sLovensKA AVA! Petnajst tisoč in 5e več: čez njih padli so le križi tri. Petnajst tisoč in 5e več jih spi v Šentvidu, na Teharjah, v Jelendolu, pod Krimom in na Barju, v jamah kratkih, Kočevskem Rogu in v grobovih, znanih morilcem le in Begu. I « I LETNIK XXXVII.-VOLUME XXXVII JULIJ 1986 Št.: 7 Grof Nikolaj Tolstoj in Slovenci V sredo 25. 6. je novoimenovani nadškof dr. A. Ambrožič ob 4 uri popoldne v napolnjeni torontski stolnici sv. Mihaela daroval sv. mašo in bil slovesno umeščen kot nadškof, koadjutor sedanjemu kardinalu E. Carterju s pravico nasledstva. Conseil consultatif des relations civiques et multiculturelles 7th floor 77 Bloor Street West Toronto, Ontario M7A2R9 1416) 965 6889 Ontario Advisory Council on Multiculturalism and Citizen ship June 5, 1986 His Grace Archbishop Aloysius M. Ambrozic Archdiocese of Toronto 355 Church Street Toronto, Ontario M5B 1Z 8 Your Grace: On behalf of this Council and ali its members, as wel 1 as per s on a 1 1 j, I convey our pleasure at your appointment by the Holy Father, Pope John Paul II as Coadjutor Archbishop with right of succession to His Emminence Emmett Cardinal Carter. We are particularly happy that His Holiness chose a person from an et hnocu1 tura 1 minority and especially one who established such a d i s t ingui s hed record of accomplishment and good work with the et hnocu1 tura 1 communities in Toronto and in this province. May you be blessed with Oivine Grace and good health to carry on the funetions of your high office for the benefit of ali the c i t i z e n s of this province and count ry. /V /ta/fe^,*. Frol ick , Q.C, »L <: Pri glavni mizi za "Večer z Nikolajem Tolstojem" so med drugimi sedeli tudi naslednji: Na sliki od leve na desno: g. Stane Pleško, predsednik domobranske organizacije "Tabor", M. C. ga. Marta Jamnik-Sousa, grof Nikolaj Tolstoj, g. Ivan Palčič, generalni tajnik Tabora, g. Peter Wort-hington. urednik "Influence" revije in stalni dopisnik "Financial Post", g. Vladimir Mauko, urednik S. D. in predsednik Ethnic Press Association of Ontario in predsednik Canada Ethnic Press Federation in g. Otmar Mauser, član S. N. O. in podpredsednik Slovensko-kanadskega sveta. V nedeljo 6. 7. je novi torontski nadškof s svojo navzočnostjo in daritvijo sv. maše podkrepil vsakoletno praznovanje slovenskega katoliškega dne. Novenemu kanadskemu cerkvenemu dostojanstveniku iskreno čestitamo. ft r e s i d«'nt Nepozabno srečanje, ki je globoko odjeknilo in bo končno povzročilo preobrat v miselnosti slovenskega človeka v presoji slovenskih zgodovinskih dogodkih med drugo svetovno vojno: slovenskemu narodu vsiljeno krvavo komunistično revolucijo, medvojno pobijanje narodno zavednih Slovencev, ob koncu vojne, ko so se drugi narodi veselili težko pričakovane svobode pa še množičnega pokola slovenske narodne vojske in tisoče drugih nedolžnih žrtev: Torek, 17. junija 1986, je važen datum v življenju slovenskega naroda, začetek nove slovenske zgodovinske prelomnice, mejnik, katerega ne bo mogel nobeden v presoji slovenske tragike prezreti in namerno obiti, kakor se to na žalost zdaj dogaja. Že med zadnjo svetovno vojno, med krvavo komunistično revolucijo, katero je kominterna inscinirala in v izkoriščanju zmede, ki sta jo povzročila razpad kraljeve Jugoslavije in posledična trojna nacifašistična okupacija, vsilila slovenskemu narodu, so slovenski komunisti vse tiste Slovence, ki so bili proti komunizmu, enostavno označili za izdajalce, katere je treba odstraniti, pobiti! Temu nesmiselnemu pobijanju vidnih slovenskih ljudi, pa se je slovenski narod-tokrat ponovno v svoji tisočletni zgodovini sam brez kakršnegakoli prigovarjanja od strani slovenskih voditeljev v težkih dneh uprl in v vaških stražah in kasneje v slovenskem domobranstvu z orožjem branil smrtno ogrožene slovenske narodne vrednote. Prav zaradi tega neizpodbitnega dejstva: obramba in zaščita slovenskih narodnih svetinj! so bili slovenski domobranci edini in resnični borci, ki so se borili za svobodo slovenskega naroda, zato prava, v najtežjem obdobju obstoja slovenskega naroda porojena slovenska narodna vojska, ki bi lahko tudi končno vendarle združila slovensko narodno ozemlje: slovensko Koroško, Porabje, slovensko Goriško in Primorje. Zgodilo pa se je, da je bila ta slovenske narodna vojska, branilka slovenskih narodnih svetinj, prevarana, vrnjena in predana v roke slovenskih komunističnih krvnikov, ki so jih nato neoborožene, brez kakršnega koli sodnega postopka nečloveško mučili in s streli kamorkoli že, napol žive metali, pehali v kraška brezna, rudniške jaške in strelske grabne v Kočevskem Rogu,Teharjih, St. Vidu, Celju in drugih krajih Slovenije. Da bi zabrisali vsako sled, so slovenski komunisti razstrelili ta, z*e v naprej skrbno preračunano izbrana skupna morišča, zasuli z zemljo in pogoz-dili; grobove tisočev v Teharjih pa zalili z vodo, kjer je danes zastraženo in zžico ograjeno umetno jezero. Med temi večdesettisočimi žrtvami so bili tudi naši najmlajši "izdajalci", dojenčki, ki so jihrhrabriN slovenski komunisti iztrgali iz materinih naročij, naložili na lojterski voz z ječmenovo slamo in osinjami, pustili na močnem junijskem soncu, ob večeru pa postrelili. Vse to so slovenski komunisti vsa povojna desetletja trmasto tajili. Vendar so med nami, na svobodi v svobodnem svetu,žive priče iz onih strašnih dni, ki so se ranjeni, napol živi čudežno izkopali in rešili iz Kočevske grobnice in Teharskih grobišč. Te žive priče: Milan Zaje, Franc Kozina, Franc Dejak in še nekateri drugi, zdaj glasno pričajo zasužnjenemu slovenskemu narodu in ostalemu svetu o nepopisnem grozodejstvu slovenskih komunistov. Ta večer je dalje važen predvsem zato, ker smo na lastna ušesa, iz ust tujca, priznanega angleškega zgodovinskega strokovnjaka, grofa Nikolaja Tolstoja, slišali, da vse te številne žrtve niso bili "izdajalci" pač pa junaki, zvesti hčere in sinovi slovenskega naroda tako v življenju, ravnanju kot tudi v mučeniškem umiran- Ju! Več na str.2 Prosimo, poravnajte naročnino in s prispevki v tiskovni sklad pomagajte našemu listu za uspešno ohranjevanje med nami naše materine besede! sLovensk* i država FOR A FREESLOVENIA Subscription rates £ $12.00 per year « $100 single issue J Advertising 1 column x 1"$4 20 Published monthly by Slovenian National Federation of Canada 646 Euclid Avenue. Toronto. Ont M6G 2T5 SLOVENSKA DRŽAVA IZHAJA ENKRAT MESEČNO GLAVNI UREDNIK: VLADIMIR MAUKO P. O. BOX 393, STATION "A", WILLOWDALE ONTARIO, CANADA M2N 5T1 UREDNIK ZA ARGENTINO: MARTIH DUH CALLE 105, No. 4311 VILLA BALLESTER, ARGENTINA Letna naročnina znaša Za ZDA in Kanado $12, za Argentino in Braziliio po dogovoru Anglija. Avstrija. Avstralca. Francija. Italija in druge države $12 US Po letalski pošti po dogovoru N Za podpisane članke odgovaria pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in izdajatelja Nadaljevanje s str.1 SLAVNOSTNA VEČERJA Kraljičini napitnici je sledila večerja s častnimi gosti vred nad dvesto ljudi. Po večerji je sledil skrbno izbran program, ki ga zaradi pomembnosti dogodka navajam: An Evening wlth Count Nikolai Tolstoy, Vse dopise, članke, naročnino In prispevke v tiskovni sklad sprejemamo na naslov Slovenska Država, P. O. Box 393, Sta-tlon "A", Willowdale, Ontario M2N 5T1. V Argentini pa pošiljajte vse omenjeno na naslov argentinskega urednika in upravnika g. M. Duh, Calle 105, No. 4311 Vlila Ballester. Argentina SLOVENSKO DRŽAVO LAHKO KUPITE V TRSTU: Libreria TERGESTE S. a. s. di Liviana Biecheri & C. Piazza Della Borsa, 15 TRIESTE Tel.: (040) 64 980 in v Celovcu pri uredništvu tednika NEDELJA v poslopju Mohorjeve družbe. Nadaljnje naslove bomo objavili naknadno. Teharsko lunemo jfzeao Top ti jim GKO& TobiTiH * l<\*45 v' author of his newly released book "The Minister and the Massacres" Head Table Entranee Grace Toast To The Queen Dinner Introduction of Head Table Guests Introduction of Guest Speaker Address by Count Nikolai Tolstoy Expression of Thanks to Guest Speaker Greetings from The Co-Adjutor Archbishop of Toronto His Grace AIoysius Ambrozic IVesentation of Resolution Adopted by Slovenian Council in Canada Mas ter of Ceremonies: Marta Jamnik-Sousa PREDSTAVITEV GOSTOV Ga. Marta Jamnik-Sousa pozdravlja goste: Osrednja pozornost večera grof Nikolaj Tolstoj, dalje: Peter VVorthington, urednik Influence Maga-zina in redni dopisnik revije Financial Post njegova žena Ivonne Crittenden, knjižna urednica torontskega dnevnika Sun, Sandy Miller, zastopnica kanadskega federalnega finančnega ministra, Hon. Michaela Wil-sona, David Sommerville, podpredsednik organizacije National Citizen Coalition, Ron Vastokas, univerzitetni profesor antropologije na Trentski univerzi s sodelavko Yvonne Dinard s katero pripravlja dokumentarni film o grofu N. Tolstoju, ki bo vključevalo nerešeno vprašanje o prisilni povojni repatri-aciji, Janus Raudkivi, zastopnik Estonskega narodnega odbora, Bora Dragasovich, urednik časopisa Glas Kanadskih Srba, Liza Shymko, zastopnica ABN (Antiboljše-viška zveza narodov!) v Kanadi, Bogdan Gogus, urednik ukrajinskega časopisa Ukrainian Echo, prečastiti duhovni očetje: Janez Kopač, župnik slovenske župnije Marije Brezmadežne v Nevv Torontu, pater Kalist dr. Langerholz iz Chi-caga in. č. g. Jože Plevnik, profesor teologije na torontski univerzi, Vladimir Mauko, urednikS. D., predsednik Kanadske tiskovne etnične federacije in Etnične organizacije za tisk v Ontario, Ivan Palčič, glavni tajnik Tabora, Otmar Mauser, podpredsednik Slovensko-ka-nadskega sveta in član S. N. O. Stane Pleško, predsednik Tabora v Kanadi in dalje druga pozornost večera: žive priče Vet-rinjske tragedije: Milan Zaje, Franc Kozina, Franc Dejak, ki so po srečnem naključju ušli iz Kočevskega Roga. Iz Argentine sta s svojo navzočnostjo počastila to pomembno zborovanje slovenski pisatelj dr. Stanko Kociper in Vencelj Dolenc. Po tem imenskem in nato splošnem pozdra vu je ga. Marta Jamnik-Sousa nadaljevala: We assembled tonight to honour the presence of Count Nicolai Tolstoy, author of his latest book: The Minister and the Massacres in vvhich he masterfully documents and disprove the most intentionally distorted period of Slovenian histo- ry- We, the second generation Canadians of Slovenian descent are particularly gratified to see that Count Tolstoy in his excellent book vindicates our parents vvho for 40 long years have been so unjustly labeled as traitors, collaborators or even Fascists and Nazis. Author Tolstoy has proven for history beyond any doubt that anticommunist Slovenians vvere patriots, extremely loyal and symphatetic to the Anglo-American struggle against Fascism and Nazism, both of vvhich threatened to eradicate the existence of the small Slovenian nation. Our parents felt then and feel now that they had moral right and duty, supported by the Rules of International lavv to defend their lives and that of their families and homes. They decided to gu-ard their homes against the brutality of the inter-national Stalinisfs communism, that vvas trying by every means to expand its conquered territory over Slovenia and beyond and in so doing to exterminate ali ideological adversaries. To quote from the book of Count Tolstoy, the Chief Medical Officerof the Slovenski Domobranci, dr. Mersol reporting to Field Marshal Alexan-der, said: "Our Domobranci never fought against the Al-lies," heconcluded: "Onthecontrary,theysaved your pilots and helped the Allied cause vvhenever they could. They fought only against the Communists, vvho, in Slovenia and other regions of Yugoslavia, vvere nothing more than bandits and murderers." »\» »v The torest of Kočevski Rog, whcrc the majority of the 26,000 refugees handed over to Tito by British military authoritics in Austria wcre massacrcd. This photograph shovvs trees plantcd after the limestone cavc was fillcd in by Yugoslav authoritics. Pojasnilo! Ker je bilo med Slovenci v Torontu in okolici veliko povpraševanje in hkrati godrnjanje, ker se niso mogli udeležiti srečanja z grofom Nikolajem Tolstojem, pojasnjujemo, da smo se obrnili na obe slovenski župniji in prosili za dvorano. Dvorana slovenske župnije Brezmadežne v Nevv Torontu je bila vse večere zasedena s pripravami za "karavanski festival". Obrnili smo se tudi na slovensko župnijo Marija Pomagaj na Manning Ave. Tokratni župnik pa ni bil prošnji nič kaj naklonjen češ, da je dvorana tisti večer zasedena s ple-salsko družino, naslednji večer pa da imajo sestanek skavti. Vpoštev bi prišla le glavna dvorana. Prosilec pa je prosil za obe dvorani in kuhinjo. Tokratni župnik je prosilcu tudi oponesel, češ, da je to politična zadeva in da naj zato gremo v Slovenski dom na Pape Ave. Prosilec pa je poudaril, da je za ta slučaj župnijska dvorana bolj primerna, bolj pri roki in v centru mesta. Toliko v pojasnilo vsem tistim, ki bi se radi udeležili srečanja z grofom Nikolajem Tolstojem. Viktring Camp (left to right) Dr Valentin Mersol, Field-Marshal Alexander, General McCrcery, Major Barre, Nurse Florence Phillips, Nursejane Balding. Dr Mersol, camp leader of the Slovenes, is pleading tor the 6,000 civilian refugees not to be repatriated: 'that would mean torture and certain death for many of us.' Slovenski Domobranci also helped Jevvish refugees who, trying to excape to ltaly and Spain through Domobranci held territories of Slovenia by supplying them with falsified ldentity cards, vvhich enabled them to travel across the country to Trieste in relative safety. We have tonight in this hali members of Domobranci, who were ac-tive in this operation with the consent of their superiors. Dragi Slovenci! Današnji večer je važen mejnik v zgodovini slovenskega naroda. S pomočjo grofa Nikolaja Tolstoja nam je uspelo po štiridesetih letih namernega komunističnega blatenja in trdovratnega prikrivanja strašnega pokola najboljših slovenskih sinov in hčera, ki so s prepričanjem branili slovenske narodne vrednote in končno podlo izdani umirali zanje v Kočevskem rogu, Teharjih in drugih krajih Slovenije, zavreti načrtno povodenj komunistične laži in potvarjanja slovenske zgodovine. S to Tolstojevo knjigo je postavljen temelj za spomenik: spomenik prepričanja v naših srcih in s tem priprava za končno zadoščenje vsem številnih žrtvam krvave komunistične revolucije. Tonight marks a turning point in the history of the small nation called Slovenia, by remembe-ring and honoring those vvhose martyrdom has so long been denied. None of this would had been possible vvithout the relentless effort of Count Nikolai Tolstoy. Thank You! Tem uvodnim besedam voditeljice večera, je g. Stane Pleško predstavil gostom grofa Nikolaja Tolstoja: Spoštovanji gostje, častiti duhovniki, gospe in gospodje: V imenu veteranskih organizacij Slovenskih domobrancev pozdravljam vse, ki ste prišli na ta večer s pisateljem grofom Nikolajem Tolstojem. O pisatelju grofu Tolstoju sem prvič zvedel malo pred letom 1980, ko sem bral njegovo knjigo "Žrtve Jalte", ki je zgodovinski prikaz prisilnega vračanja sovjetskih državljanov v Sovjetsko zvezo, po koncu druge svetovne vojne. To prisilno vračanje je bilo dobro poznano prizadetim emigrantskim skupinam, v zapadnih demokratičnih deželah pa je bilo neznano ali pa vzeto kot nekaj neverjetnega. Glavna zasluga knjige "Žrtve Jalte" je v tem, da je angleško-govoreči svet opozorila na strašno usodo sovjetskih državljanov, ki so med vojno bežali izpod komunistične oblasti, in Belorusov, ki so se umaknili že za časa civilne vojne (revolucije). Ob koncu vojne so bili ti begunci v velikem številu zbrani v predelih zapadne Evrope, katere so osvobodile zmagovite britanske in ameriške armade. Več kot polovica teh prisilno vrnjenih od Angležev in Amerikancev je bila pobita takoj ob predaji, drugi pa so bili poslani v kazenska delavska taborišča (največ po Sibiriji), od koder so se le redki vrnili. Kot večina od vas ve, smo tudi Slovenci ob koncu vojne doživeli isto usodo. Podobno, je zelo malo ne-Slovencev vedelo ali verjelo, da se je kaj takega sploh zgodilo. Vsa leta po vojni je bila Jugoslavija zelo redko šteta med komunistične države, in Tito je veljal za boljšega, bolj človečanske vrste komunista. Toda, berite samo sedmo poglavje te nove knjige pa boste prepričani, da so Tito in njegovi rablji po krutosti presegli samega Stalina. Prav zato smo bili zelo veseli, ko smo pred nekaj leti zvedeli, da grof Tolstoj nadaljuje s svojim raziskovalnim delom o prisilnem vračanju in se posebno zanima za narode, ki so bežali na britansko zasedbeno področje Avstrije, med katerimi smo bili tudi Slovenci. Vse to delo je zbral v svoji najnovejši knjigi Minister in množični umori. Nikolaj Tolstoj je bil rojen v Angliji petnajst let po očetovem begu iz Rusije. Študiral je na Wel-lington College, na Kraljevi Vojaški Akademiji in na Trinity College. Diplomiral je iz Moderne zgodovine in postal dopini član Royal Society of Literature in častni član St. Anthony's College v Ox-fordu. Po druž. rodovniku je Tolstoj dedič Tolstojevega in Miroslavskega rodu, živi po blizu Oxforda v Angliji s svojo ženo Georgino in otroci: Ale-xandra, Anastasia, Dimitri in Xenia. Njegove prešnje publikacije so: Victims of Yalta, The Half-mad Lord, Stalin's secret war, TheOuest for Merlin in theTolstoys. Victims of Yalta je bila ocenjena kot knjiga, na katero bi bil Lev Tolstoj ponosen, povzročila pa je postavitev javnega spomenika tem žrtvam v središču Londona. Tolstojeva najnovejša knjiga, ki je izšla aprila 1986 z naslovom Minister in množični umori, govori o prisilnem vračanju Kozakov, Hrvatov, Slovencev, Srbov in drugih Titovim partizanom iz Avstrije v letu 1945. Štejem si v čast in dolžnost, da vam predstavim grofa Nikolaja Tolstoja. K zvočniku je med ploskanjem pristopil grof Nikolaj Tolstoj se zahvalil za prijazen sprejem, nato pa podal ozadje svoje zadnje knjige, podčrtal prepričanje, da bodo ideje, za katere je bilo žrtvo-vanih toliko življenj,končno zmagale. Na stavljena vprašanja je grof N.Tolstoj šel v globino in še temeljiteje obrazložil pomen svoje knjige in ideje, ki so ga navdajale pri pisanju tega monumental-nega dela. Ob pogledu po dvorani je videl veliko mladine slovenskega rodu in poudaril misel: Tudi če mi ne dočakamo rešitve izpod komunistične tiranije, bodo moji in vaši otroci Nadaljevanje na str. 4 Vabimo na 27. SLOVENSKI DAN posvečen slovenskemu jeziku glavni govornik: dr. R. Suselj Nedelja, 27. julija 1986 Na Slovenskem letovišču pri Boltonu Slovensko-kanadski svet Jezik je bistveni element vsakega naroda. Brez posebnega, svojstvenega jezika naroda sploh ni in ga biti ne more. Slovenščina je ligitimacija in razpoznavno znamenje našega slovenskega naroda. Več kot tisoč let so naši pradedje in kulturni delavci ohranjali, pilili in čistili slovensko govorico in jo končno dvignili na raven drugih kulturnih evropskih jezikov. Največji garači na tem polju so bili poleg drugih: Trubar, Cop, Prešeren, Slomšek, Gregorčič in Cankar.Brez teh mojstrov slovenske besede bi naš narod verjetno že zdavnaj utonil v neki mešanici južnoslovanskih rodov. Po posebnostih slovenskega jezika pa kljubujemo navalom tujcev in smo ohranili identiteto trdoživega in kulturnega naroda. Boj za narodni obstanek pa se bije naprej, zadnja desetletja s posebno ostrino, ko nas malo večji slovanski bratje uradno potiskajo na stopnjo plemena, predvsem pa si prizadevajo uničiti naš jezik, da bi Slovenci tako postali del neke breznarodne proletarske mase, brez svojske kulture in brez narodnih posebnosti. Na srečo se je temu zadnjemu poskusu raznarodovanja uprl tudi mladi rod v domovini. Naša narodna dolžnost je, da se te nevarnosti zavemo tudi Slovenci na tujem, in v pomoč onim doma, pomislimo na besede, ki jih je za svoj čas zapisal škof Slomšek: Materin jezik je največja dota, ki jo moremo dati svojim otrokom! Ne sramujmo se slovenske govorice, zato pridimo in prisluhnimo slovenski besedi! Office of Ihe Prime Minister & Cabmet (Ju Premier ministre June 6 1986 Our file: 6155 052 Mr. Marta Jamnik-Souse Organizing Committee Slovenian Home Guards 79 Watson Avenue Toronto. Ontario M6S 4P2' Dear Mr. Jamnik-Soust On behalf of the Right Honourable Brian Mulroney. I w i sh to thank you for your letter dated May 30th, 1986 inviting the Prime Minister to attend a dinner in Tolstoy's honour, to be held on June I7th, 1986. Although this event is deserving of Mr. Mulroney's encouragement, I regret that he is unable to accept your kind invitation. I hope you will understand that his current schedule is already to the point where he cannot commit himself to further enqagements. However, the Prime Minister has asked me to forward a copy of your correspondence to the Honourable Otto Jelinek. Minister of State for Multiculturalism. for his consi derat i on. S i nce re1 y. S/■.,/< tu L Lee S. Richardson Director of Scheduling and Special Projects c.c. The Honourable Otto Jelinek FULVIO TOMIZZA, italijanski pisatelj je napisal 1985 roman o zakonskem paru Vukovih iz Trsta. Mož Stanko Vuk je bil silno zaveden Slovenec, praktični katoličan. Vse do italijanske kapitulacije je bil zaprt po vrnitvi v Trst je bil kot tak postavljen pred dilemo se opredeliti v OF in odobravati vse kar se je v njenem imenu počenjalo. V roku par mesecev se je dogodila tragedija, oba zakonca sta bila na skrivnosten način umorjena. Šlo je nedvomno za politično likvidacijo. Partija je v takoj poročala, da ju je ubilačrna roka, dočim so znaki, da je posredi VOS bolj prepričljivi. Knjiga je imela velik uspeh, saj so jo natiskali v 50 tisoč izvodov. Škoda, da ni te snovi povsem slovenske pograbil kak zamejski pisatelj. Iz slovenščine bi se prevedlo na italjansko. Odpadlo bi stalno pritoževanje, da slovenski pisatelj ne more zaslužit. Po sredi je tista strašna bojazen da bi ne našli pravega okvirja, ki bi ga odobrili v Ljubljani! Tako je uspel svobodni italijanski pisatelj v povsem slovenski temi! Nadaljevanje s str.3 opozarjali na vnebovpijoče krivice. Verujem pa, da bodo ideje osebne in narodne svobode , človekovega dostojanstva/zmagale!" Pozdrav novega torontskega nadškofa, njegove Ekscelence, dr. Alojzija Ambrožiča: Dragi prijatelji! Ko sem prišel leta 1948 v Kanado in sem poskušal v slabi angleščini razložiti mojim šolcem kaj se je zgodilo v Vetrinju in Peggezu oozno v maju in zgodaj v juniju 1945 leta, so mi študentje mirno odgovorili, da Angleži niso zmožni kaj takega narediti. Pozneje, ko je Field Marshal Alexander postal Governor (namestnik kralja) v Kanadi, sem večkrat nameraval obiskati Governerja, da bi ga poprašal o izročitvi slovenskih Domobrancev Titu in Kozakov Stalinu. Na žalost tega (nikoli) nisem storil. Vem, da govorim v imenu mnogih, ko izražam svojo globoko zahvalo grofu Nikolaju Tolstoju, da je napisal najnovejšo knjigo The Minister and the Massacres. Njegova knjiga Victims of Yalta, ki je izšla pred dnekaj leti, je bila zelo dragocen doprinos k našemu razumevanju zgodovine v tem, da je povečala našo zavest, kaj vse so ljudje zmožni prizadeti drugim v imenu ideologije pro-gresa, ali celo v imenu pravice, ali enostavno samo iz sebičnosti. Njegova zadnja knjiga pa govori o smrti naših lastnih prijateljev in sosedov, o naših lastnih solzah in trpljenju in o strašnem grozodejstvu. Želim se mu zahvaliti za njegovo skrbno znanstveno raziskovanje, za njegovo vstrajnost in predvsem za njegovo predanost resnici. Coadjuitpr Archbishop of froi oronto V zahvalo grofu N: Tolstoju je povzel besedo g. Otmar Mauser: Count Tolstoy, distinguished guests, ladies and gentlemen: Tonight, vve have come together as friends; friends who think alike, feel alike, and are determined to re-veal the truth about an event that took plače in May and June 1945: The forcible repatriation of thousands of Cossacks, other East-Europens and Yugoslav refugees from the British occupied te-rritory of Austria. Among them vvere some 12.000 Slovenians vvho vvere returned to their native soil and to their deaths at the hands of the Yugoslav communists. These events has remained unre-corded in the annals of human history because political expediency demanded that it be so. Its revelation vvould have been too damaging to the victors vvho fought for liberty, democracy, and freedom. For the past forty-one years, vve have been a voice in the vvilderness. Little attention has been paid to the plight of Slovenians. Being small in numbers, and limited in political influence, al-ways occupying the back stage in Yugoslav, Eu-ropean, and World affairs, vve are an almost forgotten people. Yet, our small nation suffered tre-mendous losses during, and after, the Second World vvar. Novv, through your efforts, count Tolstoy, and in your book, "The Minister and the massacres", the tragedy that befell our small nation is explici-tly revealed. You gave that tragic episode a nevv dimension in both British and slovenian history. You direct the readertohaveagood lookatman's inhumanity to man in the so-called enlightened 20th century, a century that vvill be vievved by future generations as one ofthe bloodiest in human history. For those of us in exile, human dignity, liberty, and the freedom of man attained a nevv meaning. Together vvith the people ofthe enslaved East-Eu-ropean nations Slovenians are determined to pursue truth, liberty, and democracy until freedom is restored vvhere today international com-munism prevails. Dragi g. grof Tolstoj! Nocoj ste nas počastili s svojim obiskom, da se srečate tudi s tistim majhnim delom slovanstva, ki se imenujemo Slovenci. Hvaležni smo Vam, da ste se tako dobrohotno odzvali našemu vabilu, posebno pa smo Vam hvaležni za Vaše lepe in vzpodbudne besede in zlasti še, da ste v svoji knjigi The Minister and the Massacres posvetili našim vrnjenim domobrancem toliko pozornosti in jih tako vključili v univerzalno zgodovino, katere nihče več ne bo mogel zanikati. Zato se Vam ob tej priliki za Vaše neumorno delo, ki ste ga opravili v prid resnice in svobode ' zasužnjenih vzhodnoevropskih narodov - med temi tudi slovenskega - iskreno zahvaljujemo. Dear count Tolstoy, on behalf of ali of us here tonight, and especially on behalf of those vvhose voices vvere silenced in the massacres of May and June of 1945 in Kočevski Rog and other places of mass executions in Slovenija, vve thank you for accepting our invitation to be vvith us tonight. We thank for your love of truth, for your courage, and for your relentless vvork in vvriting the story of those individuals vvho paid vvith their lives in order to satisfy the ambitions of a few insensible men. For this you have earned the eternal gratitude of ali the enslaved peoples of Eastern Europe, and especially of ali those Slovenians vvho love liberty, freedom and democracy. May God bless you and be vvith you always! Thank you!" Na koncu je grof Nikolaj Tolstoj podpisoval knjige in se prijateljsko pogovarjal. Lep, pomemben večer, ki bo vsem ostal v nepozabnem spominu. Udeleženec Lieutenant-Gcneral Charles Keightlcy, commandcr of the British Fifth Corps in Austria, 1945 (belcu' left). Major-Gencral Robert Arbuthnott, ^ commanding the Sevcnty-cight Infantry Division. Arbuthnott ected three times to returning Cossacks from .^ihis Divisional arca before succumbing to pressure from Keightlcy and Lovv. Brigadier G.L. Verney (commanding First Guards Brigade), Field-Marshal Sir Harold Alexander, Lieutenant-General Charles Keightley (commanding Fifth Corps), and Major-General Murray (commanding Sixth Armoured Division) visiting Viktring Camp on 4 June 1945. c^M r (K Q IM <- iVv-.uru, - /n-rw, Vj.jM 1 \ ■ iu UMS^V Hišico U o3u 17 e^. 1 v * " ■ ujluo ta-t-ce^O Ivc-i, Hct ^c ^/c^v^l v^^ j-BV^ "uf Ct-4 S -"■"fe^o te^u)^) Posvetilo v knjigi "The Minister and the Massacres", ki sta ga napisala za našega urednika grof N. Tolstoj in novinar in urednik P. VVirthington 17. junija 1986 na "Večeru z Nikolajem Tolstojem". >7 Toby Low, Deputy Chairman ofthe Conservativc Party in 1959, during the Baron Aldington in 1962. In 1945 hc had ' been Chief of Staff to I General Keightley, on Premiership of Harold vvhose behalf he Macmillan (1957-63). arranged the repatriation Lovv was knighted in of some 75,000 Cossacks 1957 and created First and Yugoslavs. "Live Safely with rVopane." Plinski vrtni kuhalniki za poznana "slavja na prostem" so udobne in ekonomske peči za kuhanje zunaj hiše, paziti pa morate da so vedno v najboljšem stanju in jih morate uporabljati pazljivo. Vsako poletje se "kuharji" ponesrečijo in nepremičnine so večkrat poškodovane vsled požara povzročenega vsled slavja na prostem. Tu nudimo nekaj kratkih navodil da slavje na prostem ("barbe-cue") ne konča z dimom in pepelom. 1. Je samo en pravilen način, kako lahko priključite propane cilinder z "barbecue" pečjo - na pravi način. Drži se točno navodil podjetja, ki je izdelalo peč in drži cevi goriva proč od kovinskih delov iste, ki lahko postanejo vroči. 2. Preglej peč za možne razpoke stalno. S krtačo in milom ter vodo idi preko vsehdelovda ugotoviš mož-nostne razpoke, kjer so kolena in odprte valčne zaklopke. Ce je kje razpoka, jih bo ta milčna tekočina pokazala kot mehurčke. 3. Drži barbecue peč vsaj deset stopal v stran od stavbe, napuščev in materiala ki se rad vname. 4. Ne poizkušaj prižgati barbecue ki je zaprt. Ko se ne vžge, zapri odpirač in počakaj vsaj pet minut pred naslenjim poskusom prižganja. 5. Ko končaš, zapri vse zaklopke. 6. Nikoli ne smeš prinesti propan cilinder v hišo. Majhna razpoka lahko povzroči največjo eksplozijo. 7. Če slutite, da vaš barbecue ne dela več pravilno, ga dajte v pregled strokovnjaku. Zagotovi si sam, da ne boš moral povabiti gasilcev na naslednji barbecue. Za brezplačno brošuro "Living Sa-fely vvith Propane" vstopite v stik: Consumer Information Centre at 555 Yonge Str., Toronto, Ont. M7A 2H6, ali če kličite brezplačno št. (416) 963- 1111 ali če kličite brezplačno št. 1-800-268-1142. Prebivalci Ontaria z area code 807 lahko kličejo št. 416 collect. Ministry of Consumer and Commercial Relations ©Ontario Minister, Hon. Monte Kwinter Premier, Hon. David Peterson ANNOUNCING THE PHOENIX Just vvhat you have been vvai-ting for. A new conservative monthly, vvith news and vievvs that others ignore. For the facts on vvhat is happening today, for vievvs and in-depth research, here is a nevvspaper vvhich you vvill vvantto readfrom cover to cover. You may not always agree vvith it, but it vvill stimulate and provoke you. Become a subscriber to The Phoenix and get a different perspective on the news. TRY IT YOU'LL LIKE IT. m nii« P. O. BOX 1122 POSTAL STATI ON Q TORONTO, ON M4T 2P2 Branka Lapanje, Ph. D. Publisher and Editor. A. Janus Raudkivi - Contributing Editor Published monthly Subscription rates: $7 for six months or $16 for one year. Special two year subscriptions are $27. Single copies are $1.50. Overseas rates are: $19 for one year, $35 for t\vo years. Airmail: $25 for one year, $45 for tvvo years. Advertising rates on request. Župnijska hranilnica in posojilnica "Slovenija" Vam nudi razne finančne usluge: Posojila za hiše, avtomobile, potovanja, študij itd. Vaši prihranki pa se obrestujejo po najvišji možni stopnji. Poslužite se naše slovenske finančne ustanove! URADNE URE na Manning A ve., Toronto Torek — sreda_ Četrtek — petek. Sobota___ 10 a.m. — 3 p.m. 10 a.m. — 8 p.m. 10 a.m. — 1 p.m. Tel.:531-8475 na 739 Brown's Line, Toronto Torek — sreda_ Četrtek — petek_ Sobota_ 10 a.m. — 3 p.m. 1 p.m. — 8 p.m. 10a.m. — 1 p.m. Tel.:255-1742 v Hamiltonu pri sv. Cregoriju Velikem Vsak petek od 4h do 8h zvečer. Tel.:561-9952 Resolution adopted by Canadians of Slovenian origin on the occasion of the 41 st Anniversary of the Tragedy at Vetrinje (Viktring), Austria and on the occasion of the dinner honouring Count Nikolai Tolstoy, aut-hor of the recently published book "The Minister and the Massacres", Toronto, June 17th, 1986. VVhereas the Slovenian people settled in the territories abandoned by the Romans, in the 6th Centurz A. D.; ' VVhereas the Slovenians accepted the Christian faith in the middle of the 8th Century from the apostles St. Mo-destus, and St Cyril and Methodius and have faithfully preserved and defended this same faith until the present tirne; VVhereas the Slovenians developed, in the early9th Centurz, a unique form of democratic government at that time unknovvn by any other nation in Europe; electing their ovvn dukes on the Gosposvetsko polje according to a traditional ceremony, vvhich displayed by the most vivid example of the passing of povver from a free pe-asant, representing the common people, to the duke, elec-ted by a democratic vote of universal suffrage of free peasants; VVhereas the Slovenians, after losing their indepen-dence in the early 10th century, came underthe domina-tion of their more numerous neighbours, vvhose germa-nization and italization efforts they miraculously resisted for over 1000 years; VVhereas the Slovenians, by the end of VVorld War I., vvere the foremost promoters of the independence of the Slavic peoples in the Austro-Hungarian Empire, ac-hieving independence on the 29th October 1918, by for-ming the first independent government in their modern history; VVhereas the Slovenians joined vvith their Croat and Serb cousins in the Kingdom of Yugoslavia, vvherein they attained reasonable political, cultural, religious and economic freedom, but also experienced the disappoint-ment of losing over one third of their national territories to their neighbours, and the frustration of not attai-ning the full degree of their national aspirations; VVhereas during the Second VVorld VVar the Slovenian people, in their efforts to defend their country from tota-litarian neighbours (Germans, Italians and Hungarians), displayed unselfish and utmost loyalty to the Allied cau-se; disassociating themselves from any alliance vvith said totalitarian forces and courageously, though unsuc-cessfully, defending their homeland from occupation by the invading Axis forces in the Spring of 1941, in a con-test reminiscent of David and Goliath; VVhereas the Slovenians suffered enormously during the vvar, as a consequence of their decision to join the forces of the defenders of democracy months before the localcommunists, influenced by Hitler's invasion of Rus-sia, decided to svvitch their support from Hitler to Stalin; VVhereas the Slovenians subsequently vvere subjected to the terror and atrocities not only of the conquerors, but also of the communist partisans, vvho took advan-tage of the political vacuum arising from the occupation and vvho, from the earliest beginnings, vvere determined to impose the Marxist ideology upon the democratic Slovenian people, thereby preventing the concentration of ali national forces in the struggle against the Axis conquerors; VVhereas the Slovenians, desirous of preserving their traditionally democratic way of life and unvvilling to suc-cumb to the alien ideology, vvere forced to defend themselves from mass executions by these political adversa-ries; VVhereas over 60.000 democratic Slovenians, realizing that they vvould be prevented from deciding their political future by a democratic vote, decided to abandon their native land, seeking refuge vvith the British and American Allied forces in Austria and ltaly; VVhereas the ill-advised British Military Authorities in Austria decided to forceably return some 12.000 of these anti- commu- nist fighters and their families, vvho vvithout any trial vvere immediately and brutally massacred as so-called traitors to their country; VVhereas under the protest, the remaining thousands vvere personally guaranteed political asylum by the Allied comman-der, British Field Marshal Earl, Viscount Alexander of Tunis and given the status of Displaced Persons in the refugee camps of Austria, Germany and ltaly; VVhereas many of these refugees eventually found sanctuary in Canada, through the humanitarian understanding of the Canadian government and the Canadian people; VVhereas these Slovenian refugees as hardvvorking and loyal citizens of their adopted country, Canada, have become res-pected and successful entrepreneurs and grateful citizens; VVhereas Slovenians in Canada during the past four decades have proven themselves worthy of the trust of other Canadians, for their loyalty and unmatched respect for the laws of this country, their democratic sense and their integration into Canadian political, cultural and economic life; VVhereas Slovenians in Canada, at the same, stili live in the hope that their native land, once a pioneer in democracy, vvill rise again from the present intolerable dictatorship, to her traditional path of democracy as an equal partner in the family of free and peace-loving nations of the vvorld; The Slovenian Council in Canada, at its recent regular mee-ting on June 9, 1986 accepted the follovving resolutions; BE IT RESOLVED That the Slovenians urge the representatives of ali three levels of Canadian government to steadfastly refuse any further in-vitations to the official Yugoslav emigranfs picnics held annu-ally at Škofja Loka and Kočevje, the sacred grounds vvhere our brethren vvere so brutally and cruelly tortured and killed; That the Canadian Federal Government urge the Yugoslav government, in the name of civilized humanity, to discontinue its celebrations of revelry, dancing, music and indulging on the graves of our martyrs; That Slovenians be urged to inform their children of the background of these sacred places, now that the author Count nikolai Tolstoy has unearthed the evidence of these massacres and exposed them to the entire civilized vvorld; That Slovenians urge the Canadian authorities to discourage official Yugoslav agencies, such as SIM (Slovenska Izseljenska matica) vvho through cultural exchanges and other agents have lately intesified their interference vvith the lives of Canadians of Slovenian extraction, thereby creating tension, strife and family discord in our community. This resolution is to be submitted to the Canadian and Yugos-lav authorities. TORONTO Še o tiskarskih škratih... V štev. 5 (maja 1986) S. D. smo objavili na strani 7 v zadnjem stolpcu popravek in uredniško pripombo kateri pa je hudomušni tiskarski škrat odgriznil. "Rep", ki bi se moral tako glasiti: ("...razgovori v Buenos Airesu lani, ko sem bil na obisku v Argentini, pa smo se vsi strinjali, da so trenutno privatnega značaja in jih takrat in sedaj ni še oportuno objavljati. Glavni urednik S. D.). Vse prizadete prosimo, da to upoštevajo, spredmejo na znanje in da to opustiv "tiskovnega škrata" razumejo. (Ured. S. D.) ŠE O RAZLIČNIH ORGANIZACIJAH V TORONTU.... ZADNJIČ SMO poročali o uspešnem delovanju Lovskega društva, ko smo poročali o vsebini lovskega vestnika.Manj razveseljivo so dogajanja v drugih društvih. Razen red- kih piknikov, že ne spravijo ničesar več skupaj. Članstvo upada in stari člani se ne morejo posvetiti klubu čas kot pred mnogimi leti. Sledijo prepiri in načrti, ki ne odgovarjajo več stvarnosti. Kdo ve,ali ne bi bilo boljše take klube "likvidirati" vrniti vplačila članom in presežek predati organizacijam, ki tako nujno rabijo podporo. Ko ne bi doma bilo vse obsegajoče diktature, bi bila v takem slučaju odlična prilika zgraditi hišo slovenskega izseljenst-va, nekak muzej oz. uradi za povezavo vseh organizacij in stalno razstavo nagradnih izdelkov, zgodovinskih dejstev iz slovenske naselitve v Kanadi. SLOVENCI VASA PRAVICA! Slovenska ustava člen 212 določa: "Vsi državni organi ter drugi organi, samoupravne organizacije, skupnosti in posamezniki, ki opravljajo družbeno službo na območju Slovenije, poslujejo v slovenskem jeziku. " Komur je torej pri srcu slovenstvo naj cariniku , sprevodniku in natakarju govori in zahteva vse samo v slovenščini. Najvišji zakon republike je na Vaši strani!!! JOVANKINE SREČE in nesreče. Kot poroča Reuter iz Belgrada se je 25. junija letos vdova Josipa Broza Tita pojavila v spremstvu dveh "civilistov" na kongresu Komunistične partije Jugoslavije. "Civilista" sta preprečevala fotografom, da bi slikali to situacijo, ker ji je vodstvo Kongresa preprečilo vstop. Ona je stara zdaj 61. let in je zadnje čase tožila jugoslovansko vlado za večjo dedovš-čino kot so ji jo dali po smrti Tita, ki je umrl 1980.leta. BLOKADA izvoza sveže hrane zaradi Černobila iz Jugoslavije za zapad je povzročila na desetine miljonov dolarjev škode in razburila duhove. "Razgledi" 23. maja 1986 komentirajo zapad:je pokazal svojo barvo, uvrstili so nas v vzhodno evropski komunistični blok. Dejstvo je namreč, da je v Avstriji bilo več radijacije pa ji niso delali nobenih težav! POLITIČNI PRESTOPKI: Partija jih imenuje politični "kriminal". V Teleksu 13. 3. 1986 so za 1985 med drugimi našteti: Razni sovražni napisi in razna pisanja gesel po zidovih. Najbolj vznemirljivi so bili letaki z izredno sovražno vsebino. In groza grozot: Nekateri ne poznajo nobenih družbenih in moralnih vrednot, ker skrunijo spominska obeležja NOB. V zadevi res pravih moralnih vrednot so pred kratkim pisali o grobovih žrtev iz Jelendo-la. Še med revolucija so jih prekopali iz jam in jih pokopali na Ribniškem pokopališču. Po uspešni revoluciji so partizani prevrnili vse spomenike in začeli prekopavati grobove. Ko so prišli do krst in sc hoteli razmetati trupla, so ljudje začeli kričati, naj puste mrtve na miru. Tako je KPS dajala vzgled in tako sedaj žanjejo! MAHANJE V PRAZNO: V Sloveniji je bilo dokaj kritike ob priliki smrtne nesreče z avtomobilom silno sposobnega zdravnika dr. Marka Godine. Dobesedno so napisali telek 20. 2.1986: "Zakaj, recimo, tudi takšnih dragocenih ljudi ne moremo čakati s službenimi avtomobili, da jim ne bi bilo treba samim v ta naš cestni kaos". Pisec gornjega stavka deli državljane v dva razreda: en razred, ki se naj pobije na slovenskih cestah in v drug razred, ki se ga mora očuvati! Oglasil se je tudi odločni Bojan Štih, ki se pritožuje nad izrazito razredno družbo, ki jo takole označi: MRTVA DRUŽBA v kateri so vsi, ki še mislijo, delajo, raziskujejo, odkrivajo, učijo, vzgajajo in ustvarjajo. Ti so množica brez pravic, brez možnosti in brez vzpodbude (materjalne, op. ur.). Spominska proslava ob štiridesetletnici smrti generala Leona Rupnika na Orlovem Vrhu v Genevi pri Clevelandu 14. in 15. junija 1986 "Pesniki nas ne bodo rešili, mi potrebujemo dovolj nakopa-nega premoga!" Podelitvi Prešernovih nagrad na rob Dragi prijatelji: Vsako leto, ko se zberemo na tem kraju, se mi zdi, kot da gremo duše iskat. Navadno tudi dež pripomore, da smo lahko čim bolj zbrani, proč od vsakdanjega hrupa, sami s seboj zaprti v tisti krog časa in ljudi, katerih se danes spominjamo; o skoroda slišiš hojo po dračju in listju in celo kriki umirajočih se zde tako blizu in resnični, kot da je takoj za robom Teharje in v tisti grapi Kočevski Rog. Lani, za 40 letnico, sem marsikje slišal napol izgovorjeno misel, da je bila ta obletnica vse, kar narod od nas pričakuje in zahteva; da smo pač izvršili svojo dolžnost in bodočnost lahko prepustimo času in mlajšim ljudem. To je povsem zgrešeno. Bog nas je izbral za priče tistih strašnih dni, zato nas nobena obletnica ne odvezuje obljub, ki smo jih takrat dali svojim bratom, prijateljem in soborcem. Dokler domovina ni svobodna, tako dolgo moramo stati na okopih slovenstva, tako dolgo moramo govoriti o naši borbi, ne za maščevanje, ampak kot klic naših vzorov, ki so verovali in delali za boljši svet, a ko so bili za te mladostne sanje prevarani, so tudi svojo kri dali na oltar domovine. Ne dopustimo, da bi bila ta kri zastonj prelita. Ko nekateri odhajajo, moramo drugi stopati na njih mesta, vsak po svojih močeh, naj bo to z zgledom, besedo ali celo s svojo trmo in kdor nič tega ne zmore, naj priloži kak dolar, kertudita včasih koga obdrži. Pokojni France Grum je neštetokrat dejal: Nič ne pomaga, če lahko ali težko, radi ali neradi, moramo! Domobranec sem bil in domobranec bom tudi umrl." Vse kaže, da je letošnja proslava že na pragu nove dobe. V domovini že nekaj let vre; mladina se nič več ne zadovolji z režimsko propagando, ampak hoče popolno resnico o dobi, katero režim tako enostransko podaja, da je na eni strani peščica herojev, na drugi strani pa narod zločincev in izdajalcev. Oblast se zaenkrat še upira in kot divjak kriči o izdajstvu in velikih zločinih domobrancev. Toda to bajko verjamejo samo še tisti, ki imajo od tega koristi, dočim narod že zdavnaj ve, da je slovenska bodočnost samo v resnični svobodi in samostojni državi, ko bo narod na svoji zemlji svoj gospod. Prav gotovo bo ta razvoj pospešila tudi nova knjiga pisatelja Nikolaja Tolstoja The Minister and the Massacres, ki je prejšnji mesec izšla v Angliji. Nimam namena podajati kakšen resumete knjige, reči pa moram, da je grof Tolstoj slovensko ime in še posebej komunistično revolucijo pri nas svetu prikazal bolje kot bi to mogel kdorkoli od nas. Ob branju tisti dnevi solza in krvi oživijo pred nami, kot bi se danes godili pred nami, ne sicer v tisti ostri grozi, ki je parala srca, ampak v nekim zmagoslavju, ki nas navdaja s ponosom, da smo Slovenci. To je brez dvoma velik in dragocen kamen za stavbo slovenske bodočnosti, na nas pa je zdaj, če ga bomo znali prav obrniti in uporabiti. Zdaj imamo ponovno priliko, da ob tej narodni identiteti, vstanemo in glasno zahtevamo svoje pravice. Maš-čujmo se za veliko krivico, katero so nam storili, maščujmo se tako, da bomo veliko žrtev naših bratov postavili za temelj osebne in narodne bodočnosti. Osebno sem že dolgo prepričan, da je med nami dostikrat kaj narobe prav zato, ker se potihem in skrivaj odpovedujemo tistemu, kar nam je nekoč pomenilo vse. Tako sami prazni nimamo kaj dati svojim družinam, še manj pa skupnosti, katere del smo. Neka teri mislijo, da je poštimovstvo, čakanje in gledanje od daleč najboljša pot za te razburkane čase. To ni modrost, to je začetek konca, saj človek brez ideje, ki mu daje živl-jensko silo in smoter, ni osebnost ampak kaj hitro postane tarča ceste in slabe družbe, tudi mnoge slovenske družine pa so dokaz za to, čeprav se o teh malo govori. Kako vsedragačeje bilo včasih! Le osvežimo si spomin! Celo med revolucijo, ko je iz vsakega grma prežala smrt, je življenje vse lepše vabilo: znali smo zapeti, veseli smo bili sončnega dne; domača streha, njiva ali pogled v gore, v vsem je bil vir moči, upanja in bodočnosti, za kar je bilo vredno živeti. Čutili smo dolžnost do naroda in domovine, saj je bilo vse to takorekoč vraslo v naš življenski program. Da bi to srečo ohranili, so naši fantje in možje pustili vse in šli k domobrancem, ne na ukaz ampak iz dolžnosti, ker so verjeli škofu Rožmanu, da je komunizem največja nesreča za slovenski narod. V tem boju so partizani samo bežali in bi nikoli ne zmagali, če bi jim oblasti ne dali zapadni zavezniki. S pokoljem svojih idealnih nasprotnikov že po koncu vojne pa so komunisti potrdili, da je imel škof Rožman prav. Proti tej veliki laži 20. stoletja so šli naši bratje brez misli na plačilo, gnani le od ljubezni do svojih domov in družin. Tudi ko so bili po angleški izdaji do kraja razočarani, jim za ta korak ni bilo žal in so kot del te osebne dolžnosti sprejeli tudi smrt. So med nami možje, Kozina, Zajec in Dejak, ki so bili pahnjeni v ta smrtni ples in ti so nam priča, da je bilo mladim težko umirati, a tožbe niti tedaj ni bilo iz njihovih ust, smrt je bila le dopolnitev popolnega žrtvovanja. Ali kdaj pomislimo, s kakšnim ponosom bi se Amerikanci spominjali teh poklanih bataljonov, če bi bili njihovi? Kaj pa mi? Dostikrat se vedemo, kot da nas je strah njihovega imena. In tega dejstva nas mora biti sram in strah, ker narod, ki pozablja na junake skoro ni vreden bodočnosti... In med temi, ki obračajo hrbet, niso navadni ljudje ampak dostikrat v prvi vrsti tisti, ki bi nam radi kazali pot pa so v tej ideološki zmedi sami najbolj slepi in izgubljeni. Dobro nam de, ko slišimo, da v domovini že javno zahtevajo spomenik vsem, ki so padli za domovino, brez ozira na to, na kateri strani revolucije, še lepše pa bi bilo, če bi tak spomenik vsak od nas v svojem srcu postavil tistim, ki so ga vredni. Čez nekaj mesecev, 4. septembra bo poteklo 40 let od mučeniške smrti gen. Leona Rupnika, ki je bil oče Slovenskega domo-branstva. Prav in pošteno je, da ga sodimo po njegovih delih v času stiske, ne pa pet, deset ali dvajset let pozneje, ko so razni politični modrijani že vedeli, kaj bi bilo v tistih časih pametno in kaj je bilo zgrešeno. Rupnik je že takrat vedel, da bo služba težka in odgovorna, a kot Slovenec jo je sprejel kot dolžnost, rekoč: "Vojak sem, domovina me kliče! Tu sem!" Kakor je bil trd in zahteven do sebe, prav tako je od svojih domobrancev zahteval popolno zvestobo, hrabrost in plemenitost, kersejezavedel, da bodo le boljši ljudje prinesli boljše čase. Napisal jim je svoje zapovedi, med katerimi so bile zgornje tri na prvem mestu. Vedno je gledal le na blagor domovine in preprostih ljudi. Tudi njegove zadnje besedeso bile: "Živela Slovenija!" Mislim, da morajo ob teh potezah njegove osebnosti, umolknitit vsi tisti, ki ga gledajo le s političnimi očmi, v resnici pa ne poznajo ne njega ne časa, ko so bile oči vseh obrnjene vanj kot v rešitelja, kajti -drugega takrat nismo imeli, ki bi bil pripravljen sprejeti to žrtev. Bodimo ljudje in dajmo vsakomur, kar mu gre! Nič več ne zahtevamo, pa tudi nič manj ne sprejmemo! Iz naših družin odstranimo tiste črne madeže, ko je domobranska ideja marsikje znamenje nasprotovanja; je kamen spotike, ki razbija družine in meč, ki naše skupnosti kolje na dvoje, na naše in ne tako naše, namesto da nam bi bila misel nanje luč, ki sveti v boljše dni. Vsaj zdaj, ko drugi trgajo zaveso s petinštirideset let stare laži in naš boj za golo življenje prikazujejo svetu tak kot je v resnici bil, ne glejmo na drug drugega slabosti, ampak na korist domovine, ker le tako bomo vredni dočakati boljših časov, za kar so živeli in umirali naši bratje, od generala Rupnika pa do zadnjega domobranca. Naj jim bo lahka Bilo je tik pred dnevom slovenske kulture -Prešernovim praznikom, ko je vpil v Beogradu tamkajšnji župan, da našega stanja danes ne morejo rešiti razni pisuni, filozofi in pesniki, marveč da potrebujemo le delavce, ki bodo izdelovali dovolj avtomobilov, nakopali dovolj premoga... To je resda bilo v Beogradu in ni verjetno, da bi predsednik beograjske mestne skupščine vedel, da v Sloveniji praznujemo 8 februarja kulturni praznik. Pa se zategadelj preselimo raje kar v Ljubljano. Tu je bil kulturni praznik, bila je podelitev Prešernovih nagrad, bila je zapeta Zdravljica, bil je govor ministra za kulturo... Mnogo tovarišev v kravatah se je zvrstilo za govorniškimi odri po Sloveniji. Tisti brez kravat, ki navadno, (ali na tudi ne), dobivajo Prešernove nagrade, so poslušali (ali pa tudi ne) tovariše v kravatah, kako lepo in ganljivo so govorili. Svet je to gledal in poslušal in moral je biti ganjen... Upati moramo, je dejal dr. Kmecl v svojem govoru. Tako kot je upal Prešeren! Nobeno jamranje nas ne bo rešilo, le upati moramo! Ampak nekateri upajo, (tega ni rekel Kmecl) že 40 let. V kaj upa Ivan Mrak, nap-rimer? S temi "malenkostmi" se minister Kmecl ni ukvarjal. Pa ker je že bilo vse tako kulturno, je prav, če pogledamo kako je zares s kulturo v jugoslovanski Sloveniji. Prav je, da to pogledamo tudi zategadelj, ker o tem ni bila spregovorjena skorajda niti besede. Za tako početje pa moramo spet skočiti k beograjskemu županu: "Pesniki nas ne bodo rešili!" In v duhu tega gesla seje seme in poskuša obroditi sad tudi kultura v Sloveniji. Avtorski honorarji so namreč tako vzpodbudni, da ga mora pisatelj ali pesnik eno četrtino izročiti strojepiski, če hoče, da mu besedilo natipka. Ganljivo je in nevredno človeka, da mora delavec za strojem ali zidar početi še kaj drugega, če hoče preživeti. S svojim delom, s svojo plačo ne more preživeti in tako ni čudno, če neukim voditeljem, (ampak kdo je "izvolil" neuke voditelje!) prihaja na misel dolgoročna narodnostna rešitev: najprej plačajmo zidarje in rudarje, pesnike pa si bomo lahko privoščili v boljših časih. Marsikomu je jasno, kam pelje gospodarsko stanje v Jugoslaviji, le tistim, izgleda, ki v tej državi odločajo, jasnino na debelo prekriva koprena zmede. Ni jim razumljivo, da si predvsem gospodarstvo žaga vejo, na kateri sedi, če odžaga pesnike. Kako je z razvojom, je prav tako marsikomu jasno. Da bodo gospodarstvo rešili le izobraženi in kulturno osveščeni ljudje! Kako bodo lahko kulturno osveščeni, če ne potrebujemo pesnikov? Tega pa najbrž ne ve niti beograjski, niti kateri drugi župan. In tako se zdaj jugoslovansko in slovensko vodstvo ukvarja z mislijo, da bi začelo varčevati pri kulturi še bolj kot že sicer sramotno-varčuje. Kot rečeno, o tem niso govorili ob kulturnem dnevu. Če bi hoteli o tem govoriti, bi morali tudi povedati, da prenekateri naš publicist ali pisatelj nadvse uspešno objavlja v kapitalistični Avstriji, naprimer. Objavlja zato, ker ga v Avstriji za njegovo delo pošteno plačajo! On pa - nerodna reč - mora navsezadnje tudi preživeti. Ni dvakrat reči, da ne bodo poznejši rodovi s ciničnim ponosom ugotavljali, kako se je predstavnik malega slovenskega naroda uveljavil v velikem nemškem jezikovnem morju. Prav s takim ciničnim ponosom, kot danes govorimo o slavnih Slovencih v habsburškem cesarstvu. Ja, ampak tisti Slovenci so delali v svoji državi! Današnji pa morajo, obupani nad radostmi samoupravnega socializma, služiti tuji državi, da se lahko uveljavijo in da sploh dostojno preživejo. Saj v Jugoslaviji ne potrebujemo pesnikov... Moramo pa, (s Kmelcom), upa-ti...(?) Hotimir PRIVELIGIRANI razred pa po Štihu predstavljajo: birokratski, plutokratski, gospodarski, vojaški in športni izbranci, ki so si znali olajšati svoje življenje in delo. Zato imajo salonske vagone, helikopterje, hidrogliserje, mer-cedese, jahte in posebne avione. Med to privilegirano družbo tudi prišteva prekupčevalce, oderuhe, špekulante, ponarejevalce denarja, managerje izgub, poslovneže, načrtovalce nekoristnih mastodontskih investicij, praz-noglave športnike, sovražnike narave, politološke blebetače, polpismene in nepismene de-lilce dohodkov in samoljubne sa-moupravljalce socialne in moralne nesreče vseh nas. Kot se vidi Štih povsem točno in še kako obširno navaja izkoriščajoči razred slovenskega kaosa. Ne imenuje pa krivca to je odločujočih funkcionarjev slovenske partije, ki je izvedla revolucijo in danes hoče držati oblast za vsako ceno. Mahati po povsem negativnih posledicah revolucije in partije ne pa udariti po viru in korenu bo komaj privedlo do temelnjih politično ekonomskih sprememb! zemlja, v kateri počivajo, naša hvaležnost in zvestoba pa naj bosta dve lučki, ki bosta še dolgo goreli na njihovem grobu, saj so padli za našo svobodo! V pričakovanju slovenske Antigone »It was the best of time, it vvas the vvorst of times...« S temi besedami začne Charles Dickens svojo povest O dveh mestih. Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi! Bili so časi, ko smo Slovenci pokazali svoje najboljše lastnosti: ljubezen, požrtvovalnost, hrabrost, odkritost, domoljubnost, vernost, navezanost na svoj jezik, zemljo, pesem. Bili smo veliki ljudje v težkih časih. Pokazali pa smo tudi naše najgrše grehe, za katere nas bodo tepla še stoletja, za vse tisto, kar se je zgodilo pod trojno okupacijo in revolucijo: zagrizenost, krvoločnost, hinavščino, sadizem, oblastiželjnost, nestrpnost, pripravljenost pobijanja v službi tuje ideologije, odpoved slovenski tradiciji, sovraštvo do vere, zakrknjenost, strahopetnost, suženjsko zagledanost in klečeplazenje tujemu. Bil je čas največje dobrote, bil je čas največje hudobije — to lahko pričamo mi, ki smo doživljali in preživeli tiste čase. Bil je čas, ko se je našemu narodu, razdeljenemu med tri okupatorje, že kopal grob, ko mu je že zvonilo k pogrebu, ko se je pojavil še njegov četrti sovražnik — komunizem. In vstala je neumljiva sila iz naroda — Vaške straže in iz njih je zraslo Slovensko domobranstvo, slovenska narodna vojska. Vstalo je, ne da bi se spraševalo, kakšni so interesi velikih sil, vstalo je v obrambo slovenstva, njegove kulture in vere v najtežjih trenutkih, ki mu jih je bilo kdaj usojeno živeti. Slovensko domobranstvo je stopilo na okope naroda, ne iz želje po oblasti, ampak da mu dš vsaj nekoliko oddiha na njegovi poti na Golgoto. Težak je bil boj, strma je bila pot, boleči so bili udarci, grenko je bilo zasramovanje. Že seje svetila zarja miru na obzorju in oznanjala novo življenje izmučenemu človeštvu, ki pa je pomenila našemu narodu še zadnjo postajo križevega pota. Bil je čas največje hudobije, ko so sile pekla dobile proste roke. Nad našim narodom sta si podala roke vzhod in zahod, mešetarila sta zanj kot za živino, pripravljeno na klavnico. In klavec je bil lastni brat-komunist! Slovenska vojska, ki se je zatekla v zibelko naše državnosti in svobode — Koroško — je bila sramotno izdana prav zanjo. Začeli so romati tovornjaki živega blaga — slovenskih domobrancev — tiste majske dni pred 41. leti, da se dovrši kupčija, ki so jo sklenili veliki trije v Jalti. Nad narod svobodnjakov je bilo treba po črki kupčije vzpostaviti narodu tuj, umeten in človeka nevreden politični sistem, ki še nikjer na svetu ni dal uspeha. Polniti so se začele kraške jame, rudniški jaški in strelski jarki s trupi najboljših sinov naroda. Krvave roke rdečih krvnikov se niso ustavile pred jokom dojenčka, ne pred sivo glavo starca — tožbe mater in kriki deklet v smrtni grozi so podžigale njihovo krvoločnost. Dvanajst tisoč fantov in mož je prejelo vdano in z molitvijo na ustih mučeniško smrt in slovenska zemlja je sprejela usmiljeno junake-mučence, ki so se borili za vse, kar nam je bilo najbolj sveto: Bog, narod, domovina. Dvajseto stoletje — stoletje okrutnosti, si ie izmislilo zanie vek. Od tod veliki molk o njih. Še do danes ni naš narod zvedel ne za pravo število pobitih in poklanih ne za kraje morišč ne za muke, ki so jih pretrpeli zanj. Zemlja, ki jim je dala življenje, je popila njihovo kri, sprejela jih je vase, da so postali del nje, in danes nam reke in potoki Slovenije žubore o njihovem junaštvu, gozdovi Kočevskega Roga hranijo njihove sanje, iz rudniških jaškov Teharij vro njihove molitve. V mesecu juniju, ko se spominjamo naših mrtvih borcev, ne bodo gorele svečke na njihovih grobovih. Tako mi kot oni čakajo usmiljenih rok slovenske Antigone, ki bi ponesla njihove strohnele kosti v blagoslovljeno zemljo. Vemo in trdimo: Pride dan in morda niti ni tako daleč, morda ga v naši majhnosti ne vidimo, da se bliža, da je že tu — ko bo stopila pred moderne Kreonte in jim zabrusila v obraz resnico o spoštovanju mrtvih, kar je bil zakon barbarom od začetka sveta: »Njih zakon ni od danes, ne od včeraj, na vek velja, nihče ne ve, od kdaj!« Morda je že bilo rojeno dekletce, v katere srce je Bog vsadil pogum in moč, in ki bo zahtevala spoštovanje za svoje mrtve brate. Bog, ki je vse to dopustil, ki more iz človeških napak in neuspehov, ko se dopolni mera časa, izpolniti svojo voljo, ki jo imenujemo mi zgodovina. Zapletena je naša zgodovina, štrene človeških vplivov je težko ločiti od Njegove volje, težko pokazati na prave ustvarjalce zgodovine. Zaenkrat je gotovo samo eno: Zmagovalci iz leta 1945 niso bili izbranci zgodovine. Danes je njihovo zmagoslavno petje samo še jecljanje starcev, ki ga pa že preglašajo zahteve novega rodu po resnici tistih dni. Hlapčevanje mednarodnemu komunizmu, ki jim je prešlo že v meso in kri, ko so bili v tistih letih v svoji gorečnosti bolj zavzeti od gospodarja, že pretresajo zahteve sinov, ki hočejo obračun za tiste čase. Orodje v božjih rokah smo bili. On sam ve, za kaj, mi to lahko samo slutimo. Posegel je po nas v zgodovino našega naroda, določil je žrtve zanj, ki naj bi zadostile za naše in njihovih krvnikov grehe. Žrtve, katerih spominov praznujemo v tem mesecu, so vdano sprejele Njegovo voljo, kar je najbolj presunljiv očitek njihovim krvnikom, da spoznajo svojo zmoto in priznajo storjeno krivico. Naj k temu pripomore tudi klic nas, ki živimo v svobodi, ko sprašujemo in trkamo na vest kneza laži in hudega: »Kaj ste storili z dvanajst tisočimi?« Ne čakamo čudeža, ampak verujemo v čudež. Ne pozabimo, da smo seme izkrvavelega naroda, ki se je v najtežjem obdobju svoje zgodovine postavil prvi na branik zahodne kulture in vere, h kateri spadamo že tisočletje in več. Prosimo, Bog, da bi strta, mlada življenja dvanajst tisočev naš narod znal prav ceniti in da bi bil vreden darov njihovega mučeništva — svobode, za katero so se borili. S svojo smrtjo so potrdili svoje prepričanje in nam pokazali pot. , Tone Brulc (Svob. Slovenija) Volitve po volitvah V nedeljo 16. marca so bile v Jugoslaviji "volitve". Da to niso nikake demokratske volitve, kjer bi volilni upravičenci izmed ve-č nastopajočih političnih strank - vsaka z različnim volilnim programom - zares izbirali, sami med sabo. Znan je, da to dveh kandidatov izberejo zastopnika, ki bo v prihodnjih tednih na enih tako imenovanih skupščin narodnih zastopnikov (delegatov) kandidiral za zvezni parlament in za krajevne parlamente. Kdo pa bo končno prišel v ta politična predstavništva, o tem pa naj se delegati sporazumejo torej "voliti" določeno stranko zaradi njenega programa, ne pa programa zaradi bolj ali manj simpatičnega naziva ali lepega nikoli na gre brez silnih, čezmernih besednih bitk oz. vsaj prerekanj, ker bi pač vsak rad prišel do stolčka v parlamentu, teh pa obraza strankinega oz. volilnega je komaj za kake dve tretjine kan- kandidata. Ker večina velikih evropskih časopisov z zanimanjem zasleduje didatov. Po sedanjem silno zapletenem volilnem postopku, pri katerem igrajo važno vlogo spol, dogajanja v tej svojevrstni ko- starost in narodnostna pripad- munistični "demokraciji", tudi o teh zadnjih "volitvah" in so zlasti v zapadni Evropi, kjer vsi še ne nost, bo končno veljavno odločanje ostalo v rokah državljanov, ki nimajo več nikjer nobenega trobijo v Marksov rog, o njih pri- vpliva, katerih beseda nikjer več bližno enaka mnenja. V zapadnem Berlinu izhaja dnevnik Tageszeitung, ki je v svoji izdaji v torek 18. marca, torej le dva dni po volilnem dnevu v Jugoslaviji objavil poročilo svojega beograjskega dopisnika Hansa Hofvvillerja, ki v skrčeni obliki poroča sledeče: V-Jugoslaviji so v nedeljo volili. Državljane so pozvali, naj izmed nič ne zaleže. "Čemu potem sploh še vztrajati pri volitvah", se v enih zadnjih številk vprašuje "Mladina", ki velja in dejansko je ena najbolj kritičnih publikacij večnarodne države. Ta slovenski list dokazuje, da na ta ali oni način na vrhu državnih ustanov stoje vedno isti politiki, brez ozira na vprašanje, ali so v predhodni. PODPORA ZAMEJCEM. Neki Koroški politik je izjavil: povsem se bomo naslonili na slovensko diasporo ako nas ta podpre finančno v višini podpore, ki jo dobivamo iz Ljubljane. Na to cinično povezavo denarja z ideologijo je težko odgovoriti. Ako gre res samo za denar potem se slabo piše bodočnosti slovenstva v zamejstvu. Vprašanje nastaja tudi ali v zamejstvu res ni lastnih sredstev za podporo slovenstvu. Glasno govorijo številke. V letu 1985 sta Tržaška Kreditna Banka in Hranilnica in posojilnica na Občinah ustvarili skupno 3.37 milijarde lir poslovnega dobička. V kanadskih dolarjih je to preko 3 miljone dolarjev. Obe banki sta izključno v slovenskih rokah! SAMOMOR visokega vojaškega funkcionarja v pokoju Ljubiše Veselinoviča pred parlamentom v Beogradu je silno razburil partijo. Med revolucijo je bil nič manj kot komandant II proletars-ke, torej najbolj elitne trupe. Kot razlog je navedel v javnem pismu: naš socializem ste razvili v pozni feudalizem. Naši funkcionarji so postali povampirjeni knezi. Kaj bela garda lastni sinovi! ' parlamentarni dobi krivi prestop kov ali ne. V Sloveniji je na osmih najvišjih republiških položajih stalno sedelo le 19 istih oseb, piše "Mladina". Seveda, med novoizvoljenimi kandidati oz. delegati pa je še cela vrsta neodvisnih kandidatov, ki jim nihče nikoli ne da priložnosti, da bi kdaj prišli v parlament, t. j. da bi zasedli kako poslansko mesto. r i i Dragi rojaki, potujete v Evropo? I l i i l l I l l i l Na pragu domovine, v središču stare Gorice na lepem drevoredu Corso Italia, vas pričakujemo v PALAČE HOTELU, najboljšem hotelu v mestu: 75 sob s kopalnico, telefonom, radijskim sprejemnikom, barvno televizijo, mini-barom, klimatizacijo. Najmodernejši komfort po zelo ugodnih cenah: enoposteljna soba $28.00, dvopostelna soba $39.00. Cen- jenim gostom so na razpolago hale, konferenčna dvorana, parkirni prostor in hotelska restavracija v začasno ločenem poslovanju. V PALAČE HOTELU bo poskrbljeno za vaše čimprijetnejše počutje, dobrodošlico pa vam bo osebno izrekel rojak Vinko LEVSTIK: DOBRODOŠLI! I I I I I I I I VAŠ HOTEL!!! PAIACE totcl