TEDNIK KULTURNO POLITIČNO GLASILO ■ -"Tv - : Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt p. b. b» LETNIK XXIII./ŠTEVILKA 16 CELOVEC, DNE 15. APRILA 1971 CENA 2.50 ŠILINGA Resolucija 24. kongresa sovjetske partije v Moskvi Jonas 1965 - Jonas 1971 Leta 1965 je župan Kristan naprosil libu-ško godbo, da bi pozdravila kandidata Jonasa. Odklonili so. Tudi nemški pevci pri sprejemu niso hoteli sodelovati. Iz zadrege so rešili situacijo slovenski pevci, ki so mu zapeli eno nemško in eno slovensko pesem. Govoril je na prostem pred apoteko zelo pametno in zmerno. Hvalil je strpnost Švicarjev, kjer so štirje jeziki enakopravni. Tukaj naj si vzame Avstrija vzgled. Pri volitvah nato je dobil v Pliberku 1088 glasov, 10 manj kot njegov tekmec dr. Gorbach. Leta 1971 slovenskih pevcev župan ni več potreboval. Krepko je nabijala lani z 12 tisoč šilingov subvencionirana libuška godba. Tudi o Slovencih in o enakopravnosti jezikov ni bilo treba spregovoriti besede. Poudarjal je župan le, da ga pozdravlja v obmejnem mestu, nakar se je kandidat razgovoril o mejah in dejal, da sočuti, kako je razlika težka, če ne mejiš na bogate dežele kot je Švica s frankom ali Nemčija z marko, ampak države z dinarjem, forintom in češko krono. Taki kraji potrebujejo zmožnih podjetij, ki bi obmejnim prebivalcem dajala stalen zaslužek v domačem kraju. Hočemo tudi semkaj nekaj podobnega kot v Deutschlandsbergu na Štajerskem (baje Siemensovo podjetje), a to stane ogromne denarje in ni mogoče vsepovsod naenkrat. Prosil je za zaupanje dne 25. aprila, ki pa naj bi bilo večje kot pred šestimi leti, saj si je zaslužil nekoliko nagrade, ko je tako vestno izpolnjeval svoje dolžnosti in obljube. Za njim je govoril deželni glavar in dejal, da je Jonas šel tudi v Jugoslavijo in ustvaril pogoje za mirno sožitje na Koroškem. Vsi naj bomo složni in pozabimo preteklost, ki je prinesla naši deželi toliko gorja. Kdor hoče, da bo v bodočnosti mirno in srečno živel, naj voli Jonasa za državnega predsednika. Pred prihodom je nekdo vprašal dež. poslanca Lubasa, če bodo omenili tudi Slovence, pa je Lubas dejal, da ne. Ne on, ne Jonas tega ne nameravata. Zakaj naj bi to stvar obešali spet na veliki zvon, je menil, da bi ne bilo koristno. Mislili so si: Slovenci itak rajši Jonasa volijo kot kandidate GVP, bati pa se je zamere pri nemških nacionalistih, saj ti bodo o volitvi odločili. Ja ne rdeče rute biku kazati! Časa za razgovor ni bilo. S koroško himno je župan zbor zaključil. Zbora se je udeležilo podeželsko slovensko ljudstvo, ki odda glasove, ne da bi kaj zanje dobilo. Odsotni so ostali pliberški Nemci, ki so drugače na občini vedno v prednosti. opazovalec O VValdheimovi knjigi je naš list že na kratko poročal v štev. 14, str. 2. O njegovi knjigi prinašamo danes obširnejše poročilo. Bližajo se predsedniške volitve. Oba kandidata se skušata čim bolj prikupiti zaupanju volivcev. Hočeta si pridobiti slavo. Kandidat OVP, brezstrankarski Kurt VValdheim, je celo izdal posebno knjigo. Toda ta knjižna novost vsebuje precej pomanjkljivosti in stvarnih napak. Neodvisni mesečnik „Pro-fil“ objavlja v aprilski številki, str. 66, naslednjo oceno Waldheimove knjige; oceno prinašamo v prevodu: Hitri bralci knjige strankarsko neodvisnega kandidata OVP Kurta VValdheima, ki se je pojavila točno za začetek volivnega boja v izložbah („Der osterreichische Weg“, založba Molden), so odkrili pri bivšem zunanjem ministru in na dopust poslanem zastopniku pri OZN precejšnje balkanske slabosti, čeprav se je avtor ukvarjal tri leta s V petek se je končal v Moskvi 24. kongres sovjetske komunistične partije. Ob tej priložnosti je agencija TASS objavila resolucijo, katera v glavnem obnavlja osnovne točke, ki jih je poudaril tajnik partije Brežnjev v svojem uvodnem poročilu (glej Naš tednik, št. 14). Dokument izraža polno podporo politični liniji in praktičnemu delu centralnega komiteja, kot tudi zaključkom in predlogom Brež-njeva. Presenečenje 24. kongresa sovjetske partije je bilo zvišanje članov politbiroja od 11 na 15. Novi politbiro sestavljajo: vodja par-tiej Brežnjev (64 let), državni predsednik Podgorni (68 let), ministrski predsednik Ko- Te dni se je sestala, pod predsedstvom gospe Golde Meir, izraelska vlada, ki je razpravljala o posledicah, ki bi jih lahko imelo ponovno odprtje Sueškega prekopa. Na tem sestanku političnih in vojaških svetovalcev so sklenili, da bi bil Izrael pripravljen nekoliko popustiti v zvezi z odprtjem prekopa. Izrael naj bi bil pc vesteh iz Jeruzalema pripravljen umakniti svoje čete trinajst kilometrov v notranjost Sinajskega polotoka, kot pogoj za to pa bi postavil zmanjšanje egiptovske vojaške moči na področju Sueškega prekopa. Izrael bi ne pristal na zahtevo Kaira, da bi smeli egiptovski vojaki zavzeti določene položaje na vzhodnem bregu, pač pa bi dovolil, da bi egiptovski teh- Že v prejšnji številki našega lista smo poročali, da je novi irski predsednik Brian Faulkner dejal, da ne bo na Severnem Irskem, dokler bo on predsednik, nikoli do-, volil, da bi delali razliko med katoličani in protestanti. Ta izjava novega predsednika je toliko bolj značilna, ker je moral prejšnji predsednik VVilliam James Chichester Clark odstopiti prav na zahtevo desničarjev, ki so ga obtožili, da je bil preveč popustljiv nasproti katoličanom in tajni irski armadi (IRA — Irish Republikan Army). Vodja desnega krila unionistov VVilliam Craig, ki je povzročil spremembo pri vodstvu vlade in je zahteval, da sprejme predsedniško mesto Faulkner, je izjavil, da se s politiko, kakor jo je označil Faulkner, ne knjigo, kot ponosno poroča založba. Pomanjkljivosti se začnejo že z letom 1918: Takrat, piše VValdheim, so se »združili Slovaki in Slovenci s Srbi v poznejšo kraljevino Jugoslavijo". Medtem ko vključi VValdheim Slovake, ki so doma v takrat novi Češkoslovaški, v ..Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev" (SHS), pa da Hrvate sploh izstopiti iz zgodovine. Oni se tudi ne pojavijo na zemljevidu „Evropa v drugi svetovni vojni", čeprav so imeli med aprilom 1941 in aprilom 1945 — prvič v novejši dobi — lastno državo. Na zemljevidu, ki posebej zaznamuje o-zemlja, ki so bila takrat povezana z „Veli-ko Nemčijo" in ki so jih Nemci zasedli, manjkajo • med zasedenimi območji Jugoslavija, Grčija in južna Francija (od 9. septembra 1953 naprej). sigin (67), ideolog Suslov (68), tajnika centralnega komiteja Krilenko (64) in Pelše (72), namestnika ministrskega predsednika Ma-zurov (57) in Poljanski (63), ukrajinski vodja partije Šelest (63), premier ruske federacije Voronov (70) in sindikalni predsednik Šeljepin (52). K rednim članom politbiroja so bili imenovani dosedanji kandidati Grišin (56), vodja partije Moskve, kozaški vodja partije Ku-najev (59), ukrajinski ministrski predsednik Ščerbitski (53) in tajnik centralnega komiteja Kulakov (53). Ti štirje veljajo kot simpatizerji Brežnjeva, tako da bo imel le-ta v spornih vprašanjih lažje stališče kot doslej. niki prešli kanal za opravljanje dela za izpraznitev Sueškega prekopa. Vlada v Tel Avivu naj bi tudi vztrajala pri zahtevi, da bi do sporazuma o odprtju prekopa prišlo neposredno med Izraelom in Egiptom, ki bi morala proglasiti konec vojnega stanja za nedoločen čas. Vprašanju Sueškega prekopa je posvečeno tudi pismo, ki ga je Nixon poslal egiptovskemu predsedniku El Sadatu in v katerem je rečeno, da bodo Združene države Amerike dale svojo podporo pri iskanju sporazuma v tej zvezi. Nixon tudi zagotavlja, da Izrael resno proučuje predloge o odprtju prekopa. strinja. Ko se je Craig vrnil z zborovanja domov v predmestje, je našel doma neeksplodirano bombo. Poljska vlada bo upoštevala mnenje kardinala Višinskega Iz Varšave poročajo, da je kardinal Višinski izjavil, da je prejel od novih poljskih oblasti zagotovilo, da bodo upoštevale gledišče Cerkve glede družinske politike. To je izjavil kardinal v svoji nedeljski pridigi v Varšavi. Omenil je tudi, da so poljski škofje junija lani naslovili na vlado spomenico o škodi, ki jo trpi poljski narod zaradi splava in omejevanja rojstev. Oblasti so mu zagotovile, da so že potegnile nekatere zaključke iz spomenice poljskih škofov. • Iz kroga Hitlerjevih ..zaveznikov" manjkajo Ogrska, Romunija in Bolgarija (Ogrska in Romunija sta pristopili novembra 1940 k paktu med tremi silami [Nemčijo, Italija in Japonsko, op. p.], Bolgarija marca 1941). • Slovaška, med drugo svetovno vojno samostojna država, mora pretrpeti zgodovinsko krivico, da se pojavlja kot država, ki je zasedena od Nemcev, a ne z njimi povezana. V poglavjih ..Avstrija in sosednje dežele" oz. »Politika v Podonavju" ne omenja ne Jugoslavije ne člena 7 Državne pogodbe, ki obsega 5 odstavkov in govori o „pravicah slovenske in hrvaške manjšine". Iz VValdheimove knjige navadni Avstrijci tudi ne bodo zvedeli nikoli, zakaj je bilo razmerje Dunaj—Beograd občasno napeto in je še danes nekoliko obremenjeno. To seveda komajda škoduje, ker tudi razmerja kot takega ni. Bridek spomin na vigred 1942 Vsako leto se spet spominjamo sredi tega meseca na usodepolni 14. in 15. april 1942, ko je moralo toliko zavednih in vernih slovenskih družin zapustiti svoje domove in domovino in narediti prostor pripadnikom nemško-nacionalno-socialistične države. Eno uro časa so dali, Maier Kal-bitsch in njegovi pomagači, družinam z otroki, starih komaj nekaj dni, starčkom in starkam preko osemdeset let, da so se pripravili na pot neznano kam in tudi ne vedoč, kako dolgo bo trajala. In vsakemu je bilo prepuščeno, kaj si poleg družine še lahko naloži na svoje rame. Moral pa je v pregnanstvo tudi družinski oče in tudi sin, ki je moral, kot tedanji nemški državljan, s puško braniti svojo domovino. Taborišče v Ebentaler StraBe v Celovcu, vožnja v temni noči preko Beljaka proti severu, prehod preko nekdanje avstrijsko-nemške meje in taborišča na Hesselbergu, Schvvarzenbergu, v Frauenaurach, Renitz, Hagenbuchach in Eichstattu, nam bodo o-stala za vedno v grenkem spominu. Tedanja nacionalno-socialistična Nemčija in njeni pomagači so nam odvzeli vse: dom in premoženje, pravico svobodnega odločanja, celo vsako pravico nad lastnimi otroki in njenim šolanjem ali učenjem so nam odvzeli. Le ljubezen do naše materine besede in hrepenenje po naših domovih, nam niso mogli vzeti. Pač pa nam je ostala dolžnost žrtvovati sebe ali svoje otroke tej kruti nemški domovini. Pa je Hitler s vso svojo močjo in pomagači propadel. In skoraj vsi smo se spet srečno vrnili, čeprav nas od zaveznikov o-svobojena domovina ni bila preveč vesela. Oblasti na Koroškem še niso imele časa misliti na več sto družin slovenskih sode-želanov in jim pripraviti vrnitev na svoje domove. Pa smo se kljub vsemu srčno in veseli spet oprijeli dela. Radi bi pa videli, da bi vse to tudi naši nemški sodeželanl in tudi oblasti upoštevale. Krvavi teror hrvaških emigrantov na Švedskem Dva mlada ustaška emigranta, 20-letni Baričič in 22-letni B raj kovic, sta 7. aprila v jugoslovanskem veleposalništvu v Stockholmu z revolverskimi streli težko ranila jugoslovanskega veleposlanika Vladimira Rolo-viča in njegovo tajnico Miro Štempiharjevo. Svetnik Vukadinovič se je lažje ranil pri skoku, ko je šel klicat na pomoč. Terorista sta se brez odpore vdala policiji, ki je razmeroma hitro prišla na kraj atentata. Težko ranjenega Roloviča in Štempiharjevo so takoj prepeljali v karolinško bolnico, kjer sta bila operirana. Rolovič je, ne da bi se ponovno zavedel, medtem že umrl. To je v kratkem času že drugi atentat na jugoslovanske diplomate na Švedskem; februarja so hrvaški emigranti napadli jugoslovanski konzulat v Goteborgu in 24 ur držali v šahu osebje konzulata, predno so se vdali. • V Vzhodnem Pakistanu slabi odpor o-svobodilnega gibanja za samostojno bengalsko državo. Vladne čete so izvojevale spet nekaj novih uspehov proti „Zvezi Awa-mi“. Opazovalci sodijo, da se slabo oborožena bengalska vojska ne bo mogla več dolgo opirati proti boljši oborožitvi in izvež-banosti vladnih sil, katerih cilj je dobiti pod nadzorstvo važne vodne poti. Vlada na Irskem hoče pomiritev VVALDHEIMOVA KNJIGA: Balkanske slabosti Izraelski predlogi za odprtje Sueškega prekopa Stran 2 OD TEDNA DO TEDNA Koroški Slovenci v enostranskem ogledalu švicarskega dnevnika ,,Neue Zurcher Zeifung" NT je objavil v tretji letošnji številki, str. 5, v izvlečkih članek, ki ga je napisal za NZZ, 31. december 1970, njen dunajski dopisnik. Članek je poln neresničnih podatkov in ugotovitev o koroških Slovencih in o slovenskem narodu nasploh. Tokrat prinašamo prispevek iz mariborskega „Večera“ (1. april, str. 18 in 22), ki prikazuje križev pot članka, ki so ga napisali trije Slovenci, začasno zaposleni v Švici, kot odgovor na krivično poročanje o koroških Slovencih. Njegova ocena in pregled razvoja vprašanja slovenske manjšine na Koroškem, kakršna ju je podal bralcem uglednega švicarskega dnevnika, sicer znanega po dobro premišljenih ocenah, sta biia enostranska. Najprej je ugotovil, da so so v plebiscitnem letu nekoliko skalili odnosi med Avstrijo in Jugoslavijo zaradi slovenske manjšine na Koroškem, nato pa je bralcem po svoje predstavil nekaj zgodovine o Slovencih v Avstriji. Ko se je spomnil konca prve svetovne vojne, je zapisal: Enostranske ocene „Takrat so slovenske čete vdrle na Koroško. Korošci in ostanki cesarske armade so se jim krčevito upirali. Po sklenitvi premirja je posebna zavezniška komisija na spornih območjih izvedla anketo, ki je že tedaj pokazala nedvomno večino v prid Avstrije. Kmalu zatem so Jugoslovani prekršili premirje. Herojski odpor Korošcev je prisilil zmagovalce v I. svetovni vojni, da so izvedli plebiscit na zasedenem območju južne Koroške, kjer so se v glavnem že zadrževale jugoslovanske čete. Tudi na tem plebiscitu, ki so ga izvedli 10. oktobra 1920, se je večina tam živečega prebivalstva odločila za mlado avstrijsko republiko. V nekaterih okrožjih južno od Drave so sicer Jugoslovani izsilili tesno večino, vendar tega dejstva pri poznejšem določanju meja niso več upoštevali. Odtlej teče državna meja med obema državama v glavnem po razvodju Karavank." Bralcu NZZ je dopisnik predstavil prizadevanje, da bi se Slovenci po razpadu avstro-ogrske monarhije slednjič vendarle našli združeni v enotni Sloveniji, kot — najmanj okupatorsko. Avtor sestavka v obširnem članku ni našel prostora za to, da bi opisal dolgoletni boj Slovencev za njihove narodnostne pravice, prav tako se tudi ni spomnil mnogih zgodovinskih virov, ki nesporno pričajo, do kod in kod vse so bili naseljeni Slovenci in podobno. „V naslednjih letih so prišle v Jugoslaviji do izraza iredentistične struje," razmišlja dunajski dopisnik NZZ o razmerah na Koroškem po letu 1918, „ki so zahtevale korekturo obstoječih meja. Povod zanje je bilo pomanjkanje razumevanja avstrijskih oblasti za želje slovenske manjšine. V določenem smislu se je ta položaj kazal na teh območjih kot nekoč zrcalna slika položaja na južnem Tirolskem. Obstajale pa so tudi nekatere bistvene razlike med obema manjšinama. Slovenci v nasprotju z južnimi Tirolci tedaj niso živeli v strnjenem jezikovnem območju. Največkrat so oblikovali posamezne jezikovne otočke, pretežno v nemško govorečem področju. Nadalje niso predstavljali nobene homogene manjšinske skupine. Že v tistih letih so razlikovali med južnimi Slovenci, ki so se, širše gledano, identificirali s slovenskim nacionalizmom, in alpskimi Slovenci, ki so se že pred I. svetovno vojno integrirali z nemško govorečim prebivalstvom Koroške in je v njihovem vsakdanjem govoru polno nemških jezikovnih elementov. Za to skupino se je udomačil po letu 1920 naziv Vindi-šarji. Po mnenju prof. Veiterja, ki velja za enega od najboljših poznavalcev manjšinjskih problemov v Avstriji, gre pri Vindišarjih za nedoločljivo narodnostno skupino. Dejstvo je, da so v političnem pogledu že zdavnaj kazali izrazito naklonjenost za nemške nacionalne ideale in so se kasneje mnogi razgledani med njimi pridružili nacinoalnemu socializmu .. Odgovor treh slovenskih intelektualcev V takem tonu in s takšnimi podatki je poročal dunajski dopisnik NZZ. Dnevnik pa je dobil odgovor na svoje poročanje o slovenskem manjšinskem vprašanju od Slovencev v Švici! Trije slovenski intelektualci, ki so že nekaj let na začasnem delu v Švici, so prebrali predzadnjo številko letnika NZZ in se začudili, da je tako enostransko napisan sestavek zašel med stolpce tega uglednega švicarskega časnika. Napisali so osem tipkanih strani dolgo pismo, v katerem so po zgodovinskih virih popisali trnovo pot slovenskega življa na Koroškem. „Ko bo bralec NZZ prebral naš odgovor, si bo lahko ustvaril sodbo, kako je z manjšinskim vprašanjem na Koroškem v resnici," so menili naši rojaki, ko so pismo odposlali. Naslednje dni so listali po NZZ, svojega članka pa niso našli. Pač pa so dobili čez nekaj dni iz uredništva Neue Zurcher Zeitung pismo, v katerem jim je eden od urednikov sporočil: ..Zahvaljujemo se vam za vaš izčrpni sestavek o Slovencih v Avstriji. Iz načelnih razlogov pa vašega sestavka ne moremo objaviti. Pač pa smo pripravljeni objaviti njegov povzetek, dolg 30 vrst v naši rubriki .Pisma NZZ’.“ Na koncu tega kratkega pisma so bili, kot se spodobi, prijateljski pozdravi. Naši trije Slovenci pa so odpisali: Kakšni so „načelni razlogi"? „Hvala za vaš odgovor z dne 20. januarja 1971. Prosimo vas, da nam pojasnite načelne razloge, zaradi katerih ne morete objaviti našega članka o slovenski manjšini v celoti. Glede na obseg članka vašega dopisnika menimo, da bi bil naš odgovor ravno pravo dopolnilo. Prizadelo nas je spoznanje, da si tako ugleden časnik, kot je NZZ, ne more privoščiti, da bi objavil obe strani medalje. Vi ste deloma objektivno poročali o koroškem Heimatdienstu, organizaciji, po mnenju katere bi bilo treba Slovence iztrebiti; to je treba oceniti za nadaljevanje genocida, čeprav se je Avstrija po prvi in po drugi svetovni vojni zavezala, da bo zagotovila naši manjšini vse pravice. Nevtralna Švica teh problemov ni poznala. Zakaj nam dovolite objaviti največ 30 vrstic, medtem ko ste odstopili vašemu dopisniku dva in pol stolpca? Preden ste objavili njegov članek, bi bili lahko vprašali za mnenje o tem problemu kakšnega predstavnika slovenske manjšine v Avstriji, pa bi dobili še obširnejšo obrazložitev, kot pa smo vam jo poslali mi." To pismo je dobil sedaj v roke zunanjepolitični urednik NZZ. Odgovoril naj bi na vprašanja, kateri so načelni razlogi, zavoljo katerih časnik ne more žrtvovati nekaj časnikarskega prostora, da bi dobili njegovi bralci popolnejšo podobo o problemu, ki ga je časnik obravnaval. Pismo zunanjepolitičnega urednika je bilo sicer nekoliko daljše, pa vendar prav tako skopo kakor prvo. Zunaj svojih okvirov Tako je odgovoril: „V odgovor na vaše pismo, ki ste ga vi (dipl. ing. J. Ručigaj — op. p.), dr. Novak in dr. Mlinar poslali 28. januarja, moramo pritrditi odgovoru, ki vam ga je dal moj kolega dr. Hans Hamming. Vem, da je manjšinsko vprašanje, ki ga obravnavate, zelo celovit problem, vendar tudi jaz menim, da lahko odmevom in odgovorom odstopimo le malokdaj toliko prostora kakor našim dopisnikom. V nasprotnem bi bil naš list kaj kmalu zunaj svojih okvirov. Upam da imate razumevanje za te pomisleke." Spet prijateljski pozdravi, naklonjenosti za več resnice pa spet samo za borih 30 vrst. Naši so spet napisali odgovor: „Kljub našemu naporu, da ne bi ostal članek vašega dunajskega dopisnika brez odmeva (pri-občitev našega stališča bi bila dolžnost neodvisne NZZ), se slednjič moramo zadovoljiti s 30 vrsticami v .Pismih bralcev’. Dovoljujemo pa si bridko spoznanje, da ni mogoče iskati vzrokov, zakaj niste objavili našega pisma, v načelnih razlogih in v okvirih vašega lista." Pod naslovom Slovenska manjšina v Avstriji je po tej polemiki, ki je trajala skoraj dva meseca, Neue Zurcher Zeitung v rubriki Pisma uredništvu objavila naslednje: Skoraj po dveh mesecih „Članek o slovenski manjšini v Avstriji (NZZ 1970, št. 605 izdaja št. 359.) je tako enostranski, da moramo kot Slovenci pojasniti naslednje: Da bi našli pravično rešitev vprašanja slovenske manjšine, moramo upoštevati, da je bila severna narodnostna meja Slovencev severno od Ziljske doline (Gaiital), Dobrača (Dobratsch), Bistrice (Feistritz), Osojskega jezera, (Ossiacher-see), Gospe Svete (Maria Saal), Velikovca (Vol-kermarkt) in vse območje okoli Svinjske planine (Saualpen) še leta 1918 meja zaokroženega slovenskega jezikovnega območja z nekaterimi nemškimi jezikovnimi otoki in mesti. S pomočjo .ljudskega glasovanja’ je Avstrija po I. svetovni vojni dobila ta območja. Plebiscit se je moral iziti v prid Avstrijcem, zato pa so Italijani lahko zahtevali Južno Tirolsko. Po drugi svetovni vojni so Slovenci pričakovali, da se bodo združili v lastni državi. Zaradi političnih odvisnosti Jugoslavije od Sovjetske zveze do leta 1948 pa smo Slovenci lahko samo gledali, kako je Stalin za Koroško pobral 50 milijonov dolarjev. Med obema svetovnima vojnama je nastala teorija o Vindišarjih. To pa ni oznaka za narodnostno skupino, kot meni vaš dopisnik, ampak psovka za Slovence. Razdelitev na .alpske Slovence’, .južne Slovence' in Vindišarje je nacistična. Nacisti so hoteli Slovence iztrebiti. Oznaka Slovencev za .nedoločljivo’ narodnostno skupino je v nasprotju z vsemi zgodovinskimi spoznanji. Do kraja izmišljena je tudi trditev, da na Koroškem ni nobenih topografskih imen v slovenskem jeziku. Vsaka topografska enota ima slovensko ime. Mnoga imena so samo prevedli v nemščino ali pa jih po nemško popravili. Druga spet pišejo enostavno z nemško abecedo (Do-brač — Dobratsch). Avstrija, ki sama dobro pozna manjšinske probleme na Južnem Tirolskem, se že od I. svetovne vojne kljub dvakrat danemu jamstvu izogiba priznanju slovenske manjšine. Janko Ručigaj dr. I. Novak dr. J. Mlinar." * Toliko so lahko povedali bralcem Neue Zurcher Zeitung o Slovencih na Koroškem trije Slovenci, ki začasno živijo v tujini. V prvem pogovoru, ki so ga napisali na enostransko poročilo dunajskega dopisnika NZZ, so hoteli povedati mnogo več o slovenskem manjšinskem vprašanju. Ker pa je moralo obveljati stališče uredništva NZZ, so izrabili pač tisto drobno priložnost, ki jim jo je uredništvo NZZ odmerilo v stolpiču, namenjenem za pisma uredništvu. M. Golob ŽE 500 JUDOV JE ODŠLO V ENEM MESECU Iz Moskve poročajo, da je meseca marca 500 Židov odpotovalo iz Sovjetske zveze, da bi se naselili v Izraelu. V prvih treh mesecih (do 22. marca tega leta) je odšlo iz Sovjetske zveze 700 Judov, medtem ko se jih je lani v vsem letu izselilo samo 1000. Tudi 100 Judov iz Letonske in Litve, ki so marca stavkali z gladom, bo v kratkem prejelo dovoljenje za izselitev. Korošci, vaša usoda, vaša bodočnost! 8. OB 11. URI! Opomin poslal slovenskim Korošcem Avguštin Križaj bivši župnik Guštanjski. OB 11. URI! (Plebiscitna propaganda) Uvod Kdor hoče v Velikovec ali Pliberk, ima še precej daleč od železniške postaje, kar je posebno ob neugodnem vremenu zelo neprijetno. Kdo šteje kletve in ne posebno častne priimke, ki so se tekom let nabrali proti starim mestnim očetom, branujočim se železnice, češ, da bo „ferdamani eisenbhan furberk ferderbov", to je, železnica bo v škodo za njih vozna podjetja. Tako jo morajo potomci mahati po snegu in blatu in pokoro delati za trmoglavost svojih pradedov. Še veliko bolj usodepolno vprašanje se stavi zdaj Vam, dragi koroški bratje, v rešitev, ki Vam bo v prihodnje doneslo čast in hvalo ali pa kletev (kom. in pogubo) poznih rodov! Vsled razpada starega cesarstva so nastale razne razprtije med prej mirno skupaj bivajočimi avstrijskimi narodi. Pri tej priložnosti je prišel tudi v koroške pokrajine sovražnik, ki ni vprašal stalnih prebivalcev po njihovi volji, temveč je s kruto silo napravil mejo na ozemlju, ki nikoli ni bilo njegovo, sezidal visok obmejni zid med rodovi, ki so bivali v slogi, prijateljstvu in sorodstvu že nad tisoč let, in tako ločil, kar je Bog sam združil! Nastal je pa velik upor proti takemu nasil-stvu. In mogočni narodi so slišali odmev našega tihtenja in določili, da naj nasilstvo odneha in se pravica izkaže, z eno besedo: dovolilo se je ljudsko glasovanje, po katerem naj Korošci sami določijo, ali jim je ločitev prav ali ne. In sedaj po dolgem čakanju in neštetih, vnebovpijočih grozovitostih in krivicah od strani nepoklicanih, tujih zločincev je prišel čas, v katerem bomo mogli podreti ta kitajski zid, ki ga je sezidala tuja nasilnost skoz del vrta koroške domovine, in si zopet podati bratovske roke. Naj govorijo v teh vrsticah srce in glava, občutki in razum, hvaležnost in previdnost, preteklost in prihodnost in potem bomo tudi vedli, kaj smo dolžni sedanjemu času. Komentar: Tako piše Nemčur, ki je hotel s svojo brošuro postati bolj nemški kakor so Nemci. Dobro poznamo take ljudi tudi izza druge svetovne vojne. Kratek pogled v pretekle čase Kakor lepo zagrajeno posestvo leži Koroška v okviru visokih planin. Severno se raztezajo Visoki Turi, v zahodu Turi, Ziljske in Julske planine, v jugu Karavanke do Ur-šeljske gore in kot vzhodna stena je postavljena Koma planina. V tem okviru so prebivali v časih pred Kristusom Kelti, redko naseljeni, ki so izumrli ali pa bili pregnani. Potem so zasedli Rimljani deželo, ki je postala pozneje prehodnja dežela raznim nemškim plemenom, (kom. Spet nov pogled na zgodovino. Nemški zgodovinarji, kar si tiče Koroške, pa si res niso edini.) hrepenečim po laškem solncu, žitu in vinu. Velika in manjša nemška plemena so se na Laškem izgubila. Nekaj oddelkov jih je pa gotovo ostalo na Koroškem, kamor so dospeli v 6. ali 7. stoletju po Kristusu stari Slovenci, (kom. Nemci so zmeraj prvi!) Iz nemškega Solnograda (Salzburg) in rimskega Ogleja (Aguileja) so prišli oznanjevat sv. evangelij, nemški in laški duhovniki. Tako je postala dežela, ki je kmalu z Bavarsko prispadala k velikemu nemškemu cesarstvu, mešana naselbina Slovencev in Nemcev že 700 let po Kristusu in je ostala skozi 1200 let skupna mati za obadva naroda, ki sta se versko in gospodarsko vedno bolj približala in se spojila po ženitvah tekom stoletij v eno veliko žlahto Korošcev. Niso prihrumeli Nemci z ognjem in mečem, kakor nepoklicani gostje iz juga leta 1918., temveč v mirnem razvoju sta si postala koroški Slovenec in Nemec prava brata. In Bog jih je združil! V eni veri, v eni državi skozi zadnjih 200 let so postali Korošci ena celota. Kom.: Mi pa le mislimo, da so „vindišar-ji“ pravi bratje Nemcev. Tako mislijo tudi nekateri nemški sodeželani. Nekaj mnenj: *... Ich betrachte die VVindischen als unsere Bruder. Nicht nur deshalb, weil sie bei der Volksabstimmung treu zu uns gestanden sind. Was mir die Slovvenen so unsympa-tisch macht, ist, dalB sie sich nicht damit zufrieden-geben, gleichberechtigte Staats-burger sein zu vvoiien. Sie begehren Vor-rechte, die ihnen nicht zustehen. KZ, 27. 8. 1970, pismo bralke: Maria Madritsch, Maria Saal. ... Auch die VVindischen sind bis auf Ein-zelfalle getreue Karntner gleichen Sinnes mit den Deutschsprachigen; und sie waren es, die in den Jahren 1918 bis 1920 tapfer um die Einheit von Karnten gelitten und ge-stritten haben ... KZ, 7. 3. 1970. Pismo bralke, Vera Schludermann, Klagenfurt. Da pred plebiscitom še niso hoteli, ali si niso upali uporabljati besede „vindišar“, ker bi morda izgubili glasove, kaže dejstvo, da v vsem propagandnem materialu nisem zasledil članka, ki bi nagovarjal „vindišarje“ ali jih sploh omenil. To potrjuje tudi zgoraj navedeni stavek: ... „sta si postala koroški Slovenec in Nemec prava brata." Vendar takoj po plebiscitu je Heimat-dienst spustil mačko iz Žaklja. V brošuri „Der Heimat getreu" — Der Jugend im wie-derbefreiten Sudkarnten als VVeihnachtsga-be 1920 gevvidmet vom Karntner Heimat-dienst, piše na strani 6 sledeče: Friede im Land. In Karnten vvohnen seit vielen Jahrhunderten Deutsche und Slovvenen beisammen. Letztere, die Windische ge-nannt vverden, sprechen eine ganz beson-dere Mundart, die von der slovvenischen Sprache sehr verschieden ist. itd. Ves čas tega razvoja — razen, kakor umevamo, v prvih divjih, valovitih časih vesolj- ne ljudske selitve — ni bilo razpora med koroškimi Slovenci in Nemci. Povest o ..nemškem valpetu", ki je baje vihtel svoj bič nad slovenskim kmetom, velja ravno tako za nemške kmete teh časov. Tu ne gre za Slovenščino, temveč za nekatere sirove tlačitelje, ki so se kazali v srednjem veku ravno tako pri nas kakor pri Nemcih, Francozih, Angležih itd. Od ljudstva do ljudstva pa je vladal vedno prijazen sporazum, ki so ga motili še-le v najnovejšem času nekateri prenapetneži. Ti so se zarinili v svojem slepem sovraštvu do Nemcev v najostudnejše laži, s katerimi so sleparili svoje pristaše. Psovk — kakor: „Nemški psi, nemški hudiči, nemški prašiči" — naši Slovenci niti poznali niso. To so žalostne cvetke jugoslovanske kulture. Po vseh zborovanjih onih hujskačev pa se slišijo le Nemcem sovražne besede in trditev, da so oni naši sovražniki in tlačitelji. Kom.: Na Divjem zapadu so pravili: „Mrtev Indijanec, dober Indijanec!" Lahko bi rekli: »Miren Slovenec, dober Slovenec!" Berimo naprej! Jaz Vam pa zakličem jasno in odločno, da je ta trditev laž in neresnica, naj jo izreče kdorkoli! Kom.: In ravno on je rekel laž in lagal bo še kar naprej v tej brošuri! To se pa res ne spodobi zanj kot duhovnika! Da ne mislite, da Vam piše Nemec. Vam povem, da sem rojen Kranjec, pristne slovenske krvi Križajev — Murnikov: 6 leten sem prišel v Celovec, kjer sem vzrastel ter se šolal in prebival 16 let: skozi 24 let sem duhovnik, od teh 22 let v slovensko-nemških župnijah (Prevalje, Vrate, Guštanj, Podklo-šter). Diham to raj koroški zrak že skozi 40 let! V tem času sem se spoprijaznil in seznanil z mnogimi koroškimi Slovenci in Nemci in lahko zatrjujem, da vodi moje pero le ljubezen do ljubljenih koroških slovenskih rojakov ter visoko spoštovanje in globoka hvaležnost do nemškega naroda. Kom.: Zakaj je hvaležen in jih spoštuje, boste brali v naslednji številki Našega tednika. (Dalje prihodnjič) Spominska oddaja dr. Franceta Cigana v ljubljanskem radiu V sredo, 31. marca 1971, je ljubljanski radio posvetil ob 17.25 oddajo iz cikla „Slovenska zemlja v pesmi in besedi11 spominu dr. Franceta Cigana, velikega zbiralca in raziskovalca ljudske pesmi. Oddajo je pripravila dr. Zmaga Kumer, s sodelovanjem Julijana Strajnarja, napovedovalca Marijana Kralja in tonskega tehnika Viktorja Žnidaršiča. Večji del posnetkov ljudskih pesmi, ki smo jih slišali kot dopolnilo k tekstu, je rajni še sam napravil. Prinašamo tekst. „Bil je med nami mož, kot zrno klen in zdrav. Trd in neomajen, kadar je šlo za slovenstvo, mehak in dober do sočloveka. Skromen in zadržan kadar je bil deležen pohvale. Neizprosen in bojevit, če je bilo treba braniti koroško pesem Goreč od navdušenja, kadar je lahko prisluhnil ubranemu petju in presrečen, če je mogel zapisati lepo melodijo. Še nam zveni v ušesih njegov zvonki glas in prisrčen smeh. In zdaj ga ni več: dr. Franceta Cigana, profesorja na celovški Slovenski gimnaziji, zbiralca in raziskovalca koroških ljudskih pesmi. Pokopali smo ga ob koncu februarja na ljubljanskih Žalah. Bil je po rodu Prekmurec iz Žižkov pri Črensovcih. Kot duhovnik-salezijanec je služboval najprej zunaj svoje ožje domovine, med vojno je šel prostovoljno v Srbijo, da bi preganjal Slovencem vsakdanjo bedo. Po vojni pa je prišel na Koroško, kjer je postal profesor glasbe na novo ustanovljeni Slovenski gimnaziji v Celovcu. Z ljudsko pesmijo se je srečal že doma. Pevec je bil njegov oče, pela je tetica Verona, peli so bratje in sestra, pela je vsa hiša. Ciganovi so se pozneje preselili iz Žižkov v Črensovce. V njihovi hiši smo pred desetimi leti spoznali enega najpomembnejših prekmurskih ljudskih pevcev Matijo Koštrica. Prepeval je neutrudno ure in ure. Pri nekaterih pesmih so pritegnili še Ciganovi. Solidno glasbeno znanje, ki si ga je bil dr. Cigan pridobil v Gradcu, mu je prišlo prav ne le za šolski glasbeni pouk na gimnaziji, ampak tudi pri njegovem zborovod-skem delu. Kot pevovodja več zborov na gimnaziji ni bilo še zadosti. Izven šole je vodil še zbor J. Petelin Gallus v Celovcu. Leta 1959 je obiskoval prekmurske rojake v Združenih državah Amerike in v Kanadi, pa jih je navduševal za petje domače pesmi in nagovarja! k zbiranju. Tako je nastala knjižica besedil „Spomini mladosti11. Izdala jo je Gl zel a Hozjan, ki je tudi posnela melodije na trak. Med njimi je bila varianta znamenitega Vrazovega zapisa balade „0 deklici11, ki reši v kačo zakletega kraljeviča. Od Vraza dalje nismo imeli nobenega zapisa več. Po 150 letih je pesem spet prišla na dan, prav po zaslugi dr. Cigana. Pozneje nam jo je zapela še sestra kanadske Prekmurke. Domača prekmurska pesem je v srcu dr. Cigana sicer vedno ohranila svoje mesto, vendar bo veljal v zgodovini slovenskega narodopisja bolj kot raziskovalec in zbiralec koroške pesmi. Kadarkoli si je mogel utrgati kaj časa, se je napotil po vaseh, spraševal, zapisoval, pozneje tudi snemal na magnetofon. Sčasoma se je spopolnil kot snemalec in raziskovalec. Spraševal je pevce tudi o načinu petja. Poskušal „marnvati“ po koroško in tako izvedel marsikatero podrobnost o pesmih, ki jih je posnel. (Sledi posnetek knapovske pesmi iz svinške planine. Napovedovalec opozori na dragocenosti najdbe.) „Pesem je v resnici od nekdaj še pripovedne pesmi o puščavniku, ki so ga premotile knapovske dečve, da je zapustil „ain-zidlerco", to je svojo puščavniško hišico. Pevci tega niso mogli vedeti. Tudi dr. Cigan se ni tistikrat zavedal pomembnosti svoje najdbe, da namreč dotlej še sploh nismo imeli melodije za to pesem, samo besedilo, ki ga je zapisal Matija Majer v Ziljski dolini sredi prejšnjega stoletja, je bilo javljeno v Štrekljevi zbirki. Kot vsi skušeni zbiralci je tudi dr. Cigan vedel, da je najzanesljivejša pot do pesmi prek pomenka o običajih. O tem pričajo mnoge koledniške pesmi, kot je recimo Flo-rijanovska in priložnostni posnetki pogovora s pevci. Uspeh zbiranja je včasih odvisen od spretno zastavljenega vprašanja, da se pevec spomni primera, ki bi mu sicer ne prišel na misel.1' (In to je znal dr. Cigan, kar je pričal posnetek pogovora z Miho Hafnerjem.) „Na Koroškem kajpak ne pojo samo koroške pesmi, marveč znajo tudi veliko splošno slovenskih. To dokazuje prav zbirka zvočnih posnetkov dr. Cigana, ki daje tako drugačno podobo koroškega pesemskega izročila, kot smo ga poznali iz dosedanjih tiskanih zbirk. Nekatere splošno znane pesmi Korošci seveda po svoje vižajo in so prav zaradi te različnosti zanimive." (Sledi posnetek pesmi „Dekle je prala srajčki dve" z Obirskega.) „Dr. Cigan ni zamudil nobene priložnosti, ki mu je obetala zbiro pesmi. Nobena vas mu ni bila predaleč, nobena kmetija preveč v hribih ali od rok. Da je le zvedel za pevce, pa se je odpravil na snemanje. Večkrat je poizvedoval pri svojih dijakih Janko Messner: „Tc tri razglednice niso napisane za spravo, ne za bratovsko združitev, tudi ne za srečanje na mostovih med tu in tam11. Ta stavek, vzet iz uvoda h knjigi „Ansichtskar-ten von Karnten11, ni lep, tudi ni prijeten, je bridek, jedek, kot so bridke in jedke vse tri koroške razglednice. Nič lepih barvnih kompozicij, nič veličastnih panoram, nič sonca, kot je pač resnica. Pač, seveda, sonce je, tudi barve so lepe, panorama je čudovita, a vse zakriva temna, mrka oblačnost in mračnost, naše življenje na Koroškem. Tu in tam kak žarek svetlobe, a že čutiš, da moraš biti silno močan optimist, da moreš globoko verovati v moč našega življa, ako hočeš videti skozi mrk zastor prijetnejše stvari. Tri letnice: 1935 — 1942 — 1970, trije mejniki, tri podobe. 1935: Celovec. Gimnazija. Verouk. 52 u-čencev, med njimi 16 Slovencev. 16 zaznamovanih. Na čelih imajo znamenje, ki so jim ga zarisali dobri sosedje, znamenje iz leta 1920, Kajnovo znamenje. Pride profesor, zaveda se svojega poslanstva, ne samo verskega. Tudi „narodno“ poslanstvo je v njegovih besedah. Pokliče slovenskega dijaka, naj mu zmoli Oče naš. Nemškega ne zna, začne s slovenskim. Kot hlapec Jernej, ko je terjal od Boga pravico. Toda slovenski Oče naš ne velja, profesor zahteva nemškega. Samo tisti je pravilen, zveličaven. Profesor ve, kaj zahteva večinska javnost. „Windisch is schiachl", je za pokopališče, tam, kjer je mir, tišina. 1942: Nemška fronta pred Leningradom. Predor se je ustavil. Blato, talna voda, ruski obrambni napadi, strelski jarki. Prekleti Rusi, umazani in ušivi Azijati, nič vredna svojat. Strel. Bojni tovariš Jozana Kuharja iz Globasnice se vije v smrtnih krčih. Umre, živalska smrt. Joža Kuhar si je zaslužil dopust. Pride domov, v rodno Podjuno. v gimnaziji, kje še pojo po slovensko. O tem pričajo sestavki, s katerimi je leto za letom polnil strani gimnazijskih letnih poročil. V njih je zanimivo, živo, pristno kramljajoče pisal o svojih srečanjih s pevci, o svojih najdbah, pa tudi o spoznanjih in dognanjih. Vse pa podprto s transkripcijami posnetkov. Večkrat je dobesedno navajal svoje pogovore s pevci ter tako ohranil marsikakšen dragocen drobec ljudske modrosti, duhovito pripombo ali domiselno rečenico. Iz vsakega članka je čutiti kako zelo se je bil navezal na svojo novo domovino, kako se je znal približati ljudem in kako nesebično se je razdajal v goreči ljubezni do ljudske pesmi. Ko je bila v celovškem deželnem muzeju razstava koroške pesmi, je dr. Cigan poskrbel za slovenski del. Vzbudil je pozornost ne le z vzorno urejeno, nazorno prikazano zbirko zapisov, marveč tudi z živo ponazoritvijo pesmi, z nastopom pevcev. Pred nekaj leti so mu ponudili, da bi pri- pravil slovensko gradivo uradne izdaje koroških ljudskih pesmi; nemške namreč že izhajajo. Sprva je okleval, ker se je zavedal, kolikšno breme in odgovornost bi prevzel „!jg ZVONČKI Snežinke so zaplesale v zraku. Prvi zvončki, ki so pravkar pokukali iz zemlje, so jih zagledali in plašno zacingljali: „Cin! Cin! Cin! Cin! Cin! To bo naš pogin! Kje si, ljubljena Pomlad, kdaj zavladaš sredi trat!" Snežinke se niso menile za njih, glasovi zvončkov so onemeli. Cvetke so sklonile svoje bele glavice in zaspale. Stara vladarica Zima pač ni nameravala odstopiti svojega prestola nežni Pomladi. Ponosno je sedela na visokem Snežniku in se prezirljivo smejala belim zvončkom, ki so prezgodaj pogledali iz tal. Njena glava je kimala med oblaki, ki so jo ovijali v megleno krono. Noge so ji segale do podnožja gore. Kadar je dvignila svoje ledeno žezlo, je zabučala burja. Starka je bila nekaj časa kar prepričana, da bo večno vladala. Na jasi pa je v svojem vilinskem gradu spala Pomlad in sanjala. Zelene jelke, smreke in borovci so bili že trudni, težka snežena gmota jim je krivila veje. „Ker smo vedno zeleni in smo prijatelji ljubljene Pomladi, nas Zima posebno odlikuje s težkimi plašči. Moj mi je zlomil kar tri veje," se je jezil borovec in skušal stresti raz sebe sneg, pa se mu ni posrečilo. Pri-mrznil mu je bil na veje in se jih držal kot oklep. „Pomlad se vrne. Naša vladarica nas ne bo zapustila. Prihitel bo topli Jug, nas poljubil in objel. Vse bo oživelo in zarajalo," ga je tolažila smreka, ki je sama globoko upognila veje in trpela pod snežno težo. „Mene je beli mrzli plašč kar zgrbil, da čepim tu kakor stara sključena čarovnica in si ne vem pomagati," je zaječala mlada breza. Zimo pa je včasih le zaskrbelo. Zaslutila je nevarnost. Zazdelo se ji je, da jo bo nekega dne kar nenadoma hotela premagati Pomlad. Zato je poklicala svoja zvesta podanika Burjo in Sneg ter ju poslala v grad svoje nasprotnice na poizvedovanje. Burja je divje zabučala okoli oglov mirnega gradu. Iskala je vhod, pa ga, vihrava kakor je bila, ni takoj našla. Poklicala je Sneg. Skupaj sta se zaletela v visoka okna, pričela po njih razbijati in jih šiloma odprla ter kar buhnila v dvorano. Pomlad je sedela na prestolu, okrašena s cvetjem. Ko sta dospela neusmiljena poslanca sovražne Zime, se je v sanjah prijazno smehljala. Zabučala je Burja svojo rezko pesem, a Sneg je razposajeno zarajal. Vihravi metež je kmalu zakril kraljico z njenim prestolom vred. Zapiskala je Burja v slovo in že sta izginila. Pomlad je zasanjala, da leži globoko na dnu jezera. Nad njo so valovi žuboreli in šepetali zapeljivo uspavanko pozabljenja. Poslušala jih je. Vedno opojnejša je bila njihova pesem. Globlje in globlje se je mlada vladarica pogrezala v sanje. Pa so se valovi utrudili in trenutno umolknili. Tedaj je Pomlad naenkrat zaslišala svoje drobne klicarje. Skozi zelene valove je uzrla svoje zveste zvončke, ki so stali okoli in okoli jezera ter jo vabili s svojimi nežnimi zvoki. Pomlad se je vzradostila. Pred davnimi, davnimi leti je živel nekje v japonskih gorah siromašen drvar s svojo ženo. Bila sta že stara in brez otrok. Žena je sedela doma in predla, mož pa je sekal v gozdu drevje. Nekega dne pa je šel globlje v gozd kakor sicer. Nenadoma je prišel do studenca, ki ga prej še nikoli ni videl. Ker je bil žejen, se je sklonil in zajel krepak požirek, ki ga je osvežil. Ko je potem zagledal svoj obraz na vodni gladini, je opazil, da se je zgodilo nekaj čudnega. Postal je spet mlad! Glavo, ki je bila že plešasta, so mu spet pokrili gosti, črni lasje, vse gube na obrazu so mu izginile in slabotni udje so postali spet polni in močni. Kar zaplesal je od veselja. Potem je pohitel domov k svoji ženi. Ta pa se je pre- Spet so zašušljali valovi svojo pesem pozabljenja. Ona pa je čula samo svoje drobne zvončke. Topli Jug je tiste dni obiskal smreke in jelke, borovce in breze. Takoj jim je s svojim dihom olajšal težke plašče. Zaskrbljen jih je vprašal, kje se mudi Pomlad. „Ni je, ne vemo, kje se je zakasnila," so vsi zatarnali. „Čakajte! Zvončki jo pokličejo," je odvrnil in hitel pred njen grad. Tiho, tiho je zavel, da ga ni slišala Zima ne njeni poslanci, le samo brstiči črnega teloha, ti zeleni sključeni ključki, skriti pod rušo. Takoj so odklenili vratca v tleh. Jug je hitel pod zemljo, poljubil je popke zvončkov in že so se veselo oglasili. Nato je zginil skozi odprta vrata in poljubil spavajočo Pomlad. Zvončki so pa zvonili glasneje in glasneje. Prebudila se je, se nagnila skozi okno in se veselo nasmehnila. Tega smeha se je prestrašila Burja, še bolj pa starka Zima. Stresla se je. Iz roke ji je padlo ledeno žezlo in se zdrobilo, nakar se je tudi sama sesula v prah. Že je prihitela v poljano Pomlad — zmagovalka. Izza snežnikov je prisijalo sonce, ki je raztrgalo oblačno krono mrzle Zime in se kot blesteča zlata krona spustilo na ljubko glavico mlade kraljice Pomladi. Pred njo pa so vzradoščeni zvončki sproščeno cingljali in pozvanjali veselo pesem prebujene prirode. strašila. Ni mogla verjeti, da stoji pred njo njen mož. Naposled jo je prepričal, da je res on. Tedaj je vzdihnila: »Ker si zdaj tako mlad, ne boš maral o-starele žene! Tudi jaz pojdem tja, da se napijem vode, ki vrača mladost. Počakaj me! Hitro se vrnem!« In pohitela je v gozd. Tudi ona je našla studenec mladosti. Kako je bila voda hladna, kako jo je vso osvežila! In žena je pokleknila na breg, pila in pila ... Ni se mogla odžejati! Mož pa jo je doma nestrpno čakal. V mislih jo je že videl, kako se vrača k njemu, vsa mlada, nežna, vesela, kakor v tistih dneh, ko jo je snubil. Toda ni je bilo. Zato je zaklenil hišo in jo šel iskat. Ni je našel. Ob studencu mladosti je ni Voda mladosti če ne veš, 'kaim utegneta častihlepje in maščevanje zapeljati slehernega Adamovega sinu.« »Maščevanje?« je rdkel črni vitez. »Nikoli ti nisem storil krivice. Meni se nimaš za kaj maščevati.« »Moja hči, Rihard, ki je nisi hoitel za ženo! Mar to ni bila žalitev za Normama, čigar kri je enako plemenita kakor tvoja?« »Tvoja hči?« je odvrnil Črni vitez. »Lep razlog za sovraštvo, ki vodi do krvavega konca! Odstopite, gospoda, da se pomeniva z njim na samem. In zdaj, Waldemar Fitzurse, govori po pravici in priznaj, kdo te je najel za to izdajalsko dejanje?« »Tvojega očeta sin,« je odgovoril Walde-jnair; »a s tem, da je talko storil, je samo maščeval nad teboj tvojo lastno nepokorščino do očeta.« Rihardove oči so se od ogorčenja zaiskri-a njegova boljša nrav jie zmagala. Pritisnil si je roko na čelo in nekaj trenutkov strmel ponižanemu baronu v obraiz, ki se je pačil od medsebojne borbe ponosa in sramu. »Ali ne prosiš za svoje življenje, Walde-mair?« je vprašal kralj. »Kdor je v levovih krempljih,« je odvrni Fitzurse, »ta ve, da bi bilo zaman.« »Tedaj ga imej, ne da bi prosil zanj!« 'je rekel Rihard. »Lev se ne pase ob črkah, ki ležijo pred njim na tleh. Imej svoje življenje, ali s pogojem, da v treh dneh zapustiš Anglijo in skriješ svojo sramoto v ovojem moirmainskem gradu ter nikoli ne omeniš Johna Anževinslkega kolt sokrivca tega izdajstva. Če te po roku, ki sem ti ga določil, še zalotijo na angleških tleh, boš smrti umrl — in če zineš le besedico zoper čast mojie hiše, talko mi svetega Jurija, niti °ltar ti ne bo zavetje pred kaznijo. Na najvišji vrh tvojega lastnega gradu te obesim vranom v pašo. Daj temu vitezu konja, Locksley, saj vidim, da so tvozi svobodnjaki polovili kljuse, ki so brez jezdecev dirjale dkirog, in pusti ga, da v miru odjezdi.« »Če se mi ne bi zdelo, da slišim glas, čigar poveljem ne smem ugovarjati,« je odvrnil svobodnjak, »bi poslal za tem zavratnim lopovom puščico, ki bi mu prihranila napore dolgega potovanja.« »V tvojih prsih, Lodksley, bije angleško srce,« je rekel Črni vitez, »in prav domnevaš, da si dolžan poslušati moj ukaz: jaz sem Rihard Angleški!« Pri 'teh besedah, izgovorjenih z veličanstvom m glasom, kakršen je pristajal visokemu dostojanstvu in vzvišenemu značaju Levjesrčnega,, so svobodnjaki mahoma popadali na kolena in se mu poklonili, proseč obenem odpuščanja za svoje pregreške. »Vstanite, prijatelji,« je milostno rekel Rihard, gledaje nanje z obrazom, s katerega je bila njegova običajna blagodušnosit že izpodrinila plamen nagle jeze in v čigar črtah ni bilo več sledu o nedavnem obupnem boju, razen rdečice, ki je še ostala od napora; »vstanite, prijatelji! Vaši pregreški, bodisi v gozdu, bodisi na ravnem polju, so odkupljeni z zvestimi uslugami, ki ste jih storili mojim nesrečnim podanikom pod toirquilstonskimi zidovi, in s tem, da ste danes prihiteli svojemu vladarju na pomoč. Vstanite, moji vazali, in bodite v bodoče dobri podaniki. Ti pa, vrli Locks-ley —« »Ne imenujte me več Locksleya, moj vladar! Spoznajte me s tistim imenom, ki se bojim, da je predaleč segel glas o njem, da ne bi bil prišel tudi do vaših kraljevskih ušes. Robin Hood sem — Robin Hood iz Shenvooidsike šume.« »Kralj hajdukov in knez vrlih mož!« je rekel kralj. »Kdo ne bi bil slišal imena, ki je prodrlo tja do Palestine! A bodi prepričan, vrli hajduk, nobenega dejanja, ki si ga storil v naši odsotnosti in v nemirnih čaisih, katere je povzročila, si ne bomo zapomnili v tvojo škodo.« »Prav ima pregovor,« se je oglasil Wam-ba, čeprav manj objestno kakor po navadi: »Kadar mačke ni doma, miši plešejo.« »Kaj, Waimba, ti si tu?« je rekel Rihard. »Tako dolgo te že nisem čul — mislil sem, da si pobegnil.« »Jaz, pa pobegnil!« je vzkliknil Wamba. »Kdaj ste že videli, da bi se norost ločila od hrabrosti? Evo, tu leži plen mojega meča, vrli sivec, ki bi ga rad videl speit na nogah, če bi ležal zato njegov gospodar pohabljen na tleh. Res je, da sem se izprva nekoliko umaknil, zakaj burkaški jiopič ne odbija kopij tako dobro kakor jeklena srajca. A če se nisem boril z bridkim mečem, mi boiste vsaj priznali, da sem zatrobil na naskok.« »In v pravem trenutku, pošteni Wam-ba,« je odvrnil kralj. »Tvoja usluga ne bo pozabljena.« »Confitecir! Confiteor!« se je začul ponižen glas nedaleč od kralja. »Z latinščino ne pridem dalj — a izpovem se svojega smrti vrednega izdajstva in prosim za odvezo, preden me odpeljejo na morišče!« Rihard se je ozrl in zagledal veselega meniha, ki je klečal na tleh; gorjača, ki med nedavnim bojem ni lenuharila, je ležala zraven njega v travi. Njegov obraz se je kremžil tako, da je po njegovih mislih kar najbolje izražal globoko skesanost: oči je zavijal kvišku, kota ust sta mu visela navzdol kakor čopa na mošnji, da ponovimo VVaimbovo primero. A temu mrkemu videzu silne stkrušenosti je čudno nasprotoval porogljivi izraz, ki se je skrival v vsem širokem obličju in pričal, da sta bila kesanje in strah oba enako hinavska. »Zakaj si pa tako potrt, nori svečenik?« je vprašal Rihard. »Mar se bojiš, da ne bi tvoji škofijami zvedeli, kako zvesto služiš svetemu Dumstainu in naši Gospe? Nikar, človek, ne boj se; Rihard Angleški ne izda nobene skrivnosti, ki jio je zvedel pri steklenici.« »Ne, premilostni vladar,« je odvrnil pu-ščaivnik (bralci ljudskih sitorij o Robin Hoodu ga dobro poznajo pod imenom brata Tudka), »ne bojim se krive palice, ampak žezla se bojim. Joj meni, da se je mo- DAN1LO GORINŠEK: (Velika nož Bo skoro grm zelen, cvetoč, dviguje veje kot v molitvi, zamaknjen gor v nebesa zroč: Velika noč ... Pa sonce: kakor bi vso noč in ves svoj žar hotelo dati, da glas bi šel do zadnjih koč: Velika noč ... Iz juga piš: frfotajoč za jato jata spet k nam plava: veselje nam oznanjajoč: Velika noč ... Kdor slep in gluh bi tavajoč pritipal k nam se v to krasoto, občutil v srcu žar bi vroč: Velika noč ... bilo. Že je hotel obupan oditi, ko je začul nekje blizu pritajeno vekanje; in ko se je ozrl tja, je zagledal ženina oblačila in majhnega otročička! Žena je v svoji poželjivosti, da bi se čimbolj pomladila, pregloboko zajela iz studenca mladosti, napila se je čarodejne vode do nemočnih otroških let. Otročiček je čudno žalostno pogledal moža. In mož ga je pobral in nesel s sa-motnim in težkim srcem domov. B. R. Sobni akvarij Gospa: „Tinka, ali ste dali zlatim ribicam v akvariju svežo vodo?" Služkinja: „Ne, gospa! Saj še stare niso spile več kakor polovico!" Edina On: „Ljuba moja, ti si edina ženska, ki sem jo kdaj poljubil!" Ona: „Gotovo, dragec, to ti rada verjamem." On: „ln ti si tudi edina, ki mi to verjame!" Zagovorila jo je „To pa že drži. Več ko kdo ima, več hoče imeti!" „Vedno to le ne drži. Ali ste že imeli kdaj trojčke? rala moja svetoskrunska pest kdaj dotikati maziljenca Gospodovega!« »Ha, ha!« je rekel Rihard, »od tod piha veter? Pravzaprav sem tvojo bunko že pozabil, čeprav mi je od nje ves dan šumelo po ušesih. A če je bila zaušnica pošteno dana, ti vrli možje naj presodijo, ali ni bila prav tako dobro vrnjena. Ako pa misliš, da sem ti kaj dolžan, in si pripravljen še enkrat nastaviti lice —« »Nikakor ne,« je dejal brat Tuck, »svo-j|e sem že dlolbil in to z oderuškimi obrestmi. Da bi vaše veličanstvo le vsak dolg tako obilno poravnalo.« »Če bi mogel to storiti z zaušnicami,« je rdkel kralji, »tedaj ise moji upniki ne bi pritoževali o- prazni blagajni.« »A vendar,« je odvrnil menih in spet napravil skesan in resen obraz, »da bi vsaj vedel, kakšno pokoro naj opravim za svoj bogokletni udarec!« »Nikar več ne govori o tem, prijatelj,« je dejal kralj; »ko sem prenesel toliko udarcev od poganov in nejevarnikov, bi bil pač res nespameten, če bi se pričkal zaradi bunke, dobljene od tako svetega duhovnika, kakor je oopmainhursitski. A vendar, dični menih, za Cerkev in zate bo najbrž dosti bolje, če -ti preskrbim dovoljenje, da slečeš redovno haljo, in te vzamem za svobodnjaka v svojo telesno stražo, da se boš posvečal varstvu naše osebe, kakor si se doslej posvečal službi na oltarju svetega Donsta-na.« »Gospod moj,« je odvrnil menih, »ponižno vas prosim oiproščenja; in vem, da bi radi sprejeli moj izgovor, če bi le vedeli, koliikamj me je obsedel greh lenobe. Sveti Dunstan — da bi naim bil milostljiv! — stoji pri miru v svojem kotu, če bi tudi kdaj pozabil na molitve, kadar sledim debelega srnjaka. Včasih se vso noč ne vrnem v celico in delam kaj vem kaj, a sveti Dun-stain se nikoli ne pritoži; to vam je tih in miroljuben gospodar, kakor le kdaj kak lesnec. (Dalje prihodnjič) RADIO CELOVEC NEDELJA, 18. 4.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 19. 4.: 13.45 Informacije — Mesečna gospodarska panorama. — TOREK, 20. 4.: 13.45 Informacije — Športni mozaik — Priljubljene operne arije — SREDA, 21. 4.: 13.45 Informacije — Poper in sol. — ČETRTEK, 22. 4.: 13.45 Informacije — Koroški kulturni pregled — „Pesem bratstva bo donela čez morja in celine". — PETEK, 23. 4.: 13.45 Informacije — Žena, družina, dom. — SOBOTA, 24. 4.: 9.00 Rubrika za jugoslovanske delavce, zaposlene v Avstriji — Od pesmi do pesmi — od srca do srca. AVSTRIJSKA TELEVIZIJA NEDELJA, 18. aprila: 16.30 Za otroke od 6. leta dalje: Lisica in krokar — 16.40 Za otroke od 8. leta dalje: Cappuccetto — 17.05 Otroški cirkus Santelli — 17.35 Za mladino od 14. leta dalje: Stik — 18.05 Dolgouščeva družina, lahko noč za najmlajše — 18.10 Bonanca — 19.00 Čas v sliki — 19.30 Šport — 20.10 Kristjan v času — 20.15 Moj brat — malopridnež, družinska drama 22.00 Čas v sliki — 22.15 Iz moje knjižnice. PONEDELJEK, 19. aprila: 18.00 Znanje — aktualno — 18.20 Dolgouščeva družina, lahko noč za najmlajše — 18.25 Avstrija — slika — 18.50 Glej okoli sebe — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Omar Paša — 20.15 Poštni predal 7000 — 22.20 Čas v sliki — nočna izdaja. TOREK, 20. aprila: 18.00 Angleščina — 18.20 Dolgouščeva družina, lahko noč za najmlajše — 18.25 Kultura — aktualno — 18.50 Yancy Derrin-ger — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Kaj sem? Veselo ugbianje — 21.00 Preklopimo — 21.45 Čas v sliki. SREDA, 21. aprila: 10.00 TV v šoli: Kaj lahko postanem? — 10.30 Cerkev in umetnost — 11.00 Program za delavce — 16.30 Za otroke od 6. leta naprej: Čudežna vrtavka — 17.15 Za otroke od 11. leta naprej: Mednarodni mladinski magazin — 17.30 Za družino: Ču Fu Tajvan — 18.00 Francoščina — 18.20 Peppinello, lahko noč za najmlajše — 18.25 Avstrija — slika — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Obzorja — 21.15 Tožbar, komedija Hermanna Bahra — 22.30 Čas v sliki. ČETRTEK, 22. aprila: 10.00 TV v šoli: Obiščemo razstavo — 10.25 Zvok iz človeške roke — 11.00 Uporabna fizika — 12.00 Komentar k časovnemu poteku dogodkov — 18.00 Italijanščina — 18.20 Peppinello, lahko noč za najmlajše — 18.25 Šport — 18.50 Nobenega slučaja za FBI — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Hišni prijatelj, komedija Thomasa Valentina — 21.45 Svet knjige — 22.45 Čas v sliki. PETEK, 23. aprila: 10.00 TV v šoli: Umetnost našega časa: Fritz Wotruba — 10.30 Resna knjiga — 11.00 Program za delavce: Moj brat — malopridnež — 18.00 Zeleni svet: Agrarni magazin — 18.20 Peppinello, lahko noč za najmlajše — 18.25 Avstrija — slika — 18.50 Bunny in njegovi tovariši — 19.16 Orf danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Če oče s sinom — 21.15 Časovni potek dogodkov — 22.15 Čas v sliki — 22.30 Spotoma ob koncu tedna. SOBOTA, 24. aprila: 15.45 Za otroke od 5. leta naprej: Hišica — 18.10 Za otroke od 6. leta naprej: Pippi Langstrumpf — 16.40 Za mladino od 14. leta naprej: Klub Beatlov — 17.10 Klub seniorjev — 18.00 Tedenski magazin — 18.20 Peppinello, lahko noč za najmlajše — 18.25 Kultura — aktualno — 18.50 Heinz Conrads v soboto zvečer — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Sedem zaušnic — 21.35 Športni žurnal in evropsko prvenstvo v latinsko-ameriških plesih — 22.35 Čas v sliki — nočna izdaja — 22.50 Morski psi velemesta, kriminalni film. 3undesp rasident ^ ...hat sich bevvahrt und sein Amt ausgezeichnet verwaltet ...verfugt uber reiche politische Erfahrung ... hat stets korrekt gehandelt ...kennt Osterreich und seine Probleme Er ist verlaBIich - das weif3 jeder, ohne Unterschied der Partei — deshalb Q oo O D STE §m o D TELEVIZIJA LJUBLJANA Nedelja, 18. 4.: 9.30 Po domače z ansamblom Maksa Kumra — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.50 Otroška matineja: Pika Nogavička, Skrivnosti morja — 11.45 Mestece Peyton — serijski film — 12.35 TV kažipot — Športno popoldne — 18.00 Veseli Andrew — ameriški film — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Humoristična oddaja — 21.50 Športni pregled — 22.20 Poročila. PONEDELJEK, 19. 4.: 9.05 Odprta univerza — 9.35 TV v šoli — 10.30 Nemščina — 10.45 Angleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 16.10 Francoščina — 17.38 Napoved sporeda — 17.40 Mendo in Slavica — 18.00 Risanka — 18.30 Narod piše sodbo sam — oddaja iz cikla Po poti slovenske državnosti — 19.05 Maksimeter — zabavno glasbena oddaja — 20.00 TV dnevnik — 20.35 V mreži — film iz serije VOS — 21.25 Kulturne diagonale — 22.05 Poročila. TOREK, 20. 4.: 9.35 TV v šoli — 10.40 Ruščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 15.55 TV vrtec — 16.10 Angleščina — 17.45 Tiktak: Jaše nam Zeleni Jurij — 18.00 Risanka — 18.30 Slovenski Top-pops — Skozi 25 let — 19.05 Konflikti med zaposlenimi — 19.30 Starši in otrok — 19.40 Pet minut za boljši jezik — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Film meseca: Obraz — švedski film — 22.20 Glasbeni nokturno ■2— ... Poročila. SREDA, 21. 4.: 8.15 TV v šoli — 17.45 Pika Nogavička — švedski fiim — 18.30 Glasba za staro in mlado — 19.05 Na sedmi stezi — športna oddaja — 19.25 Naš ekran — 20.00 TV dnevnik — 20.35 M. Stefanovič: Peli zajci — drama TV Beograd — 21.35 Gilbert Becaud — II. oddaja — 22.25 Poročila. ČETRTEK, 22. 4.: 9.35 TV v šoli — 10.30 Nemščina — 10.45 Angleščina — 11.00 Francoščina — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 18.00 Glasbeni Ciciban: Dojenček — 18.30 Skrivnosti živali — serijski film — 19.05 Enkrat v tednu — 19.20 Vse življenje v letu dni — serijska oddaja — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Četrtkovi razgledi: 10 let človeka v vesolju — 21.25 lljf-Petrov: Zlato tele — nadaljevanka — 22.05 400 let slovenske glasbe: Matija Bravničar — 22.25 Poročila. PETEK, 23. 4.: 9.30 TV v šoli — 11.00 Angleščina — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 17.45 Zlati cekin — otroška pesem iz Bologne — II. del — 18,15 Obzornik — 18.30 Glasbena oddaja — 19.00 Mestece Peyton — serijski film — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Usodna ciganka — angleški film — 22.05 Izkažimo se — 23.30 Poročila. SOBOTA, 24. 4.: 9.35 TV v šoli (do 11.00) — 18.00 Obzornik — 18.15 Tuja folklora: Pakistanski plesi — 18.45 Holandski dragulji — serijski film — 19.20 Sprehod skozi čas: Leto 1941 — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Glasbena križanka — 21.35 Rezervirano za smeh — 22.05 Nepremagljivi — serijski film — 22.55 TV kažipot — 23.15 Poročila. STAVBNA KERAMIKA Vse obloge za zunaj in znotraj nudi M A R M OS KU6EHF|IRI. BBStHIJUEBSTRAŠSt 46 j Dobra sadna drevesca in jagodno grmičevje dobite samo v drevesnici MARKO POLZER, pd. Lazar Št. Vid v Podjuni Vse iz ene roke KOTMARA VES K0TTMANNSDORF tel. 0 42 22—7911 17 ■ BETONSKO PODJETJE P VELETRGOVINA ZA GRADBENI MATERIAL VVOLFSBERG, tel. 0 43 52—29 91 Lahko si pa ogledate tudi najlepšo razstavo ploščic Avstrije. Dostavljamo tudi v sobotah. Informacije dobite v vseh zadevah v Kot-mari vesi ali pa v VVolfsbergu. Izhaja vsak četrtek. Naroči se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10,— šil., letno 100,— šil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24,— DM, za Francijo 30,— ffr., za Belgijo 300,— bfr., za Švico 25.— šfr., za Anglijo 3.— f. sterl., za Jugoslavijo 60.— N. din, za USA in ostale države 7.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26. Haš tednik