ROD IN DOMAČIJA ANTONA SOVRETA
Naš veliki prevajalec iz antičnih književnosti Anton Sovre (1885-1963) je bil rojen, kot beremo v njegovem življenjepisu,' v Savni peči pri Zidanem mostu. Savna peč je vasica, ki šteje kak ducat hiš, oddaljena slabe pol ure hoda od železniške proge med Hrastnikom in Zidanim mostom. Vasica leži na nadmorski višini približno 370 m na rodovitni planoti nad savsko debrijo.^ Od nekdanjih Sovre-tovih sorodnikov živi tu edinole še Antonov bratranec Anton Mihalič, upokojen čevljar. Sovretov ded Anton je namreč imel tri otroke: Aniona (očeta prevajalca Antona Sovreta), Ano (mater Antona Mihaliča^) in Blaža.
Anton Mihalič, ki je letos ob prvem maju praznoval svojo osemdesetletnico, je v zanimivih rokopisnih spominih popisal zgodovino Savne peči in njenih domačinov. Njegovi spomini se pravzaprav delijo na dva dela: v prvem delu opisuje vas in vaščane, v drugem delu lastni življenjepis. Prvi del obsega v prepisu 18 tipkanih strani (izvirni rokopis je spisan z lepo kaligrafsko pisavo, ki je danes pri pišočih že prava redkost). Z njegovim dovoljenjem naj iz prvega dela njegovih zapiskov, na katere me je opozorila kolegica prof. dr. Erika Mihevc-Gabrovec, objavim nekaj podatkov, ki osvetljujejo Sovretov rod.
Uvodoma pisec ugotavlja, da ima »Savna peč po vsej verjetnosti ime po pečinah, ki so nad vasjo. Prej se je imenovala Savna peč, torej pečina ob Savi.«'' Nato opisuje velik požar, ki je leta 1824 upepelil vso vas do zadnje hiše. Sledi opis sedmih domačij v vasi (Koritnik, Krajšek, Urbanič, Maret-Stergar-šek, Kladnik, Jekoš, Vidgij): nazadnje in najdlje pa se pomudi ob Sovretovih.
Opis Sovretovih se začenja takole:
»Na stari skrinji sem videl znotraj zapisano na pokrovu Matheus Sorre. Kakor v sanjah se spominjam, da mi je mati pravila, da je bilo prvotno ime Zore, oz. nemško Sore, iz katerega je potem nastalo Sovre.' Ta Matevž Sorre ah Sovre je bil ded moje matere. Rodil se je, ko se je že pisalo 1800. Kajti leta 1822 je bil že rojen sin, to je oče moje matere ...«
Zanimiv je opis nekaterih dogodkov iz življenja Sovretovega očeta Antona:
»Anton je najprej delal na železnici, pozneje je bil obhodnik. Oženil se je bil s sestrično starega Ma-reta, Ano. Ker pa še nista imela stanovanja, sta začasno stanovala še vsak na svojem domu. Lojzka, ki se jima je prva rodUa, je pri Maretovih gor rastla. Tone, drugi,' je bil pri starem očetu za rejenčka. Sam mi je pripovedoval, ko je bil že univerzitetni profesor, da se spominja, kako je bilo, ko je že za silo racal, pa je prišel k hiši žnidar in da je tudi njemu napravil raševnate hlače, pa da so bile tako trde, ko je prazne postavil sredi hiše, so kar same stale. Potem je pa stric le dobil prvo čuvajnico blizu Celja. Pa tam niso bili dolgo, ker se je tam rodil samo Korl. Nato pa je dobil čuvajnico na vlakojavni pod vasjo. Tukaj pa so se rodili še vsi ostali otroci: Francel, Janez, Ivanka, Bolta in Micika. Zgodilo se je pa, ko je bil na obhodu, se je umaknil nasproU vozečemu vlaku, ni pa opazil vlaka, ki je pripelja od zadaj, ta ga je udaril v glavo in mu potegnil iz glave vso kožo. Se sreča, da ga je odbilo proč od koles. Globoko nezavestnemu je radeški zdravnik, kateri se je takoj pripeljal na kraj nesreče, kožo z lasmi vred naravnal nazaj na glavo, obvezal in ga odpremil v Ljubljano. Spremljal ga je Pečnikov Matevž, katerega sem dobro poznal. Ko ga je pripeljal v bolnico, je rekel vratar: Kar v mrtvašnico ga zapelji, saj je tako mrtev. Kaj!? se zavzame Matevž, saj ni res ... V bolnici se je šele čez en teden zavedel in je počasi okreval. Za službo pa ni bil več. Dobil je invalidsko pokojnino in kupil v Krškem hišo, katera pa je bila potrebna popravila. Moral se je zadolžiti, ko je popravljal hišo in študiral otroke. Dočakal je visoko starost, menda 82 let«
Za konec še podatek, da je Sovretova rojstna hiša pogorela leta 1898, ko je v Savni vasi spet prišlo do vehkega požara, ki je uničil več kot polovico hiš z gospodarskimi poslopji vred. »Bivša Sovretova hiša je stala nasproti Vidgijeve, zdaj Medveškove štale, ob poti v Zadnjo grčo in ni nič več sledu o njej.« S temi besedami se konča ta del Mihaličevih zapiskov.
' Prim. Slovenski biografski leksikon 3, 414| B. Gerlanc, Bibliografija Antona Sovreta (Ljubljana 1970), 7. 2 Prim. Krajevni leksikon Slovenije 3, 114.
' Mihaličev oče Jurij je bil po rodu Hrvat iz Zagorja, iz vasi Tuhelj pri Klanjcu, kakili 10 km od Kumrovca. Kot potujoči obrtnik-čevljar se je 1. 1899 priženil v Savno peč, kjer je nato hodil delat »v štero«.
Etimologija je vprašljiva Prof. Bezlaju se zdi verjetneje, da ime izvira od »Sčavna peč«, torej od besede »ščavje«, od koder izvirajo tudi nekatera druga geografska imena, npr. Sčavnica, Sčavni vrh.
' Ta razlaga se razlikuje od etimologije, ki jo je pred leti predlagal F. Jakopin: Sovre < Ksaver (Jezik in slovstvo 21, 1975/76, 172-173). Jakopin v omenjenem članku sicer navaja tudi gornjo razlago (Sovre < Sore < Zore), ki pa se mu ne zdi prepričljiva
' Torej je treba popraviti podatek pri B. Gerlancu, n. d., 7, da je bil Anton Sovre prvorojenec.
82
Seveda vsebujejo Mihaličevi spomini še vrsto drugih drobnih podatkov, zanimivih za gospodarsko in siceršnjo zgodovino te slikovite zasavske vasice in za poznavanje načina vaškega življenja v polpreteklih časih, zato bi jih bilo vredno v celoti objaviti.
Kajetan Gantar Filozofska fakulteta v Ljubljani
83