NAŠ DOM
Prava vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike. Slomšek.
NARODNA NOSA V LAŠKEM OKRAJU.1)
Dr. Fr. Kotnik.
(Zakaj ima »Naš dom < take-le članke? Vidite! Po vseh prosvetnih shodih, tečajih, go­
vorih oznanjujemo, da se treba otresti mestne navlake, mestne mode; da je treba znova vzljubiti, 
kar je domače, kar je naše in kmetsko. Med najlepšim, kar imamo Slovenci, je naša kmetska, 
domača noša. Bodi Bogu položeno! narodna noša nič več ni v čislih. Poglejte po vaseh može in 
fante! Ali se ne nosijo že prav tako kakor mestni škrici? Sram jih je kmetske obleke. Poglejte pa 
šele žene in dekleta! Vse bi bile rade kakor frajlice. -—• No, vse že ne! Čitateljice »Našega doma« 
že ne! — Danes smo že tako daleč, da smo pozabili, kaka je slovenska kmetska noša. Če bi vi 
videli srbske kmete! Tisti za nič na svetu ne bi pustih svoje narodne noše. Norčevali se bi iz tistega, 
ki bi se izneveril domači noši. - Vidite, zato, da boste spoznali, kako so se dobri naši dedi oblačili, 
zato čitajte članke, ki jih piše o stari noši g. dr. Kotnik, profesor v Ptuju; on med nami najbolj 
Pozna staro nošo. Lani je že opisoval v »N. d.« narodne noše, letos jih bo še za druge štajerske 
kraje. Vsled teh opisov je prišel »Naš dom« do ugleda in veljave celo pri imenitnih in učenih 
Profesorjih. — Ur.)
Za vsak dan so nosile ženske navadne rokavce, »na mojdreek« 
narejeno-široko krilo iz barvanega domačega platna. Čez životek so 
imele rdeč ali rožnat robec, ki so ga spredaj lepo križem vezale in vza* 
daj zavozlale. Ta prsni robec je bil narejen iz rute. Konce so odrezale 
in na drugem kraju pridjale. Počesane so bile na prečko z dvema kita« 
ma. Srajc niso nosile. Ta noša je pred približno 30 leti nehala. (Sv. 
Jedcrt.)
Praznična obleka: (Sv. Rupert, Sv. Jedert.) Krilo je bilo na pol 
volneno, na pol svileno, živo rumene, temnordeče, temnorjave barve, 
ali pa črno in rožasto. Na živorumenih krilih je bil baržunast trak. Se« 
galo je do gležnjev. Pod modrcem, ki je bil iz istega blaga, je bilo 
drobno nabrano. Modrc se je zapenjal spredaj s kaveljčki (haftclni). 
Rokavci so imeli dolge rokave, ki so se zapenjali v zapestju, okoli vra« 
tu so bili nabrani v »krajzelček«. Nekatere starejše ženske so nosile 
»prišle« (Brustel) s trakovi, navrh črn špenzer, na zapestju so bile pa 
drobne čipke z rdečim robom. Črez špenzer in krilo so nosile črn svi« 
len predpasnik s pisanim krajčkom in pamukove čipke. Premožnejše 
so nosile avbe in čez nje še tilaste peče. V tem slučaju avba ni imela 
trakov. Sprednje dele peče so potezale skozi kovinast obroč (zlasti 
neveste) in so jih »hudo imenitno« polagale črez prsi. Nekatere so 
devale vogle križema. V enem voglu je bila na peči »roža«, ki je imela 
uvezene razne cvetlice. Avbe so bile skoraj enake gorenjskim, na pro« 
čulju in ob straneh so bile s srebrom vdelane.2) Druge ženske so nosile
*) Po poročilu g. Irme Scheligove, ravnateljice mešč. šole v Ptuju, ki je poizvedovala pri 
let stari Kurnici v Govcah, pri Paherjevi, Dornikovi in Piklnovi.
a) Poročilo prof. Suherja v Ljubljani.
49

navadne bele perkalaste peče. Kar raste cvetlic na domačem vrtu, to 
je bilo tudi uvezeno. Vezenine so vezle posebne vezilje, najbolj znana 
je bila vezilja Marija Dornik pri Sv. Jederti. Gartroža, grozd, pšenični 
klas, nagelj ček, zvonček (tulpa) so bili stilizirani. Okoli peče je ozek, 
živ rob in tilastc čipke. Na rami je bila peča trdo škrobljena in polo* 
žena v gube. Gub nikoli ni bilo preveč, čim več jih je imela, tem lepša 
je bila. Čez glavo pa je bila mehko položena.
Sčasoma so peče postajale vedno manjše, ostal je živi rob in tila* 
ste čipke, vezenine so se tudi zmanjšale. Stara Dornica je umrla. Ni 
bilo več dobrih vezilj. In še manjše so postajale, rože vedno manjše, 
čipke pa slabše. Sčasoma so dobile velikost sedanjih rut. Za na ramo 
so nosile tudi rdeče rute s cvetličnimi motivi. Te naramne rute so za* 
penjale spredaj s šmarnim tolarjem, šmarnim grošem ali križevim to* 
larjem. Zenski pasovi so bili srebrni, kovinasti ali pa pločevinasti raz* 
lične oblike. Okoli 1. 1868 so špenzer in predpasnike še nosile, neka* 
terc ženske so nosile tudi pasove z verigo.«) Pas ob slavnostih še sedaj 
paradira. Predlanskim so na primiciji v Št. Juriju ob južni žel. imele 
ženske moderne obleke in stare pasove. Nogavice so bile bele, »kno* 
faste«, kakor jih nosijo tudi Ziljanke, čevlji visoki, z uheljci.
O moški narodni noši mi žal ni mnogo znanega. Suherjcv oče je 
nosil še širok pas, ki je bil s pavovim perjem prepleten. V pasu so no* 
sili kmetje tolarje, s katerimi so kupovali na sejmih vole. Oče je imel 
dva »burmusa«, rjavega in črnega. Pri Sv. Petru v Savinjski dolini in 
v Grižah so nosili moški zajčaste klobuke in čepice s cofkom. Telov* 
niki so bili pisani s srebrnimi gumbi in z rdečim jezikom. (Suher.)
Krilo in životek (modrc) sta v naši narodni noši iz istega blaga in 
nista deljena, ampak združena. To je stara noša, ki je bila običajna že 
pred 16. stoletjem. Šele v 16. stoletju se je izvršila delitev v krilo in 
modrc. Krilo s prišitim životkom pa sc je razvilo iz stare srajce, ki ni 
imela rokavov, saj srajca prvotno ni spadala k perilu, ampak je bila 
del obleke, srajca je postala del perila šele v 17. stoletju. Zenske so se 
oblačilc v srednjem veku v dolgo obleko, ki je bila podobna srajci in 
ki je bila v sredi prepasana s pasom. — Nikjer ni več ostankov prvot* 
ne občestvene kulture, vse je prevzeto blago iz meščanskih in celo iz 
knežjih krogov, ki se je pa med kmetskim ljudstvom veliko pozneje 
pojavilo, a se je na deželi tudi naprej razvijalo in prilagodilo kroj 
narodnemu okusu.=)
Število novih naročnikov je tako naraslo, da prvih šteUlk nt ve^- Nekaj sto naroč­
nikov, ki se je priglasilo ta teden, jih začasno ne morejo več dohiti. Pozivamo vse 
tiste, katerim smo »Naš dom« poslali, pa ga ne mislijo naročiti, naj nam takoj vrnejo
dozdaj poslane številke.
Kakor vsako tako postopanje, ho veljalo tudi postopanje za Slomškovo proglasitev 
za blaženega veliko denarja. Dolžnost vsakega poštenega Slovenca je, da daruje v
ta namen, kor more. 1
1) Suherjevo poročilo.
'•) Viri: K. Spiess, Die deutschen Volkstrachten, Teubner, Leipzig 1911. Geramb: 
V ol ks kun d e de r S t e i e r m a r k.
50
i