LETO IV. ŠT. 46 (191)/ TRST, GORICA ČETRTEK, 2. DECEMBRA 1999 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 PRIPADAMO UMIRAJOČI DRUŽBI? Sredi tega meseca so v Trstu predstavili javnosti pobudo, ki je zaradi svoje socialne vsebine zelo aktualna. Gre za načrt, ki ima pomenljivo geslo: "Ne več sami!" Nastal je kot posledica dejstva, da je v Trstu kakih 55 tisoč ljudi, starih nad 65 let, od teh pa jih kar 22 tisoč nima prave družine, kar pomeni, da živijo sami. Poznavalci razmer pravijo, da se bo stanje v tem pogledu že v bližnji prihodnosti poslabšalo. Pobudniki omenjenega načrta skušajo ostarelim in osamelim predvsem tako pomagati, da jim poskrbijo to, kar jim najbolj manjka, družbo. Ker imajo prizadeti praviloma lastno stanovanje, jim predlagajo, naj sprejmejo na dom vseučiliškega študenta, ki bi jim za stanarino nekoliko pomagal pri gospodinjskih delih, npr. pri dnevnih nakupih hrane, zlasti pa že s svojo prisotnostjo blažil in morda celo odpravil boleči in trpki občutek osamelosti. Pojav, o katerem je tu govor, seveda ni le značilnost Trsta, temveč zahodne t.i. "opulentne" družbe na splošno. Vzroki so mnogoteri, njihov skupni imenovalec pa je gotovo iskati v korenito spremenjeni lestvici vrednot. Slovenci v Italiji smo del zahodne družbe, tako da pojavi, o katerih pišemo, pobliže zadevajo tudi nas. Ena zadnjih številk zelo razširjenega italijanskega katoliškega tednika Famiglia cristiana na primer opozarja, da ima Italija svetovni višek, kar zadeva upadanje rojstev ali denatalitete. Število prebivalstva rahlo narašča le po zaslugi priseljencev ali imigrantov. Volja po varčevanju hudo peša, vendar so prenosni telefoni - sloviti mobiteli - postali prva potrošna dobrina. Zaskrbljujoč je tudi podatek, da vsak tretji (!) italijanski državljan dnevno zaužije vsaj eno tableto, medtem ko se "hiše rušijo, kot da bi kdo simbolično rekel, da ne služijo več", je še napisal avtor članka v katoliškem tedniku. Slednji poleg tega navaja podatke Italijanskega osrednjega statističnega zavoda (ISTAT), iz katerih izhaja, da je leta 1998 kar osem milijonov mladih v starostni dobi 18-34 let še živelo pri starših. Gre za kar 60 % ljudi, ki pripadajo omenjeni starostni dobi. Že ta podatek dovolj jasno kaže, kje je iskati glavne vzroke tolikšnega upadanja rojstev. Seveda obstajajo še drugi vzroki. Kako je v tem j>ogledu v matični Sloveniji, mi ta trenutek ni znano. Se pa se živo spominjam, kako je pred leti znani vseučiliški profesor in duhovnik dr. Janžekovič napisal znamenite besede "Naj nekdo zakriči!", glede na tedanjo naravnost katastrofalno upadanje rojstev v Sloveniji, kar je bilo vrh vsega tudi posledica kampanjske gonje nekaterih lažno naprednih oblastvenih krogov. Ce se vrnem k razmeram v Italiji, omenjam, kako je tednik Famiglia cristiana napisal, da "v italijanskem javnem mnenju še ni zavesti, da je treba nekaj narediti, če se dežela hoče izogniti usodi, ki postaja že moreča". Italija ima pred seboj le malo desetletij gmotno in duhovno avtonomnega življenja z gotovo prihodnostjo. Zgodovina namreč ne pozna primera, da bi narod in država preživela, če je njuna volja po življenju, ki prihaja do izraza zlasti v mladih rodovih, splahnela. stran 3 DRAGO LECIŠA SLOVENIJA SREDI TEŽAV IN OVIR KRIŽEV POT ZA EVROPO ANDREJ BRATUŽ Zadnje čase so spet zelo aktualna vprašanja v zvezi s pridruženimi članicami za Evropsko unijo. Te so, kot znano, Češka, Poljska, Madžarska, Slovenija in Estonija. Bruselj stalno in zelo natančno sledi politiki in gospodarskim reformam teh držav ter jih spodbuja, da uredijo svojo zakonodajo v skladu z zahtevami Evropske unije. To velja še zlasti za Slovenijo, ki mora stalno budno paziti na usklajevanje svoje zakonodaje z Evropsko unijo in njenimi določbami. Pred kratkim smo že pisali o raznih vprašanjih, ki so za Slovenijo (v odnosu z Evropo) aktualna. Tako zlasti problem mesa, še prej vprašanje lipicanskih konj, pa še kaj drugega. Sedaj je prišlo na dan še mleko. Inšpektorji Evropske unije so namreč ugotovili, da slovensko mleko ne ustreza vsem strokovnim rekvizitom, ki jih določa Bruselj. Slovenska javna občila (zlasti RTV) so prejšnje dni s pomočjo raznih strokovnjakov in ekonomskih predstavnikov na veliko razglabljala o teh problemih. Tu se ne bomo spuščali v tehnična vprašanja, koliko mikroorganizmov je v slovenskem mleku za izvoz v razne tuje države. O tem naj pišejo strokovnjaki. Pot Slovenije v Evropo ni lahka. Kar naprej lahko zasledimo nove ovire, ki se postavljajo njenemu vstopu vanjo. Nekateri pišejo o letu 2002 kot mejniku, v katerem bo Ljubljana lahko postala enakopraven partner Evrope. Kar naprej pa tudi s strani sose- dov nastajajo nove težave oz. ovire za slovenski vstop v Evropo. Pred leti je bila to Italija, ko je v času Berlusconijeve vlade ostro pogojevala vstop Slovenije z nemogočimi zahtevami o pravicah oz. imetju ''ezulov11 itd. Zdaj pa je na vrsti predvsem Avstrija ali vsaj njen desničarski del, ki s Haiderjem postavlja smešne a-nahronistične zahteve do Ljubljane. To so npr. zadeve v zvezi z jedrsko centralo v Krškem, še bolj pa nacionalistična politika, v katero spada tudi nestvarna zahteva po priznanju nekake staroavstrijske manjšine v Sloveniji. Potem pa še vse "strokovne" napake v slovenskem gospodarstvu. Naj ne izzvenijo naslednje misli nekako osebno, pač pa kot spomin na leta, ko je Slovenija šele začela razmišljati o Evropi, in to v prvih devetdesetih letih. Tedaj seje nova slovenska država začela demokratizirati in z izbiro parlamentarne demokracije stopila na pot v Evropo. Pisec teh vrstic seje tedaj kot predstavnik slovenske stranke v Italiji večkrat udeležil - na sedežu evropskega parlamenta v Bruslju - sej evropske manjšinske zvezeALE (Evropske svobodne zveze). Zato lahko zatrdim, da sem v vseh nastopih, poleg seveda našega osnovnega problema - zakonske zaščite Slovencev v Italiji -takoj zatem izpostavljal nujnost pristopa Slovenije v Evropsko unijo (v začetku še Evropsko gospodarsko skupnost). Prav gotovo je bil v teh prostorih v tistem času to edini glas za slovensko prisotnost v Evropi. " STRAN 3 ODOBRITEV V RIMSKEM SENATU ZAKON ZA JEZIKOVNE MANJŠINE Pred kratkim je senat republike Italije odobril zaščitni zakon za dvanajst zgodovinskih jezikovnih manjšin v Italiji. S tem je torej rimski parlament (poslanska zbornica je to opravila že prej) dokončno sprejel zakon, ki izpolnjuje člen 6 republiške ustave (republika ščiti s posebnimi določili jezikovne manjšine). Te so med drugimi okcitanska, franko-pro-vansalska oz. francoska, nemška, slovenska, furlanska, sardinska, grška, albanska in hrvaška jezikovna skupnost. Zakon, ki ga je končno odobril italijanski parlament, s tem u-resničuje ustavna določila in odpira možnost priznanja Evrope v smislu njenih zadevnih dokumentov (s strani evropskega parlamenta in evropskega sveta) o tem vprašanju. Seveda je tu sedaj veliko odprtih vprašanj v zvezi z bodočim izvajanjem teh norm. Slovenska manjšina je res imenovana v tem zakonu. S tem lahko rečemo, da je torej vsaj začasno ta zakon v veljavi tudi za nas. Še posebno pa to zadeva Slovence v videmski pokrajini, ki na podlagi tega zakona prejmejo neko prvo pravno zaščito države (Slovenci v Trstu in Gorici imamo namreč že dolgo let nekatera zakonska določila, zlasti šolski zakon). To je vsekakor pozitivno. Sicer pa pride za Slovence v Italiji predvsem v poštev druga zakonodajna pot, ki poteka zaenkrat šele v poslanski zbornici. Ta se je že začela v vročem poletju, nato pa nadaljevala prve dni meseca septembra. Zdaj se je izvedelo, da se bo razprava o zaščitnem zakonu za slovensko manjšino nadaljevala 11. januarja 2000. Za omenjeni zaščitni zakon so glasovale stranke vladne ve- čine (dosmrtni senator Andreotti ga ni podprl, medtem ko je glasoval zanj nekdanji državni poglavar senator Cossi-ga, Sardinec po rodu). Proti pa so bili senatorji desničarske o-pozicije. Sedaj ga mora še podpisati predsednik republike. O vsebini tega zakona za jezikovne manjšine smo že več napisali ob njegovi odobritvi v poslanski zbornici. Vseeno pa naj tu spomnimo na nekatere njegove glavne značilnosti. Prvi člen poudarja, da je uradni jezik republike italijanski, da pa država podpira o-vrednotenje jezikov in kultur tega zakona. Tretji člen npr. določa način za izvajanje istega. V glavnem ima pri tem vlogo pokrajinski svet, potem ko se je zanj izreklo najmanj 15 % volivcev in po posvetovanju z občinami. Sicer pa lahko tudi uporabi posebno posvetovalno posredovanje volivcev. V šolskem oziru predvideva zakon uporabo - poleg italijanskega - tudi jezika manjšine. To velja za otroški vrtec, osnovne in nižje srednje šole. Univerze v posameznih deželah pa lahko priredijo posebne tečaje za jezik in kulturo omenjenih manjšin (čl. 6). Občinski sveti lahko v proračunu določijo posebne fonde za kritje stroškov prevoda v manjšinske jezike državnih, deželnih in drugih uradnih aktov (čl. 7). Dalje se lahko v omenjenih občinah uporablja poleg uradne tudi toponomastika v manjšinskem jeziku (čl. 10). Prav tako se lahko državljani poslužijo tega zakona za vrnitev krstnih imen in priimkov v prvotno obliko (čl. 11). V 12. členu je govor o radiotelevizijskih programih v manjšinskih jezikih, v 14. členu pa o založništvu in sploh tiskovni dejavnosti. —'———- AB / STRAN 2 Saša Rudolf KDO IN KAJ JE BIL FRANJO TUDJMAN 1 o Drago Legiša / intervju DR. JOŽE MARKUŽA Danijel Devetak / pogovor GAŠPER RUDOLF O MISIJONU SSO in SKGZ DRUŠTVOM IN USTANOVAM Pl Jurij Paljk / pogovor ETKO TUTTA Majda Artač Sturman MANDLJEVI PIŠKOTI VZS "MITJA CUK" BREZ STREHE... Ivan Žerjal OB 90-LETNICI GLASBENE MATICE O POTOVANJIH Z NOVIM GLASOM Marjan Drobež SPOMENIK PESNIKU GORIŠKIH BRD Drago Legiša HUDA KRIZA ZARADI NAFTE Pil BRALCE IN SOTRUDNIKE OBVEŠČAMO, DA BO ZARADI PRAZNIKA ■ BREZMADEŽNE NAŠ LIST SICER REDNO IZŠEL V ČETRTEK, 9. DECEMBRA, PRAKTIČNO PA BO MORAL Z DELOM ZAKLJUČITI ŽE PREJ. ZATO PROSIMO ZLASTI SODELAVCE, DA SVOJE ČLANKE ODDAJO NAJKASNEJE V PONEDELJEK ZJUTRAJ. obvesti JOHANNES RAU ZANIMIVA OSEBNOST (2) NOVI NEMŠKI PREDSEDNIK HRVAŠKI PREDSEDNIK UMIRA KDO IN KAJ VSE JE BIL FRANJO TUDJMAN SASA RUDOLF Bil je zmagovalec domovinske vojne, človek, ki je z osamosvojitvijo postavil na noge hrvaško državo, dosegel mednarodno priznanje in osvobodil zasedeno kninsko pokrajino in vzhodno Slavonijo. Franjo Tudjman, ki je skoraj deset let avtoritativno vodil mlado državo v tranziciji, je vojaško kariero pričel v jugo- 2 slovanski armadi. Pozornost je nase prvič pritegnil, ko je četrtek Posta^ najmlajši Titov gene- 2. decembra ral- Po upokojitvi se je začel 1999 ukvarjati z zgodovino. Ko so časi v Jugoslaviji proti 90. letom postali zreli, je s podporo hrvaške diaspore osnoval stranko HDZ in z njo pod geslom pravi človek, prava stranka v pravem času, premočno zmagal na volitvah. Politične spremembe so izzvale odpor srbskega prebivalstva. Iz Beograda je zvezni obrambni minister Kadijevič očital Hrvatom, da uvajajo novonaci-zem, in napovedal, da bo armada vzpostavila red in zaščitila srbsko prebivalstvo. Za predsednika zveznega predsedstva, Hrvata Mesiča, je s tem vojska izvedla državni udar. Vojni spopadi so zajeli večji del hrvaškega ozemlja. V Zagrebu so sirene oznanjale nevarnost letalskih napadov. Začela se je bitka za Vukovar. Po treh mesecih napa- NUJEN SPECIFIČEN ZAKON ZA NAŠO MANJŠINO Deželno tajništvo stranke Slovenske skupnosti je z veliko mero zadovoljstva spreje- lo novico, daje senat po znanih zapletih odobril zakon za zaščito dvanajstih zgodovinskih jezikovnih skupnosti, ki živijo v Italiji. Premik italijanske politike v smer jezikovne odprtosti in pluralnosti je nedvomno pomemben tudi za našo narodnostno skupnost. Novopečeni zakon se posredno tiče tudi Slovencev, ki živimo v Italiji, saj omenja med jezikovnimi skupnostmi, ki so deležne zaščite, tudi germansko, francosko in slovensko skupino. Pri tem pa velja podčrtati, da gre v teh treh primerih za narodnostne skupnosti, ki imajo zaradi zgodovinskih in političnih okoliščin poseben status in se razlikujejo od Furlanov ali Cimbrov, saj so bile deležne številnih zakonskih ukrepov ter mednarodnih sporazumov in dokumentov. Gre za tri narodnostne skupnosti, ki se s pravnega vidika in zaradi teritorialne kontinuitete oz. pove- zave z matično državo (Francijo, Avstrijo in Slovenijo) razlikujejo od ostalih jezikovnih skupnosti tudi zaradi vloge, ki jo odigravajo v širšem mednarodnem političnem okviru. Slovenska skupnosti si torej pričakuje v tem mandatu italijanskega parlamenta odobritev čim boljšega zakona za našo narodnostno skupnost. Odobrena zaščita manjšinskih skupnosti ni zadosten instrument za zaščito slovenske manjšine v Italiji. SSk meni, da pritiče manjšini, kakršna je naša, specifičen zakon. S 1. STRANI ZAKON ZA... Posebej se tudi omenja možnost konvencije s tujimi državami za podporo pri kulturnem razvoju državljanov, povezanih z matično državo (čl. 19). V zadnjem (20. členu) pa se določajo glavni finančni stroški države za izvajanje tega zakona. Pomen manjšinskega zakona je gotovo zelo velik. Čeprav verjetno ni v vsem dodelan, pa le daje neko pravno osnovo, predvsem pa politično priznanje repulike Italije etničnim oz. jezikovnim manjšinam, ki naj bodo odslej enakopravni del v državi. dov seje mesto predalo. Marsikdo je tedaj zasumil, da je Tudjman izkoristil vukovarsko tragedijo, da bi mednarodno skupnost prisilil k priznanju Hrvaške. To seje nekaj tednov kasneje tudi zgodilo. Tretjina hrvaškega ozemlja je ostala v srbskih rokah. Po treh letih je avgusta 1995 hrvaška vojska zmagovito vkorakala v Knin, nato pa raztegnila suverenost tudi na vzhodno Slavonijo, Vukovar je spet postal hrvaški. Z vojaškimi zmagami je Tudjman postal simbol mlade hrvaške države. Toda oblast, ki so mu jo potrjevali domoljubno evforični volivci, je postala glavna ovira na poti resnične demokratizacije. Tudjman je prevzel nadzor nad vsemi aspekti hrvaškega življenja: imenoval je ministre, določeval, kdo bo od strankarskih prijateljev lahko odkupil denacionalizirana podjetja, izbiral glavne urednike medijev... Zadnjo besedo je imel celo pri izbiri selektorja državne nogometne reprezentance. Korupcija je zajela najvišjo vladno raven. Medtem ko so se večale socialne razlike, se je režima oprijela skovanka kleptokracija. Hrvaški parlament je ugotovil opravilno nesposobnost predsednika Tudjmana in z ustavnim zakonom pooblastil predsednika parlamenta Pavletiča, da opravlja vse dolžnosti predsednika republike. Pavletič je že razpisal državnozborske volitve, ki bodo 3. januarja leta 2000. S Tudjmanom se končuje avtoritarna doba, ker tako v vrstah vladajoče stranke kot opozicije ni osebnosti, ki bi lahko prevzela Tudjmanovo dediščino. Edini izhod iz težavne politično-moralne in ustavne krize je v ureditvi parlamentarne demokracije in tržnega gospodarstva, parlament pa bo moral čimprej posodobiti ustavo in zmanjšati predsednikove pristojnosti, med katere spada tudi 24 neprenosljivih zadolžitev. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDA|ATEL|: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, FC INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 101)47493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU JOST ŽABKAR Kot posledico pomanjkanj med vojno in tudi po njej je mladi Rau dobil tuberkulozo. Med leti 1954-57 so prišli boljši časi. Na leto seje v Nemčiji zgradilo 300.000 novih stanovanj. Leta 1955 je bila zaposlitev stoprocent-na. V dobi 1954-1957 je število avtomobilov doseglo pet milijonov. Leta 1953 je Rau postal upravnik evangeličanske založbe Jugend-dienst. S tem se začne tudi Rauova politična kariera. Pomaga materi, ki je ostala po očetovi smrti brez finančnih sredstev. V javnosti se kaže kot človek pozitivnih idej, ki ustvarja primerno atmosfero. Ne bere Marca, pač pa bere Engelsa in se pri tem jezi, da ga protestantizem ni znal obdržati v svojih vrstah. Istočasno kritizira stare čase, češ da očetje niso razumeli, da industrijski delavec noče imeti miloščine, ampak pravično plačo. Že takrat je imel privlačne lastnosti, ki so mu pridobile prijatelje in pristaše: prijaznost, potrpljenje, humor. Bil pa je in je še relativno lahko ranljiv. Končno prebije tudi pietistično držo. Obenem se mu razvijejo tendence k anekdoti, kreativnosti, radovednosti, smisel za možno, toleranca in verodostojnost. Kar se debat in prepirov tiče, odklanja besedni radikalizem, zahteva iskanje rešitve problemov in točne formulacije v govorjenju in v pisanju na političnem in socialnem področju. Ko se je odločevalo tam v začetku petdesetih let, ali se bo Nemčija znova oborožila proti Sovjetski zvezi in drugim komunističnim državam, je bil Rau član majhne stranke, ki jo je organiziral Gustav Heinemann, poznejši predsednik republike. Stranki sta takrat pripadala tudi dva vodilna evangeličanska teologa (Niemoller in Gollvvitzer). Ta mala stranka je bila proti zopetni oborožitvi Nemčije. Ta naj bi ostala nevtralna. Adenauerje pa hotel oborožitev na strani zahodnih sil. Mladi Rau je bil za tezo evangeličanskih teologov. Omenjena mala stranka ni spravila v parlament niti enega poslanca. Razšla se je. Rau je po daljšem premišljanju stopil k socialdemokratom. V začetku je mislil, da so socialdemokrati zaprti za krščanko problematiko. Pri formulaciji novega socialdemokratskega programa (leta 1959) je pa že sodeloval in precej hitro postal popularen. Smisel za anekdote in veselje do pripovedovanja, psihološko utemeljene sodbe, vesele zgodbe, organizacijska in inte-grativna sposobnost, komunikacija z ljudmi, j usmerjenost v konstruktivnost, pripravljenost za organizacijsko delo in stvarne debate, prijateljsko obnašanje in sposobnost nikogar žaliti, vse to mu je prineslo veliko simpatij. V svojem političnem delovanju je Rau vedno zelo spreten. Išče bližino ljudi. Govoriti zna dobro in prepričevalno, kot na primer takrat, ko je v deželi Porenje-Vestfalija nastala velika kriza premoga. Na njegovo mesto so prišla modernejša gonilna sredstva. Nastala je velika brezposelnost. Takrat je Rau prepričal rudarje, daje ta sprememba potrebna, da bo pa brezposelnost odločno zamrla. Rauovi življenjepisci so mnenja, da se mu je ta program posrečil. Rau je vedno iskal in išče stike z ljudmi. Kot vsak pravi politik je tudi on vedel, da se mora politik, če hoče imeti uspeh, javljati v javnosti, hkrati pa govoriti resnico, kajti lažnivec prej ali slej izgubi verodostojnost. Za Raua ljudstvo ni "popolo bue", kot je to mislil Mussolini. Obenem je Rau vedno vedel in ve, da socialdemokrati težko pridobijo in obdržijo oblast, če se ozirajo samo na delavce in podobne socialne sloje. Poleg tega zna biti Rau pričujoč na vseh možnih shodih, sestankih itd. Že dolgo se pa zaveda, da mora socialdemokracija dobiti vedno znova podporo tudi v meščanstvu. Če tega ni, nima socialdemokracija absolutne večinev Nemčiji. Poleg omenjenih ima Rau zelo živ cilj, namreč sprijazniti se z nasprotniki. Kar se tiče privatnega življenja je Rau menda močno presenetil prijatelje in znance, ko seje leta 1982 poročil s Christino Delius, vnukinjo bivšega predsednika republike Heine-manna. Na splošno se je mislilo, da bo ostal sam. V novi situaciji se ni več ukvarjal le s politiko. Na zasedanjih je začel gledati na uro, postal je bolj družaben, začel je hoditi na počitnice. Žena in trije otroci so ga kar nekaj spremenili. Ko so pred izvolitvijo novega zveznega predsednika nekateri socialdemokrati začeli premišljevati, da bi volili nato mesto koga drugega, je Rau s trdo roko zahteval socialdemokratsko tovarišijo - in zmagal. Drugi veliki socialdemokrat (namreč Lafontaine) je izstopil iz socialdemokratsko-zelene vlade. Tretji veliki socialdemokrat, ki je kancler Schro-der, pa vlada, čeprav se ne ve prav dobro, ali imajo socialdemokrati in njih zeleni zavezniki kakšno dobro socialno idejo, kot to vedno obetajo in kar je že v njihovi tradiciji. —KONEC POVETMO NAGLAS | JANEZ POVŠE | BALKAN, MORALNI IZZIV Nedavni simpozij Drugo Balkanac ki ga je učinkovito in zelo odzivno pripravil Studijsko raziskovalni Forum za kulturo pod pokroviteljstvom Goriške pokrajine, je postregel z dolgo vrsto zanimivih osvetlitev. Najdragocenejše so prav gotovo tiste, ki ob odkrivanju značilnosti slej ko prej tragičnega Balkana postavljajo pozive razvitemu svetu, se pravi vsem nam. Pozive v tem smislu, da je nujno napraviti vse, da bi žariščno območje, kakršno je precejšnji del nekdanje Jugoslavije, ne samo umirili, ampak tudi prekvasili z novim življenjem. Vozel sovraštva in nasilja, kakršen je balkanski in žal še kakšen drug prostor, se namreč tiče vseh nas, v kolikor pač želimo prevzeti žlahtno pobudo, ki naj vsepovsod na tem svetu odpravi nevarnosti kopičenja sovraštva in nasilja. Že prvi dan simpozija nas je profesor zgodovine verstev na univerzi v Splitu Jakov Jukič presenetil z zelo odkritimi pogledi na to, kako bi lahko dokončno spremenili Balkan iz območja nestrpnosti in nasilja v območje sožitja. S skorajda kruto doslednostjo se je vprašal, ali lahko prinesejo Balkanu odrešitev tri osrednje vrednote, ki jih premoremo v razvitem svetu: katoliška Cerkev, moč gospodarstva in demokracija. Profesor Jukič je zatrdil, da vse naštete osrednje vrednote, se pravi Cerkev, gospodarstvo in demokracija, te moči nimajo, v kolikor ne nastopajo na svoji najvišji možni ravni. Katoliška Cerkev ima moč očiščenja, v kolikor je v resnici koncilska, gospodarstvo ima to moč le v primeru, če je resnično solidarno, demokracija ima preroditeljsko moč le, če resnično skrbi za vrednote socialne države. Z drugimi besedami: katoliška Cerkev, v kolikor je pred-koncilska, ne vzpostavlja dialoga z drugačnimi od sebe, gospodarstvo lahko išče le dobiček, demokracija se lahko ukvarja le z dobesednimi problemi večstrankarstva. V kolikor še enkrat preletimo navedbe, kdaj lahko kot razviti svet resnično pomagamo in tudi moramo pomagati nerazvitemu svetu, v primeru Balkana k odpravi nakopičenega sovraštva, potem ugotovimo, da vedno le tedaj, kadar smo resnično solidarni, kar je seveda druga beseda za ljubezen do drugega. Cerkev je resnično solidarna, kadar v resnici odpira samo sebe vsem, ki so še izven nje. Gospodarstvo je resnično solidarno, kadar želi ljudem v stiski ali tragedijah pomagati, demokracija je resnično solidarna, kadar se vzpostavlja tudi kot socialna skrb za vse tiste, ki so te skrbi potrebni. Na tem mestu smo že po-gostoma razvili misel, da je iskrena solidarnost bodisi v odnosu do najbližjega bodisi v odnosu do najbolj oddaljenega edino zagotovilo, da se bo svet spreminjal v prijetno bivanje za vse. Iskrena solidarnost je torej edina smiselna naložba, ki lahko da vsem nam več svetlobe in zmanjša obseg zla in tragedij. AKTUALNO INTERVJU / DR. JOŽE MARKUŽA GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA IN NAŠA STVARNOST DRAGO LEGISA Bi našim bralcem nekaj povedali o svojih prvih stikih z Goriško Mohorjevo družbo? Moji spomini na GMD segajo v zgodnja otroška leta, ko je meni in moji sestri mama brala posebno ob nedeljah popoldne ali vzimskih večerih zgodbice, smešnice in uganke iz Kolačkov. Na GMD smo bili vedno naročeni. Zato mi je ostala pri srcu. Najprej sem sodeloval pri Koledarju s pesmimi. Takratnemu uredniku g. Maksu Komacu, ki meje prosil za pesmi, sem jih pošiljal iz Rima, kjer sem študiral bogoslovne vede. Ko sem se vrnil leta 1972 v Gorico, me je kmalu potem takratni tajnik GMD msgr. Rudolf Klinec povabil k sodelovanju in v odbor GMD. Koledar za leto 1976 sva skupaj uredi-lazg.JožetomJurakom, nato pa sem začel sam, seveda s pomočjo sodelavcev. Okrog petnajst let sem bil tudi tajnikGMD. Sodeloval sem tudi s pesmimi in članki. Se vedno sem v odboru GMD. Vemo, da ste bili gojenec papeškega zavoda Russicum v Rimu, kjer ste opravili svoje teološke študije in dosegli doktorat. Kdo vas je pravzaprav napotil v Rim po dovršeni klasični gimnaziji v Gorici? Najprej naj povem, da sem se že kot dvanajstletnik odločil, da postanem duhovnik. V semenišče nisem šel, ker sem menil, da takratno vodstvo ni bilo naklonjeno Slovencem. Prepričan pa sem bil, da bo Bog sam poskrbel zato, da postanem duhovnik, če je božja volja. In tako je tudi bilo. Spomnil sem se na g. Stanka Janežiča, ki sem ga že prej poznal zaradi ekumenskega zanimanja in je bil takrat v Rimu; prosil sem ga, naj mi pomaga, da bom študiral teologijo. Torej po njegovi zaslugi sem prišel v Russicum. Kakšne spomine imate na Večno mesto in na svoja študijska leta? Na Rim in študijska leta imam ze- lo lepe spomine. Tam sem preživel 14 let najprej kot gojenec Rusika, nato kot sodelavec na vatikanskem radiu, zadnja tri leta pa sem poma- S 1. STRANI Te dni prihaja med naše ljudi zadnja knjižna "bera" Goriške Mohorjeve družbe. Tudi letos obsega tradicionalni koledar in tri knjige. Goriška Mohorjeva družba torej dosledno in vztrajno nadaljuje z izvrševanjem svojega poslanstva, ki je še vedno kljub korenitim spremembam, le-te nastajajo s tako naglico, da jih je že težko spremljati, aktualno in živo. Eden glavnih sodelavcev pri Goriški Mohorjevi družbi in njenem delu je dr. Jože Markuža, ki letos slavi jubilej, saj že kar četrt stoletja ureja Koledar Goriške Mohorjeve družbe. Dr. Markuža je sedaj župnik v Zgoniku in je torej polno angažiran tudi v pastoralnem delu. Naprosili smo ga za pogovor, na kar je rad pristal. gal pri takrat nastajajočem Sloveni-ku. Na Papeškem vzhodnem inštitutu sem doktoriral iz vzhodnih bogoslovnih ved. Hvaležen sem Bogu in takratnim predstojnikom, da sem bil tri leta hišni kaplan v samostanu ruskih menihinj, kjer je bilo vse bogoslužje v bizantinskem-ruskem obredu. Spomini me vežejo na številne prijatelje in znance. Po novi maši, ki ste jo peli v Nabrežini, so vas, če se ne molim, takoj vključili v pastoralno delo in vam zaupali nelahko župnijo Mavhinje. Mislimo, da bi tudi naše bralce posebej zanimalo, s kakšnimi problemi ste se srečali na svojem prvem službenem mestu. V duhovnika sem bil posvečen 1 7. aprila 1965. Maja istega leta pa sem ponovil novo mašo v vzhodnem obredu v župnijski cerkvi v Nabrežini. Nisem se rodil v Nabrežini, ampak v Trstu, kjer so pred vojno živeli moji starši. V Nabrežini pa smo več kot 50 let. Ko sem se vrnil v Gorico, sem bil najprej kaplan pri Sv. Ivanu, kjer seje takrat osnovalo Duhovno središče za Slovence. Nato pa sem bil župnik v Mavhinjah, in I sicer od leta 1975 do 1998. V tem dolgem obdobju sem se srečal z raznovrstnimi pastoralnimi problemi, toda domačini so mi ostali v najboljšem spominu. V tem času ste si prizadevali za izgradnjo cerkvice v Cerovljah in se vam je ta načrt po splošnem mnenju tudi posrečil. Povejte nam kaj več o tem. Res, s pomočjo dobrih ljudi in sodelovanjem župljanov smo v Cerovljah zgradili cerkev v čast sv. Cirilu in Metodu. Ko je bil sedaj že pokojni nadškof Peter Cocolin na pastirskem obisku v Mavhinjah leta 1981, smo mu predložili namen, da bi ob bližnji obletnici smrti sv. Metoda (+885) postavili oz. zgradili kapelico. Nadškof je zamisel podprl in spodbudil, naj začnemo zbirati denar in pripravljati načrte. Toda njegova smrt je zaustavila vse delo, dokler ni novi nadškof A.V. Bom-marco šele po dolgem pregovarjanju in prošnjah dovolil gradnjo. Ko je bila cerkev zgrajena, jo je tudi posvetil; nato pa mu je bila všeč. Zdaj pa nekaj o Koledarju Goriške Mohorjeve družbe. Bi se lahko za naše bralce ozrli na skoraj petindvajsetletno obdobje, na čas, ko ste urejali Koledar GMD? Kako se je koledar GMD spreminjal v času in našem prostoru? K urejanju Koledarja GMD meje povabil msgr. Rudolf Klinec in odbor GMD mi je zaupal to nalogo. V skoraj petindvajsetletnem obdobju sem se spoznal in srečal s številnimi sodelavci Koledarja. Vsi sodelavci kot tudi ilustratorji so delali zastonj. Koledar, čeprav večkrat pester po vsebini, je izhajal na 192 straneh zaradi finančnih težav; šele v zadnjih treh letih je izboljšal svojo likovno podobo zaradi finančne podpore tudi iz Slovenije. Nekdaj je bilo delo v tiskarni vse s svincem in klišeji, zdaj pa je z računalnikom in fo-tolitom, kar prinaša številne prednosti in izboljšave tako glede tiska kot slike in paginacije. Koledar se je vedno oziral na čas in potrebe, ko je nastajal, obenem pa ostal zvest svojemu poslanstvu in etičnim načelom. Zato ostaja tudi kot zgodovinski dokument in potrditev našega narodnega življenja v zamejstvu. V Koledarju smo objavili tudi članke, ki so zanimali tudi širši slovenski prostor, obravnavali so tudi življenje Slovencev po svetu. Vsekakor so Koledarji dokazovali, da smo ži-votvorna narodna skupnost s pogledom v prihodnost. Bi nam lahko tia kratko predstavili koledar GMD za leto 2000? Najprej bi poudaril, da Koledar 2000 stopa v svoje 75. leto, odkar je prvič izšel. V koledarskem delu ga krasijo cvetice s kraškega območja. Zbral jih je Zvonko Vidau. Pri Koledarju je sodelovalo okrog 60 avtorjev z raznimi članki. Nekateri so strokovno izdelani, drugi pa bolj poljudno napisani. Vsi pa izražajo neko misel ali prepričanje ter mnenje, ki je vredno, da ostane zabeleženo. Koledar predstavlja zares nepogrešljiv vir za pregled številnih dejavnosti v našem kulturnem prostoru in času. Nad 70 slik pa predstavlja ljudi in dogodke iz preteklosti in sedanjosti. Bralec si bo lahko poljubno izbral članek ali spis, ki ga posebej zanima, in ga tako ohranil v spominu. Spoznal bo ljudi, ki so ustvarjali in oblikovali duhovno, u-metniško in narodno podobo tukajšnjega človeka. Obenem pa se bo soočil s problemi sedanjega časa, v katerem živimo. Koledar predstavlja zares lepo, zanimivo in poglobljeno branje. Imate za prihodnost kakšne posebne načrte? To vprašanje me nekoliko vznemirja, ker ima vsakdo pred seboj načrte, ki so lahko uresničljivi ali pa ne. Življenje samo nas sili, da vedno iščemo novih poti do ljubeznivejšega pristopa k svojemu bližnjemu, da skupno sodelujemo pri uresničevanju tistih načrtov, ki večajo sporazumevanje, enakopravnost in mir med vsemi ljudmi. Prihodnost moramo oblikovati skupno s plemenitimi dejanji, da bo izžarevala našo vero in zvestobo do Boga, človeka in naroda. Kot je znano, ste vi tudi glavni pobudnik in organizator raznih potovanj po pomembnih deželah in krajih. Sredi februarja prihodnje leto greste v Egipt. V čem so ta potovanja predvsem pomembna za udeležence in tudi za širši krog naših ljudi, ki predvsem v Novem glasu lahko berejo poročila o poteku samih potovanj? Letos poteka že deset let, odkar sem po smrti g. Jožeta Juraka prevzel vodstvo potovanj najprej s Katoliškim glasom, zdaj pa z Novim glasom. Letos je bilo nadvse lepo in uspešno potovanje v Sveto deže- lo in na goro Sinaj kot tudi pozneje v juliju potovanje po Poljski in Litvi. Številne agencije ponujajo raznovrstna potovanja; naša že dvajsetletna potovanja imajo predvsem ta namen, da ponudijo udeležencem poleg običajnih obiskov in spoznavanj krajevtudi kulturno in duhovno širino. Kraje in dežele namreč spoznavamo tudi z zgodovinskega, kulturnega in umetnostnega zornega kota. Namen potovanj je tudi nuditi našim ljudem zanesljivo potovanje, ki omogoča družabnost, sproščenost in prijateljstvo. Prihodnje leto v februarju načrtujemo potovanje v E-gipt, ki je zibelka večtisočletne kulture, krščanske-koptske Cerkve in sedanjega islama. V začetku junija se bomo odpravili v Bolgarijo, deže- lo vrtnic in pravoslavnih samostanov. Septembra pa bomo pripravili svetoletno romanje v Rim. Vsi, ki jih zanimajo novi kraji, drugačne kulture in drugi ljudje, naj se pravočasno vpišejo in potujejo z nami. Gospod urednik, najlepša hvala za pogovor! PRIPADAMO UMIRAJOČI... Kdor pozna razmere med mladimi na tržaškem Krasu in tudi na Goriškem, opozarja, da uživanje mamil ni prav tako strašno redek pojav, kot je marsikdo prepričan. Zato nas to dejstvo mora resno skrbeti. Mlad fant ali mlado dekle, ki se prepusti taki skušnjavi, očitno ni prepričan oz. prepričana, da uživanje tablet, ki med plesanjem v diskoteki povzroča evforijo, dejansko hudo škoduje telesnemu in umskemu zdravju. Imata morda življenje in smrt isti smisel? Če je tako, je treba priznati, da tudi za nekatere naše mlade naravni zakon nima več veljave. Odveč naj bi torej bil skupek norm, ki so del človekove narave, iz katere so v tisočletjih - kot poudarja omenjeni katoliški tednik - nastali pisani zakoni. Ali ni to vzrok, da 'zidamo na pesku", kot so na pesku zares zi- dane hiše, ki se zdaj tako pogosto in iznenada sesuvajo v prah? Mislimo tu na primer v mestu Foggia na jugu Italije, kar je že in še bo imelo morda celo usodne posledice. Pred kratkim je Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) izdal zajetno knjigo žal prezgodaj umrlega raziskovalca dr. Pavla Stranja z naslovom Slovensko prebivalstvo Furlanije-Ju-lijske krajine v družbeni in zgodovinski perspektivi. V knjigi je zbranih ogromno dragocenih podatkov. Na tem mestu omenjamo, kako je avtor ugotovil, da je 'tržaška pokrajina začela kazati upadanje prebivalstva po letu 1976. Število rojstev je upadalo že od leta 1966, padec vpisov v prve razrede slovenskih osnovnih šol pa se je začel z letom 1975" (str. 285)". Po ocenah nekaterih demografov naj bi leta 2000 Trst štel še 203 tisoč prebivalcev,med letoma 2030-2040 oz. 2020-2025 pa naj bi zdrknil pod raven 100 tisoč" (str. 285,286), še piše Stranj. Vsa ta problematika gotovo zadeva tudi naš živelj. Kako bo z njim že v bližnji prihodnosti? Naj vsaj v delni odgovor navedemo naslednje podatke: do šolskega leta 1978-79 je v občini Devin Nabrežina delovalo devet osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom, danes imamo v tej občini le tri osnovne šole: v Šempolaju, Nabrežini in Devinu, s skupno 110 učenci, v edini srednji šoli v občini jih je 59, v štirih otroških vrtcih pa skupno 70. Iz Stranjeve knjige še tale podatek: "Slovenci so v občini Devin Nabrežina leta 1945 predstavljali 90% celotnega prebivalstva, leta 1953 še 77,6 %, leta 1961, pred zadnjim največjim valom kolonizacije (po priseljencih iz Istre) še 51,8%, naslednje leto pa so dosegli današnjo raven približno 34%" (str. 285). Vsekakor dovolj gradiva za razmišljanje in se tudi lahko vprašamo, ali morda ne pripadamo tudi mi družbi, ki umira? KRIŽEV POT... Naj še pristavim, da je bilo tu vedno prisotnih veliko evropskih poslancev, od Škotske in Flamske na severu do Korzike in Katalonije na jugu, ki so se tako lahko vsaj bežno seznanili s tem vprašanjem. Države se danes v Evropi povezujejo ali pa razhajajo. Prvi primer je zopetna rusko-beloruska združitev, ki sicer spominja na vsaj delno obnovitev nekdanje Sovjetske zveze. Obratno pa je na Balkanu, kjer se skuša Črne gore izviti iz objema jugoslovanske zveze s Srbijo. Miloševič pa je še v času zadnje vojne poskušal ustvariti nekako novo slovansko oz. pravoslavno-komunistično zvezo med državami ruskega prostora (Rusija, Ukrajina, Belorusija) ter Srbijo in Črno goro. Anahronizem? Dobro, da Slovenija ne sodi v nobenega teh načrtov in da kljub težavam hodi po poti evropskega zdru- ževanja. Slovenija je zadnji čas tudi z nogometom že vstopila v Evropo. Tako je minister za evropske zadeve Igor Bavčar v svoji čestitki po uspehu slovenske ekipe v Kijevu pisal njenemu vodstvu, dačesar ni dosegel on sam, je uspelo slovenski nogometni ekipi. Upajmo, da bodo po vsem tem le prevladale pozitivne strani in da bo Slovenija lahko končno prijadrala v evropski pristan. DALEMA SIJE ODDAHNIL Na nadomestnih volitvah, ki so bile 28. novembra, so bili izvoljeni vsi kandidati, ki jih je predstavila Oljka. Skupno je bilo izvoljenih pet parlamentarcev. Najbolj si je oddahnil predsednik vlade DAlema, ki je tik pred hujšo preizkušnjo. Na začetku januarja bodo stranke vladne koalicije imele t.i. preverjanje, proučile bodo dosedanje delo in morebitne odklone od podpisanega programa. 3 ČETRTEK 2. DECEMBRA 1 999 4 ČETRTEK 2 2. DECEMBRA 1999 KRISTJANI IN DRUŽBA POGOVOR / MSGR. GAŠPER RUDOLF SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA V LITURGIČNEM LETU B VILJEM ŽERJAL ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO 2. ADVENTNA NEDELJA 1. Iz 40, 1-5. 9-11: "Tolažite, tolažite moje ljudstvo... v puščavi pripravite pot Gospodu... Glejte, vaš Bog!" Ps 85: "Poslušam, kaj govori GospodBog..." 2. 2 Pt 3, 8-14: "Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat... Čakate in pospešujete prihod Božjega dne... Pričakujemo nova nebesa in novo zemljo". Aleluja. Pripravite Gospodovo pot... 3. Mr 1, 2 -8:'Janez Krstnik... je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov". Advent je pričakovanje Gospodovega dne. Ker pa še posebej letos kar dežuje v naše domove veliko listov, lepakov in letakov ter časopisov, revij, ponudb vseh vrst za jubilejno leto prvega prihoda našega Odrešenika kot človeka, kaj lahko izgubimo izpred oči resnico, da je Bog vedno pri nas. O tem veliko ljudi nič ne razmišlja, mislijo pa pravočasno na dobro večerjo na sveti večer, nato še na Silvestrovo in še in še. "Njihov bog je trebuh, premišljujejo zemeljske stvari" (Flp 3,19). Sv Pavel rabi tudi drugje pogosto zelo ostre izraze za ljudi, ki živijo samo za ta svet. Tudi kristjani se zavedamo, da vdihujemo vsepovsod skrivnost zla grobega materializma in sekularizacije. Živimo namreč med ljudmi, ki nočejo niti slišati o poslednjih rečeh, o absolutni prihodnosti, zlasti ne o večnem pogubljenju, četudi jih za Božič prevzame "romantika" jaslic in pesmi; več pa ne zmorejo. Herodu Antipi ni godilo poslušati gromovitega Janeza Krstnika, dasi ga je rad poslušal; še manj je to prijalo njegovi priležnici Herodiadi, ki je bila poleg vsega njegova svakinja, žena polbrata Heroda Filipa ter obenem njegova nečakinja. Marsikdo vidi v Krstniku pretirano strogega človeka, celo nečloveškega, nasprotnega Kristusovemu duhu, ki da je premagal "mračnjaštvo" Stare zaveze. Toda pozabljajo, da to "mračnjaštvo" obstaja še danes in je še kako živo. Saj ni bilo še nikoli toliko masovnih pokolov ljudi kakor prav v tem stoletju, ki se pravkar izteka. Krstnik pa, kakor pred njim vsi preroki, biča nevero, malikovanje, prešuštvo, krvoskrunstvo, umor. Vsi vemo, da so bili ti umori povečini spočeti pri škandaloznih požrtijah in popivanjih, kjer so se drli ob brenkanju na strune. Sam Jezus še vedno govori po Sv. pismu na nenavadno trd način, npr. tedaj, ko mu poročajo o Pilatovi krutosti ali o nesreči, ki je zadela nekatere Galilejce: "Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Gali-lejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Siloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani". (Lk 13,2-5). Ljudje nismo nikoli radi priznavali, da smo od drugega, temu pravimo Stvarnik, tako da smo že od začetka, ob iz viru našega rodu, uporni sinovi in hčere. Ne maramo priznati izvirnega greha ne svojih grehov in krivd, ne znamo biti hvaležni Bogu za dar življenja. Blagrujemo pa se, da nismo v metežu vojnih grozot in podobnega, ker si želimo le zase miru in zdravja. Zaradi tega nam mora advent govoriti o grehu in krivdi, da nas pretrese z resnico o smrti, o sodbi, o nebesih (in vicah) ter o peklu. Dasi nekateri ne bodo verjeli, četudi bi se jim prikazal kdo izmed mrtvih. Ta strah nam mora pomagati, da postanemo bolj in bolj ljudje, ki z Bogom soustvarjajo nov svet. Brezmadežna, ki je prvo novo nebo in prva nova zemlja, naj nas gane s svojo nežno in čisto dobroto, da bomo znali tudi mi posredovati svetu Duha Tolažnika ter živeti v veselju za druge. To naj se pokaže tudi v dobri misli in v lepi besedi o vsakem človeku, sicer raje molčimo. Spreobračajmo se, dokler je še čas. GORIŠKI NADŠKOF SE SREČUJE Z MLADIMI V petek, 3. t.m., bo v cerkvi sv. Valerijana v Gradišču ob 20. uri srečanje mladih pod naslovom www.MEETiNGJESUS.GO in podnaslovom II vescovo incontra igiovani-ll ves cul al si cjate ciu zovins-Goriški nadškof se srečuje z mladino. Prireditev ima namen privabiti k sodelovanju in soudeležbi mlade, ki so dopolnili vsaj 17 let. Na prvem srečanju bodo spregovorili o bližnjem jubilejnem letu 2000, ko bo Cerkev obhajala tudi sveto leto, in seveda o vlogi mladih v Cerkvi. Vabljeni so vsi, ki bi se z nadškofom radi pobliže spoznali in spregovorili o težavah mladih v današnjem svetu. Naslednja srečanja bodo 15. januarja, 11. februarja, 10. marca in 5. maja 2000. DEMITIZIRAJMO SODOBNE NAVIDEZNE ODREŠENIKE! DANIJEL DEVETAK V času, ko se verniki na Novogoriškem spominjajo skorajšnje 2000-let-nice prve omembe Solkana in Gorice, 190-letnice rančiškanov na Kapeli in 20-letnice cerkve Kristusa Odrešenika, so sredi novembra tri župnije priredile Novogoriški misijon 2000 s Slomškovim ges-om Sveta vera bodi vam 1uč. O odmevnih dneh du-lovne prenove smo se pogovorili z župnikom msgr. Gašperjem Rudolfom, dušo župnije Kristusa Odrešenika, živega središča novogoriških vernikov in (atoliških izobražencev. Misijon je bil prva tovrstna medžupnijska izkušnja. Ste z njo zadovoljni? Medžupnijska izkušnja na ravni misijona je bila res prva, naše pastoralno sodelovanje pa traja že dolgo časa. Že od leta 1969 je medžupnijskost na Goriškem uveljavljena kot pastoralna praksa, zlasti pri uvajanju v zakramente. Že pred 30 leti smo začeli skupno delo pri skupni pripravi na zakon, potem pri uvajanju v krst. Tudi pastoralni poudarki na vsem območju Nove Gorice, ki obsega dekaniji Nova Gorica in Šempeter, so z istimi izhodišči, ki jih je potrdila sinoda; pravzaprav jih ni potrdila, a res je, da ni imela boljšega izhodišča, kakor je bilo izhodišče, ki seje rodilo prav na Goriškem in ki ga je naša škofija potisnila v vseslovenski prostor. Misijon smo pričakovali več kot eno desetletje. Njegov prvi pobudnik je bil dekan Jožko Benedetič; odzvali smo se njegovi zamisli, ki je našla konsenz. Kar zadeva zadovoljnost, gre za tri ravni. Prva raven, ki je bistvena, je skrivnostna raven: kaj se dogaja v človekovi duši? Moram reči, daje misijon nagovoril ljudi, ki so na obrobju župnijskega življenja tako na Kapeli kot pri Kristusu Odrešeniku ali v Solkanu. Nekatere je samo nagovoril, tako da so se obrnili na nas z naklonjenostjo in delno tudi z navzočnostjo. To je bistvena ali najgloblja plast, ki jo pozna samo ljubi Bog. Druga raven je prepletenost Novogoričanov v tem prostoru in se kot občestvo istovetijo s tremi župnijami. Tretja plast pa je tista otipljiva, vidna, ki se da seštevati, odštevati, množiti in deliti; moram reči, daje bila ta nad pričakovanji. Imam se za realista, toda takega odziva res nisem pričakoval. Kako mislite, da bo novogoriška Cerkev prestopila prag svetega leta po misijona? Misijon je potekal ne le v sklopu redne pastorale, am- pak tudi v kontekstu svetega leta. V kolikor so misijonarji, vsaj kar sem jih sam slišal, demitizirali vso nadgradnjo in potrošniško napenjanje okrog leta 2000, sem prepričan, daje misijon mnogim zavestnim kristjanom, ki poznajo e-vangelij in so tudi že slišali kakšen odlomek iz Razodetja sv. Janeza, odrešenjsko olajšal ta prehod v leto 2000. Na misijonu ste posvetili pozornost ostarelim in osamelim občanom, otrokom, družinam, zakoncem... Želeli smo nagovoriti tudi posamezne segmente ljudi. Sele pri refleksiji po misijonu bomo znali reči, kaj je morda manjkalo. V desetih dneh seveda nismo mogli uresničiti vsega, kar bi želeli. Hoteli smo iti izven otipljivega kroga tudi s tem, da smo ljudi nagovorili prek medijev, župniki smo imeli okroglo mizo na krajevni televiziji, misijonarji so bili na krajevni televiziji, razobesili smo plakate. Kar smo mogli, to smo naredili. "Priti k sebi in razmišljali o sebi in svojih odnosih do sebe, Boga, bližnjega in okolja ". To je bil eden glavnih ciljev misijona. To je stalna krščanska pobuda in hkrati boleča točka, ki bo trajala kot projekt do konca časov. Mislim, da obstajajo po misijonu nekateri pokazatelji večje odprtosti. Prepričan sem, da bo pustil misijon otipljivo sled tudi v tem pogledu, da bo večja pretočnost med župnijami, da bomo bolj odprti drug do drugega, da si bomo izmenjavali ne samo poglede, ampak tudi pragmatične načrte. V tem nas potrjujeta dve srečanji župnijskih pastoralnih svetov treh župnij. Ne gre le za simbolično edinost, ampak tudi za načrtno edinost v pastorali tega mesta. Misijonarji so v pismu vernikom zapisali, da tradicionalni kristjani danes brez osebnega prepričanja in osebne odločitve ne morejo pričevalno živeti krščanskega življenja in v krščanskem duhu vzgajati otrok. Je misijon danes lahko učinkovito sredstvo, da se omogoči duhovna prenova posameznega vernika? Misijon ima svojo zgodovino. Tistega misijona, ki ga lahko nosi v sebi kakšen škof kot predlog, danes ni več; mislim na misijon, ki je imel za cilj dati na kolena zadnjega grešnika v župniji, ko se je o-tipljivost misijona merila po tem, ali je kdo šel k spovedi ali ne, merljivostje bila tudi v tem, ali so ljudje jokali ob določenih prehodih med misijonom... V tak misijon kot dušni pastir ne verjamem; ta namreč sloni na predpostavkah, ki so manj trajne kot predpostavke misijona, ki sloni nae-vangelizaciji, na ponovni pre-verbi, ali so ljudje nagovorlji- vi za božjo besedo. Z veliko hvaležnostjo moram povedati šestim misijonarjem, ki so dva po dva vodili misijon v treh župnijah, da so oznanjali v ključu sv. Pavla: "Jaz pa med vami nisem hotel vedeti nič drugega kot Jezusa Kristusa, in to križanega, umrlega in vstalega." In ljudje so to jedro dojeli, se mu odzvali. Mislim, da je to tisto, kar dela misijon pomemben. Sicer verjetno ne bo miljni kamen, časv se ne bo meril po misijonu. Čas se meri po rednem dušnopa-stirskem delu in po učinkovitosti prenove znotraj Cerkve. Poseben trenutek misijona je bilo srečanje v Kulturnem domu z beograjskim nadškofom msgr. Perkom, ki je pott daril, da je odrešenje danes še kako potrebno. Kaj pomeni po vašem mnenju konkretno odrešenje za novogoriškega vernika danes? Dvakrat smo šli v Kulturni dom, da bi tudi na simbolični ravni izstopili iz posvečenih prostorov rednega oznanjevanja in da bi nagovorili tudi ljudi, ki bi bili drugače manj deležni tega oznanila. Če po tednu dni naredim refleksijo 0 obisku nadškofa Perka, bi najprej rekel, da je treba izgnati hudiče navideznih odrešenikov. Mislim, daje novogoriški vernik - toliko bolj, ker je v neposrednem stiku tudi s tisto zahodno družbo, ki je problematična, ki ima veliko več denarja kot tudi veliko 1 več praznine in votlosti -, poklican, da demitizira sodobne malike, ki pod navidezni- mi vrednotami na kratki rok ponujajo lahke in lažne rešitve. Duhovniki smo tudi dali v tem smislu signal vsej Cerkvi na Slovenskem; dokumenti sinode vsebujejo žal še premalo tega. Škof Pirih je na otvoritvi misijona zaklical Izberi vero, izberi Kristusa, izberi življenje! Škofu smo zelo hvaležni za visoko stopnjo njegovega nagovora, o katerem smo napol v šali napol zares slišali, da Novogoričani in Primorci nismo vredni takega nagovora. Osebno sem mu res hvaležen za njegove besede. Govor na deklarativni ravni je dobrodošla iztočnica za orientacijo; na delovni ravni pa je treba to izpeljati. To pa je cel program. Kako vcepiti ljudem krščanski slog življenja v današnji družbi? Papež Pavel VI. je v zvezi s tem govoril o "kritični razdalji". V našem človeku se še pozna neka domišljavost tudi zaradi tega, ker imamo občutek pomembnosti in samozadostnosti, ker smo Slovenci v bivši Jugoslaviji izjavljali, da smo najboljši. Ne znamo biti kritični do samih sebe in niti do okolja ali do projektov, ki nam jih kdo ponuja. Nova Gorica je nastala kot privilegirana in politična tvorba, kjer se je dalo lagodno in razmeroma bogato živeti, ne da bi delali ali razmišljali. Gotovo še obstajajo ljudje, ki so živeli iz tega prisesavanja na samoupravni komunistični sistem. Krščanski slog življenja pa je kljub vsemu navzoč pri posameznikih in družinah, žal ne vseh. Kot znamenje je misijon potrdil ta že navzoči slog življenja v tem okolju proti zahodnjaškim malikom. Kaj bi pa še povedali o kontekstu slovenske sinode? Sinoda je največji projekt Cerkve na Slovenskem. Italijanska agencija Ansa je že ob prvem papeževem obisku I. 1996 objavila, da je sv. oče potrdil projekt sinode. Potem je prišlo nekaj vmes, tako da ni steklo. Projekt je nato oživil nadškof Rode, ko je prišel v Slovenijo. Sinodi se pozna, da je bila v začetku zastavljena kot projekt mimo pastorale. V svojem razvoju pa nas zelo veseli, da se je obrnila k pastorali; žal mogoče še prema- lo, tako da so nekatera področja še nedorečena. Zlasti bi bi- lo dobro, če bi sinoda že pri prvem poglavju, ki se začenja "Slovenec, človek na prelomu tisočletja...", šla na svoje področje, ne ideološko, ampak krščansko-pastoralno; da bi to preformulirala v "Kristjan in Čerkev na prelomu tisočletja". Potem bi takoj prešla na svoje polje in bi njena govorica postala bolj razumljiva. Ne bi bila več tako ideološka, ampak duhovno-pastoralna. ROMANJE FURLANOV V VEČNO MESTO CERKEV ZA OHRANITEV NARODNIH MANJŠIN Tudi verniki iz Goriške so se udeležili velikega romanja Furlanov iz naše dežele v Rim, kjer so bili deležni posebne pozornosti s strani svetega očeta Janeza Pavla II. in najvišjih predstavnikov italijanskih političnih oblasti. Iz Gorice sta na romanje prejšnji teden odšla dva avtobusa verni kov, ki jih je v večno mesto vodil goriški nadškof msgr. Dino De Antoni. Vseh furlanskih vernikov je bilo več kot tisoč, vodil jih je videmski nadškof Alfredo Bat-tisti. Med romarji so bili tudi najvišji predstavniki krajevne Cerkve in svetne oblasti ter kulturnega življenja. Prisoten je bil tudi predsednik deželnega odbora Roberto Antoni-one, ki je podaril papežu poseben kelih, delo furlanskih obrtnikov, in parament z motivom, ki spominja na oglejske mozaike. V petek, 26. novembra, je goriškega nadškofa z ožjim spremstvom sprejel na Kviri-nalu italijanski predsednik CarloAzeglio Ciampi, ki seje z goriškim nadškofom De Antonijem zadržal dobro uro. Goriški nadškof je italijanskemu predsedniku predstavil stanje in težave krajevne Cerkve v goriški nadškofiji; italijanskemu predsednikuje podaril Sveto pismo v furlanskem jeziku in izvoda evangelijev, ki jih je misijonsko središče goriške nadškofije prevedlo v jezika samoa in ba-oule, ki sta najbolj pogosto rabljena jezika na Slonokoščeni obali, kjer ima goriška nadškofija "svoj11 misijon. Furlanski verniki so se isti dan udeležili velikega slavja ob 50-let-nici furlanskega združenja Fogolar Furlan v Rimu, ki je bilovAuli magni Lateranske univerze. Romanje Furlanov v Rim je imelo seveda svoj vrh v srečanju s svetim očetom Janezom Pavlom II., ki jih jev soboto, 27. novembra, ob e-najsti uri zjutraj nagovoril tudi v furlanskem jeziku in prejel za svojo furlansko izgovarjavo izjemno topel aplavz. Sveti oče je v svojem nagovoru furlanskim vernikom v veliki dvorani papeža Pavla VI. predvsem poudaril izjemno vlogo, ki jo ima Cerkev pri ohranjanju krajevnih jezikov in gojenju sožitja narodov, ki živijo z ramo ob rami ob meji, za gojenje t.i. oglejskega duha na Goriškem in v Furlaniji. Pred svečanostjo s svetim očetom so škofje s furlanskimi duhovniki v baziliki sv. Petra v Vatikanu darovali sveto mašo; tako so se verniki lahko tudi duhovno pripravi- li za srečanje s papežem, ki jih je ob koncu svojega nagovora pozdravil z znanim furlanskim pozdravom: "Man-di, Friul!" Furlani so bili z romanjem v večno mesto še toliko bolj zadovoljni, ker se je skorajda ujemalo s sprejetjem italijan-skega zakona za zaščito manjšinskih jezikov, torej tudi furlanskega, za kar se je Cerkev že dolgo let borila. Nobena skrivnost namreč ni, daje prav krajevna furlanska Cerkev bila tista sila, ki je furlanski jezik skozi stoletja ohranila pri življenju. Enega svojih vrhov pa je furlanščina gotovo dosegla s prevodom Svetega pisma v furlanski jezik; prav tako moramo omeniti tudi izjemno važno dejstvo, da je videmska univerza odprla lansko leto v Gorici univerzitetni študij furlanskega jezika in slovstva, kar pomeni, da se bodo tudi Furlani prej ali slej dogovorili za poenotenje furlanske pisave in izgovarjave, kar seveda ne bo niti najmanj vplivalo na krajevna furlanska narečja. Pri vsem tem dogajanju pa bo spet imela veliko vlogo Cerkev. ----------JUP GORIŠKA NADŠKOFIJA PRED JUBILEJEM PRIPRAVE IN PRIJAVE ZA PRIREDITVE OB SVETEM LETU ODLOK MSGR. PINA DE ANTONIJA SVETOLETNE CERKVE NA OBMOČJU GORIŠKE NADŠKOFIJE Na prvo adventno nedeljo, 28. novembra, je goriški nadškof msgr. Dino De Antoni izdal - v smislu Odloka Apost. Penitenc. z dne 29.11.1998, št. 3 -poseben odlok, ki ga navajamo v prevodu. URAD ZA JUBILEJNO LETO Goriški nadškofijski urad nam je sporočil, da bo v jubilejnem letu 2000 tudi na sedežu goriške nadškofije odprt poseben urad, v katerem bodo lahko zainteresirani dobili vse potrebne informacije v zvezi z jubilejnim letom. Urad bo deloval v prostorih goriške nadškofije na Travniku; v njem bodo v uradnih urah na razpolago prostovoljci, ki bodo sprejemali vse informacije v zvezi s pripravami in dogodki v jubilejnem letu pri nas in po vsej Italiji, kakor bodo tudi na razpolago za vse potrebne informacije. Kot je znano, bo v jubilejnem letu tudi sveto leto, zato sodeluje pri pobudi tudi nadškofijski pastoralni svet. V nadškofijskem uradu za jubilejno leto bodo zbirali vse podatke o dogajanju med svetim letom v Rimu, Vatikanu in na poseben način v naši deželi; zbirali bodo tudi podatke o manjših kulturnih in verskih pobudah pri nas. Urad bo v nenehnem stiku s sorodnim uradom v Ogleju, kjer že deluje poseben urad za jubilejno leto prav tam, v Ogleju, ki daje informacije o dogajanju v oglejski patriarhalni baziliki inv okoliških cerkvenih skupnostih. Kot je znano, bo Oglej s svojimi sakralnimi stavbami v jubilejnem letu veliko romarsko središče vernikov, ki se bodo predvsem iz Srednje Evrope in z Vzhoda trumoma zgri- njali proti Rimu. Urad za jubilejno leto 2000 na goriški nadškofiji bo deloval v jutranjih urah, in sicer od 10. do 12. ure od torka do petka, medtem ko bo v popoldanskem času odprt samo ob torkih od 15. do 18. ure in ob petkih od 16.30 do 18. ure. Za potrebne informacije lahko kličete na telefonsko številko urada 0481 597607, na razpolago pa imajo tudi faks, ki odgovarja na številko 0481 597 666. JUBILEJNI DAN UMETNIKOV Ko smo že pri jubilejnem letu, povejmo še to, da bo 8. februar prihodnje leto jubilejni praznični dan, ki bo posvečen umetnikom. Papeška komisija za umetnost pri Svetem sedežu je v ta namen naprosila vse umetnike, naj se poklonijo spominu mističnega slikarja Bea-ta Angelica in naj se zberejo tudi v molitvi. Na ta dan bo v bazliki sv. Petra v Rimu slovesno bogoslužje, na katerega bodo umetniki seveda povabljeni; sveto mašo bo daroval sam sveti oče. V istem času bosta v Rimu potekala tudi mednarodni posvet na temo odnosov med Cerkvijo in umetnostjo in vrsta sorodnih prireditev. Papeška komisija za umetnost pri Svetem sedežu prosi torej vse umetnike vseh lepih umetnostnih zvrsti z vsega sveta, naj se za udeležbo pri slovesnem bogoslužju prijavijo pri uradu za jubilejno leto v domači škofiji. Leto velikega jubileja 2000, ki se bo kmalu pričelo, nas predvsem vabi, da v krščanskem duhu poživimo vsakdanje življenje naših skupnosti, zlasti s pozornejšim prisluhom Božji besedi, z bolj dejavno udeležbo pri nedeljskem evharističnem slavju, z bolj občuteno osebno in skupnostno molitvijo, z bolj zavzetim družinskim in poklicnim življenjem, z večjo občutljivostjo za zahteve pravičnosti in ljubezni. Svetoletna slavja, med katerimi izstopa svojsko romarsko izkustvo, naj ne bodo le kaka spektakularna srečanja, marveč le slavja, ki nam pomagajo dojeti jubilejno milost in ji nuditi prostor v nas samih. Zatorej, v duhu apostolskega pisma Incarnationis Mysterium, s katerim je sveti oče Janez Pavel napovedal Sveto leto 2000, ter upoštevajoč zlasti 3. odstavek Odloka Apost. Penitenc. z dne 29.11. 1998, ki določa postopke za pridobitev svetoletnega odpustka zunaj Rima in Svete dežele: 1. določam, da se na ob-močju goriške nadškofije imajo za svetoletne naslednje cerkve: a) Stolna-metropolitska cerkev sv. Hilarija in Tacijana v Gorici; b) Patriarhalna bazilika v Ogleju; c) Bazilika Marijinega svetišča na otoku Barbana. 2. opozarjam, da svetolet-ni odpustek lahko pridobimo, kjerkoli se nahajajo bratje in sestre v stiski (bolniki, zaporniki, telesno in duševno prizadeti, osamljeni ostareli itd.), če jih obiščemo, sez njimi zadržimo ali jim pomagamo, saj je to pristen izraz romanja k trpečemu Kristusu. 3. spominjam, da so za prejem svetoletnega odpustka potrebni naslednji pogoji: a) predhodna spoved v zakramentu sprave; b) udeležba pri evharističnem slavju (sv. maši) ali drugem bogoslužnem opravilu v jubilejni cerkvi; c) molitev po namenu svetega očeta kot znamenje obče-stvene povezanosti z vso Cerkvijo, ki naj vsebuje kratko duhovno premišljevanje, molitev "Oče naš", izpoved krščanske vere po enem izmed odobrenih obrazcev, priporočitev Materi Božji; d) izraz pomenljive geste ljubezni do bližnjega, kesanja nad storjenimi grehi, življenjskega spreobrnjenja. 4. prosim oskrbnike sveto-letnih cerkva, da izpostavijo ob vhodu: a) oznako, da je to svetoletna cerkev; b) kaj je potrebno za dosego svetoletnega odpustka. SVETNIK TEDNA 30. NOVEMBER SILVESTER CUK | A^j DREJ, APOSTOL Apostol Andrej je bil brat Simona Petra, prvega papeža. Evangelist Janez poroča, da je bil Andrej poklican za Jezusovega učenca prej kot Peter. Jezusa je spoznal, ko je bil z Zebedejevim sinom Janezom med učenci Janeza Krstnika. Nekega dne je prišel mimo Jezus in Krstnik je dejal: "Poglejte božje Jagnje!" Andrej in Janez sta šla za Jezusom, ki ju je vprašal, kaj hočeta. Dejala sta mu: "Učitelj, kje stanuješ?" Odgovoril jima je, naj gresta z njim, pa bosta videla. Šla sta in pri njem ostala do večera. Jezus ju je s svojo osebnostjo osvojil in zvečer, ko je prišel domov, je Andrej dejal svojemu bratu Petru: "Našli smo Mesija!" Najbrž je že naslednji dan Petra privedel k Jezusu. Apostol Andrej je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru in skupaj z bratom Simonom Petrom se je preživljal z ribištvom. Ne vemo, ali je bil Andrej starejši kot Peter, ali je bil poročen ali samski, ker to niti ni pomembno za njegov apostolski poklic. Odločilnega pomena je bilo dej-. stvo, da je bil pripravljen pustiti vse in iti za Jezusom. V času Jezusovega javnega delovanja omenjajo evangeliji Andreja ob treh priložnostih: ko so bili Peter, Andrej in Jakob z Jezusom na Oljski gori, so ga spraševali, kdaj se bo izpolnila njegova napoved o razdejanju Jeruzalema; preden je Jezus nasitil pet tisoč mož, je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet ječmenovih hlebov in dve ribi; ko so pogani (Grki) želeli videti Jezusa, je Andrej to njihovo željo sporočil Jezusu. Ko so Jezusa prijeli in krivično obsodili na smrt, Andrej ni delal časti svojemu imenu, ki pomeni "možat, pogumen, hraber", saj je, kot vsi apostoli, razen Janeza, zbežal. Starokrščansko izročilo ve povedati, da je po Gospodovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha nekaj časa deloval v Palestini, nato pa šel oznanjat evangelij med divje Skite ob Črnem morju, v Malo Azijo in Grčijo. Na stara leta je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je med preganjanjem rimskega cesarja Nerona prišel pred sodišče (okoli leta 60). Po bičanju je bil obsojen na smrt na križu, postavljenem v obliki črke X, ki se zato imenuje "Andrejev križ". IzPatrasa so njegove posmrtne ostanke leta 357 prenesli v Carigrad, prestolno mesto vzhodnorimskega cesarstva, ki se je oklicalo za "drugi Rim", češ da je v tem mestu Cerkev ustanovil"prvopoklicani" apostol Andrej. Sveti Andrej je postal zavetnik Rusije, ki je sprejela krščanstvo iz Carigrada. Relikvije sv. Andreja so med četrto križarsko vojno (1204) prepeljali vAmalfi na jugu Italije, kasneje pa v Rim. Med tretjim zasedanjem drugega vatikanskega koncila (1964) je papež Pavel VI. to dragoceno relikvijo vrnil grški Cerkvi. Apostola Andreja upodabljajo s križem v obliki črke X. Za svojega zavetnika so siga izbrali ribiči, mesarji, vrvarji; priporočajo se mu v raznih boleznih, posebej pri rdečkah. Na Slovenskem je njegovo češčenje zelo razširjeno. Posvečenih mu je 45 cerkva. Apostol Andrej je prvi zavetnik mariborske škofije, kajti njemu je posvečena stolna cerkev pri Sv. Andražu v Labotski dolini, sedežu škofije do leta 1859, ko gaje Slomšek prenesel v Maribor. Ime Andrej je pri nas močno priljubljeno. Razširjene so razne oblike: Andrej, Andraž, Andrejc, Dreja, Drejc, ženska oblika Andrejka. Z njegovim godom so po raznih slovenskih pokrajinah povezani zanimivi ljudski običaji, posebno vedeževanje mladih fantov, ki bi radi vedeli, katera bo njihova žena. Sveti Andrej je tudi vremenski prerok. Eden od pregovorov pravi: "Andrej mora biti suh, da pozimi raste kruh." TUDI LETOS ŽIVE JASLICE V POSTOJNSKI JAMI Uprizarjanje živih jaslic v Postojnski jami je postalo tradicionalni način božičnih in novoletnih praznovanj Postojncev in okoličanov. Letos so take jaslice v okolju kraških znamenitosti pripravili že osmič. Podobe jaslic bodo oživile mladinske igralske skupine postojnskih šol. Na vabilo gostiteljev bodo na spremljajočih prireditvah sodelovali tudi otroški, mladinski in mešani pevski zbori. Kljub udeležbi dvajsetih skupin iz vse Slovenije so morali iz tehničnih razlogov odkloniti prijave dvanajstim zborom. Odtod mnenja, da so žive jaslice v Postojnski jami postale vseslovenske. Žive jaslice si bo mogoče ogledati v soboto, 25., nedeljo, 26., in četrtek, 30. decembra, nato pa še 1. in 2. januarja, zmeraj ob 14.15,14.45 in 15.15 uri. Za ogled jaslic so se prijavile tudi skupine turistov iz tujine. Turistično društvo v Postojni, ki pripravlja uprizarjanje živih jaslic, bo v prazničnih dneh organiziralo tudi dva koncerta, oba v Veliki dvorani Jamske restavracije. Tako bo v nedeljo, 12. decembra, nastopila vokalna instrumentalna skupina Nomos iz Trsta. Na predvečer praznika Svetih treh kraljev, to je v sredo, 5. januarja, pa bo gostoval Mednarodni mladinski simfonični orkester. Mladi, zbrani iz sedmih držav, bodo igrali pod taktirko prof. Igorja Kureta iz Trsta. (M.) 5 ČETRTEK 2. DECEMBRA 1999 6 2 .......... ČETRTEK 2. DECEMBRA 1999 PREDSTAVITVE V LJUBLJANI, GORICI IN TRSTU OB IZIDU LETOŠNJIH MOHORJEVE V Katoliški knjigarni na Travniku v Gorici je bila v torek, 30. novembra, slovesna predstavitev letošnje knjižne zbirke Goriške Mohorjeve družbe. Za kroniko povejmo, da je bil letošnji knjižni dar GMD predstavljen že na slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani v petek, 26. novembra. GMD je svoje knjige predstavljala skupaj s sestrskima Mohorjevima družbama iz Celja in Celovca in Družino ter Ognjiščem. O zbirki so spregovorili urednik Koledarja GMD dr. Jože Markuža, tajnik GMD Marko Tavčar, Igor Tuta, Anamarija Zlobec in ilustratorka Magda Tavčar ter mag. Rozina Švent. Predstavitev na sejmu je lepo uspela tudi zato, ker se je je udeležilo veliko prijateljev GMD in slovenskih zamejskih študentov v Ljubljani, učiteljice s Tržaškega in veliko naključnih obiskovalcev sejma. Predstavitev je namreč potekala na odprtem odru sredi množice prisotnih. V Gorici je o letošnji knjižni zbirki najprej spregovoril predsednik GMD msgr. Oskar Simčič, ki se je zahvalil vsem za sodelovanje; hvaležno seje spomnil pokojne prof. Nade Pertot, neprecenljive sodelavke GMD. Tajnik Marko Tavčar je spregovoril o letošnjem knjižnem daru GMD in takoj prepustil besedo dr. Jožetu Markuži, že 25 let uredniku Koledarja GMD. Dr. Markuža je kleno predstavil vsebino koledarja, v katerem je več kot 70 zapisov šestdesetih avtorjev. Koledarje dragocen zbornik o življenju krajevne Cerkve pri nas, o našem življenju in delu. Anamarija Zlobec, avtorica knjige Najlepši letni čas, je spregovorila o svojih 44 zgodbicah za o-troke, ki pa jih lahko berejo tudi odrasli, če le niso v sebi še izgubili otroških spominov na šolska leta. Avtorica seje tudi zahvalila tržaški ilustratorki Magdi Tavčar, ki je knjigo lepo poslikala. O knjigi Cena za svobodo, v kateri so zbrani zapisi pokojnega narodnega delavca in kulturnika dr. Slavka Tute, sta spregovorila hči Vera in sin Igor, ki sta slikovito zelo številnim prisotnim orisala očetov lik in povedala, kako je do izdaje knjige prišlo. Mag. Rozina Švent in prof. Zora Tavčar pa sta zbranim predstavili lik in delo danes žal skorajda pozabljenega sina kobariškega Kreda Andreja Čeboklija, kije bil nadarjen pesnik in pisatelj, a je za posledicami strahovitega trpljenja na soški in ruski fronti v prvi svetovni vojni premlad umrl, da bi se popolno razvil v literata. S tem da je GMD izdala njegov pretresljivi dnevnik iz prve svetovne vojne, ki ga je pisal tudi v jarkih, popravlja krivico, ki jo je storil čas mlademu primorskemu fantu, kije imel izjemno razvit etični odnos do življenja. V sredo, 1. t.m., so letošnje mohor-jevke predstavili tudi v Tržaški knjigarni v Trstu. -----------------ZUT DRUŠTVOM IN USTANOVAM V dokaj kritičnem trenutku obstoja naše manjšine sta se Svet slovenskih organizacij in Slovenska kultur-no-gospodarska zveza odločila za korak, ki naj utrdi dosedanje naloge o-beh krovnih organizacij kot najboljši predstavnici dejanskega stanja na prosvetnem področju v manjšini in njeni organiziranosti. V četrtek, 2. decembra, se bosta deželni vodstvi obeh krovnih organizacij sestali na skupnem srečanju v Devinu, da bi potrdi- li dosedanje sodelovanje in nove skupne korake v korist celotne manjšine, začenši z odobritvijo zaščitnega zakona. Na ta način hočeta krovni organizaciji utemeljiti vlogo posrednikov med manjšinskimi kulturno-prosvetnimi ustanovami in društvi na eni strani ter državnimi institucijami Italije in Slovenije na drugi. Organi o-beh držav so izrazili ljudem v SSO-ju in SKGZ-ju zaupanje pri opravljanju te zahtevne nepolitične naloge, ki je bistvenega pomena za preživetje slovenskega organiziranega življenja v Italiji. Devinski sestanek ima namen podpreti to vlogo ter ustvariti pogoje za utrjevanje sodelovanja, ki naj kot doslej deluje v korist celotne manjšine in njene bogate pluralistične razčlenjenosti. Svet slovenskih organizacij zato vabi vse svoje članice, naj se udeležijo devinskega srečanja in naj sodelujejo s koristnimi predlogi. RAZPIS ZA LETO 2000 V okviru dogovora o financiranju manjšinske kulturne dejavnosti, ki sta ga SSO in SKGZ sklenila z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu, vabita krovni organizaciji slovenska društva in ustanove, tako članice kot nečlanice, ter vse dejavnike v našem javnem in kulturno-prosvetnem prostoru, da prijavijo svoje načrte in programe za leto 2000. Na razpis lahko pošljejo svoje prijave tudi društva in ustanove, ki doslej še niso bile deležne finančne pomoči slovenske vlade. Načrt naj vsebuje opis rednega delovanja in morebitnih izrednih pobud ter naj navede vire predvidenega finančnega kritja. Društva naj pošljejo prošnje na svojo krovno organizacijo, skupne ustanove pa na izbiro, isto velja tudi za tiste, ki niso člani in se prvič prijavijo za financiranje iz slovenskega vladnega sklada. Zaradi nujnega usklajevanja naj bi vsi dejavniki čimprej izročili načrte. Rok zapade 15. decembra letos. POGOVOR Z UMETNIKOM ETKOM TUTTO IŠČIMO POT DO SOČLOVEKA JURIJ PALJK Do konca leta bo v Kulturnem centru Lojze Bratuž na ogled razstava novogoriškega slikarja Etka Tutte, ki se v kulturnem hramu predstavlja z večjo razstavo svojih najnovejših del. Dela Etka Tutte z novo likovno govorico uvrščajo umetnika med najsodobnejše slovenske likovnike, ki so preko svetovnega spleta - interneta vključeni v trenutno najbolj moderne umetniške tokove. Umetnika smo zaradi svežine njegovih del povabili na razgovor. Kako je prišlo do tega, da ste se začeli ukvarjati z računalniško grafiko? Mislim, da je do tega prišlo nekako po naravni poti, saj sem zaposlen v novogoriškem Hitu, kjer delam kot računalničar in kontrolor. Z računalnikom sem torej delovno povezan, jasno pa je, da je odločilno vlogo pri vsem tem imel internet, svetovni splet, ta velika, globalna računalniška mreža, ki s svojo neizmernostjo in dejansko svobodo ponuja nešteto izraznih možnosti. Kar "zlezel'1 sem v to. Najprej sem začel na računalniku izdelovati risbe, ki jih dajem tudi v Kulturnem centru Lojze Bratuž na o-gled; to so tiste risbe, ki so natisnjene zraven CD-romov. Dejansko je računalniška risba in grafika odvisna od nosilcev, se pravi: od računalnika ali CD-roma, floppya, na katerih je shranjena. Tudi zato sem mnenja, da mora računalniška grafika, risba ostati v računalniku, ker je tam njeno mesto, ker je tam narejena. Sam sem se hitro zavedel novih in presenetljivih zmožnosti interneta in imam na svetovnem spletu lastno virtualno galerijo, v kateri so na ogled moje grafične stvaritve. Menim, da teh, na računalniku in s pomočjo računalnika narejenih grafik, nima smisla tiskati, ker so nenehno na ogled na internetu, od koder jih lahko vsakdo vzame in si jih sam stiska in to v poljubnem forma- Končno se je mrki november poslovil in nastopil je svetli pričakovanja in sreče polni december, ki z blago roko trosi za otroke najlepše praznike v letu. Seveda teh ni prezrl niti Pastirček. Iz njegove decembrske številke prekipeva veselo praznično razpoloženje, ki ga uvaja pesmica Miklavž prihaja. Praznično obleko so si nadele tudi rubriki Za male pastirčke, Iz knjige življenja in različne dopolnje-vanke, ki vabijo cicibane k barvanju in besednemu dopolnjevanju. V prilogi Pika skrbno razlaga, kako naj o-troci izdelajo papirnatega angelčka in ga olepšajo s trakci, zlatimi laski... Superkuharja Harija pa so omamile slastne božične palačinke, kijih bodo otroci lahko spekli s pomočjo mamic. Celo Pacek se je sklenil poboljšati v adventnem času in zato namesto svojih nepogrešljivih jezikovnih spak prinaša tokrat pod geslom Slovensko je lepše, mar ne? 32 slovenskih knjižnih izrazov, ki ustrezajo prav toliko italijanskim; le-te navadno otroci, a prepogosto tudi odrasli, iz lenobnosti uporabljajo pri zimskih športih. Na od zvezd razsvetljeno zimsko nebo nas spominja zgodbica Marize Perat z otožnim koncem Zvezdica Zlatica odhaja na zemljo. Vsa ožarjena od božične skrivnosti je tudi enodejanka Tudi mi smo betlehemski pastirji, ki bi jo lahko zaigrali otroci v razredih ali pa doma, v družbi prijateljev. Poučno misel vsebujeta zgodbica Pridna Zlate Volarič in pesmica Abecede zdravja (tokrat je v ospredju zdravje duše); tudi v ra g Zgaga Repan- tu in na njemu dragem nosilcu, papirju ali pa plastični foliji, ali pa si jih spet samo shrani na CD-rom ali flop-py. Gre za neke nove izrazne možnosti, katerih se niti ne zavedamo dovolj. Za Kulturni center Lojze Bratuž sem samo zaradi lažjega razumevanja stiskal dvajset grafik v večjem formatu, a to niso grafike v klasičnem smislu, ker so moja dela shranjena v računalniku in na internetu, kjer imajo čisto drugačne vibracije, saj je tam njihovo ustrezno mesto. Obiskovalec razstave se bo tudi zavedel, da so te računalniške grafike tiskane tako slabo, da barva kar bledi iz dneva v dan. To kaže na dejstvo, da njih mesto ni na papirju, ampak na internetu, na trdem disku v računalniku... Pri vaših slikah so nenehno prisotni elementi iz sveta interneta in iz sveta igralništva. Zakaj? Najbrž bi bil najbolj preprost odgovor ta, da je do tega prišlo nekako samoumevno, saj sem v vsakodnevnem življenju pogojevan tako z igralništvom, v katerem sem zaposlen, kot D RO CADAMURO 4 . S E J B A L D celj, ki ga predstavlja Vojan T. Arhar, je klavrno končal svoje grdobije, ko so ljudje dogradili cerkvico na gori in jo je duhovnik posvetil Mariji. Detektiv Muc vabi iznajdljive bralce in seveda dopisnike, naj mu pomagajo pri razvozlavanju zadnjega detektivskega klobčiča. Tokrat se je o-glasilo 64 mladih piscev, najboljši pa je bil sestavek Piera Giandona iz OŠ O. Župančič iz Gorice. Seveda Muc spet s vabi k sodelovanju. Otroci se morajo zglasiti do 15. t. m., če nočejo razočarati pričakovanj bistrega detektiva. Z navedenim pa ni še konec Pastirčkovih rubrik; tu je še zelo pomembna Varno na poti (tokrat je na vrsti govorica semaforja), Na knjižni policije knjiga Reporter Teje poroča s koristno pobarvanko o zastavah, in še poučne basni za mlajše. Ker Pastirček dobro ve, da zahajajo njegovi mali bralci na gledališke predstave Gori-i škega vrtiljaka, si je omislil novo presenečenje: Gledališki kviz. Prvi na vrsti sprašuje o igrici Zaklad čarovnice Jezibabe. Pravilne odgovore bo nagradil Kulturni center Lojze Bratuž.Ji-na Frandolič iz petega razreda OŠ P. Voranc iz Doberdoba pa je že prejela nagrado oz. naslov Pastirčkov časnikar meseca s spisom Strah ima velike oči. Pridni dopisnici čestitamo! Pastirčkove strani tudi tokrat krasijo pisane risbice šolarjev in najrazličnejša pisemca. Dovolj je v njem snovi, po kateri lahko sežejo otroci različne starosti, pa tudi učiteljice raznih predmetov. --------------IK tudi z računalništvom, internetom, ki dejansko vsakomur daje neizmerno svobodo komuniciranja, sporazumevanja, obogatitve. Moram tudi povedati, da sem se nekega dne sam zavedel, kako odslikavam v bistvu igralne mize, na katere seveda vnašam stilizirane elemente iz sveta igralništva in interneta. Sam se temu včasih ironično posmejem in rečem sam pri sebi: "Naj igrajo na igralnih mizah drugi za denar, jaz pa bom na svojih igralnih mizah na platnu igral svojo igro z likovno govorico!" Do zapisovanja gesel iz interneta in igralništva na slike prišlo nezavedno, kar same so te besede prišle na dan med delom. Pa vendar je na vaših slikah prisotna neka radoživa zavezanost življenju, ki prihaja najbolj do izraza v vaših izjemno živih in mestoma nevsakdanjih barvah. Vesel sem, če ste to opazili. Poglejte: rad imam internet in njegove izrazne možnosti. To je neizmeren svet komunikacij in informacij. Pa vendar se še kako zavedam, da je današnji človek vse bolj odvisen od lažnih in k sreči resničnih informacij, da je nekako "priključen" na virtualni svet informacij, a v samem sebi globoko o-samljen; večkrat tudi brez prave lestvice vrednot in tudi svojega človeškega bistva se več ne zaveda. Da je to slabo, ni potrebno nikomur razlagati. Kako more biti nekaj dobro, če pa ne misliš več s svojo glavo, ne razmišljaš več, ne analiziraš več sveta in dogodkov, resničnega življenja okrog sebe? Zato so barve, ki jih jemljem iz življenja, žive, radostne. Ja, a ne vse, saj so nekatere barvne ploskve na večjih slikah kar ledeno mrzle, hladne in kar same kličejo po odtujenosti človeka v današnjem svetu. Res je. Najbrž mislite na sliko, na kateri je na hladni barvni ploskvi u-podobljena samo glava človeka s steklenimi očmi, ki srepo in brezciljno zre predse, vse skupaj pa je še podčrtano z napisi, ki so vsakodnevni pri uporabi interneta. Tu se spet vrneva na virtualni svet informacij, na katere vse preveč današnji človek prisega in je tudi od njih odvisen. Življenje pa je le lepo, ni virtualno, kot je svet komunikacij in računalništva. Če je odtujenost na sliki razvidna, sem vesel, ker sem prav to hotel prikazati. Človek, in seveda umetnik še toliko bolj!, je namreč toliko človek, kolikor mu uspe najti pot do sočloveka, se bližnjemu odpreti, ob njem zaživeti. V virtualnem svetu seveda tega ni, ker je vse hladno, brezčasno in pošastno u-trujajoče neživljenjsko. Vseeno pa ti internet daje možnost, da si lahko v nenehnem stiku z ljudmi, ki jih ne poznaš, in to po celem svetu. Vsakdo se lahko priključi nanj in vsakdo lahko na internetu obišče mojo virtualno galerijo, vsakdo si lahko odnese iz te galerije mojo grafiko, če mu je všeč. To pa je svoboda, ki jo tradicionalne umetnosti niso poznale! Razstavljate pa tudi nekaj manjših kamnitih kipov. Z manjšimi skulpturami sem se začel ukvarjati kar nehote, ker mi je pač manjkala še ena dimenzija, ki ti je ne da ne klasično slikarstvo in niti ne računalniška grafika. Všeč mi je barvan afriški kamen, ki je mehek in ga z razmeroma veliko lahkoto zmoreš obdelati. Nalašč pa sem te skulpture dal na čisto industrijski podstavek iz nerjavečega jekla, vse skupaj pa še na prozorno plastiko, na kateri so spet gesla-kodirane besede iz sveta interneta. Prvinski element kamna preko industrijskega izdelka po moje skladno spada k virtualnemu svetu, ki tako označuje našo dobo. PRAZNIČNI PASTIRČEK FOTO BUMBACA PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE / AMATERSKI MLADINSKI ODER ODRSKI KRST ABERŠKOVE ROPOVLAČICE IVA KORŠIČ PRAZNIČNI ČAS JE ŽE TU... MANDLJEVI PIŠKOTI Letos poteka trideset let, odkar si je Primorsko dramsko gledališče priborilo status poklicnega gledališča; to pomembno obletnico so primerno slovesno obeležili ob prvi letošnji premierski predstavi. V novogoriškem gledališkem hramu pa vzporedno z glavno sezono s profesionalnim igralskim kadrom, z uveljavljenimi režiserji in pomembnimi gostovanji drugih gledaliških ansamblov, deluje že triindvajset let nekoliko bolj v zatišju, a nič manj marljivo, predvsem pa z vztrajnim navdušenjem Amaterski mladinski oder. V glavnem ga sestavljajo mladi srednješolci - trenutno jih je kakih trideset -, ki jim je še posebno ljuba gledališka umetnost in bi se z njo v bodoče morda radi soočili na igralski akademiji in se usmerili v profesionalni igralski, režijski ali pa tehnični odrski poklic. Od ustanovitve, leta 1976, uvaja mlade v dramski svet v zamejstvu dobro poznani režiser Emil Aberšek, ki je bil z direktorjem Sergijem Pelhanom tudi pobudnik te dragocene dejavnosti. V teh letih se je pod njegovo taktirko v a-materski skupini zvrstilo okoli 380 mladih, ki so okusili omamni čar, a tudi napor odrskih desk in nezadržni strah, ki prevzame vsakogar, ko se zastor polagoma odstira oziroma, ko igralec stoji v zakulisju in čaka na svoj vstop v "areno". Kar petnajst takih nek-danjih zanesenjakov je prestopilo prag ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in se z du- ODLIKOVANJE REVIJI PRIMORSKA POJE Revija pevskih zborov Primorska poje je 24. novembra v Ljubljani prejela slovensko državno odlikovanje, in sicer Srebrni častni znak svobode republike Slovenije za širjenje pevske kulture in ljubiteljske kulturnoumet-niške dejavnosti v celotnem slovenskem prostoru, še posebej na slovenski in italijanski strani meje. Revijo Primorska poje prirejajo vsako leto Zveza pevskih zborov Primorske, Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji, Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici ter Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu. V imenu revije Primorska poje je odlikovanje iz rok predsednika republike Slovenije Milana Kučana dvignil Rudi Ši-mac. Revijo Primorska poje je za visoko državno odlikovanje predlagal Sklad republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti. Predlog sta podprla ministrstvo za kulturo in komisija predsednika republike za odlikovanja. V utemeljitvi odlikovanja je zapisano: "Revija pevskih zborov Primorska poje, katere korenine segajo v leto 1970, je že v svojem nastanku zaznamovala lokalno in širše okolje in je istočasno predstavljala povsem nov pristop h krepitvi narodne zavesti med Slovenci v Sloveniji in sosedni Italiji ter ohranjanju ljudskega izročila. Prav tako pa je z zdravo tekmovalnostjo veliko pripomogla k rasti kvalitete zborovskega petja na obeh straneh meje. Revija je še danes pomembna vzpodbuda nastajanju novih pevskih skupin. Primorska poje je v tridesetih letih obstajanja globoko zaznamovala pevsko delovanje in celotno kulturno podobo Primorske. O tem pričajo nekateri podatki: izvedenih je bilo 471 revijalnih koncertov, od teh 325 doma šo in telesom na katerikoli način profesionalno predalo gledališki umetnosti. Med temi naj omenimo le čudovita igralca Iztoka Mlakarja in Ra-doša Bolčino, režiserja Toma Janežiča, pa tudi oblikovalca luči Sama Oblo-karja. Eden izmed ciljev Amaterskega mladinskega odra je prav ta: zagotoviti si domačo gledališko zasedbo. Poleg tega pa AMO s svojo dejavnostjo nekako dopolnjuje otroške oz. mladinske ponudbe PDG. Nedvomno pa si s svojim dolgotrajnim delom pridobiva zveste gledalce. Kdor se je namreč že od mladih nog naužil gledališkega duha, se mu ne bo več odrekel. Zadnje čase se je delovanje AMO še razvejičilo. Poleg glavne, številnejše skupine, ki naštudira masovno predstavo, sta drugi dve. Ena se je gledalcem uradno predstavila v ponedeljek, 22. novembra, v mali dvorani PDG s premiero igrice Ropovla-čica v režiji Emila Aberška in s strokovnim sodelovanjem igralca Janeza Starine. Glasbo je napisal Marjan Mlakar, plesne korake pa je vadila koreografinja Tina Lozej. Zakulisno delo so izvedli amaterji, in sicer šepe-talka Nina Luin, osvetljevalec in tonski tehnik Žiga Aberšek. Ljubka igrica (njen gledališki list je drobcena, a domišljena, nekakšna zgibanka v obliki vlakca), ki je namenjena malčkom zadnjega letnika vrtca in prvim razredom osnovne šole, je izšla izpod peresa E. Aberška. Navdih zanjo je našel v pravljici Ujka, ki jo je prebiral v rosni mladosti. Ropo-vlačica je mala razigrana lokomoti- in 146 v Italiji, nastopilo je 363 pevskih zborov iz 160 krajev, od tega 263 iz Slovenije in 120 iz Italije. Zbori so na koncertih pripravili 3.406 nastopov in na njih izvedli 14.322 zborovskih skladb in priredb. Koncerti so gostovali v 69 krajih v Sloveniji in 28 v Italiji. Cilji pobudnikov revije Primorska poje so doseženi in v marsičem preseženi. Segla je v slednji kraj, ki ima vsaj minimalne možnosti za izvedbo take prireditve. Predvsem pa je v treh desetletjih obstajanja v praksi uspešno udejanjila enotni kulturni prostor primorskih Slovencev." MLADIKIN POKLON BELIČIČU Izšla je deveta številka revije Mladika v letošnjem letu. Bogatijo jo članki s področja literature, umetnosti, zgodovine in aktualnosti. Naj se veseli vse stvarstvo je naslov uvodnega prispevka, ki ga je napisal Damijan Hlede o jubileju in njegovem pomenu za moralno življenje kristjanov. Zatem je članek urednika revije Marija Maverja o tržaški radijski postaji. Mladika se je v tej številki poklonila pokojnemu pesniku Vinku Beličiču tudi z zadnjim intervjujem, ki ga je le nekaj ur pred smrtjo imela progra-mistka na Radiu Trst A Loredana Gec. Objavljen je tudi intervju s pokojnim misijonarjem Jožetom Cukaletom, ki ga je pripravila Ines Škabar, tudi pro-gramistka na Radiu Trst A. Mladika objavlja tudi novelo Magdalene Rous Sodniška zgodba, pesnica Bruna Per-tot pa je zopet prispevala razmišljanje za rubriko Vrtnarjeva pesem. V rubriki Iz arhivov in predalov piše Ivo Jev-nikar o uradnih priznanjih slovenske države za primorske padalce in o slovesnosti v Škrbini. Objavljeni sta tudi stalni rubriki Antena in Mogoče vas bo zanimalo zvedeti, da..., na koncu pa je več literarnih in likovnih ocen. Tudi tokrat je skupaj z Mladiko izšla njena mladinska priloga Rast. va, ki obiskuje šolo pri učiteljici Lojzki, postajenačelnici. Učenost ji gre še kar od rok, čeprav bi se raje klatila po travnikih, nabirala rožice, pela in ponagajala odraslim. Predstavo, igrico v igrici, oblikujeta osmošolki Alenka Pavliha - Ropovlačica in Nataša Ko-lavčič - načelnica postaje, ki je prvič stopila na oder. Igralki sta dobro premagali premiersko tremo in se prepričljivo vživeli v vlogi. Po nekoliko zadržanem in malce predolgem, nekakšnem razlagalnem uvodu o gledališču so prizori stekli precej tekoče in izvajalki sta sproščeno obvladali prizorišče. Najpomembnejše pa je to, da jima je mlada publika štirideset minut posvetila vso pozornost in pogumno sodelovala pri "učni uri". Igrica namreč med igrivostjo dejanja, pesmicami, plesnimi točkami natrosi skoraj neopazno nekaj poučnih misli in celo drobce cestne vzgoje. Predvajana pravljica ni Aberškov dramski prvenec, saj ježe spisal marsikatero priredbo za ljubiteljske skupine, pa tudi originalno besedilo za otroške in mladinske igrice in tekst za lutkovno predstavo Pogovor med prednjim in zadnjim kolesom dvokolesa. Dramatiziral in poslovenil je delo Napačna leta-, večkrat pa je za Gradnikove večere spletel pesnikove stihe v dramsko celoto. Ob premieri mu želimo, da b\ Ropovlačica razveselila kar največ otrok in da bi amaterski sodelavci vztrajali pri tem žlahtnem umetniškem razdajanju. DVOJEN GLEDALIŠKI DOGODEK Kot smo že poročali, je bil dne 22. novembra v Trstu lep gledališki večer. V prostorih slovenske gledališke hiše so predstavili knjigo Aleksandra Valiča z naslovom San/e in resničnost. Gre za spomine na prva leta Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje po obnovitvi slovenske gledališke dejavnosti v Trstu po koncu 2. svetovne vojne. V prvih povojnih letih je namreč pri tržaškem slovenskem gledališču igral tudi Aleksander Valič, Goričan po rodu. Delo je izšlo pri založbi Mladika v Ljubljani, na predstavitvi pa so po krajšem pozdravu ravnatelja SSG Marka Sosiča in ob avtorjevi prisotnosti spregovorili bivši ravnatelj tržaškega slovenskega gledališča Miroslav Košuta, za založbo Janez Mušič ter igralka Zlata Rodošek. Knjiga - je bilo med drugim rečeno -predstavlja po eni strani osebne spomine. Avtor piše o sebi, a ne sili v ospredje, temveč opisuje like svojih takratnih starejših kolegov v igralskem ansamblu. Po drugi strani si je avtor beležil doživetja, datume in kraje predstav, prostore, osebe, ki so nastopale, idr. Avtor sam je v svojem zaključnem posegu podčrtal pomen takratnih kolegov, ki so se po njegovih besedah žrtvovali za to, da je na Primorskem spet zaživela slovenska beseda. V njih, je dejal, seje potrdila njegova vera, da postane igralec. Zatem si je občinstvo ogledalo za izvenabonmajski del letošnje sezone SSG monodramo sarajevskega igralca Zijaha A. Sokoloviča z naslovom Glumač... je glumač... je glumač. De- lo je že doživelo preko 1.400 uprizoritev po celem svetu. V njem je Sokolo-vič na čustveno nabit način prikazal razsežnosti in lepote, pa tudi banalnosti in nasprotja igralskega poklica. MAJDA ARTAČ STURMAN Teden se mi je iztekel kot blisk, med telefonskimi klici, šolskimi urami, jezikovnimi tečaji in hišnimi o-pravili, kuhanjempomivanjemčišče-njem-pospravljanjempranjemli-kanjemnakupovanjem... brez predaha. Želim si miru, nobenih vznemirjenj, prosim! Toda konec tedna se vreme divje poigrava z nami in nam natresa snega, posipava ceste z ledenim dežjem, potem mežika izza oblakov z bledimi sončnimi žarki. Sobota se iz ledenega oklepa izvije vsa čudovita v svoji bleščeči modrini, ki se boči nad zasneženo kraško gmajno v novi, za november neobičajni preobleki. Rada bi šla na sprehod, toda spet ne utegnem, dan je kratek, prehitro se stemni... Koliko dela me še čaka! M raz je, zaželim si toplote in topline. Premraženi prsti mi ne dajo miru, rada bi se spet preizkusila v kaki ročni spretnosti. Kaj, če bi danes spekla kaj o-kusnega? Morda maslene piškote? Hrustljavo čajno pecivo? Toda skoraj brez masla, da ne bodo pretežki, da se stopijo v ustih. Saj je že skoraj čas peke slaščic, piškotov in potic. Prazniki so pred vrati: štiri adventne nedelje, polne radostnega pričakovanja najlepšega praznika v letu, otroški dobrotnik sveti Miklavž, s svetlobo, dobroto in milino prežarjeni božični čas in najdaljša noč v letu. Ta ali oni sorodnik, znanec in prijatelj si bo utrgal sekundo, minuto, uro ali dve, morda ves popoldan za voščilo ali obisk. Lahko bi kaj spekla, da ga sprejmem z domačo poslastico, narejeno po receptu ljubezni in zadovoljstva. Torej na delo! Najprej sestavine: 10 dag olupljenih mletih mandeljnov, 5 dag masla (po želji tudi več), 20 dag sladkorja, 40 dag moke z noževo konico pecilnega praška, 2 jajci, žlica mleka, za posip vanilijev sladkor in sladkor v prahu. Testo za mandljeve piškote zgnetemo iz moke, sladkorja, mandeljnov in zmehčanega masla ter dveh jajc, da postane z dodatkom ene ali dveh žlic mleka primerno voljno. Kepa testa naj počiva na hladnem vsaj pol ure (lahko jo tudi pozabite v hladilniku celo noč), potem pa na deski oblikujemo daljše svaljke in jih narežemo na koščke orehove velikosti. Iz njih posvaljkamo in zapognemo rogljičke, ki jih pečemo v pekaču, obloženem s peki papirjem, na srednji rešetki pečice približno 12 minut pri 175 stopinjah. Ko bo iz pečice vabljivo zadišalo in bodo piškoti lepo zarumeneli, jih še tople najprej povaljajte v mešanici vanilijevega sladkorja in sladkorja v prahu. Ko pa bodo vsi piškoti pečeni in že ohlajeni, jih zložite v večjo piškotno škatlo in jih še po vrhu posipajte s sladkorjem. Če jih ne boste prej pojedli, ker gredo odlično v slast, vas bodo počakali, da z njimi postrežete gostom, ki vas bodo obiskali v prazničnih dneh. Ali pa jih lepo zavijte v pisan darilni papir in jih sami prinesite kot prisrčno in skrbno pripravljeno darilo za prijatelje, sorodnike in znance. Lotila sem se peke, v poldrugi urici opravila z vsem, piškote pa shranila v zlatovijolično pločevinasto škatlo. Nedeljsko jutro me je presenetilo: namesto popoldanskega sobotnega sončnega blišča divji ples snežink v kraški burji. Spet in spet sneg. Ta november ne more biti samo muhast, saj je naravnost izjemen. Kot da smo že v pravi zimi, okrog Božiča. In vendar do Novorojenega manjka še dober mesec dni. Ko se peš odpraviva s hčerko k maši (mimogrede razmišljam, da je morda nekako tako kot v davnih davnih časih), mraz reže v lica, burja prepihava telo in duha, da slučajno ne bi pozabili, kaj je zima. Nične pomaga razmišljati o o-nesnaženosti zraka, o pojavu tople grede, o vse bolj pogostih sušah poleti in padavinah, nalivih ali snegu v jesenskem času. Mraz je in konec. Pravzaprav narava opozarja in o-benem ponuja rešitve. Če nas prisili, da pustimo avto doma zaradi neprevozne zasnežene ceste, je to gotovo namig na to, da bomo z izpušnimi plini avtomobila, ki ga vse preveč uporabljamo, še bolj spremenili in iznakazili podobo svojega okolja. Naravno ravnovesje se že dolgo maje, ruši, propada. Ko hudo zasneži ali se razbesni snežni metež, doživljaš vse drugače. Ljudje, ki jih srečuješ, so zaskrbljeni zaradi vremena, prometnih zvez, zdravja, službe, ki jo bodo zamudili, ogovarjajo te, vprašujejo za vozni red avtobusov, ki jih ni in ni od nikoder. Začuda, kako sogovorniki postanejo ob vremenskih ne-prilikah, ki nas lahko silovito prizadenejo, boljši, strpnejši, zgovornejši...Opozorila narave, ki jih ne gre spregledati, pa so vsako leto krutejša in grozljivejša. Morali bi jih dejansko upoštevati in spremeniti tiste svoje življenjske navade in razvade, ki vidno prispevajo k onesnaženju okolja. Te čudne novembrske snežne padavine me zato sploh ne pomirjajo, spravljajo me v slabo voljo. Nisem jih navajena, saj mi je še skoraj toplo od sončnega prvega novembra " za kratke rokave". Hčerka pa se veseli belega Božiča. Toda lani je po črnem decembrskem petku, ko se je zaradi snežnega meteža ohromil tako rekoč skoraj ves Trst, zima bila dokaj mila, božični prazniki pa brez čara zimske idile. Tako se vrti svet... Nedelja se je iz sončne sobote izvila vsa bela in zasnežena, prepihana od mrzle bur-je. Popoldan je bil kot nalašč za o-bisk, za pogovor. Gostila sem starše, lotili smo se piškotov, govorili smo o tem in onem, še največ o obveznostih. Za vogalom me je že morila misel na grmado nujnih opravkov v naslednjem tednu. Pohrusta- li smo mandljeve piškote, posrkali borovnični čaj v pričakovanju prazničnih nedelj. Zlatovijolična škatla piškotov se je skoraj izpraznila. Škoda, bili so tako okusni, ravno prav mehki, z vonjem po cvetočih mandljih, v tej presneti novembrski zimi! Nič ne de, saj je še čas, napekla bom novih: mandljevih, orehovih, kokosovih, koli kor jih bom utegnila. Po nenapisanem receptu ustvarjalnosti in zadovoljstva. V pričakovanju Božiča... 7 ČETRTEK 2. DECEMBRA 1999 8 ČETRTEK 2. DECEMBRA 1999 PROBLEM SEDEŽA SREDISCA VZS MITJA CUK BREZ STREHE NAD GLAVO Skoraj enak naslov je nosil članek, ki smo ga na straneh našega lista objavili pred dvema letoma, le da se je takrat končal z vprašajem. Tokrat vprašaja ni: od torka, 30. novembra, je Vzgojnozaposlitveno središče Mitja Čuk brez strehe nad glavo. Repenta-brska občinska uprava namreč ni obnovila pogodbe, po kateri je VZS imelo začasni sedež v prostorih osnovne šole Alojz Gradnik na Colu, ker je prejela deželni prispevek za njihovo preureditev. O vsem tem je bil govor na tiskovni konferenci v torek, 30. novembra, v osnovni šoli na Colu, na kateri sta spregovorili predsednica in tajnica Sklada Mitja Čuk Stanka Čuk in Jelka Cvelbar. Začasno je biloVZStam že od leta 1994, ko je moralo zapustiti lastni sedež na Pro-seški ulici 131 -133 na Opčinah, ker ni več ustrezal veljavnim predpisom, saj je bil - in je še - potreben popravil. Dežela je pred časom sicer odobrila prispevek za popravilo stavbe na Opčinah, a se je stvar zaustavila zaradi - po mnenju predstavni kov VZS in Sklada Mitja Čuk - negativnega mnenja Pokrajinskega urada tehnične službe in gradenj. Lani poleti pa seje prikazala možnost, da bi se VZS vselilo v opuščeno stavbo bivšega kopališča na Proseku oz. v čuvajevo hišo. Po dolgotrajnem opozarjanju, sestankih z občinskimi funkcionarji, sporočilih slovenskim občinskim svetovalcem in čakanju na odgovore kaže, da se bo VZS lahko vselilo v tiste prostore, čeprav uradnega sporočila s strani občine Trst še vedno ni prejelo. Vsekakor je predvideno, da si predstavniki VZS skupaj s svetovalcema Igorjem Cancianijem in Silvanom Ma-gnellijem ogledajo nekdanje proseško kopališče. To pa ne rešuje, vsaj kratkoročno ne, osnovnega problema: more- bitni novi prostori bodo tudi potrebni vsaj najnujnejših del, tako da ni mogoče se vseliti vanje kar tako. Tako bo VZS v naslednjih dveh mesecih imelo svoje dejavnosti v privatnem stanovanju v dolinski ob-čini in v prostorih Sklada Mitja Čuk na Opčinah. Steklo bo tudi sodelovanje z osnovno šolo Pinko Tomažič iz Trebč, tako da bodo vsaj nekaj ur na razpolago tudi tamkajšnji prostori. Kako pa bo potem, je neznanka. Ni pa še rešen problem, kam z opremo. Poleg tega je prisoten tu še finančni problem, saj je na podlagi konvencije s tržaško občino krit le del stroškov, nekaj krije dežela, ostalo (okoli 30%) pašami pri VZS in Skladu Mitja Čuk, tudi z bančnimi posojili, tako da ju sedaj bremeni dolg 90 milijonov lir. Glede plačevanja servisa je prišlo do nove konvencije za triletje 1999-2001: servis naj bi bil plačan v celoti na osnovi letne šolnine, določene vzajemno med VZS in občino Trst kot referentom za vse ostale občine tržaške pokrajine. Do danes VZS še ni podpisalo konvencije. Denar je začel prihajati le od aprila in to samo od občine Trst in delno od občine Dolina, to pa je manj kot 50%. Tako v celotnem letošnjem letu pri VZS Mitja Čuk niso mogli delovati z občutkom stabilnosti in gotovosti. - iž PREDSTAVITEV KNJIGE IN SLAVNOSTNA AKADEMIJA OB 90-LETNICI GLASBENA MATICA JE STEBER NAŠEGA KULTURNEGA IN NARODNEGA ŽIVLJENJA IVAN ŽERJAL Spored slavnostne akademije, ki sta ga pripravila ravnatelj prof. Bogdan Kralj in predsednik umetniškega sveta Janko Ban, povezovala pa Nikla Panizon, so v prvem delu oblikovali gojenci šole GM iz vseh štirih šolskih sedežev (iz Trsta, Gorice, Špe-tra in Ukev), ki so nastopili v domala vseh predmetih, ki se poučujejo na GM (klavir, trobenta, pozavna, harfa, harmonika, flavta in kljunasta flavta, kitara, solopetje, violina). V drugem delu pa so nastopile skupine, ki delujejo v okviru GM: Tržaški oktet (umetniški vodja Danilo Čadež), mešani zbor Jacobus Gallus (zborovodjajanko Ban) in godalni orkester (dirigent Peter Filipčič). Zaključek večera je predstavljala Prešernova Zdravica v uglasbitvi tržaškega skladatelja Ubalda Vrabca za zbor in orkester. Slavnostni govornik, predsednik GM dr. Drago Štoka, je poudaril pomen ustanove z nad 700 gojenci v pokrajinah Trst, Gorica in Videm, 26 rednimi profesorji in upravnimi močmi ter številnimi drugimi sodelavci. GM, je dejal dr. Štoka, tudi pomembno prispeva k izgradnji mozaika celotne tukajšnje glasbene stvarnosti. Govornik se je zaustavil tudi pri napovedanem po-državljenju delaGM, ki bi postal avtonomna sekcija tržaškega konservatorija Giuseppe Tartini. Pri tem, je dejal Štoka, si bodo pri GM prizadevali, da bodo v novih okoliščinah zares enakopraven dejavnik. Sicer je podržavljenje neodložljiva nuja: v primeru, da MESEČNA KONFERENCA V NABREŽINI IN MEMORIAM "BOG DAJ ZDRAVJE!" Prejšnji teden nam je na-brežinski župnik Bogomil Brecelj pripravil pravo presenečenje. Na redni mesečni konferenci smo lahko prisluhnili predavanju prof. dr. Antona Prijatelja, ki nam je osvetlil našega blaženega škofa Antona Martina Slomška kot zdravstvenega vzgojitelja. Prof. Prijatelj, specialist za medicino dela, je napisal knjigo, v kateri analizira Slomškovo zanimanje za zdravje svojih ovčic. Knjigi je dal naslov Bog daj zdravje!, ki ga je povzel po Slomšku. Med zanimivim predavanjem v nabrežin-ski župnijski dvorani je pred za Nabrežino številno publi- Zaradi preobilice prispevkov o aktualnih prireditvah bomo nekatere članke objavili prihodnjič. Bralce in sodelavce prosimo za razumevanje. / URED. ko osvetlil zanimanje in predvsem pisanje našega blaženega o zdravju ter o tem, kako naj se vedemo, da preprečimo razne bolezni ali da jih zdravimo. Za marsikoga sta bila to Slomškovo zanimanje in znanje prava novost, zato smo gosta poslušali s še večjim zanimanjem; saj je Slomšek pred več kot stoletjem razumel važnost higiene, hrane in predvsem zmernega uživanja alkohola za zdravo življenje. "Po malem jej ino pij, ali rajši nič, dokler bolezen ne spoznaš... Vodo pij, in če je dobra, se boš ozdravil, ako ni kake posebne bolezni. Ne jemlji zdravil od vsake babe... popra ne žganji..." To je eno izmed vodil našega prvega blaženega, ki nam brez dvoma koristi še danes. S temi priporočili in še drugimi, sodobnejšimi, seje končal zanimiv večer, nakar smo si ogledali še nekaj diapozitivov Slomškovega rojstnega kraja. NK MILKO CIBIC V nedeljo, 28. novembra, je na Tržaškem odjeknila vest, daje umrl dolgoletni proseš-ki organist in pevovodja Milko Cibic. Pogreb je bil v torek, 30. novembra, na Proseku. Pokojnik je pred dobrima dvema mesecema dopolnil visok življenjski jubilej - 90-letnico rojstva. Ob tisti priložnosti smo tudi voščili slavljencu še na mnoga leta, ne sluteč, da je bil konec že tako blizu. Milko Cibic se je rodil 11. septembra 1909 na Proseku. Prve glasbene osnove mu je nudil stric, Drago Cibic, takratni organist in pevovodja na Proseku. Glasbene tečaje je nato obiskoval v Cirilme-todovi šoli v Trstu v letih 1923-24, obiskoval pa je tudi zasebne lekcije pri znanem tržaškem skladatelju in dirigentu Viktorju Šoncu. Poleg tega je tudi sodeloval v domačem orkestru in pevskem društvu Anton Hajdrih. Leta 1929 je prevzel vodstvo cerkvenega pevskega zbora v Križu, kjer je tudi orglal, v času fašistične diktature, ki je razpustila vsa slovenska društva na Primorskem, pa je domače pevce na skrivaj učil slovenske pesmi. Zaradi tega je bil sredi tridesetih letkonfini-ran v južno Italijo, po presledku, ko se je zopet vrnil domov in vodil kriški cerkveni zbor, pa so ga med 2. svetovno vojno fašistične oblasti aretirale, pozneje pa vključile v posebne bataljone. Po vojni je sodeloval pri obnovitvi pevske dejavnosti na Proseku, kjer je vodil zbor pri domači prosveti in pomagal pri vodenju cerkvenega zbora. Še naprej je vodil cerkveno petje tudi v Križu, in ; sicer do leta 1957. Leto kas-i neje je dokončno postal organist na Proseku in je to službo opravljal, lahko rečemo, do konca, v zadnjih časih pa mu je pomagal tudi mladi Davo- rin Starec. Milko Cibic je tudi stalno sodeloval pri pobudah Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. Za svoje delovanje je v lanskem letu prejel kar dve priznanji: 26. septembra so mu v Cerkljah na Gorenjskem namreč izročili Ceciliji-no priznanje, 6. decembra pa je na 33. reviji ZCPZ, ki je bila v gledališču France Prešeren v Boljuncu, prejel priznanje te Zveze. Ravno na letošnji reviji ZCPZ pa so udeležencem naznanili njegovo smrt. Milko Cibic je bil ena od tistih osebnosti, ki so s svojim delom in z redno prisotnostjo veliko pripomogle k ohranitvi in razvoju slovenskega cerkvenega in posvetnega petja na Tržaškem. Prizadetim svojcem izraža sožalje tudi uredništvo Novega glasa. ] Mirno je odšel naš preljubi MILKO CIBIC Za njim žalujejo žena Justina, hči Majda in sin Milko z družinama, sestri Vlasta in Anica ter brata Boris in Ivan z družinami, nečaki in bratranci. Toplo se zahvaljujemo vsem, ki so ga v času bolezni obiskovali. Glasbena matica je nepogrešljiv in odmeven steber kulturnega in narodnega življenja Slovencev v Italiji. Tako se je izrazil predsednik upravnega odbora dr. Drago Štoka na osrednji slovesnosti oz. slavnostni akademiji ob 90-letnici GM, ki je potekala v petek, 26. novembra, v veliki dvorani Kulturnega doma v Trstu. Akademija je predstavljala vrhunec praznovanj ob visokem jubileju te osrednje glasbene ustanove Slovencev v Italiji; le nekaj dni prej, v torek, 23. novembra, pa so v dvorani Narodnega doma v Trstu predstavili knjigo ob 90-letnici GM, ki jo je napisal dolgoletni ravnatelj prof. Gojmir Demšar. bi zaščitni zakon ne bil izglasovan, bi morala italijanska vlada posredovati tudi s posebnim zakonskim odlokom ministrstva za šolstvo, kot je bilo svojčas že zagotovljeno, a se je zaustavilo zaradi zaščitnega zakona. Če v prihodnjem letu ne bo prišlo do po-državljenja, boGM spet v primežu finančne stiske. Praznične pozdravne besede je bilo slišati tudi iz ust državne sekretarke pri ministrstvu za kulturo Republike Slovenije Majde Širca, podpredsednika deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine Miloša Budina in tržaškega podžupana in odbornika za kulturo Roberta Damianija, medtem ko je tržaški prefekt De Feis poslal pisne čestitke, krovni organizaciji SKGZ in SSO pa poslanico. Omeniti je tudi treba, da so petkovo a-kademijo omogočili podjetje Cremcaffe, družini Poloiaz in Lokar, Zadružna kraška banka in podjetje Eurosava ter cvetličarna Elena. Kot že povedano, je bila nekaj dni pred slavnostno a-kademijo, točneje v torek, 23. novembra, še predstavitev knjige z naslovom 90 let Glasbene matice, ki jo je napisal njen dolgoletni ravnatelj prof. Gojmir Demšar. O delu je spregovoril prof. Pavle Merku, ki je poudaril, da knjiga prerašča politični okvir in razprtije med Slovenci. Dejal pa je tudi, dajeGM še vedno utesnjena tako med Rimom in Ljubljano kot tudi med krajev- nimi mogočneži, tako slovenske kot italijanske narodnosti. O svojem delu je prof. Demšar dejal, daje hotel prikazati prehojeno pot GM, o kateri upa, da se je v vsem tem času vraščala v kulturno ozračje slovenstva na Tržaškem in Primorskem, pa tudi v kulturno ozračje širšega tržaškega prostora. Predstavitev so popestrile glasbene točke, ki sojih izvedli gojenci in sodelavci GM. Knjigo 90 let Glasbene matice je izdala samaGM, uredil jo je prof. Bogdan Kralj (ki je tudi pozdravil prisotne na predstavitvi), oblikovala jo je Jasna Merku, tiskali pa sojo v tiskarni Graphart. Izid so omogočili SKGZ in SSO pa šeZKB in podjetje Eurosava. TRŽAŠKA REVIJA ZCPZ V BOLJUNCU SLOVENSKO ZBOROVSKO PETJE V TRSTU IN OKOLICI JE ŠE ŽIVO Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta je v nedeljo, 28. novembra, v Gledališču France Prešeren v Boljuncu priredila tradicionalno zborovsko revijo, ki so jo letos poimenovali Pesem jeseni. Novosti letošnje izvedbe so bile: poimenovanje revije, nove skladbe, poudarek na slovenski ljudski ali narodni pesmi, kakor je to učil škof Anton Martin Slomšek, ki je bil letos razglašen za blaženega; pomembno je tudi, da so na letošnji reviji spet nastopi- li nekateri zbori in dva prvič. Na odru se je zvrstilo e-najst zborov in tercet Ver lae-tum. Zaradi bolezni je nastop odpovedal MePZ Igo Gruden iz Nabrežine. Koncert, ki sta ga povezovala Nadja Roncelli in Tomaž Susič, je uvedel MePZ Mačkolje pod vodstvom Iva Lešnika. Ta zbor bo v nedeljo, 5. decembra, slovesno praznoval 50-letnico delovanja. Sledil je nastop MePZ Skala iz Gropade, ki ga vodi Herman Antonič. Nastopili so še MePZ Repentabor, vodi gag. Tone Bedenčič, ponovno se je zbral MePZ Bar-kovlje pod vodstvom Aleksandre Pertot, po večletnem premoru pa se je opogumil MePZ Sv. Križ, ki ga vodi Albin Verginella, in lepo podal svoje pesmi. Prvi del je z vokalno dovršenim petjem zaključil omenjeni tercet. V drugem delu se je spored nadaljeval z nastopom MePZ Re-sonet z Opčin, ki ga vodi Aleksandra Pertot. Zapeli so nato zvesti prijatelji revije Fantje izpod Grmade, ki so pod vodstvom Iva Kralja nastopi-i li na vseh dosedanjih 34 izvedbah. Z zanimivim sporedom Maličevih skladb se je pod vodstvom Janka Bana predstavil MePZ Sv. Jernej z i Opčin. MlMePZ Devin, ki ga vodi Herman Antonič, je dokazal, da se na Tržaškem pojavlja nov obetajoč zbor. Svoj j krstni nastop pa je v nedeljo i imel Tržaški mestni zbor, ki ga sicer sestavljajo izkušeni pevci raznih cerkvenih zborov. Zbor je zbrala in vodila Dina Slama, ki je za to priložnost tudi napisala dve skladbi, in sicer pesem Gmajna na Beli-čičevo besedilo ter ljudsko Na oknu deva je slonela. Kot zadnji je pred občinstvo stopil drugi zbor jubilant, to je MePZ Lipa iz Bazovice, ki obhaja 100-letnico delovanja, in pod vodstvom Tamare Ra-žem dovršeno zaključil nedeljsko zborovsko revijo. Med koncertom omenjenih zborov je ZCPZ med krajšo slovesnostjo podelila priznanja za dolgoletno delovanje na področju cerkvenega in svetnega slovenskega petja organistoma in pevovodjema Dalki Šturman Vecchiet in Tonetu Kostnapflu. Na reviji so se tudi poklonili spominu dolgoletnega proseškega organista in pevovodje Milka J Cibica, ki je prav v nedeljo j umrl. Zborovska revijaZCPZ Pesem jeseni 1999 je torej potrdila, da je slovensko zborovsko petje v Trstu in okoli-I ških vaseh še živo. Tovrstni nastopi pa so lahko povod, da i se delovanje teh zborov še poživi in utrdi. IZDAJA ZGOŠČENKE IN SLAVNOSTNI KONCERT PRAZNOVANJE 50-LETNICE MePZ MAČKOLJE NIKO TUL V letu, ki se počasi izteka, slavi mešani pevski zbor Mačkolje svoj zlati jubilej, petdeset let neprekinjenega pevskega delovanja. Praznovanja so pevke in pevci ter odborniki Prosvetnega društva Mačkolje, v sklopu katerega zbor deluje, uvedli meseca maja s Prvim zamejskim pevskim maratonom. Trud, vložen v pripravo in izvedbo zamisli o pevskem srečanju na prostem, so poplačale nadvse pozitivne ocene o uspehu pobude. Na "maratonu11 je nastopilo 22 pevskih sestavov, kar pomeni skupno nad 400 pevk in pevcev. Vsi prisotni so menili, da "bi bilo zelo lepo, če bi postal »maraton« vsakoletna, tradicionalna prireditev". Pohvale o 'maratonu" so dale članom zbora novega zagona. Od junija do oktobra so pevke in pevci intenzivno vadili pod vodstvom sedanjega zborovodje Iva Lešnika. Vajam so sledila snemanja pesmi za prvo zgoščenko zbora. Posneto zvočno gradivo so obdela- li v studiu LFKv Kopru. Končni izdelek nosi naslov Dober večer, Bog daj!. Sestavlja ga 13 pesmi iz novejšega reperto- arja zbora, v katerih je zaobjeta njegova duša. Tu so posvetne in nabožne skladbe, priredbe ljudskih napevov in umetne pesmi, ki segajo od renesanse do sodobnejših glasbenih prijemov. Petdeset let neprekinjenega delovanja predstavlja zelo dolgo dobo, v kateri so zaobjeti večji in manjši pripetljaji, j začetne težave, vzponi in padci, pomembni mejniki in neznatni dogodki. Vse to tvori zgodovino zbora. O tem, a predvsem o desetinah pevk in | pevcev, ki so šli skozi vrste zbora, o zborovodjih, ki so si predali taktirko, ter o pesmih, ki so obogatile repertoar zbora, piše kulturna delavka in pevska zagnanka Ljuba Smo-tlak v zborniku Naša pesem je srca odmev -50 let cerkvenega in društvenega mešanega pevskega zbora Mačkolje. Publikacijo bodo pevci in člani Prosvetnega društva Mačkolje predstavili v četrtek, 2. decembra, ob 20.30 v dvorani vaške Srenjske hiše. Delo avtorice in vsebino zbornika bo osvetlil publicist Marko Tavčar. Praznovanje bo doseglo višek z jubilejnim celovečernim koncertom. Pevski praznikz naslovom Doberve-čer, Bog daj! bo obenem priložnost za predstavitev istoimenske zgoščenke. Koncert bo v nedeljo, 5. decembra, ob 1 7. uri v občinskem gledališču France Prešeren v Boljuncu. Slavnostni trenutek bo s svojimi besedami obogatil prof. Janko Ban, pevovodja in glasbeni urednik na radijski postaji RAI Trst A. Pevke in pevci mešanega pevskega zbora Mačkolje želijo praznovati z vsemi svojimi bivšimi zborovodji. Povabili sojih, da bi spet stopili na oder in vodili zbor pri izvajanju ene skladbe. Na ta način želijo se-danji, predvsem mladi, člani zbora ohraniti živo vez s pevskimi koreninami sestava. Vsem gre vabilo, da se prihodnji četrtek in nedeljo pridružijo praznovanju mačko-Ijanskih pevk in pevcev. TKC TRŽAŠKA KNJIGARNA V DECEMBRU PROMOCIJA SLOVENSKE KNJIGE Lepa knjiga v prave roke! OBVESTILA NIZ PETIH duhovnih večerov pred začetkom velikega jubileja 2000 bo sklenil jezuit p. Tomaž Podobnik v petek, 3. decembra, ob 20. uri v Marijinem domu v ul. Risorta 3. Njegovo predavanje nosi naslov: Za novo življenje (civilizacija ljubezni - kultura življenja). Toplo vabljeni. ZVEZA CERKVENIH pevskih zborov in društvo Finžgarjev dom vabita na predstavitev zbirke Staneta MaličaZbori in samospevi ter na razstavo likovnih oprem tržaškega slikarja Edija Žerjala. Prireditev bo v soboto, 4. decembra, ob 20.30 v dvorani Finžgarjeve-ga doma na Opčinah. DRUŠTVO SLOVENSKIM izobražencev vabi na pogovor z Viktorjem Blažičem ob izidu njegove knjige Svinčena leta, ki jo je izdala Mladinska knjiga. Srečanje bo v ponedeljek, 6. t.m., ob 20.30 v Peterlino- vi dvorani v ul. Donizetti 3. TRŽAŠKO TAJNIŠTVO Sindikata slovenske šole obvešča osebe, ki so se prijavile na redni natečaj za dosego usposobljenosti za poučevanje na osnovnih šolah, da bo potekal pisni izpit 10. decembra 1999, ob 8. uri, na sedežu šole Žiga Zois, Vrdelska cesta, 13/2. Interesenti naj se predstavijo z veljavnim osebnim dokumentom. V OKVIRU Gledališkega vrtiljaka bo v nedeljo, 12. decembra, ob 17. uri gostovalo v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu Kulturno društvo Svoboda iz Deskel s predstavo Opek in Capek. Režija Mojca Petelin. SLOVENSKA VINCENCIJEVA konferenca toplo vabi k duhovni pripravi na Božič in na prihod jubilejnega leta 2000, ki bo v petek, 17. decembra, ob 16. uri pri šolskih sestrah v ul. Delle Doccie 34 pri Sv. Ivanu v Trstu. ČESTITKE Na svet je privekal mali PRIMOŽ. Srečnima staršema Margi in Igorju iskreno čestitata slovenska župnijska skupnost in cerkveni pevski zbor od Sv. Ivana. Ob rojstvu malega PRIMOŽA izrekajo Margi in Igorju iskrene čestitke vsi Žerjalovi, ki Primožu voščijo, da bi zrastel v zdravega in krepkega fanta. Čestitkam in voščilom se pridružuje tudi Novi glas. DAROVI ZA SVETO goro v čast Matere Božje za srečno vrnitev Meri 100.000 lir. OB DESETLETNICI smrti pokojnega moža daruje sestrična Meri 100.000 lir za misijonarja brata Bajc. FRANC SAKSIDA ob prodaji znamk: 150.000 lir za zdravila redovnikom kamiljan-cem, ki delujejo med gobavci v Burkini Faso. V SPOMIN na prof. Vinka Beličiča darujejo Janezovi kolegi z Radia Trst A 420.000 lir za Sklad Dušana Černeta. SOŽALJE Zveza cerkvenih pevskih zborov žaluje za prijateljem, organistom in pevovodjem MILKOM CIBICEM in se spominja s hvaležnostjo njegovega dela za slovensko petje na Tržaškem. PROSVETNO DRUŠTVO MAČKOLJE DOBER VEČER, BOG DAJ! JUBILEJNI KONCERT OB PETDESETLETNICI NEPREKINJENEGA DELOVANJA MEŠANEGA PEVSKEGA ZBORA MAČKOLJE ZBOROVODJA Ivo Lešnik SLAVNOSTNI GOVORNIK prof. Janko Ban Med koncertom bodo pevke in pevci mešanega zbora predstavili tudi svojo prvo zgoščenko z naslovom Dober večer, Bog daj! V nedeljo, 5. decembra 1999, ob 17. uri v občinskem gledališču France Prešeren v Boljuncu. MARIJINA DRUŽBA MARIJE MILOSTLJIVE V TRSTU bo na praznik Brezmadežne, 8. decembra, proslavila lOO-LETNICO SVOJE USTANOVITVE Ob 16.30 bo v kapeli Marijinega doma, ul. Risorta 3, slovesen blagoslov, nato v dvorani Večer Slomškovih pesmi v izvedbi Združenega zbora ZCPZ pod vodstvom Edija Raceta. LEPO VABLJENI! ČETRTEK 2. DECEMBRA 1999 GORIŠKA KRONIKA EGIPT, BOLGARIJA IN RIM POTOVANJA Z NOVIM GLASOM V LETU 2000 OBČNI ZBOR PROSVETNEGA DRUŠTVA STANDREZ SKRB ZA VSESTRANSKI RAZVOJ VASI IN NJENE SKUPNOSTI 10 ČETRTEK 2. DECEMBRA 1999 PRVO POTOVANJE bo od 15. do 22. februarja v Egipt. Potovali bomo z letali linije Alita-lija, z udobnim avtobusom in križarili z luksuzno ladjo po Nilu. Ogledali si bomo faraonske spomenike, egipčanske piramide in sfingo, egipčanski muzej v Kairu, kjer so shranjeni najdragocenejše umetnine in zakladi. Obiskali bomo tudi krščanske koptske samostane iz prvih stoletij krščanstva, ki so se ohranili vse do danes in v njih živijo še menihi. Ogledali si bomo veliki assuanski jez in kamnolom granita z nedokončanim obeliskom. Občudovali bomo bujno naravo ob Nilu in spustili se bomo v Dolino kraljev. Ob koncu bomo obiskali največji bazar na svetu v Kairu. Podroben spored dobite na upravi Novega glasa. Potovanje bo februarja, ker je takrat najbolj primeren letni čas. Tam je prava pomlad, ob severnem Nilu pa že poletje. DRUGO POTOVANJE bo od 8. do 15. junija v Bolgarijo. Obis- kali bomo zgodovinske znamenitosti, Rilski samostan in druge spomenike iz preteklosti in sedanjosti. Po dolini vrtnic - takrat bodo v cvetju - do Burga-sa in Varne ob Črnem morju: Bolgarija nas vabi s svojo lepoto in zanimivostmi. Potovanje bo z letalom in udobnim avtobusom po Bolgariji. TRETJE POTOVANJE pa bo romanje v Rim v začetku septembra. Tudi o tem bomo še poročali. Tehnično izvedbo vseh potovanj bo opravila potovalna agencija IOT iz Gorice. Priporočamo čimprejšnje vpisovanje za Egipt, najkasneje do 30. decembra letos. Pri vpisu na račun 300.000 lir. Starejšim in bolnim osebam potovanje odsvetujemo. Na potovanju so vsi deležni zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za prtljago. Vsak udeleženec mora imeti veljaven potni list, ki ne zapade med bivanjem v Egiptu. Poskrbljeno bo tudi duhovno vodstvo. ZUPANI PONOVNO IZGUBILI PRILOŽNOST Po junijskih upravnih volitvah na Goriškem se je na veliko govorilo o tem, da so bili v skoraj vseh občinah goriške pokrajine izvoljeni ali potrjeni župani, ki politično spadajo v levo sredino. Za opcijo leve sredine seje na volilnih preizkušnjah odločila tudi SSk, saj je bil zanjo doslej značilen bolj odprt odnos do slovenske manjšine ter, ob spoštovanju specifičnih interesov, treznejša politika planiranja prihodnosti, ki nam ponuja v naslednjih letih epohalne spremembe. V torek pa so omenjeni levosredinski predstavniki po dolgi, mučni in neprijetni razpravi na Konferenci županov "vzeli na znanje", da namerava dežela, česar gotovo ni prikrivala precej časa, preseliti goriško bolnišnico v strukturo Janeza od Boga. Po večurnem iskanju najprijaznejše definicije o tem, kako bi povedali, da župani goriške pokrajine ne nameravajo ospo-ravati deželnemu zdravstvenemu planiranju, so skoraj soglasno sprejeli omenjeni dokument. Proti sta glasovala le župan iz Morara in odbornica števerjanske občine. SSk meni, da se je slovenska predstavnica vedla opor-tuno, dosledno in preudarno, saj se v dokumentu zelo površno govori o čezmejnem sodelovanju s šempetrsko strukturo, kar SSk, in do včerajšnjega dne tudi leva sredina, zagovarja. Menimo namreč, da predstavlja selitev bolnišnice iz ul. Vittorio Veneto o-hromitev zdravstvene strukture ter opeharjenje čezmejnega sodelovanja, ki bo otež-kočeno in dejansko izničeno, vsaj v obliki, ki jo podpira Enotni odbor za zdravstvo in s katerim SSk soglaša. Sprašujemo se nadalje, zakaj sta se predstavnika ostalih dveh slo-I venskih občin vedla drugače in glasovala v prid omenjenemu dokumentu. Oportuno bi bilo, da bi zgledu števerjanske predstavnice sledila tudi druga dva slovenska predstavnika na Konferenci županov, ki pa sta podprla dokument. Odstopanje, kompromisi med različnimi interesi, ki jih branijo sami župani, ter tiho prilagajanje temu, kar ponuja deželni načrt, ne bodo prine- i sli zaželenih pozitivnih razpletov na zdravstvenem, pa niti na drugih področjih. ! POKRAJINSKO TAJNIŠTVO SSk V četrtek, 25. novembra, je bil v župnijski dvorani A. Gregorčič v Štandrežu redni letni občni zbor Prosvetnega društva Štandrež. Udeležilo se ga je lepo število članov in predstavnikov drugih društev (ZSKP, ZCPZ, društva Filej, Jadro, Rupa-Peč, Sabotin, Sedej, športno društvo Juventina) ter predstavnica rajonskega sveta. O razvejani dejavnosti je poročala tajnica Martina Nanut. PD Štandrež beleži uspešno nastopanje dramske skupine, ki se je v zadnjem letu predstavljala na odrih Goriške, Tržaške ter Koroške in Slovenije s šestimi predstavami in je na festivalu v Mavhinjah odneslo kar štiri nagrade. Pri društvu je pomembna tudi zborovska dejavnost v mešani sestavi. Pod vodstvom Tiziane Zavadlav je štandreški zbor sodeloval pri raznih prireditvah v domačem kraju in na drugih zborovskih prireditvah. Pel je na Cecilijanki, revijah Primorska poje in Koro- ška poje v Celovcu. V okviru pobud eSpoznavajmo domače ustvarjalce je društvo priredilo razstave domačih u-metnikov Viljema Zavadlava, Dimitrija Brajnika in Ivana Zottija. Za vaško skupnost so pomembne tudi prireditve ob dnevu slovenske kulture in Prazniku miru in prijateljstva, ki jih društvo Štandrež prireja v sodelovanju sv Kulturnih društvom Oton Župančič in drugimi vaškimi organizacijami. Med poletnimi prireditvami je Praznikšpargljev najpomembnejši. Štandreški igralci in pevci so sodelovali tudi pri opereti H meljska princesa, ki jo je v oktobru postavila na oder Kulturnega centra Lojze BratužZSKP. Predsednik Damjan Paulin je v svojem posegu poudaril nenadomestljivo vlogo društva pri o-hranjevanju slovenske besede in slovenskega značaja va-! ške skupnosti, v katero se vedno bolj vsiljuje dvojezičnost. Sodelovanje z osnovno šolo je potrdilo pomembno vlogo osnovnošolske mladine ob raznih prireditvah. Isto velja tudi za druge štandreške organizacije, ki morajo skupno nastopati v obrambo slovenstva v Štandrežu, ki jo zadnje čase hudo ogrožajo posegi goriške občine. O vlogi mešanega pevskega zbora in o potrebi po večji angažiranosti mladih je spregovorila Tiziana Zavadlav. Blagajniškemu poročilu Luciana Pavia in nadzornika Iva Češčuta so sledile volitve novega odbora, ki ga sestavljajo: Dimitri Brajnik, Marko Brajnik, Marjan Breščak, Lucijan Kerpan, Martin Marušič, Jordan Mučič, Martina Nanut, Damjan Paulin, Lucijan Pavio, Danijela Puja, Aleksandra Schettino, Viktor Sel-va, Božidar Tabaj, Silvan Zavadlav in Tiziana Zavadlav. Nadzorni odbor pa sestavljajo: Ivo Češčut, Marijo Mučič in Irena Nanut. GALERIJA ARS / DVE KNJIŽNI NOVOSTI PREGARČEVI VERZI IN RAZMIŠLJANJA LJUBLJANSKI MADRIGALISTI V ŠTANDREŽU IVA KORSIC V prostorih Galerije Ars v Katoliški knjigarni na Travniku sta se v petek, 26. novembra, oglasili poezija in vezana beseda Aleksija Pregarca, zamejskega pesnika, igralca in kritičnega spremljevalca kulturnega utripa v zamejstvu, Sloveniji in zdomstvu. S svojimi pesmimi je namreč prepotoval pol sveta. Pred nedavnim sta izšli dve njegovi knjigi: trojezična zbirka poe- ALI NAS KOALICIJSKI PARTNERJI DOBRO POZNAJO? Krožek za družbeno-poli-tična vprašanja A. Gregorčič vabi v petek, 3. decembra, na večer, ki ga bodo posvetili odnosom med večinskim narodom in slovensko narodnostno skupnostjo na Goriškem. Italijanski politiki leve sredine bodo spregovorili o tem, kako poznajo slovensko manjšino ter kako gledajo na naše probleme in želje. Srečanje bodo oblikovali, ob moderatorki Eriki Jazbar, načelnik skupine Oljke vgoriškem občinskem svetu dr. Ario Rupe-ni, inž. Bruno Crocetti, ki bo spregovoril v imenu Demokratov, ter inž. Alessandro Bon, načelnik skupine Zelenih ter pokrajinski odbornik. Večer bo potekal v italijanskem jeziku. Odsotnost predstavnikov institucionalne levice pri oblikovanju večera ni politične narave, ampak organizacijske. Pri izbiri so se prireditelji omejili na politične sile, ki nimajo slovenskih sekcij, ki bi jim posredovale potrebne informacije. ZADNJA PRAVLJIČNA URICA V TEM LETU “Starostna stopnja" malčkov, ki zahajajo na otroške urice, se vidno niža. Na drugem pravljičnem popoldnevu je bilo v prijazni mladinski sobi Feiglove knjižnice v Gorici med približno 30 otroki največ cicibančkov iz vrtcev in še mlajših dolgohlačnikov. Zaradi tega je opazno manjše neposredno sodelovanje otrok pri pravljičnem dogajanju. Moramo pa sicer povedati, da se je tokratna pripovedovalka Maja Kragelj, ki obiskuje zadnji letnik pedagoškega liceja Gregorčič v Gorici, dobro izkazala. Novost letošnjih uric, ki slavijo desetletnico vedrega sobivanja s ico, je prav ta, da zgod- ico pripovedujejo mlade študentke. Pravljica Čarobne sani \e v Majini pripovedi stekla gladko in razločno. Knjižničarka Breda je medtem razobesila risbice živalic, ki so jih narisali otroci. Mali poslušalci so prejeli spominek na pravljično doživetje, živobarvni škorenjček, ki ga bodo lahko obesili na božično drevesce. zij Moj mali veliki svet pri založbi Mihelač in Blagi izzivi s podnaslovom 30 let zapa-žanj, ki sta jo izdali založba Branko in Jutro. Obe sta doživeli že vrsto predstavitev v zamejskih društvih in v Sloveniji in o njih smo že brali v našem časopisju. V imenu organizatorjev je gosta, Pregarca in prof. Ester Sferco, pozdravila prof. Lojzka Bratuž. Poslušalce je med drugim spomnila, daje Pregare letos prejel za prav te objavljene poezije nagrado na mednarodnem pesniškem natečaju Trst Etnijepoezije. Literarni večer je uvedla Sara Rustja, učenka SCGV E. Komel v razredu klavirskega mojstra Sijavuša Gadžijeva. Žlahten glasbeni trenutek je prepustil besedo prof. Sferco-vi, ki je v klenih mislih predstavila najprej pesniško zbirko, zatem pa še Pregarčeva razmišljanja v prozi. Povedala je, da njegova poezija tokrat ni le vase izprožena izpoved, ampak se usmerja v ve-soljnost; pesnikov svet "postaja last vseh, glas in vest, občutje in pričevanje ljudi in okolja". Blagi izzivi pa prinašajo misli oz. zapažanja, s katerimi je bil Pregare prisoten v zadnjih tridesetih letih v raznih časopisih. Zbrani so članki, intervjuji, govori, predavanja, eseji. Škupni imenovalec teh zapisov je, kakor je dejala Sfercova, nekakšen čas dokazov, da je bil avtor na pravi poti. Jedrnato, a izčrpno predstavitev obeh knjig je dopolnil avtor sam z branjem nekaterih pesmi in odlomkov, katerim je pridal še svoje opombe. Zadnjo nedeljo, 28. novembra, je bil v okviru prireditev in praznovanj vaškega patrona v Štandrežu lep popoldanski koncert. V lepo prenovljeni župni cerkvi so nastopili Ljubljanski madrigalisti. To je zelo znan in kakovosten slovenski pevski zbor, ki goji predvsem glasbeno literaturo iz klasične in moderne polifonije. Zbor vodi dirigent Matjaž Šček. Na svojem nedeljskem koncertu so Ljubljanski madrigalisti predstavili zanimiv program z deli pretežno cerkvene glasbe od Gallusa preko Mendelssohna in Verdija do sodobnih mojstrov, kot so Poulenc, Baumann, Rahmaninov, Tajčevič in drugi. Od slovenskih avtorjev je bil v programu le Pavle Merku. Na koncu je zbor dodal še znano Foersterjevo skladbo Večerni Ave, ki je izzvenela kot zaokrožena zaključna in obenem himnična pesem. Ljubljanski zbor, ki ga sestavljajo v glavnem mladi pevci in pevke, je zelo dobro izvedel predstavljene skladbe. Poznata se mu temeljita študijska priprava in smisel za občuteno interpretacijo vokalne glasbe. Dirigent Matjaž Šček pa je z gotovostjo in globoko interpretativno silo vodil ta komorni zborovski sestav. Številno občinstvo, kije napolnilo veliko cerkev, pa je ob koncu nastopajoče nagradilo z zasluženim aplavzom. UDELEŽENEC RS. Pričakovali pa bi, da se slovenski zbor iz matične domovine v našem prostoru predstavi s koncertnim li stom v slovenskem jeziku.. SREČANJE Z GLASBO ZBOR BRATUŽ ZABLESTEL Z GLASBO DANILA FAJGLJA Kdor se je v soboto, 27. novembra, udeležil Srečanja z glasbo, ki sta ga priredila SCGV Komel in Arsatelier pod oboki cerkve sv. Ivana v Gorici, je lahko ostal dvakrat prijetno presenečen. Prvič zato,