J. PLEČNIK: SKICA ZA KELIH.
rajne, ki kličejo molitve in prošnje. Kecite,
da ni zvezd na nebu. Smejal se bom. Da
ni svetcev božjih, trdite? Videl jih boš, ko
ti bodo v pomoč v temi in bolesti.«
Škof je dogovoril. »Zdaj,« je bridko čuv-
stvoval učitelj;  »sodeč bo znamenje dal,
deset   helebard   bo   zarožljalo   in   vsi  iz
besede že vedo in verjamejo, da je Martin
pravi Antikrist in bodo  rekli:  foveo  et
fateor!«
Komisarski tajnik je začel klicati evan-
geljske po imenu.
»Sebastianus    Schlagen,    filius    Georgii,
Carnopolitanus,   tabernator.«   Učitelj   se
je vzpel, da bi videl. Schlagen je stopil
težek v svoji tolšči pred komisarje. Kaj
je govoril, učitelj ni umel. A jasno, kakor
da snubi v bojce, je narekoval škof pisarju
v roko:
»Juxta men tem et mandatum serium Srni
Dni   Principis. . .   admonitus   ad   sacra-
mentalem Confessionem et communionem Ecclesiae Catholicae ritu, sublatis impe-dimentis, promisit oboedientiam.« »Fovetur,« je mrmral učitelj. »Georgius,   filius   Georgii   Stockzahndt,« je klical tajnik. Evangeljski je pristopil. »Curaturus,   ut   brevi   reconciliatur   deo et Ecclesiae,« je slovelo v zapisnik. >Fatet,« je siknil učitelj. »Tomaž Heinricher,«  je klical tajnik in beležil:
>\Ratus saluti animae suae demum melius provisum fore si explorata exacte sua conscientia sacram communionem semoto omni obice securus accedat.« »Foveturque fateturque,« je pačil učitelj. Tajnik je pozival ime za imenom. »Deveti, fatetur,« je glosiral učitelj, »deseti favet. Enajsti . . .«
»Kovač Urh Glaser,« je pojemal tajniku glas.
»Submittitur,« je menil že v naprej učitelj. Obešenjaška porednost se je budila vanj. »Casparus Sparer,« je zaklical v kadenci tajnik. V učitelja se je vzel dovtip. Bil je Sparer jecljač in deset grošev je dolgoval učitelju že enajsto leto. Tega se je zmislil Dachs in zaklical glasno: »Culpam šibi indulgeri humiliter petit.« Komisarji so se strmeče spogledali. Straža je iskala v ljudi. Toda učitelj se je bil že izlizal na hodnik in se podvizal na varno. Le ko je prešel mimo straže, ki mu je prej branila vstopiti, je doživel neprijetno klofuto in omahnil na trg med gnečo. Svojo šegavost je bil prinesel s seboj.
»Niti Pilat ni sodil krivičneje,« je zaklical. »Še slina v mojih ustih ni papežniška. Zato sem vstopil, da bi se spokoril in rešil dušo, in sem obljubil: foveo in prisegel: fateor, pa so me izvrgli. Po krivici, ljudje božji.«
»Po krivici, Johannes,« je spregovorila neka ženska v ljudeh. Učitelj je trenotno ugasnil in usahnil med ramena in hrbte svojih sosedov. Postavna ženska je iskala skozi   gnečo   za   njim.   Bila   je   Kristan-
čeva . . .
#    #    #
»Amen,  amen,  fiat,  fiat.  Kranj  je  spet
katoliški,«   je  zahvalil  škof Ljubljančan
260 razpelo v župnišču. Tedaj so mu javili, da