Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 245 Marija Čipi ć Rehar, Listine Nadško fi jskega arhiva Ljubljana 1501–2015; Listine Nadško fi jskega arhiva Ljubljana. Knjiga 1, 2. Ljubljana: Nadško fi ja Ljubljana, 2016 in 2018, 616 in 310 strani. S l o v e n s k i a r h i v i , k i k o t p r a v e z a k l a d n i c e s p o m i n a v s v o j i h d e p o j i h h r a n i j o bogato gradivo, si v zadnjih letih prizadevajo, da bi to postalo lažje dostopno tako strokovno usposobljenim raziskovalcem kot tudi širši javnosti. S tem namenom so že pred časom za čeli z njegovo digitalizacijo in ga tako obvarovali pred pretirano fi zi čno uporabo, obenem pa so na ta na čin njegovim uporabnikom bistveno olajšali pristop. Druga pot za dosego tega cilja je (sistemati čno) objavljanje arhivskega gradiva, a ta možnost zahteva mnogo ve č truda in časa. Tem tendencam sledi tudi Nadško fi jski arhiv Ljubljana, ki si že nekaj manj kot dve desetletji prizadeva za popis, digitali- zacijo in postopno objavo svojega zelo bogatega gradiva. Poleg izdaj vodnikov po arhivu in inventarjev fondov se je pred časom pri čela tudi sistemati čna obravnava obsežnega listinskega materiala. Zahtevne naloge se je lotil dr. Jure Vol čjak, ki je popisal srednjeveške listine iz obdobja med letoma 1140–1500 in jih sedaj pripravlja za objavo, sledila pa mu je mag. Marija Čipi ć Rehar, ki je obdelala gradivo, nastalo v letih 1501–2015, in ga priob čila v dveh zvezkih. Prvi je izšel konec leta 2016 in obsega regeste 1273 listin, drugi pa spomladi 2018 in vsebuje 739 regest. Gre za izjemno dragocen in vsebinsko raznovrsten material iz ve č kot poltiso čletnega razdobja, ki geografsko pokriva precej razpršeno ozemlje, kar je odraz teritorialne razdrobljenosti ljubljanske ško fi je vse do preureditve njenih meja v 18. stoletju. V predjože fi nskem obdobju so namre č ljubljanskemu škofu podrejene župnije ležale tudi izven Kranjske, in sicer na južnem Štajerskem in južnem Koroškem. Arhivi cerkvenih institucij nedvomno sodijo med najbogatejše in najbolje ohranjene. Medtem ko so se morale listine v teku novega veka postopoma umikati drugim na činom poslovanja, je papeška pisarna tradicijo njihovega izstavljanja ohranila vse do današnjih dni, kar se odraža tudi v zbirki listin v Nadško fi jskem arhivu Ljubljana, ki obsega približno 3000 dokumentov, nastalih v letih 1140–2015. V Vatikanu jih še vedno zapisujejo na pergament in overjajo z vise čimi svin čenimi bulami, namenjene pa so le posebnim priložnostim, kot so imenovanja škofov. Poleg teh v arhivu hranijo še celo vrsto drugih, za slovensko zgodovino izjemno pomembnih listin. Prvi zvezek je smiselno urejen v ve č poglavij. V kratkem uvodu, razdeljenem na ve č podpoglavij, je avtorica najprej predstavila dotedanje delo na popisovanju Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 246 gradiva in njegove delne objave v preteklosti ter orisala nastanek in strukturo fonda zbirke listin. Temu sledi jedrnat prikaz posameznih tipov listin in njihove vsebine (listine iz papeške pisarne, škofovske listine, cesarske in vojvodske listine, meš čanske listine, samostanske listine, listine stolnega kapitlja v Ljubljani, listine, ki so nastale na podlagi delovanja deželnih stanov, sodiš č in uprave, listine posa- meznikov in notarske listine). Na koncu uvodnega dela so opisani material listin, pe čati in struktura regestov, nekaj pozornosti pa je namenjene še predstavitvi na čina zapisovanja osebnih, krajevnih in ledinskih imen ter vsebinskih problemov. Pred za četkom glavnega poglavja je objavljenih sedemnajst skrbno izbranih barvnih slik, ki prikazujejo posamezne tipe listin in pe čatov, ter seznam kratic. Osrednje poglavje se razprostira na 516 straneh in bralcu prinaša 1273 regestov dokumentov, shranjenih v kronološko urejeni zbirki listin. Nanizani so v vrstnem redu glede na čas nastanka in so po svoji vsebini zelo raznovrstni, med njimi pa lahko najdemo celo izvle čke prepisov srednjeveških listin. Kot zanimivost velja omeniti, da se med latinskimi, nemškimi in dvema italijanskima nahaja tudi listina v slovenš čini, izstavljena leta 1661. Knjiga je opremljena še s seznamom virov in literature ter z osebnim in krajevnim indeksom, ki omogo čata lažje in hitrejše iskanje. V drugem zvezku je avtorica objavila regeste papeških listin, imenovanih brevi, listine posameznih župnij, ki niso bile uvrš čene v glavno zbirko listin in tako še vedno obstajajo kot posebne enote, listine iz arhiva reda uršulink in prepise listin. S 588 izvle čki so dale č najbolje zastopani brevi. Pri tem gre za listine iz papeške pisarne, ki so po vsebini in izgledu manj pomembne od bul. Medtem ko so prve urejale vsakdanje cerkveno življenje po ško fi jah, so bile druge namenjene bolj slavnostnim zadevam, kot so imenovanja škofov, ustanovitve župnij ipd. Brevi, shranjeni v Nadško fi jskem arhivu Ljubljana, se vsebinsko delijo v štiri skupine: 1) podeljevanje odpustkov, 2) podeljevanje matrimonialnih dispenzov, 3) podeljevanje spregledov za razli čne cerkvene službe in 4) fakultete, dovoljenja. Za marsikate- rega raziskovalca so najzanimivejši regesti listin župnij Polhov Gradec, Stari trg pri Ložu in Va če. Njihova vsebina je zelo raznovrstna, kar nekaj pa jih je še iz obdobja srednjega veka. Kot je Čipi ć Reharjeva opozorila v uvodu, gre v primeru župnijskih arhivov zadnjih dveh župnij za ostanke neko č precej ve čjih listinskih korpusov. V za četku 20. stoletja so namre č na Va čah hranili še ve č kot sto listin, od katerih se jih je do danes ohranilo le 18, v Starem trgu pri Ložu pa je bilo pred dobrim stoletjem 33 listin, a jih je v Nadško fi jski arhiv Ljubljana pozneje prišlo samo 23. Iz župnijskega arhiva Polhov Gradec je znanih devet listin, medtem ko so bili dokumenti iz ostalih manjših župnijskih arhivov razvrš čeni v zbirko listin. Objava regestov listin iz arhiva uršulink obsega 28 listin, vsebinsko pa zadevajo premoženje, ki je pozneje prišlo v last redovnic. Med prepisi listin je kar nekaj zelo zanimivih primerkov, kot sta na primer slovenski prevod naznanila nadvojvode Ferdinanda II. o obisku njegovih komisarjev iz leta 1615 in papeška listina iz leta 1689 glede angleškega kralja Jakoba II., ki je sprejel katoliško vero iz politi čnih razlogov. Glavnina vsega objavljenega gradiva sega v čas 17. in 18. stoletja. Drugi zvezek je prav tako razdeljen v ve č poglavij. Kratkemu uvodu, v katerem avtorica predstavlja obravnavano gradivo, sledi nekoliko daljše podpoglavje, kjer Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 247 so podrobneje opisani posamezni tipi listin (brevi, listine župnij Polhov Gradec, Stari trg pri Ložu in Va če, listine iz arhiva uršulink in prepisi listin). V nadaljevanju so orisana na čela za oblikovanje besedila regestov ter shemati čni prikaz popisa. V zaklju čku uvodnega dela knjige Čipi ć Reharjeva predstavlja še jezike, v katerih so napisane objavljene listine, in standarde zapisovanja osebnih, krajevnih in ledinskih imen. Pri tem kot posebno zanimivost izpostavlja dva v slovenš čini napisana teksta iz prve polovice 17. stoletja, katerih namen je bilo obveš čanje lokalnega prebi- valstva. Seznamu kratic in okrajšav sledi devetnajst reprodukcij izbranih listin z izvle čki, nato pa se za čenja glavno poglavje knjige, v katerem so po posameznih sklopih nanizani regesti. Brevi so znotraj vsake škatle oziroma ovoja kronološko razvrš čeni, preostali sklopi listin pa v celoti temeljijo na tem na čelu. Na koncu so še seznam virov in literature ter osebni in krajevni indeks. Vlogo založnika je pri obeh zvezkih prevzela Nadško fi ja Ljubljana, in sicer je prvi izšel v 200, drugi pa v 100 izvodih. Na skupno 926 straneh je bralcu na voljo kar 2012 regestov listin z razli čno vsebino, ki služijo kot pomemben vir za preu čevanje ne le cerkvene, ampak tudi pravne, upravno-teritorialne, agrarne, go- spodarske, kulturne, socialne in lokalne zgodovine. Slovensko zgodovinopisje je z izdajo teh zvezkov bogatejše še za eno pomembno delo, ki bo nedvomno služilo kot eden temeljnih pripomo čkov za raziskovanje. Uporabno je najbolj za preu čevalce novejših obdobij, a bodo lahko po njem posegali tudi medievisti, saj je objavljenih kar nekaj izvle čkov zanimivih srednjeveških listin. V celoti gledano je delo zasnovano natan čno in pregledno in le pozorno oko najde v njem kakšno pomanjkljivost. Na tem mestu velja izpostaviti tu in tam kakšen terminološki spodrsljaj pri prevajanju nazivov upravnih uradov in dednih služb, za zapisovanje in slovenjenje imen in priimkov plemi čev, zlasti za zgodnejša obdobja, pa bi bila bolj primerna oblika npr. Henrik Čušperški in ne Heinrich pl. Čušperški. Ponekod je vprašljiva še transkripcija izvirnega besedila, vendar vse to prav ni č ne zmanjšuje izjemnega dela avtorice mag. Marije Čipi ć Rehar. Jernej Kotar