ZLATO  ČRIČKOV Jože  U d o v i č
Tedaj še ni bilo prepozno,
tedaj ti je še rasla
v željah visoka jelka,
vedel si za jase, za zdravilne trave,
hodil si po svetu
s smejočo se vonjavo jabolk, skrito
v tvoji edini suknji.
V čistih mislih
si imel pripravljen krotki dež
za vse neznane kraje,
za ves svet,
da bi se kot solze veselja
razlil na suhe, mrtve dneve.
Zlato čričkov si kopičil v prsih, še si vedel, kako sanja zrno, kako svet izpopolni najbolj skrita mravlja.
880
In prišel je skriti bog hladu,
bog zime, bog ledenih sap,
zarožljal je kot ječar
in te zaklenil
v nevidno kletko.
Pred tvojimi očmi
je odbrzel trenutek — zadnja ladja,
ki je peljala mimo zime,
zadnja ladja, ki je peljala
mimo praznine in noči.
In že je potemnelo zlato čričkov, zdaj je prepozno, in znova in znova se oglaša pod večer grozeči grom v daljavi.
56   Naša sodobnost
881