolih vrtnic so se lesketale, kakor bi odsevale vso krasoto sveta. Ali je bil slep do današnjega dne, da ni prej opazil, kako pre-čudno lepe, kako še čisto posebno sladke so njegove vrtnice, zlate in krvavordeče, rožnate in bele? In koliko jih je bilo! Sanjale so na steblih, zibale se v kopičastih grmih, gorele ob bleščečem zidu kakor plamenčki življenja. Profesor je zaželel, da bi umrl poleti, ob cvetu rož, in bi mu jih nasuli v krsto in v gomilo... Nato je zdajci opazil divji vršič; izvlekel je škarje, pristopil, odščenil poganjek in rahlo položil prst na svežo rano, kakor bi vpraševal: «Boli?...» Kako ne bi bolelo? «Rastline so živa bitja,» je premišljeval Hilarij Pernat; «rode se in umirajo, ljubijo in gladujejo kakor mi. Vse radosti in bolečine so jim znane; morda celo hrepenenje, morda cclo razočaranje ...» Velika, polna roža mu je visela tik pred obraz, kipeča in omamna kakor dekliška usta. V njenem vabljenju je bilo nekaj žensko zapel j u jočega, prav kakor bi se sama ponujala v slast. «Katerih ustnic me neki spominja, katerih le?» je zamrmral starec in kradoma prestregel cvetoči poljub. «Katerih le? Tako davno je tega, tako davno ... Samo to še vem: nobena izmed vseh ženskih ust niso bila tako čista in tako nezmožna laži ...» «Moj vrt, nikogar drugega vrt...» Ta vrt in ta stara hiša, dar strica Julija; v hiši knjige in slike in vse ostale mile stvari, vsaka posebej neločljivo zraščena z bitjem Ililarija Pernata, vsaka posebej težka od bajk, ki so bile obenem bajka njegovega življenja ... Misel, da naj bi razdal to imetje ljudem, ki ne bi podedovali tudi njegove duše, ljudem, v katerih ne bi bilo nikakega živega sledu o njem — ta misel je bila izdajalska. Svetotajni namen posesti ni bil profesorju nikoli tako očiten kakor zdaj, ko je sklepal svoj katalog. «A kdo bo podedoval mojo dušo? V kom bo živela moja sled?» Brezupno blodeč z očmi okoli sebe, kakor bi iskal takega bitja, je uzrl pri oknu Stano, ki ga je opazovala z vidnim izrazom skrbi. «Ljubi me kakor očeta,» 11111 je prišlo na um. «Zakaj? Zaradi dobrot? Smešno. Jaz je ne ljubim po očetovsko. Draga mi je, ker je dobra in zala; da mi je hči, bi smela biti zla in grda in bi jo ljubil, vem da, še tisočkrat bolj ... Kdo ve, ali je ne začnem celo sovražiti, prav zato, ker ni moja kri?» Tako je bila vsa vdanost uboge Stane le sol v skelen je misli, kako zelo bi ljubil dete, ki ga ni imel ... S solzami v očeh se je spustil na klopico in razprostrl časopise, brzdaje roko in pogled, ustavljajo se pri oglasih in vremenskem poročilu, samo da bi prišel čim pozneje do vojnih novic. Tako si je vsak dan raztezal minuto upanja, ki je koprnelo po odrešenju... Naposled, ko je porabil vse pretveze, je hlastno obrnil list in se zasesal z očmi v objave glavnih stanov. Čital je počasi, telita je vsako besedico, nejeverno mrdaje z usti in pri-piraje trepalnice, kakor bi se bal pomote. Nu seveda, o velikem, odločilnem dogodku še ni bilo duha ne sluha. Rusija je tako počasi pripravljala svoj končni udar, Francozi in njih zavezniki so tako nerazumljivo odlašali uničenje nemške sile! Čeprav... poročila «sovražnikov» so bila očividno ponarejena v Berlinu in na Dunaju; dunajskim in berlinskim se je od daleč poznala laž... Po tem takem ... Stric Ililarij je vnovič preletel vesti z bojišč. Oho! Nič več ni mogel dvomiti. Dišalo je po batinah. «Sovražnik se je trdovratno upiral» — evo! Čim bolj nesramno so ga tajili, tem hujši je moral biti poraz. «Absolutno!» je sopihal profesor, zmagoslavno bega je s prstom po zemljevidu, ki ga je zmerom nosil s seboj. «Logično kakor enkrat ena, jasno ko beli dan! Nu, hvala Bogu.» Stoka je od zadovoljstva je poiskal v žepu rdeče pisalo in porinil na vseh krajih, s katerih so Nemci poročali o uspehu, francosko črto za nekaj dnevnih pohodov naprej... Ni se dal motiti po škripanju kljuke na vnanjih durih, niti ne po žvenkljanju zvonca, ki se je oglasil izza hišnih vrat. A v tem je prišel še nekdo; zvonec je zapel kakor obseden in z ulice se je začul razgovor dveh, treh nestrpnih glasov. Starec je začudeno dvignil obrvi in mirno počakal Monike, da je odprla. «Kako je gospodu? Kje je ubogi onkel Hilarius?» Jean Belič in Blanka pl. Naghertova sta drug preko drugega planila na vrt: za njima je slovesno vstopil stari doktor Balant, brez katerega ni v mestecu ne poroda ne smrtne ure. Hilarij Pernat je počasi vstal, spravljaje zemljevid in časopise. Njegove črte so se zgrbančile v pikro nedolžen izraz. «Ach, da ist er ja, siromak, naš bolančkani sfriček!» jc viknila trafikantka in zvihrala k njemu, moleč mu nekaj zavitega v papir; komaj se je rešil, da ga ni objela. «Vso noč nisem spala od skrbi. Bala sem se. da vas najdem v postelji! Alisa joče! Evo. nekaj viržink... ne povejte nikomur, onkel Hilarius.» Njene zelenkaste oči so trepljaje iztiskale solzo in hkratn prežale na učinek tega izbruha ljubezni. «Wie geht's, wie steht's?» Jean Bolle je zagvozdil svoj trebuh med njiju. Njegovo bagrovo lice je izražalo zadrego, razočaranje in gnev na konkurenco gospe Blanke, vse obenem. «Ko sem vas včeraj videl, toliko da me ni vrglo vznak. Že sinoči sem hotel priti, Fini mi je bila venomer za petami... ,Stopi pogledat/ me je priganjala; ,Bog ne daj, da bi obležal striček kar tako brez žive duše...'» «Nu, nu.» je dejal Ililarij Pernat, «nu, nu!» «In tako sem prišel...» Jean Belle je hlastal od naglice. Morda potrebujete kave, sladkorja, masti, bele moke? Za druge je ni, za vas pa kolikor hočete... Vidite, zdravnika sem tudi pripeljal s seboj,» je sklenil, mečka je slamnik s kosmatimi prsti. «Lepo, lepo.» se je zahchljal profesor. «Nu, lepo ... Nu, včeraj sein res nekolikanj pobešal glavo; ali je to znamenje bližnje smrti, pa bogme ne vem. Dajte, doktor, potipljite Pernatn žilo in pomirite drage sorodnike.» Tako govoreč je z razmahom nastavil zapestje. «Hm...» Doktor Balant je učeno skremžil obraz. «Žila bije kakor treba, človek ne bi mislil...» Jel ga je izpraševati: «Nič omotice v glavi? Želodec zdrav? Srce? Vse v redu? Čudno, čudno. Mm, seveda. Nu ka jpak ... Nič hudega ni,» je proglasil nazadnje. «Ležite za nekaj dni. Spočijte se. V vaših letih...» «Doktor,» je občutljivo vzkliknil domačin, «mojih let ni več ko pet in šestdeset!» «Vendarle, onkel Hilarius,» je pograbila gospa Nakrtova. Bodite pridni. Gospod doktor ve. kaj pravi. Medve z Aliso bi vam stregli.» «Jaz tudi!» se je zaletel trgovec. «Fini tudi, sem hotel reči.» «In moja rejenka?» Permit je mežiknil proti Stani, ki se je pokazala na hišnem pragu. «Že davno sem jo poučil, kako naj mi zatisne oči na smrtno uro.» Žan in Blanka sta se zdrznila: Belle je zverižil usta in pogledal v tla, trafikantka je krokodilsko zavila oči proti nebu. «O, da ne bi obžalovali svojega zaupanja!» je vzdihnila s trpkim glasom. «Saj ne pravim ... Vse kar je res. A prave sorod-niške ljubezni ne more imeti do vas... Tak legli bi, striček.» «A vi trije bi sedli, če mislite dolgo ostati,» je govoril starec, posajaje jih na svojo klop, med leni ko je sam v zasmeh skakljal pred njimi. Tak tako. Ležem naj, ker sem preveč bolan, da bi hodil, in viržinke naj pušim, ker sem premalo bolan, da jih ne bi... Kako pa to?» Pretkano je vrtljal z očmi v nečakinjo. «He, he, prijatelji, ne ležanja ne bo ne smrti, rajši tura na Grin-tavec! Vobče pa, zastran smrti... časih premišljam o njej. Bolj ko premišljujem, manj mi ugaja. Sklenil sem, da odložim to stvar prav do poslednje sile. Trdno sem se namenil, da vas pokopljem vse po vrsti: tebe, Blanka — tebe. Žan — in vas, dragi Balant, ne narobe... Meni se smrt gabi. Klavrna je. Če si mrtev, se niti usekniti ne moreš. Razkrajaš se. Najbližji ljudje, ki bodo vse pograbili za teboj, se naveličajo tvoje dišave in te zagrebejo kakor ... nu da. Pod zemljo ležiš. Črvi... brr, kako neestetično!» «Prestanite, onkel Hilarius!» je zacvilila gospa pl. Nagerthova, tiščeč si roko na usta. «Das ist ja schrecklich!» Vsi trije so v duhu videli svoja trupla na mrtvaškem odru. s sokrvico v kotičkih ust. Jean Belle, ki se je blazno bal umreti, je že stal; njegov spremljevalec se je pobiral. «Kam se vama mudi!» je vzneseno klical profesor. «Ostanita, nisem še povedal vsega ... Najbolj neprijetna je smrt, a ko te pokopljejo živega. Prebudiš se: tema. Duši te. Okoli tebe krsta. Vpiješ — nihče te ne sliši. Katerikrat pa vendar začujejo krik pokopanega in ga odgrebejo, seveda prepozno. Pravijo, da ima vsak pogrizene prste ...» «Z Bogom, stric!» Jean Belle si je zamašil usta in je stekel. Zdravnik je potrto odhajal za njim. Samo Blanka je še sedela. «Z Bogom, doktor!» se je hohotal okrutnež, «z Bogom,Žan! Sporoči tudi Plešivčevim, da me ni volja umreti... Taki možje,» se je obrnil k trafikantki. «Sram jih bodi. Zakaj pa ti ne bežiš? Da. kadar ženska hoče... Nu, pa drugače? Onikrat se mi je sanjalo, da je Alisa dobila moža; videl ga nisem, a zibko sein videl. Mar Fric ne pojde na fronto? jeli da: Fric? Pred dvema mesecema je bil še Hanzi... Stana!» se je prekinil z mogočnim glasom. «Stana, kod hodiš?» Gospa Nakrtova se ni ganila. Njene ustnice so drgetale, njen obraz je bil ves zelen, pogled kakor osje želo; toda ostala je. Borila se je do zadnjega, Salvator bi bil ponosen nanjo. «Onkel Hilarius, onkcl Hilarius...» Njen glas sc je krhal. «Ta razdraženost, ta nemir! In pravite, da niste bolni? Vročico imate. Kako naj vam človek zameri...» «Evo me, striček!» Stana, ki je v kuhinji začula profesorjev klic, je jadrno prihitela. Trafikantka se je komaj zmenila za njen pozdrav. «Kod hodiš?» je ponovil Hilarij Pernat z dozdevno togoto. Gospa plemenita sedi že tri ure in se dolgočasi z menoj. Izkazi se, postrezi, zabavaj, da bi te h ud i man! Sam vendar ne zmorem vsega... Mudi se mi, oprosti, Blanka; premišljevati moram o štirih poslednjih stvareh... Nu, z Bogom, minute umirajočih so dragocene.» «Onkel Hilarius! /aklinjam vas...» Toda starec je bil že daleč. «Ali sem jih?» je zasopel v veži. In sebe... in samega sebe. oh!» Brezmejna utrujenost je gasila njegovo zmagoslavje. Živci so mu brneli kakor strune, v glavi se mu je vrtelo, noge so klecale pod njim. Ko je stopila Stana čez pet minut v njegovo pisalno sobo, ga je našla vsega bledega v naslanjaču. Debel pot mu je lil po čelu. «Gospa Nakrtova je odšla,» je povedalo dekle. «V jok se je spustila in je šla, ne da bi rekla besedico ... Kaj vam je, striček, za Boga?» Preplašeno se je nagnila k njemu. «Nič, dete, nič... Da bi jih pregnal, sem jim pridigal o smrti: tako pridigo sem napravil, da je postalo še mene strah! Nu, da sein jih le... Ali sein jih. ali sem jih!» Stana se je že smehljala; tedajci pa je videla, kako mu je senca turobe iznova prepregla obraz. «Čuj. dekle,» je zamrmral z zbeganim pogledom v njene oči. .«Stopi semkaj, bliže k meni ...» Stisnil jo je za roko. «Čuj. Stana: bodi mi dobra še ta čas... samo še ta čas ... ko je tako usojeno, da nimam žive stvarce razen tebe!» «Striček!» Njen glas je žalostno vztrepetal. «Ali morda nisem ... Ali ste mar nezadovoljni z menoj?» Tesnobno mu je pogledala v lice. Hilarij Pernat ji je pogladil lase. In že se je osvestil. V njenih velikih, umnih očeh je bilo preveč hvaležnosti. Čemu bi odkrival dušo tujemu otroku, ki je sam tako dobro pomnil, da ni njegov? «Allez,» se je umaknil vase, «laissez-moi tranquille. In nikar ne jokaj. C'est degoütant.» IV. Odkar je profesor sešteval leta svojega življenja, ga je preganjal nov, poseben občutek, ki je postajal vsak dan bolj opredeljen in je navdajal njegovo srce s čedalje neznosnejšo tegobo. Bilo mu je, kakor da so vodila vsa pota, ki jih je kdaj prehodil, mimo ciljev, h katerim so bila namer jena, in kakor da ni njegovo ukvarjanje s stvarmi tega sveta nikoli pogodilo njih pravega, resničnega bistva. Ta občutek je bil podoben strahu učenca, ki dokončuje matematično nalogo in se v tem že zaveda nekakšnih drobnih, skoro nevidnih, njemu samemu skritih napak, zaradi katerih je vsa naloga pogrešena; oči bi dal, da bi jo smel pisati še enkrat; toda prepozno je, zvonec zvoni in zvezki se že pobirajo ... Ta jalova muka se je raztezala prav na vse. Časih je obšlo Hilarija Pernata koprnenje po kaki deželi, v kateri še ni bil in v katero ni več utegnil potovati, niti ako bi hotel in smel: misel na Mauno Loo in na Alahabad, na Niagaro in na puščavo Gobi mu ni izvabila samo enega globokega vzdiha! Drugič se je spomnil človeka, ki ga je srečal pred toliko in toliko leti, ali besede, katero je izrekel v takih in takih okolnostih: s človekom ni opravil po pameti, beseda ni bila na mestu. Toda človek je bil zdavnaj mrtev ali pa ni več mislil na tisto srečanje, in beseda, kakršnakoli, je zdavnaj izgubila pomen; vetrovi časa so jo odnesli čez morje minulosti. Povsod, kamorkoli se je ozrl, je videl neizterjane pravice svoje sreče. Bile so radosti, ki jih je otrok izpre-glcdal. bili so poljubi, ki jih mladenič ni dobil; bila so nedosežena spoznanja, bili so grehi, ki jih ni grešil, ker si ni mogel misliti, da bi mu kdaj pomenili življenje. Z grenko togo se je spominjal opuščenih dejanj, zlih in dobrih brez razlike, žalujoč za njimi, kakor žaluje ženska na svoje stare dni za deco, katere ni rodila ... Vse to je bilo nepovratno izgubljeno. Profesor se je pripravljal, da bi vstal izza mize, ki je bila nekdaj tako bogato obložena, in bi odrinil na veliko, neznano pot, ob kateri ne bo več kosila, če bo glad, ne bistrega napoja, če bo žeja: in tisti mah, ko se je osvestil, da je čas pirovanja prešel, da je tek utrujen in da komaj še žveči poslednje, kar ima pred seboj, je obenem začutil, da je lačen kakor star pes na konjačevi verigi, ki bi tri svoje lastne kosti,'če bi še mogel in utegnil. Bilo je, kakor da vobče ni užil ničesar. Najboljši kosi so bili razmetani beračem in voglarjem, ali pa so se shladili tik pred njim. ne da bi jih opazil in ne da bi se jih dotaknil. Neumni ljudje so ga blagrovali, toda 011 je vedel 417 •27 vsak dan bolje, da je delni ves ta dragoceni čas nekaj drugega, ne tistega, kar je hotel in kar bi moralo biti storjeno! Naj se je zdelo njegovo življenje drugim in do nedavna tudi njemu samemu še tako uspelo in srečno, z njegovega vidika je bilo zgrešeno. Bilo je napak spisana naloga in se ni dalo ne ponoviti ne popraviti. A kaj je bil obup nesrečnega učenca proti občutkom strica Ililarija, ko je ponavljal v svojih mislih: Prepozno! Minulo je! Zaman obžalovanje!...» Sreča za profesorja, da je ta čudna starčevska bol le v redkih, posebno malodušnih trenutkih dosegala višek svoje ostrote! Njegov razum ji drugače ne bi bil kos, tako bedno je plahutal od nje, kadar je nastopila. Če bi ga vsaj domišljala samo tistega, kar je ubežalo na vekomaj! Toda občutek zgrešenih potov in krivih računov je bil najbolj skeleč baš nasproti sedanjosti, ki ga je spremljala vštric, in nasproti okolici, ki je bila še dosegljiva. Zdelo se mu je, da so vsi njegovi odnošaji do pričujočega sveta že v prvi osnovi izneverjeni svojemu pravemu namenu: da ravna, govori, čuti in misli nekam drugače, nego bi trebalo: vse hodi mimo njega in on ne prime ničesar za bistvo. Občutek, da videva tega in tega človeka že toliko let, a da se med njima še vedno ni zgodilo tisto Bog si ga vedi kaj, kar je bilo edini /.misel njunega prvega srečanja, in da se strašno mudi in bo kmalu prepozno, zamujeno kakor že toliko važnih stvari — ta občutek ga je naskakoval izza vseh vogalov kakor hudoben pes ter lajal v sleherno samoto njegove duše. Pa da je šlo samo za ljudi! Vse, prav vse je postajalo orodje demona, ki ga je mučil. S svojo hišo. svojim vrtom, svojim pohištvom in svojimi cvetlicami še ni doživel nečesa usodnega, kar je neizogibno trebalo doživeti; ni jih še videl tako, kakor bi jih moral videti vsaj enkrat, niti še ni pomislil o njih tiste glavne, odločilne misli, ki je morala priti čim prej, ali pa se zgodi nekaj strašnega... Še zbirke, slike, knjige, ob katerih je prebil toliko dni in noči, še te niso bile izvzete! Glej, ta prelestna japonska vaza mu še nekako ni odkrila pravega jedra svoje lepote, ni mu še povedala svojih najglobljih pravljic. Ta slika, ki je predstav-' Ijala južno pokrajino z razvalinami rimskega hrama, in ona. ki je kazala pretep med holandskimi kmeti, in tistale nad pisalno mizo, portret temnooke devojke z napisom «La Fiorentina». morda kake ljubice Julija Pernatha — vsaka izmed njih mu je še dolgovala svoje skrajno razodetje, najvišje zamaknjenje, poslednjo, najbolj vzneseno, iz dna njegove duše v dno njene duše razpeto sanjarijo... In knjige, hrbet ob hrbtu, polica nad polico, omara poleg omare; dela pesnikov, filozofov, zgodovinarjev, prirodo-slovcev, izsledovaleev, politikov; žetve bogatih življenj, izpovedi velikih duhov; ali so mu že dale vse, cesar je v njih iskal? Oh. še vedno je bilo nekaj nedognancga, nekaj, kar so mu obetale skoro že šestdeset let, odkar se je naučil abecede, in česar 11111 niso povedale nikoli! Vprašanje, ki naj hi mu ga razrešile, je bilo profesorju enako neznano kakor odgovor nanj; a čutil je. da je iskal od začetka do današnjega dne samo tega odgovora in da bo brez njega izdan, osmešen in osleparjen za vse... Vse to se je dalo nemara dohiteti. «Carpe diem!» si je ponavljal starec, blodeč brez miru iz sobe v sobo, dotikajo se starih miz in omar, kakor bi božal živa bitja, odpirajo lave in vitrine, ogledujoč zbirke, strmeč v slike na stenah in jemljoč knjige s polic, da bi doživel tisto, česar mu je nedostajalo. «Lovi čas. dokler je še peska v tvoji uri! Kaj je naše življenje drugega kakor razpravljanje s tem, kar nas obdaja? Za vozi ta račun do konca, in bo, kakor da si živel mrtev ..Toda račun je bil velik in ves zamotan, vprašanj brez števila in vsa so bila zavita v mrak: čas pa je uhajal kakor hudournik. «S čim naj začnem»? je koprnel Ililarij Pernat, ne vedoč kod ne kam. «Ka j je glavno in kaj postransko? Kaj še utegnem in kaj naj opustim?» Čim bolj se je pripravljal, tem okrutneje ga je vznemirjala misel: «Kako dolgo še? To bi trebalo vedeti...» Vsi dobri nameni in trdni sklepi so se razsipali ob tej negotovosti: vsaka volja, da najde neznano pravo pot in jo ubere vsaj za ostanek svojega življenja, se je izlivala v dušečo zmedo, za katero ni bilo leka. Trpel je kakor učenec na koncu matematične naloge: zvonec je moral zapeti vsak trenutek, v nalogi je mrgolelo napak, toda on v svoji zbeganosti ni mogel ujeti nobene več, da bi jo popravil. I pal je. da se vse odloči pri knjigah. Z njimi je živel, ob njih je hotel dobojevati svoj notranji boj. sredi njih je sklenil zmagati ali pasti. «Bistvena je misel,» si je zatrjeval. «Treba je. da miselno izmerim položaj in doženem, kje stojim, kam hočem in kaj morem...» Ozrl se je po stebrih svojega mišljenja: še tisii mall je spoznal, da se jih nima s čim okleniti. Zavest, da gre za vse in da je čas odmerjen, mu je ohromila duha. Živa vsebina knjiir se je izpremenila v mrtve črke, ki niso pomenile ničesar več... «FiViis,» je zamrmral enega tistih večerov, vstajaje izza grmade filozofskih del, ki jih je nakopičil na svoji mizi. «Ne morem več. bitka je izgubljena... In sem mislil nekoč, da živim boljše življenje, ki vodi k popolnejši sreči, k nepristopnemu miru gorskih 419 27» vrhov. O, bedak! Moja krila so bila prešibka, niso me ponesla dovolj visoko; mar bi ostal pri tleh! Bil bi enak milijonom vrlih dvonožcev, ki ne poznajo nedognanih ugank, in moj zaton bi bil miren in blag kakor njihov ... Bil"bi oženjen, imel bi kup otrok: umrl bi z navdušenjem, samo da bi se rešil njihovega joka!» Takim trenutkom samozasmehovanja je vselej sledilo domo-tožje po mladosti. Pred tridesetimi, štiridesetimi leti je bilo še časa za vse ... «Eh, zlato je bilo življenje!» S koprnečim nasmeškom se je zagledal skozi odprto okno v mesečno noč. «Takrat nisem slutil, da bom kedaj rjavel na mrtvem tiru. Saj nisem bil filistejee. Šele nesreča z Vido me je nekam oplašila ... Tisto poletje, preden sem jo spoznal, sem bil... kje? V Franciji, v Parizu. Oh, kakšne krasne počitnice!» Vrsta omiljenih spominov je v presunljivi barvitosti zletela mimo njega. «Moj mali hotel v ulici Monsieur le Prince, poln romantike, kakor je bil poln stenic... Sekvana zvečer, vsa v luči h in lesketanju ... Na Pont des Arts sem srečal Biedermanna iz Draždan; predstavil me je svojima sosedama Colette in Marion. Drugo popoldne smo se peljali skupaj v Vin-cennes. Ležali smo v gozdu. Colette... ,che fous atore, ma pelle Colette,' ji je dvoril Biedermann, toda ona je gledala mene ... Zaradi nje sem ostal prav do konca. Imela je take drobcene, ozke roke, in nožice, kakor da jih vobče ni bilo. Lasje so bili plavi, nosek prav malo grbast... Mila Colette!» Spomnil se je, da ima njeno fotografijo. Ko je pred dvajsetimi leti spravljal stara pisma v črni predalnik, je bila še vmes. In tolikanj se mu je stožilo po razposajeni mali Colette, da je nehote stopil k predalniku in ga je odklenil. Štirje predali, polni pisem, ki se jih ni dotaknil že Bog zna koliko let! Vonj minulosti mu je udaril naproti; vonj polupreperelih papirjev, vonj obledelih pisav, vonj umirajočih parfumov, raznežujoči vonj spominov na davne, vedre dni... Jcl je iskati. To ni bilo lahko; imel je toliko prijateljev, toliko prijateljic, toliko slik! Vmes so ležali zvezki s potnimi beležkami, dnevnik iz sedme šole, zapiski z vseučilišča. Glej, tri pisma strica Julija! Kako so se ohranila? In tu, rokopis novele, ki jo je spisal petindvajsetletnik samemu sebi za kratek čas... Ni se mogel udržati, da je ne bi prečital. Ali je bilo mogoče? Te srečne, prostodušne mladeniške misli so bile misli Ililarija Pernata? Globoka ganjenost mu je zalila srce. Mahi Colette je bila pozabljena. Profesor je objemal vso svojo lepšo prošlost na mah in je z drhte- čim i rokami šaril po njenih relikvijah, misleč na eno samo, največjo strast: na svojo ubogo ljubezen do življenja... Stana je šla gotovo že spat. Starinska ura na predalniku je rahlo odbila enajst. «Nihče me ne bo motil,» je zamrmral stric Hilarij. «Lovi čas, lovi čas... Kdo pa ve, kdaj udari polnoč?» Vsa zaspanost ga je minila. Odprl je drugi predal: pisma, ki jih je dobival med tridesetim in štiridesetim letom. Pisma prijateljev, pisma žensk. Misli teh oseb, njih nazori o svetu, njih načrti za življenje, njih odnošaji do drugih ljudi in do njega samega, vse je bilo nekam jasno in opredeljeno. In v njih se je videl kakor v zrcalu: nič več prostodušja, nič več sanjarij; namestu nedolžnosti izkustvo, namestu hrepenenja volja, ki je točno določala svojo pot.. Ženskih pisem je bilo veliko, takih, ki so mu zbujala spomine, in takih, ki niso dramila ničesar več; vmes se je časih zasvetil s svilo povezan pramen las ali pa je zdrknila izmed papirjev suha, orumenela roža, pala starcu v naročje in se razsula kakor mumija, če ji snameŠ ovoj ... Našel je tudi pisma, ki so mu odpirala davne rane. Evo dolge epistole izdajalca Kantorja, ki ga je najprej seznanil z Vido, nato pa mu jo je izneveril sredi najvišje sreče! «In se mu nisem osvetil», je pomislil starec z nenadnim gnevom. «Vzel mi jo je kakor tat in se nisem maščeval! Zdaj trpim za to ... Kaj piše, lopov?» Pismo je bilo izmed tistih, ki mu jih je pisal Kantor, takrat še njegov prijatelj, kmalu po prvem srečanju z Vido: «...Včeraj sem govoril z najino ljubeznivo znanko. Čudno boječe se je zanimala zate, kakšen človek si, kako živiš in ali je res, da imaš toliko ljubic kakor prstov na rokah. Povedal sem ji vse najlepše in najboljše...» Profesor je segel po drugo pismo: do dvajset jih je bilo. Ali se mu je mar sanjalo, da jih je sežgal? «...Slutil sem to ljubezen,» je pisal Kantor. «Bila sta ustvarjena drug za drugega in sta se morala najti. Vida ne bi bila popolna brez tebe, ti ne brez nje. Bodita srečna, najdražja, naj-plemenitejša človeka, ki vaju poznam!...» V tretjem pismu si je stric Hilarij že takrat podčrtal mesto, ki ga'je neprijetno zbodlo v oči: «...Zlat človek si, Pernat; vse, kar jo more osrečiti, imaš. Imaš pa tudi nekaj, česar se bojim ... Potomec si rodov, ki so živeli v obilju; tvoja kri je razvajena, tvoje srce ni brez samo- ljub ja, tvoj značaj ne brez ošabnosti. Bodi kakršenkoli. Vida te ljubi /. vsem ponosom svoje lepe duše. z vso brezzaščitnost jo svojega sirotstva. Vse. kar je imela, je bilo njeno srce. Ne pohodi ga v svojo gospodsko zabavo ... Ali ni tlela že v teli besedah strast, ki je pokopala profesorjevo srečo? In dalje: «...Hilarij! Ali si ob pamet?... Da, poznam jo izza otroških let; da, ljubim jo kakor sestro: da. na rokah sem jo nosil ... In to je vse. Na večni pokoj svoje matere se ti kolnem: to je vse! ... Prvič se je posrečilo. Pernat se je ponižal in krivoprisežnika sta veselo zlorabila njegovo slepoto. Toda svarilnih pisem ni bilo konca ne kraja, dobri ljudje so mu odprli oči. V Atenah ga je došla gotovost. Presekal je vez — in svoje srce na dvoje. Njegov rod ni pital mladih kukavic, odkar ga je pomnil svet! Tri mesece je trajal poslednji, obupni boj med njuno lažjo in njegovo slabostjo. Da bi ga bila premagala, da bi jima bil verjel! Bodi prav, bodi greh, stric Hilarij ni mogel verjeti. Njegov ponos se je penil od muke. In tudi, kdo bi verjel zatrdilom, kakršno je bilo tole: «... Blazniš, Pernat, blazniš! Kako naj ti dopovem. da ni res in tudi biti ne more? ... Ti misliš, da jo ljubim. A če bi jo ljubil, kako naj pozabim, da sem bolan in da so moji dnevi sešteti? Kako naj pozabim, da sem siromak in ji ne morem nuditi drugega kakor bedo? In če je ne ljubim: ali naj bi po tem takem... tako, kakor ljudje brez vesti? Tako, kakor nemara ti?... S čim te osvestim? Ali hočeš, da izginem iz Ljubljane? Ali naj upihnem to klavrno leščerbo svojega življenja? Karkoli porečeš, storim; samo da je ne zavržeš, človek! Samo da ne zatajiš otroka, ki bo tvoj .. Ali je bilo treba boljšega dokaza? Ali ni srčna kri kar brizgala iz teh vrstic? Priznaval je in tajil, vse v eni sapi. Nu. profesor mu je tudi pisal, kar takemu človeku gre. In šele Vidina pisma! Hvala Bogu. da ni imel nobenega več. Še starcu bi mu zavpilo srce v to mlačno avgustovo noč. čc bi jih čital iznova. Zakaj ljubil jo je vzlic vsemu; ljubi jo še sedaj, in če bo mislil na koga v grozi poslednje ure, bo mislil nanjo. Neštetokrat ga je vleklo tiste dni. da bi šel k njej in bi vzkliknil: «Verjamem!» Toda dvom bi ostal, sum ne bi utihnil in njiju življenje bi bilo pekel. Dan za dnem so prihajala pisma, še vroča od bolečine, še vlažna od solz: naposled jih je začel sežigati ne-prečitana, da se mu ne bi zmešalo. Odpisal ji ni nikoli. Bog zna. Bog zna. kako je čakala odgovora. Ure noči, ki so kdaj že minule, in ure dni. ki so šli davno k milosti božji, le one bi mogle povedati, kako ga je klicala ... Bili so strašni tedni. V šoli. doma. na vrtu. na izprehodu, sredi štimnih družb in hrupa beznic, povsod, koderkoli je blodil za uteho, je bilo okoli njega kakor vonj rjavih las, kakor polt mehkega ženskega lica, kakor dih milih, od muke soparnih ust, ki so šepetala njegovo ime... In v neki taki minuti je prišlo Vidino poslednje pismo, debelo in težko, usodno že na prvi pogled. Poznalo se mu je, da si je iztrgala vse. kar je še mogla reči. Celo dolgo uro je stal Hilarij Pernat pri svoji pisalni mizi in držal v levici pismo, v desnici nožič: srce mu je zastajalo in roke so mu trepetale. Ukrotil se je. Vzel jc prazen ovoj. položil pismo vanj in napisal Vidin naslov. Enkrat je morala izprevideti, da je vse končano! Drugi dan je dobil tri mesece dopusta, da si popravi utrujene živce, kakor je zapisal v prošnji. Odpotoval je v Italijo, ne da bi pustil kako sled za seboj. Iznad skritega mesteca ob t i renski obali, daleč v stran od poučnih razvalin, je strmeval dan za dnem v brezkrajno lesketanje morja, dokler se mu ni zazdela sleherna človeška bol neznatna ob večni vesolj nosti življenja. Ko se je vrnil, je zvedel, da je nekega dne, kmalu po njegovem odhodu, pozvonila v Vrtni ulici žalostna mlada ženska, ki ni povedala ne svojega imena ne vzroka, zakaj ga išče. Vest, da je odpotoval neznano kam, jo je strašno potrla. Odšla je brez besede, sključena vase in bela kakor smrt... Med pošto, ki se je kopičila na njegovi mizi, pa je našel Kantorjevo poslednje pismo: «...Pobegnil si! In tako je zdaj res prepozno. Do tvojega povratka bo kelih izpit in Vida, če ji ostane le še iskrica ponosa, bo teh ponižanj naveličana. Saj tako si računal, jeli?... Kaj te vodi. ne vem. Vem pa to. da jo ljubim. Zdaj. ko nima pod Bogom več žive duše, da bi jo priznala v njeni zapuščenosti. povem njej in vsem, in tebi v obraz: ljubil sem jo. odkar jo pomnim, morda se preden sva se videla na tem svetu! Ne bil bi ti je pustil, ako ne bi mislil na to, da sem bolan in ubog; da nisem nihče in je ne morem obdati s srečo, ki jo zasluži! A naj ne boni nihče: v tej skrajni bedi, ko je pripravljena zavreči vse, ljubezen in srečo, solnce in luč oči, samo da dobi njeno dete očeta, sem vendarle tisti, ki 111 ii bo dal pošteno ime. Pred vsem svetom jo vzamem za svojo ženo in priznam njenega otroka za svojega. In tako znaj. Hilarij Pernat: prepozno je, tudi če bi se skesal, ko boš čital moje pismo! Poslej ne more biti več res! Otrok je moj in Vida je moja žena ...» Stari profesor je trpko vzdihnil in spustil pismo v predal. Kakorkoli je kdaj dvomil sam pri sebi in obžaloval svoj trdi sklep — tu je bilo zapisano črno na belem: Vida 11111 je bila nezvesta, otrok je bil Kantorjev ... Pač so ga napadali še nekaj časa trenutki negotovosti, češ, morda si res blaznel! Morda je bilo vse, kar si ji očital, samo obrekovanje zavistnih duš, nesrečen videz in blodnja tvojega vznemirjenega samoljubja ... «Toda,» si je ugovarjal, «ako bi bila nedolžna, zakaj ni iskala pravice tam. kjer jo delijo? Zakaj mi je prizanesla? Ne, ne, ponosnih je veliko, sramujejo se vse in vendar se končno vsaka odloči — razen ako ji vest ne da .. .v Naposled pa je pokopal grenkobo in je mislil nanjo samo še s hvaležnostjo: podarila mu je leto dni najlepše sreče! In zdaj je bilo vse končano; bila je žena drugega moža, bila je tujka. Niti za njeno usodo se ni hotel zanimati. Kantor je živel menda še sedem let, baš dovolj časa. da je podedoval po teti majhno trgovinico v predmestju, ki jih je rešila iz najhujše bede. Vida je postala okrogla, resna ženica, skrbna mati in vzorna gospodinja: sina jc dala študirat. Ko je pred desetimi leti umrla, je prešla trgovina v druge roke in sled o Vidi je izginila, kakor je bledel tudi njen spomin v profesorjevi duši od leta do leta, od dne do dne... Toda starost in misel na smrt sta nenadoma odprli vse grobove srca. Misel na Vido, na njeno ljubezen in na izjalovljeno možnost rodbinske sreče se je vrnila, zagrenjena s težkim čuvstvom. da je bilo v vsem tem nekaj pogrešenega. Ne misli ne besede ne dejanja llilarija Pernata v tej žalostni zgodbi niso bila prava. «A kakšna bi po tem takem morala biti?» se je vpraševal. «Kako naj bi ravnal?» In notranji glas mu jc odgovarjal: «Drugače...» «Kako drugače?» je mrmral nocoj kakor žc tolikrat te dni. v Mar naj bi ji odpustil? Kako? Ona ni hotela priznati, jaz ne bi mogel pozabiti. Zakaj me ni preslepila, ko me je žc prevarila? Zakaj ni našla besede, da bi ji verjel?... Kdo zna, morda pa je našla tako besedo: nazadnje, v tistem pismu, ki sem ji ga vrnil... Da sem ga prečital, bi ji morda verjel... in bi bil srečen z njo ... bil bi oče... Zakaj ga nisem prečital!» Tudi to je bilo nepopravljivo kakor vse, vse ostalo! Ura na predalniku je slovesno odbila polnoč. Šlo je mimo», je šepetal starce. «Prepozno! Minulo je...» Spravljajo papirje v predal, je mehanično pogledal sveženj, ki mu je obtičal med prsti. Bile so listine o neki prodaji zemljišč, nekem dokupu in neki tožbi. «Da, travniki v Dolgem logu, tožba z Jesenovcem, malo preden sem šel na Grško... Še nekaj je vmes.» Bilo je obilno pismo z znamko in naslovom; spet eno tistih mnogih, ki jih je v raztresenosti založil in je potlej zaman čakal odgovora! Podržal ga je k luči. Črke so mu udarile v oči kakor blisk. «Gospodična Vida Poljakova ...» Pismo zanjo, med temi papirji, čez toliko let! Nikoli ji ni pošiljal tako debelih pisem. Kakšno pismo je bilo to? Katero? ... Cela neskončnost je minila, preden ga je odprl. Odprl ga je in je našel v njem drugo pismo. Na pismu svoje ime. Ni ga prevarila slutnja: bilo je tisto! Pismo, ki ga je hotel vrniti! Njen poslednji obupni poizkus, da bi rešila sebe, otroka in njega!... «Mar bi ga bil prečital ...» Evo, tu je bilo. Usoda je hotela, da zve njegovo vsebino; trideset let ga je hranila zanj. Toda profesorjeva roka je trepetala kakor v groznici. «Kaj bo, ako i/previdim, da bi ji bil verjel? Ako začutim, da je bila nedolžna?* Stokajc kakor od težke rane se je spustil v naslanjač in je začel____ Kje so bila zdaj sum ničen ja, kje samoljubje, kje ošabnost mladega moža, ki je imel še toliko upov pred seboj! Starec, zapuščen in plakajoč za svojim ubeglim življenjem, je čital pismo sreče, ki je šla — o, kdaj že! — mimo njega ... Mar bi ji bil verjel! Vidina ljubezen, divja bol njenega ranjenega ponosa, obup nedolžnosti, ki si je zaman razbijala čelo na trdem pragu njegovega srca — vse to je vstajalo kakor plamen iz teh preperelili listov in obledelih vrstic, pokapanih z davno usahlimi solzami. In vse to ni bilo nič. Glavno je bilo tole: «... Zataji me tedaj, ako je taka tvoja volja. Stori z menoj, kar hočeš, osramoti me, kakor hočeš, in Bog naj te ne sodi. Toda otrok pod mojim srcem je tvoj otrok; ne misli name, misli nanj! Vsaj njega se usmili!...» In tole: «Morda boš umiral star in sam ... Ne bo jih rok. da bi ti brisale smrtni znoj. ne bo je duše, da bi te držala v poslednji muki. ne bo jih oči, da bi plakale nad teboj, /a vse, za vse to boš imel le strašno misel, ki bo ležala na tvojih prsih kakor kamen: .Rodil sem dete in sem ga zavrgel! .. /» Končal je. Siva glava mu je udarila na pismo. Njegovo telo se je lomilo v glasnem, krčevitem ihtenju. To, to mu je hotela povedati, in 011 ni čital... Pobegnil je. Pred pragom njegovih vrat je stala, da bi ga kleče prosila pravice za dete, ki ga je spočela z njim. in ni ga bilo doma, da bi ga blagoslovil! Ni ga bilo, da bi poljubil prah na njenih nogah in bi jo sprejel kot kraljico... Kaj je morala misliti o njem? Kaj je čutila, ko je stopila s Kantor jem pred oltar? Oh. kako ga je morala sovražiti vsa tista leta ob strani moža. ki ga ni ljubila! Kako brezmejno ga je morala zaničevati! «Prepozno!» se je rogal glas v globinah starčevega srca. v Minulo je, šlo je mimo kakor vse... Zaman obup, zaman kesanje! ...» Toda sredi obupa in grenkega kesanja je začul drugi glas, glas odpuščanja in tolažbe, nebeški glas velike blagovesti: «Sin, ki ga je rodila Vida. je bil tvoj ...» Hilarij Pernat je planil kvišku in se je vrgel na kolena. Z obličjem, mokrim od solz, z brezumnim drgetom na ustnicah in s širokim plapolanjem v zmedenih očeh je razprostrl roke proti zvezdam na polnočnem nebu. I Kala ti!» je zajecljal. čeprav ni veroval v Boga. «O. hvala!» Imel je sina! Imel je sina ... Ko je Stana zjutraj odprla vrata, se je ponudil njenim očem nenavaden prizor. Luč na mizi je še gorela. Pred svetil j ko je slonel striček Hilarij. z glavo na prekrižanih lakteh, in spal. Izpod rok so mu gledali stari, napol zmečkani papirji. V prvem trenutku se je zelo prestrašila. Nato se je sklonila k njemu in prisluhnila. Starec je dihal mirno; na njegovem licu je plaval blažen smehljaj ... «Bog bodi zahvaljen!» Po prstih se je umaknila iz sobe. Tudi dekla Monika, ki je prav tedaj pometala na hodniku, je videla spečega gospodarja in gorečo luč. Še toplo je nesla to vest k t ra Ii kan tki. «Slaboumen postaja,» je razsodila gospa pl. Nagerthova v pogovoru z Aliso. «Dolgo ne bo živel, der arme Onkel Hilarius ...» In njen najlepši up je spet ozelenel. (Dalje prihodnjič.) Radivoj Rehar / V Lendavskih Goricah Gledam na Ravensko, gledam tja čez na Goričko. vso zemljo prekmursko zajemajo moje oči. vsa polja prostrana, vse bele in tihe vasice in misli so moje vse bolne, vse polne skrbi . . Iz vekov temotnih, ki v gradu pod mano počivajo mrtvi, budijo se sence tegob ne dni davnih, dni slavnih panonskih Slovenes in vstajata Pribin in Kocelj, Ciril in Metod in dalje in dalje — v dni groze in bede. v dni suženjstva v jarmu mongolskem, sanj vodi me pot. Ko piščeta plaha razgrnili rumeni barbari negodne so knežje sinove iz Blatnega grada: zgorele v plamenih so bele vasice Slovenov. zamrla je v krvi in suženjstvu svoboda mlada. In tujcem rodile slovenske so matere deco — o, tujcem v ponos, a sebi v sramoto, v nečast in jezik Metodov je ginil s panonskih močvar, se umikal od Rabe. od Blatnega jezera, grada, za njim je ostajal le Balaton tenger in Balaton var. In prišli so novi tirani na samo goričko, prišli na ravensko so in na lendavsko stran, oropali narod so zemlje, časti in ponosa — in narod Slovenov grofovski postal je tlačan. I od knez Esztcrhazy, grof Zichy, Szapparv, Bathianx in drugi nešteti — in z njimi cel valpetov trop — kopali, sovraštva do «Vendov» in /lotov» pijani, poslednjim potomcem panonskih Slovenov so grob. Brez svobode, zemlje, brez kruha, so tisoči bednih ko reke odtekali z ravnih polja in z goric; na kraje vse štiri palirji so mamili lačne, prodajali jih na Madžarsko, Erdeljsko. povsod ... Zaman so jih čakale matere, žene. devojke iskali so kruha, a našli le grob so — drugod. Gledam na Ravensko, gledani tja čez na Goričko in čudom se čudim, da naš še — ta svet je ostal, da v tisočletju ta narod prekmurskih Slovenov. ta narod naš bedni ni v borbi z Mongoli propal. In gledam še dalje — tja čez, čez Goričko do Rabe, tja, kjer je Št. Gothard navezal šop belih vasic ter v veri in upanju plaka in čaka — na jutra velikega, jutra rešilnega klic... Gledam čez Rčivcnsko, gledam tja čez, čez Goričko, na zemljo ob Rabi, na tužni naš Sveti Gothard, in tiho vprašujem se v duši: Li boste ostali, vi stražniki zadnji porabskih Slovenov, Ii boste vzdržali do tistega jutra, ki v duhu ga gleda vaš bard? Slavko Grum / Spomladi Zadnjič sem šel čez Križevski nasip in prvič videl, da zelenijo listi. Začudil sem se. Kako le morejo iz teh starih, zaprašenih dreves brsteti listi, kako le morejo! Sedaj je že vse v cvetju. Magnolija cvete, bezeg in azaleje. Bezeg imam tudi v sobi. Postavila ga je na pisalnik gospodinja, da imam tudi jaz nekoliko veselja. Če dolgo sedim pred njim, dobim kar vodo v oči. Preveč sem tuhtal zadnje čase in izmučen sem, zato sem takoj ginjen. Beli bczgovi cveti so mi najbolj všeč. Ali to je najbrže samo zaradi tega, ker jih je manj. Če pogledam natančneje, so plavi lepši. Takole sedim in mi gre vse različno po glavi. Še na kako žensko se spomnim mogoče. Sploh ni potreba, da ini je postavila ravno gospodinja tale bezeg v sobo. Morebiti je bil kdo drugi, o, zelo mogoče, da je bil kdo drugi. Recimo, me obišče katerikrat neka mlada dama, študentka — prijatelja sva pač! Zakaj bi bilo tako neverjetno, da je prinesla bezeg ona? Potihoma je prišla zvečer, ko hodim na Nasip, in potrkala. Rože je skrila zadaj za seboj, da jih ne bi videl, če bi bil vendarle slučajno doma. Naglo jih je potem vtaknila v kozarec in zbežala. Mislila si je: naj razveselim malo starega moža, naj ga razveselim. Končno ni to nič čudnega, navezana je pač name! Res je sicer da sem že nekoliko v letih, ali — Na večer se sprehajava skupaj, sedeva na kako samotno klop — mnogo parčkov nas je ob tem času po vrtovih. O, ni ravno treba, da je dala bezeg gospodinja, tudi druge znance imam. Če povem po resnici, sem prav za prav videl, da je prinesla cvetje starka, ali zakaj — zakaj ne bi smel človek malo sanjariti? Na mizi pred menoj je nerazrezan snopič Rndolfinskega almanaha in «Kratko poročilo o številu kromozomov pri par-tenogenetskih jajčecih bacila rossii». S sladkosnednostjo sem si pripravil brošuri za po večerji, sedaj pa ju gledam z očitim pomilovanjem. Še kake druge stvari so, pravim, kot pa stoje tu v knjigah, še kake druge. O! Pred ogledalom stojim in vidim, da imam že precej ponošeno obleko. Žalosten sem. Danes ne grem ven, doma ostanem rajši. Zdi se mi, da zunaj nekoliko mrazi. Odprem knjigo ter začnem rezati liste. Na drugi strani me mičejo nove publikacije o fazmidah. Ženska je jako nesolidna stvar. Človek si nakoplje skrbi in bolečine. Režem liste in jih božam. Motno mi je pred očmi. črke so zverižene. Obrišem neumno solzo. Stare so moje oči in izčitane. pa jih zalije voda. Janko Glaser / Iz pisem Ivana Cankarja Anici Lušinovi TT. Znova se je približal Cankar Anici 1. 1901.," ko je pripravljal 2. izdajo «Erotike». Obrnil se je do nje s prošnjo, naj mu pošlje pesmi «V parku» in «Večerni koncert», kateri ji je bil svojčas posvetil. Da je to pesnikovo pismo po dolgem molku bilo prvo, priča njegov začetek kakor tudi njegov opravičujoči se ton. Za tem sledi zopet večja vrzel, ki pa je nastala morda le vsled tega, ker so se vmesna pisma pogubila. Da je bilo dunaj ske korespondence v resnici več, mi je izrecno zatrdil g. Brega nt. razvidno pa je to tudi iz pisma 11. julija 1902.: tam omenjena dopisnica ni ohranjena. Vsa naslednja pisma, kar se jih je ohranilo. so iz dobe med 12. majem in 25. septembrom 1902. * Bilo je to tri leta po zadnjem (ohranjenem) pismn iz prejšnje dobe. ne dve in pol, kakor stoji pomotoma na str. 546. zgoraj. — Razen tega se je v prvem odstavku vrinilo v tekst nekaj tiskovnih pomot. Stati bi moralo: str. 344, vrsta 6: baje nenavaden ... namesto kaj nenavaden; st. 352, pismo 6. vrsta 8: smem namesto morem; str. 354, pismo 8, vrsta 4: takoj 1) i j o namesto bi ga takoj; str. 354, pismo 8: pred tekstom manjka vrsta po-mišljajev; str. 361, pismo 10: H e ga 1 i namesto R e g n 1 i. Pisma vsebujejo doneske o raznih Cankarjevih delih, tako o Erotiki» (23, 27, 34, 33), o «Kralju na Bctajnovi» (27, 37). o črtici Rdeča lisa» (28, 31), o «Tujcih» (30), o knjigah «Na klancu» (30) in «Ob zori» (31, 32) ter o «Hiši. Marije Pomočnice» (31,,32); v njih podaja pesnik sodbe o naših ljudeh in razmerah, snuje načne, zlasti mnogo pa govori o sebi in svojem pisateljskem poklicu. V tem oziru se glase njegove besede kakor intimna izpoved in za večino med njimi velja Cankarjeva lastna označba koncem korespondence: «Pisal sem Ti popolnoma zaupno, draga Ana. kakor prijatelju. Saj si moj prijatelj? — Moj najboljši prijatelj, ki ga imam resnično in od srca rad, bolj kakor kdaj prej. Svojih misli, ki so morda previsoke, preotročje, bi ne povedal drugemu nikomur». O ljubezni v teh pismih Cankar ne govori, kakor je govoril — cesto gostobesedno — leta 1898., v resnici pa je v njih ljubezni morda več, nego je je bilo takrat; ali vsaj več iskrenosti. Ni več med njim in Anico tistih praznih sanj o sijajni skupni bodočnosti, ki jih je sanjal nekoč, pa niti sam ni verjel vanje. Razgovarja se z njo, kakor se razgovarja dvoje ljudi, ki poznata drug drugega in jima zato ni treba olepšavanja. Pač zveni iz pisem «domotožje po lepi preteklosti», tožba po življenju, ki ga je pesnik «pozabil živeti», a vse je uglašeno v odpoved, izvirajočo iz spoznanja, da drugače ne more biti. To je tisto spoznanje, ki mu je dal Cankar izraza v «Tujcih», v tragični zgodbi o umetniku Slivarju, ki je skušal premostiti prepad med seboj in življenjem, pa je žalostno propadel, l am čitamo besede, ki se brez dvoma nanašajo na pesnikovo razmerje do Anice in to razmerje lepo osvetljujejo: «C le j. Ana. vse kar sem ti pripovedoval o svoji imenitni prihodnosti, vse to so bile same laži. Lagal sem morda iz neumnosti, iz lahkomiselnosti, ali to je vseeno. Glavno je, da jc moja prihodnost zelo temna, niti od danes do jutri ne vem. Mogoče, da se meglice razpršijo, da se moje življenje lepo ustanovi; ali, dušica. — kdaj? Na tako negotovo pot pa te nečem vabiti, greh bi bil! Tvoje line nožice bi se hitro utrudile in tako bi bilo hudo tebi in meni. Zategadelj je bolje, da se v temle trenotkn ljubeznivo posloviva, preden obide mene pregloboka žalost in tebe, Ana. srd in sram zaradi poljubov, ki sem ti jih bil po krivici ugrabil ...» (Tujci 30). In nekoliko pozneje: «Kako bi si upal ukleniti nase tako sladko, otroško igračico, ki bi ne prenesla niti najmanjšega veterčka, — a moje življenje je sain vihar!» (Tujci 4-S). Ko omenja Cankar Anici ta roman, izraža upanje, da ji bo ugajal, medtem ko pri drugih delih večinoma domneva, da je ne bodo zanimala. To upanje je izviralo pač iz zavesti, da ho Aniea v Tujcih» našla samo sebe in čutila, da je v njih nekoliko pesnikove izpovedi — njej. Podobno izpoved najdemo dve leti pozneje v črtici «Živeti!» (Ljubljanski Zvon 1903, 322, 388): tudi poet Jakob v tej črtici, ki jc sklenil «živeti kakor drugi ljudje», se prepriča, da spada med tiste, ki «ne smejo živeti, ker jim je usojeno, da stoje ob poti». Reelno ozadje črtice jc skoraj gotovo isto kakor v /l 102 25.9.02 0—7 iN. Na drugi strani: Laihacli I 26. 9. VI. 02 Ljubljana l.| Tone Seliškar / Solnčna roža I/, vlažne megle je v žalost udarilo obličje ncdogledne ravnine. Težke črte razvoženega obraza so križale vsevprek enoličnost pregrnjene zemlje. Nikjer, kamorkoli sem vžgal, popotnik, svoje oči, ni bilo konca v začetku. Ravna, mirna, umirajoča planota. Ni bilo drevcsčka. da bi nasitil glad svojih oči. ni bilo cvetočega bitja, da bi omamil bolečino srca. ni bilo drobnega žarka, da bi ob njem spočil misli svojega duha. Ravnina, z meglo obrobljena, duša razprostrta v enoličnost pošastnega malodušja in človek v tej silni praznoti ... Kam? Kje po razoranih črtah? Ni pota, ne izhoda, v žalostnem obzorju megleno morje, ki dviga in širi to večno ploskev. Iz megle, ki je zlezla v neskončno ozadje, je planila v luč svetlobe — solnčna roža. Edino bitje na razgaljeni jeseni. Nežno, drobno zakasnelo življenje. V žalosti povešen umirajoč obraz, v plaluitavih listih poslednji utrip... Solnčna roža!!! V razprostrtem objemu kakor vzradoščeno dete iz neskončne užaljcnosti. Človek iz sebe. Praznota oživlja se. Ptice pojo. ki jih ni. mrtve rože cveto, solnčni sij iz višin. jesen iz duše že strte v mrakovih poljan. Solnčna roža! Ožarjeno razpotje v tej silni praznoti, ki si jo z zadnjim svojim utripom spremenila v hrepenenje. Bratko Kreft / Cigani Počasi se je premikal voz po bregu navzgor. Majhen, mršav konj je težko sopel in molil penasti jezik iz ust. Stari cigan je šel ob strani tik voza in včasih počil z bičem. Toda kon j se ni zmenil za to, ampak je vlekel, kakor je mogel. IVa vozu je sedelo dvoje umazanih otrok in veselo kričalo, igrajoč se z vajeti, ki so bile privezane na ročico. Včasih se je kateri prekucnil nazaj in se valjal po raztrganih odejah. Za vozom sta stopali mati in hči. Nagubančeni stari obraz matere se nikakor ni ujemal z mladim, temnorjavim licem njene hčerke. Bila je gologlava. Črni lasje, svetlikajoči se v sol učni h žarkih, so ji padali preko ram in se mešali z rjavo poltjo njenega vratu in ramen. Vsi so stopali molče, včasih je kateri pohitel k vozu in pomagal utrujenemu konju. Ko so prišli na vrh, se je voz ustavil in konj je kaši ja je lovil sapo. Cigani so se ozrli proti hišam. Njih pogled je bil nezaupljiv in plah. Stari cigan je nepremično gledal veliko belo hišo, ki se je dvigala iznad nizkih kmečkih hramov. Nekdo je stal na pragu in držal roko ob čelu, da bi zakril svoj pogled pred solnccm. Cigan se je zganil. Človek na stopnicah je izginil v hišo. Kakor da je leglo nekaj težkega nanje, so vsi umolknili. Še otroka, prej tako vesela in brezskrbna, sta utihnila in mirno sedela na vozu. Cigan se je ozrl in njegov pogled se je srečal z onima zadaj. «Gremo! — He, clüjo!» Zamahnil je z bičem in voz se je spet začel počasi premikati. Mlada ciganka je poklicala psa, ki je do sedaj hodil sam svojo pot za vozom, včasih v veliki razdalji, zatopljen v svoje misli. «Azor!» Pes je nekoliko zamahnil z repom in veselo skimal z glavo. Njuni pogledi so se srečali in oči so se zasvetile. Tako so šli, vsi tesno ob vozu in sklonjenih glav. Le cigan je včasih pogledal naprej do one velike hiše in v njegovih očeh je bila upornost. Prispeli so do hiše. Nikdo se ni ozrl nanjo, vsi so v tem trenutku gledali na voz in cesto, ki se je vila pred njimi. Kakor da gredo v strm breg, so dihali težko in ženskama je včasih zastala sapa. Otroka sta srepo gledala okrog sebe. Ni bil boječ njun pogled, zavist in sovraštvo sta sijala iz oči. Cigan je za- 449 ?9 mahnil z bičem in prijel za ročico, kakor da hoče pospešiti počasno vožnjo. Tako so šli mimo hiše. Ko so prišli do druge, je pridrvel na cesto kup vaških otrok in takoj nato zbežal nazaj, ko je zagledal črne popotnike. «Cigani! Cigani!» Še ni izzvenel krik. ko so zaslišali za seboj klic: «Stojte!» Stari cigan je nejevoljno zamrmral in počasi ustavil konja. Poznal je glas, saj ga je spremljal vse življenje in zato se mu ni mudilo. Ciganki sta stopili bliže k njemu, nikdo pa se ni ozrl nazaj. «Kam greste?» je bolj zavpil, kakor jih nagovoril mlad orožnik. Ženski sta prezirljivo poškilili, stari cigan pa je snel klobuk z glave in prijazno pozdravil: «Dober dan, gospon! Na Hrvaško idemo! Domu, gospon!» «Seveda domov! Kje je še Hrvaška! Kje imate dokumente?» Stari cigan je izvlekel iz raztrgane suknje več umazanih papirjev in jih ponudil orožniku. Ta jih je počasi pregledal, drugega za drugim. Ko je bil gotov, je rekel: «To so sami stari papirji, ki ne veljajo več! Kje imate dovoljenje od našega glavarstva, da se smete peljati po tej poti?» Cigan je skrivil hrbet in z roko pokazal na papirje. «Vse je zapisano tam, gospon!» Orožnik se je zadri. «Tu ni zapisano ničesar! Kaj se lažete! Od našega glavarstva nimate dovoljenja!» Cigan ga je prijazno pogledal. «Mislil sem. da ni treba, ker nas niso nikjer prej ustavili.» Orožnik je vedel, da laže. Srdito je udaril s puško ob tla in zakričal: «Dobro veste, da se morate pri vsakem glavarstvu javiti, če hočete potovati po njegovem okrožju.» «Znam, gospon, znam!» je jecljal cigan, orožnik pa ga ni poslušal. «Takoj obrnite voz in pojdite, odkoder ste prišli.» Cigani so se spogledali. «Gospon, pustite nas naprej —» «Ne, takoj obrnite voz in marš nazaj. Tukaj ne boste kradli okrog.» Beseda jih je zabolela v srce in kakor ranjeni od ostre puščice so vsi naglo zaklicali: «Saj ne krademo, saj prosimo!» «Seveda prosite! Eden prosi, drugi pa tačas krade. Saj vas poznamo, cigane. Vsi ste enaki. Tak obrnite že vendar!» Orožnik je zavpil, da stil otroka na vozu zajokala in je pes pokazal ostre zobe. Mlada ciganka je stopila predenj in v prošnji sklenila roke. Orožnik pa jo je sunil vstran, stopil pred konja in ga prijel za uzdo. Otroka sta zagnala divji krik, cigan je ponižno prosil, stara ciganka pa je škripala z zobmi in iz oči ji je švigalo besno sovraštvo. Komaj pa je orožnik premaknil konja za korak, je že skočil izza voza pes in začel lajati nadenj. Pripravljal se je. da se vsak liip zakadi vanj. Cigani so ga obupno klicali nazaj, toda on ni slišal ničesar. Orožnik je spustil uzdo in dvignil puško, kakor da hoče nameriti. «Čakaj, mrcina pasja! Ali ne veste, da je pasji zapor? 7aka j pa nima nagobčnika?» Mlada ciganka je stopila bliže, da bi potegnila psa nazaj. Pustite!» je zakričal orožnik ter nameril puško na besnega psa. Cigani so zavpili. «Ne. gospon, ne —! Pustite ga. saj ne bo storil ničesar!» Stari cigan je izvlekel iz koša nagobčnik in ga kazal orožniku. «Takoj mu ga dam, gospon!» Mlada ciganka je še vedno sklepala roke in prosila. «Raje gremo nazaj, samo pustite ga!» Siva suknja s trdim ovratnikom pa je oklenila srce v svojem objemu in zatrla vsako usmiljenost. Orožnik je stal nepremično na svojem mestu in meril, cigani pa so kričali in prosili. Vse zastonj. Kakor da je veter odnašal s seboj njih prošnje, niso se ustavilo pri njegovem ušesu. Pes je še vedno lajal, le včasih se je za trenutek ozrl po svojih. Ko je videl, da orožnik namerja puško, se je divje zagnal proti njemu. Cigani so zakričali, puška je počila in pes se je zvalil po tleh. Premetaval se je nekoliko časa v cestnem prahu, da je škropila kri na vse strani. Gobec je odprl na vso moč in tulil kakor da kliče svojega maščevalca. Še enkrat se je divje zagnal proti orožniku, nato pa je težko sopeč obležal sredi ceste. Orožnik ni upal pogledati nikomur v obraz, videl je same sovražne poglede ljudi krog sebe, ki so pritekli ob puškinem poku. Počasi je stopil od voza in noge so se mu opletale. Ni si upal ciganov nagnati nazaj, s hlačami, ki so bile oškropljenc s krvjo, se je vrnil v belo hišo. Mlada ciganka je ves čas klečala ob umirajočem psu in mu božala krvaveče čelo. Ko je globoko izdihnil, je zajokala in mrmrala vmes nekaj kakor kletev. Ljudje so se spogledovali in nihče ,ni upal govoriti. «Pojdi, Sandra!» je dejal cigan in zamahnil z bičem. Mlada ciganka se je v hipu zresnila, s sovražnim pogledom obšinila ljudi krog sebe, nato pograbila mrtvega psa in ga dvignila do svojih prsi. 451 ^9* «Kaj bi in med temi ljudmi, ki nas sovražijo in prezirajo,» je zamrmrala in stopila za vozom. «Pokopala te bom v gozdu pod smreko. Tam je naš dom.» Tako je govorila z njim in ga stiskala k svojim prsim. Ljudje so se vrnili domov, cigani pa so šli svojo pot dalje. Voz je škripal, konj je težko vlekel, vsi zopet mirni in vdani v svojo usodo. Za njimi pa je bila cesta poškropljena s krvjo, ki je enakomerno curljala iz mrtvega telesa preko zagorelih rok mlade ciganke, in črtala v sivi prah križevi pot njihovega življenja. Pavel Golia / Najtišji zvok Grmovje pritajeno diha, da ptic ne prebudi, le trava še žuželke v spanje niha in komaj slišno uspavanko šelesti. nevesta vetra, ki zvečer prisanja od zlatega zapada. Zato to uspavanko rad poslušam, ker zraste ta najtišji zvok sredi večernega molčanja včasih iznenada v akord globok ter radostno oznanja spoznanje — izveličanje obremenjenim dušam. Dr. N. Preobraženski / Nova Rusija 9. Vsevolod Ivanov. «S štirinajstim letom sem se pričel potepati. Bil sem delavec v tiskarni, potem mornar, klovn, fakir Derviš - Bcw - Ali (pogoltnil sem meč, si prebodel z buciko lica, skakal čez nože in baklje, bil igralec), hodil sem po I oinsku /. lajno, pel knplete v cirkusu in na sejmu, postal celo rokoborcc. Leta 191". sem se udeležil revolucije pri rdeči gardi, nato pa me jc mobiliziral Kolčak. Večkrat me je rešil edino lc čudež pred ustrelitvijo. Na legarju sem ležal sedem dni v vagonu z revolverjem v roki, sicer bi me vrgli sopotniki ven, da se ne bi okužili in zmrznili v stepi. Od leta 1917. dalje me vodi pot samo — k smrti. Vesel sem, da še živim.» Tudi «Povest o sebi» je del avtobiografije. V pojasnilo je treba pripomniti, da so obdolžili kozaki rdečega junaka moritve očeta. Uralski kozaki so se vdali sovjetom le po dolgem boju in so izgubili vse predpravice, ki so ovirale poprej priseljevanje kmetov na njih ozemlje. Vsevolod Ivanov je ugleden clan leta 1921. ustanovljenega pisateljskega krožka «Serapionovih bratov*. To ime izvira od junaka znane načelne povesti E. T. A. Hof mana, kjer kaže ta mojster fabule in presenečenja vso dozdevnost tako zvanega «nedvomno resničnega sveta». J. Zamjatin jili je učil pisati «Gledani vas,» sem dejal pol v pijanosti. «Ali mi boste povedali, po resnici, če vas nekaj vprašam?» «Saj nič ne vem,» je dejala sramežljivo. «Nič vedeti, je največja sreča. Blagor vam.» Ni me razumela. I isto minuto sem govoril iz notranjega prepričanja. Mislil sem, da je višek vsega nedotaknjena nedolžnost, da se mora le ob tej spočiti zlomljena duša. Liza me je gledala, ko sem molčal v svojih snujočih mislih. Njena roka mi je segla na ramo in vzela belo nitko, k,i se je odražala na črni obleki. Ko je to storila, mi je njena roka nehote -zdrknila po rokavu, kakor da bi nie božala. Deklica se je zdrznila. Občutila je, da je storila nekaj, kar ni bilo prav, in dejala: «Oprostite!» Da bi zakrila svojo zadrego, je segla z besedo nazaj: «Kaj ste me hoteli vprašati?» Nisem se spominjal več. Ona je povesila pogled v žalost in kot da sem jo vprašal po tem, je dejala: «Jutri se ne vidimo več.» «Kam greste? «V službo. Sestra me črti.. Kakor tožba se je glasila ta beseda. Njena histerična sestra je bila tiranka in je občutila slast, če je mučila človeka. Toda, kaj mi j ji pomagam jaz? «Vsi moramo delati,» sem dejal, da me je postalo sram vsakdanje fraze, ki sem jo izustil. Ko je stala pri vratih, se je še vedno ozirala po meni in se ni mogla ločiti ... Kaj hoče ta ženska? Kaj misli ta ženska? * Takrat sem preživel teden muke. Nedopovedljivo težko mi je bilo uravnati svoje misli in svoja čuvstva. Od gospe" Fani sem prejel pismo, ki sem ga vtaknil neprebranega v žep. Lojzino pismo sem preči tal. Iz njega je vela obupna borba za mojo ljubezen. V besedah je ležala neizmernost krivde, za katero ni bila sama odgovorna, in jo je vseeno poizkušala oprati. Pogledal sem njeno sliko, ki je stala pred menoj na mizi. Grenak nasmeh je bil na njenih ustnicah še na tej sliki. Tihe žalosti, ki je sijala kakor izza zastora, nikoli ni mogla popolnoma zakriti. Zasmilila se mi je. Kakor da nič ni, sem zavrgel glodajočo misel in postavil na njeno mesto svojo plemenitost, v katero sem takrat verjel kakor v Boga. Pisal sem ji dve besedi: «Vse je pozabljeno. Pridem. Pika. Novo poglavje življenja se prične.» * Lojza je znala biti hvaležna. Lepo počesana, v popotno obleko oblečena, me je pričakala na kolodvoru. «Peljiva se dalje,» je dejala; < listke že imam. Nocoj morava biti sama.» Hvaležno sem jo stisnil za roko. peljala sva se preko državne meje in se ustavila v samotnem hotelu. Kakor po dolgih dneh prisrčnega hrepenenja sva se objela. Ko sem videl na belih rjuhah njeno telo, me je napravil pogled blaznega. Pozabil sem na muke preteklega tedna, na izpraševanje vesti in besede odpuščanja. V njenem naročju sem jo zaželel za ženo bolj vroče kot kdaj poprej. Njena umetnost ljubezni me je omamila, da sem jo molil, in se je ona srečna smehljala nad menoj ... Ko sva v sreči odpočivala drug ob drugem in zrla v strop, je za hip zopet zaplesala drugačna slika Lojze pred menoj. In kakor da je na čelu brala mojo misel, me je ujela njena roka in polzela po mojem telesu. Vprašanje, ki ga je nato previdno pristavila, je padlo v drugačno zemljo kot bi bilo padlo minuto poprej. Pokleknil sem in ovil roke okrog njenih ledij, oboževajc njeno slast razsipajoče telo, sem zinil: «Lojza, kar je bilo, je bilo, naj bo požgano na vekomaj. Tudi moje življenje ni bilo tako... začniva novo.» Ta sentimentalna fraza je učinkovala name, na Lojzo ni učinkovala. Gole roke je položila pod glavo in vprašala iz dna misli: «Pa kakšno je bilo tvoje življenje, tega mi nisi povedal še nikoli.» «Kaj naj ti povem?» sein dejal. Dvignil sem se in poiskal v žepih neprečitano pismo gospe Fani. Zaprtega sem ponudil Lojzi, ki ga je sprejela v trepetajočo roko in nalahko pobledela. «Ali ga nisi odprl?» «Ne odpiram takih pisem.» Črta zadovoljnosti se je potegnila preko njenega obraza. Odprla je pismo in ga brala, jaz sem gledal njen obraz. Brala je prvič, tiho, nato glasno. Sentimentalne, jokave besede so bile, nelogično nanizane druga poleg druge; hotele so samo eno: mene! Smejala sva se: «Prosim te, kot se Boga prosi, rotim te, padam k Tvojim nogam, poljubljam prah tvojih stopinj ...» «In ti?» se je obrnil Lojzin pogled name. Merila me je mežika je in neizprosno v dno zenic. «In jaz? Saj veš, kako more biti.» Nemilo jo je zabolelo. Težak vzdih se je izvil iz srca. pogledala je v strop. Jaz pa sem hitel, kot bi se bal za njeno ljubezen: «Danes sem samo tvoj...» Za žgal sem gospejino pismo in igral njene besede kot'klovn, da se je Lojza grenko smejala. V novem objemu je izginil mrak z njenega čela. Počasi sva pozabila na vse. Skušala sva udušiti podzavest, ki je kljuvala pod skorjo duše... * Ko sem naslednji večer prišel na kolodvor, da se odpeljem v gore, je stala na pločniku gospa Fan i. Bila je oblečena v drago, črno obleko, črna kožuhovina ji je zakrivala polovico bolnega in bledega obraza. Ko me je zagledala, se je nasmehnila z bolnim, grenkim nasmehom. Stopila je do mene in mi podala roko. Takrat sem opazil, da gleda smrt iz njenih oči. «Kod ste hodili? Dva dni vas čakam.» «Sprehajal sem se...» sem dejal. Če bi jo bil videl z zlobnim pogledom kot drugekrati, bi bil sirov. Tako pa nisem mogel biti. Njene oči so bile proseče, trudne, silna žalost je ležala v obrazu. En večer ste žrtvovali Lojzi, en večer žrtvujte meni. Ostanite tu!» Ne morem,» sem se prestopal nestrpno. «Ali ne vidite, da bom umrla?» Zatajila je solzo. Jaz na te besede nisem vedel kaj reči. Težko zadrževani jok je trepetal na njenih ustih, ko sem ji segel v roko. «Drugič. Danes ni mogoče.» Grenkost je legla v mene. ko sem jo gledal skozo okno vlaka in opazoval njen brezupni nasmeh. Občutil sem v sebi in spoznal, da ta ženska v svojem bistvu ne more biti zlobna. Nad njo visi prekletstvo ljubezni do mene, ki sem ji neenak in se druživa kot ogenj in voda. Ta hip mi je bilo za marsikaj žal... Ko se je premaknil vlak, je vzela robec in mi mahala z njim. Ko smo bili že daleč, sem videl, da je dela robec na obraz... * Od tistega dne, ko sva se z Lojzo razodela, je nastala med nama nepopravljiva razpoka. Kakor ubita dragocena vaza, ki je ni mogoče več popraviti. Naj sva mašila rano še s tako lepimi besedami in plemenito sentimentalnostjo, je zijala žgoča in pekoča slednji dan. F ranče B e v k / 15 e g p r e d so 11 c o Kadar sva bila skupaj, sva pozabila na vse*. Kovala sva načrte in s hrepenenjem pričakovala trenutka, da se združiva na veke. V samotni uri je molčalo telo, pričela je govoriti vest. Oglašala se je močneje kot kdaj. v njenih očeh je padala najina vrednost vedno niže. Vprašal sem se: «Pozabil si v eni minuti, kako boš pozabil v vseh minutah do smrti? Zakaj v vseh minutah ne bo govorila kri.» Stresel sem se v tej misli. Lojza pa mi je dejala odkrito: Ali veš, da neprestano mislim na vaju?...» Kakor ledena perot je legal hlad na naju. beseda se je zred čila, Lojzina bojazen zame se je podvojila. Kako ne. ko se je še sama zase bala. Prešla je jesen, pretekel je del zime. Cospejina pisma so bila redka, rano je počasi prebolela, rešila se je smrti. Z Lojzo sva se videla pored koma, pisma so bila gostejša. V dneh burje in snega sem občutil gorsko samoto. Navezan na peč in knjigo sem sanjal radost in muko. V tiste ure puščobne navezanosti nase sem mnogo razmišljal. Po naravi sem tenkovesten, ako me življenje drugače ne gnete s svojo neugnano silo. Ta moja ten ko vestnost se je tiste dni stopnjevala do meje, ki je dobivala znake abnormalnosti. Domišljal sem si. da sem grd človek in da imam nešteto napak, ki so prikrite mojim očem. Če pregledujem redke zapiske tistih dni, vidim, da sem bil razdrapan bolj kot kdaj prej. Telo in duša sta se odpočila in nista vedela, na katero pot. Iz odseva preteklosti se je tvorila čudna pošastna slika in sijala daleč v prihodnost kot žaromet... Poleg tega se je večal nemir v meni. Nemir človeka, ki je v kletki in išče izhoda. Trepet moža, ki išče ženske, ker je je njegovo telo navajeno — kot hrane in bedna duša misli, da se nikamor drugam ne more nasloniti kot nanjo. Kadar sem sanjal neznane podobe, je prišla Lizika kot senca mimo mene. Skoro nikoli me ni pogledala v obraz, njen nasmeh sem videl in strepetal. Moj Bog, saj sem strepetal še tedaj, ko sem videl sliko pol gole ženske-v ilustrovanem listu. V teh tihih, tisočerim ljudem neznanih mukah se je porajal zopet duševni človek iz mene. Človek, ki sprejema vase, ki preživlja v sebi in ustvarja. Zdelo se mi je, da sem zrasel iz sebe in se gledam kakor na nedovršeno delo. Noči so bile lepe. Skozi šest oken je svetila luna v sobo in risala silhuete golili dreves na pot. strop in stene. Vseokrog je ležal sneg, čisto nebo je sijalo kot dijamant. V tisto strašno tihoto se je prebudila fantovska pesem: Lepa kot more biti lepa naša narodna pesem: glasovi so umirali kot od velikega hrepenenja in ljubezni. Ne v besedah, ki so bile nedolžne, iz glasu je vela silna erotika, ki je plakala in vriskala. Ob pesmi sem se vselej dvignil s postelje in jo spremljal s srcem, dokler ni ugasnila za vasjo... Minula je zima in prišla je prva pomlad s skopnelimi tratami. Nemir v mojem telesu in moja duševna napetost sta bila jačja, močna kot nikoli poprej ... * Pomladnega večera, ko je vel topel veter od juga in je ležala lančica čez pokrajino, jc prišla Liza domov. Stal sem pred hišo, naslonjen na plot, in gledal v dolino, iz katere se je zgoščal mrak. Tenka pesem zvona je brnela od nekje, moja notranjost jc trepetala kot napeta struna. Pesem je iskala izraza in ga ni mogla najti. Mimogrede, kakor v sanjah, se je prikazala Lojzina podoba in zopet ugasnila. Liza je stopila iz veže in postala na pragu. Čez par minut molka se je po nemem nasmehu približala plotu in se naslonila nanj tudi ona. Ozrl sein se po nji. Zrla me je z odkritim pogledom, koketna se mi je zdela. V mraku je bil njen obraz lepši kot v resnici, moja želja po ženski je lepoto povečala do neskončnosti, da sem se zgrozil. Izginila je pesem, lepota večera je utonila. Jaz sem videl samo žensko. Zapičil sem oči vanjo in vprašal: «Nocoj ostanete tu?» Odgovorila mi je: «Vrnila sem se; ne grem več v službo.» Pogledal sem njen stas, ki se mi je zdel vitek, njene oči sc niso premaknile od mene, v poltemi so imele fosfornati sijaj. «Lepo obleko imate,» sem dejal, da zakrijem pravi pomen svojega opazovanja. «To so cunje,» je dejala in se pogladila z roko po obleki. «Ka j smo mi proti vam.» Nasmehnil sem se... Ta večer sem mislil nanjo. Ne kot na svojo bodočo ženo, niti kot na svojo ljubico. Mislil sem na žensko... * Naslednji dan je bila nedelja. Lizo sem videl, da je oblekla najlepšo obleko in je zataknila prvo cvetlico za pas. Ko sem stopil na prosto, je slonela na istem mestu kot jaz prejšnji večer. «Lepo cvetlico imate!» In prenaglo, da se je sebe preplašila, je dejala: «Ali jo hočete?» «Kaj boste vi brez nje?» Vendar sem stegnil roko in jo sprejel. Ni vonjala. Njena barva me je dražila v oči, da se pogled ni mogel odtrgati od nje. «Pripnem vam jo.» «Prosim,» sem dejal. Sam sebi nisem mogel prikriti razburjenja. Njena roka se je tresla, ko mi je pripenjala cvetlico. Moj nemir je bil močnejši. Mudilo se mi je proč od n je. Ko sem napravil tri korake, me je vprašala: «Ali se vrnete še nocoj?» Obstal sem in sprva nisem vedel, kaj naj rečem. Nato sem ji pritrdil. . . * Mislil sem nanjo, slednji korak je odmeval njeno vprašanje. Vsak kamen na klancu sem občutil pod nogo kot spomin nanjo. Ko sem stal na vrhu gorskega prelaza, sem se ozrl v dolino. Temna senca je ležala čez obronke gora do obzorja, pomladno zelenje je objelo vse pobočje. Mlad je vel iz doline. Nikoli nisem občutil ljubezni do tega kosa zemlje. Prej inržnjo. Danes me je vleklo nazaj v dolino ... Vrnil sem se zgodaj. V veži hiše je stala Lizika in me je pogledala z globokim pogledom. Hvaležnost je bila v njenih očeh. lahka senca ženskega zmagoslavja ji je spreletela čelo. Ne vem kako, da sem ravno to potezo tako jasno občutil. Sedel sem k mizi in mislil na to. Mehanično je segla moja roka po Lojzini sliki; moje oko je merilo njene poteze. Žalost okrog ust se je spremenila v nasmeh, kakor da se mi hoče prikupiti. Ali tega nasmeha prej nisem opazil?... Predramil me je smeh iz veže, ki je prihajal skozi polodprta vrata .moje sobe. Poslušal sem glasove. Razločil sem Lizin glas, ki se je po svoji zvonkosti ločil od drugih ... Občutil sein l jubosumje, ki ni izviralo iz ljubezni, ampak iz samoljubja. Ta ženska ni bila moja, vendar sem ta dan pazil na sledn jo njeno besedo in prisluškoval njenim stopinjam. 465 30 Ugasnil sem luč, šum spodaj je potihnil. Mrmraje so molili rožni venec. Jaz sem sedel k oknu. Kakor da nečesa čakam, je plala moja duša, gnana v vetru hrepenenja... Noč, ki je jiežala nad pokrajino, je bila brezprimerno lepa. Pobočje je bilo pokrito s cvetjem. Lunin sijaj je razsipal svojo razkošno luč čez pokrajino, svetloba je polzela po mojem obrazu in po moji obleki. V tem kraju nisem nikoli tako živo občutil lepote solnčnih dni kot lepoto mesečnih noči... Molitev je utihnila, od nekje se je dvignila pesem in zopet padla ter izginila za pobočje hriba. Nad vasjo je ležala tajna koprena miru. Spomnil sem se na svojo sobico v mestu, ki mi ni nikoli nudila tega. Tu sem bil, kakor da sedim v naravi. Skozi vsa okna je sijala bogata luč. Spomnil sem se na večer, ki sem ga preživel s Tončko ob Soči. Saj moja misel ni več tako čista, kot je bila takrat... Spomnil sem se na predstavo «Madame Butterfly». Iz tell sanj sem se predramil, ko so zaškripala priprta vrata moje sobe. Ozrl sem se. Pri vratih sem zagledal belo postavo, ki se je z eno roko opirala na vrata, z drugo se je držala za čelo. Bila je Liza, ki se mi je zdela v mraku, obsijana od blede svetlobe, prazničnejša. Dvignil sem se. V zadregi je padla njena roka od telesa in ujela rob predpasnika. Da bi opravičila svoj prihod, je dejala: «Prepih imate.» «Ni hudega,» sem dejal. Prelivalo se je vroče in mrzlo po mojem telesu. «Imam rad tako.» «Ali naj zaprem,» me je vprašala oči vidno zato, ker v zadregi ni našla primernejše besede. Stopil sem od nje. «Pustite tako.» Vzel sem njeno roko in jo položil v svojo, z drugo sem jo pobožal. Ne vem, kaj je občutila ta hip. Umaknila je roko in obrnila obraz v stran. Moja roka pa se je laskala njenemu vratu, ki je gledal bel in kipeč izpod rožaste obleke, tesno spete čez pas. «Ali ne boste spali?» me je vprašala pritajeno. «Nocoj ne morem spati,» sem dejal, beseda se je tresla. «Stopite v sobo!» «Ne!» je šepetala in se branila moje roke, ki se je oklepala njenega pasu. «Slišali naju bodo.» «Samo za trenutek,» je polzela moja roka po njeni polti, kot da išče utehe za telo. «Če ne, pridem jaz k vam...» In ker ni odgovorila, je moja beseda tipala dalje: «Ali smem?» «Kakor hočete.» In je odbežala. (Dalje prihodnjič.) KNJIŽEVNA POROČILA SLOVENSKA DELA Dr. Janko Polec: Kraljestvo Ilirija. Prispevek k zgodovini razvoja javnega prava v slovenskih deželah. I. del (z eno karto). Splošna knjižnica, znanstvena zbirka št. VI. V Ljubljani 1925. Založila Zvezna tiskarna in knjigarna. Strani XII — 337. Tri leta po odhodu Francozov iz naših krajev, dne 3. avgusta 1816. leta, je cesar Franc k zopet pridobljenim pokrajinam Kranjski, Goriški, Primorski, beljaškemu okrožju, delu Hrvaške in ogrskemu Primorju priklopil čedadski in gradiščanski okraj pa celovško okrožje ter to novo Iliri j o povzdignil v kraljestvo, katero je upravno razdelil v dva gubernija s sedežem v Ljubljani in v Trstu. O tej avstrijski Iliriji dosorej nismo mnogo vedeli. Le o njeni predhodnici, 1'rancoski Iliriji (ISU9.—lfc>15.), Milo imeli spodobno šludijo, dr. Boguinila Vošnjaka «Ustavo in upravo ilirskih dežel» (Slovenska Matica 1910.). Čedno vrsto let je obrnil vseučiliški profesor dr. Polec na proučevanje dunajskih in ljubljanskih virov, da bi razpršil temo, ki je pokrivala tako zvauo dobo avstrijske vzpostave. Uspehe svojega raziskovanja je sklenil objaviti v dveh knjigah. V prvem delu se bavi z upravno razdelitvijo a\slrijske Ilirije in pa z deželnimi stanovi kranjskimi. \ drugem delu nam obeta podali razprave o finančni preosnovi ter o agrarni, cerkveni in šolski organizaciji. Z žilavim trudom spisani prvi del je objava, ki je zelo važna za našo občno iu pravno zgodovino. Pisatelj imenuje svojo raziskavo «prispevek k zgodovini razvoja javnega prava». S temi besedami podvaja svojo študijo pod disciplino, ki jo na vseučilišču predava, a hkrati se skromno, pa točno uklanja morebitnim domnev kom, da ima na mislili uveljaviti se v disciplinah slovenskega prava. Po neki lastni, čisto knjigo učni metodi, ki bravca najprej preseneča, a ga potem v nejevoljo pripravlja, se /.ateglo ukvarja s tvorivoiu, ki je na videz pusto, ki mu pa zateglost ob natančnem motrenju zelo pojema; mestoma je v prav šareno iu ondukaj v časi kar licslutno zanimivo, Že sama splošna paralela med odnošaji po odhodnji L rancozov pa našimi razmerami po svetovni vojni ter mnogoštevilne prvovrstne posameznosti esejista kar vabijo k sebi. -So, pisatelja ni mikalo, da bi si za Vošnjakoin poizkušal steči na tem poprišču lavorik, ampak kar potegnilo ga je v pravec preproste vsebinske reprodukcije dosilimal neovedenih arhivalij. Zato je podoben stavbeniku, ki na stavbišču mnogo prereja in prireja, a se ne loti zidanja. S pomočjo markacij, ki jih porazmešča pred poglavji in sredi njih, vodi bravca po kronologično nanizanih posnetkih, izpisanih iz predlogov, izvestij, peticij, poročil, sej, anket, nalogov, razpisov, povelj. Ni čuda, da se je spričo organsko ne p resno vanega prikrojevanja že kar sam zavedel «širin» svojega dela, ki jih je z malim tiskom poizkusil jitcsniti in utešiti. Zdi se nam, da usoda tej knjigi ne bo mila, ker bosta lajik in pravnik delce, morebiti ne do kraja prečitano, v miru shranila v odročnem kotu svoje knjižnice. Nikakor se ne spodobi, da bi pisatelju zamerili, ker se ni odločil za dobesedno prestavo gradiva, za metodo, kakršno je n. pr. Kos podelil svojemu epohalnemu zbor- 467 30* niku regest, zakaj taki obširni izdaji v naši dobi pač nihče ne bi hotel biti založnik. Toda pisatelj naj se nikar ne vda iluzijam. Delo bo v tej obliki jedva kaj več zaleglo, ko da bodočim raziskovaveem, ki bodo obdelovali posamezna vprašanja avstrijske uprave prve polovice 19. stoletja, torej našim sociologom, zgodovinarjem in dogmatikom, ne bo treba po vsako malenkost potovati na Dunaj. Dobesedno prevedenih listin in mest v knjigi ni ravuo obilo. Prosto posneto, postane vsako gradivo znanstveno netočuo. Polčeva metoda visi med esejem in gradivom: ni ne to ne ouo, spaja prej slabosti ko dobrine obeh metod, je zares le «prispevek». Za vpletene podatke o birokratih našega rodu: o Blažiču, lludelistu, Plenčiču, Vilharju bos pisatelju odkrito hvaležen. Pravtako boš rad čital krajše referate o tujih oblastnikih, ki so našim očakom rezali kruh pravice, o Baldacciju, Latter-mannu itd., kadar so orisani v malem formatu, toda marsikoga izmed teli .Nemcev, tudi samega Sauraua, si boš želel krajše, pa določneje in bolj okleno obdelanega ter manj razkosanega. Ali je moči študijam te vrste vdahniti duha naše grude, slovensko in slovansko noto, to vprašanje, ki je programatskega pomena za vse naše delovanje na pravo-slovncm poprišču, moramo z vsem poudarkom potrditi. Če si pisatelj ni bil postavil visokih občnosociologičnili ciljev, pa naj bi bil vsaj priklonil na pot, ki bi bila zadosti odmaknjena asimilacijskemu gibanju, ki je bilo pred vojno jus cogens tudi slovenskemu pravniku, ako se je hotel uveljaviti v akademski in službeni karijeri. V luči narodnih interesov tendence llabs-burgovccv nikjer niso osvetljene, kakor bi bilo treba. Prevedena v nemščino, bi se Polčeva knjiga kar prilegla ciklusu podjetja kake nemške založbe o avstrijski upravi v jugoslovanskih deželah, kjer bi jo bilo moči, recimo z napisom «Die Restauration in lllyrien nach Abzug der Franzosen», uvrstiti kot prispevek nesuninega sodelavca v sostav, ne da bi bilo treba v tekstu kaj izpremeniti. Radi vzdihljaja v uvodu (str. X) je bravcc kesneje zelo iznenaden, saj se pisatelj tujstva niti zavede: ni, nikar da bi se ga bil otel. Obžalujemo, da ta knjiga ni čisto naša, ker želimo, da slovenski vseučiliški profesorji, če pišejo o predmetih domače zgodovine, ravnajo v okviru občnih sociologičnih pravil po intuitivni metodi i 11 po tisti lormuli p o 1: a š e v a n j a, ki je bila Nemcu 11 e r 111 a 11 u W e n d 1 u sredstvo, da nam je razodel že toliko tipično našega, in ki jo je, tudi in zlasti in relatione ad res publicas, dr. Prijatelj tako sijajno uveljavil v literarni zgodovini. jNi moči dvomiti, da imamo že sedaj talentov, ki umejo vsako domače gradivo, tudi suhoparno in takšno, ki nima preotipnih kvalitet samobitnosti, po-našiti in opestriti ter nam tako izoblikovati znanstveno vrednoto našega kova. Treba je dogodke raziskovati pod lupo sociologije, jih neprestano zvezovati z interesi s 1 o v a n s t v a, potem pa na to ozadje v z me ta t i r.aklepe in čine samodržcev, ki so jačili nemško moč zoper vse dnigorodne elemente, Slovane, Romane in Aladjare. V takle načelni načrt bi se dale kaj pogodno vplesti naše domače vrednote v ožjeui s 111 i s l u, a nikar pri tem misliti samo na tipične slovanske motive, kakor je 11. pr. povest Vojaške Krajine z oslonom na Hrvaško, katere del je bil tudi v sostavu nove Ilirije, ampak zlasti tudi na množino jedva opaznih, često intimnih detajlov, ki bi bravca bolj ko vse drugo preverili, da so nam razvoj prava v veliki meri radi sebe oktroirali mogotci naših zemlja. Takih slovenskih 111 o t i v o v jc mnogo v gradivu. Naj opozorim le na pre- lepo spomenico vipavskih županov Poljšaka, Dolenca, Andlovca in Hladnika iz leta 1814-.! Brez vsega tega je pisateljeva knjiga pač čitanka in kazalo stranskega gradiva, katero pa niti tedaj ne bo nedostopno, ako ne bo rcpatriirano, toda zadostna ali celo zaključna kritika naše občne in pravne zgodovine ali — v pisateljevem žargonu — oris razvoja našega javnega prava v prvi polovici prejšnjega stoletja to delo ni, niti v tej obliki obveljati ne s in e. Morda nam pisatelj v drugem delu kaj več i/gradi, ali pogoj je, da ostavi svojo nezadostno kompi-lacijsko maniro ter se vzpne na sodobno metodo sociologičnc katedre. Pač naletiš na posamno slovniško napako in na kak stavek in obrat, ki je po nemškem zamišljen, toda v splošnem je pisateljev jezik i z b o r c n. Celo najglajši se nam zdi, kar je pri nas dosihdob večjih pravnih objav. Pridejana karta, prav dobro in pregledno delo kartografa Slavo j a D i m n i k a. postavlja na videž upravno razdelitev Kranjske v dobi po vzpostavi. Toda mora-li biti cena knjige tako visoka (broširana 150 Din)? Dr. Francč Goršič. Molierc: Namišljeni bolnik. Komedija v treh dejanjih. Poslovenil Friderik Juvančič. V Ljubljani, 1925. Splošna knjižnica, zvezek 55. To po časovnem redu poslednje odrsko delo Jeana Baptistea Poquelina, velikega komediografa francoskega XVTT. veka, ki se je običajem svoje dobe tako galsko duhovito rogal (Precioze. Učene ženske itd.) ter večno tipičnim patološkim značajem (Skopuh. Ljudomrzec, Svetohlinec) izvil svoj trpki smeh. ni komedija, kakor nam jo je skrajšano dal Juvančič, ampak tako zvana «c o m e d i e - b a 11 c t», šaloigra s prologom in plesnimi vložki (interinčdes), ki jih prevod nima. Take v komedijo vpletene medigre, ki po navadi niso imele stika z dejanjem igre. so bile — kakor verzificirani predgovori — v takratni dobi moderne, ker so bile mecenu, kralju Ludoviku XTV. in njegovim dvorjanom, ljubečim lagodno, pestro zabavo, zelo po godu. Glasbo so jim pisali Lulli in njegova šola. Tzvajali pa so jih pevci solisti in sijajen, strumno izvežban baletni zbor. V pričujoči komediji z baletom je uvodna igra. ki se godi najprej na polju in nato v gozdu in kjer nastopajo klasične plesno pastoralne postave Noro, Daphne, Climene. Tircis, Favni in Pastirica, naravnost posvečena «au grand prince pour le delasser de ses nobles travaux». Izmed treh mediger (polišinel. štiri zamorske žene) ima samo zadnja /miselno zvezo z dejanskim potekom šaloigre. Slika namreč doktorsko promocijo in modo XV1T. saeculi in je zanimiva že samo kot v ostri moličreski satiri očrtan literarni dokument takratnega medicinskega šarlatanstva. ki ga tako pogodeno biča ves «Malade imaginaire». Baletno osebje te zaključne scene tvori poleg doktoranta osem nosilcev brizgalk, šest apotekarjev. dva in dvajset doktorjev ter osem plešočih in dva pojoča kirurga. Besedilo je pisano v spakedrani, s francoščino, italijanščino in španščino pomešani latinščini. Praescs slavnostnega zbora uvodoma takole nagovarja prisotne zastopnike zdravniške vede: S^avantissimi doetores, Medicinae professores, Qui hie assemblati estis, Et vos, altri Messiores, Scntentiarum Facultatis Fideles executorcs, Chirurgiani et apotliicari, Atqiic tota compania aussi. Sains, honor et argen!inn, , Atque honuui appetituni... Zu izvedbo ua naših odrih, katerim je pač slovenski prevod namenjen, seveda ui predgovor ni trije pevsko-baletni vložki s poslednjim vred ne pridejo v poštev. A slovstveno zgodovinsko so jako zanimivi. škoda, da ui prevajalec knjižici dodal par opazk o razgibanem življenju avtorja «Namišljenega bolnika», ki je sam igral to vlogo v teatru Palais Royal iu po četrti predstavi (17. februrja 1675.) nepričakovano zapustil ta svet. juvančičev prevod ne gre povsod točno za originalom. Tu preskoči droben (včasih tudi daljši) stavek, tam podaja prosto, ohlapno, vendar tako. da zmisla bistveno nikdar ne pokvari. Preciozni moliereovski jezik je prevajalec mestoma malo preveč poenostavil, kar razumevanju raz oder gotovo ni na kvur. pazljivi bralec pa bi rad našel v knjigi več slovenskih sledi napihnjene, žlobudravc sodobne francoske frazeologije. Pavel Karltn. Rudolf Pečjak: Kraljična z mrtvim srcem. Pravljična komedija v štirih dejanjih. Pevske in glasbene točke zložil Anton Dolina r. Založila Podmladek Rdečega križa in .šolski oder «Vesna» na meščanski šoli v Tržiču. V opazkah stoji, da je misel te glume iz angleškega pravljičnega sveta. Najprej vidimo trpljenje dvorjanov, ki jih vlada neusmiljena kraljična. Nato mogočna vila začara grad. da je vse narobe: kraljična streže nekdanjim služabnikom, ki so prevzeli nje prejšnjo trdosrčnost. Ko prekipeva mera njene bridkosti, se čudežno preobrazi vse na staro, samo da se izpreobrnjena oblastnica zaveda pravkar končanega gorja. Zategadelj ostane mila in blaga .. Vse osebe govore v skrotovičenih stihih in obilnih stikih. Jedro je zdravo in vzgojno, lupina pa grenka in gorjupa, vsaj za odrasle, ki jim je četvero-dejanka namenjena kakor mladini. Dvorni maršal Pikolorum veže včasih otrobe, da je joj. Neslanih, iskanih, osladnih obratov je na žamete. Jezik je dober, popravila ga je menda druga roka. kakor sklepam iz neopiljenega besedila v partituri. Iztrebiti bi se dali še nadomestijivi germanižini: cof, kregati, packati, žugati. Bomkanje pri dovršnikih je nepotrebno. Čemu tako radi pišemo majhna mizica za angleški: a little table? Velike mizice «i ne morem misliti. «Tiskarskemu škratu» bi se bilo lahko še naprtilo: prej. kopel, pozvanjati in še nekaj malenkosti. A.D. Generacija pred stvaranjem. Almanah grupe za socialnu i kulturnu akciju. Beograd (Mutapova 14) 1925. Družabni ideal socijalne pravičnosti, kult dela. smotrena organizacija družbe z racijonalno produkcijo in pravično razdelitvijo dobrin — to so gesla, ki jih je grupa mladih beograjskih intelektualcev zapisala v uvod svojega prvega almanaha, to je notranja vez med članki posameznih sotrudnikov. Dr. Mihajlo K o n s t a n t i n o v i c postavlja v članku «Pitanje svoj i ne» antitezo med starim pojmovanjem lastnine kot pravice neomejenega razpolaganja, ki je uveljavljeno v rimskem pravu in v človeških pravicah francoske revolucije, iu pa med modernim pojmovanjem lastnine kot socijalne funkcije. Ta antiteza ima svoj temelj v razliki med individua- SRBSKO- HRVAT SKA DELA lizmom in raeijonalinioin 18. stoletja, ki prišteva k prirojenim pravicam abstraktnega, izven prostora in časa živečega človeka tudi pravico do lastnine, in pa med zmagovitim spoznanjem 19. stoletja, da je človek v vsem odvisen od družbe in zgodovine in da zato tudi ne more biti govora o pravicah, ki jih ima posameznik neodvisno od družbe. To novo naziranje šc ni kot tako nikjer oficijelno priznano, a vendar prodira že v javno mnenje in deloma tudi že v pravo. !)r. Dragoljub J o v a n o v i č govori v članku «O r g a n i z o v a n j e demokrati je» o krizi, v kateri se nahaja politična demokracija. Francoska revolucija si jc postavila za gesli svobodo in enakost, kompromis med tema dvema nasprotujočima si principoma jc moderna družba. Izginile so stare ustanove; plemstvo, cehi in na njihovo mesto je stopila formalna enakost. Sedanji parlament jc po svoji sestavi in volilnem redu izraz onega pojmovanja države, ki si jo predstavlja kot vsoto atomov, t. j. enakih in-dividuov. A ker je vsakdo predvsem pripadnik svojega stanu, ker so stanovi organi družbe, zato je parlament v sedanji obliki lažnivo ogledalo narodne volje. Zanimanje delovnih mas se obrača k sindikatom in kooperativam, v katerih vstaja temelj nove. organske demokracije. Sindikalizem mora pre-kvasiti parlament, vlado in državo. Začetek razvoja v to smer so delavski obratni sveti v zapadnih državah in sovjetska organizacija v Rusiji. Delo pa naj bo vez med stanovi, na mesto amorfne suverenitete naroda naj stopi suverenost dela. 13 r. L u j o No v a k opisuje pod naslovom «S c 1 j a č k o gibanje u K v ropi» agrarno reformo v raznih državah. Tendenca kmetskega gibanja, ki še ni našlo svojega Marxa, je povsod, tudi v Rusiji, ustanavljanje malih, a življenja zmožnih posestev. Sedaj je sicer nekoliko upadlo, a problemi zemlje, poljedelskih produkcijskih sredstev in položaja kmetu v državi in družbi še niso zadovoljivo rešeni v nobeni državi. Luka Sni od laka pošilja iz Londona v članku «Kulturna kooperacija» poročilo o delu norveškega «Instituta za primerjalno kulturno raziskovanje». Preko primerjanja nacijonalnih kultur moramo priti do univerzalne. Iz Washingtona pa prispeva T1 i j a M. P e t r o v i č članek «A meri č k a škola energije», ki opisuje organizacijo in značaj ameriškega šolstva \ njegovih dobrih in slabih straneh. Temu kakor tudi prejšnjemu članku se more očitati, da sta ostala pri prvi impresiji in sc nista poglobila v analizo problema, ki ga obravnavata. Nato sledita dva članka o našem povojnem razvoju kulturno-političnega mišljenja. «Diktatura p a r t i z a n s t v a» dr. Mi je Mirkoviča je pregled razvoja političnih strank. Mladina, ki je igrala važno vlogo v boju za ustanovitev države, je razočarana, idealizem strt. vsi novi pokreti na tleh, stari voditelji in stranke so zopet zavladali. Socijalna demokracija ni našla prave baze, komunizem jc bil po trenutnem uspehu strt brez pravega odpora. le Stjepanu Radiču se je posrečilo rešiti svoje gibanje preko prvih povojnih let. dasi jc njegov program medel in metoda romantična. A tudi stare stranke so brez pravega socijalncga čuvstvovanja in lc resnična pot inteligence med doslej preži rani narod more prinesti rešitev. O t o k a r K e r š o v a n i pa podaja lepo sliko povojne oinladine v Članku «Nove generacije i njihovi pokreti». On loči med inaksimali- stičnimi in miiiimalističiiiini mladinskimi gibanji in konstatira. da so propadli maksimalisti. ki so prevladovali v burnem desetletju 1910-/20. (najprej skrajni uacijonalizcm. ki se ob koncu svetovne vojne prevrže v komunizem) in da je sodobna Orjuna le neinteligentno kopiranje fašizma. Maksimalistična gibanja so v politiki kakor v umetnosti (Keršovani izvede zanimivo phralelo med revoliicijonarnim razpoloženjem v politiki in umetnosti v prejšnjem desetletju) dostikrat kopija tujih pokretov brez možnosti aklimatizacijc in končajo navadno v boliemskem kavarniškem debaterstvu. Ustvarila so pa doslej v resnici nekaj le gibanja s parolo drobnega dela. Treba nam jc amerikanskega tipa študenta-delavca, realista v mišljenju, delu in ciljih. V sklepnem članku «II n i t a r i z a m i f e d e r a 1 i z a m» se d r. M i -h a j 1 o Ar si c po razniotrivanju tega problema v splošnem in pri nas posebej odloči za avtonomistično-federalistično ureditev države, ki bo najprej privedla do naeijonalnega ujedinjenja Jugoslovanov. Almanah kot celota predstavlja naravnost cel socijalni sistem, sliko bodoče družbe, za katero se hoče boriti ta «generacija pred stvaranjeni». Ni pomembnejšega vprašanja, ki bi se tu ne obravnavalo, mnogi problemi so krasno rešeni. Skoda je le, da niso bolj natančno orisani, zlasti problem iiacijonalizina in internacijonalizina in pa vprašanja verskega in etičnega naziranja. katerih važnosti se grupa gotovo zaveda. Iz almanaha veje duh optimizma, veselja do dela brez dekadentstva in bohemstva. Program sam pa odreja tej mladi generaciji ogromno polje za praktično uveljavljanje in ji daje pravico do borbe proti starini, ki so toliko zamudili. Borba jo bo tudi prisilila, da ostro označi razliko med seboj in drugimi gibanji, ko si bo morala izbrati prijatelje in nasprotnike v areni politične borbe. F.Zwitter. KRONIKA DOMAČI P R E G L K I) Beograjska drama v sezoni 1925/1926. Letošnja sezona se je pričela v znamenju umetniškega medvladja, ki je posebno v začetku potisnilo v negotovost zlasti vse, kar se tiče umetniške orijentacije. Pogosto menjavanje vodilnih oseb je pri institucijah, kakršno je gledališče, nezdravo, posebno, če teli izprememb ne diktirajo umetniški oziri in vsak zdrav ensemble bo gotovo točno beležil podobne izpremembe. navadno v negativnem zmislu. Beležil jih je tudi beograjski, ki se je komaj sedaj, proti koncu sezone, pričel izmikati neskladnosti in se prilagajati novim smernicam. Novim vsled tega. ker treba poudariti, da tokrat izprememba v vodstvu vendarle ni zna-čila le zunanjega dogodka. Povzročila jc v umetniškem oziru neko tiho krizo, ki še ni dosegla svoje končne rešitve in vsled tega še ni mogoče govoriti o njenem obsegu in njenih sadovih. Opaža se le priliv novih umetniških resnic, ki počasi pridobivajo tal in poskušajo obrniti dosedanjo umetniško orijentacijo v drugo smer. Kakšen uspeh bodo dosegle in v koliko bo ta uspeh značil pozitivno pridobitev — to oboje je vprašanje, ki ga bo morala definitivno rešiti bržkone šele prihodnja sezona. Brez ozira na omenjeno krizo pa ima letošnja sezona v primeri z lansko svoj posebni značaj zaradi vprizoritve kar petih izvirnih, domačih del. Iz- vzem.ši tragedijo «Smrt Uroša petega», ki je starejše delo in ne podlega tukajšnjemu merilu, sicer vse ostale igre nimajo trajne umetniške vrednosti, vendar pričajo o močnem poletu srbskega duha za dramskim ustvarjanjem. Vse — razen drame «Bedna Mara» — odlikuje tekoč in močan dialog. Daljr je njihova prednost zdrav zmisel za oder, kar dokazujejo sočna, plastično orisana obeležja in krepko izdelane posamezne figure. Svojo umetniško vrednost pa izgubljajo zaradi celotne tvorne koncepcije, zaradi nejasnega, preslabotnega in premalo samostojno doživljancga razmerja do predmeta. Vse hočejo prikazovati sodobnost, današnjo družbo, današnjega človeka, vendar se opaža pomanjkanje prepričujočih sodobnih umetniških resnic, ki jih podajajo le močne umetniške osebnosti, oziroma, ki tvorijo temelje enotnih umetniških gibanj. Ustvarjajoči duh se. obtežen s preživelimi umetniškimi vrednotami, bori s tvarino in namesto bistva očrtava le zunanjost. Sezono je otvorila N i k o B a r t u 1 o v i č c v a drama «Bedna Mara», za katero je našel pesnik snov v starejši lirski pesnitvi, opisujoč ljubezen kristjanke in «Turčina». Bartulovič je smatral to snov le za okvir, ki bi naj tolmačil njegovo individualno lirično doživljanje in resnice, odnašajoče se na osnovne človeške probleme in posebno na ljubezen. Toda delo je v celoti ostalo prazen vrč. Pesnikova romantika spominja na šablono in je bolj prisvojena, kakor pa posledica močne individualne rasti. Vrhu tega je zvok poezije medel. Dramatičnost je vsa obsežena v fabuli, kar potiska v ospredje goli dogodek, dočim se posamezne osebe, ki niso niti simboli niti krepke, vzorov oproščene človeške potence razblinjajo v deklamaciji in zunanjih, včasih iskanih efektih. Vsled tega se ruši drama po svoji koncepciji na nivo ljudske igre. ki ji pa privzeti kotu m ubija še ta pomen. «Bedni Mari> je sledila komedija «V zatišju» od Uroša S. Dojči novica. Delo brez posebnih umetniških pretenzij, ki znači par listov iz osebnih zapiskov, spojenih z operetno fabulo v dramski poizkus. Ta se seveda ni posrečil, toda zdrava, sveža karakterizacija in sočen dialog sta ga napravila znosnim. Močnejša je drama N. P r e d i č a: «Polkovnik J e 1 i č». Pisatelj je zajel snov iz povojne družbe, ki ga pa ni zanimala v zmislu njenih notranjih problemov in kriz, pač pa le po zunanjih doživljajih, popolnoma v zmislu predvojne meščanske plasti, ki tu slučajno razpravlja tudi o vojni in vsem ostalem, kar je preživela. Glavni interes je posvečen Jeliču. ki je nosilec dramatičnega zapletljaja. Ker je njegov problem čisto oseben, je dramo porodil interes za specijelni psihološki pojav in vsled tega je za njeno presojo merodajno pisateljevo razmerje do njega in ugotovitev, kako ga je rešil. Predič je zamislil s polkovnikom Jeličem invalida, ki se je po slavnih činih vrnil domov, da ga tu upokoje in obsodijo v brezdelico, oziroma, kar je hujše, v pozabljenje. Odtod izhaja konflikt: Jelič se umakne med štiri stene in prične pisati knjigo, ki ga naj reši pozabljenja in mu vrne ime v družbi. Ta iluzija je seveda prevara in mu v definitiven udarec odkrije nezvestobo lastne žene. ki jo je v času svojih bojev in dela zanemarjal. Že ta. kratko skicirana vsebina pojasnuje neskladnost umetniških temeljev te dramske zgradbe. Prvič je psiholdški problem sam po sebi neorganičen. ker ni niti v figuri niti v za-misleku zadostno podprt z verjetnostjo. Že od vsega početka prevladuje pisateljeva samovolja, ki skicira za ceno literarnosti i pričetek i razvoj tega notranjega procesa. Po drugi strani pa razblinja harmonični potek dejanja dvoje različnih in hkrati merodajnih vidikov. Dočim sloni namreč zgradb» prvih dejanj na psihološkem problemu, na borbi in težnjah ene osebnosti, nam konec proži presenečenje v obliki rešitve s čisto zunanjim, družinskim konfliktom. To oboje priča, da pisatelj ni gospodaril s tvarino in vsled tega zgrešil ustvaritev umetniškega organizma. Četrto izvirno delo, drama «M nog ft j a ljeta» od D. S. Nikola jeviča temelji na problemih našega časa. Avtor je skušal prikazati današnjo meščansko družbo, kapitalistični sloj in njegove bistvene pojave, ne da bi se omejil na poseben karakterni, oziroma psihološki problem. Ta zamislek kolektivne karakterizacije je sam po sebi zahteval široko dispozicijo, kar jc pisatelj tudi nameraval, ker jc iskal zanjo vzora bržkone pri Shakespearju. Vsebina je razdeljena na štiri, oziroma pet slik, ki prikazujejo današnji in še posebno beograjski tako zvani boljši svet, družbo denarja, uživanja, mode i. dr. V tej pestri množici je podčrtan Filip Marjanovič, član bančnega upravnega odbora, ki se bori na svetu za oblast in denar, z vsemi sredstvi, pa tudi potom zločina, in je poleg tega vehementna, nadarjena osebnost Marjanovič jc nekakšen reprezentant te vrste družbe, s katero pride v konflikt mlad uradnik Milan Milosavljevič. Ukradel je banki trideset tisoč dinarjev, ker ga je premotila bližina in blesk denarja. S sramoto svoje družine in zaporom pred očmi se ravna po edinem Marjanovičcvem nasvetu, da namreč voli samomor, bas, ko praznuje Marjanovič svatbo svoje hčerke. Ob vseh teli dogodkih stoji Jovan, sluga-filozof, ki pa ostane kljub svoji gostobesednosti nebistven. Tz navedenega jc mogoče sklepati, da je pisatelj želel prikazati brutalni sistem današnje družbe, kako ves slep in gluh za človeška čuvstvo-vanja greši in ubija, obenem pa še posebej z ostro kritiko podčrtati pomanjkanje etičnih in moralnih vrednot tega sistema. V dramskem oziru delo ni uspelo, ker je napisano brez ozira na notranje zakonitosti dramske kompozicije. Predvsem so nastopajoče osebe nežive, ker nimajo obrazov, pač pa le prideljene jim besede. Svojih funkcij v celotni zgradbi nimajo in jih tudi ne morejo imeti, ker je drami odvzeta vsa dinamika z izključitvijo kakršnegakoli notranjega boja, ki bi ga izvedli dve nasprotujoči si sili. Marjanovič jc zločinec in je karakteriziran samo kot tak. Milosavljevič jc slabič, povprečen pojav, ki se v usodnem življenskem trenutku brine samo za zunanjosti in je tudi karakteriziran samo kot tak. Torej nikjer nobene etične baze, nobenega upora, sploh ničesar idejnega, občečloveškega, kar bi konfliktu dalo obraz in izzvalo sodbo, simpatijo, vero ali sploh kakršnokoli osnovno, iz človeške pri rode izvirajoče organično doživetje. S tem, da Milosavljevičeva mati jokaje prosi za sina in je Marjanovič z njo trd in sirov, še ni rešen problem dramskega konflikta, ampak znači kvečjemu zunanji efekt. Vsled očrtanega bistvenega pomanjkljaja se znižuje zgradba te drame na enakomerno vrsto dogodkov, ki spominjajo na kinematografsko prakso. Glede kritične vrednosti dela pa treba pripomniti, da potrebuje bas kritika zmirom blesk visoke ideologije, ne samo, da zadene, ampak da je tudi plodna, v pravem pomenu besede kulturna. V drami bi moral to zarjo nove vere izžarevati dogodek sani. oziroma oblikovana človečnost. Nikolajevič sc je pa omejil na žurnalistično metodo. Njegove besede so ostre, duhovite in polne poleta, vendar niso zakonodavne v smislu človeškega organizma. Njihov cilj ni spoznanje, doživetje, pač pa senzacija; in s tem izgublja svojo vrednost. — Letošnjo sezono so vprizorili tudi tragedijo St. Stefa novica: «Smrt Uroša petega». Napisana pred sto leti, jc značila prvo srbsko moderno dramo in njena letošnja vprizoritev je predstavljala to važno stoletnico. St. Si c fa novic- je napisal svojo tragedijo komaj devetnajst let star. vendar je dokumentiral z njo močno pesniško potenco. Kljub sledem raznih vplivov se vendar obsežno uveljavlja njegova mlada tvornost, kakor pri zamisleku in oblikovanju karakterjev, tako tudi v zgradbi in izpeljavi posebno nekaterih prizorov. Tragedija nam je v primerno prirezani obliki tudi danes blizu in nam priča o silni, svetlo-mračni viziji, ki je mlademu pesniku orala duha, ko je z nezrelo še roko zanosito očrtaval njen lik. Od del iz svetovne literature je bilo vprizorjenih več francoskih komedij, ki imajo le svoj družabni pomen, in pa Shakespcarjcva tragedija «Julij Cezar in B.Shawova igra «Sv. Ivanka». Pri obeh poslednjih je bilo režijsko vprašanje tako močno vezano z uspehom predstav, da je postalo glavni predmet kritičnega presojanja. Režija je bila poverjena g. Tsajlo-v i č u. ki je s svojim težkim realističnim pojmovanjem zgrešil i Shakespcarja i Shawa. Shakespcarja v toliko, ker sta preveč poudarjena tehnična stran in odrski dogodek potisnila tragedijo na nivo zgodovinske igre brez globljega, čisto shakespearskega duha in soka. «Julij Cezar» je tragedija človeške nature v /m i slu njenih socijalnih funkcij, oseba pa. kjer utripajo in se vežejo vsi u jeni živci, je Brut. Njegova okolica in vsi dogodki so po svojem pomaknjeni v kraljestvo simbola, ker se le na ta način lahko skladno izživljajo / elementi Brutove osebnosti in z njegovim notranjim procesom. Beograjska vprizoritev je pogrešala to notranjo zvezo in je vslcd tega uspela le v odlomkih. kadar so posamezni igralci sami. brez enotnega okvirja uveljavljali svojo koncepcijo. Shawova «Sveta Tvanka» bržkone ne spada v vrsto pisateljevih najboljših del, vendar zahteva harmonična zaokroženost njene odrske eksistence neizmerno precizno razvrščene izrazne kvalitete. Njen ustroj je kompliciran in le gibljiva, za vse razvejane utripe sprejemljiva konstrukcija lahko služi oblikovanju njenega lica. Tsajloviču pa se je umetnina zdrobila v efekte. Med bodečo kritiko visokega razuma in med dobrohotnim smehljajem pisateljevega srca ni bilo mostu, zato tudi ni bilo soglasja med prikazanimi tipi. Številne improvizacije bleščeče duhovitosti so se skoro brez jeka odbijale ob neelastični površini oblikovalnega zamisleka. 11 koncu bi še pripomnil, da sta se tekom sezone močno oddvojila od ensembla dva mlada igralca. Raden ko v ič in Z1 a t k o v i č, ki očitujeta. vsak v svojo smer, nadpovprečne umetniške sposobnosti in krepak, resen razvoj. F er do Kozak. Francoska grafika XVII. in XVIII. stoletja. IX. razstava Narodne Galerije v Ljubljani, maj 1926. Meseca aprila je Narodna Galerija priredila v Jakopičevem paviljonu razstavo večjega števila francoskih grafičnih del t", in 18. stoletja. Listi so bili last znane pariške umetnostne trgovine in so bili naprodaj. Zbirka je bila poprej že razstavljena v raznih mestih Evrope, tudi v Zagrebu. To je bila že druga razstava, ki nas je seznanila s francosko grafično umetnostjo. Toda kakor prva, prirejena lani, ki je obsegala devetnajsto stoletje, je tudi ta trpela na velikem nedostatku. ki je za nas, ki francoskih grafikov skoro ne poznamo po originalih, tem občutnejši. Razstavljeni listi, nekaj preko sto po številu, niso predstavljali niti vseh najodličnejših predstaviteljev te panoge in te dobe. niso bila pa tudi izbrana najznačilnejša in najbolj znana njihova dela. Zato ostane celotni vtis razstave enostranski in nepravilen. Dalje je obžalovati, da je prave, izvirne grafike bilo le zelo malo. Večinoma so bile to le grafične reprodukcije po slikah. Pristna črno-bela umetnost je bila zastopana zelo skromno, komaj z desetino razstavljenega materijala. Večina vseh listov predstavlja žanrske. mitološke, razne alegorične in galantne motive poznega baroka in rokokoja. Katalog navaja lepo vrsto (preko 60) imen, izmed njih bi omenil samo najvažnejša: And ran, sijajni grafik Callot (zastopan, žal, s samo dvema finima listoma), oba Cochina, slavni pokrajinar Claude Lorrain - Gellee. Du Nos. Le Bas, Lempereur, znani pastelist Liotard, portrctist Nanteuil, Petit, Sava rt, Tardieu, Vidal, Wille. Med avtorji reproduciranih del največkrat srečamo imena: Watteau, Laueret, Nattier, Chardin, Boucher, Greuze Kljub nepopolnosti te prireditve jc razstava le v toliko koristna, ker nam je nudila vsaj splošen, čeprav malce slučajno nastal pregled te nam neznane dobe in panoge, kar spričo zbirke, ki je bila urejena predvsem iz kupčijskih vidikov, ni niti posebno čudno. K. D. Kolektivna razstava Božidarja Jakca in Josipa Gorupa. (Maj—jui:ij 1926.) Ko jc J a k a c pred leti začel razstavljati svoje pokrajinske sličice, se je zdelo, da nam vstaja nov pokrajinar, ki bo nadaljeval tam, dok od er so dospeli impresi jonisti. in prinesel novo, duhu časa primerno noto v naše pokrajinsko slikarstvo. Njegovi dolenjski pejsaži so bili tako preprosti, tako domači in res toplo občuteni, da si moral spoznati iz njih vso čuvstva polno avtorjevo dušo. Njegova naivna tehnika je bila v popolnem skladu z neposrednim in prirodnim odnošajem umetnika napram predlogi. Slikarju ni šlo za tem, da čim točneje kopira predmet ali da ga poda na najefektnejši način, temveč le, da izrazi svojo ljubezen ir. občudovanje lepe domače zemlje. Jakac je bil menda prvi, ki je odkril in umetniško ustvaril dolenjsko, posebno novomeško pokrajino in njene, barvno tako bogate, še neizčrpane vrednote. Njegovi pasteli iz tistih let izgledajo kot slikarjeve varijacije na tema Kettejevih pesmi, ki opevajo leno Krko, zelene loge in v meglo ovite breze. Iz njih sije mirno, zaokroženo razpoloženje kakor jasen spomin na davno minule, samo v spominu še žive, v sol neu žareče popoldanske ure sredi dolenjskih trat in goric. Zato so tiste pokrajinske slike tako prepričevalne: saj so pravi odraz umetnikove notranjosti. — Manj neposrednosti in več šole je bilo že sprva v njegovih grafikah. Opažalo se je že spočetka preveliko poudarjanje zgolj artistične plati in stremljenje po originalnosti, ki ga ni vselej rodila notranja potreba. Vendar je bilo iz teh grafičnih del mogoče spoznati resno, borbeno stremljenje. S svojo zadnjo razstavo je Jakac kot slikar razočaral. Osupne pred vsem. da med razstavljenimi deli ni tiste doslednosti in skupnosti, ki jo vsaka umetniška osebnost nepogrešljivo vtisne svojim tvorom. V tej žetvi zadnjih dveh let, ki jo razstava predstavlja, je toliko bistvene različnosti med posameznimi deli, in to ne samo zunanje (kar bi v naši filmsko bežeči dobi ne bilo niti čudno), temveč po pojmovanju, da jih komaj spoznaš vse za delo enegj tvorca. Mogel bi sklepati, da je avtorjevo razmerje napram svetu s temeljev omajano. Narave ne gleda več naivno, temveč z zavestjo svojega umetništva. Svet v vsi svoji kaotični zamotanosti se mu zdi čisto jasen in enostaven. Zmisel in bistvo predmeta mu ni več problem, temveč način, kako bi ga upodobil. Kar se tega tiče, si je pridobil s svojo nenavadno plodovitostjo formulo, ki jo objektu in svojemu trenotnemu razpoloženju odgovarjajoče spreminja. Ker k ustvarjanju ne pristopa več kot iskalec notranjosti, kot borec za spoznanje, kot reševalec zagonetke, zato njegova zadnja dela na opazovalca ne napravijajo mogočnega vtisa dognanosti in poslednjega spoznanja. Včasih je umetnik vsako svojo pokrajino doživel, njena slika je bila predvsem podoba njegovega doživetja: danes gleda okolico z očmi esteta, ki jo obnavlja z veliko, vprav rafinirano spretnostjo, toda premnogokrat brez srčne topline. Tudi popoln lajik bo, če primerja na tej razstavi sedanje s prejšnjimi Jakčevimi slikami, starejše spoznal na prvi pogled. Dvoje, troje novomeških vedut («Jesenska krajina», «V jutru», «Polje v jutru» in «Dolenjska pokrajina», štev. kat. 71 do 74), kaže še mnogo znakov nežne in intimno občutene poezije, ki je za njegova mladostna dela značilna. Posebno «Polje v jutru» je dokaz, da je bilo njegovo opazovanje in včutenje iskrene j še in globlje. So sicer tudi iz te dobe nekatera dela, ki kažejo očitne znake površnosti in iskanja cenenih efektov (n. pr. osladni pastel «V večernem žarenju», št. 76), vendar malone na vsakem najdeš še mnogo dobrih detajlov. Kar je novejših slik, pa prav mnoge od njih vzbujajo dojem, da umetnik dela svojemu značaju silo in da brez prave nujnosti stremi za tem, da bi se pokazal čim ekstremnejšega v oblikah in s tem modernejšega. Ker pa vsebinsko pojmovanje često ni v skladu z obliko, nam ti pasteli iz najnovejše dobe, sicer čisto impresionistično opazovani, podani pa s povsem nasprotnimi nekolo-rističnimi sredstvi, ostanejo nerazumljivi. Učinkujejo samo še dekorativno. Pretirano uporabljanje črnih barv je najbrž pripisovati vplivu mode. Pri tej priliki še eno o pastelu sploh. Zdi se mi, da je ta slikarski materi-jal naravnost poguben vsem ne izredno močnim individualnostim. S časom zapeljuje v površnost in igračkaujc, ki mu je končno edini cilj gladka in sladkobna zuuai.jost, na škodo poglobitve. Pastelna tehnika sploh ni prikladna za vsak sujet, ker je že po svojem značaju mehkobna in igriva. Zavaja v risarsko inlačnost iu barvno neobčutljivost, ker je sestavljanje in razkrajanje barvnih tonov nemogoče. Upoštevati je pa treba tudi izredno pokvari j ivost in kratkodobno življenje tega materijala, ki je primeren bolj za trenutne skice, nego za izdelane slike. Od devetih portretnih slik jih je pet izvršenih s pastelnimi svinčniki. .Najpreprostejši in tudi najbolj zaokrožen je portret rdečelaske (št. 63), kjer je značaj modela življensko iu brez poze podan, podoba sama pa v gradnji in barvi enotna. Sliko je avtor gotovo slikal s tisto vdanostjo in iskrenostjo, ki je ne motijo predsodki in teorije. Precej trda in prazna sta ženska portreta (št. 62 in 64), kjer se pod sladko zunanjostjo skriva več tehnične rutine nego duševnega jedra. Naravnost brutalna pa je portretna slika št. 65, kjer je artističnemu efektu žrtvovana domala vsa modelova duševnost. Najboljša izmed štirih portretov v olju je slika norveškega komponista (št. 57) iz 1.1922. Čeprav ne posebno značilna za avtorja, ker precej brezosebna, je vendar vidno na nji resno stremljenje in vesten študij, ki je zapustil svoje najočitnejše sledove v skrbno izmodelirani glavi. Portret ima neko določno vsebino, upodobljenčev značaj je točno podan. Črno ozadje je morda .premočno, vendar je kolikor toliko živo in ne moti preveč. Značilno pa je, da bi se bil isti učinek dal doseči z zgolj grafičnimi, črno-beliini sredstvi, morda še povoljneje. Slabši so ostali portreti, ki ravnokar omenjenega zdaleka ne dosegajo. Po njih bi moral skoro soditi, da je Jakcu slikanje z oljnimi barvami zelo tuje. Njegova olja so plitva in prozorna, kot da so šele započeta, brez svetlobe in reliefa. Prevladujoča črna barva, a je v na- sprotju s starimi mojstri (na pr. Fr. Hals) zamolkla, neizrazita in maščobna. () individualni karakterizaciji modelov je težko govoriti. Eksprcsivne linije (na primer pri portretu pesnika M. Jarca), spouiinjajoče na Muucha, niso nujne, risarske Lctočnosti (na pr. št. 58!)% pa pričajo o veliki naglici in iz nje izvirajoči površnosti. Skoro večje uspehe nego kot slikar je dosegel Jakac-grufik, kar je spričo njegove lirične, poetske narave, nasprotne intelektualnemu udejstvovanju, popolnoma nepričakovano. Kot grafik je med nami dosegel eno prvih mest. Ker je pa tudi to pot razstavil mnogo preveč (61 listov), si je težko ustvariti pregledno in javno podobo o njem. Mnogo teh skic ne spada na javno razstavo, ker so le premalo izdelane in neznačilne. Med izjedenkami je več prav dobrih listov. Taki so portret sestre, sedeče za mizo, portret norveškega komponista, celotna podoba možakarja z visečimi brki in pogled preko streh na Notre Dame (št.99, 101, 108, 110). Poznavanje matcrijala je očividno, pojmovanje pa sodobno, realistično, morda še malo preveč. Vse preveč vidiš objekt, portret i ranča ali skupino hiš, in premalo izveš o umetniku, ki ostane skrit za njimi. Tehnično ga pa pri nas najbrže nihče ne dosega. Značilnejše, ker bolj osebne, so njegove risbe s črno ali rdečo kredo. Kontraste luči in sence uporablja na včasih prav slikovit način. Topla in prisrčna je kredna risba «Sestra» (št. 152), ki je izredno posrečena v svetlobni razdelitvi in ugodno vstavljena v okvir. Par pariških nočnih pogledov ga predstavlja kot spretnega risarja, pa brez globljih pretenzij. Z globokimi sencami delana reduta «Tz. Quartier latina» (št. 150) in živahna skica «Most * (št. 152) kažeta vse nemalc vrline Jakčevega risarskega talenta in zmisla za strumno osredotočenje značilnosti. Najviše se je pa povzpel s štirimi novomeškimi pogledi (št. 155, 157, 159, 141), kjer ni med obliko in vsebino opaziti več neskladnosti, ki ponekod Še moti. Po svoji jasno pregledni zakl j učenosti se odlikuje celotni pogled na mesto, obsevano od šopa solnčnih žarkov, pro-dirajočih skozi oblake. Kljub temu. da ta motiv učinkuje nekam teatra lično, je risba močna in izrazita. Tu se je umetnikovo doživetje zlilo toplo in neokrnjeno v prikladno obliko, ki je sodobna in Jakčeva obenem. Te štiri risbe in morda še list «Ob Seini» (št. 151) smatram za izhodišče, odkoder bo umetnik gradil naprej. — Tuniške popotne impresije so preveč še skice in tudi čisto predmetno premalo zanimive, da bi mogle pritegniti širše kroge. ;\ajuspclcjša je barvasta risba «Oaza v globeli» (št. 119). Jakac se morda danes nahaja na usodnem razpotju. Na eni strani ga čaka mirno, navidez morda skromnejše udejstvovanje v oblikah in mejah, ki so prav njegove, osebne, na drugo plat ga pa mami blesk efektnih gesel. Pokazujejo se že, čeprav še sporadično, znaki manire, pojedina dela se zde bolj sijajno izvedene ilustracije, kot umetnine, ki so same v sebi zaokrožene. Pojavlja se sladkotnost mesto iskrenosti, videz mesto življenske upravičenosti. Zanj velja predvsem eno pravilo: več samega sebe! Jakcu treba intenzivnega, ne ekstenzivnega dela. Plodovitost sama še ni dokaz umetništva. Umetnost zahteva dela, študiranja, proučevanja in iskanja in borbe, predvsem pa: poglabljanja vase. Saj vsak pravi umetnik nosi ves svet in vse svoje slike v sebi samem. V predmetu podaja vedno le sebe. Talent sam, ki ga ima Jakac dovolj, ne zadostuje. Flaubert je dejal, da je talent dolgotrajno potrpljenje. Potrpljenje pa pomeni delo. Ta razstava je jasno pokazala, da Jakcu grozi nevarnost, da okostei.i, da preneha ustvarjati. Zato naj mu doseženi uspehi ne pomenijo cilja in počivališča, temveč samo izhodišče za naprej. Če bo vselej poslušal samo glas svoje notranjosti, ne oziraje se na modne ekstreme, ki z umetnostjo nimajo nobene vezi, mu bo njegov cilj ostal jasen in razločen. Poleg Jakca napravlja Gor up, ki razstavlja to pot prvič v Ljubljani, vtis še neizkristaliziranega umetniškega značaja, ki je še sredi razvoja in izpostavljen vsem mogočim vplivom, tako da je težko o njem izreči določno mnenje. Pokazal je ponekod mnogo pravega zmisla za naravo in precejšnje znanje, dočim drugod spet kaže prav začetniška dela. Iz večine pa se opaža vpliv raznih šol in struj. ki njegovemu bistvu, v kolikor se sploh udejstvuje, ne dopušča do izraza. Vse njegove slike in risbe so tako malo osebno poudarjene, da si absolutno ni mogoče ustvariti slikarjevega lika. Dvoje značilnih sujetov pozna in goji avtor: to so prizori iz živalskega življenja in pokrajine. S posebno ljubeznijo slika živali, ki jih natančno pozna in vestno opazuje. Mislim, da ga doslej med Slovenci še ni bilo, ki bi se bil s tolikšno resnostjo in vztrajnostjo lotil slikanja živali. Vendar njegove živali le redkokdaj res žive. Kriva je temu prav pogosto pokrajina, ki je vselej lc štafaža, to pa tako očitna in neskladna z živaljo, da napravlja mučen, izumetničen vtis. Slikar upodablja živali ali čisto naturalistično opazovane, ali pa jih stilizira v svoje dekorativne svrhe. Pri realističnem podajanju pa zamenjuje življensko resničnost z umetniško resničnostjo. Saj bi momentna fotografija morda pokazala isto pozo, toda umetnost ni samo kopija naravnega predmeta, ampak posplošnjena in plodovita njegova podoba, ki ga ne kaže mrtvega in otrplega kot leča fotografskega aparata, temveč polnega življenskega napona in sile. Njegova «Srna na bregu» (št. 4) je anatomsko morda najtočnejše oblikovana, umetnostno je mrtva. Izgleda, kot da visi v zraku. Zato se opazovalcu često zdi, da gleda ilustracije za znanstveno delo o živalstvu. Zato so te živali tako nežive, nedoživljene. Slikarjevo gledanje ni čutno gledanje, temveč razumsko. Značilno je, da so dekorativno zamišljene skupine boljše od ostalih. Ko1 uspele osnove za večje, morda stenske dekoracije, bi lahko služili sliki «Ples žerjavov» in «Srnjak ob vodi» (št. 1 in 7), dalje tudi «Zubri» in deloma «Na dnu morja» in «Pestre ribe» (št. 8, 25, 39), vendar so šarene ribice na oboi) slikah prizorov pod morsko gladino izključilo orna mentalno obdelane in docela enoploskc in se zde kakor prilepljene na sliko, kjer pogrešaš tudi vodo. Boljše so nekatere naturalistične študije, ki se jim vidi vestno opazovanja in poznavanje predmeta. Take so «Volkovi». «Orel», «Študija pume» in «Glava volka» (št. 5, 14. 45, 45). Manj posrečene so pokrajinske slike, kjer je nekaj skoro diletantskili del, ki bi bila brez škode lahko izostala. Oljna tehnika mu je še precej neznana, njegove slike so trde, brez globine in bleska, v barvi brez življenja in izgledajo kot kolorirane risbe. Zna pa izbirati slikovite izreke, ki jih pa žal vselej ne obvlada. Najučinkovitejši je pogled na «Sudjuradj», kjer pa moti nejasnost v detajlu in posamezni ceneni efekti. Par študij travnih bilk priča o njegovi veliki ljubezni do narave, ki jo vestno, skoro z znanstveno točnostjo proučuje v vseh najmanjšili potankostih. — Ponekod so vidni vplivi vzhodno-azijatske slikarije. Če bo mladi umetnik sledil svoji dosedanji poti. ki pokazuje dovolj dela in učenja in poglabljanja v naravo, bo lahko dosegel še mnogo. Brez talenta ni. to je dokazal. K. DobUla. In inemoriam Andreja Smoleta. — Ko je v soboto, dne 15. maja 1926. zadonela polnočna ura z ljubljanskih zvonikov, je pred hišo št. 1 i;a Gospo-svetski cesti, rojstno hišo Andreja Smoleta, vseučiliški profesor dr. Alfred Ser ko ob svitu plamenice nagovoril zbrano družbo Pena tov tako-le: «Penatje! Pozdravljeni vi vsi, ki ste se zbrali ob uri polnočni v proslavo spomina Andreja Smoleta, Slovenca po krvi in čuvstvu, po mislih in srcu ... Pozdravljeni! Pozdravljena, dolina šent flor janska, ti zemlja domača, ki kri ješ Prešerna in Ivana Cankarja! Bog bodi s teboj! Pozdravljen pred vsem pa Ti, človek, Ti romar slovenski — nas bratce Andrej! Ob uri polnočni se Te spominjajo bratje Penatje, kakor Ti, romarji trudni po zemlji slovenski, predragi domači, ki si jo ljubil prisrčno ves čas. Pozdravljen, Andrej! V Tebi mi zremo svoj narod slovenski, njegovo usodo, bridkost in nesrečo, njegove vesele in žalostne dni. Zatorej Bog s Tabo, prijatelj Prešernov, spomin Tvoj med nami naj večno živi!» Trikratni «Slava!» — in polnočna slovesnost je bila končana. Drugo jutro so pa mimoidoči postajali pred spominsko ploščo, brali napis na njej in ugibali, odkod ta marmorni dokaz, da spomin na nesrečnega bratca Andreja še živi med nami. Zelen lovorjev venec je visel nad ploščo. Plošča, vzidana v pročelje hiše, kjer se nahaja gostilna «pri Figovcu», je iz sivega nabrežinskega marmorja. Načrt zanjo je zasnoval arhitekt profesor Jože Plečnik. Vzidana je precej nizko, tako da se spodnji njen rob nahaja skoro v višini opazovalčevih oči in je izklesana v obliki podolgastega četverokotnika, gladka in ravna v sredi, na ožjih robovih pa navzven pri-viliana. V sredi pod spodnjim robom se nahaja konzola v obliki volute, zgoraj nad ploščo pa kamenit držaj za obešanje vencev. Napis je izvršen v plemeniti, naravnost visoko klasični antikvi brez vsakih ornamentov. Črke so rdeče, le dve besedi v spodnjem stihu sta zlati. Plošča s svojo mirno dostojanstvenost jo napravlja resnoben vtis in se čudovito skladno spaja z nizkim hišnim pročeljem v celoto. Plošča je resnična, i/ globoke ljubezni in pijetete porojena umetnina. Napis na plošči slove: T£ŽKA ČLOVČKV NI GROBA ODČJA VZÄMEJO V SfcBE GA Z&MLJE MOČI TČRČIMO BRATJE ŠE VINCE SE SMČJA DOLGO SM OL £ TO V SPOMIN NAJ ŽIVI BRATCV ANDREJV V OPOMBO MCMXXVI PENATJE Na lepši, preprostejši in iskrenejši način ni bilo mogoče proslaviti spomina moža, ki je za srečo človeštva bil vžgan! K. 1). Urednikov «imprimatur» dne 15. junija 1926. NAJNOVEJŠE KNJIGE Tiskovne zadruge t Ljubljani, Prešernova ulica 54 Hearn-Maukart: Knjiga o Japonski. Bros! 2t Bil, platno 38 Dm. poStnina 1"50 »in. G. Boccaccio-Budal: Dekameron. I. k n j If a: Bral. 5« »i«, platno 72 Bia, v pol-franc, vezavi 100 Din. poštnina 3 Din. .II. knjiga: Cene kakor pri prvi knjigi. Pretnar dr. Mir k*: V pristanu. Broi. 24 Bin, platno 32 Bin, poštniaa 1*25 Bin. Kmetova Marija: Večerna pisma. Broi. 16 Bin, platno 26 Bin, poštnina 1*50 Bin. Thoma: Lotkin rojstni dan. - NuŠIČ: Naia dcca. Humoreski - enodejanki. Cena 12 Bin, poštnina 75 par. Lah Ivan: Pepeluk. Broi. IS Bin, poštnina 75 par. Sienkiewicz: Potop. I. knjira. Hi strani. BroS. lit Bin, polplatno 124 Bio, celo platno 134 Bin, poštaina 6 D n. Bon ton. Knjiga o lepem vedenju, govorjenju in »blaženju v zasebnem i« javnem življenju. Bros. €5 Bio, platno M Bil, poStnlna 3 Bin. ta*ar Janez; Vrtinoc. lrama. BroS. It Bia, poštnina 75 par. Svoboda: Popek. Enodejanka. Bröl. 15 Bin, poštnina 75 par. Zakon o taksah in pristojbinah. II. Izdaja. Broi. 65 Bio, poštnina 3 Bin. Predpisi o zaščiti delavstva. II. snopič. BroS. 15 Bin, poštalaa 1 Bin. Jurčič Jos.: Zbrani spisi. IV. zv. Uredil dr. Piljatelj. BroS. 72 Bin, vez. v celo platao S6 Bin, v polfraacoski vezavi 92 Bin. Zbašnik Fr.: Žrtve. Romas. BroS. 24 Bio, v celo platno vez. 34 Bia, poštnina 2 Bia. l*ah Ivan: Knjiga spominov. BroS. 35 Bia, vez. 45 Bin, poStnlna 2 Bia. Puškin-Prijatelj: Kapotanova hči. Povest. • BroS. 24 Bia, vez. 29 Bin, poStnlna 1-20 Bia. Schšnherr-SkrbinŠek: Zemlja. Komedija. • BroS. 15 Bln. poštalna 75 par. Me lik A.; Jugoslavija. I. det Druga predelaaa in pomnožena Izdaja. Navadna Izdaja 60 Bin, boljša 75 Bli, poStnlna 2 Bin. j 1 i i\sVo9tve xa&ruge f W\\gan\a zadruge txv\ N#VE KNJIGE Uredništr« jc prejel« v «ceno sledeče knjige {z zvezdico 0 oznaee naiigfijcse v c'. - iu.i): 13esr«vic Milan. Izakrane pjesme. /.»grob. Malica. .Hrvatska. '05. t 'Suk t in ja. Mesečni časopis, i. dnil Mi ■ V gda iovi< . • . Sv 1 ••• grad, 1926. Tri tiskane pole mesečno. Cena letno 7') Din. * Förster F. V., -Social na kuliiMa. Preveo s neinasv-ko» Vuk Vrbov;;-. «>■••. > S. ß. Cvijanovie. l:>2i>.-5b str. C\;ir.. Ka/alo u Oasopi.su za zgodovino «a c.'sodopisj« J.—Maribor. Zgodovin*! društvo. 1:120. 83 si'.-. Kermavner Kolwrt, Po pogorju pulhograjskv'>> in okoli Krina • izleti. S petita! Mi&uni i>« /ir)nlJfv«lo«i iokolico. LjtiMji* Samozaložba. 1924. "j str. Krktet Gustav, Ljul ix ptica Beograd, S B ( vijanovič. 1926. SO sts ' 2u Diru Kos«t Josip» /ti.-. z< nlj( i mora Predi : • . . i Hrvatska. 1925. 153 str. K«vaciČ Maks, Ivan Ca ji kar. Marib«?. Samozaložba. 1926. 32 Mückal ja*. Slovanske liieraiury. Dil L \ Prnze. Xakiadcia -NKii»» • « -t*22. VI -j- 32t str. Mar6ihy-šoltčs«\a Elena. M«ja djeea. Dva života od kolijevke d*. Zapisci i razmišljanja. Prva knjiga. * *ve.o -.t -Ir.« ... ki. •• 1 .juboiiv. M •• kovic. Zagreb. Maiica Hrvutska. 1925. -j-t str. Novvieki Vdam. Ban fclačič, :.-«.■ Franja Josipa >■. ■cl ^ burgov&cu .) Zagivb; Nukktda < D/opne knjižnic-; . i\)2<> 5> sir. ■'• Din T-30. I?»saa .intra. Maribor. tz-bu: založiti maturami «;rž. gimnazijo : »';-■ >ir. T)i«iiui Ludvik. ? otki» rojstni da>-. k«.L \r v dojaRitt. — > •• •• '<■• slav. Naša dpca. Humoreska \ enem dejanja. Poslovenil ' • bh Ljul Ijana. Tiskov» • zadruga. 1926 >2 st . i ena 12 Din: Od i ka . •• k li?kih iger, J5. zvezek.) *Vcmar-Jank«v ič VI.. Rob«v.v komedija jedrn- vej ne. • i-o-ij« >. sna. Beograd. Geea K «m 192«. % str. "Vukasovie Milan. Muzika vremena. Beograd. -- Zaverlnik Jože, Ameriški Snnend. Pregled splo-n-.* z^adov ii»- '/<-.:-,• držav slovenskega naselj vpitja in naselb.jjj if: slov^«ske narod;««' -porne iednote ( hieftgo. Slov. nai »dna podpoi jed no ta 1925 632 Zdravje. Zdravstveno-poučni list. s .".< i., št. i 1 jubljana. Urejuje Ivo Pir< konzorcij tAIravjc^ v LjuMiam. i92r». sir. Cena celoletno 30 Di;. 'Ženil. Medjunaroifni tas«pis. J921—1926. Jubiiarna Urednik L:i Miti/ God. IV., br. >•. Beograd. Za doraščajočo mladino in odrasle je izšel BON TON Knjiga o lepem vedenju, govorjenju in oblačenju v javnem in zasebnem življenju Knjiga obseza 280 strani ter je sestavljena po lastni izkušnji in po najnovejših Bon tonih velikih narodov Broširana velja 65 Din, v celo platno vezana 80 Din Knjigo je izdala knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani, nasproti glavne pošte U n n I n n n m n g n aw n it II LE ZA ODRASLE so izšle v slovenskem prevodu svetovno znane novele DEKAMERON ki jih je spisal italijanski pisatelj Boccaccio. Dekameron je knjiga ljubezni, knjiga žgoče satire na nemoralno življenje duhovništva in meništva, knjiga smešnih, a čudovitih doživljajev iz meščanskih in plemiških krogov v XIV. stoletju. Dekameron je okrašen s 33 ilustracijami Za mladino je knjiga neprimerna Broširan velja 56'-- Din, v celo platno vezan 72 — Din, luksuzna izdaja 100 - Din Izdala Knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani m V-J ! Modna in športna trgovina za dame in gospode p. Majdič v Ljubljani nasproti glavne pošte 1 1 1 I 1 H I I 1 1 11 I 1 I I M II I I i V zalogi vedno samo zadnje novosti SlavijA jugoölovanska zavarovalna banka V LJUBLJANI Podružnice: Beograd Zagreb Sarajevo Novi Sad Osljek Split Glavna zastopstva: Vel. Bečkerek Cetinje Skoplje Marlbor Generalno ravnateljstvo v Ljubljani B^JSfi^"—^-^-^-^-^---^--^-- SLflUEHSKII BANKA, 0. D. Centrala Zagreb f 1 £ PODRUŽNICE: Beograd, Celje, Dubrovnik, Kranj, Maribor, Murska Sobota, Osljek, Sarajevo, Sombor, Sušak, Šabac, Šibenik, Wien EKSPOZITURI: Rogaška Slatina (sezonska) in Jesenice AFILIJACIJI: Slovenska banka, Ljubljana, in Jugo-slovenska Industrijska banka, d. d., Split LASTNE AGENCIJE v Južni Ameriki: Buenos Aires, Rosario de Santa F6; v Severni Ameriki: v vseh večjih mestih direktne bančne zveze Posreduje vse bančne in trgovske posle z inozemstvom, posebno z Italijo in Avstrijo Olajšuje posle eks- in importerjem s tem, da jim eskomptira menice v lirah kakor tudi v drugih inozemskih valutah Podružnica: Ljubl jana Vplačana delniška glavnica in rezerve preko 120,000.000 Din. ^ O J, Zfeia