fr. Gestrin:  V hladnici.
5*5
Oj, grozen vid!  človečja zdaj  pa zdaj Mrtva je roka, pa zopet ti glava Pojavljala se v negotovem svitu. Bistreje zrem;  vtopljenca to je truplo! Oh. Bože moj! in tamkaj zopet drugo! Oj, groznega prizora!  val nemirni, Igraje ž njima se, k obali ptisti Pred noge mi drhteče ji priganja. Nad njima  in okrog ponočnih ptic Krdelo mnogobrojno se z otožnim Mrtvaškim klikom zgrinja in se vdnji Zaganja,  da bi s plenom si nenadnim Napasle gladna zevajoča žrela . . . Li nista bratov dveh ti mrtvi trupli? Prekleta noč!  oh,  kaj  si mi razkrila! In s kdko si igračo vi igrate, Jezera grozovitega val6vi ? Oh, ti prekleta bratovska nezloga! Sramota vekovečna ! Beda, bčda! . . . In govorečemu tako na hip Poznana že mi spaka strahovita Z gorečimi očmi je meni proti Iz dalje čez valovje brzo plula, A drugi dve na levi in na desni Spremljali prvo sta, nohti mogočne,
m
Zobovje strahovito imajoči
Ter sto očij strupenih in rogdv
Prešernih sto,  in prvi v čelu   »G«,
A drugi   »I«  s slepilnim je odseVom
Od daleka blestelo.  Silna usta
Grozeče so  odpirale, plamen
In gost bluje" dim neprestano v mrak.
Ko dohitele trupli umorjeni,
Z veseljem so pogoltnile ji divjim
Ter gobec si krvav liže" pohlepno
S strupenimi očmi okrog iskale,
Ne bi li plena se kaj si dobile
V široko gladno zevajoče žrelo.
In ko zasledile so mene, brzo
Zagnale  s strašnim klikom so se k bregu
In grozovito škripajoč z zobmi.
Kosti so v strahu meni vztrepetale,
Do duše že sem čutil dih trujoč,
Leden mi pot porosil je obličje,
Majale že so šibke se mi noge
In zdelo se mi je,  da v nezavesti
Na ze"mljo padam,   ko predramim   zdajci
Iz groznih sanj  in krepko   se oddahnem,
Vznemirjen pozdravljaje zgodnje solnce
Ki lilo v sobo mi je žarke zlate.
Zamejski.
V hladnici.
L
omlad je cvela. V  dehteči hladnici Ob Vašem vznožji sem slonel molče" In gledal rože cvetoče na lici, In gledal Vaše oči sem lepe.
Molče" sem slonel,  brezimnega pevca Turobno pesem ste čitali Vi, Molče" sem slušal —  brezimnega pevca Glasovi Vam so skalili oči.
Skoz listje sveže in pisano cvetje Pomladni velrec pihljal je mehko" In v mračno, tiho nama zavetje Skorjanca pesem noše" na uho.
O  strti sreči,  zagrebeni nadi,
O mrtvem srci glasil se je spev;
In v Vaših prsih, v cvetoči pomladi,
Prebujal spev je otožen odmev.
In znali niste,  da pevec neznani
Ob Vašem vznožji je slonel molče,
Da vse bolesti zle v tožbi ubrani
Krivc5 le Vaše je bilo sred!                   Fr. Gestrin.
(®^gg^5®)
33*